Čas gre naprej
in z njim Naša skupnost
Že vse letošnje mcsece smo priče vrsti člankom, namenjenih 20-lelnici našega časopisa. Mnogo je bilo hval, modrovanj in nasvetov, tako da človek res ne ve, kaj naj še reče, da ne bi ponavljal že'izrečenega. Po-sebno veliko je bilo nasvetov, dovolj za naslednjih dvajset let.Škoda je le,da jenasvete lahkodajati.a jih je veliko težje uresničevati, ker najdemo vedno tojiko objektivnih zadržkov.
Tudi o pomenu informiranja nasploh ne bi mogel povedati kaj bistveno novega.
Ko razmišljam o Naši skupnosti, me vznemirja vprašanje: Koliko je brana ta Naša skupnost? Koliko jo berejo tisti desettisoči občanov, ki so se že po nje-nem rojstvu preselili v občino? Da ne So kdo mislil, da imam slabo mnenje o njih, oziroma da mislim, da je ne berejo. O, ne! Toda danes je toliko branja, da človek preprosto ne zmore vsega prebrati, ne ve, čemu naj da prednost. Menim pa, da bi morala biti prav Naša skupnost pomembna vez, ki bi nas povezovala v kra-jevni skupnosti in občini in nas usmerjala v osnovne naloge za njih krepitev in rast. In kolikor močnejša bosta krajevna skupnost in občina, toliko močnejša bo tudi Ljubljana, kateri navsezadnje vsi pripadamo.
Zato svetujem vsem našim občanom, da prebiramo Našo skupnost in jossvojimi mnenji in stališči obliku-
jemo, ji vsiljujemo vsebino. Tako bo Naša skupnost res naša.
Pri Naši skupnosti stx!elujem že dolgo, tam od leta 1962, od takrat, ko je bila še Moščanska — čeprav je to bila vedno samo po na.slovu. Dolga leta sem sodeloval v uredniškem odboru ali kako drugače pomagal pri njenem rednem izhajanju. Še najmanj reden in resen sem bil pri pisanju prispevkov. Glede tega so itneli vsi uredniki z menoj velike težave in vse nekdanje ured-nike prosim, da mi oproste, sedanjega pa, da še malo potrpi.
Posebno v lepem spominu so mi tisti »pionirski« časi, ko smo časopis tiskali v Urški v Kočevju. Vsemu, kar je o tem zapisal nekaj številk nazaj Bogdan Šturm, res skoraj ni kaj dodati.
Razen! Bogdan ne opisuje točno tiste polnočne vožnje v snegu iz Kočevja v Ljubljano. Pravi, da smo v avtu prepevali zaradi strahu, da ne bi ostali na cesti. To ni res! Prepevali smo že, pravzaprav sva v glavnem pela z Marjanom Rožancem iz stiahu, da Bogdan ne bi zaspal in zdrsnil s ceste. Seveda najino petje ni bilo najbolj ubrano, a učinkovito je bilo, saj Bogdan niza-spal.
Podobne nočne zgodbe so se dogajale tudi s Tonetom Ban-čičem, Francetom Fajdigo, Milanom Prilckljcm in še s kom. Res neponovljivi časi romantjke z nočnimi stavci, »linotejpi« in Ijubeznivimi kočevskimi »Zelenojamci«.
A vse mine. Škoda!
Toda ne, čas gre naprej in z njim Naša skupnost. Vedno na boljše. Na zdravje njeni dvajsetletnici, z željo, da se srečamo ob njeni Sliridesetletnici.
MARJAN MOŠKRIC