POŠTNINA PLA CANA V GOTOVINI SLOUEnSKO mmm Gledališki list DRAMA 1951-1952 6 IVAN .POTRČ KREFLI PREMIERA 20. FEBRUARJA 1952 IVAN POTRČ KREFLI Drama v treh dejanjih Inscenator: ing. arch. Ernest Franz Režiser: Slavko Jan ,Jura Krefl, kmet.............................. Lojze Potokar Franček, sin, kmet ............................ Stane Potokar Nana, Frančekova žena ......................... Vida Juvanova Ludvik, Kreflova žlahta ....................... Bert Sotler Jula, dekla pri Kreflovih ..................... Mira Danilova Jtfzlek, kočarski ............................. Branko Starič Gočlov, kočar.................................. Maks Bajc Tila, kočarka in Gočlovo dekle ................ Helena Erjavčeva Vrtnik, agrarec in predsednik ................. Janez Cesar Glas v radiu .................................. Boris Kralj Miličnik ...................................... Miha Baloh Kmetica ....................................... Mii;a Sardočeva Priklet pri Kreflovih. Poleti oseminštiridesetega. Dejanja — v kratkih razdobjih Inspicient: Branko Sturič Odrski mojster: Anton Podgorelec Razsvetljava: V. Sablatnik Lasuljar: Ante Cecič GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1951-52 DRAMA Štev. 6 s Mirko Mahnič: POTRČEVI »KREFLI« »Krefli«, so tretji del Potrčeve dramske trilogije o kmečki družini Kreflov, trilogije, ki hoče »umetniško orisati razvoj našega kmetstva iz kapitalistične gospodarske krize (I. del) skozi vojno zoper fašistični imperializem (II. del) do zadružnega, morda celo socialističnega gospodarstva« (III. del). (Dr. B. Kreft.) Prvi del trilogije z fiaslovom »Kreflov.a kmetija« je bil napisan že januarja 1937. Dobil je nagrado mariborskega Umetniškega'kluba, uprizoritev pa je banska uprava prepovedala, ker da ruši »stebre kmetstva«. V resnici je Potrč hotel »rušiti grunt kot obliko zemljiške posesti, ki izkrivlja človekovo podobo in ovira svoboden razvoj človeka«. (Pisatelj sam.) Drama je doživela svoj krst šele v oktobru 1946 (Mariborsko gledališče, režiser Milan Skrbinšek). Občinstvo in ocenjevalci so jo dokaj ugodno sprejeli. »Vzlic nekaterim začetniškim pomanjkljivostim ima to Potrčevo dramsko delo nedvomne kvalitete — ostro risanje značajev, dobro zadet kmečki milje, smisel za bistvo konflikta in močno, veristično dikcijo dialogov.« (Dr. V. Kralj.) Našli pa so tudi nekaj pomanjkljivosti, tako na priliko to, »da je osrednji konflikt drame, nasprotje dveh svetov, relativno nedognan«. (Isti.) Isti kritik je nadalje ugotovil, da je drama predvsem politično idejna, da ni zaostrena z močnimi nra-vnimi nasprotji in da je zrasla pod vplivom Cankarjevega »Kralja na Betajnovi«. (Glej dr. V. Kralj, O naši najnovejši dramatiki, Novi svet 1949, št. 5.) * O drugem delu trilogije »Lacko in Krefli« (krstna predstava v Mariboru, v Ljubljanski Drami premiera 26. II. 1949 v uspeli Žižkovi režiji) avtor izjavlja, da je to drama »o narodno-osvobodilni borbi in podeželju«, — »kmečki revolucionar in komunist Lacko je s svojim doslednim revolucionarnim zadržanjem in s svojo mučeniško žrtvijo načel Kreflom vest in jih zdiferenciral,«! — »tudi to delo je obsodba grunta, ki je držal ljudi doma, da niso šli v borbo«. Tudi to idejno politično dramo je publika dostojno sprejela. Dr. Kralj izjavlja, da »odlikuje Potrča bolj kot katerega koli drugega našega živečega pisatelja Sposobnost, interesna nasprotja in trenja ostriti in graditi dramski dialog z nenavadno smotrnostjo in udarnostjo«. Na drugi strani pa je kritika delu očitala, da nima osrednjega konflikta (D. Šega, L j. p. 7. IV. 1949), da je fabula preneznatna in da je »skopost fabule in notranjega napona dejanja moral avtor podpreti s premnogimi zunanjimi gibali (drdranje avtomobilov, nevihta. - 121 - streli, neprestano podajanje vrat), s čimer je pogosto zastri dialog, živo odrsko besedo, ki naj bo le poglavitno gibalo dejanja«. (D. Moravec, Sl. poroč. 19. 111. 1949.) Interesantna je tu še izjava dr. Kralja, da »v tej drami ni več vidnejših sledov domače dramske tradicije« in »da gre za vplive sodobne sovjetske dramatike«. Najtežji pa je bil očitek, da drama ne ogreje, da se kljub vsem kvalitetam, ki jih drami rud priznaš, ne moreš iznebiti občutka hladu. (D. Moravec.) *1: Taka je bila torej več ali manj ustrezna analiza Potrčevega dra-matskega prizadevanja po uprizoritvi drugega dela trilogije: Potrč je izrazit dramatski talent, pisatelj »močnega socialnega resantimaja«. ki »rad slika močna, interesna nasprotja in silne socialne disonance«, pisec aktualne politične oz. socialne drame, »v jedru grenak pisatelj«, ki so pri njem »vmesni, intimnejši toni redki«. Njegova »pripovedna iu dramska umetnost ustvarja sicer močne socialne vizije in dramat-ske učinke, toda govori bolj človeškemu umovanju kot človeškemu srcu«. (Vseskozi izjave dr. Kralja, podčrtal pisec.) * Ko je Ivan Potrč stal pred tretjim delom svoje trilogije, se je prav gotovo zamislil nad izjavami svojili recenzentov. Dal jim je prav. Njegovi »Krefli« — naj mi bo dovoljeno povedati svoje .mnenje — so vrh dosedanjega Potrčevega drumatskega ustvarjanja, ki se dviga visoko nad nivo prvega in drugega dela njegove trilogije. Gotovo mu bo kritika tudi zdaj očitalu to in ono, morda je spričo mogočnosti tretjega dela njegova triologija sploh razpadla (saj glede na osebe že tako ni bila vseskozi povezana), eno pa je jasno: s »Kretli« je Potrč prvi ustvaril moderno slovensko kmečko dramo, s »Krefli« je ustvaril pomembno odrsko umetnino, ki ni več samo mrzel zapis nekega agrarno-revolueionarnega konflikta ali na tezo pisani dramski dialog, pač pa mogočna in prepričljiva igra o človekovi mizeriji, ki raste iz intimno subjektivnih in ne samo iz profano objektivnih komponent, je drama ljudi in ne samo družbenih procesov, drama z nravnimi in ne samo političnimi nasprotji. Skratka: Potrč se jo vrnil k izhodišču moderne slovenske dramatike -— k Ivanu Cankarju in po njem k človeku. Potrč se zdaj ne bori več samo proti gruntu, tudi ne samo za ekonomske pridobitve revolucije, bori se predvsem za človeka. Krefli, ki jih že doslej nikoli ni in ni mogel do kraja obsoditi, mu zaživijo zdaj v tragični in simpatični luči. Vendar to pri njem ni nikak načelen umik, to niso nikaki prijaznejši odnosi do kulaštva in gruntarstva. Ne. To je globoko človekovo spoznanje, da se skriva za vsako, še tako skrivenčeno in spačeno človeško figuro globoka in enkratna skrivnost, globoka in enkratna tragika, pa tudi globoka in enkratna veličina. To je visoko umetniško spoznanje, da je samo vnanje in vulgarno pojmovana socialna revolucija družbe premalo (kakor n. pr. v drami pojmuje Vrtuik), če ni tesno povezana z etično revolucijo v ljudeh. — 122 — Ta moment pomeni novost Potrčevega ustvarjanja. Zato si ga pobliže oglejmo. Upor obeh Kreflov, mladega in starega, zdaj v glavnem ne izhaja več iz kulaško gruntarske miselnosti. Stari Krefl zdaj takole govori kajžarju Gočlu: »A midva, Gočl, se nisva nikoli ogibala. Kaj bi se tudi, midva bi težko drug brez drugega.« Preko mogočnih, trmastih in ponosnih Kreflov, »ki sc znajo obračati«, je šla groza okupacije. Zdaj se zvijajo v krčih osebnega trpljenja in težkih razočaranj. Krefli so spremenjeni. Krefle zdaj vseskozi »martra« nekaj drugega, nekaj etičnega, »martra« jih vprašanje človeka, njegove svobodnosti, njegove cene in njegove tragičnosti. »Milica bo prišla — ali mene eno preganja, eno me žre: ali bodo vse to razumeli, kar me je martralo, kur me martra?« Toda njihov ponos ni umrl. Samo gruntarski ni več. Počlovečil se je. Krefle boli, da so jih »naredili za kulake«; oni konCc koncev niso proti novemu sistemu, so samo proti »podlasicam«, ki so se spretno vtihotapile na razna mesta. »Ali vidiš,« pravi mladi Krefl, »eno me pije: kako Se je ta priganjaška glista zrinila do vse ilovnja-ške oblasti in kako je zdaj mali bog na llovnjaku.« lu podobno razpleta stari: »Ni več ne Kreflov in ne Gočlov, zdaj so prilezle podlasice na svetlo. Podlasice. Dragi moj Gočl, kaj bi midva. Midva sva garala, odkar sva prišla na svet... Zdaj pa je prišel eden, ki ni ne plužil in ne gonil... Podnevi ne potegne, ponoči mesari — koža pa mu je vsak dan bolj gladka, vsak dan je dražja. Vidiš, Gočl, ta podlasica mi pije kri, vsem nam jo bo izpila.« In: »Urez pravih ljudi ne bo boljših časov, za boljše čase morajo biti ljudje.« Kreflovski kompleks doživlja svoje poslednje, svoje etično očiščevanje. * Ni navada, da bi se v našem listu spuščali v podrobno razčlenjevanje ali celo ocenjevanje posameznih novitet. Rad bi opozoril samo na sočno Potrčevo besedo, na odlične, žive, naturne in presenetljivo svojske dialoge, na jasno izrisane karakterje (oba Krefla. Nana. Ludvik, Vrtnik, zlasti v 1. dej. imenitni Juzlek itd.), na veščo zgradbo L dejanja, na učinkovite zaključke posameznih dejanj, na izvirne kontraste (mrtva Kreflovina — življenje ob novi zgradbi), ua izrazito, lahko rečemo potrčevsko atmosfero in še na marsikaj. * Prepričan sem, da bo po »Kreflih« kritik popravil svoje prejšnje izjave: Potrč je v jedru topel pisatelj in intimnejši toni pri njem niso redki. Njegovo delo ogreje. Prepričan sem, da bo njegova umetnina našla tudi med občinstvom tako topel odziv, kakor ga je našla v naši hiši in med našimi igralci. Prepričan sem tudi, da bo uspešno opravila svoje pomembno poslanstvo med nami. - 123 — »KREFLI« IN NJIH PISATELJ (Iz razgovora z Ivanom Potrčem) Ivan Potrč, pisatelj dramske trilogije o Kreflih, je danes v štiridesetem letu svoje starosti. Čokat mož, ki mu brki na obrazu poudarjajo resnost in pri tem zvišujejo leta njegove starosti. V razgovoru je mladosten, dasi izbira preudarno svoje besede in jih vedno takoj najde. Ko se razvname, podkrepljuje svoje besede z živahnimi kretnjami in včasih z nekam zadržanim nasmehom. Dasi je začel pisati še kot mlad študent, je pravzaprav šele po vojni na mah opozoril nase širšo javnost s široko zasnovano dramsko trilogijo o Krellih, ka- tere prva drama je imela svojo posebno usodo še v času predaprilske Jugoslavije, medtem ko bo tretja drama te trilogije brez zadržkov uprizorjena na osrednjem slovenskem gledališču v Ljubljani. Da naveževa na njegove slovstvene začetke, sem ga najprej naprosil, da mi pove o svojih prvih slovstvenih zasnutkih in prvih objavah. Začel mi je pripovedovati: Rodil sem se v Št uk ih pri Ptuju in sem po svojih prednikih kmečki sin. Gimnazijo sem študiral v Ptuju. Tu smo ustanovili majhno literarno družino, ki je izdajala tipkan in včasih šapirogra-firan listič »Rast«. Urednik mu je bil Ivan Bratko. Poleg njega in mene je v listu in družini sodeloval tudi Anton Znidaršič-štefan, padli španski borec. Še kot srednješolcu mi je tiskal prvo novelo »Kopači« Ljubljanski Zvon, ki mu je bil leta 1933 sourednik Tone Seliškar. Kmalu zatem sem napisal novelo »Kočarji«, ki jo je deloma objavila Kreftova »Književnost«. ' Toda že to prvo moje slovstvenno delo so spremljale nevšečnosti. Program naše literarne družine smo bili namreč znatno razširili in smo si pod vplivom političnih in gospodarskih razmer v Jugoslaviji in v svetu skrbno izdelali tudi socialni program za delo med ljudstvom. Hodili sino v Ilaloze in smo mogli pri naših viničarjih opazovati pogubne posledice gospodarske krize, ki smo jo sodoživljali, hkrati pa posebne razmere našega malega človeka in njega stalno borbo za izboljšanje svojega življenjskega položaja. To je bilo v času, ko so nam socialne študije Kerenčičeve in Zgečeve nakazovale gospodarske in družabne probleme mojih krajev, probleme, ki so nam spočetka ponujali snov za naše slovstvene spise, sčasoma pa so se razrastli v politične probleme, pri rešitvi katerih je seveda mladina mojih let hotela sodelovati. Tako sem postal prevratnik v smislu političnega imenoslovja predaprilske Jugoslavije in bil nekaj mesecev pred maturo izključen iz gimnazije ter nato skoraj eno leto zaprt v Ljubljani. Ivan Potrč (karikatura I. Romiha) - 121 - Ko sem bil izpuščen, ni kazalo, da bi se bil kaj prida poboljšal, in moje življenje v letih po zaporu (matura mi je bila priznana šele leta 1946) me je še bolj naganjalo, da sem se še z večjo vnemo posvetil študiju naših družabnih in gospodarskih vprašanj. Tedaj sem napisal povest »Sin« in jo ponudil »Slovenski Matici«, ki jo je odklonila. Izdala pa jo je »Vodnikova družba« leta 1937, dasi sem jo moral skrčiti na polovico prvotnega obsega. Napisal sem jo v eni sapi. toda po okrajšanju sem jo strnil, kar je bilo povesti v korist. Koncept povesti je bil enostaven. V glavnem je bila študija o tem, kako vpliva grunt duševno na malega človeka in kako ga s tem obremenjuje. TIkrati je bila izraz mojega tedanjega gledanja na probleme naših kmetov, ki so iz dneva v dan ob prodirajoči kapitalistični miselnosti in ob propadanju našega kmetstva zadobivali vse več in več ostri in opredeljujoči družbeni pomen. Kdaj ste začeli snovati v drami in kakšen je bil Vaš odnos do gledališča? V Ptuju smo imeli močno dramatsko skupino, v kateri sem sodeloval kot igralec. V Kreftovih »Celjskih grofih« sem igral trgovca, v Cankarjevih »Hlapcih« pa Hvastjo. Hkrati sem tudi režiral Cankarjevo »Pohujšanje v dolini Šentflorjanski*. S to skupino smo gostovali po ptujski okolici, da praktične* pokažemo svoie nazore o razširjanju napredne prosvete po deželi. To so bili spočetka moji najožji stiki z gledališčem. Dasi sem poleg proze nekajkrat napisal tudi verze z imenom Juraj Tjoš v mariborskih »Obzorjih«, pravzaprav nisem bil še mislil na pisanje dram. Ko sem bil izpuščen iz ječe, sem nekaj časa bival v Celju in Rušah. Nato sem postal časnikar pri mariborskem »Večer-niku«. Pisal sem poročila za sodno rubriko. Ob prisostvovanjih pri različnih sodnih obravnavah se mi je samo po sebi nabiralo obširno gradivo o našem življenju na kmetih z vsemi njegovimi nevšečnostmi in pričami o nalomljenjem življenju našega kmeta. Tu sem imel priložnost spoznati nekatera socialna ozadja nravd našega kmeta, vso revščino naših kočarjev in globoko propadanje duševnega življenja naših kmetov, ki so mu še vedno vzdajali aureolo idealiziranega položaja v romantični in zlagani patriarhalnosti. Tega gradiva še zdaleč nisem vsega obdelal, dasi sem v tistem času pisal že v najrazličnejše naše liste in revije. V čafcsu bivanja v Rušah sem zasnoval daljši roman »Koča Lovrenca Trobentarja«, v katerem sem hotel onisati življenje revolucionarja ruških delavcev v kobanjskih hribih. Napisal sem začetek, a sem moral k vojakom. Prav tako nedokončani iz prejšnjih let sta dve poglavji romana, ki sta izšli v Ljubljanskem Zvonu, in sicer »Prekleta zemlja« in »Sveti zakon«, To drugo novelo sem posvetil svoji materi, ki mi je tedaj umrla in je njena smrt deloma povzročila, da sem se lotil dramatskega oblikovanja. Obe zadnji noveli sta pravzaprav prva začetka zgodbe o Kreflih in predstavljata študiji za njih like. Toda neposredni povod, da sem začel z dramo, so bila moja osebna doživetja ob družinski zapuščinski razpravi. Vprašanja pa, ki so se mi rodila ob teh domačih dogodkih, so me ponovno prisilila k študiju takih in podobnih problemov na kmetih in tako je bila drama »Kreflova kmetija« odraz domačih razmer. V hipnem zagonu sem se lotil pisanja in januarja 1937 v enem mesecu napisal vso dramo. Ta prvi rokopis mi je bil samo koncept, takoj sem začel dramo še predelovati. Gledališče v Mariboru jo je želelo uprizoriti, toda cenzura tega ni dovolila. Dr. Makso Žnuderl,' s čigar posredovanjem sem začel pisati v mariborsko revijo »Obzorja«, je pazljivo prebral vso dramo in kot pravnik ni mogel najti v njej nič protizakonitega. Toda odločitev cenzure se je glasila lakonično za prepoved, češ da vsa drama ruši stebre kmetstva. .. Razumljivo, da me je prepoved bolela, in sem zato napisal v pripovedni obliki grotesko, ki je izšla v Seliškarjevem almanahu in prikazuje moj obup v Mariboru, hkrati pa je protest proti prepovedi. Ali že tedaj sem sklenil, da bom toliko časa pisal drame, da mi jih bodo naposled vendarle igrali... Morda izvira iz te Vaše odločitve zarodek poznejše trilogije? Ne. Ze kmalu sem mislil na trilogijo, posebno ko sem pri predelovanju prvotne oblike »Kreflove kmetije« opazil, da se še nisem dotaknil vseh vprašanj našega kmeta, dasi sem svojo prvo dramo prenatrpal z dogodki oziroma dramami več oseb. Kritika je deloma pravilno sodila, da sem v prvem dejanju nakazal dve do tri drame nastopajočih oseb. Mimo tega sem hotel problem, ki sem ga zastavil v prvi drami, tudi nadalje razviti in s tem razširiti dramo naših kmečkih gruntarjev. »Krcflova kmetija« je šele prikazovala in razvila dramo naših kmetov, ki so jo doživljali v splošni gospodarski krizi pred vojno, in njih odvisnost od grunta kot oblike zemljiške posesti, ki je v marsičem prerasla vse kmetovo gledanje na življenje in svet in napravila iz njega svojega snžnja. Druga drama trilogije je postavila kot problem odnos kmeta do revolucije, odnos tistega kmeta, ki tiči še vedno v objemu svojega grunta, pa mu borba zastavlja še druga 'vprašanja v rešitev. Teh vprašanj naroda v borbi se kmet tudi kot gruntar ne more izogniti, ker je v najbolj prijateljskih vezeh z Lackom, postavo revolucionarja v osvobodilni borbi in osrednjega gibalu druge drame, dasi sam osebno v njej ne nastopi. Drama Krefla v drugi igri trilogije je v tem, da veru je v Lacka-revolucionarja, četudi ie oportunističen kmet-gruntar, ki odpove, ko se mu zamaje grunt pod nogami. Tretji del trilogije obravnava vprašanje kmeta-gruntarja v sodobni stvarnosti na vasi. Ta sodobna problematika se mi je sama po sebi ponudila kot koncept za tretji del, ki sem ga skušal oblikovati v dramo človeških oseb. ob novem življenju na vasi postavljenih pred velike odločitve, skratka na tehtnico njih človeških bistev. Konflikt je v realističnem prikazu naše vasi, ki doživlja revolucijo ob prene-katerih napačnih prijemih .ljudi, novih Kantorjev, izrabljajočih oblast, da gredo preko kmeta, medtem ko se poštenjaki povlečejo nazaj. Na neTci način izraža drama vero v našega kmeta, ki dela, ob problemu, ki ga nanje zastavlja čas po Leninovi besedi: silno težka stvar je za kmeta pot v socializacijo in da je zato treba prepričevati, prepričevati in še prepričevati. Kakšni so bili Vaši oblikovalni problemi ob pisanju Vaših dram in kaj mislite v zvezi s tem o naši kmečki drami? Ves čas pisanja mojih dram sem se živo zavedal, da ni posebno lahko poiskati dramske like iz našega domačega življenja. Dosti laže je prenesti podobne like iz drugih dramatskili tvorb v našo slovensko resničnost. Tu ne mislim sumo na like naših dosedanjih tako imenova- — 126 — nih kmečkih dram, ki naj bi v tem ali onem smislu spadnle v alpski kompleks kmečkih dram. Temveč na splošne like dramafskih tvorb, ki so dozdaj prcnekaterikrat privlačevali naše pisatelie kmečkih dram. da so si jih izposojevali in po svoje oblikovali. Dasi sem poznal dramske like. Cankarjeve in Krleževe, preden sem začel pisati svoje drame, so mi bili liki moiih dram moj osebni problem, problem opazovalca, oblikovalca in dramatika. ■ Hotel sem tudi svoje dramske like pokazati iz naše resnične stvarnosti in jih povesti v konflikte, ki ustrezajo naši stvarnosti na vasi in' nujno terjajo dramatske odločitve v dramah nastopajočih oseb. Prvotni zasnutek dragega dela trilogije mi je prevrgla resničnost dogajanj v osvobodilni borbi. Ne glede na to je iskati temelje mojih dram v resničnosti dogajanj in v dramatskem preoblikovanju resničnih, oseb. Dogajanja mojih dram so prikazana realistično brez ozira na tendence in oblikovne probleme naših prejšnjih dram. ki nar bi deloma bile regionalni izrazi alpskih kompleksov. Takisto nisem imel nikakega namena uporabljati problematično sartrsko, psihologjziranje in duševni razbor oseb naše revolucije z nenaravnim poglabljanjem v odmaknjeno problematiko živčnih uporov in sporov. Hotel sem pokazati sodobne konflikte našega življenja na vasi in pri t