Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 110647 Drugo Berilo tke za 3 JS 1 <® "V H. S JUtlCs »«1® T c, k. avstrijanskih deželah. Velja zvezano v platnenem herbtu 37 novih kraje. Na Dunaju, TJ c. k. založbi šolskih bukev. 1866 . //0f47. 110647 V očitnih šolah se smejo, ako c. k. deržavno ministerstvo posebej ne dovoli, samo predpisane, v kaki c. k. šolsko - knjižni založbi na svetlo dane bukve rabiti. Tudi ne smejo dražje biti, kot je na pervem listu postavljeno. Pervi razdelek. Podučivne povesti in pesmi. 1 . IHoIitev. Blagoslovi, oče* večni, delo moje pridnosti! K tvoji slavi, moji sreči naj obračam svoje dni! Čednosti mi v serce sadi, vselej bodi ti z menoj! Hočem pridno se učiti, bom otrok pokoren tvoj. Daj, da vedno rastem v dobrem, da obnašam se lepo, in da enkrat srečno pridem k tebi v ljub¬ ljeno nebd! 2 . Božja volja. Nekega ze!6 ubožnega in bolnega človeka sosed vpraša, kako da se mu godi. „Prav dobro se mi godi,“ odgovori ubožec. 1 * 4 „Saj si ves reven in nadložen,“ pravi so¬ sed, „kako li moreš redi, da ti je dobro ?“ „Pa vendar vem, da se mi dobro godi,“ reče dalje bolnik, „in to ni čudno, zakaj Bog mi obrača in dela vse po moji volji. “ Sosed se še bolj čudi, in pravi: „To še manj raz- umim! Reven in bolehen si, in praviš, da ti Bog obrača vse po tvoji volji; kako je to ? „Prav lahko pravi ubožec. „če mi Bog kaj pošlje, naj si bo veselo ali žalostno, si mislim: Bog hoče tako! In ravno tako, in nič drugače, hočem tudi jez, zatoraj je njegova volja vselej tudi moja volja. Naj mi tedaj ljubi Bog obrača in pošilja, kakor in kar hoče, on obrača in, dela vselej in z vsem po moji volji. 4- Tako je govoril zadovoljni ubožec, in je zapel Bogu zahvalno pesem. Sosed gre naprej, in si misli: Menil sem, da je ubožni sosed prav zapušen in nesrečen človek, zdaj pa vi¬ dim , da je zadovoljniši in srečjiejši, kot jez in veliko drugih. 3 . Bog vse prav obrača. Jernej, razumen in pobožen oče, so svoje otroke pri vsaki priložnosti spominjali na 5 božje dela, in so jih učili spoznovati Roga iz njegovih stvari. Večkrat so pri delu na polji govorili cd Boga, kako je to in uno tako dobro in modro naredil in uredil. Otroci so radi poslušali ljubega očeta, in so tudi mars- kterikrat popraševali, zakaj je to in uno rav¬ no tako, in zakaj ne drugače. Oče so otro- kam na vse prav modro odgovarjali. Enkrat so sedeli oče ravno pri južini na hribcu v senci pod drevesam. Naj mlajši si¬ nek. Jožek, se je igral pri njih. Pod hribcam pa se je pasla čeda ovac. Memo pride neki ptujec, ki je imel psa pri sebi. Ko ovce psa zagledajo, stečejo in zbeže po ternji v ger- movje. Bodeče ternje izpuli ovčicam nekaj volne Jožek vidi to, je nevoljin, in pravi: „ Vidite, vidite, oče, kako ternjev germ volno terga ubogim ovčicam! Precej pesekajmo to gerdo ternje, da ne bo več nagajalo ubogim revcam !“ Oče enmalo pomolčč, potem pa pravijo: „Te- daj hočeš, da bi posekali to ternje!“ „Hitro bi ga posekal, če bi imel le sekiro pri sebi,“ pravi Jožek, Oče nič ne rek6 k temu, in gredo počasi proti domu. Drugi dan vzamejo oče sekiro seboj, in grejo zopet na ravno tisti kraj. Jožek gre vesel ž njimi, in že komaj čaka, da bi oče že 6 začeli sekati neusmiljeni ternjev germ. Oče pa se zopet vsedejo na zeleni hribec, in pra¬ vijo sinu. „Poslušaj, kako lep6 poj6 drobni ptički! Ali niso tudi ptički prijetne in ljubez- njive živalice ?“ „To je res, u pravi Jožek, „ptičke imam zel6 rad.“ — Med tem zleti neki ptiček ravno za ternjev germ, pobere s svojim urnim kljunčkam ovčjo volno, in ja nese na neko votlo drevo. „Vidiš, Jožek,“ pravijo oče, „s to volno naredi ptiček svojim mladim v gnjezdu mehko posteljico. Ta volna se bo ubogim, golim ptičkam prav dohro pri¬ legla. Ovčice lahko pogrešč enmalo svoje de¬ bele in kožuhaste volne, ubogim ptičkam pa bo ta volna prav dobro djala. Ali posekam tedaj ternjev germ?" „Naka!“ pravi Jožek, ker si je premislil. „Ne grajaj, in ne zame¬ ta vaj nobene reči prehitro, “ pravijo oče, „če kaj ne razumiš, le misli: Bog vse prav stori in oberne, akoravno mi večkrat ne razumimo vsega. “ 4 . Bog pomaga v potrebi. V nekem mestu na Nemškem so bili rev¬ ni starši, ki so imeli troje otročičev. S prid- 7 nimi rokami so pošteno živili sebe in otroke. Oče so bili priden delavec, in mati so bili branjevka in zraven dobra gospodinja. Po zimi pa so oče zboleli in za dolgo boleznijo umerli. Bolezen je bila pobrala precej denarja; oče niso, kakor poprej, dnine donašali k hiši; in mati so mogli kupčijo bolj vnemar pušati, da so stregli bolnemu očetu. Ze ob očetovi smerti je tedaj jelo pomanjkovati, ter je bilo čez dolgo zimo če dalje huje. Zdaj to zdaj uno je bilo treba prodati ali zastaviti, da so si kupili potrebnega živeža. Bližal pa se je sv. Juri, in mater je močno skerbelo, kje bodo vzeli, da bi najemšino plačali. — V to¬ liki stiski se obernejo k Bogu, ker vedo, da ole d njega more pomoč priti. Vsaki dan in še večkrat čez dan so z otročički pokleknili pred staro sveto podobo, ktero samo so še imeli (bila je podoba sv. Hieronima), ter s solzami v očeh Boga prosili, da bi se usmilil in pomagal. Priserčna molitev je potolažila njih serce; al stiska vendar le ni prešla, po¬ manjkanje ni odjenjalo. Sv. Juri pride. Hišnik, ki je bil precej terd mož, terja najemšino, in ker je reva ne more plačati, jo rubi ter Ji po dražbi proda vse, kar je še imela, po¬ steljo, mizo stol, omaro in uno podobo, drag spominek še ranjce stare matere. Postelja, 8 omara, miza in stol — vse to ni veliko doneslo; podobo pa sta dva gospoda dolgo in pozno ogledovala, in nju eden, ki je bil obrazar, obljubi tri goldinarje zanjo. Drugi, ki se je tudi razumel na umetne dela, reče, da plača šest goldinarjev. Na to reče obrazar : dvajset goldinarjev, ter misli, da bo uni gospod umol¬ knil. Al ta pravi: petdeset”; in tako sta jo gnala do šest sto goldinarjev. Vdova in otroci, ki so zraven bili pri dražbi, so stermeli in se čudili, da more kdo toliko objubiti za staro podobo, ki bi jo bili radi dali za en goldinar. Ta gospod je tedaj naštel šest sto goldinarjev za podobo in obrazar mu še srečo voši, da jo je dobil, ter pravi, da bi jo bil on še višje gnal, čo bi imel več gotovine, ker je ta po¬ doba izvirno delo imenitnega obrazarja Ra¬ faela. Zdaj je vdoya najemšino lahko plačala in vse svoje reči rešila; ostalo ji je pa še precej denarja za kupčijo inzaizrejo otrok. Ves čas svojega življenja je rada pravila to prigodbo, in vselej pristavila: Bog pomaga v potrebi, ki vanj zaupajo. 9 5 . Ne odlašaj molitve. Zaplata je precej visoka gora na Goren- skem. Velik kos gore je obrašen s travo, in je razdeljen v senožeti. Kmetje jeseni travo pokosi in v senožetih v stoge spravijo do zime; po zimi jo še le z gore vlačijo, ko je germovje s snegam pokrito, in jim je toliko ne pobere, kakor če bi jo precej spravljali. Bil je lep zimski dan; ljubo solnce je prijetno sijalo, da že davno ne tako. Toraj je neki posestnik (tako pripovedujejo stari ljudje) ukazal svojim ljudem na goro iti po seno. Že so senarili precej časa, kar zazvoni poldne spodaj po cerkvah, in ker se je tudi slišalo v goro, so djali nekteri; „Poldne zvoni, tovarši! treba je, da molimo angelovo češenje, da se nam ne primeri kaka nesreča-“ —Od¬ krijejo se, in nehajo delati, ter molijo vsi, le trije ne, ki so svojo pot naprej delali, rekoč: „Ni Časa, de bi zdaj molili; kar bomo pred delo dokončali, toliko bomo pred z mraza; nujmo le urno naprej !“ Tako prederzno so govorili ti trije de¬ lavci, in kaj se zgodi? Komaj to izgovorč, 10 se uterga nad njimi plaz snega, ki ga je solnce ogrelo, in zasuje vse tri, kjer so revno poginili. 6 . Sveta Neža. Kterega vendar ne veseli, če vidi lepo podobo svete Neže, ko je sveta devica nama- lana z ovčico v znamnje bele nedolžnosti ? — Sveta N e ž a je živela v četertem stoletji, ta¬ krat ko so neverni cesariji kristijane neusmi¬ ljeno preganjali. Ta devica je že v pervi mladosti priserčno in iskreno ljubila svojega zveličarja, in mu je obljubila večno zvestobo. Od nje se posebno lahko reče: „Blagor jim, kteri so čistega serca; Boga bodo gledali." Devica Neža je bila še le stara trinajst let, ko jo je rimski sodnik ukazal prijeti in k sebi pripeljati. Prav v serce je ginilo so¬ dnika, ko vidi lepo, mlado in nedolžno de¬ vico Kratko in prijazno jo vpraša: „Ali si tudi ti kristijana ?" „Sem/ odgovori mlada devica; „Jezusu živim, Jezusu umerjem, nje¬ gova sem živa in mertva!" Sodnik jo skuša pregovoriti, da bi zapustila kristijansko vero, in ji obeta veliko bogastvo, čast in veljavo. 11 Pa vse zastonj. Ona le odgovarja: „V mojem sercu ne sme nobeden drugi biti, kakor le Jezus sam.“ Sodnik se huduje nad njo, in ji žuga; tode mlada, lepa devica ostane zve¬ sta svojemu ljubeznjivemu Jezusu. — Sodnik tedaj izreče sodbo, rekoč: »Peljite jo na mo- riše, in odsekajte ji glavo!" Vsi pričijoči se razjokajo, ko zaslišijo to neusmiljeno smertno sodbo, in ko vidijo nedolžno, krotko, mla- dolično devico. Peljejo jo na moriše, Rabelj ima že meč v roki, toda ne more se dotakniti nje ponižne, deviške glavice. Sveta Neža pa ga prav serčno nagovori, in pravi: „Ne pusti mojega ljubega zveličarja tako dolgo čakati mene. Pervi si me je zvolil, imeti me mora; njegova sem. Zakaj li, o rabelj ! se še obotav¬ ljaš ?“ Serčno mu poda svojo lepo mlado gla¬ vico, in rabelj spolni ves trepetajoč ta njen ukaz. Padla je nedolžna glavica; njena duša pa je šla k ljubeznjivemu ženinu v nebeško veselje. _ 7 . Otročja hvaležnost. Lizika, hčerka ubožnih pa poštenih kmeč¬ kih staršev, je na dan svojega pervega sve- 12 tega obhajila sklenila, da ne bo več nadlego¬ vala svojim staršem, temnč, da si bo v pri¬ hodnje sama pomagala, kakor si bo vedila in znala. Dvanajst let je bila takrat stara. Kar pa kdo sklene, mora tudi storiti. Tako je na¬ redila Lizika. Kmalo potem gre v mesto slu¬ žit. Akoravno je pervo leto še malo prislužiti mogla, vendar je že kmalo prihranila tri gol¬ dinarje, ktere je na svoj rojstni dan poslala svojim ljubim staršem, in je zraven pisala tako le pismo: Ljubeznjivi starsi! Toliko let ste me živili, oblačili, varovali, in v božjem strahu skerbno redili! Na svoj rojstni dan mislim še posebno prav živo na vse dobrote, ktere sem tako obilno iz vaših rok prejemala. Nisem po¬ zabila besede svetega pisma, ki pravi: ,,Spoštuj svojega očeta, in ne pozabi bolečin svoje matere.“ Oj, da bi le mogla saj nekoliko tega dolga pover- niti! — Da vidite, da je to moja resnična volja, vam pošljem tukaj danes svoje pervič prihranjene tri goldinarje. Upam, da bom do svojego druzega rojstnega dneva že kaj več prihraniti mogla. Pro¬ sim vas, sprejmite blagovoljno ta mali dar, in bla¬ goslovite svojo pokorno hčerko Liziko. 13 Z nekim starim očetam sta njegov sin in njegova sinaha gerdo delala. Bolehnega sta tako’ zelo zanemarjala, da ni mogel več biti v hiši, v kteri je tako dolgo živel in neutru- deno delal, in je že sam želel, ba bi ga pe¬ ljali v ubožno bolnišnico tiste vasi. To se zgodi. Pri slovesu, kjer so bilo oči starega očeta milo solzne, njegovega sina pa suhe, prosi stari mož, da bi mu še dve rjuhi poslali za njim v bolnišnico. Sin poiše dve naj slabši rjuhi, ki jih je imel pri hiši, ter jih da svo¬ jemu sinku, da bi jih nesel za starim očetam v bolnišnico. Primeri pa se, da oče naleti sinka ravno, ko eno tistih rjuh prav skerbno skriva v neke derva. Oče ga pokliče in praša, kaj da se po- muduje. Sinek pa mu prav priprosto odgo¬ vori ; „Eno teh rjuh sem zato skril, da mi vam bolje ne bo treba dati, kadar bote vi šli v bolnišnico. 1 * Kmetič se predrami in prestraši. — Se tisti dan gre v bolnišnico po očeta, ga pripelje zopet domu, in mu vse bolje streže kakor popred. 14 9 . Hvaležni rejenec. Marjana je bila hči ubožnih staršev v neki vasi. Ko je bila še komaj šestnajst let stara, je že služila v mestu. Bila je veliko let prav pridna, zvesta in poštena dekla, in si je pri¬ hranila nekoliko denarja. Njeni starši so med tem umerli. Enkrat pride Marjana v svoj rojstni kraj. Pokopavali so ravno neko vdovo, ktera je za¬ pustila še le šest let starega sinka. Marjana vidi to sirotko, in se ji zel6 smili. Pelje ga sabo v neko hišo, in ga vpraša: „Janezek, ali greš z menoj v mesto ? u In deček prikima, da gre. Marjana ga vzame v mesto, in mu sprosi hrano 5 stanovanje in obleko pa je sama zanj plačevala. Janezek je imel prijazno Mar¬ jano zelo rad, in jo je imenoval in klical svojo mater. Ona pa je tudi prav po ma¬ terno zanj skerbela. Pošiljala ga je prav zve¬ sto v cerkev in v šolo, in Janezek je bil od dne do dne vedno bolj razumen in pokoren deček. Marjano je to zel6 veselilo. Dala gaje pozneje čevljarstva učit. Ko je bil šestnajst let star, je bil že za pomočnika. Vsako je- deljo je hodil k svoji rejni materi, in ji ne 15 vselej, če je le mogel, kaj malega prinesel. Čez nekaj časa si je pridni Janez že nekoliko denarjev prihranil, in je začel sam zase delati. Veliko delo je imel, in kmali je slovel po mestu kot pervi čevljarski mojster. Svojo staro rejno mater, Marjano, je vzel k sebi, in jo je z vsem potrebnim preskerboval, ter prav lju- beznjivo in hvaležno ž njo ravnal. Ko so ljudje k njemu hodili, jim je pravil, kako lepo je stara Marjana zanj skerbela, in je djal: „Vi- dite, to je moja ljuba mati! Bila je ubožna dekla, in je povzdignila mene zapušeno sirotko v sedanji premožni in zadovoljni stan.“ Marjana je prav mirno in srečno živela svojo stare dni pri hvaležnemu Janezu. 10 . Zjutraj. Solnce milo prisvetilo lepo nam je čez gor(5, in zapeli so veseli ptički svojo pesmico. Kak cvetice in rosice se po travi že blišč! Cvetje klije, žlahtno dije, čbelice po njem šumč. Vse raduje, oživljuje zjutraj se, in omladi; tudi moje sčrce poje, stvarnika naj počasti! 16 11 . Moli in delaj. Bila sta dva beraška dečka, ki sta zme¬ raj skupaj hodila. Ime jima je bilo Šimen in Gašper, in sta bila oba iz ene vasi doma. Šimna je veselilo, da bi se bil kaj učil, pa nobenega ni imel, da bi mu bil kaj pomagal. Gašperju pa je bilo leno in malopridno pote¬ panje naj bolj ušeč. Pozabil je tudi na Bogd. Zjutraj je vstal, in ni nič molil, in zvečer je šel spat, pa tudi nič molil. Imel je sicer še v .očeta, ki so pa zanj premalo skerbeli, Simen že ni imel ne očeta ne matere. Večkrat pa mu je hodilo na misel, kar so mu ranjca mati mnogokrat pravili, rekoč: „ Človek, kteri ni¬ koli ne misli na Boga, zajde nazadnje v mnoge hudobije; kdor pa je pobožen, in se kaj uči, ga Bog gotovo nikoli ne zapusti.” Neko noč sta spala v enem skednu na slami. Šimen, ko se prebudi, pravi: „Veš kaj, Gašper, sanjalo se mi je od moje ranjce matere. Svarili so me in me nagovarjali, da naj grem služit, in da naj delam. u „Jez pa že ne!“ zaupije prešerni Gašper. Te besčde sliši kmetov hlapec; ki je v bližnjin svislih 17 spal. Naglo odpre skedne vrata, in ker meni, da sta ta dva beračuna prišla krast, ju prime, in polje oba k gospodarju. Prestrašena pri¬ povedujeta, da sta prišla v skedenj le ležat, in da nista nič hudega mislila. — „ Nikjer ne morem dobiti dela/ pravi Simen, „in zato moram kruha prositi." Pri nas je zadosti dela," pravi kmet, „ee le kdo hoče delati v Simen je zadovoljin, in ostane pri kmetu. Gašper pa je komaj čakal, da se je zmuznil z zdravimi ušesi od hiše tega kmeta. Simen je bil prav priden, in si je vs prizadeval, da bi bil vstregel svojemu gospo" darju. Ko kmet vidi, da je Simen priden in ubogljiv deček, in da tudi včasi kaj bere in pisari, ga pozneje pošilja v ondotno farno šolo. Tudi gospod fajmošter in šolski učenik sta bila s Šimnam zelo zadovoljna. V edil in znal je odgovarjati iz katekizma in od dru¬ gih šolskih reči vselej naj bolje iz med vseh drugih učencov v šoli. Tudi pri sveti maš je Simen rad stregel. Gospod fajmojšter ga prašajo, če bi se rad učil latinsko. „Rad, Če mi dovoli moj gospodar/ pravi Simen. Go¬ spodar je bil premožen mož, in ga je vese¬ lilo, da je verlemu dečku kaj mogel poma¬ gati. Šimen se je hodil vsaki dan k gospodu fajmoštru še posebej učit, in kmali je znal Drugo Berilo za slovenske Sole. 2 18 toliko, da je mogel iti v mesto v latinske šole. Prav pridno se je učil in lepo vedel, in seja s pomočjo svojega gospodarja in gospoda fajmoštra popolnama izšolal, ter je postal duhoven. Velikrat je obiskoval svoje dobro¬ tnike, in je bil povsod vsem v lep izgled. V soseski, kjer je bil Šimen duhoven, je bila tudi jetnišnica za hudodelnike. Ve¬ liko tatov in tolavajev je bilo notri zapertih* Neki dan pokličejo gospoda Šimna k^hudo- delniku, kteri je bil k smerti obsojen. Go¬ spod Šimen gre nemudama k njemu. Pa, kaj zagleda ! Ta ubogi hudodelnik je bil nje¬ gov nekdanji tovarš Gašper. Lenoba in brez- božnost ste ga pripeljale do tatvine, ropa in do drugih hudobij. Vjeli so ga in izro¬ čili sodniški pravici, da bi ga pokorila za njegove obilne hudodelstva. Kesdl se je, toda že pozno, pozno. Gospod Šimen lepo podu- čuje nesrečnega Gašperja, in ga vendar še srečno pripelje k pravemu spoznanju, preden je ta nesrečnež mogel sramotno umreti. Tako različne so pota, po kterih ljudje hodij >. Kdor hoče po pravi poti hoditi, se mora že mlad na pravo pot podati. 12 . Šola. 19 Potrebna je šola za mlade ljudi, in blagor je temu, ki prav se uči. Omika, razumnost in zhlatno serce z naukam se v šoli bogato dobe. Kdor to si osvoji , je dosti .bogat, naj bode kdor koli, če star ali mlad. 13 . V Skoda zavoljo nevednosti. Nek ubog dninar je imel na plujem brata , kterega ze dvajset let ni bilo •domu. Ljudje so ie mislili, da je umrel, ker se ze tako dolgo ni nič slišalo od njega. Enkrat pride pismo na tega dninarja, ki je bil ravno v mestu. Ker pa ni znal brati, gre v bližnjo gostivnico, in prosi oštirja, da bi mu prebral to pismo. Oštir pre¬ bere nekoliko pisma po tihem, in pravi potem : „ V pismu je zapisano, in se ti naznanja, da je tvoj brat umeri, in da ti je sporočil petdeset ter dih tolarjev; pa ti bi moral iti sam po nje. u „Kam bi moral iti po nje ?“ praša dninar. „ V Carigrad na Turško N pravi oštir, ,, to je več ko 100 milj od tod. (i „Oj 100 milj od tod, in 100 milj zopet nazaj, je 200 milj pota. Taka pot in zamuda pri sedanji žetvi bi mi bila sko¬ raj večja škoda, kakor bi tam denarja potegnili 'Z* 20 — „Veš kaj“ pravi prekanjen oštir , „ce ne greš sam rad v daljne kraje, daj meni to pismo, in prodaj mi to pravico za trideset tolarjev , in jez lom skušal iskati ta denar; znabiti, da še ni c ne dobim. Ne povej pa nobenemu človeku nič od tega. u — Dninar je tega vesel in popol- nama zadovoljin. Oštir prinese trideset tolarjev, in mu jih odšteje. Dninar jih spravi , in gre vesel domu. Čez več let potem je oštir popolnama obožal , in na zadnje tudi za smert zbolel. Na smertni postelji spozna očitno, in se kesa ,, da je bil pre¬ kanil ubogega dninarja. — V unem pismu pa je bilo zapisano: ,,Kdor pokaže to pismo pri proda- javcu J., naj se mu plača 2000 tolarjev dobrega denarjaN Oštir je bil tudi prejel te denarje ; pa kakor lahko jih je bil dobil, tako lahko jih je bil tudi zapravil. 14. Miloserčua Ančka. Ko je Ančka šla iz šole , sreča na poti staro T slepo ženico, ki ni mogla dalje po poti. Blagi deklici se uboga ženica v serce usmili. Precej se ji ponudi, da ji hoče pomagati , in jo po poli pe¬ ljati. „Sem še majhinaj‘ pravi priljudna deklica ’ 21 pa peljem vas vendar lahko, ker lahko hodim in dobro vidim. u Zena se ji prime za roko, in tako greste počasi dalje. Kmalo ji sreča neki gospod, ki postane, in ubogi slepici podeli dar ek vbogajme. Zraven pa tudi popraša , kdo da je ta deklica , ki ubogi slepici tako lepo streže. So gospod zve, da ste si Ančka in ubožica ptuje, se zavzame, in Ančka mu je zeld ušeč. Prijazno jo poboža, in reče : „Deklica, to je lepo! mlada in majhina si še, pa že vendar tako blazega, milega serca. Tudi tebi moram za to dati spomin — Gospod sname svoj dragi perstan s svojega persta, in ji ga da rekoč: ., Vzemi ta perstan, in hrani ga. Kadar odrastek, ti bo prav, nosi da, in pomni, da je blago in dobro serce naj večja lepota za leta mlade." — Ančka se gospodu prav lepo in ponižno zahvali, in hrani lepi perstan. Ko je bila že stara, je imela še perstan, in je še zmi- raj pomnila , da je blago in dobro serce naj večja lepota za leta mlade. . * 15 . Postrežljevi deček. Andrej je bil sin ubogih staršev, kteri so ga lepo redili. Pošiljali so ga v šolo, kjer se je Učil prav veliko veliko lepega in potrebnega. 22 Slišal je tudi, kako se mora človek vesti in ob¬ našati, da bi ga vsi pametni ljudje radi imeli. Vse to si je dobro zapomnil. Ce je srečal na poti kterega bolj imenitnega človeka, je prejel hitro za klobuk, se lepo odkril in ga spodobno pozdravil. Ako ga je kdo potreboval in kaj pro¬ sil, je bil beri pripravljen postreči. Če so od- rašeni ljudje ha j posebnega govorili, se ni vtikal v besede, ker mislil si je: tega ne ražurnim, in nespodobi se mi zdaj govoriti. Enkrat je bil v gojzdu, in je nabiral suhe derva. Memo pride nek ptujec, lepo oblečen. Ali vešč deček, nagovori ptujec Andreja , „če ta postranska pot pripelje na cesto? Hotel sem nekoliko peš iti, in sem postal voz do bližnje go- stivnice, in zdaj ne vem, če sem šel prav. ali ne.“ „ Ta poV odgovori Andrej, „pelje sicer do ceste , pa prav lahko se zajde. Ce vam je ljubo, dragi gospod, grem z vami, in vam pokažem. u Ptujcu je bil ta prijazen in priljuden deček zelo ušeč. Po poti ga marsikaj poprašnje, in Andrej mu na vse vprašanje tako lepo odgovarja, da ga ima ptujec vedno raje. „Kaj bi bil rad, kadar boš velik ?“ ga vpraša ptujec na zadnje, ko prideta na cesto. „Mizar bi bil rad, če bi se mogel kje učiti, “ odgovori odkritoserčni An¬ drej. n Le zaupaj na Boga, in nikar ne zgubi veselja do učenja, “ mu pravi ptujec, in mu stisne 23 v roko neki denar, ter skoči v svoj voz , in zdir¬ ja tako naglo naprej, da se mu deček še ni mo¬ gel zahvaliti. Več let je bilo minulo, in Andrej je bil že odrastel za šolo. Njegov učenik mu reko neki dan: „Ljubi moj Andrej! ti si me zelo veselil, ker si bil vedno priden in si se lepo obnašal. Tudi jez morem tebi danes nekaj prav veselega povedati. Lej, nek imeniten gospod, kteremu si bil ti nekaj malega postregel, in si mu bil za¬ voljo lepega obnašanja zelo ušeč, je od tistikrat pozvedoval po tebi. Veselilo me je, da sem te mo¬ gel le hvaliti in priporočevati; in lej ta gospod mi je toliko denarja poslal, da se bo lahko tvoja volja spolnila, da se boš mizarstva šel učit. Tudi mojstra sem ti že preskerbil.“ Andrej je bil tega zelo vesel. Na tisto, s čimur je bil ptujcu postregel, je bil že davno po¬ zabil. ,,Kdo je vendar ta moj dobrotnik? rad bi se mu zahvalilpraša deček poln hvaležnih solza. „ Ne moreš se mu z besedo zahvaliti, “ pra¬ vijo učenik , r ker se ti noče razodeti; ostani pa le tako dober in priden , kakor si bil do zdaj, in skerbi, da boš še vedno bolj popolnoma. Taka zahvala bo naj lepša zahvala, in tvojemu blagemu dobrotniku ne bode ostala neznana .'' 1 Andrej je ubogal svojega ljubega učenika. 24 Bil je umeten mizar in pošten sosesčan. Ljudje so ga radi umeli in spoštovali. 16 . Dobro obernjcni denar. Jakob so bili skerben in moder oče. . Kadar so kotli revežem kaj podeliti, so to vselej storili po rokah svojih otrok, zato da bi se bili otroci že zgodaj navadili ljubiti svojega bližnjiga, in da bi bili dobrotljivi. Večkrat so dali svojim otro- kam tudi kak denar, in so jim pripustili, da so ga smeli po svoji volji obračati. Vselej pa so potem tudi vprašali, kam in kako so ga obernili. Zdelo se jim je, da se s tem naj ložje otrokam pokaže, kako da morajo gospodariti z denarjem. Svoj rojstni dan so dali enkral svojim trem otrokam vsakemu štiri sreberne četertake. Cez osem dni so jih vprašali , kam da so djali te de¬ narje. Mlajši sin je rekel: ,, Jez imam še vse, le enega krajcarja ne, ki sem ga dal nekemu revnemu možu.‘ i Jerica, ki se je ravno šivati učila, in je že znala sama nekaj obleke delati, pokaže očetu platno, ki so ji ga kupili mati za ta denar. „Jez pa, je djal starji sin, Sem siromaškemu Tomažu toliko dodal , da si je napravil par čev¬ ljev, da bo mogel po zimi v šolo hoditi 25 ,,Dobro, ljubi moj“ so djali oče , ,.ne bil bi mogel svojega denarja bolje oberniti , kakor si ga. Tvoj brat in sestra sta ga sicer dobro obernila : ti pa si ga obernil naj bol j e. u Denar le ceno pravo ima , Ce z njim storiš kaj dobrega. 17 . Beračica. Neki dan ob času draginje je po vasi ho¬ dila zena , ki je bila sicer revna, pa vendar ne prav po beraško oblečena , in je vbogajme pro¬ sila. Pri nekterih hišah so jo odpravljali prav s ter dimi besedami; pri drugih pa je dobila le kak darek. Le v eni hiši so je bili prijazno sprejeli , in gospodinja , ktera je ravno kruh pekla , ji je dala pervi hlebček , ki ga je vzela iz peči. Drugi dan so bili vsi ljudje, pri kterih je prosila ta neznana beračica, povabljeni v graj- šino k večerji. Ko pridejo v obednico, vidijo majhino mizico polno naj drajših jedil, — zraven pa tudi veliko mizo z velikimi okrozniki, na kte¬ rih je bila pa le sem ter tje kaka plesnjiva skorjica kruha, nekaj krompirja, ene periša otrobov in večjidel nič druzega . 26 Grajšinska gospa pa je svojim gostam djala: „Jez sem bila tista preoblečena beračica, in sem vas hotla poskusiti, kako v sedanjem hudem času pamagate potrebnim revezam. Samo dva človeka sta me pogostila, kar in kolikor sta premogla ; zato bota zdaj pri meni jedla, in po- verhu jima bom odločila še nekaj denarja za vsako leto . Vi drugi pa le bodite zadovoljni s temi darmi, ki ste mi jih bili podelili, in ki jih vidite tukaj na veliki mizi. Zraven pa se tudi spomnite in pomislite, da se vam bo enkrat na unem sveta ravno tako godilo. “ S kakoršno mero se meri, s tako se tudi vrača. 18 . Rešeni rokodelski deček. e/t ao/at/e// e/tče/ye a't/ v. nat ziec/em attvaza a a ut to ca/tco a/ozt f/o/j o fatattno Z/tzo vnea/ct »ttna na /tjeva/tnt. , /t*t/o pa %e /f/o. 'Jlt /o ae to/a, fn /taft'e ao/ 27 /»Kc/etpa /etate v .meytt. c//ay/et/ct ya tn /ev tajiast, e/a ye tev, yett/e /f/v.ye • * • / / » • /» i* i nafixey, tn n antant €o « aivatnt nt.it fttn/ec/a me.i/tt, - >> %a/ ^lometpn / 28 pitiee/en piv.ee/emo nun e/a npepa, /a , da nobeden ptič ne tako, in vedite; ko bi zdaj od solnca doli nekdo na enega izmed vas nameril in ustrelil, bi ta na zemlji še lahko celih petin dvajset let brezskerbno okoli hodil, pil in jedel, in krogla bi ga še ne zadela. Ali ni to neizrečeno daleč ? Le zato se nam tedaj solnce tako majhino zdi, ker je tako neizrečeno daleč od nas. Vsaki dan nam solnce vzhaja in zahaja, in opoldne stoji naj više. Tisti strani neba, kjer solnce vzhaja, se pravi vzhod ali jutro. Kjer solnce zahaja, vzhodu ravno nasproti, ti strani se pravi zahod ali večer. Strani, kjer solnce opoldne stoji, se pravi jug ali p o Id a n. Pol¬ dnevu ravno nasproti pa je četerta stran neba, ki se ji pravi sever ali polnoč. Naša zemlja je temna, solnce pa je svetlo. Solnčni žarki razširjajo luč in gorkoto po vsi zemlji, in store , da morejo živeti ljudje in ži¬ vina, da rastejo zelišča, da cvetejo cvetice, in da zori sadje. Solnce je nam zemljanom neizrečeno 4* 52 velik dar božji. Brez gorkote pa tudi brez svet¬ lobe ga ni in ga ne more biti nobenega življenja in nobenega pridelka. Neizrečeno velike so tedaj dobrote, ktere nam ljubi stvarnik po solncu deli. 38 . Jnterao solnce. Budijo v svetli zarji se venčane gore , kjer solnčice rumeno tak lepo vzhaja že. Le pridi solnce zlato, odkrij nam svet neznan, in černa noč naj zgine , kraljuje beli dan! Zelena travca vstaja in červič oživi , vse lepo solnce božje po svetu obudi. Po srebrosvetli rosi ledince plavajo; na verlu rož ce moje veselo vstajajo. \ Skakljajo , zver golijo po gaju ptičice , se tebe veselijo , preljubo solnčice! Že kmetič gre na polje , in hvali stvarnika, pastirček dobre volje živin’co past pelja. Kak lep in ljubeznjivi li mora stvarnik bit’, ki lepo solnce tebe je znal iz nič storit’! 39 . Večera© soluce. Kak lepo se solnce ozira, zahaja, in jemlje slovo , že žarek za žarkam umira, nas skoraj zapu¬ stilo bo. 53 Za gore visoke se skriva , še malo ogleda se zdaj , kak v senci dolina podiva, že s Kladam odeva se gaj! Vse spravlja se mirno počivat, potihnejo trudne stvari, počitka potrebnega vživat , tud' deček po¬ hlevno zaspi. Oj solnce , ti naše veselje! prisij nam tud ’ jutri lepo , v nebo boš dvigalo želje , veselo pri sercu nam bo. 40 . Zemljino sukanje. Vidi se nam, da se pomika solnce vsaki dan od vzhoda do zahoda in da zemlja stoji mirno. Tako se nam vidi; pa vendar ni tako. Ako se peljemo na kakem hitrem vozu ali po železnici, se nam zdi, da se drevesa in hiše memo nas pomikajo. Vendar pa vemo, da popotniki x naprej gredo, in da druge reči ostajajo na svo- ; jem kraji. Ravno tako se godi tudi z zemljo. ; Nam se sicer zdi, da zemlja stoji, in da solnce vsaki dan hodi od vzhoda do zahoda; pa vendar se le zemlja verti okoli osi od zahoda proti vzhodu. Zemlja se zasuče od zahoda proti vzhodu v 24 urah, to je, v enem dnevu enkrat okoli 54 o s i, in tako se naredi dan in no c. Proti solncu obernjena stran ima dan, druga od solnca obernjena polovica pa ima noč. Med tem, ko se zemlja suče okoli svoje osi, ne ostane zmeraj na enem mestu. Verii se tudi o koli s o In c a, in sicer od zahoda proti vzhodu. O koti solnca se prisuče zemlja v 365 dneh in v šestih urah, to je , v enem let ti. Šest ur čez 365 dni nanese pa v štirih letih en dan; in tedaj je vsako Četerto leto prestopno leto, ktero ima 366 dni. 41 . Lnna ali mesec. Medlo sveti luna po noči. Tudi luna je krogla, vendar pa ni tolika , kakor solnce , in še tolika ne , kakor zemlja. Luna je pet¬ desetkrat manjša od zemlje. Luna se okrog šele suče, in se tudi okoli z e ml j e premika. To se zgodi v 27 dneh in v S urah. Zraven pa se suče luna tudi z zemljo vred krog solnca , in doliva od njega svetlolo. Kaže se nam včasi kakor okrogla plošča včasi si je kaže le pol , včasi le malo v podobi šerpa, in kmali se je nič ne vidi. Nje svetloba se tedaj spreminja. Kadar se lune prav nič ne vidi , pravimo, da je mlada luna ali m l a j. Čez nekaj dni vidimo majhin serpast rob, kterega je vsaki dan nekoliko 55 več ; in v kakih sedmih dneh po mlaju se pokaže že vsa desna polovica. To se imenuje p er vi kr a- j e c. Sedem dni po pervem krajcu se pokaže luna v celi plošči, in se ji pravi s č ip ali po In a lun a. Zopet se zmanjšuje nje svetloba. Em ali se vidi, da je nekaj manjka na desni strani. Sedem dni po polni luni se le še vidi nje leva stran, in to je zadnji krajec. Sedem dni po zadnjem krajcu imamo zopet mlaj ali mlado luno. Tako gre nepre¬ nehoma naprej. Luna spreminja tedaj vedno svojo podobo, ker ali raste, ali se pa zmanjšuje. 42. • Solnčni mrak. Merknilo je solnce. Otroci in posli niso vedili, kaj bi to bilo, in prestrašeni prašajo očeta, zakaj je tako temno. „Solnce je ravno tako na nebu, kakor po¬ prej,“ pravijo umni oče ; Joda njegovi žarki ne morejo priti do zemlje, zato ker je zdaj luna ravno med solncam in zemljo. Solnčni žarki si¬ jejo tedaj le na nasprotno lunino stran, ter ne pridejo do nas. Poterpite le malo, kmali bu svetleje, da le luna naprej odide J Tako in enako razlagajo oče svojim, otrokam in poslam, kakor je bilo primerno za njih plitvo vednost. „Pa še nekaj boljšega bi se lahko učili od soln- 56 enega mraka otie govore dalje. „ Ravno kakor luna stopi med solnce in zemljo, in nam zader- žuje solnčne žarke, tako narede tudi naši grehi in hudobni nagibi steno med Rogam in med nami, in nam odtegnejo božji glas in njegovo milost. Stemni se nam, serce nam omerzne, in naša volja nam opeša in oslabi za vse , kar je dobrega in blagega. Tako pride tudi v nas temota in dušni mrak— K Bog nas vari 'takega* dušnega: 'mraka !“ Štirji letni časi. Vsakoletno sukanje zemlje okoli solnca, in pa da med tem zemlja svojo lego proti solncu spreminja — oboje to naredi, da vidimo solnce včasi dalje, v časi bližje v svojem okrožji, da nam tedaj opoldne višje ali nižje sije. To vzrokuje spremen letnih časov, in pa da so dnevi dalši ali krajši. 21. sušca vzhaja solnce zjutraj ob 6., in zahaja zvečer ob 6. uri. Takrat ga vidimo na nebu ravno 12 ur sijati. Dan in noč sta enako dolga , in začenja se spomlad. Od tega časa se solnce vedno višje vzdiguje , in zdi se nam, da ima daljšo pot, ter je zavoljo tega tudi dalje na nebu. Dan in g or kota poje- 57 mata dotlej , da je solnce opoldne naj višje nad nami. To se zgodi 21. rožnika ; takrat vzhaja solnce zjutraj oh 4., zahaja pa zvečer oh 8. uri. Ta čas nam sije solnce 16 ur. noč je dolga le 8 ur. Leto je- Od tega časa naprej se solnce zopet niza. Dan se krajša, noč se daljša. — 23. kimovca sije solnce ravno 12 ur nad nami. Dan in noč sta zopet enaka, in začne se jesen. Kmalo pa se pomika solnce proti jugu, in pot, po kteri se zdi da gre, je vedno manjša in nižja. Noč se potegne, in postaja merzleja. 21. grudna gre solnce po naj manjši poti. Takra imamo naj daljšo noč. Solnce vzhaja še le zju¬ traj oh 8, zahaja pa zvečer že ob 4. Noč je dolga 16 ur, dan pa le 8 ur. Začne se ter da zima. Zopet vstaja solnce visokeje, in sije močneje. Dan se daljša, noč se krajša. Vreme je od dne do dne lepše in prijetnejše. Sneg in led se začne topiti, in zopet se nam približuje vesela pomlad. 44 . Pomlad. Pomlad mila odklenila svoj veseli nam je raj. Cvetje klije, radost sije , zeleni že vert in gaj. 58 Zdaj le hiti vence viti, o mladina! zdaj je c as, Dan zbeguje , cvet vsahnuje, Jemalo mine rožni Jeras. Zraven tudi ne zamudi, poiskati dušni zadl Pomlad ide, zopet pride , — čas mladost' je le enkrat. 45 . Veliki teden i velika noe. V začetku pomladi se navadno obhaja v e- lik a no č. Malo pred svojim terplenjem je šel naš gospod in zveličar, Jezus Kristus, v Jeruzalem. Ko se je bližal mestu , je dvema učencama rekel: „Pojdita v vas, k ter a je pred vama, in bota našla oslico privezano in zebe pri nji ; odvežita in pri¬ peljita mi ji. In če vama kdo kaj poreče, recita, da ji gospod potrebuje, in beri ji bo vama pustil. “ Učenca sta storila, kakor jima je učenik zapovedal, in sta mu pripeljala oslico z žebetam. Tako se je bližal mili Jezus na ponižni živinici proti mestu Jeruzalemu. Ondotni stanovavci so ga sprejemali z velikim veseljem. Sila veliko ljudi je razgrinjalo svoje oblačila po poti ; drugi pa so sekali veje z dreves , in stlali ob poti. Mno¬ žice pa, ktere so šle spredaj in zadaj, so vpile: ,,Hozana sinu Davidovemu! Hvahljen bodi, kteri pride v imenu gospodovem!“ 59 V spomin tega slovesnega zveličarjevega pri¬ hoda v mesto Jeruzalem se obhaja današnje dni cvetna nedelja. To nedeljo nosijo otroci in tudi odraščtni v cerkev oljkove veje in zelene butare, ktere duhoven blagoslove. S cvetno nedeljo se začne veliki teden. Cetertek po cvetni nedelji se imenuje v e liki četertek. Ta dan se spominjamo, kako je zve¬ ličar postavil presveto rešnje telo, ki ga radi in večkrat, pa vselej s čisto vestjo in pobožnim sercam prejemajmo. Veliko število pobožnih ob- hajancov prazničnost tega dneva še bolj povikša. Na veliki cetertek pojo zvonovi /e še zjutraj, čez dan pa in v petek na žalost utihnejo. Tudi orgle se ne oglase , dokler zvonovi zopet ne zapojb. Oba ta dneva nas spominjata britkega terplenja in smerti Jezusove, kteri nas je odrešil in zopet, spravil z Bogam. V cerkvi so oltarji zakriti s černimi zagrinjali , in opravljajo se mnogi pomen¬ ljivi obredi, kteri nam živo pred oči slavijo britko terplenje Jezusa Kristusa. Napravijo tudi božji grob, kamor sveto rešnje telo prenesejo in izpostavijo. Po veliki soboti pride vesela veli k a noč. Ko je Jezus tri dni v grobu ležal, je vstal od smerti, da je poterdil svoje svete nauke in poka¬ zal svojo božjo moč. Prikazal se je svojim ža¬ lostnim aposteljnam in drugim prijatlam, kteri 60 so silno žalovali zavoljo njegove nedolžne smerti. Aa vse to nas spominja velika noč. Vsi kristi- jani se vesele zveličarjevega vstajenja, ter mu prepevajo veselo alelujo. Že v soboto zvečer, ali pa veliko nedeljo zgodaj, se slovesno obhaja Kri¬ stusovo vstajenje. Razlegajo se veličastni glasi bučečih zvonov , in prepevajo se Bogu prelepe hvalne pesmi, ktere napolnvjejo človeško serce z nebeškimi navdihljejih in počutki. — Otrokam pa prinese velika noč tudi še drugo veselje. Dele se jim o tem času lepi, rudeči pirhi, s kterimi se različno igrajo in kratkočasijo. Perva nedelja po veliki noči je bela ne¬ delja■ Takrat gredo otroci , kteri so že bolj odrastli in so dobro podučeni v resnicah svete vere, pervikrat k svetem odhajilu. V nekterih krajih pa to slovesnost pozneje praznujejo. 46 . Perve sv. obhajilo. Že od mladih nog — tako je pravil neki zelo spoštovan gospod — sem rad in večkrat popotoval po dragi domači deželi , da sem vidil njene gore, hribe in doline , ogledoval njene mnogoterne prirodne imenitnosti , pa poznaval tudi ljudi raznih krajev, njih dela , šege in navade. Iz ravno tega namena se nekega leta kmali po velikonočnih praznikih 61 - tudi na Gorensko vpotim. Bila je bela nedelja , ko se zjutraj bližam majhini vasi , da bi bil tam per svetem opravilu. Pridužim se množici odra- ščenih ljudi in snažno oblečenih dečkov in deklic, ki iz sosedne vasi k farni cerkvi hite, ter z veseljem slišim , da se bo danes posebna slovesnost obhajala, „Danes, u pravi neka priljudna deklica, ,,nas je ljubi Jezus k svoji sveti večerji pervikrat povabil. Naš marljivi duhovni gospod so nam že več tednov Jezusovo večerjo razlagali, ter djali, da Jezus letos tudi nas želi vabiti; zatoraj so nam pa tudi pra¬ vili, kako se imamo vesti. “ V podbudnih pogovorih, v kterih mi ljudje za¬ sluge svojega duhovnega očeta z veseljem naštevajo, pridemo do lepe cerkvice , ki na zelenem homci stoji med dvema koščatima lipama. Jez se nekoliko od- sopem, odraščeni ljudje se odpravijo v cerkvico , dečki in deklice pa gredo v šolo, kjer jih sprejemajo gospod fajmošter , da ž njimi še obujajo serčne želje po nebeškemu prijatlu. Potem zvonovi glasno in veselo zapojo, za malimi banderci stopajo iz šol¬ skega poslopja lepo zver steni otroci, ter gredo v hišo božjo na odločeni kraj. Za njim tudi jez sto¬ pim v lepo okinčano cerkvico. Vse na kolenih kleči. Lepo obnašanje malih in velikih mi je serce ganilo; prava pobožnost in živa vera v živega Boga se jim je na obrazu vidi/a. Začne se sveta maša, in otroci veselo zapojo: ,,Jezus male k sebi kliče. 11. Po sv. evangelji pa gospod fajmošter, siv častitljiv starček, na prižnico 62 stopijo. Prav ganljivo govore od neskončne ljubezni in ponižnosti Jezusove, Iti sam sebe vašim dušam v živež da , od obilnih nebeških darov, s k ter vrni hoče napolnili serca otročičev, ki so danes pervi- krat povabljeni ; živo staršem sveto dolžnost na serce polagajo, nedolžne in tako bogato obdarovane otročiče odslej še v posebno varstvo vzeti, varovati jih zapeljevanja in jim. svetiti z lepim kerščanskim življenjem. Na zadnje pa se do otrok obernejo in povzdignejo svoj glas rekoč : ,, Vi pa, otročiči moji, veste, koliko vas dobrotljivi Jezus ljubi. Kakor nekdaj, tako tudi danes govori. Pustite male k meni priti in ne branite jim. O kmalo, /malo bo prišel tisti trenutek , ki bo kralj nebes in zemlje na altar stopil in z altarja k vam pristopil. Sprejmite ga s serčnini veseljem , z živo vero, s terdnim zau¬ panjem in z gorečo /judeznijo. Varujte darov , ki vam jih bo prinesel; poslušajte vselej radi lepe nauke svojih skerbnih staršev. Ker pa veste, da jim ne morete nikoli poverniti njih skerbi in truda, pa saj vsaki dan, posebno danes in vsakikrat, kadar vas bo enaka sreča došla, za nje pobožno molite, do bi vam jih ljubi Jezus v vašo srečo in v njih zveličanje še dolgo ohranil, takrat pa, kadar mu bo dopadlo, vam jih vzeti, k sebi vzel v večno življenje . 1,1 Ne eno oko, ne malim, ne odraščenim, ni suho ostalo. Blagor čedi, si mislim, ki ima tako vneliga dušnega pastirja ; blagor pa tudi pastirju, ki tako vdano čedo pase! Po pridigi gospod fajmošter zopet k altarju pristopijo in med petjem na tihem sveta mašo dalje bero. Po svojem sv. obhajilu pa nekoliko prejen- janjo; cerkveni strežniki povabljenim mate svečice za znamnje žive vere in goreče ljubezni prižgd ; potem se mašnih k njim obernejo s kratkim na¬ govor am in obudijo ž njimi vero, upanje, ljubezen. Ko pbtem otroci še kerstno obljubo ponove in zago¬ tove, da se grehu odpovejo in da hočejo Jezusu samemu sluziti, duhovni gospod reko : „Odprite svoje s rca — Jezus je pripravljen, vanje stopiti. “ — Pridi hitro, o Jezus! zdihujejo priserčno otroci, in trume angelov spremljajo živega Boga, kteri prinese nebeško veselje otrokam, ki so ga pervikrat prejeli v svoje serca. Za novopovabljenci še tudi obilo odraščenih, posebno staršev, k sv. obhajilu pristopi. In to je prav; kar starši otrokam priporočajo, naj tudi sami delajo-, zgledi za seboj vlečejo, besede le ganejo. Sveta maša je dokončana. Ko otroci še za¬ hvalno pesem veseli zapojo, gospod fajmošter od ol¬ tarja odpostijo. V cerkvi pa je sve, kakor je bilo, na kolenih ostalo. Jez sem bil edini, ki sem božjo hišo zapustil, in tudi jez le zato, ker bi me bil mogel sicer prijatel, s kterim sva se imela sniti, predolgo čakati. Preden pa kraj zapustim, kjer sem tako sladke ure preživel, še nagovorim gospoda fajmoštra, ki ravno iz sakristije stopijo in jih poprašam, ako 64 je današnje sv. opravilo z vsem doveršeno. „O mi prijazno odgovore, ,,verne ovčice, to' ste jih vi- dili, se dolgo v cerkvi ostanejo, , in tak človek lahko nevarno zboli ali še celo umerje. če je v pljučih kri prevroča, se rade unamejo; in če se kdo vroč prenaglo napije, in se prehitro shladi, se kri v pljuča sesede, da ne more dalje po žilah, in pljuča začnejo gnjiti in se gnojiti. Naduha ali pa jetika potem človeka spravi pod zemljo. Zrak gre v pljuča iz nosnic ali iz ust skoz duš- nik. Dusnikov zgornji nekoliko debeleji konec se imenuje kerhelj, in se pri požiranji gori in doli premika. Z-aven dušnika je gol¬ tanec, skoz kteriga požiramo. Da pa kaj jedi ali pijače v dušnik ne pride, ima zgorej pokrovček. Kadar dihamo, je pokrovček odpert, kadar pa požiramo, se zapre, in jed čez-nj v goltanec smukne. Mali jeziček pa brani jedilam in pijači v nosnice, če pa količkaj jedi ali pijače v dušnik pride, ali kakor pravimo, če se nam zaleti, tadaj precej zakašljamo, ter jo s kašljem iz dušnika spra¬ vimo, sicer bi se zadušili. Kadar sapo skoz dušnik izženemo, se lahko oglasimo, govo¬ rimo ali pojemo. Kakor dušnik bolj ali menj napnemo in sapo z večo ali manjšo silo dajemo, je tudi glas pri govorjenji ia 111 petji tanjši ali debelši, močne ji ali rahleji. Govor je velik dar božji, kterega živina nima. Govorimo le vselej vse prav in po¬ šteno ! Želodec je kuhar človeškega trupla, in je pod sercam nad čevi. Želodec dobiva ži¬ vež iz ust po goltancu, g a dobro prekuha, ter soku podobnega čevam pošlje. Žolč, ki pride iz jeter, loči iz jedilnega soka, kar je redivnega v njem, v mlečnati polobi; to se zdruši s kervjo, ktera po svojem ve- dnem krogotoku slehernemu udu donaša pri¬ merno hrano ; kar pa je nepridaega, čeva iz života odpravljajo. Vranica, ktera je na levi strani blizo reber pod želodcam, slabo kri sprejema, jo jetram pošilja ter pripomaga k napravljanju žolča. Obisti ali ledice ležijo v ledji na obeh straneh, čeva, kterih se namota šestkrat toliko, kakor je človek dolg, so drobne in široke, čedno povite v mrenico in herbtancu prirašene, da se ne zamotajo, in da ostauejo neprenehama mokre in tople. 112 Zunaj ni počn tki. v Človeško telo ima pet počutkov, po kterih občutimo in spoznavamo zunajne stvari. Ti le so: pogled, sluh, voh, okus in občut. Oči pod čelam so nam okna, da gle¬ damo in se veselimo mnogih lepih reci. Oko je okroglo, kakor drobna jagoda, in ima v sebi mnogo kožic, ktere mu hranijo potrebne tekočine. V sredi očesa je neko leči po¬ dobno zernce, ki je čisto in svetlo, kakor kristal, in ga zato kristalno lečo imenujejo. S pomočjo te lečice se zunanje stvari, ki jih gledamo, v očesu izobrazijo in s čutnico, ki od tod pelje v možgane, se jih zavemo, to je, jih vidimo. Oči so žlahten in zelo občuten ud našega telesa. Modri stvarnik jih je zato v kcšene jamice postavil, jih je zgoraj in spodaj ogernil s tr e p avni cami, da jih varujejo, in jim je dal ob er vi za streho, da bi jim znoj ali pot od čela ne škodoval. Oči je treba varovati, ter ne brati v mraku, ne na solncu, ali v takem kraji, kjer se preveč bliši. Predrobno delo in pa predolgo napenjanje oslabi oči, in prisili V 113 očali nositi. Ako tekočina v očesu vsahne ali izteče, človek oslepi. Tudi mrena do¬ stikrat oko preraste in vzame človeku ljubo luč. Slepec je velik ubožec. Ušesa so dvoje stranske vrata sluha. Lepo so okrožene kakor polževa hišica, po kteri glas zadoni na znotrajno, bobnu po¬ dobno kožico, da slišimo. Ušesno maslo brani, da nam kaj v uho ne zleze, in da preojstra sapa sluhu ne škoduje. Preblizo ušes streljati in pokati ni zdravo; tudi za¬ ušnica lahko ogluši človeka. Prehudi vetrovi posušč ušesno maslo , in nas po malem oglušč. Nekteri otroci že na svet pridejo gluhi, in taki pozneje tudi ne morejo govo¬ riti, ker ne slišijo, kako drugi govorč. Modri učeniki pa tudi gluhomutce izuče, da znajo pisati, brati in včasi tudi kakšno besedo izgovarjati. Grluhomutci, posebno če niso izu¬ čeni, so veliki reveži na svetu. — „Uho, ki sliši, in oko, ki vidi, je naredil gospod,“ pravi Salomon. Velik, velik božji dar je uho! Le radi poslušajmo dobre nauke, in nikoli ne odprimo ušes hudobnim rečem. N o s v sredi lica je čuvaj, ki z nosni¬ cami voha, in sodi, kar oko ne more, ali kaka stvar diši ali smerdi, ali je dobra, ali Drugo Berilo za slovenske šole. 5 114 ne. Nos nam tudi pomaga razločneje govo¬ riti. Premočno dišeče cvetice in druge take dišave so škodljive; od njih boli glava/in tudi omdtica človeka lahko obide. Včasi pa se tudi bolnik poživi, če se mu da povohati kaka močna dišava. Usta so poglavitne vrata, skoz ktere gre sapa in živež v človeka. Jezik je vra¬ tar, ki s svojimi ojstrimi bradovicami vse okusi, ter presoja in pove, kaj je dobro, ali ne. Okus nam naznanja sladko in grenko, kislo ali žerko. Ce jezik ni čist, ni tudi pravega okusa, in jed se ne prilega. Nad jezikam je nebo polno žlez, iz kterih se sline cedijo. S slinami pomočimo jedila, da nam bolje teknejo. Ako je človek zdrav, občuti po vsem životu skozi čutnice. Občutimo merzlo in toplo, mehko in terdo, golo in kosmato; le nohti, lasje in pa kosti ne občutijo. Naj bolj tanko občutimo na koncih perstov, s kterimi tudi ubogi slepci poznajo denar in še celo bukve berejo, ktere so nalaš narejene za take ubožčike. Tudi predica čuti s persti, če je nit zadosti tanka, ali ne. Tako je stvarnik človeku dal pet po- čutkov kakor pet dragih talentov, da bi bih prav modro rabil, da bi ž njimi koristil dru¬ gim in sebi, in da bi veliko dobrega storil za časno in večno življenje. 74 . Kaj imam. Očesi dve imam, ki bistro gledate svetlo, zdaj zemljo, zdaj lepo nebo, da lahko vse poznam. Oči so ljubi, božji dar; Je greha gledati nikar ! Ušesi dve imam; kar ljuba mati rečejo, al dobri oče vprašajo, odgovor hitro dam. Ušesa so tudi božji dar ; poslušat’ greh me Bog obvar’ ! Mam jezik od Boga, da lahko pojem, govo¬ rim, potožim se in zakričim, kjer je kaj hudega. Obrača se mi jezik rad; pa ne opravljat’ ne lagat’ ! Mam tudi roki dve; na vsaki perstov pet, ž njim’ pisat’, vsako reč prijet’ ; prav zdrave ste obč! Ž njim’ delati, ne pa igrat’; ž njim’ služiti, pa ne jemat’! Dve nogi tud’ imam da lahko hodim in sto¬ jim, od doma grem, nazaj letim, se kamorkol’ po- ddm. Potepat vendar se ne grem, in škode delati ne smem. 8 * 116 Imam še eno reč, mi v persih kljuje dni. noči — serce, ki ljubiti želi, kar mu je naj bolj ušeč. Naj ljubi moj’ga J* zusa, ker me otroka rad imd! 75. Skerb za zdravje. Zdravo telo je naj boljše blago na zemlji. Mladi ljudje velikrat premalo premislijo, kako velik dar in velika dobrota da je zdravje. Tudi ne vedo, kako naglo se zapravi ljubo zlato zdravje, in kako kmali se nakoplje bolezen ali pa še smert. Veliko mladih ljudi se že pokvari v pervi mladosti, da so ves čas življenja nadložni, ali pa morajo prezgo¬ daj iti pod černo zemljo, zato ker se niso varovali, in so nerodno živeli. Tudi Bog nam zapoveduje, da moramo za zdravje skerbeti. Kdor hoče tedaj po božji volji za zdravje skerbeti, naj se ravna po teh le pravilih: 1. Bodi, kolikor je mogoče, v čistem in zdravem zraku. 2. Bodi zmeren pri jedi in pijači. Ne jej in ne pij nikoli več, kakor toliko, kar potrebuješ za življenje. Potrebno je vsako jed dobro zgristi in prežvečiti, zato da že- 117 lodec jed lože, prekuha, in da nam živež bolj tekne. Prevroče ali premerzlo in tudi pre¬ mastno ni zdravo. Ne jej tudi nikoli nezre¬ lega sadja, in nobenih jagod, gob in drugih želiš, kterih ne poznaš; veliko styari je zel6 strupenih. — Nikoli ne pij, kadar si vroč, pa tudi ne pij vode na vsako jed, da se ti želodec ne prehladi, in da ne dobiš merzliee. Cista studenčna voda je naj boljša pijača za mlade ljudi. Vsaka močna pijača, naj si bo ol ali vino, se ne prilega mladini. Posebno pa je žganje velik strup za vsakega človeka. 3. Varuj se, posebno v mladih letih, škodljivega tobaka. Od tobaka zobje sper- hne, in se toliko hitreje zdrobč, kolikor pre¬ hitro je kdo začel tobak kaditi. Tobak tudi suši persi, iz kterih tobakar več ali manj svojega zdravja izpljuje, če ni posebno tol¬ stega života. Tobakarjeva kri sekali, usmradi sapo, slabi želodec, ter manj ali več krajša življenje. 4. Ne prehlajaj se. če ti je vroče in se potiš, se ne razpravljaj, in ne hodi na tak kraj, kjer veter vleče, temuč po malem se sprehajaj in ohlajaj. Nezdravo je spomlad in jeseni ležati na mokri ali hladni zemlji. Tudi kopati se je nezdravo, dokler je še kdo prevroč in se ni še ohladil. Po zimi pre- 118 hitro iti iz mraza na vročino, in zel6 škod¬ ljivo ; zato zamrznjenega človeka ne denejo na toplo, ampak ga zakopljejo v sneg, da se počasi otaja. Kdor ozebe, ne sme za peč, temuč naj, ozeblino dergne s negam, ali pa naj premerle ude obeže z mokro platneno obezo. 5. Ne bodi pretesno oblečen. Pretesna obleka tisi in opovira kervotok po životu. Pretesna obutev pokvari noge, in pretesni njederci so krivi persnih bolezen. Tudi pre¬ toplo oblačilo ni zdravo za mlade ljudi. Pre¬ topla obleka naredi, da se mladi človek razvadi in pomehkuži, in mu potem škoduje že vsaka sapica. Glave, vrat in persi le prav lahko pokrivaj, trebuh in noge pa ohranuj tople, in se varuj, da ne boš imel mokrih nog. 6. Bodi pri vsih rečeh prav čeden in snažen. Snaga je prijatelica ljubega zdravja; nesnažnost pa mu je velika sovražnica. Ne¬ snaga zamaže potne luknjiee, da se život prav ne izpoti, in to napravlja bolezni. Ako ho¬ češ imeti svetle oči, zdrave ušesa in zobe, glavo in noge, jih le pridno umivaj. 7. Delaj pridno, pa tudi počivaj v svo¬ jem času. Počitek je človeku tako potreben, kakor živež. Zmerno spanje daje človeku 119 moč in zdravje; nezmerno poleganje pa je nezdravo in oslabljivo. Delo in hoja nam oživlja in krepča ude; lenoba pa nas stori otožne in bolehne. 8. Pomisli pa tudi, da sveta čednost ohrani ljudi krepke, zdrave in vesele 5 strast pa jih strati in stori revne in nesrečne. Bo¬ lezen in prezgodnja smert je gostokrat šiba za pregrešno življenje. Nedolžen človek je zadovoljin, zdrav in vesel, in bode dolgo živel. 76 . Človeška duša. Duše sicer ne vidimo , ker ni nič telesnega; vendar pa se nam naznanja po svojih delih. Duša čuti po peterih životovih počutkih; gleda z očmi , sliši z ušesmi , okuša z jezikam , voha z nošam , in občuti po vsih udih. Ako se duša loči od telesa , človek umerje in merlič ne vidi , da si ima oči , ne sliši , da si ima ušesa , zato, ker nima duše. Kar je duša v idila, slišala ali občutila , to si lahko še pozneje prod oči postavi. Postavimo: Vašega konja ste doma že večkrat vidili; zdaj ga sicer ne vidite z očmi, vendar pa si ga 120 mislite, kal; o sen da je. V mislih ga zdaj gle¬ date, kakor ste ga večkrat z očmi videli , ali kakor pravimo, stavite si ga pred oči. Kako reč v mislih gledati ali si jo pred oči staviti, se tudi pravi, predočbo od reči imeti, n. pr. vi imate zdaj predočbo od vašega konja. Človek predočbe od reči, ki jih je vidil, slišal, ali občutil, v glavi ohrani, ter jih pomni. Kdo ne pomni, kako lepo in veselo je bilo lani o velikonoči ali pa o binkoštih? Dobro še vemo, kako sladke so bile zrele češnje in kako prijetno so nam dišale nabrane sladke jagode. Dušna moč, ktera nas spominja na to in uno, se ime¬ nuje spomin. Spomin je velik božji dar. Prav žalostno bi bilo, in kaj bi začeli, ako bi ne mogli pomniti, kar se naučimo. Kdor pa hoče vse dobro pomniti, mora tudi vse prav zvesto poslušali , kar se mu dokazuje in pravi. Po- čutki donašajo duši posamezne predočbe , ktere potlej spomin hrani. H a z um potem vse te predočbe vreduje in med zeboj primerja. Vidil si, postavimo , zeleno perje, zelen travnik , zeleno sukno; veš tedaj, kaj ti pove beseda zeleno, in kaj si moreš mi¬ sliti z njo , to je, imaš zapopade k od zelenega. Tako imamo ze stotero in stotero zapupadkov. Dobro vem, kaj si moram misliti pri besedi miza , stol , okroglo i t. d. in gotovo ne bom pre- 121 menil nobenega teh zapopadkov s kakim drugim • Z razumam delamo zapopadke. — Z razumam pa tudi lahko preudarjamo in sodimo , to je, lahko povemo od stvari, kaj so, kakošne da so, in kaj da delajo. Ce mislimo na konja, lahko sodimo in rečemo: konj je domača živina, je mučen, pelje voz i t. d. — Z razumam pa tudi naša duša lahko sklepa, to je, lahko naredi iz dveh razsod tudi še tretjo zraven; postavimo: vsak ciuvek mora umreti; tudi jez sem človek; zatoraj moram tudi jez umreti. Moremo pa tudi sklepati iz učina na vzrok, postavimo: če je po zimi gorka hiša, lahko mislimo in sklenemo , da je bilo zakurjeno v peči — Razum je tedaj tista dušna moč, z ktero kako stvar spoznamo , sodimo in sklepamo od nje. Ako vam kdo pravi: Storite to, kar vam zapovedujejo starši , — lahko hitro spoznate, da je to prav in resnično. Ce pa vam kdo reče: Ni vam treba storiti tega, kar so vam zapove¬ dali starši , — lahko zopet spoznate, da ni go¬ voril prav in resnično. — Ako vselej storite to, kar vam zapovedujejo starši, spoznate sami, da delate prav in dobro. Ce pa ste staršem nepokorni , lahko spoznate, da ne delate prav, ampak krivično in hudobno. To vse spoznava duša. Tista dušna moč , s ktero tedaj človek razločuje pravo od nepravega, se imenuje pa- 122 m e t. Pamet je velik božji dar. S pametjo tudi človek lahko spozna, da niso ljudje naredili ži¬ vali’ in želiš, so Inča in lune in zvezd, temuč, da je vse to stvaril Bog, da je stvaril tudi človeka, in vse , kar se vidi in ne vidi. S svojo pametno dušo človek lahko spozna tudi Boga , svojega naj ljubšega očeta. Pirhi ali pisanke so zelo ušeč otrokam; vsak bi rad imel svoj pirh o velikonoči , to se prani, otrok poželi pirh , in ima moč poželenja. Ima pa moč tudi to studiti , kar mu ni ušeč. Bog je dal človeku prosto voljo, da lahko izvoli, kar je prav, če se mu tudi ne poljubi in mu ni ušečno; pa tudi lahko opusti , kar je hudo, če ga tudi še tako mika in vabi. Ta dušna moč je naj žlahtne ja, in daje človeku naj večjo vrednost, ako vse po pravici poželi, izvoli in stori , karkoli premore. Ako hočemo imeti pošteno in prosto voljo , ne smemo pustiti gospodariti meseni poželjiv osti, ter si ne dovoliti vsega, česar hoče naše slabo poželenje. Človek si mora po¬ gosto kaj pritergati ali odreči ; se mora skerbno premagovati in storiti, kar je prav, ako ravno bi bilo to zelo težavno. V glaci, pravijo, imam razum in pa¬ met ; iz serca pa izvira poželjenje in volja. Ako je serce dobro, čisto in pošteno, so tudi dobre naše misli in želje. Kakoršno pa je naše serce , 1Z-5 taka je tudi naša volja. Kristus pravi: »Kogar je polno serce , usta govore; dober človek prinaša dobro iz dobrega zaklada; hudoben človek pa prinaša hudo iz hudega zaklada. Blagor jim, kteri so čisteaa serca; Boga bodo gledali.~ _ 77 . \ Vest. ,,Otroci! dobra vest je mehko zglavje , na kterem se sladko spi in počiva in enkrat lahko umerje, u se djali neki gospod učenik svojim licen¬ cam ; ,,skerbite za dobro vest P 1, „Kaj pa je dobra vest P 1 prašajo učenci. Za odgovor jim povedo učenik to le lično povest: „Neki oče pošljejo svojo hčerko Miciko v prodajavnico , da bi zmenjala ban¬ kovec za 10 goldinarjev. Frodajavec naglo našteje denar , in Micika ga vzame, in gre. Po poti pa vendar tudi še sama denar prešteje , in doli en goldinar preveč. V štel se je prodajavec , misli deklica , kaj bom storila ? Ne bo pogrešil enega goldinarja , če ga obderžim , in drugih 10 goldi¬ narjev pa odrajtam očetu. Toda Bog me vari! Ne smem vzeti in obderžati tega , kar ni mojega ; to bi bilo, kakor ukradeno. — Tako pomisli blaga Micika , se oberne , dirja k prodajavcu , in mu da nazaj en goldinar , za kterega se je bil zmotil. To se prodajavcu toliko dobro zdi , da pošteno deklico prav lepo pohvali, in ji ta goldinar podari. Prav 124 preserčno je veselilo tudi Miciko , in tudi znotraj jo je nekaj hvalilo , da je tako naredila in prav storila. — Kdo je H ukazal deklici , da si naj ne obderži ptujega dnarja ? Vest jo je opominjevala. — Kdo je tudi znotraj hvalil blago deklico , da je bila toliko vesela ? Hvalila jo je dobra vest, to je znotranji božji glas , ki nas svari pred hudim , in nas graja, če storimo hudo; pa nas tudi hvali za dobro storjeno. — Dokler se varujemo hudega, in storimo dobro , imamo dobro vest; ako pa storimo greh, imamo nemirno in hudo vest. Poslušaj svojo vest zvesto., Te prav vodila vedno bo ; Serce, ki cisto vest ima ,* Je polno sla ja rajskega j Nečista vest pa vedno skli , Pokoja nima dni, noči. 78 . Stanovi. Bog je ustvaril lepi raj, in ga je dal Adamu, da bi ga obdeloval. Bog je tedaj delo človeku odkazal že v začetku, da bi si ž njim potrebni živež dobival. Tudi mi si z delam'potreben živež služimo, in kdo ne dela, pravi sv. Pavel, naj tudi ne jč. Adam je gre¬ šil, in lepi raj se je spremenil v težavno, 125 solzno dolino. Pravični Bog je djal človeku; „Zivel se boš v trudu vse svoje dni, in v potu svojega obraza boš kruh jedel, dokler senepo- verneš v zemljo, iz ktere si vzet.“ Od ti¬ stega časa je težavno delo naša osoda; težav¬ nost dela je kazen greha. Voljno jo moramo terpeti in prenašati, da na tem svetu zado¬ stujemo za grehe. Pridno delati nam bodi čast, postopati pa gerdo in pregrešno. Delo nas obvaruje mnogo grehov, zakaj lenoba je vsih grehov začetek. Vsakega človeka naj večja dolžnost je : Moli in delaj! Človek sam ali pa kaka samesna dru¬ žina si ne more pripravljati in pripraviti vsega, česar je treba za živež, obleko in sta¬ novanje. Tudi naj bolj premeten in močen človek bi si ne mogel sam sozidati hiše, ne sam narejati svoje obleke, in še kruhu, ki ga vsaki dan potrebuje, bi si ne mogel pripravljati, če bi bil sam. Prav dobro je tedaj in še celo po trebno je, da več ljudi skupaj živi na enem kraji. Nektere družine pridelujejo živež, druge delajo obleko, zopet drugi izdelujejo stanovanja, in še drugi narejajo mnoge orodja in take reči, ktere se ne dobe na vsakem kraji. Vse, kar potrebujejo ljudje za življenje, pride od Boga. Ljubi Bog je ustvaril rodo- 126 vitno zemljo, mnoge rastline in živali vsakor- šnih plemen; ljubi Bog ohranuje vse to, in tako vedno po očetovo skerbi za nas, svoje otroke. Nekteri ljudje se ne pečajo z drugim, kakor s tem, da obdelujejo zemljo in pride- ujejo živež. Delajo na polji, na travnikih, na vertih, v gojzdih, in se pečajo z živinorejo. To so kmetje, ali kmetovavci. Drugi se pečajo s tem, da izdelujejo zem¬ ljiške pridelke, ter napravljajo stanovanja, obleko in mnogotere orodje. Takim pravimo rokodelci. Zopet drugi zemeljske pridelke, in druge reči, ki jih delajo rokodelci, skupujejo, in jih prodajajo takim, kteri jih nimajo. Takim ljudem, ki kupujejo in prodajajo, pravimo k u p č e v a v c i. Delo ali opravilo, ktero si človek izvoli do konca svojega življenja se imenuje njegov stan ali poklic. V vsaki deželi so ti trije človeški stanovi: kmetiški, rokodelski in kupčij s ki. Zraven njih pa so še drugi stanovi, posebno d uho v ski in uradniški. Duhovski stan je Kristus postavil, da nam oznanuje njegov nauk, deli svete zakramente, ker nas napeljuje k bogoljubnemu življenju. 127 Zraven dohovske gosposke je pa tudi še deželska ali svetna gosposka, ktera skerbi in varuje, da se v deželi vse lepo, redno in varno godi in izveršuje. Ti svetni vikši ali uradniki imajo tedaj svoj uiadniški stan. Potem je zopet kralj ali cesar, kteri nam je od Boga postavljen za naj vikšo svetovno gosposko. Oez vse pa je Bog, kralj vsih kraljev, kteri čuje in sodi, kako sleherni spolnuje dolžnosti svojega stanu. Dober človek in kristijan je priden, de¬ laven in zadovoljen v svojem stanu; zraven pa tudi spoštuje vsaki drugi stan. Pokoren je svoji duhovski in deželski gesposki, je udan in zvest svojemu cesarju, ljubi vsakega člo¬ veka, kakor samega sebe, in Boga ljubi čez vse. 79 . Srenja. Kraj, kjer stanujemo, je mesto, terg ali pa je vas. Tu živi skupaj več družin ; vsaka ima svoje hiševanje, in vse so tako združene, da pomagajo ena drugi in da vse opravljajo in storč, kar en sam človek opravljati in 128 storiti ne more. Z združenimi močmi se marsikaj stori, kar posameznim mogoče ni. Vsi stanovavci enega kraja pomagajo eden drugemu in imajo skupaj marsiktere pravice in dolžnosti. Taka zveza se imenuje občina ali srenja. Veliko je opraviti za srenjsko korist; vsak posamezni ud ne more vsega tega sam opravljati, in storiti. Za¬ voljo tega so pri vsaki srenji odločene nektere osebe, ktere v imenu vseh drugih srenjčanov preskerbujejo srenjske zadeve. Te osebe so župan in svetovavci. Županstvo je srenjska gosposka. Ona priseže pri Bogu, da bo vestno in postavno skerbela za srenjski blagor, in da bo nepremakljivo udana in zvesta svojemu presvetlemu cesarju. Pokoren ud srenje povišuje srenjski bla¬ gor, nepokorni pa ga podkopuje, in pripravi nemir v srenjo, popači druge s svojim slabim izgledam, in zasluži kazen. Da je v srenji vse redno in mirno, je treba tacega kaznovati, kdor ni miren in reden, kakor drugi. Tako mora biti pri vsaki družini, v šoli in pri srenji. Vse to, kar je potrebno in koristno srenjskim stanovavcam, mora srenja presker- bovati. Naj imenitneje poslopje v vsakem kraji je cerkev, kamor se shajajo stano- 129 vavci k očitni božji službi, kjer se opravlja daritev svete maše, in kjer se skranuje pre¬ sveto rešnje telo. Srenja mora za svojo cerkev skerbeti, da je čedno in spodobno opravljena. Ako ima srenja lepo in spodobno cerkev, kaže, da ima tudi pobožnega duha. Ravno tako mora srenja skerbeti tudi za šolo, kjer se srenjski otroci uče in napelju¬ jejo, da bi bili enkrat modri in pošteni ljudje. Kar otroci pridobivajo v šoli potreb¬ nega in dobrega, to koristi vsi srenji. Srenja mora tedaj skerbeti za šolsko hišo, da jo ohranuje, kakor je prav in potrebno. Za šolski nauk mora srenja skerbeti s tem, da natanko, zvesto in postavno rada plačuje šolskega učenika, in da ga spoštuje, kakor svojega dobrotnika; pa tudi mora srenja skerbeti za šolski nauk s tem, da gleda in čuje, da vsi otroci, ki so za uk, pridno hodijo v šolo, in da se nič ne zgodi, kar bi oviralo šolsko izreio in učenikove trude. Kjer je več ljudi skupaj, je tudi treba paziti, da se ne razdere mir, in da se ni¬ komur ne dela kaka škoda. To mora sker¬ beti srenjska županija. Za vse to pa je treba previdnosti, truda in tudi denarja, Srenjsko županstvo skerbi za korist vse srenje, po¬ samezni udje pa mu morajo pomagati z Drugo Berilo 7 - & slovenske Sole. 9 130 dnarjem in tudi z delam, če je treba. Vse to se mora na tanko in postavno odraj- tovati. Vsi stanovavci enega kraja ali pa tudi iz več krajev skupaj, ki so pridruženi k eni farni cerkvi, se imenujejo farna srenja ali fara. Vikši pri vsaki fari so gospod fajmošter. Oni skerbč posebno tudi za dušno srečo svojih farmanov, in se imenujejo tudi duhovni oskerbnik ali duhovni oče. Fajmošter so tedaj duhovna gosposka v svoji farni srenji, in so zraven tudi prednik šol, ktere so v tisti okolici. Oni učč kerščanski nauk, ozna- nujejo božjo besedo, opravljajo očitno božjo službo, dele svete zakramente in spremljajo mertve na pokapolišče. Duhovni gospod po¬ magajo svojim farmanam pri vseh rečeh od zibeli do groba, in so tedaj njih velik do¬ brotnik. Dobri farmani spoštujejo svojega du¬ hovna , kakor svojega pravega očeta, in du¬ hoven jih imajo za svoje farne otroke. 80 . Deželna oblast. Pri vsaki hiši in pri vsaki soseski mora kdo biti, da zapoveduje, kdaj in kako naj 131 se vse' opravlja, kar je potrebno za hišo in sosesko, da se po tem takem ohrani red, mir in edinost. Ravno tako in še bolj je po¬ trebno za vso deželo, kjer živi toliko družin in sosesk, da je kdo, ki zapoveduje vsem prebivavdam po deželi, in čuje, da je povsod vse rčdnb, pokojno in pravično, in da se ohranuje varnost življenja in lastnina vsem prebivavcam. Tega občnega oskerbnika ime¬ nujemo deželnega oblastnika. Deželni oblastnik je namenjen in postavljen od Boga. To nas razločno uči in nam kaže sveto pismo: „Kterikoli so oblastniki, so postav¬ ljeni od Boga.“ — „Kdor se zoperstavlja oblasti, se zoperstavlja božji volji, zakaj oblastnik je namesto Boga.“ Naš deželni oblastnik so presvetli cesar Frane Jožef I., nas občni oče, kteri skerbč za £>5,000.000 avstrijanskih podložnikov, kteri so mnogih narodov in raznih jezikov. Vse svoje podložne bi radi vidili in imeli srečne, in vsem bi radi storili prav in dobro, kakor oče svojim ljubim otrokom. Toda, kako težavno je to! Moliti moramo za svetlega cesarja, jih ljubiti, zvesto in voljno spolno- vati njih postave in ukaze, in moramo vselej lepo in spoštljivo govoriti od njih, kakor pravi sveti duh: „Moj sin! boj Boga, in ' 9 * 132 spoštuj cesarja in ne pridružuj se njunim zaničevavcam. u Kar presvetli cesar ne morejo sami pre¬ gledati in uravnovati, jim pripomagajo cesar¬ ski, kraljevi oblastniki, kteri imajo pravico čast in oblast od cesarja. Svetli cesar imajo svoje ministre, v vsaki kronovini pa svoje na¬ mestnike ali deželne poglavarje. Vsaka kro- novina ima svoje okrožja s svojim poglavar¬ jem in z uradniki, kteri v imenu presvetlega cesarja vladajo svoje okrožja, in skerbe za njih srečo in blagostanje. Pa tudi srenjski župani, svetovavci in odborniki morajo pridno pomagati cesarskim urednikam, da je vse lepo mirno, in da se množi in zvišuje sreča in splošna blagovitost. 81 . Dolžnosti podložnih. Ne le samo svetlemu cesarju moramo biti iz serca udani, kakor otroci svojemu skerbnemu očetu; tudi cesarske namestnike, deželsko gosposko smo dolžni spoštovati in natanko in zadovoljno spolnovati njih ukaze in povelja. „ Vsaki bodi podložen višji obla¬ sti, zakaj le od Boga je vsaka oblast, in vse 133 kteri imajo oblast, postavil je Bog. Kdor se tedaj ustavlja oblasti, ta se ustavlja božji na¬ vedbi, in nakopuje sam sebi pogubljenje." Dolžnost vsakega podložnega je pa tudi, da ljubi svojo deželo. Ni še zadosti, da le v sercu občutimo vse vesele in žalostne do- godbe svoje dežele, in da ji iz serca voščimo vse dobro; dolžni smo tudi z besedo in djanjem, z blagam iz življenjem, če je treba, pomagati svoji deželi. Dolžni smo braniti svojo deželo, da ne pridejo zunanji sovraž¬ niki na-njo, da ne palijo mest, vasi in hramov, in da nam ne jemljejo premoženja in življenja. Kogar Bog po gosposki zakliče na vojaščino, se ne sme braniti, ampak mora biti pri¬ pravljen se vojskovati za vero', cesarja in za domovino, in mora ji darovati tudi svoje premoženje in življenje, ako ne more biti drugače. Varujmo pa se tudi skrivnih zapeljicov, kteri podpihujejo deželane in na tihem pun¬ tajo in šuntajo ljudstvo zoper poglavarje, kralje in cesarje, ter nosijo strašnega raz- boja ogenj v streho. V ognji pogori hiša, v puntu pa dežela. 134 82 . Pokajmo davki r „Pokdj toliko davkov pri nas?“ prašajo radi nekteri nezadovoljneži. — V božjo čast in za povišanje pobožnosti morajo biti cerkve in šole. K temu je treba duhovskih in de¬ želskih učenikov in prednikov. Da se ohra- nuje red in pokoj, varnost življenja in pre¬ moženja, in da se spolnujejo postave in po¬ velja deželnega oblastnika, so potrebni ured¬ niki, sodniki in drugi cesarski služabniki, ktere morajo podložni živiti. Da se kupčija zlajšuje in povišuje, da se obilni domači pridelki dru¬ gim pošiljajo, in da se druge potrebne reči vozijo iz drugih krajev, se morajo napravljati in ohranovati železnice, ceste, mostovi in druge take naprave. Da se zunanji sovražniki odvračujejo od domovine, so potrebni vojaki in vojaške trume. Ti morajo biti vsi pre- življeni, oskerbljeni in napravljeni s potrebnim orodjem, in še druge branivne naredbe se morajo pripravljati. Ker te naredbe in naprave koristijo vsi deželi, je tudi vsak podložen dolžan po svoji moči in po svojem premoženji pomagati k potrebam dežele, in je tudi dolžan zadovoljno 135 in zvesto opravljati in odrajtovati vse davke, kteri so naloženi in se nakladajo deželi na korist. Več ko je po svetu goljufov, hudodelcov in krivičnikov, več morajo presvetli cesar imeti pomočnikov in varhov; po številu teh rastejo tudi davki. Ako bi bilo manj hu¬ dobnežev in zunanjih sovrožnikov, bi padali in se zmanjševali tudi davki; punti in vojske pa povišujejo davke. Kako neumno je tedaj, ako kdo čerti gosposko, ktera pobira zem¬ ljiške, užitne, dohodne in druge davke! Kako hudobno bi bilo goljufati pri dacji! Namesti takega goljufa morajo dodajati drugi; taka goljufija je tatvina, po kteri se okrade vsa dežela in deržava. Nam v izgled je Kristus plačal dacijo: za sč in za Petra, in je rekel: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. 83. v Človeški udje se spuntajo. Svoje dni, tako pripovedujejo, so se vsi udje človeškega trupla naveličali služiti želodcu, in se spuntajo, rekoč: »Pokdj bi mi težko delali in pripravljali želodcu, on pa bi sladko užival brez dela?“ Noge niso hotle več nositi, roke ne de¬ lati, zobje ne gristi, tudi nos se je vikal in bra- 136 nil o h ati. „Saj smo vsi udje enaki, “ so djali, „vsi bomo uživali in enako veselo živeli. — Pervi dan svoje nepokorščine so puntarski udje izhajali še precej dobro, in so bili prav dobre volje. Drugi dan že začno slabeti, tretji dan onemagovati; če- terti dan so bili tako oslabljeni, da se niso mogli ne ganiti, in peti dan so že skoro umirali. Puntarski udje pokličejo derzavni zbor, da bi se posvetovali in postavili svojo vlado: ali lej reve! Oči so tako vpadle in oslabele, da niso mogle razločiti nobene reči; noge so omahovale in niso mogle nositi trupla; roke so se tresle od slabosti, in tudi jezik, poprej naj hujši podpiho- vavec, se ni mogel več obračati po ustih. Truplo je ležalo na tleh, in je že pojemalo. Zdaj se oglasi glava, rekoč: »Prevzetni pun¬ tarji, zdaj vidite, kam ste prišli! Želodcu niste hotli odrajtovati, kar mu gre, pa tudi on nima moči, da bi vam dal, kar potrebujete. Vi mu no¬ čete pomagati, zato pa vam tudi on ne more pomagati.‘‘ — »Res je tako,“ poterdijo vsi udje; prav ima želodec, da nas priganja k delu.“ — Voljno seže vsaki ud za svoje delo, in vsi dajejo radi želodcu to, česar potrebuje. Kmalo ozdravijo zopet vsi udje, in postajajo terdni in močni. Tako se godi vsaki deržavi, v kteri je po¬ treba delavcov, pa tudi vladacov. Podložni pla¬ čujejo davke, gosposka pa jim daje moč. Enemu brez drugega ni mogoče živeti; Bog je tako na¬ redil in uredil. 137 84 . Vojaštvo. Delavcam, kmetam, umetnikam in nam vsim so potrebni varhi, vojaki, kteri nam ohranijo ljubi mir, nas branijo znotranjih in zunanjih sovražnikov, da smo varni življenja in premoženja. Častitljiv in koristen nam je tedaj vojaški stan, in kogar Bog po go¬ sposki pokliče na vojaščino, se ne sme braniti in ne uhajati. Pobegune in uhajavce čaka ojstra kazen in žalostna smert; serčnega in pogumnega vojaka pa čaka velika čast in plačilo pri vikših, pred svetam in tudi pred Bogam. Mladeneč! kadar pride versta na te, da boš mogel iti k vojaški nabiri, ne od¬ mikaj se, in ne uhajaj k potepuham. Bogu se ne moreš skriti. Če ti je Bog namenil in odločil vojaški stan, mu ne boš utekel dru¬ gače, kakor s strašno in nesrečno smertjo. Brez božje volje ne boš vojak, če pa je božja volja tako, naj še tvoja bo! Kaj bo naredil Bog s takim, ki si kvari in spri- duje zdrave ude, da bi ne bil za vojaščino? To je velik greh, kterega tudi deželska go¬ sposka po pravici ojstro kaznuje. Ako si spoznan za vojaka, ne bodi ža- lesten, ampak bodi vesel, da te je Bog ustva- 138 ril verlega junaka, kakoršnega potrebuje ce¬ sar. Voljno in serčno prisezi na bandero- r tvoja služba bo častita in srečna, ako boš priden in zvest. Nikdar ne pozabi svoje pri¬ sege, dokler ne dostojiš in ne doslužiš odlo¬ čenih let! Kdor uhaja, prelomi prisego, za¬ smehuje Boga, in zastavi svojo dušo hudob¬ nemu duhu. Vojaški pobegun ne sme na svetlo, in je kakor volk v domači deželi. Ako ga vlove, ga ojstro kaznujejo; ako pa ga ne dobe, ga bo dobil peklenski sovražnik. 85. Šparta staro mesto bilo, ki junakov spodre- dilo, hrabrih sinov slavni broj. Kakor skale v boju stali, radi so življenje dali, vbranit dom in venec svoj. Sin Špartanke pa pobegne, ko mu strah na serce segne, in prinese k domu meč. Mati sinu meč izdere, in mu persi ž njim predere: „Ne boš vhajal,“ pravi, „več!“ »Mati, kaj ste mi storili!" zdiha, »sina ste vmorili; ne poznate sina več?“ — »Lažeš, zanič!" reče mati, „sina nočem te poznati ; moj sin z vojske ne beži!" 139 Se Slovenka ne sramuješ, ko Spartanko hvalit’ čuješ? Kako govoriš pa ti? — Gerda, slaba taka mati, ki zamore sinu djati: Sin! le ujai in se skrij!“ Bežeč, ki iz vojske vhaja, dom sovražnikam izdaja, on je Iškarjotov brat. Hitro bode tiho¬ tapec vsake hudobije hlapec, bo razbojnik, in bo tat. 86 . Trije nauki za vojake. Pobožna in bogaboječa mati je naročila svojemu sinu, ko je šel na vojsko te le po¬ sebne tri nauke: 1. Boj se Boga, in zvesto služi gospodu vojaških trum, ako ne moreš očitno, pa saj moli v duhu. Kdor ne služi Bogu, tudi ni zvest cesarju. Vojak brez vere in pa ptič brez perut sta enaka. Hrabri božji vojščaki so bili Jozue in David, sveti Juri, sveti Mar¬ tin, sveti Boštjan, sveti Florijan in veliko drugih, ki so zdaj svetniki. 2. Varuj se greha; greh je naj hujši sovražnik. Bodi pokoren in zvest; nezvestoba enega samega lahko pokonča vse kerdelo. 140 Izdajavec ne najde pokoja na svetu, in božja kazen mu ne odide. 3. Na bojišču bodi lev, doma pa jagnje; bodi pogumen proti sovražnikam in ljudomil premaganim, in nikoli ne zataji kerščanskega sočutja. Ne boj se krogel, kadar krog tebe žvižgajo; umreti za dom in cesarja je slavno, in srečna je smert, ako si v gnadi božji. Ne bo te zadela krogla, če ni božja volja; v božjih rokah si, kjer si in kodar hodiš. Pa¬ dali bodo na desnici, umirali na levici, ti pa boš prišel zdrav in vesel domu, ako je božja volja. — Bog te obvaruj! To je bilo dobre matere lepo slovo. 87 . Sveti Martin. Sveti Martin je bil rojen leta 316 in sicer v ajdovski veri. Njegov oče je bil imeniten vojak. Tudi Martin si je izvolil vojaštvo. Vidil pa je pri vojakih marsikaj nerodnega in razujzdanega, kar je dobrega mladenča silno v serci bolelo; in se zatoraj tudi nikoli ni udeleževal takih nespodobnosti svojih tovaršev, temuč še prizadeval si je, jih, kolikor je mogel, odvračevati od gerdih navad. 14! Martin je imel prav dobro, pobožno in usmiljeno serce. •—• Nek hud zimski dan, ko je šel z vojaki iz mesta, zagleda berača, ki je na pol gol in zmerznjen ležal na cesti, in milo zdihoval in prosil miloščine. Toda drugi memo gredoči se ne zmenijo za njega, Martinu pa se v serce smili. Misli si: De¬ narja nimam, kaj bi li revežu dal? Naglo vzame svoj vojaški plajšč od sebe, potegne meč, in prereže plajšč čez sredo; da ga polo¬ vico beraču, z drugo pa se zopet ogerne. Ko tako na pol ogernjen Martin tovarše doide, se mu posmehujejo in ga zaničujejo. On pa ne posluša zasramovanja, temuč se le veseli^ da je mogel siromaku pomagati. — Po noči potem se mu prikaže zveličar v družbi an¬ gelov, oblečen s polovico plajšča, ter jim reče: „Marfcin me je oblekel s tem obla- čiiam; ker vse, kar kdo stori naj manjšemu svojih bratov, to meni samemu stori!" Ta pri¬ kazen je Martina tolikanj ganila, da se je dal precej drugi dan kerstiti. Bil je potem še celo škof na Francoskem, in je umeri kot svetnik leta 402 . Četerti razdelek. Naravopisje. 88 . v Živalstvo. Lepo je na polji, kadar spomladi in po letu krog in krog vse zeleni in cvete, Solnce močno sije in vse ogreva; prijetno je se hladiti v senci koščatih dreves; studenci šumljajo po gladkih kamenčkih in se vijo po cveteČem travniku. Vendar bi nam zem¬ lja ne bila tako ljuba, ako bi na nji ne živele tudi mnoge in različne živali. Naj lepše cvetje je mutasto; drobni ptički pa veselo skačejo od vejice do vejice, žvergolč in pre¬ pevajo, ter oživljajo vse okoli sebe. Po cvetji šumč pridne čebele in letajo pisani metulji; po zemlji pa vse mergoli različnih mergo- lincev, kebrov in drugih živalic. Nekaj se jih 143 giblje sem, nekaj tje. V potokih plavajo gibčne ribe, in se poskušajo ena pred drugo naprej in nazaj. Zraven teh brezštevilnih ži¬ valic vidimo pa tudi na paši cede ovac, krav, volov in konj. Bog je ustvaril toliko žival, da jih je napolnjena vsa zemlja. Vidimo jih po zraku in v vodi, po gorah in dolinah; tudi še celo v zemlji veliko živalic prebiva. Vsaka živalica na zemlji najde svoj ži¬ vež, ena travico, druga zernice, tretja meso. Oče nebeški vse preživi o pravem času. Vsaka žival ima svoje različno telo tako modro ustvarjeno, kakor ga potrebuje, s takimi lastnostimi, kakoršne se ji prilegajo. Nektere lazijo počasu, druge naglo letajo po dveh, po štirih, tudi po šestih in še po več nogah. Nektere imajo perute in noge; druge nimajo ne nog ne perut, kakor červi, kteri le gibaje se po zemlji lazijo. Ribe imajo plavute, s kterimi kakor blisk po vodi švigajo. Različna in prav primerna je živalska odeja, s ktero jih je preškerbel debrotljivi stvarnik. Po vročih krajih imajo živali več- jidel tanko dlako, kakor slon; po merzlih krajih pa so zel6 kosmate, kakor medved. Na zimo zraste pticam bolj gosto perje, konjem, volam in kravam pa bolj gosta dlaka, da jih ne zebe. Ribe imajo gladke, terde luske 144 s polzko žlezo prevlečene, da lahko plavajo in se gibljejo po vodi, in da se ne ranijo po kamnji in po koreninah. — Živalska obleka koristi tudi človeku. Daje nam kožuh za zimo, volno za sukno in perje za posteljo; še zajec nam daje svojo mehko volno za klobuk. Kako modro Oče nebeški vse oskerbi! 89. Doječe živali. Nektere živali store žive mlade, ki jih potem doje. Imenujejo se zavoljo tega d o- ječe živali. Imajo rudečo in gorko kri, in dihajo s plučmi. Doječe živali žive več- jidel na suhem; le nekoliko jih je tudi v vodi. Naj koristnejše so nam naše domače živali. Konj, osel, vol, krava, prešič, ovca, koza nam koristijo za živež, za delo in za zložnost. Pes varuje hišo in premoženje in hodi tudi na lov. Mačka lovi miši in pod¬ gane, i t. d. Po gojzdih in gorah žive lovske zveri, postavimo: jelen, eerna, divja koza, zajec, veverea, polh i t. d. Lovstvo je kratkočasno, pa tudi nevarno; za kmeta je močno za- 145 peljivo in zelo škodljivo. Pregovor pravi: „Kmet na strelu, polje v plevelu." Veliko doječih žival se živi od mesa drugih manjših žival; nektere celo človeka napadajo, če so zelo sostradane. Imenujemo jih zatoraj ropne živali. Prebivajo po gojzdih, gorah in luknjah. Ropne živali v na¬ ših krajih so lesica: dihur, kuna, podlasica, jazbec, volk in medved; v gorkih krajih pa: lev, tiger in ris. Smešne dojivke so opice ali' merko- vice. Hodijo po štirih nogah; znajo dobro oponašati ljudi in druge živali, so mnogo- verstne postave, in nektere zel6 podobne človeku. Povodne dojivke so v naših kra¬ jih vidre, ki žive za vodami in po jezerih, kjer se potikajo po luknjah. Vidra ima rujavo kozo, iz ktere se delajo drage kape; njeno meso se sme tudi v postu jesti. 90 . Goveda. Med domačo živiio je goveda naj ko- koristjneša. Za poljodelstvo je še važnejša kakor konj. Vol vleče oravno drevo, vozi o žetvi polni voz domu, in gnoji zopet izser- Drugo Berilo za slovenske šole. 10 146 kano njivo. Ubožni kmetje, kteri ne morejo imeti konja, se živč s kakima dvema kra¬ vama. Koliko bogastvo, kako obilne dari ima človek v ti sami živali! Goveda mu daje naj zdravše in tečnejše meso, ki je velikim vsakdanji živež, kterega se nikoli naveličamo, kakor tudi ljubega kruha ne. Kako blaženo je mleko, iz kterega napravljamo sir in maslo, ktero rabimo pri kavi, močnatih jedilih in pri različnih pekarijah. Z govejo tolšo si razsvetljujemo noč in čedimo perilo; zakaj naše sveče in miljo napravljajo večjidel iz loja goveje živine. Kožo od govedine nosimo na nogah, s kostmi si lase češemo, s kervijo čistimo sladkor. Goveda je blagoslov in dar božji. Še cel6 neka bolezen te živali, namreč kravje koze, je postala dobrota za človeštvo. — Za veliko dobrega, kar človek dobiva od goveje živine, pa ona tudi hoče, da jo dobro oskerbujemo. Govedo štejemo, kakor ovco in kozo, h prežvekovavkam. Te živali imajo po štiri želodce. Rastline, od kterih se živč, pridejo le malo prežvečene v pervi želodec in iz tega y drugega. Iz tega se pahajo v gobec, in pridejo potem v tretji in četerti čelodec, da se popolnoma prekuhajo. 147 91. Pastir. Bilo je lepo prijetno jutro, in srenjski pastir je pasel na zelenem pašniku svojo živino. Solnce je ravno vzhajalo in vse okoli je bilo pozlačeno z rumenimi žarki. Travniki so bili prepreženi z naj lepšimi cveticami, na kterih se je blesketala zlata in sreberna rosa. Ptiči so peli svoje juterne pesmi, in Škerjanec se je povzdigoval visoko po zraku, kot naj veselši pevec med krilatimi tovarši. Mirno in veselo se je pasla pastirska čeda po ze¬ leni ledini — Vso to čednika globoko gine. Misli na Boga, kteri preskerbuje, obranuje in razveseluje toliko stvari pod nebam in na zemlji. Tudi mu živo na misel pride, kar so v nedeljo gospod duhovni oče v cerkvi govorili od velikosti in dobrote božje. Zbudč se mu v sercu pobožne misli in sklepi, ter pravi sam pri sebi : O Bog, hako lepo je vendar vse, kar si ustvaril, in kako ljubezniv in milostljiv si vsim svojim brezštevilnim stvarem ! O kako zel<5 sem srečen, da te tudi jez, ubogi pastir, morem spoznati in častiti! Tu¬ kaj sem čisto sam, toda ti o gospod! me vidiš, in imaš tvoje dopadajenje nad mano, če tudi na tihem spolnujem tvoje sveto voljo. Obljubim ti, da ti bom vselej zvest po svojem stanu. Varoval bom škode, in bom storil dobrega, kar bom mogel. S čim bi se li mogel tebi zato bolj hvaležnega skazati, 10 * 148 kakor z zvesto pokoršnostjo in s preserčno lju¬ beznijo ! Tako je premišljeval in govoril pobožen pastir r ter je šel po pašniku, ga je trebil, je popravljal plot, je zatiral škodljive rastline in nabiral dobre in zdravilne. Z eno besedo : on si je vedno pri¬ zadeval, da je storil kaj dobrega in tako pomagal svojemu bližnjimu. — Vsi ljudje v vasi so radi imeli tega priljudnega in delavnega cednika, in ga niso zapustili, kadar je bil že star in nezmožen. Tako je lahko človek tudi v naj nižjem stanu pobožen, lahko dela dobro, in pomaga sebi in. svojemu bližnjemu. 92. Pastirska pesen. 1. Na trati zeleni Ni šuma ljudi, Je ž’vinea pri meni Me pet’ veseli. 2. Prijazno odpira Se gor mi nebo ; Se milo ozira V mč božje oko. 3. Pastirstvo izvoli Si Abelj najpred; Bogi on rad moli, Daruje od čed. 4. Oko nevošljivo Je Kajnovo res, Al’ Bog dopadljivo Dar gleda z nebes. 5. Za čedami z brati Tud Jožef rad gre ; Vse skoz obderžati Nedolžno serce. 6. S’cer bratov zavidnost V Egipt ga prodi, Al’ božja previdnost Ga v čast pripelji. 149 7. In David bil tudi Pastirček še mlad ; Se hvale nevtrudi Gospodu spevat’. 8. Pri ovčjem kerdelu Od Boga poznan, Poglej, Izraelu Za kralja je dan. 9. So pri Betlehemu Pastirci s’rotni, In znani le njemu, K’ je stvarnik reči. 40. Njim angel gospodov Oznani najpred : »Zveličar rodov Je rojen na svet." 41. Se tud imenuje Sam Jezus pastir ; Nad svojimi čuje, In vodi jih v mir. 12. O srečne dušice K’ se njega deržč, So prave ovčice, Za njim le hitč ! 13. Pri Jezusu biti V ljubezni povsod, Za njim le hoditi, Kjer kaže on pot. 14. To želje so moje. To Bog ti mi daj, Od milosti svoje Ne loči me kdaj. 15 Potem prepevati Veselo jez smem; Zakaj žalovati — Kaj bat’ se ne vem! 16. če tudi zapira Oblak mi nebd, Se milo ozira V me božje ok<5. 93. Pes. Domač varh in človekov zvest prijatel je pes, kteri je mnogoverstnih plemen in 150 razne postave. Angleški pes je visok in dolg, pa medel in pretergan. Mesarski pes je velik in se dobro redi. Ovčarski pes nosi grebenico, da ga volk ne zadavi. Lovski psi so medli in nagli. Koder ima kodrasto dlako, in se rad nauči mncgo- verstnih burk. Prihišni pes čuje in laja po noči in po dnevu. Psam se ne sme dajati prevroče jesti, pa tudi pretepati in dražiti se ne smejo, da ne stečejo. Stekli pes ima strašno strupene sline; če kterega vgrizne, ali če ga le oslini, tudi steče, bodi si človek ali kaka žival. Stečejo tudi volkovi in mačke. Kadar pes neha lajati in ne pije, ampak žalostno oma¬ huje in reži celo nad domačimi, ako pobeša ušesa in stiska rep med noge, ako začne jezik moleti iz gobca in sline cediti, naznanja, da je stekel, in berž ga je treba ustreliti in globoko zakopati. Kogar stekel pes vgrizne, naj si hitro rano iztiska, da izteče kri in žnjo strupene sline. Potem naj umiva rano z lugam, z apneno, s solnato ali pa s svojo vodo. Potrebno je potem rano ožgati z ža¬ rečim železarn, in hitro poslati po zdravnika. 151 94 . Matiček je popotoval z nekim kupeam v daljne kraje, in tukaj se je navadil prav nesramno lagati. Ko pride domu, ga vzamejo oče sabo v bližnje mesto, kjer 'ni bil se nikoli. Po poti se pogovarjata od mnogih reči, kako je to in uno po svetu. Dojde ju neki mesar z velikim psam. Ma¬ tiček pogleda psa, in reče očetu: „VidiI sem, že ne vem dobro kje, še desetkrat večjega psa, kakor je ta. Gotovo je bil večji, kakor naš naj večji konj." — Oče ki so precej vedili, da se je sinek debelo zlagal, pravijo na to: „Ta se ti je znabiti vidil enmalo prevelek; pa vse je mogoče, ker v vsakem kraji se še vidi kaj posebnega in čud¬ nega. Tudi tukaj," pravijo oče nalaš, „ne daleč od tod , je čudapoln most, bi je pa tako narejen, da če tak človek čeznj gre, ki se je zlagal tisti dan, se mu gotovo noga zlomi na njem. Le urno hodiva, bova kmalo tam!" Matiček dobro vč, kaj mu je, in se zeld prestraši. Vedno bolj in bolj ostaja zadaj in vpije za očetam : „Oče, kako sem vam že pravil od tistega psa, da je tako ve- lek kakor naš konj ? To je res ermalo preveč, pa tako velik je bil vendar, kakor vol." Oče gredd pa tiho in vedno hitreje naprej. Matiček vpije zopet za očetam : „Ne hodite vendar tako naglo, govoriva še od tistega psa. Pes ni bil ravno tako 152 velik, kakor vol, večji pa je bil, kakor kako tele.“ Prišla sta že do mosta, in treba jima je čez iti. Oče bočejo naravnost čez; pa Matiček jih prime za roko, rekoč : „Ljubi oče ! Počakajte še enmalo, preden greva čez most. Tisti pes ni bil nič večji, kakor drugi psi.“ Oče ga potem terdč posvarč in pravijo : „Matiček, lagati ne [“ 95 . L e s i c a. Kdo še ni slišal od zvite in premetene lesiee? Velika je kot sreden ovčarsk pes; ima vozek gobec, ojstre zobe in kremplje in zel6 kosmat rep. Dlaka njena je rudeča; v ptujih deželah so pa tudi Černe, sive in bele lesiee. Za živež ima lesica naj raje kuretino, golobe, gosi in race, zajce, mleko in jajca; posebno pa hrepeni po medu in grojzdju. Ce sicer nič teh svojih sladkarij doseči ne more, se pa tudi zadovolji, ako ima kače, kušarje, žabe, miši in podgane. Ves živež si pridobuje večjidel po noči in z zvijačami. Dasiravno sta s psam bližnjega rodu, se vendar zel6 sovražita. Ce psi gonijo lesico, in če ji gre že hudo za kožo, skače sem ter tje, se potem zažene na kako skalo al na 153 kak štor, in s 1 potuhne. Psi zgube sled, in ne pridejo ji blizo. Tako se reši. Veliko smešnega in zvitega pripovedujejo od lesice. Zato tud imenujejo zvitega in prekanjenega Človeka lesico. Lesiejo kožo kerznarji porabijo za pod- vleko pri kožuhih. Meso pa ni kaj dobro. Lovci sovražijo lesice posebno zato, ker jim pojedajo zajce; gospodinje pa, ker jim kra¬ dejo pridne kokoši, ktere bi jim nanesle še veliko jajc za kuho in za prodaj. 96. Molitev tudi slabega stori serčnega. V neki vasi na Ogerskem je stanovala uboga vdova. Bila je bolna , in ker ji primankuje derv, pošle svoja dva dečka s sanmi v hosto po nje, Starji deček ni bil še popolno dvajset let star, mlajši pa še le osem. Ko gresta s sanmi memo cerkve, pravi mlajši: „Tonče meni je danes prav nekako čudno pri sercu ; zdi se mi, kakor da bi naju čakala kaka nesreča. Pojdiva popred v cer¬ kev." Starji odgovori : „Le pojdiva v cerkev ; saj vsako delo moramo z Bogam začeti." Popu¬ stita tedaj sani pred cerkvenimi vratmi , gresta noter in molita. Potem gresta veselo naprej, ako- ravno prav težko hodita po snegu. Dobila sta ve¬ liko suhih derv, in ravno se pripravljata, da bi jih 154 naložila in porezala, kar zagledata od daleč dra rolka, ki sta nararnost derla proti njima. Uiti jima ni bilo mogoče. Drevesa, de bi splezala nanj, ni bilo blizo, ker okoli in okoli je bila sama hosta in germorje. In kaj bi jima bilo pomagalo tudi naj risokeje drero ? Volka bi bila stražila in ju ča¬ kala pod creresam ; mogla bi se bila jima udati. Kaj bi li storila r tej veliki sili ? Starji, pogumen deček, bitro zakrije s sanmi mlajšega brata, in dene gori še derr in hoste, ter mu prigovarja „Moli, pa ne gani se, jez sem serčan!“ — ,,Oh ljubi bratec,“ pravi jokaje mali deček, „če bi mi¬ dva tukaj umerla, kaj bodo vendar počeli najna ljuba mati!“ — Manjši deček je pod dervmi ; večji pa se ustopi s sekiro naproti. Kadar pride volk proti njemu, go mahne s sekiro tako močno po glavi, da precej telebi na tla. Med tem pa prime dečka drugi rolk za ramo, in ga verže na tla. On pa zgrabi z vso močjo volkov gobec, ga derži od sebe, in nič ne vpije, da bi ne izdal svojega skritega brata. Manjšega brata obide spodaj neka groza, verže sani in derva od sebe, popade sekiro, ki je ležala na tleh, in seka z vso močjo po volku. Volk se oberne in zažene na drugega sovražnika, in raz- tergal bi ga bil, ko bi ne bil starji brat urno segel po sekiro, s ktero je vdaršl volka po glavi, in tudi tega pobil. Tako sta tedaj dva slaba dečka z božjo po¬ močjo in s serčnostjo pokončala dva razserdena volka in sta se srečno rešila. Strahama ogledu- 155 jesta zveri, ki ste ležale na tleh z odpertima žre- lama, ogledujeta bude in ojstre zobe, kteri ju bi bili kmalo raztergali. Oba poklekneta, molita in zahvalita Boga za prečudno zmago in rešenje. Po¬ tem naložita derva in mertva rolka na san’, in gresta neizrečeno vesela proti domu. 97 . Velblod (kamela). V vsakem kraji je Bog posebne živali ustvaril, da človeku služijo. Nam je dal konje in govedo, prebivavcam v ledenih se¬ vernih krajih pa derježe ali severne jelene, Prebivavcam velikih pušav je Bog velbloda ali kamelo podaril. Neizmerne pešene plan¬ jave, ktere se razprostirajo med Azijo in Afriko, bi ločile ondotne prebivavce, kakor nas Evropejce loči atlantovo morje od Amerike; vsa kupčija bi zastala, ali bi bila nemogoča, ko bi ne nila božja previdnost podelila tem krajem velbloda. Mislimo si lepega arabskega konja, kako kmaii bi se pogreznil v valovih pešenega morja, in bi poginil! Kopita bi se mu ra¬ zpokale in noge bi ohromele. Velblod ima pa na podplatih kos mesa , ki je z debelo kožo obdan. Ta mesnata in vendar ne pre¬ občutljiva noga mu lajša težavno hojo po 156 pesku. Konj bi ne mogel težkih tovorov nositi, pesebno s zato ne, ker bi se mu moralo razun tovora tudi veliko kerme za živež na¬ lagati. Velblod pa za se kaj malo potre¬ buje ; s koprivami in z osatam je zadovoljen, pa lahko dvanajst centov nosi in na dan pride po dvanajst milj daleč. Velblodove gerbi ste sedlo same na sebi. Velblod je 7—8 čevljev visok, tedaj višji, kot naj večji konj. Ta vi¬ sokost pa pri nakladanju ni prav nič na poti ker velblod vselej na kolena pade, kadar mu nakladajo ali razkladajo.—Pušava ne rodi ne ovsa, ne ječmena, ki sta za tovorne konje po¬ trebna, ampak le tu in tam kako bodeče zeliše iz pod peska poganja, in s tem je velblod za¬ dovoljen. Modri stvarnik mu je dal terde ustnice, da ga osorne koprive in pusti osat ne bodejo. Velblod lahko štiri in dvajset ur strada, konj pa tega ne more; še več pa je vredna velblodova lastnost, da v naj hujši pušavni sopariei osem ali pa še več dni lahko žejo terpi. Prežvekovavke, h kterim se tudi velblod prišteva, imajo po štiri želodce, vel¬ blod jih ima pa pet. Peti želodec je posebno znameniten; v tega namreč velblod lahko ve¬ liko vode shrani. Kadar tedaj do vode pride se je dosti napije, in potem še svoj vodnjak napolni: čudno je posebno to, da voda zmi- 157 raj hladna in čista ostane, in da se nobenega duha ne navzame. če so tedaj popotniki v nevarnosti od žeje konec vzeti, zakoljego enega velbloda, in se tako rešijo hude smerti. — če verh tega še pomislimo, da ta žival le malo spanja potrebuje in skoraj noč in dan lahko popotuje razumeli bomo, zakaj je vel¬ blod prebivavcam teh krajev naj ljubša do¬ mača žival. Ako je pa velblod sploh ljudstvam ju- trovih dežel kot tovorna žival neprecenjljive vrednosti, je za Arabca posebno še veliko bolj imeniten, ker skoro vse, česar ta potre¬ buje, dobi pri njem; velblod mu daje namreč tudi živež in obleko. Velblodovo mleko je • Arabcu poglaviten živež; daje mu sir in maslo. Tudi meso jč, posebno od mladih velblodov, ktero mu je neizrečeno slastno, in kterega hrani v posebnih posodah. Iz dlake delajo robo za obleko, pa tudi jo prodajajo, kot imenitno blago, v Evropo. Koža daje dobro usnje, in še celo velblodjek Arabci ne rabijo samo za gnoj, ampak tudi za kurjavo. Arabcu je tedaj velblod to, kar je nam konj, ovca in goveda. 158 98 . L e v. <■' 770 * Lev, kteri v Afriki živi, je »ar moč¬ nejša in naj serčniša zver; njegovo oko je ognjeno, njegov pogled je znamenit in veliven, njegova hoja mogočna. Po pravici se tedaj lev imenuje kralj zverin. Dolg je blizo osem čevljev, visok pa okoli štiri čevlje. Velike grive, ki pokrivajo vrat in pleča, mu dajo veličastno podobo. Ona je manjša kot on, in nima grive. Negov glas je votlo doneče rjovenje, kakor da bi iz zemlje zagermelo. * Po uri daleč se sliši njegov glas, pred kterim beži vsa zverina in skoraj od straha uiti ne more. Zobe ima tako močnem da ž njim vse kosti zdrobi in da v gobcu lahko celo goved seboj vleče. Tudi v repu ima lev tako moč, da lahko ž njim človeka ubije. Vsak dan mora imeti naj manj po 15 funtov mesa. Pri nas vidimo leva samo v menažerijah. Ko lev zagleda svoj rop, se mu počasu bliža do 12 stopinj, potlej pa nanj skoči, kakor bi strelil, ter ga zgrabi in umori. Tudi človeku je lev nevaren. Kdor se ž njim na¬ meri brež orožja, se more le oteti, če je serČan in se ne da od strahu omamiti. Ako 159 človek pred levam pri miru in negibljivo ob¬ stoji, in mu ojstro v oko gleda, levu navadno serce upade, ter se počasu splazi in se kmali pobere. Kdor pa pred levam beži, tega nič ne more oteti pogube. /C Tv r 99. , -. n 'A c ! I ^ * Ptic e. " 0 j*** Ptiee imajo gorko rudečo kri, pljuča, da dihajo, dve peruti in kljun, odete so s perjem, ktero vsako leto enkrat, večjidel jeseni ali spomladi odveržejo in drugega dobč. Spomladi nesejo jajca, in izvale iz njih mladičke. Ptiči žive po drevji, pa tudi po vodah, le malo jih prebiva na terdi zemlji. Nekteri v svojem času letč v ptuje kraje po samem jn skupaj, in pridejo zopet nazaj. Ptiči nimajo zob, temuč zobljejo hrano s kljunam, ter ste- rejo zerno, ali pa ga celega požrd. Prav umetno in čudno je narejeno gnjez- do nekterik ptičev, in ga znajo dobro skriti Starka sedi na jajčkih, in leže; on pa ji pre¬ peva, jo razveseluje in ji nosi jest. Ko se mladiči izvalč, jim stari nosijo jest, dokler niso godni in jih ne izpeljejo. 160 Veselo jih stara kličeta in vabita letat od veje do veje, od drevesa do drevesa. Hu¬ dobno bi bilo, ptičicam razdirati gnjezda, jim jemati jajčica, ali pa loviti in terpinčiti mladiče. Najbolj nas raz vese!ujejo ptice pevke. O juterni zori se začnejo glasiti in pre¬ pevati lepe juterne pesmice. Slavček že po noči milo prepeva. Skerjanček žvergoli po polji od jutra do večera, se visoko vzdiguje pod nebo, pa se zopet spuša na zemljo si iskat živeža, ter nam kaže da moramo tudi mi neprenehama moliti in de¬ lati. — Šinkovce z žarečim želežam slepiti, da bi rajši peli, je grozovito. Tudi ptičica bi rada tožila, če bi mogla. Rekla bi: Kaj sem ti storila hudega neusmiljeni člo¬ vek, da mi ljubi vid jemlješ? — Hudobni ptičar je oslepel sto in sto Šink ovco v in jih je drago prodajal v mesta. Na stare dni pa je tudi sam oslepel. Vodil ga je neki deček od hiše do hiše prosit kruha. Tako hudo se mu je povračevalo. Brinovka, kos, kukavica, de- tal in druge hostne ptice se žive posebno s takimi merčesi, kteri bi škodvali drevji in drugim rastlinam. Pobirajo červe, gosenee in diguge take škodljive merčes^, in so tedaj 161 naše velike dobrotnice. Tudi vrane, kro¬ karji, kavke, pisane srake in prederzni vrabci pozobljejo in pospravijo veliko škod¬ ljivih merčesov. Postojna, jastreb, sokol, skopec, sova in čuk so ujede ali dereče ptice; imajo močen, zakrivljen kljun in zelo ojstre kremplje. Ptiči, kteri žive po močvirjih in mlakah imajo dolge noge in dolg kljun, in se redč z ribami, žabami, s kačami in z laznino. Mla- karice so: žerjav, šterk in kljunač. Posebno koristue so nam kure, race in golobje, ker so nam v živež. Kokoš nese jajca, koklja leže pišeta, in petelin je kakor čuvaj in gospodar med njimi. Naj lepši ptič pri nas je pav, z lepim, pozlačenim perjem; na solncu rep zasuče v kolo, da se lepo spreminja. Štruc je naj večji ptič, nese jajca, kakor otročja glava debele. Naj manjša ptičica je koli brij, ki živi v južni Ameriki; nje jajčica so drobne kakor grah. Pri nas jekraljiček, ali kakor mu nekteri pravijo, strežek ali palček naj manjši ptiček. Tako nam kažejo in pričajo tudi ptice božjo vsegamogočnost modrost, in dobroto. Berilo zn ''ovenskc Sole. 11 162 100 . Ptiee pevke. Neko prijazno ras je obdajalo vse polno naj rodovitnišega sadnega drevja. Spomladi je bilo *čez in čez vse prepreženo s prelepim cvetjem. Veseli ptički so se gnjezdili po košatem drevji, in so sladko prepevali od jutra do večera. Jeseni pa so bile vse drevesa polne slastnega sadja mnogib plemen. Otroci so se razveselovali po vertih, in si nabirali lepih jabelk, hrušek, češpelj in sliv. — Bili so pa v tisti vasi nekteri hudobni dečki, ki so začeli preganjati ljube ptičke, so jim razdirali gnjez- da in pobirali mladiče. Uboge živalice so bile vse preplašene in so zapustile ta nemiren kraj. Potihnilo je potem v prijazni vasi lepo ptičje petje in vse je bilo žalostno. Namest ljubih ptičkov pa so prišle gosence in drugi požrešni merčesi, in so požerli lepo cvetje in perje drevesno. Vse gole in brez sadja so stale drevesa po vertih. Otroci pa, ki so popred vsako leto dobivali obilno sadja, so zdaj žalostni postopali pod suhimi stebili, in niso imeli kaj djati v usta. Dobri ptički, ki so jih pregnali hudobni otroci, so poprej po drevesih ' J pobirali škodljive gosence in merčese, da je sadje lepo cvetelo, rastlo in obrodovalo. v Ce ptičke preganjaš iil gnježda razdeneš, Tud’ petje in sadje od sebe preženeš. 163 101 . Selivne ptice. Nekaj ptičev se ne živi samo z červi, ampak tudi z zernjem, in ti ostanejo tudi po zimi pri nas. Drugi se le z červi živč, in gredo jeseni v druge gorkeje kraje, kjer se golazen ne poskrije v zemljo. Taki se ime¬ nujejo selivni ptiči, postavi mo : lastovke, penice, pastaričice, kukavica, žerjavi, šterki, postolke i t. d. Žalostno se zbirajo, kadar se odpravljajo, kakor da bi se poslavljale od naših ljubih krajev. Zbrane se vzdignejo, in lete v daljne daljne dežele prek širokega morja. Kadar se zopet povrača ljuba spomlad, pridejo nazaj tudi selivni ptiči, ter nam prinesejo znane pesmice in obudč novo veselje. Kadar vidiš prijazne selivne ptice zopet priti, misli: Nebeški oče jim je že pri nas za to leto mizo pogernil, da jih bo živil; ako pa Bog za ptičice skerbi, tudi nas, svojih otrok pozabil ne bo. Le tudi ti ne pozabi njega hvaliti in mu zvesto služiti! 11 * 164 102 . Hišna lastovka. Vsakega veseli, ako vidi spomladi per- vikrat zopet lastovko sedeti in žvergoleti na strehi. Prigovor sicer pravi: „Ena lastovka še ne prinese spomladivendar ako jo že vidimo, si lahko mislimo, da se že začenjajo veseli pomladni dnevi. Lastovka ima dolge peruti, bel trebušček, širok in vilicam podo¬ ben rep. Skoraj celi dan šviga po zraku sem ter tje, in lovi mnoge merčese. Zdaj šverkne na ravnost naprej, zdaj se pusti iz zraka navdol in v hipcu se oberne, ter smukne tikama nad vodo. Kadar se v poletnih vro¬ čih dneh napravlja k hudemu vremenu, leta lastovka plahama po zraku, in glasno čverči. Ce si naredi gnjezdo pod hlevno, skednjeno ali hišno streho ali nad oknam, ga ji radi pustimo, saj ljuba živalica nobenemu ne dela škode, temuč preganja le škodljive merčese. Ko se pa približajo jesenski merzli dnevi, jim ni več ostanka pri nas. Zberejo se sku¬ paj v trope, se poslovč od svojega starega doma, in potujejo čez gore in doline, mesta in dežele, dokler ne pridejo v gorko Afriko. Nimajo nobenega vodnika in vendar ne zaidejo 165 na dolgem popotvanji. Grorka pomlad jih zopet pokliče nazaj v naše kraje, kjer svoje stare gnjezdica poišejo. Ako se je že znabiti kak siten vrabec vgnjezdil v njhih čedno gnjez- dice, ga lastovke vse serdite kmali izkavsajo. 103 . Kukoviča. Vsakdo je že slišal veselega tiča, ki nam sred malega travna, ko še logi niso popol- namo ozeleneli in še samo zvončki in troben¬ tice evet6, veselo spomlad oznanuje. „Kuku“ vpije, da se daleč čez polje cel6 v vas in v mesto razlega, če bi kukovico zares radi ogledali, kakošna je v obraz i kako je oble¬ čena , beži z drevesa na drevo, iz germa v germ, in se nikakor ne da viditi. Po pra¬ vici se tedaj pravi od tega tiča, da ga je skoraj vsakteri že slišal, malokdo pa še vidil. Kukoviča je velika kakor golob, po verhu in o straneh pepelnatega perja; po persih in med nogami pa je belkasta in s temnimi pro¬ gami počez preprežena. Po perji je zlo po¬ dobna sokolu, po obrazu pa se dobro loči od 166 njega; kukovičin kljun je droban in ravan, sokolov pa je debel, kriv in ojster. Kukoviča prebiva v zelenem logu, vsako drevo je njena hiša, slehern germiček njena stanica. Za druščino ne mara. Samotna leta ves ljubi dan urnih perut po svojem pohištvu in kot prevzeten gospodar ne terpi ne gostov ne beračev v njem. Zakaj pa tako sovraži vsako druščino, in je le naj raje sama ? To lahko zvemo, če pogledamo, kaj kukovica jč, kaj ima za kosilo in za večerjo. Gosenčic in žužkov, metuljev in mušic išče neprenehama od zgodnje zore do poznega mraka; njen želodec je velik, ti merčesi pa so kaj majhni. Zato celi dan leta za svojim vsakdanjim kru- ham, urno lete, gosence po cveticah pobira, in mlado lističe sovražnih žužkov trebi. Kar¬ koli ji zeleno hišo poškoduje, ona v kazen brez usmiljenja požre. Kadar drugi ptiči začnejo gnjezda delati, kukovica le počiva in jih gleda, ter jim za kratek čas „kuku“ poje. Tašice, penice, pasta- ričice in drugi tički v storjene gnjezda jajčica nesejo, in še hodijo kakega červička iskat, preden začnd valiti. Med tem pa kukovica tiho priferči po germovji, odgleda ptuje gnjezdo, in če ji je ušeč, urno svoje jajce vanj znese in potem proč zleti. Gez nekaj 167 dni znese v drugo gnjezdo sopet eno jajce, in tako kakih pet ali šest. Drobni tički ne vi¬ dijo, da imajo ptuje jajce v gnjezdu, ter se vsedejo in skerbno vale. Mlade tičice se izvale in ž njimi vred tudi mlada kukovica. Stari pridno červičkov donašajo, vedno odperte kljunčike polnit; toda mlada kukovica je naj večja in grozno silna in nesramožljiva, nepre- nehama čverči in vse hoče sama požreti. Tako manjše bratce spodjeda, da vedno pešajo. Kadar pa snedeni podverženec toliko odraste, da mu začne gnjezdo majhino biti, jih celo iz njega pomeče. Iz gnjezda že zleze in hodi z veje na vejo; skerbni, ogoljufani reditelji jo pa še vedno pitajo, dokler se ji perutnicej toliko ne uterdijo, da si sama more živeža iskati. Potem pa jo mlada kukovica potegne ali ne da bi se rediteljem za težavno skerb zahvalila. 104 . Sraka in pavovo perje. Pravijo, da je bila sraka nabrala pavovega perja, ktero se sveti, kakor čisto zlato, kadar ga solnee posije. Olišpa in našopiri se ž njim, in tako nakinčana gre bahato memo srak, svojih 168 tovaršic, in vsa napihnjena jih še ne pogleda, te- muč se prevzetno pomeša s pavi v tovaršijo. Pavi hitro spoznajo svojo lastnino, izpulijo ptujki pa¬ vovo perje, in jo zaženo na pol golo, od kodar se je bila priklatila. Vsa zasramovana in okljuvana se privleče med svoje sestre; pa tudi srake jo začno čertiti, pikati in preganjati, tako, da sirota zgubi še svoje lastno perje, in da poslednič, povsod za- veržena, nikamor ne ve. Oblači se pametno, in le po svojem stanu; ne posnemaj šege, ktera se ti ne spodobi. Ne vtikaj se med gospodo, ko si kmet, in ne sramuj se svo¬ jega stanu. Ošabnost prinaša le zaničevanje, poniž¬ nost pa čast in dobro ime. Prevzetnost se povsod spotika, In sramota se za njo pomika. 105 . Dvoživke. Dvoživke imajo gol in gladek, ali pa z luskinami in oklepi pokrit život, merzlo in rudečo kri in pljuča, da dihajo. Dvoživke lazijo in jajca nesejo. Imenujejo se dvo¬ živke zato, ker lahko živč po dvoje, na suhem in v vodi. Nekoliko jih lazi po štirih nogah, druge pa se plazijo po trebuhu. Čudno hitro jim rastejo udi, ako se jim kteri 169 odtergajo: tudi prebijejo dolgo brez živeža. Vsako pomlad slečejo svojo staro kožo. Želva ima terdo čepino na herbtu, iz ktere delajo lične tobakire, glavnike i t. d. Njeno meso daje dobro postno jed. Žabe so mnogoverstne. Skoki povod¬ nih žab so dobra jed za postne dni. Rega ali zelena žaba nam napoveduje dež, m o- Čerad pa lazi po dežji. Krastavica (krota) biva po temnih kotih. Martinček se rad greje na solncu, pa ne stori nič hudega; zeleni kuščar pa hudo vgrizne. Kače so nektere strupene, ker imajo hud strup v svojih zobeh: postavimo gad, zagorelo rujava kratka kača, ktera je po herbtu pisana, in se najde po germovji in pečovji. Beloušnica ni škodljiva, še manj pa slepec. 106 . Ribe. Ribe imajo rudečo, pa merzlo kri, dihajo s plitvami, in živč samo v vodi. VeČ- jidel so odete z luskinami, švigajo na svojih plavutah hitro ko blisk, in imajo za plavanje 170 mehur v sebi, kterega nategujejo in zopet stiskajo. Ribeze selo množijo. Žlahtne ribe, ktere imajo malo koščic in dobro meso, so v naših krajih zlatoka, ki ima rumeno meso; p o s t e r v, černo rudeče pikasta, sulec, m e n i k, som, tolsti h a r p, tanka ščuka, mrena, lipan, piškur it. d. Viza ima drag mehur, s kterim vino čistijo. Jegulja je gladka riba, kači podobna, pa ima dobro meso. Klen ima veliko ojstrih koščic, zato ga je nevarno jesti. Ptuje ribe v naših krajih prodajajo: polenovke, suhe brez glave, sardelje, slanice (arenke) i t. d. Velike morske ribe so: kit, ki po 100 čevljev dolg izraste, in da po 90čebrov ribje masti; morski volk, ki po 100 centov težek priraste, in celega človeka požre, ali mu nogo ali roko odgrizne. Kit je dojivka, desiravno živi v morju ko riba. 107 . Ribica. Tam siva gora mi stoji, tu viditi drevesa ni; je v tmini skrito jezero, vodica čista kot srebro. 171 Je notri bila ribica, še mlada vsa postervica; v globini malo ji je všeč, doma le biti grenka reč. O mati, mati! kak lepo je vse tam zunaj, vse svetlo; o naj saj malo vun bitim, se lep’ga sveta veselim. Nikar, o hčerka; v strahu bom, je naj bolj varen zate dom ; sovražnik nima sem moči, drugej te kmalo zasledi. Ne sluša mala ribica, kar stara ji je pravila; skrivaj izmuzne se na dan, kjer potok se odteka v stran. Se veseli, se krog verti, s potokam vred na¬ prej hiti; prijazno se blišči nebo, ob kraji rožce ji cveto. Pa ribič pod drevesicam sedi z goljufnim ternikam; priprosta pride ribica, in vjame se sirotiea. Prešerna tak se pogubi, neverna v to, kar mati uči. V spomin naj bo ti njeni zgled, da ne zgubiš se s tisto vred 1 108 . Žužki. Žužki (mergolinci, insekti) imajo pre- tisnjeno truplo in v tri dele tako razdeljeno, da se glava in rep le na tanki nitki derži 172 trupla. Na glavi imajo tipavnice, s kte- rimi krog sebe tipajo; nog imajo po 4, 6, celo po 100 in še po več. Namesti kervi imajo bel merzel sok, za odejo roženasto kožo, ali pa dlako. Mnogo se jih lepo sveti, in so vsi pisani. Mergolincov je vse polno po zraku, po zemlji, v zemlji, po rastlinah in na človeku, pa tudi v pijači in v našem izivežu. Mergolinci se izvale iz jajčic, kterim pravimo z a p 1 o d e k, in veliko se jih po tri¬ krat čudno premeni. Pervič se iz jajčica izleže červ ali gosenica; ta se zaplete kakor mešiček in iz tega vstane kakor iz groba žužek ali metulj, ki pa le toliko časa živi, da zopet nanese zaplodek mladih Červov. Mergolinci se živč s takimi stvarmi, ktere bi drugim škodovale, tako rekoč le pometajo gerdo gloto. Veliko jih dela škodo, postavimo gosence, pri sadnem drevji; nekoliko pa jih je, ki človeku dajejo mnogo dobička, kakor: čebele, sviloprejke. Kebri imajo roženaste perutnice in po¬ mladi drevje hudo objedajo. Rogač ima na glavi klešče, s kterimihudo vščipne. Strigla rada zleze v uho. Kresnice se o kresu po noči svetijo. Uši in bolhe delajo nečednim 173 ljudem veliko nadlogo; pozemljske bolke so pa tudi za verte huda zaujeda. P o 1 k r i 1 c i na pol skačejo, na pol le¬ tajo, in so večjidel pra\j škodljiv merčes, ka¬ kor molji, ki zernje in suknd snedo, grili r smradljive stenice, in pa kobilice. Metulji so mnogotere barve, in veli¬ kosti, imajo po 6 nožič. Čudno lepi in krasni so, toda le malo časa žive. Metulj izleti iz mešička, ter je podoba našega vsta¬ jenja od mertvih; njegova mati je gosenca. Gosenice drevje objedo, ako se ne ukon- čajo spomladi. čebele imajo velike oči in pa tanko- kožnate habice, s kterimi letajo po rožah in po drevji sterdi nabirat. Vsak panj ima svojo matico, po sto trotov in po deset do šestnajst tavžent delavk. Č m e r 1 j i so večji, kakor čebele in se radi gnjezdijo pod zemljo. Ose narede umeten osinjak, in so hude jeze. Seršen hudo pikne; pregovor pravi: „Deset Seršenov za eno kačo.“ Ser¬ šeni snedo veliko sladkega grojzdja in sadja. Siškarice svoje jajčica v hrastovo perje zasadč, in ga na pikajo, da iz njega prirastejo šiške in ježice. Muhe imajo dve perutnice pa rivec, da serkajo. Komarji hudo pikajo, in mu- 174 šice nas nadlegujejo, veasi nam tudi na- znanujejo deževno vreme. Pajki predejo zelo tanke mreže, vktere lovč muhe; pa tudi pokažejo spremembo v vremena. Skorpjon pikne s strupenim repam, pa tudi da zdravo olje za strupeno piknino. Pravijo, da ugrizne in umori sam sebe kakor zavidni človek. Mravlje imajo velike mravljišča, po kterih si naredč gladke ceste in stanovanje, in so človeku izgled pridnosti. K žužkam štejemo tudi rake, ki hitreje ritensko, kakor naprej lazijo. Raki so post¬ na jed. Tudi žužki so nam večjidel v prid, ne- kteri nam dajejo lepe nauke, vsi pa oznanu- jejo božjo modrost in svegamogočnost. 109 . Hodi v šolo k mravljam? Mravlje živč v čedni družbi med sabo, kakor dobri podložni v deržavi. Imajo svoje postave, in se na tanko derže svojega reda. Mravljišče, v kte- rem prebivajo, je mestu podobno, po kterem peljejo ceste na vse kraje. Nektere mravlje delajo po zidarsko, ter nadelujejo tlak z i!am; druge 175 zbirajo po tesarsko lesne bilke, jih nastavljajo ob cestah in delajo z drugimi bilkami pristojen strop ter jih nakladajo prek unih. Ravno tč mravlje so tudi umetni Streharji ki narejajo iz skalie, slamic in iz listja streho na stanovanje. Nektere poshra- nujejo živež v shrambe, druge pospravljajo jajca in mlade červiče v kamrice. Živež si mravlje celo leto marljivo nanašajo. Ena nese mertvo muho, druga zernice; nobena se ne sme brez dela pohajati. Nektere hodijo na oglede, in ko kaj pripravnega najdejo, hitro oznanijo drugim, in celo kerdelo se napravi pobirat najdenega zaklada. Tako hodijo v dolgi procesi! na lonec sladkorja, na kepo satovja, ali na omedeno *) hruško. Vsaka se mora deržati odkazane poti, da ne zajde. Ako so mravlje po letu pridno delale, se po zimi poskrijejo v svoje stanice in uživajo sad svojega poletnega truda. Se bolj, kakor za živež, skerbč pa tudi mravlje za svoje mlade, tak<5, da o času, kadar se mladi izležejo iz jajčic, jim streže cela družina, da jih dobro odrede. Po pravici nam Modri v svetem pismu pravi: „Lenuh, pojdi k mravlji, pogleduj jo pri delu, in zmodri se! Brez učenika in vodnika se preskerbuje po leti z živežem, in si nanaša o žetvi, da bi imela kaj jesti po zimi.“ *) Sadje mediti ali mehčati, tudi mesčati ; omediti ali zmehčati: hruške se medijo (se mehčajo) itd. 176 110 . Sviloprejka. Po letu vidimo letati lepe, pisane me¬ tulje, ktere otroci kaj radi lovijo. Metulji se narede iz mešičkov, v ktere se spremenč gosenice. Gosenice so zelo požrešne, in drevju in drugim rastlinam silno škodljive. Ko¬ ristne so nam samo tiste gosenice, ki se žive od murbovega perja, in ki jih imenujemo svilne gosenice ali sviloprejke. Svil- nični metulj zleze v nekoliko dneh 400 do 500 jajčic, ki so veliki, kakor proseno zer- no, in iz kterih se na gorkem izležejo go¬ senice v kakih sedmih dneh. Te gosenice po¬ tem prav hitro rastejo, in ko mine dvajset dni, že presti začnejo, in potrebujejo za to 3 ali 4 dni; potem pa se zavijejo v mešičke. Ta mešiček (kokon) je kakih 1000 pedi dolga nitka, ktera je na prečudno vižo sku¬ paj zravnana in z nekim žležcam uterjena. Ako se pusti mešiček dosti časa ležati, pride iž njega nečeden metulj, kteri je bel z ru- javkastimi progami in z ravno tako liso na sprednjih habicah. Izlesti pa se puste le tisti metulji, kteri so odločeni za pleme, zato 177 ker se preja ne da izviti, ko je pretergana pri luknjici, iz ktere je metulj prilezel. Vsi mešički, kteri niso za pleme odločeni, se de¬ nejo v peč, ki je tako gorka kakor za krub ? zato, da se pomore. Potem se nitka prav varno zmota in podela v svilo. Za en funt svile se potrebuje kakih 2000 mešičkov ali kokonov. 111 . € e r v i. O e r v i imajo, kakor žužki, bel, merzel sok namest kervi, in tipavne nitke na glavi, na kterih so oči. Nimajo nog, ne kosti, ne dlake; njih truplo je mehko in na kolca zvito, s kterimi se gibljejo in lazijo. Nekteri červi so veliki, večjidel pa so tako drobni, da se ne morejo viditi s prostimi očmi. Mnogo Červov živi v vodi, še več pa v zemlji, nekaj v živalskem truplu, in še celo v človeškem v drobu in v čevah. Cervi se žive z rastlinami, s sadjem, s praham ; naj rajše pa jed6 mer- hovino. červi imajo zateglo življenje, in če jim kdo en del života odterga, jim hitro izraste drugi. Veliko jih čudno dolgo živi brez vse piče. Drugo Berilo za slovenske Sole. 12 178 Naj bolj znani so nam polži, ki nosijo svojo hišo na herbtu, in nam dajo dobro postno jed. Mavrasti polži se rabijo za kolo- maz. K červam štejemo tudi pijavke, ktere kri pijejo, in jih zdravniki rabijo. Vsaka kapljica vode, vsaka skorjica ples- novega kruha vsa gomzi tako drobnih živalic, da jih ne vidimo z golimi očmi; le Bog ve za nje, on jih vidi in oskerbuje. 112 . Polž. Komaj pomladanski dež pervikrat zemljo pomoči, je na enkrat vse živo polžev. Po tleh se plazijo počasno dolgi nagci, ter belo cesto za sabo pušajo; po deblih dreves pa, ki ravno svoje popke odpirajo, plezajo majhni polžiki, ki imajo svoje lastne lumene in s černimi progami opisane hišice na herbteh; cel6 po vodah in lužah plavajo v sivih in rujavih lupinah. Polž je zelo borna živalica, in sploh velja kot podoba počasnosti. Pa ven¬ dar se morete tudi od polža marsikaj učiti! Na glavi ima štiri roge, s kterimi poiše pot, po kteri hoče hoditi. V večjih dveh 179 rogih ima oči; mala dva rožička pa ima za vohanje. Le poglejte, kako varno obrača oči ravno tje, kamor misli iti, in kako skerb- no povoha vsako travico in vsako cvetico, preden se je dotakne. Hodite in potujte tudi vi vselej tako skerbno, varno in previdno. Dobro pa tudi poglejte in preudarite, če je pot, po kteri hodite, dobra in prava. Glejte pa tudi, kako občutljiv da je polž. če se ga le enmalo dotakne kaka reč, se hitro skrije v kot svoje hišice. Ljubi otroci! kadar se vas hoče dotakniti pregrešnost in hudoba, se tudi vi hitrb obernite nazaj v svoje znotrajne stanovanje — v svoje serce in v dušno zvestobo;' 113 . Povračilo. Bil je svoje dni deček, hudobnega in ter- dega serca po imenu Tone. Dražil je nedolžno žival, ptičke, mačke in pse. Ko enkrat posme- hovaje vjeti senici nožiče tare, se primeri, da ravno gospod fajmošter pristopijo k njemu. Du¬ hovnik stermč nad neusmiljenim dečkam. Živo mu očitajo pregrešno djanje, in mu govore na serce, kako da more tako neusmiljen hiti do ne- 12 * 180 dolžne živali, ktere ni Bog ustvaril zato, da bi jo terpinčili, temuč zato, da bi bila ljudem v prid, in da bi tudi ona imela svoje veselje na zemlji. Ker pa dobrohotni gospod vidijo, da se njih be¬ sede celd nič ne primejo dečkovega serca, mu še reko: ,,Vedi, neusmiljeni fantin, da bo tebe go¬ tovo enkrat zadela božja pravična kazen za tvojo veliko neusmiljenost, — prej ali poznej; takrat se boš spomnil mojih besed, in boš znabiti mogel terpeti take muke, kakoršne si zdaj napravil ubogi ptičici/ 1 — Prederzni fantin se le posmehuje dobro mislečemu gospodu, gre svojo pot, in je še neumiljeniši do žival in ljudi, kakor popred. V svojem dvajsetem letu udari enkrat svojega tovarša s kladvam tako silno po glavi, da se omo- ten na zemljo zverne. V mislih, da ga je pobil do mertvega, je zbežal in šel k vojakam. Kmalo potem vstane vojska, in tudi on mora iti v bo- jiše. Že v pervi bitvi mu je debela topova krogla pervemu zdrobila obe nogi. Upil je na vso moč od prevelike bolečine. Zdravniki mu potem od¬ žagajo obe nogi v takih bolečinah, ki se popisati ne dajo. Zdaj so mu stopile vse njegove ne¬ usmiljenosti pred oči. Spomnil se je žugajočih be¬ sed duhvonega očeta in vseh tistih, ki so ga to- likrat opominjevali, da naj odjenja od pregrešne neusmiljenosti. — „Oj, kaj sem delal 11 , upije ves skesan v bolečinah, ,,božje stvari sem hromil, ter- pinčil in moril, ki mi niso nikdar storile kaj ža¬ lega ! Koliko živalicam sem lomil nedolžne no- 181 žice in sem jih brezčutno gledal, ko so čivkale in pojemale. In zdaj so tudi moje noge zdrobljene. Bog je pravičen, in me kaznuje, kakor zaslužim." O kako je bil on zdaj ves drugačen! Ce je bil pri otrocih, jim je pripovedoval svojo žalostno zgodbo; jim je pravil, kako hudoben in neusmiljen fantin je bil nekdaj, in kako se mu zdaj vse to hudo povračuje. Opominjal je otroke, da naj bodo vselej usmiljeni do nedolžne živali, in da naj nobeni ne store nikoli nič žalega, ker one so ravno tako stvari božje, kakor mi, občutijo ravno tako, kakor mi, in ljubijo življenje ravno tako, kakor mi ljudje. Otroci so ga poslušali, in obljube delali, da nočejo nikoli neusmiljeno počenjati z nobeno ži¬ valjo. 114 . Bog za sve skerbi. Na zemlji miške najti ni, da b’ ne imela mamice, da ji prinece skorjice, da rev’ca stradala ne bo; tudi ji postelje posfljico. Bog ljubi pač za vse skerbi. Pod nebam tudi ptičke ni, da b’ ne imela suknjiče prav lepe, tople, pernate; da greje ptičico gorko, in da je mrazek vzel ne bo, jo Oče mili oskerbi. 182 Červička na zemlji ni, da bi ne našel kap¬ ljice, ktere on napije se; on najde dosti živeža, in lakote še ne pozna ; nebeški oče zanj skerbi. Metulj po travnikih leta, obiše svoje rožice, preleta polja, travnike; ima prelepo suknjico, tančico svetlo, pisano; ga dobri Oče preskerbi. Pod solneam stvar’ee take ni, naj bi še tako mala b’la, pri Bogu ni pozabljena; ’ma vsaka svojo hišico, in vsaka svojo post’ljico. Vse ljubi Oče preskerbi. Glej, moje dete, tudi ti očeta dobrega imaš, se njemu lahko v roke das, se lahko njega veseliš, ker v božjih rokah ti živiš. Bog oče tud’ za te skerbi! 115 . Pregovri. Boljši je hranjeno jajce, kakor sneden vol. Krava pri gobcu molze. Po malem raste konju trava. Psu, kteri raženj liže, ne zaupaj pečenke. Ena garjeva ovca vso čedo pokvari. Kdor se med otrobe meša, ga svinje pojedo. Kadar mačka rodi, miši lovi. Kadar mačke doma ni, so miši dobre volje. 183 Gorje mu, pri kterem se bratijo mačke in miši. Ptica, ki visoko leta, nizko obsedi. Vrana vrani ne skljuje oči. lili. Rastlinstvo. Stvari, ki tudi nekako žive, ter rastejo in se množe , vendar pa ne občutijo in se ne pre¬ mice jo imenujemo rastline. Živež dobivajo iz zemlje in iz zraka. Tisti del rastline, ki v tla raste, in jo v tleh ter dno derzi, se imenuje ko¬ renina. Korenina iz tal živež v se vleče in ga naprej pošilja. Tisti del rastline pa, ki kviško raste, in veje, perje in cvetje nosi, se imenuje steblo ali deblo. Perje je za rastlino zelo važno ; ima veliko majhnih luknjic, skozi ktere mokroto in zrak v se jemljejo in zopet spuhtijo, česar ne potrebu¬ jejo. Zato pravimo, da rastline s perjem sopejo ali dihajo, kakor mi s pljuči. Cvetje je naj lepši del rastline ; ji daje zalo in lepo podobo, in dozori sad ob svojem času. Sadje je mnogoterno, mesnato ali soč- nato, terdo ali mehko, v lupini ali brez lupine ; nam je zelo koristno, pa tudi lahko zelo . ško¬ dljivo. — Ako pride seme v zemljo, kali, in 184 rodi novo rastlino , če dobiva dovolj živeža, top¬ lote in svetlobe. Število rastlin je silno veliko. Različno imajo barvo, rast , podobo in se ločijo tudi po mnogih drugih lastnostih. Kdo bi se ne čudil, ako vidi, kako hitro se množijo vsako leto in pokrivajo zemljo, in sicer tako prijazno zeleno in krasno pisano, da se jih oko nagledati ne more. Po visokih planinah in nizkih dolinah, po ster- mem pečovji, in kjerkoli je pešica prazne zemlje, se ozeienuje trava in drevje ; še na strehi najde zernice svoje mesto in življenje. Le malo se ozrimo po svetu, in pomislimo le naše domače rastline , in vsaka bilka, vsako peresce, vsak cvet in vsako zerno, celo vsaka travica nam skazuje , kako mogočen, moder in veličasten je Bog , ki jih je ustvaril. 117 . D r e v j e. Drevje zraste med vsemi rastlinami naj bolj močno in visoko. Ima korenine, deblo in veje, ktere se razprostirajo v enega ali v več yerhov, in poganjajo mladike, perje, popke, cvetje, in donašajo sadje. Zunaj drevje skorja 185 ali lub odeva; pod lubam je tanko ličje, potlej pa les , ki ima v sredi sterzen. Les pa ni ves enako čverst ; precej pod ličjem je mehek in voden, in mu pravijo b e lin a ; proti sterzenu pa je čedalje bolj čverst. Nekteri les je terd, posta¬ vimo hrastov, mecesnov, bukov; nekteri pa bolj mehek, postavim lipov, smrekov. Debla otešejo za brune, ali jih pa razrežejo v dilje ali deske, ali pa derva napravijo iz njih; tudi vejevina se porabi za kurjavo, listje pa za nasteljo. Pridni ljudje tudi štor izkopljejo in razcepijo za kur¬ javo. Drevje se množi po koreninah, ki se sade, ali pa po semenu, ki se vseje ; pozlahtnuje pa se po cepljenju mladik in očesic (popkov). Sadno drevje nam prinaša veliko, veliko dobička. Daje nam dobro sadje in tudi le za mnogoverstno orodje, za domačo rabo in za pro¬ daj. Lesnike rasteje po gošah, pozlahtnjene sadne drevesa pa po vertih. Hruška ima podolgasto in sladko sadje s peškami v sredi ; tepka daje dober hruševec. Jablana ima okrogle, sladke pa udi kisle jabelka, ktere suše , pa tudi tolčejo za jabelčnjek. K ut n e so le suhe, sliv e in češplje pa sirove in suhe žlahtna in dobra jed; iz po slednih delajo in žgejo tudi slivovec. Češnje so ravno tako sirove in suhe zdrava jed, posebno kisle višnje. Orehi dajejo sladko jederce za potico in olje. Marelice in breskve rastejo po 186 vertih in vinogradih, in imajo v sredi košice. Murve imajo oslasten sad, in perje za svilo- prejke. Ptuj e sadonosno drevje raste pri nas lev posebnih vertih , kakor kisle limone in sladke pomaranče. Smokve ali fige so dobre sirove in suhe, in rode sod trikrat na leto. Oljka ima osko in bledo perje in podolgast sad, iz kterega tlačijo olje; raste v toplih krajih. Kdo bi le mogel povedati in našteti , koliko dobrot nam daje sadonosno drevje! Koliko se proda sirovega sadja , koliko se ga posuši, koliko se naredi iz njega zdrave pijače, in koliko bol¬ nikom se lahko z njim postreže! Drevje daje tudi ptičem živež in streho, živini kermo in na- steljo, polju in travnikom pa gnoj. Drevje je božja stvar; Bog skerbi zanj. Ako smo dobri božji otroci, se nam mora smiliti drevje poškodovati. Tudi drevesce živi , kakor mlado dete, in akoravno stoji mirno na svojem mestu, in ne iše okoli živeža, ima vendar po ko¬ reninah in po perji svoje žile, s kterimi iz zemlje in iz zraka dobiva svoj živež. Človek ima kožo. drevje pa ima lubje. Kdor lub oder e, drevo hudo rani. Veliki škodljivci in drevoderci so tisti, kteri S brez potrebe breze in druge drevesa vertajo in nasekujejo, da se jim sok, drevesna kri, izteka; 187 škodljivci so tisti, ki, belijo smreke in delajo kozulje iz smole, in ki lomijo mladike in verhe samo za igračo in kratek čas. 118. Kaj nas drevesa učijo. Prav lepi so nauki, k ter e nam je ljubi Bog zapisal na vsako drevo. Drevje nam kaze v ne¬ besa, da bi ne pozabili , kje da je naš pravi dom. Kamor se nagne mlado drevesce, tje raste staro drevo, ter kaže otrokam, da naj se puste že mladi lepo ravnati in učiti. Drevje spomladi prelepo cvete ; tudi mladenči in deklice cvetejo svoje mlade dni v beli nedolžnosti. Merzel sever poškoduje cvetje, mraz ga zamori, škodljivi jug ga prevzame, in sadu ni. Še bolj žalostno je pri mladih ljudeh, ako raztergajo svoj prelepi in dragi venec ne¬ dolžnosti, ako pomandrajo cvetje čistosti, in če zgube zdravje in poštenje. — Drevo, ktero ne prinese dobrega sadu, se poseka in verze v ogenj. Tudi človeku se godi tako, ako noče biti priden in pravičen. Kakor v jesenskem času popada list za listam z drevja, tako bomo tudi mi eden za drugim šli gnojit černo zemljo. Drevje po zimi spi in po¬ čiva , spomladi pa zopet oživi in se vnovič raz¬ cveta. Tudi mi bomo zaspali, Bog daj, da bi le srečno-, toliko lepši pa bomo zopet vstali, kolikor boljši bomo umerli. Ves svet je božji sadonosnik, 188 kterega je zasadil ljubi Bog in dal človeku, da bi ga obdeloval. Srečen je, ki ga obdeluje skerbno in neutrudno. Dober človek hvali ljubega očeta v nebesih, pa tudi skerbi, da bolje in lepše drevje zapusti svojini naslednikam, da bi tudi oni kaj uživali in Boga hvalili. Takemu človeku pravični Bog veselo poreče : „Blagor tebi, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, ti bodem veliko zaupal; pojdi v veselje svojega gospoda!“ ' 119 . Hruška. Stari oče, Urban, so sedeli pred svojo hišo v senci pod hruško. Njih vnuki kramljajo tam okoli, jedo hruške, in ne morejo nikoli zadosti prehvaliti sladkega sadja. Stari oče jim reko: Naj vam povem , ljubi moji, kako je to drevo sem prišlo. Pred več kot petdeset leti je bil še tukaj prazen prostor, in ravno tu, kjer smo zdaj, in kjer stoji to drevo, sem enkrat sosedu tožil svojo revšino. Djal sem, da bi bil zadovoljen, če bi imel le za sto goldinar¬ jev premoženja. — Sosed, moder mož, pa mi pravi : »To je prav lahko , ako le hočeš začeti. Glej, na tem mestu , kjer stojiš, je še več ko sto goldinarjev skritih ; poskusi jih dobiti!“ — Jez sem bil takrat še mlad in neskušen, in sem precej 189 še tisti večer tukaj skopal globoko jamo, toda ni¬ sem dobil ne enega denarja. To mi je zelo merzelo. Ko sosed zagleda zjutraj to jamo , se mi prav debelo smej a, in pravi: „Ti si vendar aboten l jez nisem mislil tako. Dal pa ti bom mlado hrušico , vsadi jo v to skopano jamo , in čez nekaj let se ti bodo de¬ narji prikazali. “ Vzel in vsadil sem mlado drevesce ; zrastlo je lepo to drevo , ktero tukaj vidite. Sladko sadje , ktero mi je dajalo drevo že nekaj let , mi je prineslo že več kot sto goldinarjev, in še vedno mi prinaša prav obilne obresti. Nisem še pozabil znanega pregovora , tudi vi si ga zapomnite , ki pravi: „Jablane, hruške in druge čepe Cepi v mladosti za stare zobe!“ 120 . Jabelčne peške. Mala Nežica je jedla jabelka , in je metala peške skoz okno na cesto; kar pride nje star ji brat , France, iz šole domu. „Ljuba sestrica“ , pravi brat, „če bi ti vedila , kar jez vem , bi ne metala pešek zkoz okno." „Kaj pa veš, povej mi!“ pravi radovedna Nežica. France odgovori: „Učenik so nam ravno danes rekli, da naj peške naberamo in spravljamo; če se jeseni peške vsade v’ zemljo , sdasama iz vsake zraste drevo, ktero rodi sadje . u —• 190 Sestrici se to prav čudno zdi, vendar hoče po¬ skusili , kakor je ji France povedal. Oba gresta tedaj v vert, in vsejeta peške v samoten kotiček. Precej spomladi so se že prikazale male rastlinice, veče so prihajale od leta do leta , vedno bolj debele in košate. Oplela in privezala sta jih h količkom, da so se ravno zrašale. France se je od učenika navadil cepiti in drevesca žlahtniti, in je dobil tudi nekaj mladik ali cepičev od žlahtnih dreves, da je ž njimi pocepil in požlahtnil svoje peškavce. Kmalo sta France in Nežica tergala sadje od dreves, ki sta jih sama izredila. To ju je neiz¬ rečeno veselilo , in France je djal svoji sestri: yjVidiš, ljuba Nežiča, kaj ne, da je bilo prav, da si me takrat ubogala in peške hranila ?“ — „Prav je bifo, u pravi sestrica, „še bolje je bilo pa to, da si ti prav pridno hodil v šolo, in da si se učil toliko koristnih reči’ 11 121 . Sadjoreja. Povsod leze denarji in veliki zakladi v zemlji, da hi si jih le hotli pridobivati ! Vsako vsajeno drevo je zaklad v zemlji, ki o svojem času cvete, dozori , in dober sad prinese. Veliko divjakov ali lesnik je dobrotljivi stvarnik zasadil po gosah in po lesu, človeku pa je dal mu in 191 pamet , da bi jih pozlahtnil in presadil ob potih, cestah in v verte. So kraji, v kterih se po uri hoda gre po cesti med samim sadonosnim drevjem, da lahko popotnik poči je v senci, in da se ohladi in pokrepča z dobrim in žlahtnim sadjem. Ako bi hotli le mladi ljudje pridni biti, bi bila v kratkem času vsaka soseska in srenja lep in cveteč sadni vert. Kjer ni divjakov, si jih lahko izredi iz pesek, kolikor in kakoršne kdo hoče. Jeseni nabrane sirove košice in peške se poloze v jamice po 2 palca na redko , se skerbno za- gernejo, in spomladi čedno oplevejo. Potem se pozlahtnijo, in pozlahtnjene presadijo. Noziček, zagico, drevesno smolo ali vosek tahko preskerbi , da cepi drevesa in lepša zemljo, vert božji. In kdor mlad drevje sadi, star sadja doživi. 122 . Gojzdno drevje. Neki učenik so imeli navado, da so se ho¬ dili s učenci večkrat kam sprehajat, in sicer zato, da so jih bolj soznanili z okolico, in da so jim razkazovali lepe božje dela. En lep popoldan jih peljejo na blizni hrib , po kterem se je razprostiral veličasten gojzd • 192 Tukaj pokažejo učencam najpred mogočen hr as t, in jim pripovedujejo od njega, da učaka več sto let starosti, in da je čez 100 čevljev visok, hra¬ stov sad , želod,“ pravijo, r je dobra piča za pre- šiče, in ako se posuši, je tudi tečna kava. Lubje in ježke rabijo usnjarji in hrastov les je naj boljši les za tesarstvo." Potem stopijo učenik k drugemu drevesu, in pravijo: -/To je bukva, ima naj boljši les za kurjavo in za oglje, ktere ogljarji v gojzdih pripravljajo. Ima pa tudi bukevce ali žir, kte- rega prešiči radi jedo , in iz kterega se dela tudi dobro olje za luč. — Tam stoji breza ; njene tanke vejice so za metle. Tudi malopridnim otro- kam je brezovka dobro znana. — Tukaj nam duhti naproti prijetno lipovo cvetje. Lipa je veličastno, slavno in lepo zrašeno drevo, njen les je dober za podobarijo, njeno cvetje pa za zdravila. — Tam stoji jerebika z lepim perjem in z lepimi rudečimi jagodami. „Tukaj, ljubi otroci" pravijo učenik dalje, „vidite več dreves z ravnimi visokimi debli, ktere imajo iglam podobno perje, in se šilo- vina*) ali hvojni les imenujejo. To drevje ostane tudi po zimi zeleno in poti iz sebe smolo, ktera se rabi za mnoge reči. Jelka smreka, me¬ če se n'in borovec imajo češarke. *) Po domače j el 6 v in a (jelov les). 193 Toliko in še več lepega so pripovedovali učenik ljubim učencam, in potem\ so šli zopet veseli proti domu. Med potjo pa so jim dali učenik uganovati še te le Zastavici: Poznam očeta, kteri vsem svojim sinam daje kapice, sam pa je nima. Kdo je ta ? Sem velik ko kisa, pa majhin ko miš, grenek ko žolč, pa me le radi redo. Kaj je to? — 123 . Germovje. Germi poganjajo iz koreninja po več verhov in se okoščate. Po vertih imamo dišeče germiče za lepoto, pa tudi sadne za dobiček, in zdravilne za pomoč v bolezni. Rožni g er m cvete lepo belo rudeče, pa še lepše diši ; s ternjem obraščen nas uči , kako da se more lepota nedolžnosti skerbno in ojstro varovati. Španski bezeg cvete mesca rožnika, in daje prijeten duh. Ribez ali laško grojzdjiče ima kisle , rudeče jagode, ki so dobre za jed, pa tudi za kuho. Kosmato grojzd- Drugo Berilo za slovenske Sole. 13 194 ji če ima ternasto perje, pa rumenkaste, sladke jagode. Kopine in ternike rastejo po mejah in imajo černo višnjevo grojzdjiče. Černiče ali borovnice rastejo po hribih, so sirove in posušene dobra jed. Mal in j e ima rudeče maline, dobre za jed, pa tudi za kis in mali¬ novec. Bezeg raste po vertih in vodnatih krajih, nam daje dobro cvetje za zdravilno pi¬ jačo , pa tudi grojzdjiče za mnogo kuho. Dren ima rumeno cvetje , rudeče, kislo zernje, daje dober kis, in drenovina je čverst, vlačen les. Brinje ima ojstro iglovje in les za kajenje * Iz brinovega zernja žgejo brinovec, kteri je ipo malem dobro zdravilo. Leska daje otrokam lešnike, pa tudi leskovice , če niso pridni. Neš- pl j e rastejo po Sadovnikih , in imajo dobro okusen sad. Tern je in rob id j e raste povsod še preveč\ ako ga ne trebimo Čemi tern cvete lepo belo, in ima čeme skominaste jagode. Ši¬ pe čje ima ternaste veje, pa rudeče jagode, ktere so po zimi pticam za živež, pa se tudi rabijo za kuho. Srebota se ovija po ger- movji , in daje vlačne terte za pletenice. B e r- šljan se ovija po drevji, skalovji in po starem zidovji, ter zeleni neprenehama. 195 124 . Vinska terta. Za keršcanske ljudstva ni nobena rastlina na zemlji toliko pomenljiva, kakor vinska terta, Zveličar pravi: „Jez sem vinska terta, in vi ste mladike ; kdor ostane v meni , in jez v njem, ta prinese veliko saduLjubi Jezus je izvolil podobi kruha in 'vina, da se vedno zdru¬ žuje z nami ; in v teh podobah je pričujoč pri sveti maši. Bavno tako, kakor redi kruh telo, tako tudi pokrepčuje vino duha, in dela veselo serce, ako se vživa zmerno in pametno. Sveto pismo pravi: „Vino razveseljuje človeško serce.“ Za vsakega človeka pa vendar ni vse dobro. Pregovor pravi: ,,Za mladost je mleko vino ; za starost pa je vino ml e k o.“ Kaj se to pravi ? Skoro vsak pozna vinsko terto, ako pa ne, je gotovo že vidil kaki grojzd ali saj že pokusil grojzdinke in cibebe, ktere niso nič drugega kot posušene grojzdne jagode. Vino je večjidel rudeče in rumeno, pa tudi belo. Pri tergatvi nabirajo zrelo grojzdje, in ga devajo v stiskavnico (prešo), kjer tlačijo ali stiskajo sok iz njega. Kadar ta sok teče iz stiskavnice, je še kaldn in sladak , in še diši po ' 13 * 196 jagodah ; pravijo mu mošt. Mošt pa se zelo zelo spremeni , če mirno stoji v sodih. Naredi se na njem polno zračnih mehurčkov, in začne se vse vzdigovati in gibati ; pravimo: vino vre. Kadar vino odvre , se v njem več ne pozna grojzdni sok. Je redko, čisto in previdljivo, ima tudi drugi, posebni okus, in je dobilo lastnost, živce vzbuditi in kri zdraziti. Zavoljo tega se vino, kakor tudi ol in žganje, prišteva k upijanč- Ijivim pijačam. Dovrelo vino se pretoči v druge sode, kjer se vstavlja dotlej, da je popolnama čisto. — Po stranicah napolnjenih sodov se prime ali vleze vinska skorja ktero rabijo za zdravila in tudi za obertnijske reči. Tudi se iz vina lahko naredi kis (jesih) in vinski cvet. — V krajih, kjer raje raste sadje , kakor vinska ter ta, tlačijo in delajo vino iz jabelčnega ali hruškovega soka To se dela ravno tako, kakor pri grojzdji, vendar je jabelčni in hru¬ škovi mošt manj močan ali vpijančljiv, kakor pa grojzdno vino, sadni mošt je po leti v vročini za delavce na polji dobra in zdrava pijača. 197 125 . Tern in vinska terta. Bilo je na spomlad, in nad vinogradam je cve¬ telo belo, koščato ternje, in se je ogrevalo na sola¬ rn. Pijano svoje lepote prevzetno gleda v nižavo, in zaničuje vinsko ter to, rekoč: „Zakaj pa se lepše ne oblečeš, visoko hvaljena vinska terta? Ali te ni sram, da tako revno čepiš v vinogradu in prelivaš solze! Kaj ne, da ti težko dene, kadar vidiš, kako veselo šume čebelice po meni, in otroci rajajo okoli mene, tebe pa nihče ne pogleda ?“ Vinska terta pohlevno molči, ter voljno pre¬ naša ošabnost terna, in tiho in čversto poganja svoj žlahtni sad. Kadar dozori jeseni grojzdje, pridejo stari in mladi ga nabirat in zobat, ter prepevajo terti hvalno pesem, rekoč: „Preljuba vinska terta, veselje našega serca!* — Tern pa posekajo, in ogradijo ž njim vinsko terto. »Sosed!“ ga zdaj vinska terta ogovori, „povej mi zdaj, kteri naju več* 1 velja? Tvoja prezgodnja hvala te je kmali za¬ pustila, tvoje koščato cvetje je rodilo kiselce, in vse se ogiblje tvojega bodečega ternja. Mojega poniž¬ nega cvetja žlahtni sad je sladko grojzdje, ktero oveseljuje otroke in oživlja odraščene." Samosvoja hvala ti ne bo prida dala-, le po¬ hlevna ponižnost nam daje pravo vrednost . ' 198 126 . Jagode. Nek star vojak z leseno nogo pride v bližnjo vas pri cesti, in nanaglama zboli. Teč ne more iti naprej, ostane tedaj , in obleži v nekem skednji na slami, kjer se mu prav slabo godi. Lojziki, ubogi deklici nekega pleteničarja, se je zelo v serce smilil ta ubogi mož. Vsaki dan je hodila k njemu, in mu je podelila vselej eno desetico. Neki večer pa ji pravi ta pošten vojak : „Ljuba de¬ klica ! slišal sem, da so tvoji starši ubožni, povej mi vendar prav odkritoserčno, kje jemlješ vsaki dan toliko denarja ? Povem ti, da bi jez raje la¬ kote umeri, kakor pa da bi vzel le en krajcar, ki bi ga ne mogel imeti z dobro vestjo. 11 „Ne skerbite za to, ljubi mož, u pravi dobra deklica, „pravičen je ta denar. Vsaki dan grem v bližnji terg v šolo. Po poti hodim skozi gojz- diček, kjer je vse polno lepih jagod. Natergam jih veselej polno torbico, jih prodam v terga, iA do¬ bim za nje deset krajcarjev. Moji starši vedo, da tako delam, in jim je prav. Večkrat so že rekli da je še veliko revniših ljudi na svetu, kakor smo mi, in da smo dolžni takim pomagati po svoji moči. 11 Solzilo se je staremu vojaku, in ves ganjen pravi deklici: „0 ljubeznjivi otrok! Bog naj blagoslovi tebe in tvoje starše, in naj vam stoterno poplača vašo miloserčnost!" 199 Kmalo potem pride nek imeniten stotnik skozi tisto vas. Zve za kotnega vojaka , in gre k njemu. Precej mu pripoveduje vojak od svoje male do¬ brotnice. „Kaj, ubogi otrok stori tebi toliko do- brega?“ se začudi stotnik; Judi jez ti ne smem manj postreči; izročil te bom gostivničarju, da te bo po potrebi preskerboval.“ Storil je tako. Potem gre v malo hišico iskat misloerčne Lojzike. Pravi ji: „Ljuba deklica! tvoja dobrota mi je ogrela serce , in me je ganila do solz. Ti si ubogemu vojaku znosila in podelila precej desetic ; tukaj ti dam zato ravno toliko cekinov.“ Starši se silno zavzamejo in pravijo: „Preveliko je to plačilo .* Toda stotnik odgovori: „Ni preveliko, to je malo ; boljše in vredno pla¬ čilo čaka dobro deklico še le v nebesih.“ 127 . Zelišča. Zelišča so nam za živež, ali za zdravilo ; pa so nam tudi škodljive, ako jih prav ne poznamo in modro ne rabimo. Po naših ver tih in zelnikih raste glav ato želj e, kterega glave za sladko in kislo zelje porežemo. Cvetni vihrovt (karfijol) naredi rumeno cvetje, ktero daje žlahtno zelenjavo. Špargelj , salato, špinačo, peso , repo in korenje, naj bolj pa krompir vsak 200 pozna ; rastejo po vertih in po njivah. Če¬ bula in česen ima močen dah in ojster okus ; ravno tako tudi redkev in hren. Peteršilj se za dišavo v kuho deva. Buče rastejo po nji¬ vah, kumare pa po gredah. V stročji nam zori bob , fažol, grah in leča. Sladke rudeče jagode rastejo po solnčnem bregov ji. Po vodi raste rožje sodarjem , in terstje zidarjem v rabo. Po senožetih in ledinah raste lepa, zelena tr a v a, in daje živini kermo , — seno in otavo. Sladka kerma se polaga govedini , kisla pa konjem. Žlahtno pičo daje detelja. Erman daje pur četam,’ koprive pa preši čem tečno pičo. Ni je travice, da bi ne dajala ka¬ kega dobička. Konoplje in lan nam dajejo predivo za platno, pa tudi like za vervi in biče. Mak daje dobro olje, ravno tako tudi s o Inč ni c a. Tobak raste na Ogerskem, pa tudi drugot. Hmeljevo cvetje rabijo za olovo *J kuho. 128 . Žito. Žita imajo votle, precej dolge in vozlate bilke, in so naj koristnejše rastline , ker nam *) 01 ali pivo. 201 dajejo vsakdanji kruh. K žitnim rastlinam, ktere pri nas rastejo, štejemo pšenico, rez, ječmen, oves, proso, koruzo, ajdo in pa sirek. Naj večjo ceno ima pšenica, ktera je mnogih plemen. Pri nas je navadna golica in o sinka-, druga ima ošine ali resi, perva jih nima. Dalje je pšenica o zimi n a ali j ara. Pšenica cvete v klasji; zerno je na eni plati na oblok, na drugi pa ravno in gerbasto. Pšenična moka se rabi sa kuho, za kruh in za razne pekarije. Rez je tudi ozimina ali jara, in ima visoke bilke s klasjem. Zerno je podolgasto, gerbasto in zgoraj enmalo tumpasto. Rezena moka in tako bela kakor pšenična, pa dajo prav tečen kruh. Tudi dajejo rezene bilke dobro slamo. Ječmen ima resnato klasje. Zerno je po- dolgaslo in ojstro, in stoji v 2, 4 ali v 6 verstah na klasji. Ječmen se rabi za moko, pšeno in za slad pri olarijah. Ječmenove bilke dajo dobro klajo za živino. Oves nima klasov temuč latje, in sluzi v zmes za kruh, za pšeno, posebno pa konjem in tudi drugim živalim za pičo. Oves raste na vsaki zemlji, še celo tam, kjer druge žita zavoljo mraza ne rastejo. Proso je belo, rumeno in sivo ; ima met- lasto latje, ki je polno zernja. Proso rado po- 202 nese, in sluzi za pšeno, za drozice in kuretini za pico. Koruza ali turšica, ki je prišla iz Amerike kakor krompir, je za nas velika do¬ brota. Njeno klasje so storži (stroki), kteri so zaviti v zelene nožnice, in imajo rumeno in ru- dečkasto zernje. V dobri zemlji donese eno steblo 3 ali 4 storže, in na vsakem je več kot 100 zern. Turšica se rabi za moko, za pšeno in za debetjenje živine, posebno kuretine. Suha slama je dobra za steljo ali pa tudi za kurjavo, sirova pa je tečna piča za živino. Ajda ne raste, kakor drugo žito v klas ji ali v latji, ampak kakor cvetica z verhi. Njeno cvetje je belorudečkasto in polno medu, ki daleč diši, in ki ga išejo in nabirajo pridne čebelice. Zerno ima ajda trivoglato in černorujavo. Ajdova moka se rabi za kruh in za kuho, posebno za žgance. Sirek je dvojin, kepast in metla st. Semena ima veliko. Moka je rudeča in se rabi za oblodo prešičem in za pičo kuram. Iz metla- stih stebel delajo metle. 203 129 . MoIite\ pri sejanji. Blagoslovi Bog mi seme to , ki sem djal po¬ čivat ga v zemljo! Daj , da bi veselo prikalilo , v tvojem varstvu nam za živež kilo! Malo, malo zdaj posejemo , in bogato pa na- žanjemo. Toraj hvalo serčno ti dajemo, pesmi hvalne , slavo ti pojemo. Upamo od tebe dobro vse; ohranuješ ti nas reveže. Milostljiv nam bodi vedno , ti služiti daj nam vredno! 130 . Kmet svojemu sinu. Ljubi sin! postaral sem se v potu in trudu; moči mi odpovedujejo ; roke in noge se mi tresejo , in kmali bom mogel tebi prepustiti vso skerb za dom in gospodarstvo. Glej , Bog me je zelo in obilno blagoslovil. Obvaroval je mene in vse moje velikih nesreč , in tudi tebi želim , da bi mogel tako reči , hadar se bodeš postaral. Naj gotovša pot do sreče je pot pravičnosti in pobožnosti. Polje, ki ga ob¬ deluješ v potu svojega obraza , naj ti bo knjiga , v kteri je zapisana božja volja. — Kadar priprav- Ijaš njivo za sejanje , ter por n ješ ternje in spraviš kamenje z nje, in jo tudi ogradiš ; takrat si misli, kako bi tudi svoje serce mogel pripra¬ viti in obvarovati, da bi v njem zernje božje besede dobilo dobro mesto in rodovitno zemljo. Kmali boš vidil in spoznal, da serce, ktero se od¬ pre minljivemu veselju , ni dobra, temuč pusta in nerodovitna zemlja. Spoznal boš, da, kdor v sercu pusti rasti ternje posvetnih skerbi , pri njem ne more sadu obroditi seme božje besede. — Kadar te veseli lepa rumena pšenica na njivi, med njo pa tudi vidiš škodljivo luliko , ktere iztrebiti nisi mogel, boš spoznal, zakaj da Bog v svoji zaneslji¬ vosti hudobne med dobrimi terpi, da pa tisti ven¬ dar ob svojem času pravični kazni ušli ne bodo. Kadar o žetvi žanjice žito v snope vežejo, ternje in luliko pa odmetajo in požigajo ; se spomni na tisti veliki dan vesolne žetve, ko bodo prišli božji angeli, in boao odbrali krivične in hudobne, ter jih vergli v večni ogenj, pravične pa peljali v kraj večnega veselja, kjer se bodo svetili, kakor solnčna svet¬ loba. — Tudi orodje, ktero rabiš, te podučuje. Kadar primes za oralo in veš, da zdaj ni časa se opotavljati in ozirati-, spomni se, da tudi pri božjih rečeh ne smeš biti merzel in leno¬ ben, in da le svete želje in stanovitni trud k vsemu dobremu krepko pripomorejo. Kadar vejaš, rešetaš in čistiš žito, spomni se vselej Jezusovega nauka , da je vsaka skušnjava za nas tudi nekako čiščenje, in da moramo zatoraj moliti 205 za moč in stanovitnost, da bi ne omagali, ampak v skušnji poterjeni obstali. Naj ljubeznjivšo in veselejšo priliko vidiš pa na pšeničnem zernu , ktero se vseje in zavleče , pa zopet ozeleni , kakor bi od smerti vstalo. Spominja le-to kmetovavca, da bo tudi on enkrat zakopan v zemljo, zraven pa ga tudi tolaži, da mu bo s mertjo pricvetelo drugo meninljivo življenje. Zveličar je tako kmetovavcu dal lepo pri¬ ložnost , da se pri vseh svojih poljskih delih spo¬ minja tudi na dušne in nebeške reči. Ravnaj se veselej in povsod po božjih zlatih naukih in srečen boš v živlenji in po smerti. V 131 . Lan in konoplja. Lan in konoplje so tako potrebne za obleko kakor druge , rastline za živež. Vsak človek, bogat in ubožen, potrebuje platnene obleke. Zalo so se pa tudi ljudje vselej z lanam in s kono- pljami pridno pečali. Lan sejejo jeseni in na spomlad. Treba gaje skerbno plesti. Ce je predivo poglavitni namen, iz kterega gospodar lan seje, se mora porovati, ko seme še ni popolnama zrelo , ampak še malo mehkotno, zato ker je potem predivo močnejše in lepše. Ako je pa seme poglavitna reč, bo pre¬ divo slabše in manj lepo, ker se mora čakati, da 206 je seme] zrelo. — Ko se lan poruje , se dene sušit in se potlej smuka, da se mu glavice osmukajo. Seme se potem izmane, lan pa se godi (rosi) v vodi ali pa večjidel razgernjen po senožetih in praznih njivah. Ko je lan go¬ den, ga sušijo in otarejo, da se dobi predivo , ktero se potem še na grebenih mika, in se loči v praznje predivo in hodnik. Predivo spredejo v prejo, in iz preje delajo mnogoter no platno, vervi in različne druge reči. Platno se navadno še beli , preden se iz njega srajce narejajo. Konoplja daje manj lepo, pa bolj močno predivo, liabijo konopnino za morske vervi, za konjsko opravo, za močne mreže. Laneno in konopljeno seme je dobra piča mnogim živalim , daje pa tudi olje za luč In za barvo. 132 . Predita. Le predi , dekle , predi , prav lepo nit na¬ redi, da se ne bo ktrotičila in tud’ ne tkalcu tergala. Poštena je predica , in stara ta pravica , da tisto dekle kaj velja , ki obleko vso domačo ima. 207 Le predi prav vesela; boš lepe pesmi pela, kolovrat pojde rad okrog, bo tekla lepše nit od rok. Kolovrat tiho teče ; naj tovaršica reče, kar je v nedeljo slišala pri nauku u cerkvi sve¬ tega. Boš tanko nit storila, glej, da se boš spom- nila, kak' življenje rahlo je, ki kakor nit pre- terga se. Tkalec ti bo prejo hvalil, če se ne bo % njo žalil; pri Bogu boš pohvaljena, če ga ne boš razžalila. Le pridno, dekle, predi, prav lepo nit na¬ redi; bo skoraj smert nit vtergala, bo kon’c živ¬ ljenja tvojega. Kar si boš tu napredla, boš v večnost sabo vzela: al' čednost lepih suknjico, al' pa pregrehe butaro. 133 . Cvetice. Lepota vertov, polja, travnikov in gajev so mnogoverstne cvetice, ktere nas razveselujejo s prijetnim duham ali pa z lepim cvetjem. 208 Nektere cveto poprej, nektere pozneje. Ko¬ maj je sneg spomladi skopnel, ze lukajo iz zemlje beli zvončki in rumene trobentice, kakor da bi hotle glasno oznanovali zaželjeni prihod vesele pomladi. Potem se prikažejo višnjeve vijolice, bele ali rudečkaste marjetice in rumeno svetle zlatice. Otroci jih radi iščejo in veselo nabirajo v šopke in vence, s klerimi se nedolžno kratkočasijo. Pozneje vidiš v gojzdni senci bele telohe, dišeče šmarnice in tro- jobarvane sirotice, pri potokih modre potoč¬ nice (mačkine očij, med žilam plavice in divji mak, po vertih lepo cveteče rože in l i l j e. In še pozno jeseni se vzdigujejo solnč- nice, g e or gin e in nebne iskrice v kra¬ soti svojega cvetja. Ko pa pride zima, vse cvetice zvenejo in poginejo, in čakajo pod snegam, da pride pomlad, ktera jih zopet kliče in oživi. Tudi mi smo podobni cveticam. Človek cvete , zori, vene in gre počivat v hladno zemljo : prišel pa bode dan, ko ga bo zbudil božji glas in mu podelil novo življenje. 209 134 . Šmarnice. Nežika, hči ubožnego delavca, je bila bolna. Županova Mina ji je nosila vsaki da piskerc dobre juhe , ker bolna Nežika ni mogla uživati kaj druzega , njeni starši pa so bili preubožni , da bi bili mogli sami mesa za juho kupovati. No Nežika zopet ozdravi, si misli: Županova dobra Mina mi je nosila vsaki dan tečne juhe , kako bi jo li mogla tudi jez razveseliti? — Slišala je, da ima Mina posebno rada dišeče šmarnice. Kakor hitro se prikažejo lepi spomladanski dnevi , hodi Nežika pogosto v bližnji gojzd, da bi za njeno dobrotnico natergala pervi šopek prijetnih lepih cvetic. Večkrat jih je že zastonj iskala ; enega dne pa jih vendar pod nekim starim bukovim dre¬ ves am daleč notri v gojzdu opazi. Med tem pa , ko vesela Nežika ter ga dišeče šmarnice , sliši v bližnji gošavi govoriti dva človeka. „Gašpar, u pravi eden, „zdaj se lahko mašujeva nad žu¬ pan am, ki je mojega brata zavoljo par tolarjev , ktere je bogatemu mesarju vzel , spravil v ječo. Glej, tukaj imam ključ od vrat v njegovo hišo. Neumna dekla ga je včera pustilaj tičati v vežnih vratih. u — „Dobro,“ pravi drugi , „nocoj pojde- va k županu , bova njega, ženo in hčerko poslala na uni svet , in bova spraznila njegovo denur- nico. u — Nežika strahama posluša ta grozoviti Drugo Berilo m slovenske šole. 14 210 pogovor, se hitro splazi s šmarnicami proti domu, jih nese županovi Mini in pove, kaj je strašnega slišala. Zupan skrivaj pokliče nekaj oroženih mož, in čuje ž njimi zvečer pri dvorišnih vratih. O polnoči res tolovaja skozi vrata prideta, stražniki pa ju hitro zasačijo , in ju potem izroče sodni pravici, kjer sta lila zavoljo mnogih hudodeljstev kaznovana. Rad pomagaj ubogemu v potrebi-, znabiti, da te reši kdaj iz velike nesreče. 135 . : t. Gobe in mah. Gobe so mesnate in nekoliko sočnate rastline, ki imajo večjidel klobuček na stmčku. Rastejo po zemlji, pod zemljo, po drevji in tudi po drugih rečeh. Nek ter e gobe so dobre za jed, veliko pa jih je škodljivih in zelo strupenih. Treba jih je tedaj dobro poznati, da kdo pri gobah ne dobi bolezni ali celo smerti. Jedljive gobe so smerčki (mav¬ rahi) jurčki in maslenke, lesičic e, k ar željni in kukmaki (šampinjoni). Po¬ sebno znamenite so g o mo Ijik e, ki se nahajajo pod zemljo ali pa ter do pri tleh. Kresavna goba, ki raste po starem drevji, se rabi kuhana 211 in stolčena za kresanje in za rane , da se kri ustavi. Mah ima tanke listke, in raste po drevji po kamnji in po zemlji, prevleče cele dobrave , pa tudi travnike ; drevju in travi je škodljiv. Mah pa nam daje tudi veliko prida, Iz mahu se napravljajo mehke blazine , uho se lepo odbere in posuši. Mah pije po visokih gorah dež iz oblakov, nataka studence in reke, varuje drevje prehude zime , ohrani perst in seme po ska- ovji, da ga veter ne odnese , in da ni pečovje vs- golo. Beli mah, kteri raste po gorah , je dobro zdravilo za jetiko. 136 . Strupene rastline. Kakor je vsa zemlja polna božjih darov tako tudi za vsakim voglam rado raste kaj strupenega. Modri otroci ne jedo jagod, ne žvečijo zernja , in ne tergajo gob , kterih ne poznajo, da si ne napravijo nesreče. Strupene želiš a so: Kr i stav ec, kteri ima zagoreld-zeleno nare¬ zano per je , belo cvetje , in v ojstri ježici čem n 14 * 212 strupeno zernje. Zobnik je kosmat in slabo diši. Volčja jagoda raste po hostah , ima po 4 čevlje visoko steblo , zagorelo-zelenato perje , v jeseni pa černo-svetle jagode , ki so naj hujši strup. Trobe li k a ali lajne z raste za vo¬ dami in po močvirjih. Mišje zelice ali smer dl j iv ec raste za mejami po senčnih krajih , ima kosmato, pikasto steblo , in smerdi prav po mišje. Pasji ali divji peteršilj je zelo podoben pravemu peteršilju; ako ga zmaneš, diši, kakor česen. Tudi p o dl e s k, volčji koren , čerlenka , volčjek ali hudičevo oko , vrajnica ali les jak so strupne rastline. Strupene g ob e so večjidel nečedne in omamljivo smerdljve. Ako se potipajo, so polžke in sprijemkaste. Mušniča je rudeča in belo- pikasta, pa zelo strupena. Nastavljajo jo mu¬ ham , da počepajo. 137 . R u d s t v o. Rude se imenujejo sploh stvari ali truplovine, ktere ne živč in ne čutijo, tudi ne rastejo, ampak se le vekšajo z zunanjim nabiranjem enakih delov. Rudstvo je v zemlji, posebno v hribih, in se razdeljuje v p e r s t i in kamenje, soli, gorljive rudstva in v kovine (metale). Naj imenitnejše persti so: il ali ilovica, iz ktere lončarji delajo lonce, sklede in drugo glinasto posodo. Pa tudi opeko ali cegel za zid in za streho na- rejajo iz ilovice. Kremeni ca se z lugasto soljo raztopi v ognji, in nam daje steklo na okna, sklenice in veliko drugih takih ste¬ klenih reči. A p n i c o sožgejo v ognji v apno, in delajo iž nje lepe podobe; s kredo pa pišemo. t Navadno kamenje rabimo za zidanje ; eden se imenuje apnenik, ki se da sožgati v apno, drugi pa blišnik, kteri je rad mo¬ ker. Škerl daje lepe plošče za streho, pa tudi za pisne tablice. Marmor je bel, čern, rudeč, zelen, pa tudi pisan; iz mar¬ morja se režejo kamni za cerkvene tla, dragi stebri in podobe. Brusni kamen se rabi, da se ž njim brusi skerhano orodje. — Izmed dragih kamnov ima naj večjo imenitnost demant, kteri je tako terd, da steklo reže, pa je tudi svetel ko luč, ako se lično zbrusi. Več je vreden kot zlato in srebro, in se vkuje v drage perstane in v razno lepotino. 214 Sol se imenuje vsaka stvar, ktera se rastopi v vodi, in naredi na jeziku občuten slaj ali okus. Gorljive rudstva se dajo žgati in v . rabiti za kurjavo in svetilo. Šota, ktere je veliko na ljubljanskem močvirji, je iz persti sognjitih žival, korenin in zemljskega olja ; jo kopljejo, suše in rabijo namesto derv za kurjavo. Premog je iz železuatega ila in apna. navdan z zemljskim oljem; je černo svetel, večjidel zelo terd, in je tudi dober za kurjavo. Žveplo daje žveplenke. Kovine (metali) se poznajo po teži, se svetijo, in se dajo v ognji raztopiti in ko¬ vati. Kopljejo jih v rudnikih ali čiste ali pa zmešane z drugimi stvarmi, ter jih raztoplju- jejo v plavžih in obdelujejo za mnoge ko¬ ristne reči. Naj bolj znane so : z 1 a t o, s r e- bro, kotlovina, kositar, železo in živo srebro. Prid, ki ga nam prinaša rudstvo, je velik. Ne mogli bi zidati priročnih prebi¬ vališč brez apna, kamenja in železa. Koliko pripravnega orodja bi ne imeli, ko bi ne bilo rudnine. Brez soli bi ne bile jedi tako do¬ bre in zdrave. Tudi nektere zdravila se na- rejajo iz rudstva. Koliko sto- in stotero ljudi se živi z obdelovanjem rudnine in druzega 215 rudstva. Iz zlata , srebra in iz kotlovine ku¬ jejo denarje, da se ž njimi polajšuje kupčija. Tudi zlatarji rabijo zlato in srebro za drage kinče in posode. Kako prečudno je razdeljeno bogastvo narave! 138 . Železo. Železo je naj koristnejše med vsemi kovinami; za tega voljo ga je moder stvarnik veliko več, kakor drugih kovin, v zemljo shranil. Izkopujejo ga kot pusto rudo, ktera je zmešana z apnam, ilovico in z žveplam, ter se imenuje železna ruda. V plavžu se raztopi in se očisti v ognji od drugih reči; zdaj se imenuje lito železo. To pride zopet v ogenj, kjer se razbeli; potem se dene pod kladvo in se pokuje. Prav terdemu že¬ lezu se pravi jeklo. Kar je pri živalih konj, to je pri ko¬ vinah železo za človeško življenje. Lahko rečemo, da je železo zvest in delaven domač tovarš, kteri hodi s človekam na njivo in na bojišče, in vse hudo in veselo v življenji 216 spremlja, akoravno samo lega ne čuti. Brez železa bi ne mogli kar trenutek živeti, zato ker železo se pretaka v naši kervi, in stori, da je rudeča; zelezo naredi detetu zibelko in trugo merliču; železo nam zida hiše, greje stanice, zapira vrata. Zelezo orje naše njive, kosi travnike, žanje polja, in nam pomaga varovati to, kar smo si pridobili. Z železarn uterdimo konju podkve in ga berzdamo; iz železa naredimo parovoz in cesto, iz železa namreč je tudi tisti električno magnetični tek, kteri hitro, kakor blisk, po tankem dratu nosi naše misli od mesta do mesta, od dežele do dežele. Dan današnji delajo čolne iz železa, in tudi postavljajo železne hiše in cerkve. Se cel6 naj drobnejše lepotine vlivajo iz železa. Zlato in srebro je res svetlejše in lepše, toda lahko smo brez srebernih kozarcov in zlatih perstanov, in kdor nima srebernih žlic in vilic, se mu tudi jed prileže iz železnih vilic in iz kake plehnate žlice. Železo je naj manj očitno med kovinami, pa vendar nam vse druge po¬ maga dobiti, in ž njim lahko vse druge kovine namestujemo. Železo je kakor žito ustvarjeno za potrebo in živež telesa in življenja, potrebno nam je, kakor vsakdanji kruh. 217 139 . Kladvo in železo. Enkrat je železo milo se nad kladvam po- ožilo: „Nehaj me tak zlo kovat’, saj sem tudi jez tvoj brat.“ „Kaj me boš tako tož’valo,“ je železu kladvo djalo; „kaj se jeziš nad menoj, saj terpim tud’ jez s teboj \“ Le železa se spomnimo, kadar reveži terpimo; ako nam Bog kladvo da, bodmo vsmljenga serca. 140. Killer ali kotlovina. Kufer je rudeekast, se lepo sveti, in je zelo raztegljiv. Kotlar ga obdeluje za različno orodje; dela kotle, ponve, pokrove i t. d. Tudi strehe pokrivajo s kufram, in delajo denarje iž njega. Ako pride na kufer kislina, se naredi zeleni volk na kufrenih posodah, in ta je hud strup. Zavoljo tega morajo vse kufrene posode biti pocinjene. Zel6 nevarno je tedaj, ee se kuha ali kaj dru¬ gega shranuje v kufrenih posodah. — Ako se kufer zmeša s cinam, se naredi zmes, kteri pravimo bron. Iz brona lijo topove 218 ali kanone. Tudi zvonovi, ki nas vabij ) k božji službi in k molitvi, so vliti iz brona. 141 . Kuhinjska so!. Sol se v vodi raztopi in stori občuten slaj na jeziku. Nahaja se v natori v brez¬ končnih zalogah. V nekterih krajih so v zem¬ lji' veliki skladovi soli, skale, ki so iz samih terdih solnih kamnov. To je kamne na sol. Dobiva se popolnama čista, ali pa je zmešana z drugimi obstojnimi deli. Ako kamnena sol ni dosti čista, jo v vodi raztopč, pod ktero toliko časa kurijo, da vre in izpuhti; kar po¬ tem soli ostane, jo očistijo, razdrobč; in jo narede v kosove ali pa v sode vlože. Naše cesazstvo ima prav bogate solne jame v Ga¬ liciji, na Tiroljskem in Salcburškem. Naj čistejša in naj boljša sol je s tud e n- Čna sol, ktero iz tacih studencov kuhajo, ki imajo sol v zemlji stopljeno v sebi. Taka sol se dobi, ako se slanica večkrat napelje na razloženo vejevje ali protje, da počasi pre- kaplja in tako izpuhti. Tako očiščeno slanico 219 speljejo potem po cevih v velik kotel, pod kterim kurijo dotlej, da vsa voda povre in izhlapi, in da se sol na dno vsede. Potem jo denejo v jerbase, in jo posuše. Morska, sol je manj bela. Ta se dobi iz morja, ktero ima veliko stopljene soli v sebi. Napeljejo namreč morsko vodo v ravne in široke jame, kjer voda na solncu izpuhti, sol pa ostane. Ker je ta sol ojstra, je po¬ sebno dobra za nasdljanje morskih rib. Sol stori jedi okusne, in varuje, da meso ne dalne in se ne spridi. Jezus je svojim učeneam rekel: JVi ste sol zemlje.“ 142 . Vse stvari za človeka. Vse okoli je veselo, stvarnikovo moč ča¬ sti ; zime, o gospod! si ustvaril, kar na svetu je reči. Meni čede se pasejo, ptički v zraku meni poj<5 ; meni ribe, povodniee plavajo tam pod vodo. Meni cvetje se razgrinja, drevje daje sladki sad; meni polja rumenijo, meni klije zelenjad. 220 Tudi si zaklade drage hranil elo mi še v zemljd; meni solnce, luna, zvezde razsvetlju¬ jejo nebo. Stvarnik, Bog neskončne slave, kak si krasen li še ti! z vsakim svitam, nebnim žaram misel ndte se zbudi. 2 Peti razdelek. Zemljopisje in domovinske zgodbe. 143 . Zemlja in nje deli. Zemlja, na kteri prebivamo, je terda, ne- previdljiva krogla, ki plava po zraku, in se vsako leto enkrat okoli solnca, vsakih 24 ur pa krog svoje osi prisuče. Proti solncu obernjena stran ima dan, nasprotna pa noč, zato ker zemlja dobiva svojo svetlobe od solnca. Da je zemlja okrogla, nam pričajo ljudje, kteri so šli naravnost, v eni meri pomorji, pa so zopet od nasprotne strani prišli ravno na tisti kraj, od kadar so se vpotili. To bi ne bilo mogoče, če bi ne bila zemlja okrogla. — Tudi sami se lahko prepričamo, daje zemlja okrogla. Ako potujemo po veliki ravnini ali 222 po morji proti kakem kraji, vidimo naj po¬ prej verhove hribov, dreves, zvonikov in hiš; in ko bližje pridemo, se nam še le prikazu¬ jejo počasi tudi spodnji deli teh reči. To pa bi se ne vidilo tako, ako bi bila zemlja ravna. Zemlja je zelo velika, ker ima v obsegu 5400 nemških milj. Naj višje gore na zemlji so, kakor pesek na krogli, in naše jezera so kakor kapljice na vedru vode. Velika je zemlja, pa je vendar le mala pičica na ne¬ besni širjavi. Suha zemlja se razdeljuje na pet delov Pervi se imenuje Evropa, v kteri mi pre¬ bivamo; drugi je Azija, v kteri je bil pervi človek ustvarjen, in kjer je bil naš zveličar rojen. Tretji del je Afrika, kjer je naj huj¬ ša vročina. Četeri del je Amerika, ktero je našel Krištof Kolumb leta 149Ž; ravno nam je nasproti, in ima noč, kadar je pri nas dan. Peti del zemlje je Avstralija, ki je iz samih otokov, ktere so našli v novih časih mnogi mornarji. Pervi trije deli zemlje se imenujejo stari, poslednja dva pa novi svet. Imamo obraze ali podobe zemlje, kte re_ __ imenujemo zemljovide. Na zemljo vidiif^i 1 ®^ dimo lice zemlje, morja, jezer in rek, h/r^jj^jjj * «■>' 223 in dolin, deržav in dežela, toda vse le v prav majhini meri. Zemljovidi kažejo večjidel le posamezne dežele, manjše ali večje dele zemlje. Upodobljujejo pa tudi vso zemljo v dveh okroglih polovicah na ravni planoti, ter kaže ena stran Evropo, Azijo in Afriko, druga stran pa Ameriko in Avstralijo. 144 . M o r j e. Suho zemljo obliva od' vseh strani morje, to je, zelenkasta, grenka in slana voda, ktera se ne more piti. Mornarji mo¬ rajo pomreti od žeje v sredi morja, ako jim zmanjka sladke vode. Morje je malokdaj mirno, temuč se neprenehama giblje, da se ne vsmradi. Morje pada vsakih 6 ur, ter odstopi nekaj čevljev od kraja, drugih 6 ur pa zopet hitro narašča in nastopa. Padanje morja se imenuje odtok, rast pa pritok. Poglavitni oddelki morja so: Severno in južno ledeno morje, kjer je večjidel zima in led; večerno, atlanško morje med Evropo, Afriko in Ameriko; tiho morje med Azijo in Afriko. Nam naj 224 bližje je jadransko morje, ki sega do Tersta. Dalje pod jugam je srednje morje med Evropa, Azijo in Arfiko. č e r- no morje je med Evropo in Azijo; v njega se stekajo naše velike vodi. Pod morjem so velike gore in doline, kakor po suhem, pa jih voda zaliva. Po nekterih krajih je morje po veliko tavžent čevljev globoko, po drugih pa plitvo, in se lahko zmeri. Na morji se živi veliko ljudi, ki v parobro- dih in v ladjah po vseh krajih sveta blago vo¬ zijo. Parobrode goni hlap, druge ladje pa sapa ali veter; hitreje švigajo, kot ptice pod nebam. Na morji so velike nevarnosti, in mornarji užijejo mnogo straha in nadlog. Resničen je pregovor, ki pravi; „Kdor ne zna moliti, mora na morje iti." 145 . Prebivavci zemlje. Na vsi zemlji živi čez tisoč milijo¬ nov ljudi, ki so različne podobe, imajo razne šege in vere, in govorč mnogoverstne jezike. Ljudje, kakor smo mi, bele kože *) tisoč pomeni po starem tavžent ali jezero. 225 in z rudečimi lici, žive v svi Evropi in tudi še daleč po drugih delih sveta v Azii, v bližnjih krajih Afrike, v Ameriki in še celo v Avstralii, kamor so se preselili in se še pre- selujejo. Sicer pa so v Afriki č e r n i zamorci z volnatimi lasmi, v Ameriki indijanci, ru- dečkasti kakor k u f e r , v Azii rumeni mongolci s tankimi černimi lasmi in z majh¬ nimi očmi; v Avstralii žive r u j a v i in divji maiajci. Veliko ljudi je po svetu omikanih in podučenih, pa še veliko več divjih, ki živč v temi nevere in krivovere, in še ne poznajo prav svojega stvarnika . 1 Dobe se tako sirovi narodi, da pri njih prodajajo ljudi, kakor pri nas živino, in jedo še celo človeško meso. Omikane ljudstva se žive s poljedelstvam, z živinorejo, obertnijo in s kupčijo; divjaki pa se le živč z ribštvam in zverinskim lovam. Zares razni in mnogoverstni so ljudje na zemlji, vendar pa smo vsi otroci nebeškega očeta in bratje in sestre med sabo. Vsi se moramo ljubiti in eden drugemu pomagati za časno in večno srečo. 4 Drugo Berilo za slovenske sole. 15 226 146 . Materna džela domovina. Kraj , kjer smo bili rojeni, se imenuje naš rojstni kraj. V tem preljubeznivem kraji je tekla naša zibelka, so nam cvetele perve rožice in prepevale ljube ptičice. Se ptičica pozna in ljubi svoje gnjezdo; kako bi li človek mogel pozabiti na svoj priserčni rojstni kraj! — Dežela, v kteri je naš rojstni kraj, se imenuje tudi naša materna de¬ žela. Naša materna dežela je Kranjsko. V materni deželi smo preživeli svojo mladost. Slehern zelen hribček in vsaka dolinica nas spominja na vesele mlade čase; vsak studenec nam pripoveduje od preteklih mladih let. Lepi travniki in zelene ledinice nam kažejm kako smo brali perve rožice, lovili pisane metulje, in kako veselo se nam je stekalo naše mladinsko življenje. Kdo bi priserčno ne ljubil svojo milo materno deželo! Ne sra¬ muj se svojega kraja, ne naroda, in ne svo¬ jega jezika, kterega so te naučili ljuba mati! Materna beseda je živa priča iskrene materne ljubezni; kdor materni jezik zataji, ta matere vreden ni. 227 Kranjsko je en del avstrijanske der- žave. V tej veliki deržavi je razun Kranj- cov še veliko drugih ljudstev, kteri govorč različne jezike, imajo različne šege ali navade, in so združene pod očetovsko oblastjo našega svetlega cesarja. Avstrija je tedaj naša občna domovina. V domovini dobiva vsak priden prebiva- vee svoj potrebni živež; tukaj se izučuje in izuči v koristnih znanostih; ima varnost svo¬ jega življenja in premoženja in marsiktere dobrote, ki mu pomagajo izverševati svoj namen. V domovini skerbi deželska oblast za našo blagost, za ljubi mir in za pravico; du- hovska gosposka pa skerbi za naše zveličanje. Kdo bi za vse to ne bil priserčno hvaležen! Kdo- bi ne ljubil svoje drage domovine! Kdo bi za njo ne dal blaga in življenja, ako bi bilo treba! 147 . Popotnikova pesem. Popotnik pridem čez gor<5, od doma vzamem še slovč; in kamor se ok<5 ozrč, povsod se mj nov svet odpre Tud tukaj solnce gre okrog, dolino 15 * 228 vidim, hrib in log; pa solnce naše bolj bliši, in hrib naš lepši zeleni. Tud tu cvetd cvetičice, po njih šumč čebelice; pa naših rož je lepši cvet, čebelic naših slajši med. Skoz mesta hodim in vasi, povsod drugač se go¬ vori ; jez ptujc nikogar no poznam , in sred ljudi povsod sem sam. Dežela ljuba, kje ležiš, ki jezik moj mi go¬ voriš, kjer znanci moji še žive, prijatli moji v grobih spč? Zdihujem, prašam vedno: kje? pri¬ jatli, k vam želi sercč. Perute imeti si želim, pa k vam domu, ko ptič, zletim. 148 . Kranjska in sosedne dežele. Kranjska vojvodina razpada v tri dele: Gorensko, Dolensko in Notrajnsko. Go rensko stran v zgornjem delu krog in krog oklepajo visoki hribje, med kterimi Triglav veličastno moli nakviško. V dnu Triglava izteka Sava, naj večja reka te de¬ žele, iz dveh izvirkov. Ta gorata stran je polna naravnih lepot, ktere so se tudi že razznanile po širokem svetu. Posebno lepo se kaže blejsko jezero; ni veliko, pa na sredi ima otok, in z otoka se vzdiguje pri- 229 fazna cerkvica matere božje. Spodnji del go- renske strani je velika ravnina, ki je nekoliko preterguje Šmarna gora z lepo cerkvijo Marije device. V koncu te ravnine stoji Ljubljana, poglavitno mesto kranjske zemlje, poleg Ljubljanice in južne železnice; ondi imata svoj sedež deželni poglavar in knezoškof. Tu je več učiliških naprav, obert- nija in tergovstvo. Druge mesta na gorenski strani so: K r a n j, staro mesto poleg Save, Kamnik, Škofjaloka in Radolica; Ter žic je terg z obilno obertnijo. Notranjsko je, razun Vipavske doline, skoz in skoz široko kamnato pogorje, kakoršno se sploh imenuje K r a s. V tem pogorji doline niso odperte, podobne so le kotlarn ali neškam; tudi je pod zemljo polno votlin in jam. Postojnska jama slovi daleč po svetu in ima obilno lepega kapnika. Na Krasu vode vse potekajo v votline in li- jakam podobne globine; gredo daleč pod zemljo, in prihajajo zopet na dan. Pri C ir le¬ ni c i take vode delajo sloveče jezero; pri Verhniki pa se iz teh vod zbera Ljub¬ ljanica, ki precej pri izvirku lahko ladije nosi. Na notrajnski strani stoji Idrija, ru¬ darsko mesto, ki ima zelo bogate jame ži¬ vega srebra. Lož je staro mesto. 230 Dolensko je, razun kerške doline, vse gorato; vendar hribje niso toliko visoki; naj višji je Kum z dvojno cerkvijo na verhu. Okoli Kočevja in Ribnice je svet enak Krasu; doline so podobne kotlarn, in vode odtekajo pod zemljo. Na dolenski strani so mesta: Novomesto poleg Kerke, K o- stanjeviea, Kerško, Metlika, Cer- nomelj. Kočevje in Višnjagora. Krajnska dežela šteje stanovavcov do pol milijona; ljudje se živijo s kmetijo, delama tudi z rudarijo, obertnijo in s tergovstvam. Kmetija prideluje žita in kuhe vsacega ple¬ mena. V vipavski dolini in po dolenski strani raste tudi vinska terta. Rudarija daje živega srebra, svinca, železa in premoga. Od Krajnskega proti južnozahodni strani leži avstrijansko primorje, ki se raz¬ teguje poleg jadranskega morja. Pri¬ morje obsega Teržaško mesto s svojo okolico, mejno grofijo istrijansko in pokneženo grofijo goriško in gradiš- kansko. Terst je poglavitno mesto in pervo tergovsko pristaniše avstirjanskega ce¬ sarstva. Deželni poglavar in pa škof imata ondi svoj sedež. V Istri je Pazin, Po¬ reč, škofov sedež, in Pulj (Pola), vojaško 231 prištaniše. K Istri se štejejo otoki Ker k s škofovim sedežem, Greš in Lošinj. Na Go¬ riškem je Gorica, lepo mesto blizo Soče< sedež pokneženega nadškofa; Oglej (Aquileja) zdaj majhen kraj, pa v starem Času sloveče mesto. — Ljubljano s Terstam veže železnica, od ktere gre cesta čez Bistrico v Istro in na Reko, in zopet čez Vipavo na Gorico. Od Kranjskega proti severju leži koro¬ ška vojvodina. Ta dežela je precej gorata, pa daje obilno železa in svinca. Naj večja reka je D r a v a, ki teče podolgama skozi vso deželo: Cfeljovec je poglavitno mesto , sedež deželnega poglavarja in kerške- ga knezoškofa. Belak, mesto poleg Drave, je velika založnica za koroško železo. Hribje krog Beljaka dajejo naj lepši svinec. — Kranjsko veže s koroškim trojna cesta. Ta cesta je od Ljubljane do Kranja le edina; nad Kranjem pa se deli na tri strani, čez Ljubelj na Celjovec, cež Koren na Belak, in po Kokri na Kaplo. Od Kranjskega proti severno-izhodni stra¬ ni se razširja štajerska vojvodina, ktero železnica in tudi druga cesta veže z Ljubljano. Štajersko ima v severnem goratem delu mnogo rudnikov in kovačij za železo: 232 tudi ima bogate soline in dobro živinorejo. V južnem in izhodnem delu pa so rodovitne doline in ravnine, ki dajejo dosti žita in vina. Večji reke v tej deželi ste Mura in Drava. Sava meji proti Kranjskem. Gradec je poglavitno mesto, stoji na oboji strani Mure, ter je sedež deželnega poglavarja in sekovs- kega knezoškofa. Pomniti je še treba na go rej nem Štajerskem: Bruk, okrožno mesto poleg Mure, dalje Ljubno, Juden¬ burg in Marij ocelj e, sloveča božja pot; na dolejnem Štajerskem pa: Maribor, poleg Drave s škofijskim, sedežem, dalje Celje, Ptuj in Radgona. Od Kranjskega proti južno-izhodni strani je horvaško kraljestvo. Dežela je po večjem delu ravna, in Sava teče po sredi skozi njo. Zagreb, ne daleč od Save, je poglavitno mesto, sedež deželnega poglavarja, ki se imenuje ban, tudi sedež nadškofa. Pomniti so še mesta: Varaždin poleg Drave, Križevec, Kar lovec, terdnjava poleg Kolpe in zlasti Reka, prosto tergovsko pristaniše pri jadranskem morji; Sisek, na stoku Kolpe in Save, je središe žitnega ter- govstva. — Kranjsko veže s Horvaškim že¬ leznica skozi štajersko stan; pa tudi cesta 233 gre iz Ljubljane do Novegamesta, in od on- dot čez Kostanjevico na Zagreb, in čez Me¬ tliko na Karlovec. 149 . Avstrijansko cesarstvo. Po sredi Evrope se razprostira deželo- krožje, ktero obsega skoro 16. del Evrope. Ko bi človek iz kake primerne visočine mo¬ gel od vseh strani pregledovati to veliko de- želokrožje, bi se ga ne mogel kmalo nagle¬ dati. Vidil bi velike in široke planjave, po kterih eveto lepi verti, in zelene rodovitne^ polja; vidil bi visoke gore z belimi verhovi, krasn^ jezera, kter§ w se, kakor sreberne^ očesa, blesketajo izmed čverstega zelenja; vidil bi neštevilno rek, ktere se pretakajo po deželah in pospešujej obrodardstvo, obert- nijo in kupčijo; vidil bi jadransko morje, ktero te dežele druži z naj daljnimi ptujimi kraji. 32 milijonov ljudi se šteje srečnih, da prebivajo v tem prijetnem podnebju Tudi mi smo med temi. To veliko de- želokrožje se imenuje avstrijansko ce¬ sarstvo, naša občna in druga domo- 234 vina. Različen je jezik, kterega govorč av- strijanski prebivavci; toda vsi smo lepo zve¬ zani z domovinsko ljubeznjijo, in smo zdru¬ ženi v veliko ljudsko občino. V avstrijanskem cesarstvu so naslednje kronovine: 1. Avstrija pod Anižo, kjer je po¬ glavitno mesto Dunaj ali Beč na Donavi, ktero je tudi poglavitno mesto vsega cesar¬ stva in sedež cesarjev. 2. Avstrija nad Anižo, kjer je po¬ glavitno mesto Line na Donavi. Avstrija ali Avstrijansko pod in nad Anižo stori nadvojvodsto Avstrijansko. 3. Vojvodina štajerska, kjer je po¬ glavitno mesto Gradec (Graz) na Muri. 4. Vojvodina koroška, kjer je po¬ glavitno mesto Celovec (Kiagenfurt). 5. Vojvodina kranjska, kjer je po¬ glavitno mesto Ljubljana (Laibach) na L j ub 1 ja ni ci. 6. Kneževina goriška, Gradiška in Istra s terstjanskem mestam in z okrajino, kjer je poglavitno mesto T e r s t (Triest) pri j a d ra n s k e m m o r j i. Koroško, Kranjsko, Gorica, Istra in Terst skupaj se imenuje Ilirija. 235 7. P o k n e ž e v i n a t i r o 1 j s k a in P red¬ ar e 1 s k o, kjer je poglavitno mesto I n š p r u k (Inm' ruek) poleg In a. Kraljestvo češko, kjer je po- glay .no mesto Praga (Prag) na obeh stra¬ neh V e 11 a v e. 9. Mejna grofija moravska, kjer je poglavitno mesto B e r n o. 10. Vojvodina zgornja in spodnja slezijska, kjer je poglavitno mesto O pa¬ va (Tropau). 11. Kraljestvo galicijsko in lo- domerijsko, kjer j. ste poglavitni mesti Levov (Lemberg) in K r a k o v. 12. Vojvodina bukovinska, kjer je poglavitno mesto Cer novic e. 13. Kraljestvo dalmatinsko, kjer je poglavitno mesto Zader (Žara) pri ja¬ dranskem morji. 14. Kraljestvo o ge r s ko, kjer so poglavitne *nesta Pesta (Pest), Budini (Ofen), Požun (Presburg), Šopronj (Oden- burg), Košiče (Kaschau) , Veliki Va¬ ra d i n (Grrosswardein) in Temišvar (Te- mesvar). 15. Kralj estvo hervaško in sla¬ vonsko, kjer je poglavitno mesto Zagreb (Agram). 236 16. Velika kneževina erdeljska, kjer je poglavitno mesto S i b i n j (Hermann- stadt). 17. V o j a š k a meja (granica) , ktera se deli na hervaško - slavonsko in banaško- serbsko. Znamenitnejša mesta v voj. -meji so: Zemlin, Karlovci, Mitroviča, Brod in Senj (Zengg). 150. Vode in gore. Naj imenitnejše vode po avstrijanskem cesarstvu so: Donava, ktera teče iz Nem¬ škega memo Dunaja na Ogersko, ter se na Turškem zliva v čefno morje ; M o 1 d a v a ali Veltava in Laba na češkem. Tisa na Ogerskem. Po Štajerskem teče Mura memo Gradca; Drava iz Tirola pridere, in gre po Koroškem, potem memo . Maribora na Hor- vaško , ter se združi pri Belemgradu 1 z Do¬ navo. Manjše reke so po Slovenskem: Sava, Savina, Kolpa, Soča it. d. Po vseh teh vodah vozijo na pavobrodih, ladjah, in plavicah žito, vino, les in mnogo drugih kup- čijskih stvari. 237 Velike jezera so: na Ogerskem blatno in nežidersko jezero, na Laškem k o in-sj: o jezero, na Koroškem celov¬ ško, na Kranjskem pa blejsko, bo¬ hinjsko in pa čudno c ir k n iško jezero, ktero po letu usahne, po zimi pa se zopet nateče. Gore in planine so po avstrijanskih deželah velike. Posebno gorati kraji so Ti- roljsko , Solnograško , zgorno Štajersko , Ko¬ roško in Kranjsko. PoHLaškem in Ogerskem so velike ravnine. Naj imenitnejše planine so na Češkem, rudne gpre na saksonski in Kerkonoši na šlezki meji. Na Ogerskem so velike kar paške gore; na Koroškem, Tiroljskem in zgornjem Štajerskem so visoke planine s snežniki. Naj višji snežnik na Kranjskem je T r i g 1 a v, na Koroškem pa Zvonik. 151. Na 1. Na goro, na goro, Na sterme verhe! Tje kliče in miče In vabi serce. goro. 2. Na gori cvetice Najzalše cveto In tiče preljube Najslajše poj<5. 238 3. Na goro pod mano Oblaki vise, Nad mano višave Blišijo vedre. 4. Na svobodni gori Ni zemskih nadlog; Nad mano, pod mano Krog mene je Bog 5. Tedaj le na goro, Na sterme ver h e! Tje kliče in miče In vabi sercč. 152. Pridelki v avstrijanskem cesarstvu. V Avstrijansko pridela toliko mnogoverst- nega blaga in tako vrednega, da zavoljo tega ni na svetu deržave enake avstrijanski. Za tergovino ali kupčijo imamo železnice in druge ceste po suhem, barke in parabrode po vodah, da se lahko pošilja blago iz enega kraja v druge. Zlato in srebro kopljejo na Oger- skem in Erdeljskem, cin na češkem, svinec na Koroškem, živo srebro v Idriji na Kranjskem. Dobro železo se dobiva na Štajerskem in Koroškem. Sol napravljajo posebno na Solnograškem, v zgornjem Av¬ strijanskem in v Velički na Gališkem., Dobiva pa se tudi veliko morske soli iz jadranskega morja. 239 Vina in žita se na Slovenskem in Nemškem v dobrih letinah veliko pridela, in se prodaja v druge kraje. Poljsko delo, živinoreja, rokodelstvo in obert- nija cvete po avstrijanskih deželah. 153 . Rudolf habsburški« Rudolf, grof habsburški, je bil prav pobožen mož, kterj je po očetovsko ljubil svoje podložne. Kadar je poravnoval kaki pravni prepir , je veselej razsodil tako , da je bilo prav pred Rogam in pred ljudmi. Večkrat se je kratkočasil tudi z lovam. Enkrat pride po sledu za divjo zverino do nekega potoka. Ta zagleda duhovna , ki ravno misli izuti čevlje in nogovice. „Kaj delate tukaj ?“ vpraša grof duhovna. In duhoven odgovori: Poklicali so me k nekemu umerjočemu , in moram hiteti, da mu prinesem sveto popotnico. Narasel pa se je od dežja ta potok tako zelo, da je odnesel berv. in zato mo¬ ram prebresti vodo, da bolniku še pravočasno pomagam o smertni uri.“ — Globoko gine to blagega Rudolfa. Misli: tukaj je pričujoč Jezus , moj Bog in odrešenik. Naglo stopi s svojega 240 krasno okinčanega kanja, poklekne , in ga ponudi duhonu , rekoč: Hitite umerjočega pokrepčat z nebeško jedjo k'' — Drugi dan pripelje duhoven tega zalega konja grofu nazaj, in se mu preserčno zahvali za to dobroto. Toda Rudolf pravi! „Bog ne daj , da bi jez zdaj še rabil za posvetne reči konja, kteri je nosil mojega gospoda in odrešenika. Dal sem ga temu , od kterega sem vse dobil in vse imam — čast bogastvo in življenje. “ Ta pobožni, bogaboječi in pravični grof Ru¬ dolf je začetnik naše avstrijanske cesarske rodo¬ vine , ktera gospoduje v naj lepšem in naj mo¬ gočnejšem cesarstvu na zemlji. Tako tedaj Bog , kralj vsih kraljev , habsburški rodovini stotero poplačuje in blagoslovlja , kar je nekdaj pobožni Rudolf za božjo čast storil. 154 . Ljubezen do domovine. Leta 1792 in pozneje, ko so se vojskovali Avstrijani s Francozi, je vladal na Avstrijan- skem cesar Franc. V tem hudem času so cesarju Francu njegovi podložni dajali veliko prostovoljnih daril , da jih je obračal za brambo domovine. Posebno znamenit je ta le izgled: 241 Leta 1793 pride nek priprost kmet na ce¬ sarjev dvor , in bi rad govoril s cesarjem. Dobri cesar je vsakega tudi naj uboznišega podložnika rad pred se pustil. Kmet pride tedaj pred cesarja in reče: „Tukaj sem Vam tudi jez prinesel ne- kaj,“ — ter položi na mizo mosnjico s tavžent goldinarji. Cesar se zelo začudi , da mu priprost kmet daruje toliko in po taki vizi. „ Kdo, in od kod ste?“ ga vpraša prijazni cesar. .. Tega ne sme nobeden vedite, “ odgovori kmet prav kratko, se poslovi in odide. Cesarja zdaj še bolj mika zvediti kaj od priprostega kmeta. Hitro pošlje služabnike za njim , da naj bi ga še enkrat prašali za njegovo ime in stanovanje. Kmet pa se jim posmeja in pravi: „ Ali menite , da bom vam povedalkar še cesarju nisem povedal ?“ 155 . Lepi izgled. Cesar Franc je stanoval po leti 1832 v Badnu , mestu na doljnem Avstrijanskem. Zvečer se večkrat hodi sprehajat, in ima le samega spremljevavca sabo. Prigodi se, da cesar sreča Drugo Berilo za slovenske Sole. 16 242 štiri pogrebce, ki ravno nesejo merliča v trugi na pokopališe. Ta merlič je bil ubožnega stanu, in nobenega človeka ni bilo, da bi ga bil sprem¬ ljal na pokopališe. Cesar nad tem glavo maja , per pravi svojemu spremljevavcu: „To mora go¬ tovo biti kak ubožec, ker nima nobenega človeka , da bi za njim žaloval; jez sem deželni oče pre¬ možnim in uboznim; pojdiva mu midva k po¬ grebuPobožno odkrije cesar svojo sivo glavo , ter gre tiho in moli za trugo tega ubožca. To vidijo nekteri , in hitro se pridružijo tudi zraven , in dalje ko gredo, bolj se narašaversta pogrebcov. Tri leta potem je umeri tudi cesar Franc , in obžalovale so njegovo smert vse ljudstva ve¬ likega avstrijanskega cesarstva. 156 . Cesarjeva podoba. V neki majhini vasi so prišli enega dne zopet gospod fajmošter k svojim ljubim malim v šolo. To pot niso prišli sami; prišli so z njimi tud oče župan , oče šolski in še nekaj drugih sosedovi iz vasi. Tudi so gospod fajmošter prinesli sabo nekaj s pertam zakritega. Položili so to na mizo, in ko z otroci odmolijo , začno tako le govoriti; „Ljubi otroci! že večkrat in mnogo sem vam 243 pravil od naj višje deželne gosposke, od našega občnega očeta , presvetlega cesarja , in vem , da ste si vse to prav dobro zapomnili! „Smo, smo /“ odgovori več učencov , in nekteri tudi vstajajo, da bi odgovarjali. — „ Fmo, rita so cesar po¬ stavljeni od Boga* pravi neki deček. Vemo, da jim za tega voljo moramo biti pokorni , da se cesarstvo našega cesarja imenuje avstrijansko , ki je prav veliko in lepo, ktero ima v sebi več dežel, in da prebiva v teh deželah okoli 32,000.000 lju¬ di, kterim vsem so cesar ljubi oče, kakor oče pri družini v kaki hiši; vemo, da cesarja spoštovati, ljubiti, mu sluziti in pokoren biti že zapoveduje četerta božja zapoved; “ — tako so odgovarjali pridni učenci. „Tako je prav,* jih pohvalijo gospod faj- mošter ; ali pa veste , kakošen so li naš ljubi ce¬ sar ? “ — T Ne vemo , ne vemo , jih še nismo nikoli vidili, 11 pravijo učenci. — „Al bi jih radi poznali ?“ „Radi , radi! 11, se oglasi vsa šola. „Poglejt,e jih tukaj!* — S temi besedami odkrijejo gospod fajmošter to, kar so popred prinesli in na mizo položili, ter povzdignejo na kviško. „Joj lepo , /epo!“ zaupijejo vsi otroci. Bila je lepa podoba z zlatim okviram, ki je ka¬ zala presvetlega cesarja, kakor živega. — Otroci se ne morejo nikoli zadosti nagledati te blage cesarjeve podobe. * Potem pravijo zopet gospod fajmošter: „ Kaj menite , ali naj pustim to podobo tu pri vas v šoli, ali jo naj zopet vzamem seboj domu ?“ — „ Tu¬ kaj, tukaj na bo! prosijo vsi iz enega gerla. — »Tedaj vam jo pustim tukaj," pravijo gospod fajmošter , ter jo obesijo na cedeji kraj na steno v šolski izbi. Zopet se obernejo k svojim ljubim ucencam, in kakor da bi jih hotli spomniti , da naj po¬ zdravijo cesarja , jim še reko: „ Tudi znate neko lepo pesem , ki vam je zelo ljuba — „Ta je cesarska pesem, “ pravijo veseli učenci, in že se pripravljajo , da bi jo zapeli. — „Le zapojte jo , 11 pravijo gospod fajmošter, in otroci zapojo z ginjenim in s prav nadušenim glasam , in po vsi šoli se razlega ljubljena cesarska pesem. 157 . Cesarska pesem. Bog obvaruj, Bog ohrani Nam cesarja, Avstrijo! Naj nas modro vlada, brani, Močin z vere terdnostjo! Krono mu branimo dedno Zoper vse svoražnike: S tronam habsburškim bo vedno Terdna sreča Avstrije. Stojmo zvesti, jaki, brumni Za pravico in dolžnost; Kadar pa velja, pogumni V boji kažimo serčnost! Avstrija iz vojsk viharja Se brez slave ni prišla, Vse za dom in za cesarja, Kri, življenje naj velja! Kar nam stvari obertnija, Varje naj vojšak močan, Učenost in umetnija Naj zmagujete na dan! Sreča naj deželi klije S slavo nji zedinjeno: Božje solnce v miru sije Naj nad srečno Avstrijo! Terdno dajmo se skleniti: Zloga pravo moč rodi; Vse nam bo lahko storiti, Ako združimo moči. 246 Brate pelje moč edina Nas do cilja enega; Slavna cesar, domovina! Večna bode Avstrija! (Pristavek.) In s cesarjem zaročnica, En’ga duha in rodu Vlada mila cesarica Nevenljivega cvetu. Kar je v pravo srečo šteto, Bog obema podeluj ; Franz Jožefa, Lizabeto, Hišo Habsburg obdaruj! 158 . Evropa. Evropa je naj manjši pa naj lepši, in do zdaj tudi naj srečniši del zemlje. V njej je podnebje naj bolj zdravo, zemlja naj lepše obdelovana, ljudje naj bolj omikani, in sveta vera naj bolj razširjena. Evropejci so več- jidel kristjani, pa tudi judje in mahometanei. Po jeziku je naj več Slovanov; potem so 247 v Nemci, Francozi, Angleži, Lahi, Spanjoli, Turki, Grerki, Ogri i t. d. V Evropi je naša ljuba domovina, av- strijansko cesarstvo. Proti zahodu, in severji so druge nemške deržave, kakor, bavarsko kraljestvo, kjer ste imenitne me, sti Monakovo in Augsburg; prusko kraljestvo, v kterem je glavno mosto Berlin. V sredi nemške zemlje je saksonsko- virtemberško in hanoveransko kra¬ ljestvo in več drugih manjših deržav. Ime¬ nitne mesta v teh krajih so: Draždane, Frankfurt manjšimi in pa Lipsko. Na lipskem polji je bila leta 1813 slovita bitva z Napoleonam I. Proti solnčnemu zahodu so Holandija Belgija in Francosko; veliko mesto na, Francoskem je Pariz. Med Avstrijo in Francoskem je š v a j c a r s k a dežela. Pod večernim jugam se francoskih deržav derži špansko kraljestvo, v kterem je poglavitno mesto Madrid. Za Španijo v zahodu je portugalsko kraljestvo z glavnim mestam Lizbona. Naj dalje v zahodu je angle¬ ško, irsko in šotlansko kraljestvo na otokih, kjer je London, naj večje mesto vse Evrope. 248 m v V severni Evropi je D a ni j a, S v e- dija in Norvegija; dalje je r u s o v s k o cesarstvo, ktero ima svoje dežele v Evropi, Azii in Ameriki, in je naj večja deržava v Evropi. Slavne mesta so Petrograd in M o s k v a , na Rušo Poljskem pa V a r š a v a. Tursko cesarstvo je od nas proti ju¬ tru in jugu, in ima svoje dežele v Evropi, Azii in Afriki. Glavno mesto na Turškem je Carigrad. V turški oblasti so tudi de¬ žele Ser bij a, Moidava in Valahija. Za Turškem leži malo g e r š k o kraljestvo z imenitnim mestam Atene. V južni Evropi je tudi Laško ali Talijansko. Glavno mesto je Flor encija. Druga znamenitnejša mesta so Benetke, Milan, Turin, Napoli in Palermo. — Imenitne so tudi papeževe dežele, v kterih je R i m glavno mesto vsega katoličanstva. 159 . Sveta dežela. Za srednjim morjem v Azii je sveta ali obljubljena dežela, v kteri je bil rojen božji sin, naš zveličar, kjer je terpel, umeri in nas odrešil. Nekdaj so to deželo ime- 249 novali Kanaan; zdaj pa ji pravijo Pale¬ stina ali sveta dežela. Palestina je več- jidel gorata. Proti Severji je L i b a n o n , to se pravi Snežnik; proti jugu, na srednjem morji je gora Karmel, v sredi dežele pa E f r a j m. Naj imenitnejša reka v Palestini je Jordan; teče od severja proti jugu več ko 50 milj daleč. Pri jezeru Genez ar et, kjer so kraji Betsaide, Kapernaum in Ti¬ berija, je Jezus pogosto hodil. Ti kraji in tudi Nazaret, Kana in Najm so bili v Galileji. Proti jugu od Galije je bila Samarija s kraji Samarija in Sihem. Južna stran Palestine se je imenovala Judeja, med srednjim in mertvim mor¬ jem. Ta dežela je bila naj bolj obljudena; nje poglavitno mesto je bilo Jeruzalem. Na nekem mestnem hribu, na Sionu, je bilo poslopje Davidovo; na M o r i i je stal tempel. Blizo mesta je bil hrib Gol ga ta, kjer je bil Jezus križan. Drugu imenitni kraji so bili Jeriho, Emavs, Betle- h e m. Med Jeruzalemam in oljsko goro se je stekal potok Cedron v dolini Jozafat. Izhodna stran Palestine se je imenovala. P er e j a; tam je hodil Jezus le redko. % 250 Palestina je gorka in rodovitna dežela. Ljudje so se pečali s poljem in živinorejo. Tudi vertna in sadna reja je bila na visoki stopnji; posebno veliko dobička je prinašalo oljkovo drevo. Iz oljkovega sadja, iz oliv, se je napravljalo prav dobro in imenitno olje Tudi je bila ta dežela bogata figovih dreves palm in vina. Zdaj pa je večjidel bolj zapuščena. 160 . . V Ozir na zemljo. Veličastne in prečudne so vse stvari v zemlji, na zemlji in nad zemljo. Vse ozna- nuje na glas božjo vsegamogočnost, modrost in dobroto. Naj večji čudež na svetu pa je človek, kteri po vseh krajih, pod vsakim pod¬ nebjem lahko živi srečno in veselo, da le pametno vživa natorne dobrote, ktere mu je preskerbel Bog, preljubeznjivi oče, in da išče svoje sreče v pravi božji ljubezni in v ljubezni do bližnjega. Vsak kraj ima svojo posebno korist in dobrote, kterih imajo drugi kraji; te na- mestujejo svojim prebivavcam to, kar jim po- 251 manjkuje od druge strani. Kjer je liuda vro¬ čina, jo ohlaja in zmanjšuje pogostni veter, in hladivno sadje raste v takih krajih, da se človek lahko pokrepča, kadar omaguje od prehude vročine. Prebivavci merzlih krajev imajo zverinski lov, kožuhovino in obilno derv; in kjer ni dovolj lesa, se dobiva pre¬ mog in šota. Zraven pa ima tudi vsaki kraj svoje te¬ žave in nadloge, da lahko človek spoznava, da je zemlja zares solzna dolina in ne naša prava domovina. Severjance stiska huda zima, večen led pokriva njih snežnike; južne zamorce tlači velika vročina, strašne pešene puščave so v njih krajih, in kjer je dobra in lepa zemlja, tam stanuje huda zve¬ rina in strupene kače. Tako si pridobivajo povsod Adamovi otroci svaj kruh v potu svojega obraza. Akoravno povsod človeka tlači težavni jarejn, vendar lahko v vsakem kraji živi za¬ dovoljno, ako ima to za ljubo, kar mu Bog v njegovem stanu daje dobrega, in če zvesto dopolnuje vse svoje dolžnosti, ter se varuje greha, svoje naj huje nesreče. 252 Ker je tedaj zemlja za nas le ptuja dežela, skozi ktero potujemo v svojo pravo in večno domovino, zato nikar ne navezujmo preveč serca na minljive posvetne reči, temuč ozirajmo se radi na očetov dom, v kterem nam je ljubi zveličar pripravil prostor in večno prebivališče. Kazalo Pervi razdelek. Podučile povesti in pesmi. 1. Molitev. 2. Božja volja . . l 3. Bog vse prav obrača 4. Bog pomaga v potrebi 5. Ne odlašaj molitve 6. Sveta Neža .... 7. Otročja hvaležnost 8. Rjuha. 9. Hvaležni rejenec 10. -Zjutraj ..... 11. Moli in delaj .... 12. Šola . 13. Škoda zavoljo nevednosti . 14. Miloserčna Ančka 15. Postrežljivi deček . 16. Dobro obernjeni denar 17. Beračica ..... 18. Rešeni rokodelski deček 19. Povračuj hudo z dobrimi . 254 ^ - -s;,,.-./ m 20. "Pregovori . 21. Drago zelee 22. Večerne misli • 23. Zadovoljnost 24. Pravila zadovoljnosti 25. Zvonikarjeva 26. Sprava 27. Nagla jeza. 28. Keršanska varčnost 29. Goreča voda 30. Tat . 31. Večerna pesem . 32. Umirajoči oče . 33. Marija pomočnica Stran . 30 . 32 . 33 . 34 . 35 . 36 . 38 . 39 . 40 . 41 . 43 . 44 . 45 Drugi razdelek. Spoznava sveta in narave. Vretji razdelek. Človek in društvo ljudi. 70. Človeško telo .104 71. Zdravi udje ., 107 256 Stran 72. Serce , pljuča in želodec .... 108 73. Zunajni pocutki .112 74. Kaj imam ..115 75. Skerb za dravje .116 76. Človeška duša . . . . . .119 77. Vest .123 78. Stanovi ....... 124 79. Srenja ....... 127 80. Deželna oblast ..... 130 81. Dolžnosti podložnih . . . . .132 82. Pokaj so darki? ..... 134 83. Človeški udje se spuntajo . . . 135 84. Vojaštvo ....... 137 85. Spartanka ...... 138 86. Trije nauki za vojake .... 139 87. Sveti Martin ...... 140 Ceterti razdelek. Naravopisje. 88. Živalstvo ....... 142 89. Doječe živali ...... 144 90. Goveda ....... 14b 91. Pastir ..147 92. Pastirska pesem ..... 148 93. Pes.149 94. Lagati ne! . . . . . . 151 95. Lesica ....... 152 96. Molitev tudi slabega stori serčnega . .153 Drugo Berilo za slovenske Sole. 17 Peti razdelek. /.emljopisje in domovinske zgodbe. 143. Zemlja in nje deli ..... 221 144. Morje.223 145. Prebivavci zemlje ..... 224 146. Materna dežela in domovina . . . 226 147. Popotnikova pesem .... 227 148. Krajnska in sosedne dežele . . . 228 149. Avstrijansko cesarstvo .... 233 150. Vode in gore ...... 236 151. Na goro.237 152. Pridelki v avstrijanskem cesarstva . 238 Natisnil Karel Gorišek. • * wt