List 37.
Politični oddelek.
Med brati.
Evropsko časopisje je minoli teden posvečevalo posebno pozornost Hrvatom. To se zgodi le malokdaj. To pot pa se je vse zanimalo za boj mej brati, za vojno, ki so jo v Zagrebu uprizorili Hrvatje proti Srbom.
Poročila o zagrebških dogodbah so bila posebno primerno čtivo za vse one, ki nosijo v svojih srcih ideal slovanske vzajemnosti.
Vzrok zagrebškim dogodbam je bil v resnici malenkosten. Neki srbski književni list v Belgradu je bil pred kratkim priobčil Članek, v katerem je Hrvate sramotil, da sploh niso samostojen narod, da so narod lakajev in da so svoj jezik ukradli Srbom. To so žaljenja, a pomisliti se mora, da je Hrvat dr. Ante Starčevič skoval izraz »slavoserbska pasmina", dokazoval, da je nastalo ime Srb od servus in sploh žalil Srbe, kolikor je mogel. Srbi in Hrvatje nimajo drug drugemu prav ničesar očitati.
Omenjeni, za Hrvate žaljivi članek je ponatisnil tudi v Zagrebu izhajajoči „Srbobrana. In zaradi tega je prišlo v Zagrebu do velikih demonstracij, zaradi tega so Hrvatje napadli svoje srbske somestjane, zaradi tega so jim demolirali stanovanja, zaradi tega so razbili vse po srbskih prodajalnah in tudi marsikaj odnesli, dokler ni bilo poklicano vojaštvo in razglašena nagla sodba.
Srbi in Hrvatje so po rodu bratje. Sicer so se drugi drugim odtujili, vender jih veže isti jezik in teče v njihovih žilah ista kri. In vender je citati v hrvatskih listih take reči, da Človeku kar sapa zastane. Bojkotiranje Srbov je bilo kar oficijalno razglašeno.   Hrvatje  ne  bodo  ničesar več  kupovali od
Srbov, niti v trgovinah, kjer so nastavljeni Srbi, hrvatski časopisi ne bodo več priobčevali srbskih inse-ratov, srbskih časopisov ne sme več biti v javnih lokalih . . .
Marsikdo si misli, da bi bilo bolje in koristneje, če bi Hrvatje porabili taka sredstva proti Nemcem in Madjarom, mesto da jih porabljalo proti svojim bratom. Marsikdo se tudi vprašuje: Soli Hrvatje že kedaj pokazali toliko eneržije proti tistim, ki jih zatirajo, proti Madjarom? In z začudenjem mora reči: Madjaronstvo se razširja po celi deželi, madjaronstvo poganja na Hrvatskem vedno nove kali, madjaronstvo udušuje ves hrvatski narod in — Hrvatje so se dvignili proti — Srbom!
V nemških in madjarskih listih vlada radi tega velika radost. Ni čuda! Nemci in Madjari so veseli, da se rodni bratje koljejo mej seboj, mesto da bi združili svoje sile proti skupnemu neprijatelju in ro-gajo se na glas „smešnemua fantomu: slovanski vzajemnosti.
Saj pa so zagrebške dogodbe tudi res v kaj čudno luč postavile to slovansko vzajemnost. Kaj pomagajo vsi navdušeni govori, kaj pomagajo vse slavnosti, vsi vzneseni članki, vse napitnice in vsa bratenja, ko so to le hipni dogodki, rojeni v trenutku dobre volje, ko pa more prava malenkost provzročiti tako klanje mej brati, kakor se je zgodilo zdaj v Zagrebu.
A v tem, ko se v Zagrebu koljejo Hrvatje in Srbi, ko Hrvatje demolirajo srbske trgovine, v tem dela ruska vojaška deputacija paradno asistenco pri cesarja Viljema zajezdu v poljski Poznanj, parado pri politični demonstraciji tistega vladarja, ki je napovedal najljutejšo vojno Poljakom .. . Slovanska vzajemnost!
Ti pojavi so žalostni ali so tako resni znaki, da se jih mora odkrito in brezobzirno oceniti. Treba je, v takem trenutku izreči odkrito besedo in priti na jasno, če ima v takih razmerah slovanska
Stran 362.
vzajemnost še sploh kako vrednost ali je nima nič več; moremo-li v očigled takim dogodbam še sploh resno računati s slovansko vzajemnostjo, ali ne; smemoli še misliti, da zadobi ta na sebi tako krasno misel kdaj konkretno obliko in dejansko ve ljavo, ali pa naj vsak slovanski narod sam gleda, kako se ohrani in kako pride naprej, naj vsak postopa po svojih planih in brez ozira na druge?
Težko je odgovoriti na ta vprašanja, dasi so tako aktuvalna, da bolj ne morejo biti.
Če pogledamo, kako postopajo Rusi, kako postopajo Hrvatje, kako postopajo Poljaki in časih tudi Čehi, če uvažujemo, da vladajo mej Slovani samimi skoro večja nasprotja, nego mej Slovani in njih narodnimi nasprotniki, in če vidimo, da se to čedalje bolj poostruje, potem moramo skoro obupati, da postane slovanska vzajemnost kdaj meso in kri. Zagrebške dogodbe so nam to predstavile v taki luči, kakor se to še nikdar ni zgodilo.