Ravnatelj Ivan Pezdič. Tam kjer se beli cesta po dolini med Savo in med rodovitnim gorenjskim poljem. kjer se vije pot s postaje na Brezje k Mariji Pomagaj, stoji ob desni živo zelen griček; sredi med zelenjem dreves pa zvedavo gleda daleč naokrog po gorenjski ravani prijazna vasica Ljubno. In tu v šolskem poslopju — kot sin vaškega učitelja¦¦— je bil rojen mož, ki smo ga ponesli letos na praznik Marijinega Oznanjenja k zadnjemu počitku na kranjsko pokopali- Samo takrat, ko je študirai na srednji §oli in na učiteljišču v Ljubljani, se je odtegnil Gorenjski, po končanih študijah pa je zopet in zopet prihajal učiteljevat v bližino rojstne vasi. Njegove provizorične uttteljske službe so bile na Bohinjski Bistri- ci, v Velesovetn, Šenčurju, Lescah in na Koroški Beli. Leta 1874. šele je bil imenovan definitivnim učiteljem v Kranju, kjer je ostal stalno in nepretrgoma 38 let. V onih časih se učiteljem ni nič kaj mudilo zaprositi za stalno nameščenje, ker so bili sprva nekateri slabeje plačani kakor pa provizorični učitelji; saj tedaj niso slutili, da jim bo to kdaj pri osebnem statusu kaj škodilo. Pokojni je bil vnet učitelj in se je vedno izpopolnjeval. Zato mu ni biio težavno dobiti 1. 1893. po smrti nadučitelja Mihaela Kustra mesto voditelja deške ljudske in obrtne nadaljevalne šole. Tekom let Je dosegel najvišje časti, imena in naslove, ki so jih zdajpazdaj, tako v presledkih in le včasih deležni tudi učitelji. Po smrti ranjkega Andreja Praprotnika ga je poklicalo c. kr. naučno ministrstvo kot zastopnika ljudskošolskega učitelja v kranjski deželni Žolski svet. Naključje je hotelo, da ni mogla poklicati vlada v istem času nikogar izmed voditeljev Ijubljanskih ljudskih šol v to najvišjo deželno šolsko korporacijo. V Novem mestu so nastavljeni brez predpisanih izpitov patri frančiškani, v Idriji pa, kateri kraj je tudi prišel kot eden izmed največjih v poštev, je c. kr. rudniška šola. Po posredovanju takratnega okrajnega šolskega nadzornika A. Žumra je bil izbran za to mesto tedanji nadučitelj v Kranju, kar je bilo tem lažje, ker je prav v onem letu inspiciral po Kranjskem mnogo šol deželni predsednik Viktor baron Hein. Kot prisednik v c. kr. deželnem šolskem svetu ie ostal rajnki do zadnjega rednega imenovanja teh članov. Pri tem novem imenovanju pa so nemara pozabili vzeti vanj koga izmed ljudskošolskega učiteljstva! ".['.". Bodisi kakor učitelj, še bolj pa kakor nadučitelj je bil v poslovanju vesten in natančen kot ura. Ta natančnost se je zdela večkrat mnogokateremu celo prenatančna. Za skrbno delovanje v šoli je bil ob petdesetletnici vladanja Njega Veličanslva odlikovan s srebrnim zaslužnim križcem s krono. Ko je prenehal biti član c. kr. kranjskega deželnega šolskega sveta, so mu podelili naslov šolskega ravnatelja. V mladostnih letih je deloval tudi y učiteljskem društvu. Kot vodja cerkvenega kora, katero službo je opravljal do pičice natančno 20 let, je dvignil cerkveno glasbo v pravem ceciljanskem duhu na visoko stopnjo. Znal si je pridobiti najboljše pevke in pevce v mestu. V Parmovem saIonskem orkestru je igral kontra-bas, semintja je bil tudi čitalniški pevovodja in mnogo let učitelj petja na Kranjski gimnaziji. Kadar je bil pokojni dobre volje, se je rad razgovarjal o marsičem. Bral je mnogo, zlasti leposlovne in pedagoške spise. Najbrže je dobil veselje do čitanja kot dolgoletni načelnik bogate kranjske okrajne učiteljske knjižnice. Mnogokrat je toiil, da napredna inteligenca ne upošteva dovol} podrobnega učiteljevega dela za nared Ob samih idealih se tudi krepko telo prekmalu ubije; zakaj neprestanemu in napornemu delu, pa mučni skrbi za vzgojo lastne dece kloni celo korenjak! Od šole se ni mogel ločiti. Bolehal je vso zimo, a za njegovo bolezen ni vedel nihče drug kakor domači. Na dan sv. Valburge je bil zadnjič v šoli. Istega dne je od glavne cerkve do šolske pisarne trikrat obstal in počival. Prvo uro popoldne je še poučeval, drugo uro pa je imel v njegovem razredu tik vodstvene pisarne petje drug učitelj. Od daleč je slišal veselo, zdravo in nedolžno petje svojih ljubečih dečkov, drugorazrednikov. Takrat ni slutil, da jih čuje zadnjič. Za slovo so mu zapeli — saj je imel petje tako rad — tisto E. Adamičevo pomladno pesem: »Srce je srečno, duh voljan, vse kliče, miče — ven na plan! Pomlad prispela k nam je v vas, pomlad vesela. zemlje kras!« Zanj je bila to zadnja pomlad, zad- nje šolsko leto. V šolskem poslopju je ostal do mraka. Medtem pa ga je že obiskal zdravnik, po katerega je poslal, Opešal je tako, da so ga morali odpeljati domov z vozom. Ob skrbni postrežbi mu je tekom dni odleglo. Vendar je prosil, naj ga šolska oblastva oproste za tekoče šolsko leto pouka, le šolsko vodstvo naj mu puste. Prošnja mu je bila uslišana in tozadevni odlok dostavljen. To je bil zadnjiuradnispis, ki ga je prejel. Popoldne ob dveh ga je prijel srčni kap in — in po njem je bilo. Malo je onih, ki učiteljujejo 48 let! Dasi je bil, gmotno dobro situiran, vendar je čakal še na regulacijo plač; saj bi je ne užival on, ampak njegova družina. Nihče ni mislil, da bo moža tako lepe in trdne postave zavratno spravila naduha v grob tako kmalu. V zadnjem spremstvu je bil ves Kranj: Ijudskošolska tnladina kranjska in primskovska (kjer ie bil krajni šolski nadzornik), učenci obrtne-nadaljevalne šo- le, gimnazijci s profesorji in ravnateljem, okrajni glavar. okrajni in oba deželna šolska nadzornika, zastopniki raznih učiteljskih društev in učiteljske Zaveze, zastopniki občine in krajnega šolskega sveta, uradniki in meščanstvo. Pred hišo in ob grobu pa mu je zapel čitalniški pevski zbor in učiteljstvo. O, Bog, dobrot vseh vir, Bog, daj mu večni mir! Zadnji poslovilni akordi so bili to, ki so se razlegali nad njegovim odprtim grobom in tja po Kranjskem pokopališču. f