Si   98   JS                        ^^|
Dobri ljudje
19. Prazne roke.
 jako pridna hčerka iz imovitc družine, je
 dvajsetem lctu svoje dobe nevarno zbolela.
 Mučiti jo je začela ona potuhnjena bolezen,
 ki  polagoma  pripravlja  mladega človeka za
grob in se imenuje jetika.
Nekega dne jo pride obiskat njen dušni vodi-telj, za mladino posebno skrben redovnik. Z neko nenavadno otožnostjo ga pozdravi blaga bolnica na postelji, položi obc roki drugo poleg drugc, kakor sc napravi perišče, jih pomoli vun izmed belih blazinic in vzklikne: BPoglejte, prečastiti gospod, prazne roke!"
Duhovnik jo vpraša, kaj hoče s tem reči. Bolnica mu odvrne, da je brala v neki knjigi, da v nebesa more priti le oni, čigar roke so napolnjene z dobrimi deli dušnega in telesnega usmiljenja. To pa jo je jako užalostilo, ker mora pripoznati, da je bila v svojem življenju preveč sebična. Ljubezen in dobrotljivost svojih staršev je smatrala kot nekaj navadnega, kar se ume samoposebi. Domačega bogastva je bila ve-sela, a na to pa ni mislila, da bi se delila miloščina, ali da bi si sama pritrgovala in naklanjala ubožcem. Zdaj, ko se ji boljinbolj približuje smrt, ji je tako tesno pri srcu, ker si ni nabirala zaslug in bo morala stopiti pred sodnika — s praznimi rokami!
Skrbni duhovnik jo lolaži, češ da s tem obilno nadomešča, ker tako potrpežljivo prenaša kruto bo-lezen itd. Toda blaga bolnica se ne more popoinoma utolažiti. Da bi popravila poprejšnje zamude, zdaj z bol-niške postelje tem obilneje deli dobrote in priganja tudi domače, naj bi isto delali zanjo.
Ko čez leto in dan pride ura, da se mora ločiti čista duša od deviškega telesa, gospodična Lizi vsa vesela pomoli svoje suhe roke izpod odeje in s sla-botnim glasom Šepeče: ,,O, kako lahko umrjem, zdaj moje roke niso   več  prazne!"              Ave Maria.
ai   99   fg
20. Praznik svcte desnice.
Kaj me pogledujete tako nezaupno, češ: takega praznika pa ne poznamo. Le počakajfe, ga boste takoj spoznali.
V avstrijskih škofijah se praznuje 30. majnika praznik »Najdenje desnice sv. Štefana, ogr-skega kralja". In letos, ko vam pripovedujem lepe zgodbe dobrih Ijudi, sc mi je zdel še posebno gcnljiv in presrčen ta praznik.
Ta sveti kralj je umrl na dan Marijinega vncbo-vzetja 1. 1038; pokopali so ga v cerkvi ,,naše ljube Gospe" v stolnem Belem gradu. Ko čez 45 let odprejo njegov grob, vidijo, da je strohnelo vse njegovo telo, le njegova desnica je ostala popolnoma nestrohnela. Strmeč so premišljevali Ijudje ta čudež in zdaj so se šele prav zavedali, kako neizmerno dobrega srca in radodarnih rok je bil sveti Štefan. Pozidal je vcč krasnih cerkev; med njimi posebno lepo v čast Matere božje ; vsem je poskrbel karmoč lično notranje lepo-tičje. Ustanovil je več samostanov in zagotovil vzdr-ževanje menihov. Posebno imeniten je samostan na Sveti gori, posvečen sy. Martinu, ki je bil rojen na Ogrskem in je na tej gori, kakor se poroča, večkrat v tnolitvi prečul cele noči. Bil je bolj oče nego vladar svojim podložnikom. Vsem je bil naklonjen, a ubožci so bili še posebej njegovi ljubljenci. Sam je rekel, da hoče biti oče vseh ubožcev, vdov in sirot. Ni bil še zadovoljen s tem, da je podpiral one, ki so pri njem iskali pomoči; še celo sam je hodil preoblečen k takim, ki so se sramovali javno prositi. Ko je nekoč preoble-čen delil miloščino, ga napade tolpa beračev, mu vzamc mošnjo, ga vrže na tla, pretepa in vlači za brado in za lase. Sveti kralj se ne pritoži radi te kri-vice, marveč se šteje srečnega, da more kaj trpeti za Jezusa. Sploh se je ravnal po Jezusovem nauku: nKadar daješ vbogajme, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica."
Prav je, da je sv. Cerkev spomin tolike dobrot-ljivosti počastila s posebnim praznikom. Saj je nebo samo takorekoč dalo ogrski deželi pobotnico, čudežno
7*
gtf ioo v&
podpisano z nestrohnelo sveto roko, za vse neštete dobrole, ki jih je na zemlji delil njen nepozabni dobri kralj. Reči moramo, da ni še noben vladar na svetu imel tako odličnega spomenika, kot ga je nebo samo postavilo kralju Štefanu Velikemu.
21. Čudodelna klofuta.
Neka redovnica je šla prosit miloščjne za svoje ubožce. Pride do visoke hiše; srce ji utriplje, ko stopa po visokih stopnjicah, kcr ve, da gospodar ni> radodaren, če že noče misliti, da je — skopuh. Pa srčnost velja! Potrka. Vzprejem je hladen; a sestra kaže veliko zaupanje. Pove se ji, da je nadležna; a ona vztraja. Reče se ji kar naravnost, da naj gre; a ona ostane. Končno pobarva gorka zaušnjca iice ubogt sestri; a ona se še ne umakne, marveč ponudi roko in reče s Čudovito krotkosfjo: ,Hvala, gospod, ta kJo-futa je bila zame; zdaj prosim še za moje siromake, ako vam je drago." — Skopuh se omeči in se izkaže
—  veledušnega.                                       Paillettes d'or.
22. Usmlljenc sestre v vicah.
Ranjenernu vojaku je usmiljenka obvezovala ranc. nKaj ne, da hudo trpite," ga nagovori redovnica. »Darujte Ijubemu Bogu svoje bolečine, združujte jih z bridkostmi in bolečinami našega križanega Zveličarja, in  na ta način boste odslužili vice že na tetn svetu."
—    BSestra,"   odgovori   vojak,   Bali   so   tudi  v vicab usmiljene sestre?" — ,,Oh, seveda so, tega scm pre-pričana,"   odvrne  prostodušno  redovnica.   ,Me  smo pač tudi tako nepopolne in imamo mnogo zanikarnosti, ki se bo treba pokoriti zanje." — nNo, potlej sem pa lahko potolažen," zagotovi ranjeni vojak, nsestre boda že znale poiskati sredstev,   da bodo omilile bolečin& trpečim."                                                      Ave Maria, Paillettes d'or