Slovenski
GLASNIK.
Štev. 9.
V Celovcu 1. septembra 1865.   VIII. tečaj.
Navsikaja.
(Odlomek iz Odiseje; poslovenil J. Šuman.)
1a ako je tukaj zaspal trpljivi divni Odisej, 1
Ves že dremote spehan i truda.   Ali Atena Spravi na pot se v deželo in mesto junaških Feakov, Ki so bivali pred v prostorni nekdaj Hipereji Blizo Ciklopov, ljudi junaških odviše silnih,      1 ojq^       $ ^       Kteri so plenili je, ker vece bili so moči. '        '
Odsod jih preseliv odvede Navsitoos slavni, %I
Vseli je v Sherijo daleč od ljudi obrtniških drugih, fi^ »
Mesto okoli ogradi z ozidjem, hrame postavi, '   ' *"*
Zida svetišča bogom ter zemljo med ljudi razdeli. 10
^,       Tega je smrt že vmorila i biva v Hadovem domu. Takrat Alkinoos bil je vladar, prav pameti božje,
V njegov hram je božica odšla bistrooka Atena, Da napoti domu presrčuega brž Odiseja.
V jako ozalšano sobo je prišla, kder deklica spava 15 Slična nesmrtnim božicam po rasti ino lepoti,
Hčerka Navsikaja kralja Alkinoja hrabrega moža.
Bili ste služkinji dve nasoči krasote haritske
Stran podvojev obeh, al dveri so bile zaprte.
Ona kot vetrov pih pred posteljo devino stopi, 20
Stoji nad glavo njenoj, z besedo jo tak nagovarja,
Celo Dimantovi hčeri enaka junaka brodarja,
Ki ji je vrstnica bila, priljubljena družica v srci.
Tej podobna govori tedaj bistrooka Atena :
„Kaj Navsikaja, leno bi Tebe naredili mati ? 25
Glej neoprana u hiši leži prelepa obleka,
Tebi pa svatba je blizo, kder treba je tebi se sami
V lepo obleci i jo podati svatovom prišlim. Kajti odtod ti prihaja ime prelepo med ljudi,
Oče i častljiva mati se pak veselita u srci. 80
«(«Mnft Till Miti, 17
258
No pak pojdimo prat za zore kčasi rumene, Za periljo ti hočem pomagati, da le prav hitro Delo opraviš, kajti ne boš već dolgo samica, Vsaj že snubijo te boljari po celi deželi,
Kar je feaških, med kimi rodila jesi se sama, 35
No ajd, prosi očeta preslavnega odmah zarano, Jfß .
Mule pripreči i vozek pripraviti, kteri naj pelje uni*«-
I pojase i rute i prte bogato bliščece.
Tebi pa sami je tudi tak lepše ko peški hoditi.
Kajti dolga je pot od mesta taj do perisca. — 40
Tole izrekši odide potem bistrooka Atena Vrh na Olimp, ki je stalni pre vedno sedež bogovski, Niti ga veter ne maja nikdar i dež ga ne moči. Niti se bliža mu sneg, vedrina se vedno prostira Brezoblačna i bela okoli se svita svetloba, 45     i
Tu se veselijo vse dni blaženi vsikdar bogovi; Taj je odšla bistrooka, ko vse dopovede devici. : č a
Prišla potem je zora rumena i devo zbudila ,    i-t.i*
Lepo Navsikajo.   Čudi se odmah videni senji, Ide po hišah naprej, da oznani roditeljem svojim 50
Ljubemu otcu i majki; nju doma u hiši je našla. Ona pri komenu sredi je ženskih služkinj sedela Purpurno volno predeča, i njega sreča med dvermi V zbor gredočega slavne med kneze v posvetovanje, Kamor je sklicalo ga čudovito ljudstvo Feakov. 55
Ona pred ljubega otca stopivši ga tak nagovori : Ata, nebi-li htel pripraviti vozeka meni. Lepa visoka kolesca, da prat bi peljala na reko Krasno obleko, katera leži zamazana v hiši; Tebi je samemu treba imeti čisto obleko, 60
Ker med prvimi vedno pohajaš v posvetovanje, Pet pak sinov preljubih imaš narojenih doma, Dva sta ženina že, trije cvetoči mladenci; Ti pa vedno želijo, imaje oprano obleko, Rajat hoditi, to vse je mojemu srcu na skrbi. 65
Tole izreče; kajti možitev veselo pred otcem Imenovati je sram jo, al vse on zapazi ter reče: Ne zavidam Ti mul, preljuba, niti kaj druga. Idi, služebniki sužnji pripravijo kmalu Ti vozek, Lepa visoka kolesca s pletarcem napravljena zgoraj."        70 Tole izrekši pokliče služebnike, ti pa so prišli. Oni pripravijo lepa kolesca za mule pred hišoj. Mule privedejo ino priprežejo skrbno za voz jih; Taj čas deva iz hiše prinese prekrasno obleko I jo položi v Sialo olikano vozovo škrinjo, 75   >
25^
Mati pa đevajo v kišto potrebna dobra jedila, Vsakojake stvari i kuhanje, vina pa tudi
V kozji natocijo meh, devica pa vstopi na vozek.
V zlati steklenici olja še gladkega v roke ji dajo,
rtjr    Da bi namazala život si ona i služkinje tudi. 80
Prime za bič i prime za vajeti svetlo bliščeče, Pokne u dir, močno zaskrobatajo mulam kopita. One se tegajo brez nehanja, vozeče obleko *~    »
Ino devico.   Ž njo so šle še služkinje druge. §1^       Ko so dekleta prispele prelepe do rekine struge,. 85
Kder vodnjaki so bili napolnjeni, vode obilno -*
Lepe preteka očedit najgrše tudi perilo, s.'^
Tam odprežejo mule od voza spod dvojnega oja, Ino poženejo jih na pašo kraj reke šumeče, fjj^    Past se travice sladke; i one vzemejo ročno        oM«T     90 Z voza perilo i je zanesejo v vodo črneno, ;
Stopajo v jamah je brzo, boreče v mladiški se tekmi.'' •        * Al ko so splavile ino oprale vse že perilo, Je razgmo po redu o morski obali, kder največ '
Prodeca morsko pripluva valovje do kraja na kopno.        95 Vmile potem so se same i z oljem namazale mastno, -Potlej pa obed si vzele i jele na rekinem bregu,       M Dokler posušila bi se obleka pod solnčnimi žarki,*«^ "-^ Ko pa so jedi se vžile služebnice ino tud' ona, -oS Ulf:    Z oblico potlej igrajo, pokrila z glave odvrgši,  ' oimT    I(Jp Kolo počne beloroka Navsikaja rajati prva. Kaka Artemis hodi po bregih strelka vesela, *Q -
Jeli tajgétske preko planine al' erimantske, ''»^
Z divjimi raduje se presici i hitrim jelenom, ^^
g^;    Nimfe pa družice ji ščitonosnega rojenke Diva 105
Z njo se igrajo po polji, vesela pa v srci je Leto, Kajti nad vsemi ima najviše glavo i pleča, Lehko poznana stoplja, da-si tudi vse druge so lepe; Tako ona preseže vse služkinje deva samica.
Ali tedaj ko bi spet imela se vrnoti domu, 110
Mule pripregši i skupaj zloživsi prekrasno obleko. Nekaj inači stvori bistrooka božica Atena, Da bi se vzbudil Odisej i zalo videl devico. Naj bi ga vodila v mesto Feakov možev junaških. Oblico vrže potem kraljičina v služkinjo edno, 115
Služkinje ne pogodi i pade v globoki vrtinec, Glasno vse zakriče, vzbudil se je divni Odisej, Vsedši se misli take prevdarja z razumom i srcem: Joj mi, v kakih ljudi deželo opet sem prišel? So-U morda divjaki okrutni i niso pravični, 120
IT*
26«
J,     AU so gostoljubni, imaje srce pobožno?
Kot dekliški je vdaril na uho mi krie pretenek,
Morda od Nimf, ki rade imajo visokih bregov '
Temena, vire potocje, livade tudi travnate,
Ali sem blizo ljudi sedaj govorečih morda že došel?         125
No pak sam naj poskusim i odmah okoli pogledam."
To-le izrekši je vstal spod grmovja divni Odisej, Goste iz šume ulomi si vejo z žilavo roko '
*    Listja košato, da lehko pokrije život si goli,
^j^     Ide potem kot lev pogorski moči upžje, 130
Kteri po deži hodi i vetru, iskrijo se oči Njegove, zdaj goveda napada zdaj opet ovce,       ft^*! Ali pa divje jelene, želodec sili ga gladni uuffl"
Črede poskusit v hlev celo priti močno zavarvan, -Tako Odisej pridružit' se mora krasnim devicam, 135
Da-si tudi je nag, kajti huda potreba ga sili. Strašen je videti jim ves zmazan morske kaluže, pci*^ Planejo simo i tamo po daljni morski obali,        »»t Sama Alkinova hčerka ostane, pogum ji Atena
5g     V srce vsadi, odvzemši životu strah vsakojaki, 140
Mirno pred njim postoji; prevdarja pa skrbno Odisej, Bi-li prosil kolena obimši zali devici Ali tako od daleč besede prijazne ji dajal, *
*        Da pokaže do mesta mu pot i podari obleko. ^
0pi;    Tako mislečemu kaže potem se mu bolje i lepše, 145
Ce nagovori i prosi od daleč s prijazno besedo. Da ne žali device u srce, obimši kolena. Jel govoriti je govor prijazen ter pridobiven: t        Prosim kleče te, bodi božica bodi mrljiva;
30]    Če si božica, katere stanujo v širokih nebesih 150
Artemidi te primerjam mogočnega rojenki Diva Najbliže po lepoti i rasti ter velikosti; Si-li mrljivka, kake stanujo tukaj na zemlji. Blaženi trikrat po takem so oče i častljiva mati, Blaženi trikrat so bratje, ker tebe med seboj imajo;        155 Vsikdar jim srce veselja poskakati more videčim Stopiti v kolo na raj oj tako cvetlico spomladno. Oni še le bo u srci pred vsemi najblaženejši. Blaga kater' nakupiv te domu za ženo si pelje. Kajti jaz videl nikdar še takega nisem človeka 160
S svojimi očmi ni moža ni žene, zavzema me čudo. V Delu pri žrtveniku Apolovem tako sem videl Mlado rastljiko palmo rastočo v nebeske višine. Bil sem namreč i tam, hodilo mnogo je ljudstva Z menoj na pot, kder hude so čakale mene nezgode,      165
261
Tako sem ono videč bil takrat v srci zamaknjen ,
Dolgo, kajti nikder ni tako izrastlo še drevo, /     *   ,
Kakor žena pred teboj zamaknjen strmim i se bojim ^ * Tvojih kolen se doteknot'; obide pa tale me žalost. ÖlL     Včeraj sem dvajseti den bil na begu po morji črlenem,    170 Dotlej vedno val me je nosil i hudi viheri Od Ogigije proč, zdaj demon sem me zavrže. Da poskusim še tukaj morda kaj hudega.   Mislim Celo še konca ne bo, nekaj storijo ješče bogovi. Ti se usmili gospa, ker dosta nezgod pretrpevši 175
Našel lebe sem prvo, ne poznam tudi nikoga Tukajšnjih ljudi, ki mesto i zemljo tukaj imajo. Kaži mi v mesto, daj za obleko mi nekako cunjo, Ce za perilo kde kako ponjavo seboj si vzela. Tebi pa zato bogovi naj dajo, kar sama si želiš J80
Moža i hišo i slogo preblago naj ti podare,        -Eipd^i^ Kajti nad tem nije nič lepše i boljše na svetu,       -."i Kakor če složna i misli edinih imavata hišo #
Mož ino žena, sovražnik se jezi hudo u srci, *
0^     Al veseli se prijatelj, najbolj pak občutita sama." 185
Njemu Navsikaja zdaj nasproti govori i reče:        i „Gost ker niti hudoben se kažeš niti neumen—    .  /I Div pa srečo deli olimpski med ljudi po svojem i'e tä Zlim nezlim, kakor se mu rači vsakemu daje. Tako je tebi kaj dal i ti potrpi vsakako — 190
Zdaj pa ko tu sem v našo deželo i mesto si prišel. Ne boš pogrešal niti obleke niti kaj druga. Česar je prišelcu treba nesrečnemu, kadar kam pride.. Mesto pokažem, povem ti imena našega roda. Tukaj Feaki deželo i mesto svoje imajo, 195
Jaz pa Alkinova hči sem presrcnega kralja junaka, Njegova vsa feaška je'rnoč i slava velika."
To-le izreče, ukaže potem zalokosim dekletom : „Stojte dekleta, kam pa bežite moža videče? Morda se zdi vam, da kdo sovražnih ta-le je ljudi? 200
Nije i ne bo mrljiv nam strašen človek nobeden. Kdor le koli v deželo Feakov pride junakov, Da-si sovražnik z orožjem; premili jesmo nesmrtnim. Stranski pluskajočem u morji bivamo daleč. Inda se z nami ne druži nikaka duša človeška, 205
Tu pak nekdo blodé nesrečen semkaj je došel. Temu je treba postreči, ubogi vsikdar so božji: Prišelci ino berači i milošnja mala je mila. Dajte dekleta tedaj kaj jesti i piti tu gostu, Vmijte pa tudi ga nekde za vetrom u rekini strugi."       210
262
Reče, one stoje i druga drugi veleva, Vedo potem Odiseja v zavetrije, kak je velela Hčerka Navsikaja kralja Alkinoja hrabrega moža. Blizo mu suknjo i plašč polože, prav lepo obleko,
V zlati steklenici olja še gladkega v roke mu dajo, 215 I mu velevajo, naj se umije v rekini strugi.             «
On pa dekletom tak odgovarja divni Odisej: '
„Cujte dekleta, stojte iz dalja, naj si jaz sam le Vmijem kalužo raz pleč i se z oljem gladkim namažem; Äti     Istina, dolgo maže ni bilo na mojem životu; 220
V pričo pa ne bi se rad jaz mival, kajti je sram me Galiti se pred očmi deklet zalokosih nasočih."
Reče, one pa gredo na stran i povedo devici.
Vmije u reki tedaj si život divni Odisej t eo
<>§t     Vso kalužo, ki plec se držala širokih i hrbta,     M*T     225
Zbriše potem si iz glave še pene neplodnega morja.
Ko pa je eelo se vrnil i mastno z oljem namazal,
Ter vse oblekel, kar mu devica je dala samica.
Tu ga večega stvori i širjega videt' Atena OBI     Divova hči, prek glave prosiplje mu kodraste lasi, 230
Hiacintovi roži enake, cvetlice krasne.
Kakor če srebro z zlatom oblije človek izveden,       ,
Ki sta naučila ga Hefest i Palas Atena I viO
Vsakojako umetnost, prijetna da dela izdela, 061     Tako tedaj mu prijetnost izlije krez glavo i pleča. 235
Vsede potem se vstran idoč na morski obali.
Svetel lepote krasote, devica se čudi i gleda. .'T.
Zalokose dekleta potem nagovori i reče: )
„Sliš'te me beloroke dekleta nekaj povem vam ;       ' ' SŠI     Nije brez volje bogov, ki v olimpskih višinah stanujo,     240
K nam da je došel ta mož u sredo preslavnih Feakov;
Pred se mi nespodoben zares je dozdeval ta človek.
Zdaj je podoben bogom, ki v širokih nebesih stanujo.
Oj da bi htel moj soprug se zvati mož take postave, 41^-     Sem preseliv se, i tukaj ostati da se mu ljubi. 245
Dajte dekleta sedaj kaj jesti i piti tu gostu." To-le izreče i ene so čule i vbogale odmah,
Pred Odiseja tedaj postavijo jed ino pitje,
On pa je jel ino pil trpljivi divni Odisej
Prav požrešno, kajti že dolgo jedi ni vžival. 250
Odmah beloroka Navsikaja drugo si zmisli,
Zloži perilo i je položi na lepa kolesca.
Mule krepkokopite pripreže i vstopi na vozek.
Tud' Odiseja priganja, besedo govori i reče:
„Vzdigüi se gost, zdaj pojdimo v mesto, taj da te spremim 255
263
* K svoj'mu očetu na dom k razumnemu, menim da vidiš
Tamkaj feaške boljare, kolikor jih je u deželi. Ali da tako mi činiš, nespameten videti nisi. Dokler gremo črez polja i ljudske obdelane njive, Ä)       Dotlej hodi prav hitro za mulami zadi za vozom 260 j
Z deklami vred, jaz pot ti že kažem naprej se vozeča, Ali kedar pa do mesta dospejemo, — zid je okoli Visok, luka se lepa prostira dvojna ob mestu. Ozek je ulaz, ker ladje obokane celo do ceste >
So zavlečene, vsak pod streho ima je pod svojo. 265
Potlej je trg, sred trga pa sveti hram Posejdonov, ^
Težkega kamna klopi kamnene so vzidane v zemljo. ,
Tukaj orodje skrbno pripravljajo černih si ladij, Pletejo voza, tčejo si vesla i belijo jadra, ^
'i^'      Niti za tul Feaki ne marajo niti za strelbo, 270
Mar jim je ladjiii le jambor i jadra i ladje pristojne, Kterih vsikdar veseli po sinjem se vozijo morji. !
Nočem da z neprijetno besedo bi jih kdo me grajal, I
Kajti prevzetnežev tudi f^e najde precej med ljudstvom;
OK      Lehko tedaj kak hudoben nas sreča ter tako-le pravi:     275 ¦¦ „„Kakšen gost pa gre z Navsikajo krasen i velik, i
Kde ga je našla, morda sedaj ji soprug še bode, ,
Je-li si vzela koga blodečega daleč po morji Inostranskega moža, ker blizo nikdo ne biva, ,
'¦^l^-     Ali je veleproseči naprošen kak bog se približal 280
Semkaj prišedši z nebes, vse žive ima da ga dneve. ^
Boljše če hodi okoli i sama si sopruga išče I
Indi, doma pa sine feaške prav res zaničuje, |
Kteri jo snubijo tudi kaj vredni i v lepem številu."" Tak bo golč, a meni zares sramota bi bila, 285
Drugi tudi zamerim če ktera kaj takega stvori, Ter brez materne ino očetove volje se druži ,j
Z moži, predno obhaja očitna se svatba poročna. s
Gost, poslušaj tedaj besedo, katero ti rečem, :
Spremstvo domu da dobiš kak najhitrej od očeta. 290 i
Blizo ceste v logu Ateninem topole najdeš, |
Vrelec izvira u njem, okoli prostira se travnik, ^
Tam je lastina moj'ga očeta i njive kaj plodne Blizo pri mestu, da lehko doklical bi dober klicavec; ?
Tam se vsedi taj čas i počaj da pridemo v mesto, 295 1
Me dekleta naprej i dospejemo hišo domačo. j
Kadar pa misliš, da prišle na dom smo v očetovo hišo. Onda pojdi u mesto feaško i prašaj po hiši Moj'ga očeta kralja Alkinoja hrabrega moža, Lehko poznati je, nežno bi dete te tamo dovedlo, 300 ^
264
Kajti postavljenih nije poslopij drugih enakih *
V mestu feaškem, tako je hram sijajen Alkinov Moj'ga očeta.   Kedar pa te hranijo dvor ino hiša, v|
Stopi le odmah skoz vežo, da prideš do matere ljube Ona pri komenu blizo ognišnje bo luči sedela 305
Purpurno volno predoča, oj krasno da se začudiš, K stebru naslonjena, zadi za njo pa dekle sedijo. Tukaj je tudi do nje naslonjen prestol očetov, On pa vino pijoč sedi kot kakšen nesmertnik. Pri njem mimo grede okleni z rokami kolena 310
Materi moji, da dne domohodnega brž veseliš se Kmalu videč ga, premda si odviše daleč od doma; ^
Kajti če jej se priljubiš, u srci i se ji vsmiliš ; Upanje imaš potem, da prijatelje vidiš i dojdeš 0^     V lepo sezidan svoj hram i domačo svojo deželo." 315
To-le izreče i z bičem prezalim mule pobiča, ^'^        One pa hitro za seboj pustijo rekino strugo, I
Dirjajo dobro i dobro korakoma opet stopajo, >f     .
Ona pa lepo ravna, da lehko dohajajo peški Služkinje i Odisej, razumno pomaga si z bičem. 320
Solnce je zašlo i prišli so v log imenitni Atenin       ^ Sveto na mesto, tam se je vsedel divni Odisej.        >{ Odmah odmoli k devici mogočnega rojenki Diva :     ;, „Sliši nepremagljiva me hči ščitonosnega Diva, 08i:;     Zdaj me usliši, ker pred me nikdar uslišala nisi 325
Bitega, kdar je pretepal me slavni zemljomajatelj. Stvori, da pridem sedaj Feakom prav ljub i usmiljen."
Tako govori moleč i osliši ga Palas Atena, K njemu še blizo ni šla boje se stričeve jeze. Kajti očetov brat imel neznano je jezo 330
Božjega na Odiseja popred ko na dom je prijadral.
265
Skušnjave in skušnje.
(Spisal Dr, J, Mencinger,)
(VIII.)
Stiri leta so pretekla. Kako lahko se to izreče; kako težko je pa marsikdo preterpel vse ure štirih let. Mnogi je v tej dobi vžival tudi sladkih ur, kakor jih nikdar več ne bode. Pa vse mine ; človek, srečen ali nesrečen, vendar se veseli življenja; čeravno je v časnem teku vedno bilo in bode več terpljenja ko veselja.
Vekoslav se je pretekla štiri leta učil v ljubljanskem semenišču z vso mladenško udanostjo in pridnostjo. Navadil se je svoje misli više obračati ter v viši stanovitni ljubezni iskati svoj blagor in življenja vodilo. Nekdanje mladenške sanje brez namena so izpuhtele, zapustili so ga prazni upi in dorastel je v moških terdnih sklepih resnoben in dostojen. Navzet je bil vrednosti svojega svetega poklica in z vso gorečnostjo se je pripravljal biti enkrat narodu dober učenik.
Marljivo se je učil tudi narodnega jezika, slovanske zgodovine in slovanskega značaja, ker prepričan je bil, da mu bo koristila tudi ta vednost v prihodnjem stanu. Dobri človek ne dela samo top kar je neobhodno potrebno in zapovedano, temuč kolikor more peča se z vsem, kar je koristno in podpira delovanje za više namene omike in svetosti. On je menil, da duhoven ni samo dušni, temuč tudi omike pastir med narodom. Tisto neomejeno zaupanje, ktero ima narod do duhovna, mora duhoven s tem narodu poverniti, da ga ne napeljuje samo v izveličavnih zadevah k boljšemu, temuč tudi v dragih dobrih in blagih rečeh, da bo vsak dobri kristjan tudi dober ud družine, srenje, naroda in deržave— sploh popolni človek. Sodil je Vekoslav zadnjič, da naš narod od svojih dušnih pastirjev tudi več poduka potrebuje in pričakuje, ker je v stoletni nevednosti in nemarnosti toliko zaostal za drugimi narodi.
Tako se je v Vekoslavu božja in narodna ljubezen zedinila v enem blagem poklicu. Na keršansko stalo je postavil tisto pravo domovinsko ljubezen, ktero mnogi zanikavajo in mnogi zatirajo, kakor bi bila veri in bogoljubju nevarna.
Veliko smo imeli duhovnov v preteklem in sedanjem stoletji, ki so že pred nami pravično mislili o narodni ljubezni. Dolgo časa 80 duhovni s pismom in besedo edini skerbeli za ohranitev našega jezika in slovstva, za omiko in napredovanje našega prostega naroda; moramo jim zato toliko bolj biti hvaležni, ker tega niso storili niti iz dobičkarije; niti iz slavohlepnosti; temuč iz čiste ker-
266
§anske ljubezni do svojih bratov, svojega naroda. Bili so edini nositelji omike med narodom, ko je grajščak v kmetu cenil samo tlačana, vradnik podložnika in je meščan preošaben bil, da bi bil ustrezal zarobljenemu kmetu. Od tod je prišlo tisto zaupanje in spoštovanje, ktero vživa še dan danes duhoven med kmeti, in to zaupanje tudi ne bode nehalo, dokler bodo duhovni ostali narodni. Gorje pa narodu, ako bi se kdaj duhovstvo udalo kaki necerkveni protinarodni politiki. Nehalo bo zaupanje do duhovnov, in komu bo potem zaupal neomikan narod? Postal bo nestanoviten, nereden in lahkomiseln, ter ne bo mu veliko mar ne za nebesa ne za pošteni red pozemeljskega življenja.
Ne zameri, prijazni bravec, da sem se podal v premišljevanje, ki se tebi morebiti čudno zdi; verniva se tedaj y hišo starega Martina pod Kerstenikom.
Hiša je ozaljšana, kolikor je le mogoče za staro poslopje; po trati in dvoru je vse snažno, v kraj spravljena vsa nepotrebna nastava in pod kozolcem, kjer so se druge dni samo vozovi dolgo-časovali, zbita je velika dolga miza za goste od bližnjih in daljnih krajev. Nizka je in mala oknica ima sicer županova hiša, celo drevje na vertu jo skoraj zakriva, pa vendar je poštena, terdna hiša. Tudi kmečka hiša ima svojo rodovinsko zgodovino, versto dedov in očakov, ki so v tesnem krogu kmečkega življenja s krepko roko trudili se za hišni blagor. Nič se ne pozabi, kar se je kdaj dobrega in koristnega storilo. Tu so domači dogodki veseli in tužni, ki jih drugod komaj omenimo, v domači hiši se pa izročujejo od roda do roda. V domači hiši so lastni spomini in pomenki, svoji pregovori in šege, ki so terdna vez za vso družino, in jo varujejo mnogih zmot, napak in razberzdanosti.
Tak domač praznik in spominski dan je bil danes za Martinovo hišo pod Kerstenikom; praznik nove maše je pa za kmečko hišo najsvetejši najslavniši spominek.
Dneva vrednosti primerne so tudi priprave. Že od pomladi je redil stari Lesni kar lepega vola, od treh let je hranil nekaj najboljše kapljice. Pristopila je vsa rodbina od bližnjih in daljnih kolen; ako je bila kaka razpertija, nehala je; ako je kdo prebival daleč za gorami, prišel je danes, da vidi veseli dan doma svojih prednikov. Ponosno in spoštljivo so se ozirali na svojega mladega duhovna, posebno stare tetike so se priporočale novomešniku, da se jih kdaj spomni v molitvi in sveti maši, pa prikazale so se za ta dan hranjene šmarne petice in tolarji od davno pozabljenih kraljev in kraljic.
Tudi vaščani so nekako bolj moško postopali, in spoštljivo govorili o Martinovi sreči in časti. Kar pomnijo, vedno poštena je bila županova hiša. Edini madež je hiši napravil tisti potepeni Kilijan; pa tudi ta madež je danes nehal.  Meta je davno umerla,
267
soseska jo je skoraj pozabila. Njena hči, Micika, je pa danes izročena zemlji in pozabljivosti.
Lepa vse sreče vredna devica je dorastla dvajseto leto. Z otročjo gorečnostjo se je veselila prihodnje nove maše svojega „bratranca" Vekoslava, in ustila se je, da bo enkrat njegova hišna in kuharica ter imela prijetno življenje do pozne starosti. Stari Martin ni ljubil praznih čenčarij, tedaj enkrat posvari Miciko rekoč: da bi se njej spodobilo biti bolj ponižni, ko ne ve čegava hči da je, in da ona ne bo smela biti z vencem v roki pri sprevodu njegovega sina, in tudi ne bo med drugimi sorodniki obhajana iz novomašnikovih rok. Te besede so Miciko zbodle v serce. Nesterpna radovednost jo je gnala k neki stari ženski, ktera vse ve, kar se je od nekdaj godilo v okolici. Ihte in solze se jo prosi, naj ji pove, kaj prav za prav pomenijo stričeve besede?
Stara vedežkinja ji natanko pove vse, kar mi že vemo o Min-kinem očetu in materi, in še več druzega, kar je Minki bilo bolj britko, kakor bi bilo nam zanimivo. Nježna deklica je bila ob vso srečo mladih, ob vse upanje starih let, in zdela se je sama sebi tako zapuščena in zaveržena, da ni druzega želela, kakor umreti, predno vidi domače hiše neizrečeno veselje. Vedna tiha žalost se je kmalu spremenila v počasno smertno bolezen. Po pervi maši so žalostno zapeli zvonovi; a komaj je bil križ zasajen na Micikin grob, pokali so že možnarji, zvonovi so dajali najveselejše glasove, in mnogi radovednež je stopil na tisti novi grob, na kterega danes nihče ni poklekniti utegnil zavolj občnega veselja.
Ne bom široko opisoval, kako so povabljeni slovesno v cerkev stopali; kaka gnječa je bila v cerkvi in kaj so zbrani množici z lece povedali bližnji gospod dekan. Le nekoliko naj omenim.
Vekoslav je bil nemalo bled, čeravno mu je moralo dokaj gorko biti pod težko dragoceno mašno obleko, ktero mu je gospa Agata podarila v spomin imenitnega dne. Doktor Martin je bil tudi med svati, radovedno ga je množica gledala, ker nosil je narodno surko, kakoršne v tem kraju do sih dob ni bilo viditi. Tudi na Voljbenka in njegovo bogato opravljeno ženo so se ozirale mnoge radovedne oči, ko nihče ni prav vedel, od kod in zakaj sta prišla tudi ta dva. Nekteri so se med mašo proti stari navadi tudi nazaj obračali. Pri orglah namreč so stali tuji godci lepe oprave iu umetnih glasov. Doktor Martin jih je pripeljal iz Štajarskega od svojega grada. Tudi orgle so bile danes bolj urjene in čuti so dale dokaj poprej neznanih glasov, saj je orglal umetni učitelj Ambrož.
Po dokončanem svetem opravilu se je pa začelo posvetno praznovanje. Ločili so se svatje v dva kampa. Gospoda in tujci so se podali v gospod župnikovo zgornjico; za rodbino in povabljene sosede pa je bila miza pogernjena pod Martinovim velikim kozolcem.  Drugje ni bilo prostora za toliko ljudstva.  Tu se je

mklađala Martinova obilnost, jedi je bilo pripravljenih za dvakrat toliko množico, in vina dosti za celo sosesko. Nihče ni ostal lačen ali žejen, mnogi sosed ni prej niti poznej vžil toliko dobrega kakor danes.
Ravno tako je tudi v gospod župnikovi zgornici vladala občna radost posebno med tistimi, ki se niso videli zadnja štiri leta. Pravili so si svoje dogodbe, ki so bile vse take, da niso motile splošnjega veselja. Voljbenk postavim se ni prav nič spremenil; vede se, kakor nekdaj, in če je danes nekaj bolj moški, vzrok je temu ta, da sedi med samo gospodo. Pravil je, kako dobro je gospodaril, kaj je imenitnišega poboljšal in kako je kerčmi spet pridobil nekdanje sloveče ime. Mož se je celo v politiko spustil, in govoril, kak velik sovražnik je vseh tistih, ki se napenjajo, da bi našemu slovenskemu narodu vzeli slovenstvo. Pravil je, da pridno prebira slovenske knjige in časnike in da tudi med tednom popuha mnogo lulo duhana za slovenskim berilom. %
Ambrožu je terdna služba, ki nima silnih opravkov, skerbna ženica in vino iz prijatla Martina nogradov, življenje napravilo prav prijetno; bil je jako zdravega obraza, lepo rejen, in videti se je dalo, da si Ambrož z mišljenjem ne beli veliko svoje glave. Žena Uršika celo pravi, da je njen mož postal veliko bolj pohleven Kakor nekdaj, da jo precej rad uboga, in da nima tiste čmernosti, kakor mnogi drngi možje. Pristaviti se še mora, da ima Ambrož vedno precej strahu pred svojo lepo ženko, in da ničesar ne stori, kar bi prej nje ne prašal. Pa saj se večkrat najdejo možje, pri kterih ima žena vedno pervo in zadnjo besedo, nekterim to življenje lepša in daljša, nekteri bi bili pa celo nesrečni, ako bi ne imeli tako mogočnih žen.
Naj povem še, kaka so bila Martinu in Agati perva zakonska leta. Precej po poroki sta se preselila v Vojvodino med prebivavce Romane, kterih jezika nista umela. Agati ni dopadel kraj, Martinu pa vse drugo ne. Vedno se jima je zdelo, da sta in ostaneta ondi tujca. Vendar sta tri leta preživela v nižavah med Donavo in Tiso. Leta 1861 sta se vernila z drugimi tujimi uradniki nazaj v domovino. Martin je videl dosti sveta, skusil je dosti ljudi in službe; odpovedal se je tedaj vsem javnim službam ter se podal v samoto na svojo grajščino. Takrat je zopet enkrat veti začel svobodneji duh po Avstriji. Martin se je namenil to svobodo porabiti domovini in narodu na korist z besedo in djanjem. Sploh pa bo živel kakor modrijan bolj v deželni samoti, kakor v mestnem hrupu in bolj med ravnimi prostimi kmeti, kakor med tisto gospodo, ki v lepe besede zavija prazne misli. Le to napečno nagnjenje je imel, da se je značajno odtegoval od javnega občinskega in deželskega opravilstva, in da se je nekako bal z moško besedo stopiti pred

svet in se izpostavljati javni kritiki. Napečno je bilo to, naj je storil iz boj&znosti ali pa iz nepravega cenjenja samega sebe.
Ura za uro je bežala in bolj živo in glasno je postalo vese-lovanje. Ravno so torcili kozarci na zdravje gospoda doktorja Martina, ko nekdo gospodu župniku pove, da tuj človek umira na pokopališči. Gospod župnik in stari Martin, ki je te besede tudi čul, naglo stopita na pokopališče. Tam med množico radovednih vašča-nov najdeta starčeka, ki nad davi zakopanim Maričkinim grobom izdihuje in z onemoglimi rokami objema leseni križ, od kterega se ne da odtergati.
Mož je moral od daleč priti, ker močno prašen je bil; obleka je bila čedna in nova, zraven je ležala stara romarska palica. Martin jo je precej spoznal: bila je tista palica, ktero je njegovih davnih sprednikov eden prinesel iz svetega mesta Eima; ta palica je bila od roda vedno spoštovana, in kdor jo je nosil, menil je, da ga na potu ne bo zadela nobena nesreča. Po tej palici, ktero je tudi Martin nekdaj nosil, spoznal je umirajočega Kilijana.
V serce se mu je zasmilil nekdaj ni sovražnik, ki zdaj umira na grobu svoje hčere, za ktero je toliko let doto nabiral in je nikoli videl ni. Martin mu poda roko, zakliče ga po imenu. Kilijan težavno oči odpre in se počasi kvišku ozre. Malo življenja in občutka je bilo brati v očeh. Kilijan Martinu roko stisne, pa z vso močjo, ki mu je še ostala, kviško sede, vzame iz mavhe debelo listnico, stisne jo Martinu v roko, ter spregovori s težkim tresočim glasom : „To daj sinu, da moli za-me.
Spregovorivši se zgrudi na grob in umre. Glava se je križa zadela in rožmarinov venec je s križa padel na Kilijana, ko je ravno duša slovo jemala od revnega telesa.
Tako je Kilijan mir zadobil. Vse žive dni ni imel veliko vesehh ur. Revež je bil rojen, in da je moral revež ostati, peklo ga je tako, da se je podal v sovraštvo proti vsej človeški družbi.
Danes na tako praznični dan se je namenil spraviti s svojim nekdanjim gospodarjem in z novomašnikom, videti svojo ljubo hčerko in jej izročiti hranjeno doto. Od daleč je priromal, trud in vročina ga je skoraj premagala; ko pa zve, da so mu hčerko ravno danes pokopali, zapustile so ga vse moči. Le na grob se je še mogel splaziti, da je tam umeri.
Solze so stopile Martinu v oči, ko je gledal pred seboj bledega merliča. ukazal ga je prenesti v svojo hišo, pa vzel je romarsko palico in polno listnico ter se podal nazaj med vesele gospode. Palico je postavil v varen kot, listnico z beračevim premoženjem pa je izročil novomašniku. Vekoslav, ko je izvedel, od kod da je ta dar, brez obotavljanja vse izroči gospodu župniku, da se denarji razdelé med farne ubožce in sirote. Kar namreč je ubožec nabral jsa zapušeeBO siroto, to naj dobodo ravno ubožci in sirote.
270
Gospodje so med tem zapustili zagatne sobe, ter se sprehajali po hladnem vertu. Prišli so tudi novomašnikovi sorodniki in drugi povabljeni sosedje z glasno godbo. Trata pred farno hišo je komaj prostora imela za toliko veselja vnetih ljudi. Kerstenički Martin je doktorja Martina seznanil z nekterimi oddaljenimi sorodniki in so-seskinimi veljaki. Mladi Martin se jim je prav dobro odnesel, ker prijazno je govoril in slovenska beseda mu je prav gladko tekla. Tega vsega kmetje do tistih dob niso bili močno navajeni; marsikdo je rekel sam pri sebi: veci ko je gospod, bolj je prijazen in domač. Martin je zbranim kmetom dokaj povedal s prosto besedo, kar so verjeli in si zapomnili, stricu Martinu pa je djal: „Vsak naj se derži svojega stanu; pa kmet in grajščak, duhovnik in obertnik vsi moramo vedeti, da smo eden drugemu potrebni, eden na druzega vezani. Ne veže nas pa samo potreba vsakdanjega kruha, temuč bolj še viša dušna vez : otroci smo enega naroda ! Kdor se derži naroda, ta je časten in srečen, kdor pa odpade od naroda, ta je podoben kamenu, ki pade z lepega zida na vozno cesto." Roko je stisnil Martin svojemu stricu, kmetje pa so glasno „živeli" zaklicali.
Ne daleč od tod sta stala gospa Agata in Vekoslav je bil ginjen, v misli vtopljen ter malo je govoril. Agata se spomni, kako drugačen je bil v Bledu pred štirimi leti. Vpraša ga, ali še kaj pomni bleskih sprehodov?
Vekoslav se nasmeje in resnobno odgovori : „To so bile prazne sanje ; zdaj velja resnica in druga ljubezen."
„In kaj ljubite zdaj?"
„Boga čez vse in svoj narod kakor sam sebe." 
Rože.
v pomlađnjem vertu zraste Germieek rožic miljenih; Mlad vertnar se raduje, Skerbno zaliva jih.
Pa že ko pomlad cvete. Na rož'cah tem se zaredi, Vertnarju sladko radost Prerano ogreni.
Potegne merzli sever, Cvetlice nježne zamori; Al ternje, ostro ternje Še vedno zeleni.
G.
271;
Otakarjeva hči,
(Zgodovinska povest, v češčini, spisal Pr. Chocholovšek.)
Po smerti HenrikaBretislava 1.1197 je napočila češki zemlji svitla doba slave in moči, kteri se more samo čas Karola IV. primerjati. Bila je to doba, v kterej so češkega leva kronali, bila je to doba, v kterej so Čehi zadobili neodvisnost svojega kraljestva od nemške deržave, pod ktero je hotel nemški kralj Bedrih I. ukovati njihovo domovino. Sponaša se ta doba, da je rodila viteza nad Tatare, Vaclava I., da je rodila Pfemisla Otokarja II., onega velikana, pod čigar koraki se je svet tresel, in mu za dobro hudo povračal, ter njegovega s tremi kraljevimi kronami ovenčanega sina Vaclava II., in vele-glasnega pevca češkega, nesrečnega Zaviša Vitoviča.
Začetnik te zlate dobe pa je bil Premisi Otokar I. Nastop njegov na češki prestol se je začel z djanjem, s kakoršnim se more skoraj le češka zgodovina ponašati. Po smerti Jindriha Bretislava so izvolili za vladarja Vladislava, Otokarjevega brata, kterega so tudi veci del priznala mesta in plemstvo. Samo Oernin se je deržal Otakarja, iz pregnanstva se povernivšega, in šel je z mnogobrojno vojno na njegovo stran. Vladislav je zbral svoje prijatelje in šel nad brata. Ko so se srečali njuni vojaki, ukazal je močnejši Vladislav svojim polkom, naj se razidejo, in iz ljubezni do domovine šel je v bratovo ležišče, ter mu dobrovoljno odstopil očetov prestol, sam pa je bil zadovoljen z mejno moravsko grofijo, kot češkim fevdom. Edina ta velikomiselnost je ohranila našo domovino, ki je bila v vednih notranjih borbah tako oslabela, da so Nemci že prežali na-njo, kakor na svoj plen. Ko je pa tedaj Otakar zavsedel prestol češki, ovaroval je sužnosti češko zemljo, in zapustil jej zopet svetlo bodočnost.
I.
Merzel veter je vlekel neko noč meseca prosenca 1. 1198; medlo je tako, da je kar vid jemalo. Mirna Praga se je zgodaj vergla spanju v naročje, in tudi na ulicah je že potihnil šum in ropot tako, da so se ob desetih že daleč razlegali koraki proti mestnim vratom hitečega mladenča.
Bil je zavit v kratek, s kožuhovino dobro podsit plašč, torej se ni zmenil za burijo, ki je brila okoli njega. Tudi se mu ni bilo bati nočnih duhov, kteri v temi uganjajo svoje čarovnije, kajti dolg in širok meč mu je v dragocenih nožnicah gledal izpod plašča, da ga pa umeje dobro sukati^ to m jasno pričale zlate ostroge^
272
ki so zarožljale, keđar je prestopil, in te so zopet pričale, da so mu jih podarili za kako junaško delo, sicer bi ne smel nositi tega okrasja.
Ko je prišel do vrat, bila so zaperta. V sobi pri starem vratarju Božetehu pa je bilo svitlo. Stopi tedaj pod oknice in vidi, da stari vratar sedi pri ognjišču, zraven njega pa stražar, ki je tudi rajši sedel pri veselo prasketajočem ognju in prijazno se pogovarjal z Božetehom, nego da bi bil stražil pri vratih. ^
Ko je mladeneč poterkal, pretergala sta svoj govor.
„Komu pa se ljubi okušati nocojšno burijo?" spregovori Bo-žeteh, in se zavije v svoj plašč. „Ta človek mora imeti železno zdravje, da si upa kljubovati ljuti naravi."
„Kaj pa, ko bi bil ritmajster prišel ogledovat straže", odgovori stražar, „drago bi me stalo, ker sem se malo pogrel!"
„Ne bojte se njega", tolaži ga vratar, „vaš gospod rajši s svojimi prijatelji poseda v gorkej pivnici, nego da bi v tako neugodnem času ogledoval straže."
Potem je odperl okno, da pogleda, kdo je terkal. Ko pa je zagledal plemenitega mladenča, vsklikne preplašen : „Pri mojej veri, milostivi gospod! kaj ste vi?—I ti moj Bog, pred bi se bil nadjal smorti, nego da pojdete nocoj vi na Višegrad."
„Odpri mili Božeteh !" oglasi se junak priljudno, „danes sem se malo zakesnil, deset je že odbilo."
Urno zapre Božeteh okno in ko je segel po veliki, težki na steni viseči ključ, govori: „Kaj nek imajo ti plemeniti gospodje? I no, mladost je norost. Čudo, da tudi jaz nisem zmerznil, ker sem včasih v mladosti, cele zimske noči prebil, zunaj pod milim nebom."
Ko je snel ključ s stene, odide ven vrata odpirat.
„Jemnasta, jemnasta!" govori zgovorni starec, in z vso silo verti ključ po ključavnici, „še psu bi se ne ljubilo, ne pa tacemu gospodu!"
Ko je stražar spoznal mladenča, prišel je koj iz sobe, in pomagal odpreti staremu vratarju, junak pa, še bolje zavivši se, y svoj plašč, hitel je poleg Veltave k Višegradu.
„To bi vendar rad vedel, kaj ga vsak večer vabi na Višegrad, od koder se še le zjutraj vrača", spregovori Božeteh, ko je vrata zaperl.
„To pa jaz vem", oglasi se stražar; „služil sem njegovega očeta ravno ondaj, ko je za Otakarja vojno nabiral proti Vladislavu. Tu smo vsi videli, da ima Adela kraljica hčer, ktero je mladi grof Černin tudi videl."
„I za to!" udari se Božeteh po čelu, „da mi ni prišlo to prej .V glavo, i no, visoko leta ta gospod Černin, to dobro vem."
273^
„Visoko misliš?" pristavi stražar; „jaz bi pa mislil ravno nasprotno, kajti s to ljubeznijo si ne pridobi zaupanja pri kralju, kteri hoče gospej Adeli dati slovo."
„Slišal sem že o tem, slišal", priterdi vratar, „ali to bi bilo greh, ločiti se prave svoje žene!"
„I no svet hoče tako", nadaljuje stražar. „Dokler je Otakar živel v pregnanstvu, nadomestovala mu je krono Adelina ljubezen, in ugodno mu je bilo, ker je njen oče, mejni grof mišenski, mižal z enim očesom, ki še s perva ni vedel, da sta se vzela; sedaj pa, ko je umeri bojni naš vojvoda, in ko se je brat Vladislav odrekel kroni, sedaj ko je zasedel mogočni prestol svojih dedov, misli ga bolj uterditi, in hoče v kervno zvezo stopiti z nekim močnim sosedom, kakoršen Oton mišenski ni."
„To je že res", priterdi vratar, „ali kje ima pravico sloviti svojo ženo?"
„Kakor mi je redovni brat Beneš pravil", nadaljuje stražar, „soroden je naš kralj z gospo Adelo v četertem kolenu, to je, kakor pravimo mi, priprosti ljudje: njihove krave so se napile iz iste luže. Med nami bi o tem še vrabec ne začivkal, ali taki gospodje imajo čudne muhe."
„I ti mili moj svet!" vzdihne vratar. „I kaj pa gospa Adela pravi temu?" praša dalje vedoželjni starec,
„Toži in brani se na vso moč. Saj jo je že stalo veliko dela, preden se je preselila na Višegrad; njen mož pa stanuje na Hradčanih. Preselitev ta je vzrok, da mladi Černin k njej zahaja, ker se je z materjo preselila tudi gospodična Blaženka."
„Veš li kaj", spregovori vratar, oba ušesa si z rokama tišče. „0 tem poveš v mojej sobi; tu je mraz, da bi človeku kmalo ušesa odpadla."
„Dobro", priterdi stražar, „vrat nama nihče ne odnese, kaj bi jih gledala, dalje se o tej reči pogovoriva pri toplem ognjišču." To poverh izgovorivši odide za vratarjem v njegovo stanico.
Ko sta se ta dva pri vratih pogovarjala, stal je že mladi Černin pred Višegradom, ki je bil zavit v belo sneženo odejo, in velelebne svoje veže je spenjal v oblake, kakor stražni duh slave in neodvisnosti češke.
Ko je junak malo postal, stopal je po znanej, nad Libašinim kopljem vijočej se stezi, in tako je prišel do malih vratic, ktera že nekaj dni niso bila zaperta iz tega vzroka. Ko jih je pozorno odperl in spet za seboj zaperl, obernil se je naravnost proti palači, kjer je stanovala nesrečna Adela s svojimi otroki.
In moral je biti dobro znan v širnem, takrat malemu mestu podobnem zidovji, da m zažel v lirez^tevilnih in fcrižajočih «e bo«
274
điščih. Kakor bi bil doma, hitel je naravnost proti vratom, ki so bila v najzadnjem koncu glavnega zidanja, ter je je pozorno odperl.
Mlado dekle je klečalo pred obrazom svetega Odrešenika, zatopljeno v globoko molitev. Okoli njene vitke, visoke postave, enake velebnoj Junoni, prijemala se je dolga bela obleka, ktero je okoli pasa vezal čern pas. Roki je imela sklenjeni, in krasno obličje obernjeno proti nebu, da bi človek mislil, da zre v angelja, milosti prosečega. • Na visokem njenem čelu je kraljevala dušna visokost in krasota. Njeno oko pa, ktero je bilo užgano z božjim ognjem, je bilo zercalo dušne dobrote in poguma, in iz vsega tega je bilo videti, da je vsa udana v voljo neogibljive osode. Kdor je kedaj videl le enega Premišlovca, moral bi bil terditi, da je tudi to bogomolno dekle iz tega rodu: kajti slavni ta rod se je odlikoval s posebno zunanjo krasoto in prečudno enakostjo v vseh njegovih odrastkih. In zares je bila to hči Otakarja L in nesrečne Adele mišenske.
Dolgo je junak kot zamaknjen zeri v krasno dekle; toliko da si je upal sopsti. Ali njegovo čutno serce je bilo prepolno, in nehote je glasno vzdihnil. Prestrašeno dekle se je ozerlo in: „Viljem, Viljem !" radostno vskriknivši, verglo se mu je v naročje.
„0 Blažena !'' govoril je junak priserčno, „sedaj spoznavam, zakaj nam je Bog ustanovil nebo za naš konec, da duše, kakorsna je tvoja, slave vsegamogočnega stvarnika v visocih nebesih."
„Hlinec!" grozilo mu je dekle, ktero ni moglo zatajiti ljubezni, „ne greši. Niti jaz, niti ti, niti angeli mu ne prepojó hvale; vse Kar vidiš in slišiš, zvezde in ljubi vetriček ga slave."
„Govori, govori", silil jo je junak smehljaje se. „Iz tvojih ust kipi sama skrivnost, kakor bi jo predaval nebeški angelj. Tudi jaz mnogo razumevam, ali kedar mi Moravec razklada božje skrivnosti, takrat mi je duša hladna, in serce mi zapira ostrost njegovih besedi."
„Stoj, Viljem!" vskliknilo je dekle. „Ne grajaj moža, kteri je vse popustil, da svoje življenje daruje ljudskemu blagru."
„In koliko jih je že oblažil s svojo obernitvijo, s čudnim ukom?" prašal je junak nekoliko zasmehljivo.
„Vsacega, kdor je odperl svoje serce njegovoj besedi", zaver-nilo ga je dekle malo razdraženo. „Tudi meni so njegove besede dale tolažbo, ktere zastonj iščejo moja mati, brat in sestra."
„Ako je to res, ne čerhnem več besedice zoper njega; pozovem ga k sebi. To je že nekaj, ce je tebe potolažil, kar celo jaz nisem mogel, da-si ravno sem prepričan, da njegovo učenje ni dru-zega, nego Valdenško blodarstvo", govoril je junak, ker mu je bilo Moravčevo učenje verska zmota. Sam ni vedel, kako bi Blaženo prepričal njene zmote, zlasti ker se je tu po svojej naravi uklanjala vsemu, skrivnemu in »euavadnemuj in ko Je UU mkmt tje naklonjena,
275
ni se dala ođverniti. Tako so učili Valdenci, ktere so tudi zvali Bogomolce ali Pikardite, ker je to sleparijo Peter Vald 1. 1170 najpervi zasejal na Češkem in pridobil si mnogo udov. Ko je pa čez tri leta šel iz dežele, zapustil je novo občino gorljivemu svojemu učencu Martinu Moravcu. Ta je bil že mnogo ljudi pridobil za valdenško zmotnjavo, odkar se je bil Premišel Otakar povernil iz pregnanstva. Dovolili so mu odslej hoditi celo na kraljevi dvor, kjer je z divnimi domišljijami navdihnjeno Blaženko odvernil od katoliške cerkve, in jo pridobil za svoje zmote. To mu je pa tem bolje šlo od rok, ker se je njegov uk v glavnih delih vjemal 8 katolištvom, v obredih in druzih rečeh pa se je razločeval.
V tem je dekle nemo in stermé zerlo v svojega ljubljenca, in očito je bilo, da njena ljubezen za junaka bije strahovit boj. „Viljem!" reklo je dekle na zadnje, in dve solzi zabliščite v njenem očesu, „če ti misliš, da je moja vera blodarstvo, zablodila sem tudi jaz, ker sem ti odkrila svojo ljubezen."
„0j za Boga!" začudil se je Viljem, dekličini roki na svoje persi pritisnivši. „Strastnica ti! kaj si vsega ne domišljuješ."
„0 veri mi več ne govori", pristavilo je dekle ostro. „Kdo more kaj zato, da sem taka, da se moje misli ne vjemajo z vašimi. Jaz imam Boga in tebe", odgovorila je srečno. „Gledi Viljem, ljubezen naju veže, in to je moja tolažba, ko bi tudi osoda velela odreči se tvojega pogleda, ločena vendar ne bodeva."
„Ne bodeva, Blažena!" zavpil je junak, kterega je globoka ta ljubezen čudno ganila, „Zbralo se je mnogo veljavnih mož, da branijo pravo tvoje matere. Otakar se mora ukloniti, če ne bode moral drugič prestolu dati slovo.
„Ne tako", potolažilo se je dekle, „koj prijemate za orožje, in ne pomislite, da Gospod veleva: ,Moja je sodba, moja je osveta', zatorej ti še enkrat pravim: ako kralj moj oča dobrovoljno ne prizna pravic ubozej mojej materi, nikoli ne pojdem na tvoj dom.'^ „0h to je to, kar me najbolj žalosti", vzdihnil je junak, „ker je tvoja ljubezen tako slaba, da hočeš hladnokervno stergati najino zvezo."
„To je nemogoče", odgovorilo je dekle, „ločiti naju nič ne more, udala sem se ti bila z vso svojo dušo, in najini duši ste se spojili, kakor žarki s solncem; kdor bi jih hotel razločiti, umrete obe. Istina je to, kajti le ono, kar se je v duhu izrodilo, večno traja, ostalo je prevara in puhle sanje."
„Ali vedno bdenje usmerti telo in duha", pristavil je junak, kteremu se dušna ljubezen ni hotela dopadati.
„Ti presojuješ večnost in neumerlost kakor červ v prahu", odgovorilo je dekle, „ki vse, kar je svetega, hoče v svoje okrožje deti."
I8«
276
„Bog je moja priča"', zakričal je nad to domišljijo svoje ljubljenke preplašeni Viljem, „da se nikdar sobstvenost ni ukradla v svetišče mojih čutov in kar sem sklenil učiniti, veljalo je tebi, tvojemu bratu in nesrečnej tvojej materi. Ali res zahtevaš, da bi se tvoja mati mučili, ker ne mislijo tako, kakor ti?"
„Se ve, da mi je žal", pristavila je Blažena žalostno, „in ravno zato mi je žal, ker se je razcvela na pozemljiških tleh, na minljivih ; ali sedaj ni druga, in ti tudi učini, kar hočeš, da se le oprai vičiš." i
„To učinim", odgovori junak radostno, „in upam, da se Ota4 karju vkljub obderže, in da ti odstopiš od prenapetih svojih namer. Sedaj me pa spremi k svojej materi, mislim, da me že dolgo čakajo." m
„Že so prašali po tebi, in brat Vladislav ti je šel enkrat sam naproti, toda zastonj", pripovedovalo je dekle, in z Viljemom hitelo v njeno sobo. »4
II. ^
V dolgej, visoko obokanej sobi, je sedela Adela mišenska, sopruga kralja Premišla Otakarja I. na vzvišanem stolu, ki je bil ves enak kneškemu prestolu. Visoko in dražestno postavo je objemal bagren plašč, do beder segaje, in cerne lase jej je na čelu vezal zlat krog, podoben dijademu. Iz vsega tega in iz resnote, ki je kraljevala na njenem obličji, iz strasti, ki je to gospo prevzemala, bilo je očividno, da jej kraljev blesk verlo dopada. Vsa drugačna je bila Blažena, ki je ravno z mladim grofom Ćerninom stopila v .sobo.
Pri oknu je stal Vratislav, Adelin sin, devetnajstietni junak. Bil je visoke rasti, manj gibčnih udov, ktera negibčnost je bila tudi duši prirojena. Ob dolgi meč se podpiraje, zeri je pozorno proti Motolu. Ko je Černin stopil v sobo, obernil se je. „Aha, tu je", spregovori bolj počasno, „šel sem vam naproti, grof! Mislili smo že, da ne pridite."
„Kje ste se tako dolgo mudili?" praša ga Adela, in mu poda roko, da jo poljubi.
„Odpustite, kraljeva jasnost!" priklonil se je Černin in roko poljubil, „delal sem priprave za zbor naših prijateljev."
„Kaj tudi vaš dom že ni varen meni?" prašala je kraljica. ;
„Od danes ne, ko je za terdno kralj izrekel svojo voljo", odgovori Viljem in pobesi glavo.
„Ha, tedaj tudi on", zakriči Adela, „drug za drugim", pristavi temno. „In ko bi me vsi zapustili, ko bi se sama morala protiviti nevernemu možu in celemu zboru, od svojega prava pa ne odstopim,*'
277
„Mati! čemu se zanašate na pomoé ljudsko", oglasi m Blažena, ki je zadej slonela ob Adelinera prestolu, in se naprej nagnila. '„Kdo ti more vzeti pravo, ktero ti je podelil Bog? Ko bi vsi delali po kraljevoj volji, saj druzega ne izgubiš, nego zapeljivi lesk kronin, svojega prava pa nikdar ne."
„I kaj to ni dovolj?" zaverne jo Adela nesterpljivo. Saj ravno zato se potezam, ravno to je tisto pravo. Delila sem s tvojim, dvajset let v pregnanstvu živečim očetom vso srečo in nesrečo, sedaj pa naj bi se ločila od njega, ko je zasedel prestol, da uživa srečo?"
„Menim, da sreča ne kraljuje na prestolu", odgovori Blažena.
„Kaj pa bledeš" oglasi se Vratislav bolj bojazljivo", da bi izgubil tako krasno zemljo!"
„Moj sin!" priterdi kraljica, „istina je, da vam hoče oča odvzeti častno ime, ali to mu izpodleti", vsklikne razdražena, „ko bi se sama morala žertvovati zaradi vas."
„Tega ne bode treba", povzame Viljem besedo, nocoj po pol« noči snide se okoli 30 mladih plemenitašev v motolskem domu, kterih geslo je: Otakar kralj z Adelo, ali pa Vratislav."
„To bi že bilo", odgovorila je Adela, in se malo zamislila. „Černin!" oberne se spet k Viljemu, „ko bi pa Otakar ne uslišal teh junakov, kaj potem?"
„Potem nič druzega ne, nego boj", odgovori Viljem. „Ko pride dan vaše sodbe, bode že Vratislav veleval na češkem prestolu."
„Bog naj bode med njim in med menoj !" zakriči osveteželjna Adela. „In ko bi tudi Otakar zmogel, na razvalinah si bode stavil svoj prestol", govorila je tujka, ker se jej ni smilila cvetoča zemlja.
Viljem in Blažena sta se zavzela pri teh besedah.
„Zli duh je obsedel tvoje serce", spregovori Blažena in stopi pred mater. ,,Kri hočeš prelivati, ali Bog te ne usliši, ampak razsul bode svojo jezo na tvojo glavo in na naše."
„Kaj bledeš, neumnica?" odverne Adela in upre svoje oČi v hčerine.   „Ali si se tudi ti pogodila z mojimi neprijatelji?"
„Oh ne, ne, mati!" odgovori dekle z detinsko ljubeznijo.
„Verjamem ti, pobožna moja Blažena!" djala je ginjena Adela, in dekle pritisnila na svoje persi. „Ti si edina moja tolažba. Samo tuga zarad vas, moja^deca, samo ta je kriva, da sem tako bridko govorila. Ne mislite Černin, da res tako hudobne naklepe kujem", djala je Viljemu, ker je bila opazila njegovo osupnjenost."
„Kraljeva jasnost!" odgovori Černin, „rad verjamem, da so prenagle bile te besede; kajti hladnokervno bi ne mogli iz versiti taeega djanja, ko bi se ne bali grozepolne božje sodbe. Odpustite, milostiva gospa!" nadaljuje in bliže stopi, ko je bil opazil nevoljo na njenem obličji, „odpustite, če nisem govoril tako, kakor tirja
278
gpodobnöst. Ali jaz sem Ceh, in ljubim svojo domovino; zato mi odpustite, milostiva gospa! vem, da ste prepričani, da sem svojo življenje daroval vaši službi."
Adela je nekolikokrat milostivo pokimala z glavo. „Ali kako tedaj obvarujete nasledstvo mojemu sinu, če ne z mečem v roci?" prašala je malo potem.
„Res, to bi sam rad vedel", spregovori Vratislav.
„Tiste noč pred sodnim vašim dnevom, polastimo se gradii", pojasnuje Viljem, „in prisilimo Otakarja, da prizna vašo pravo, ali 86 pa odreče prestolu.   Junakom Bog pomore."
„Tako, ljubi moj !" djala je Blažena in stopila k njemu. „0n vselej pomore, in zastonj so vaše žertve in vaše zarote. Če on ne pomore. Idi, in bojuj se v njegovem imeni, jaz pa bodem molila za vas", pristavila je tiho, Viljema objela in hitela iz sobe.
„Idi, pobožna duša!" govori junak sam seboj. „Moli, kakor veš in znaš, slutim, da je to najbolje."
Kraljica se je vzdignila s stola, in ko je neke krati prekora-kala sobo, obstoji pred Viljemom, in roko položivši na njegovo ramo, izreče besede: „Bliža se tedaj čas, in v vaših je rokah, imam se li v prihodnje verniti domu, s kterega sem s kraljevim leskom ožarjena stopila na to zemljo. — Stojte še malo Černin!" rekla je zopet, ko je Černin že odhajal, „veste, kako darilo vas čaka ?"
„Vem, jasnost!" odgovori Viljem. „In ko bi tudi Blažene ne imeli, vendar storim, kar vem da je prav. Dvanajsta se bliža", oberne se k Vratislavu, kteri se je igral s peresi na kapi, „ali ste gotovi kraljevič?"
Vratislav je molče potisnil kapo na glavo, in zavivši se v plašč, stopil je za duri. Černin se je nasmejal, ker je vedel, da Vratislav malo govori.
„Počaki, Vratislav !" pokliče ga Adela, „in poslušaj me. Greš, da si poiščeš plemstva, da ga užgeš, da se oboroži za boj zarad tvoje krone in češke zemlje, dobro to pametnj, in slušaj Černinove prijatelje. Sedaj pa pojdi, moj sin, Bog naj blagoslovi tvoje pred-vzetje", govorila je nesrečna Adela svojemu sinu, potem pa se je urno v stran obernila, da bi je ne videl solz točiti.
Viljem, ki je dobro poznal njene namere, odšel je molče za Vratislavom. In šla sta po samotnoj stezi, koder je bil Černin prišel.   Kar na enkrat jima stopi dobro zavit mož nasproti.
„Stoj, kdo je to?" zavpije Viljem in seže po meč.
„Adela!" zavpije zaviti in obstoji. „Za Boga! kako ste me prestrašili, prevzvišenost!" spregovori tujec, ko se je približal junakoma.
„0j, ali si ti, Saramita?" praša Viljem in v nožnice porine na pol potegnjeni nož.
279
„Jaz, jaz", smehljal se je Italijan. ^
„I kaj te je pa prineslo na Višegrad? Govori, kaj veš novegaf Kaj se je pripetilo?" dostavi Viljem nesterpljivo.
„Počasi, počasi!" odgovori Italijan. „Mnogo vem novega, pa bi bil rajši povedal v gorkej vašej sobi, ko bi vas bil dobil doma, nego tu zunej, kjer človeku beseda zmerzuje na jeziku.
„Le govorite!" silil ga je Viljem.
„Koj, koj", odgovori Italijan.   „Mišenski mejni grof je zbral veliko vojsko na meji češke dežele, da bode podpiral svojo sestro." „Moj stric ?" prašal je Vratislav.
„Ha, za Boga!" skoči Saramita na stran. Je-li to kraljevič?" „Jaz sem, jaz", odgovori Vratislav.
„0 vaša visokost!" poklonil se je Saramita, „blagovolite v pameti obderžati Andreja Saramito, ki je, ne da bi se hvalil, edini slavni dohtar, kterega si je svetli češki kralj, oča Vaše visokosti, izvolil bil za životnega lekarja, in kteri je Vašej visokosti tako zvesto služil, da se velicega darila nadjati more."
„To se ne zgodi!" pocepta Viljem z nogo, ki se je bil zamislil v Saramitovo naznanilo, tako se še nismo razperli, da bi zaradi tega tujčeva noga grabežljivo korakala po logih naše domovine. Naj le dojdejo, beda jim, naša osveta jih doide!" Ko je to izgovoril, stopil je naprej.
„Prevzvisenost!" zaskočil mu je Saramita cesto, „jaz še nisem vsega povedal."
„Kaj še veš, nesrečni posel?" stermel je Viljem.
„Za večera me je poklical kralj, ker je bil malo obolel", nadaljeval je Vlah. „Dobil sem pri njem vašega očeta, in tu sem posnel iz njunega pogovora, — saj veste, kako dohtar Saramita pazi na vse."
„Dalje!" zavpil je Viljem nesterpljivo.
„Po jutrišnem bode sodba", odgovori Saramita kratko, in nekako razžaljen.
„Po jutrišnem že?" zavpije Viljem radostno. „Ha, naša moč jim vse podere; za to novico si zaslužil kraljevsko darilo?"
„Kaj nisem pravil?" smehljal se je Italijan.
„Jaz te obdarim, kedar bodem kralj?" spregovori Vratislav. „Sedaj idiva, Viljem, če ne še zmerznem."
„Rano se oglasi pri meni", zavpil je mladi grof Černin za Saramito nazaj, hité za Vratislavom.
Obraščeni lekar je glavo vertel, in dolgo se čudil odhajajočima mladenčema, ki sta navzdol po skalovji ob reki hitela proti Motolu.
„Kaj, ali to je vse?" govoril je lekar sem s seboj. „Samo obljubil mi je nekaj za moj trud, za moj pot v tacem mrazu. Sedaj me je pustil, naj tu stojim, češ, naj premišljujem kako novo
280
bvleien. — Cospetto di Bacöol co sono dottore!" ^avpil je in hudobno cepetal z nogo, „nikoli več me ne bodeŠ pustil tako-le zunaj na mrazu! I kaj pa vedo ti severni barbari, kaj je dohtar", govoril je sam s seboj. „Sedaj ni drugače, da tako plešem, kakor oni godejo, potem pa, a Dio, gospodje medvedje! Z vašimi penezi bodem dobro živel v krasnej Italii. — No kaj še?" nadaljeval je, ko se je nekolikokrat prestopil. „Jaz te obdarujem, kedar bodem kralj, obljubil mi je. Rad verjamem, da bodeš, ali jaz bi moral verlo dolgo čakati, Otakar pa je že kralj, in zato, kar mu uČinim, mora me kraljevsko obdarovati, potem pa avanti, o krasna Italija !" Tako radostno zavpije in hiti po ozkej stezi z višegrajske skale. „Ali ne bodi nespameten", govoril je po poti sam s seboj, kojemerzli veter ohladil radosti razgreto kri, „da bi vse iztrebil, samo toliko povem Otakarju, kaj delajo ti ljudje, kolikor mu je treba, da ve, in da se mi radodarnega skaže, ta skopuh. Treba je pazno ravnati. Kdo ve, kako se to konča. Černin mi je velel, naj rano pridem k njemu, — ha ha! to ti je že ministersko delo. Jaz vam pokažem, divjaki, kaj umeje dohtor Andrej Saramita." Tako in o tacih predmetih je govorii sam s seboj, ko je šel v Prago, 'f- (Dalje prihodnjič.)
Bohinjsko jezero in Savica.
(Konec.)
Popotovati moramo v ravni, ktere imena skoraj ne vem zapisati. Izgovarja sa Vukanec ali Vukanica; ali se pa Ima pisati Vukanec, Ukanec, Vokanec ali Lokanec, tega ne morem povedati. Ta raven, ki je nastala iz Savinega prodovja in gorskih posipov, dolga je okoli pol ure; po njej so raztreseni mnogoverstni hlevi, svisle, prostorne in male koče med njivami in travniki. Te koče imenujejo se „staje", in so večidel popolnoma zapuščene; pa vse podobno je veliki zapuščeni vasi. Tedaj ni čuda, da sem v nekterih zemljovidih za bohinjskim jezerom našel zaznamovano, vas „Staje". S pomladi in po svetem Mihelu se pa ožive te zapuščene staje, razlega se petje berhkih planšaric in žvenketanje nebrojnih zvončkov rejenih čed. Tu najdeš planinsko življenje v dolini, skerbi in veselje, starost in mladost, romantiko in prozo v eni koči, pa veliko dobrega mleka in sira. Seznanil sem se tu pred dokaj leti s starim planšarjem. Ni vedel, na kterem koncu se smodka prižge, pa veliko je vedel povedati o sernah in divjih kozah, o gorskih strahovih in čarobnikih, o gorečih zakladih, o cveteči zlati rudi in kako so jo
2U
BeneOftüi kradli na nalih gorah, Id so vedßo imeli pripravljena bodala za tiste, ki bi je zalezovali.
Kratek je pot po cvetečem travniku, steza se spusti navkreber ; malo je drevja in sence; solnčni žarki pripekajo, ko se vpirajo na gole skale; ni studenca, da bi ti žejo ogasil, ni je tiče v germiču, da bi te razveselila z milo pesmico, le Savica ti vedno buči na ušesa. Bilo bi tu hoditi dolgočasno : pa gora zraven tebe in čudno postavljene skale ob beli stezi ti dajo vedno kaj novega gledati. Če se deržiš stare navade, podpiral boš tudi tiste skale, Id na pot vise, s suhimi vejami, kterih je dokaj ob stezi. Če ti je pa znoj, vendar še najdeš kako širokovejnato smreko; kamenje pod njo je z mehkim mahom obraseno, prijetno si odpočiješ in prilegel se ti bo požirek iz čutarice. Steza te tudi skoraj vedno pelje na bregu sreberne Savice, ki se v globoki grapi premetava čez zeleno obraseno skalovje. Stopiti moraš tudi čez Savico po ozki, pa tcrdni bervi, na kteri pervie občutiš merzli puh peneče vode. Blizo te bervi je mala Savica. Iz zelenega kotla izvira v globokem prepadu, čez kterega pelje omotična berv. Neka precej imenitna gospa je padla v zeleni brezen; vodnik se za njo zažene v globočino in reši gospo z nevarnostjo za lastno življenje.
Nekaj minut še hodimo po prijetni stezi v hladni senci viso-cega bukovja do lesenih stopnic. Ko jim dospemo do verha, stojimo pred spominkom nadvojvoda Ivana in stermé zagledamo velike Savice slap v vsem veličanstvu.
Pervi občutek je večidel čuden. Trudni smo in nismo pričakovali tako na enkrat viditi tolicega slapu. Ne vemo tedaj, ali so nam bolj prijetne klopi okoli mize in spominka, ali pa čudeži ger-mečega slapa, in neprijetno nam je, da moramo odsihmal prav glasno govoriti, da se razumemo.
Če se obernemo proti Savici, stoji nam nasproti skoraj popolnoma navpik moleča široka stena sivkastega apnenika; le malo je planjic obrasenih z nizkim jesenjem in na pol posušenimi smrekami, sicer je vse silna stena, ki moli do doma oblakov. Ravno pred nami tudi do verha nareja gora globoko gubo, postranska stena je ravno tako navpična, plast na plasti, in velike skale visijo čez prepade. Najspodnja postranska stena je močno izpodrezana, kakih sto sežnjev visoka in v njenem verhu Savica izvira na mestu, ki ga od spominka ne vidimo. Iz cerne prostorne rupe, ki so jo vidili le nekteri prederzneži, buši Savica čez prav malo nagnjeno stermo strugo med obema stenama. Po tem več ko petnajst sežnjev visokem padu se zaleti na skalno reber in odskoči čez steno najmanj trideset sežnjev visoko v zeleni spodnji kotel. Le majhen del nad tem rebrom uide pod skalo, čez nekaj sežnjev pride zopet na dan in se spusti v lepih, toda malih slapih od strani v veliki kotel. Curkovje velikega slapa je dobra dva sežnja debelo
m
in pade večidel z višave naravnost v kotel, nekoliko pa se zadeva zadnje stene. Voda pada v kotel z nepopisljivo močjo in naglostjo, na vse strani škrope debele pene, valovi se odganjajo, viharni puh nosi merzlo meglo daleč okoli, in mogočni grom stresa zrak. Zeleni okrogli kotel, kterega globočine nihče ni mogel premeriti, je obdan z visokimi rujavimi skalami.   Te večne priče silne vodne moči so popolnoma gole in ostre, celo mah ne raste na njih zavoljo burnega ledenega puha. Mogočno bobnenje nima prilike. Najbolj je podobno ropotu dolgega železničnega vozovlaka čez mostove ali mimo skal, samo da je slap bolj prijeten, bolj močen in enomeren.   Sliši se to bobnenje v mirni noči čez miljo daleč, n. pr. do sela Žlan v spodnji bohinjski dolini.   Merzle pene od slapa daleč škrope, vse skale ob slapu rosijo, celo pri spominku, ki je od slapa za streljaj oddaljen, dobro čutiš merzli puh padajoče Savice.   Pojdi le malo korakov od spominka proti vodi, in precej boš ves rosen po obleki ; pa ne boj se preveč te ledene rose; teci po stezici, derži se leve strani, da te omotica v prepad ne pahne, in če si dosti serčen in moreš sterpeti pogled skozi merzlo puhteče meglo, dospeš na stran kotla v zatišje, kamor ledeni puh ne sili. Tu stojiš zraven malega slapa, iz njega zajmeš kozarec vode, tako hladne in bistre, da je ne najdeš daleč okoli.   Pred teboj se valovje zaganja na skale in nad seboj gledaš vso mogočnost in grozo belega slapa, v kterega lahko kamen zaženeš.   Tu najdeš v mali rupi celo naravno klop, da se odpočiješ in skriješ pred skalami, ki nad teboj vise iz previsoke razpokane stene.   Tu z očmi spremljaš padajočo vodo od verhnje skale do zelenega brezna, tu gledaš, kako se pene pode z rastočo hitrostjo, kako se doli v prah drobe, kako vre in ob skale pljuska nemirno valovje v jerinu, kako vihrajo pene proti nasprotnim stenam, se na njih kviško zavijajo in zopet v tanki megli vračajo do slapa. V teh meglicah vsako jasno jutro vidiš več lepih mavric drugo na drugi.   Viditi jih pa moreš samo od sedme do desete ure, ker ves drugi čas je slap zagernjen solnčnim žarkom. Kedar boš gledal mavrico, opomnil se boš „Kersta pri Savici". Kad bi tukaj nekaj verstic zapisal iz pesmi, ki je lepa kakor mavrica pri Savici, pa bilo bi jih preveč.
Kake občutke sem imel Savico ogledovaje, tega več ne vem; gledal sem jo in gledal, pet in dvajsetkrat sem jo obiskal, in po vseh teh potih ne čutim druzega, kakor željo, še enkrat viditi in brez skerbi dolgo gledati Savico „hči kraljevo".
Vsak obiskavec pa priterdi, da Savica ne budi samo v glavi občutkov občudovanja, temuč tudi v želodcu tisti navadni občutek, ki ga imajo navadni ljudje vsak poldan. Torbice smo precej napolnili, in ni se nam bati, da jih ne bomo prav lahkih storili; ker spremili so nas brodniki, oni pa delé z nami želodične občutke in tudi to, kar je v torbah.  Kedar se ti okrepča želodec, potem
2m
«e bol le le prav zameknil v Savico, ozerl se boš tudi okoli pö prederznem zidovji večnih prestolov božje narave, in gledal boš v dolino na jezero, ki te prijazno vabi v ladij o nazaj. Posebno pa te bo mikal spominek nadvojvoda Ivana zraven tebe; iz belega marmorja je ta lepi spominek vsekal neki samouk iz bohinjske Bele, postavil ga pa je baron Cojz na spomin tistega dné, ko je nadvojvoda Ivan Savico videl.
Ta spominek je veliko terpel, ker od nekdaj se je menilo, da 80 vsi prazni prostori puščeni samo za to, da se na nje zapisujejo, rišejo in vrezujejo imena obiskovaycev. Malo spominkov pod cesarjem bo tako popisanih, kakor je ta. Toliko napisov je iz starih Jn novih časov, da so porabljeni vsi najmanjši prostorčki.
čas je, da se poslovimo od Savice. Ozrimo se zadnjikrat na germeči slap, na zeleni kotel in viseče skale. Ko stopimo zopet na stopnice, proč je krasni pogled; pa spomin ti bo ostal v sercu vse žive dni; pozno v letih se boš še spominjal tistih ur, ko si gledal Savici v obraz, in naj gledaš še toliko slovečih krajev, vedno boš vendar želel, še kdaj videti slavno slovensko Savico.
Nazaj proti jezeru grede izprašuj brodnike, kaj vedo povedati posebnega o Savici. Krepko po bohinjski zavijajo bodo dokaj govorili, pa povedali ti ne bodo ne pravljic ne druzih znamenitosti, ker pravljice so pozabili, posebnih znamenitosti pa Savica zanje nima, ker so močno prozaični in praktični ljudje, pa povedali ti bodo tudi dve čudni reči. Perva je ta, da Savica vsako leto popolnoma usahne, kedar sneg v dolino pade. Zamerznejo vsi njeni studenci in jezera, iz kterih priteka. Mesto slapa je rujavi prepad, in kjer so poleti vode germele, tam se po zimi plazovi in odtergane skale prekucujejo. Ko pa spomladi bukovje ozeleni, Savica zopet preterga ledene zapahe. Druga čudna reč je pa ta, da Savico tuja gospoda bolj obiskuje nego slovenska. Od daljnih krajev romajo popotniki gledat imenitnega krasu naše domovine in se ne kesajo, da 80 ga vidili; naši domačini pa se malo zmenijo za svoje domovine lepoto, ker jim je preblizo, in lepo samo to, kar je tuje in oddaljeno. Vendar ostane Savica z bohinskim jezerom eden najlepših naravnih čudežev naše domovine, in Vodnik, Prešern, Toman niso zastonj poslavljali teh lepotij v neumerjočih pesmih.
284
Isterske molitvice.
(Zapisal J. Volčič.) M,  jffoiitvien trn ff e tu ettvar'ts.
Angele moj dobri! Ja te zoven na pomo(f, Da me čuvaš dan i noć, Da mi tilo opočine, Da mi duša no izgine. Postelica moja, Kako i grobicf. moj ; Ako ja preuiiuen, Primi, Bože! duh moj ;
Ako se zdrav stauen, Tebi hvalu dajen. Ja gren spat, počivat
V ruke otca nebeskoga,
V rane Sina božijega. Pod krilo Duha svetoga,
Na krilo preblažeue dive Marije, Na naručaj svete matere crikve Rimske apostolske katoličanske. Amen,
9.   i'eéernn »noiiirica IfMariJi,
Hod'mo spat, Boga avat, Svetiu krizen prebivat! Križ teče po nebo, A Marija po zemljo Kričedi moledi. Svoga sinka prosedi: Daj mi sinko onu reč, Ku ti je Bog obečal. Meni je Bog obečal, I va ruke kluče dal, Da mu polje varujen. Na polje je Marija, Na kantride sedela, Žute kose česala. Bele ruke mivala,        ^ Kamo jih je mivala ; Tamo je slava padala. Sve slavidi kolo nje, Sve dušice su skraj nje.
Rajnice gredu
Z rnjskima vrati,
Su se pominjale,
Kada te prespati,
Pred svetega Jurja vrati.
Sveti juraj Jurovnik,
Ki nan budi pomodnik
Svaku uru, svaki hip.
Od večere do zore,
Dokle peteh zapoje;
Kada peteh zapoje
Mat Mariju zozove:
Stante gori Mat Marija!
Gostidi van gredu.
Ča su ti za eni gostiei ?
Angelici božji.
Ča tu iiču, ča tu gledaju?
Milost božju, kripo.st božju.
Bog jin je daj, Bog jin je daj.
Amen Tsus.
286
Beg v Egipet.
(češka legenda; poslovenila Lniza Pesjakova.)
Ko je sveta devica z nebeši^im svojim detetom hudobnim naklepom kralja Heroda zbežala v Egipet, bila je ondi povsod nadlegovana zavolj cvetoče barve svojega obraza, kajti prebivavci v Egiptu so bili gerdi zamorci. Preserčno je Boga prosila, da bi začernela tudi ona in njeno dete, in da bi živela v tuji deželi nepoznana in nenadlegovana. Bog je uslišal njeno prošnjo in drugo jutro sta bila Marija in sveto njeno dete cerna ko ogel. Če je ravno odsihdob Mati božja hodila brez nadlege po Egiptu, vendar se jej je ondi prav slabo godilo. Veci del jo je pot vodila po pustih goljavah, kjer ni bilo viditi ne trave, ne listja, in kjer je edino njeno krepčalo bila kalna voda. Ko je potovala že mnogo dni v solnčni vročini in dremala marsiktero noč na razbeljenem pesku, prišla je k lepi črešnji, na kteri je bilo neizmerno veliko najlepšega sadu. Al bila je tako trudna, da se je zgrudila pod drevesom, tako da se ni mogla več stegniti do visoko visečega sadja. V tem je pa stegnil blagomili Jezus nežni svoji ročici po njem in hipoma je drevo globoko upognilo svoje veje in nebeško dete je tergalo najlepše črešnje v majhni jeibasček, in drevo se je vzdignilo in kmali zopet ravno stalo kakor sveča. Jezus je dajal žejni svoji materi sočni sad, kteri jo je tako okrepčal, da je kmali mogla dalje potovati. Ostala je sveta devica v Egiptu do smerti kervoločnika Heroda, po kteri jo je angelj nazaj poklical v milo dom.ovino. In obličji Jezusa in Marije ste ondi spet belo in rožnato cveteli ko popred.
Yganjka skakalnice v 7. iistu
Potovanje vedno je življenje vsacega: Brez miru od zibke pa do groba hladnega :
Kar je danes Ijnbil, mora jutri zapustiti;
Tukaj ni obstanka, vsi se moramo ločiti. Dragi greš.
Pa pozabit' nas ne smes !
*)   Perva sta jo uganila J. Vidrih v Celovcu in J. Vraneie v Ljubljani in . prejela obljubljeno darilo. _
286
Besednik.
O slovensko-nemškem slovniku. O veselem napredovanji slovensko-nemškega slovnika je razglasila „Danica" to-le : „Lotiii so se gosp. predsednik, stolni dekan dr. Pogačar, dela kar neutegoma, ter pisali slovenskim veljakom, zlasti gg. Miklošiču in Cafu, da bi blagovolila svoje bogate zbirke v porabo posoditi, doma pa se je obravnavalo z g. Z al ok ar jem zastran njegovega rokopisa. Gosp. Miklošič je po odgovoru že 4. dne u. m. z veli-koserčno rodoljubnostjo kar precej izročil tudi svoj rokopis za odpravo — 4 debele follante, Id so že kacih 14 dni v rokah gosp. predsednika. Gosp. Caf v odgovoru 16. dne u. m. si v čast šteje, da more k tako imenitnemu delu pripomoči. Z veseljem in s prijaznimi, celo delu koristnimi pogojami je obljubil svoje obširne in prebogate zbirke. Gospod predsednik sami so ga 23. dne u. m. na Ptuju obiskali, videli delo, ki je bilo skozi 30 let s toliko marljivostjo iz vseh slovenskih krajev zbirano, in v kterem po pisavče-vera zagotovljanji ni nobene skovane besede, ampak le take, ki so med ljudstvom, in ki ob času zbiranja še niso bile v besednjakih. Tudi ta zaklad se v kratkem v Ljubljano pričakuje. Tako tedaj so najbolj dragi in bogati viri za to imenitno delo nekaj skupaj, nekaj pa zanesljivo zagotovljeni. Verh tega se pa pričakuje še mnogotere pomoči od več strani. Gospod Bile, na priliko, je obljubil poslati pregovorov in besed iz Notranjskega itd. Berž ko bodo poglavitni viri skupaj, se bodo naprosile potrebne delavne moči in prične se vredovanje in končno delo, ktero bo sicer še veliko veliko truda stalo, pa je tudi truda vredno." ^
Pri tej priložnosti tudi nekaj besed o „žepnem nemško-slovenskem slovarju", ki ga je Slovencev kritikar (str. 238) še pred njegovo izdavo — bile so ga tedaj tiskane že tri cele pole!—tako ljubeznjivo v misel vzel. Mi nikar nismo teh prevzetnih misli, da je pobral novi žepni slovar vse slovarsko blago, po slovenskih knjigah ali še med ljudstvom raztreseno; z dobro vestjo moremo vendar reči, da smo nabrali v teku štirih poslednjih let sami ali s pripomočjo nekaj veljavnih rodoljubov izmed ljudstva, še več pa iz novejših in starših slovenskih spisov lepo število besed in izrazov, ki jih še veliki nemško-slovenski slovar nima; mislimo torej, da se bode dalo za novi slovensko-nemški slovar tudi iz Janežiče-vega žepnega slovarja, morda ne Bog vedi koliko, vendar nekaj drugim slovarjem še neznanih besed dobiti. Toliko se nam je zdelo o tej reei opomniti 5 zamolčati vendar ne moremo nalim kritikarjem resne
287
prošnje, ako jim je v resnici mar za povzdigo nase mlade književnosti, da bode njih kritika vselej predmetna (objektivna), popolna, ki nedostatke iu prednosti z enako mero presoja, prijazna in sploh učeča; vsaka druga kritika razvitek naše književnosti le podira, ne pa podpira; sosebno pa ne kerščujmo pred porodom.
Cvetnik jugosl. pesništva. Ilirska matica v Zagrebu je sklenila, da se pod naslovom „Cvietnj ak jugosl. pjesništva" na svitlo izda bogata nabira najlepših jugoslovanskih poezij, umetnih in narodnih. Ta nabira bode obsegala vso jugoslovansko literaturo: bolgarsko, hrovaško, serbsko in slovensko, kar jej še večo ceno daje. Vse gradivo bode razverščeno po raznih versteh pesniških v kronologiškem redu in tiskano z latinskimi in cirilskimi čerkami, tako kakor ga je sam pesnik na svitlo izdal. Da se izdava tega imenitnega dela, kolikor je mogoče pospeši, izročila se je sestava odboru veščakov, v kteri se pozovejo gospodje A. Veber, Mirko Bogo vie, dr. J. Suboti ć, V. Jagić, Kofinek in Erjavec. Celo delo bode znašalo najmanj 80 tiskanih pol naj vece oblike. Naj to veliko, za vse slovanstvo preimenitno delo srečno napreduje ! — Češko učeno društvo bode izdalo na svoje stroške znamenito delo „Pravek zemé češke", ki obsega kulturno zgodovino češke zemlje od najstarših časov do kersta Boribojevega ; ozaljšano bode z več lesorezi. Spisal je to delo po mnogoletnem trudu znani preiskovavec slovanskih starovin g. Wocel. Pervi zvezek izide proti koncu tekočega, drugi v teku prihodnjega leta.
Književnik. „Književnikov" III. zvezek, ki je ravno kar prišel na svitlo, obsega sledeče jako zanimive razprave: „Jugo-slovjeni u Turskoj", spisal naš rojak Fr. Bradaška; (jako zanimiv spis o naših bratih Bolgarih, Hrovatih in Serbih na Turškem, o kterem želimo, da bi ga g. pisatelj tudi svojim rojakom v posnetku priobčil); „Slavjansko jezikoslovje" II. oddelek od V. Jagiča; „Ocjena starjih izvora za hrvatsku i srbsku poviest" od dr. Fr. Račkega; „Zemljopisnih odlomkov" I. oddelek, ki govori o goropisji balkanskega polotoka" od dra. P. Matkovića ; „O nosnih samoglasih u bugarštini" od M^ Hattale in nadaljevanje „Dosedanjega napredka u prirodopisu" od Ž. Vukasoviča. V kritičnem oddelku je govorjenje o Miklošičevem „staroslovenskem slovniku", Daniči-čevem „rječniku iz književnih starina srpskih", o „Nikoljskem je-vangjelji", in o Životu sv. Simeuna (oboje na svitlo izdal Dj. Daničič), o „Arkivu za jugoslov. povjestnicu", o Erbenovi „slov. čitanki", o Klaičevih ljudskih spisih in Mafikovem zemljopisu trojedne kraljevine; verh tega je dodanih še nekaj krajših književnih naznanil. Kakor je viditi iz bogatega zapopadka, tudi ta zvezek nikar ni zaostal za svojimi drugovi in služi po učenih svojih razpravah na čast ilirski matici in sploh hrovaškemu iraemi.
288
Smertni zvon. 4. dne preteklega mesca je umeri v češki Trebovi znani češki pisatelj Fr, P r a v o s 1 a v V o 1 äk, še le 36 let star. Poslavilseje sosebno po svojih prevodih iz poljščine in ruščine; prestavil je namreč romane: „Kirdžali" od Oajkovskega, „Mazepa" od Bulgariua, „Spekulant a Tadeaš Bezejmeny" in „Pensista" od Korze-niovskega, ..Svet a basnik" od Kraszevskega in še več drugih. — 12. dne m. m. je umeri v Lučinu blizo Klatova mladi češki pesnik dr. Rudolf Mayer v 27. letu svoje starosti. — Dne 9. julija je umeri v Varšavi polski pisatelj dr. Lud. Pretr usi nski. Izdal je cestopis po Evropi in je bil sodelavec velike Orglbrantove polske enciklopedije.—Dne 25. jiilja je umeri v Pisi na Laškem nadepolni polski pesnik Wladislav Waga. — Dne 14. m. m. je za mertudom v Celovcu umeri obče spoštovani zdravnik dr. J. Holeček, rojen Čeh, ki je bil v prejšnih letih tudi češki pisatelj.
Domačin. Pod tem naslovom naznanja po „Novicah" g. Fr. Peterlin-SreboAki lepoznansko podučno knjigo, ki jo misli v vel. Laščah na Dolenskem z novim letom v dvomesečnih vezkih na svitlo dajati in prosi, da se mu pošlje naročnina, 6 vezkom 2 goldinarja, posameznim vezkom 40 nkr., vsaj do konca tekočega mesca. Obsegati ima narodne pripovedke, lepoznanske in zgodovinske sestavke, naznanila novih cvetic slovenskega slovstva itd. Duševne podpore — pravi g. izdatelj — mu je obilo obljubljene, materijalne se nadja. ,[
Biav. Centraiblatt. Znani slovanski knjigar J. E. Smoler v Budišinu (Bautzen) na Saksonskem preosnuje z mescem oktobrom t. 1. svoj nemški časnik za slovanske zadeve v list, ki bode vpri-hodnje kot tednik izhajal pod naslovom „Slavisches Central-blatt, Wochenschrift für Literatur, Kunst, Wissenschaft und nationale Interessen des Gesammtslaventhums" in prinašal a) vodilne članke o slovanskih vprašanjih, književne oglede in sploh znanstvene spise, b) razsoje in naznanila o važnih slovanskih knjigah in c) slovansko bibliografijo. Vse drugo se pozneje razglasi. Naj nam ta tednik, ki je bil že za juli v tej obliki napovedan, kmalo oživi.
Slovaška matica. Slovenska matica v Banski Bistrici jako lepo napreduje. Pred kratkim je spravila na svitlo „slovensko čitanko" 518 strani debelo in „Razhovory o Matici slovenskoj" ; že je spet napovedan II. del „Mluvnice jazyka slovenskeho" od M. Hattale, ki obsega slovensko skladbo.
Češka spevigra. češki skladavec B. Smetana dogotavlja )od naslovom „Prodana nevesta" češko spevigro; besede je spisal J. Sabina. Predmet jej je vzet iz narodnega češkega življenja; zato jej bodi tudi muzika neki prav narodna in bogata z narodnimi napevi._____
Vrednjft in nA svitlo ö^je: A. Jftnessic, tisku pii J. h Fr. Lee».