KOLEDAR 1998 A Maka.^*™ Jimana, m vi GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA KOLEDAR UREDIL dr. Jože Markuža ZA KOLEDAR ODGOVARJA Marko Tavčar SLIKE ZA KOLEDARSKI DEL PRISPEVAL dr. Danilo Cotar STAVEK Mirjam Simčič OBLIKOVAL IN RAČUNALNIŠKO OBDELAL Igor Devetak IZDALA Goriška Mohorjeva družba ZALOŽILA Zadruga Goriška Mohorjeva NATISNILA Tiskarna Budin v Gorici, 1997 kratice za koledar ap apostol; cs cesar(ica); c. uč cerkveni učitelj; ev evangelist; dh duhovnik; dk diakon; dv devica; kn knez; kg kneginja; km kmet; kr kralj(ica); oč očak; pr prerok; op opat(inja); mč mučen(ec)ka; mh menih; pp papež; pr prerok; rd redovni(k)ica; sv svetopisemski (mož, žena); sp spokorni(k)ica; šk škof; pšč puščavni(k)ca; us ustanovitelj(ica); vd vdova; ž žena issn 1124-6561 REGISTRIRANO NA SODIŠČU V GORICI DNE 26. AVGUSTA 1968 - ŠT. 69 KOLEDAR ZA LETO 1998 GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA GORICA 1997 Lune - prvi krajec: 5. ob 15.18 ščip (polna luna): 12. ob 18.24 zadnji krajec: 20. ob 20.40 mlaj (nova luna): 28. ob 7.01 1 Č NOVO LETO; Marija, sv. božja Mati Našli so Marijo, Jožefa in Dete in mu dali ime Jezus (Lk 2,16-21) 2 P Bazilij Veliki in Gregor Nacijanški, šk c. uč 3 S Genovefa Pariška, dv; Anter I., pp mč 4 N 2. nedelja po božiču; Angela Fol., rd; Benedikta, mč Beseda se je učlovečila in se naselila med nami (Jn 1, 1-18) i 5 P Emilijana (Milena), dv; Simeon Stolpnik, pšč 6 T GOSPODOVO RAZGLAŠENJE - Sv. Trije kralji Z Vzhoda smo se prišli poklonit Kralju (Mt 2, 1-12) 7 S Rajmund Penjaf., dh; Lucijan Ant., mč 8 C Severin Noriški, op; Erhard, šk 9 P Julijan in Bazilisa, mč; Hadrijan, op 10 S Vilijem, šk; Aldo, pšč 11 N Jezusov krst; Pavlin Oglejski, šk; Teodozij, op Oče pričuje o Sinu (Lk 3, 15-16; 21-22) ^ 12 P Tatjana (Tanja), mč; Ernest, šk 13 T Hilarij (Radovan), šk c.uč; Veronika, dv 14 5 Feliks (Srečko) Nolanski, dh 15 C Pavel, pšč; Maver, op 16 P Marcel, pp; Berard, Oton in Peter, mč 17 S Anton (Zvonko), op; Marijan, dk mč 18 N 2. navadna nedelja; Marjeta Ogr., rd; molitvena osmina Jezusov prvi čudež (Jn 2, 1-12) 19 P Knut, kr; Marij in drugi mč it 20 T Fabijan, pp, in Sebastijan (Boštjan), mč 21 5 Neža (Agnes, Janja), dv mč; Epifanij, šk 22 C Vincenc (Vinko), dk mč; Anastazij, mč 23 P Emerencijana, mč; Ildefonz, šk 24 S Frančišek Šaleški, šk c. uč; Ksenija, mč 25 /V 3. nav. ned.; Spreobrnitev ap. Pavla; Ananija, mč Pismo se spolnjuje na Jezusu (Lk 1, 1-4; 14-21) 26 P Timotej in Tit, šk; Pavla, sp 27 T Angela Merici, dv; Julijan, mč £ 28 S Tomaž Akvinski, rd c. uč; Peter Nolasco, H 29 C Valerij, šk; Julijan Ubogi, sp 30 P Martina, dv mč; Hijacinta, rd 31 S Janez Bosco, rd us; Marcela, vd Hodite, dokler imate luč, da vas ne objame tema (Jn 1? Zimski hlad nad strehami v goriškem Raštelu Lune - prvi krajec: 3. ob 23.53 ščip: 11. ob 11.23 zadnji krajec: 19. ob 16.27 mlaj: 26. ob 18.26 1 N 4. nav. ned.; Brigita Irska, dv; Pionij, mč Jezus ni prerok samo za Jude (Lk 4, 21-30) 2 P Svečnica - Gospodovo darovanje i 3 T Blaž, šk mč; Oskar (Ansgar), šk 4 5 Andrej Corsini, šk; Janez Leoniški, dh 5 C Agata, dv mč; Ingenuin in Albuin, šk 6 P Pavel Miki in tov. mč; Amand, šk 7 S Rihard, kr; Adavkt in frigijski mč 8 N 5. nav. ned.; Hieronim Emiliani, rd; Janez de Matha, rd Apostoli pustijo vse in gredo za Jezusom (Lk 5, 1-11) 9 P Apolonija, dv mč; Nikefor, mč 10 T Sholastika, dv; Vilijem Veliki, pšč 11 S Lurška Mati božja, Saturnin, mč 12 C Evlalija, mč; Benedikt A., op 13 P Katarina de Ricci, rd; Ermelinda, rd 14 S Ciril in Metod, slov. ap.; Valentin (Zdravko), mč 15 /V 6. nav. ned.; Jordan Saški, rd; Sigefrid (Žibert), šk Blagor ubogim, gorje bogatinom (Lk 6, 17; 20-26) 16 P Julijana, mč; Onezim, šk 17 T Aleš in tov. us. servitov; Silvin, šk 18 S Simeon Jeruz., šk mč; Flavijan, šk (fe 19 C Konrad, sp; Barbat, šk 20 P Sadot in tov., mč; Leon Sicilski, šk 21 5 Peter Damiani, šk c. uč; Irena, dv 22 N 7. nav. ned.; Sedež ap. Petra; Marjeta Kortonska, sp Bodite usmiljeni, kakor je Bog usmiljen (Lk 6, 27-38) 23 P Polikarp, šk mč; Dositej, mh 24 T Lucij, mč; Sergij, mč; (v Sloveniji: Matija, ap) 25 S Pepelnica; Valburga dv; Tarazij (Teras), šk ® 26 C Aleksander, šk; Matilda, dv 27 P Gabrijel Zal. Matere božje, rd; Baldomir, sp 28 S Roman op; Hilarij, pp Jaz govorim svetu to, kar sem slišal od Očeta (Jn 8, 26) Lune - prvi krajec: 5. ob 9.41 ščip: 13. ob 5.34 zadnji krajec: 21. ob 8.38 mlaj: 28. ob. 4.14 1 N 1. postna ned.; Albin, šk; Antonina, mč Jezus zavrne škušnjavca (Lk 4, 1-13) 2 P Neža Praška, dv; Henrik, rd 3 T Kunigunda, cs; Marin, mč 4 S Kazimir, poljski kraljevič J 5 C Janez Jožef od Križa, rd; Hadrijan, mč 6 P Fridolin (Miroslav), op; Koleta (Nika), rd 7 5 Perpetua in Felicita, mč; Gavdioz (Veselko), šk 8 /V 2. postna ned.; Janez od Boga, rd us; Beata, mč Jezus se med molitvijo spremeni (Lk 9, 28b-36) 9 P Frančiška Rimska, vd; Gregor iz Nise, šk c.uč 10 T 40 mučencev iz Sebaste; Makarij, mč 11 S Sofronij, šk; Konstantin, sp 12 C Doroteja (Dora), mč; Maksimiljan, mč 9 13 P Teodora (Božidara), mč; Nikefor, šk 14 S Matilda, kr; Florentina, op 15 N 3. postna ned.; Klemen (Milko) Dvoržak, rd Pokora odvzame božjo kazen (Lk 13,1-9) 16 P Hilarij, šk mč, in Tacijan, dk mč; Herbert, šk 17 T Patrik (Patricij), irski šk; Jedert (Jerica), dv 18 S Ciril Jeruzalemski, šk c. uč; Edvard, mč 19 C Jožef, mož Device Marije in Jezusov rednik 20 P Klavdija in tov. mč; Kutbert, šk (f 21 S Nikolaj iz Fliie, pšč; Filemon, mč 22 N 4. postna ned.; Lea, sp; Zaharija, pp Izgubljeni sin se vrne k očetu (Lk IS, 1-3; 11-32) 23 P Turibij, šk; Frumencij (Žitko), mč 24 T Dionizij Palestinski, mč; Katarina Šved., rd 25 5 Gospodovo oznanjenje Mariji; Dizma, desni razbojnik 26 C Ludgar, šk; Lara Krimska, mč 27 P Lidija, mč; Rupert Salzburški, šk % 28 S Bojan, kn mč; Sikst III., pp 29 /V 5. postna ned.; Bertold, rd; Ciril, dk Grešnik ne sme obsojati grešnika (Jn 8, 1-11) 30 P Amadej Savojski, kn; Janez Klimak, op 31 T Modest Gosposvetski, šk; Gvido, op Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi ljubite med seboj (Jn 13, 34) Lune - prvi krajec: 3. ob 21.18 ščip: 11. ob 23.23 zadnji krajec: 19. ob 20.53 mlaj: 26. ob. 12.41 1 S Hugo, šk; Venancij, šk mč 2 C Frančišek Paolski, rd us; Marija Egiptovska, sp i 3 P Sikst I., pp; Rihard, šk; Agapa, mč 4 5 Izidor Seviljski, šk; Platon, op 5 /V 6. postna - Cvetna ned.; Vincenc Ferrer, dh Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po Luku 6 P Irenej Sirmijski, šk; Marcelin, mč 7 T Janez de la Salle, rd us; Herman Jožef, rd 8 S Albert, šk mč; Valter, op 9 C Veliki četrtek; Marija Klopajeva, sv. ž 10 P Veliki petek-, Ezekijel, pr; Mihael Svetniški, rd @ 11 S Velika sobota-, Stanislav, šk mč; Gemma G., rd 12 /V VELIKA NOČ-GOSPODOVO VSTAJENJE Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih (Jn 20, 1-9) 13 P Velikonočni ponedeljek; Martin I., pp 14 T Valerijan in tov., mč; Lidvina, dv 15 5 Milena, kg; Peter Gonzales, rd 16 C Bernardka Lurška, dv; Benedikt Labre, sp 17 P Rudolf, mč; Fortunat, mč; Kateri Tekakwitha, dv 18 5 Elevterij Ilirski, mč; Aplonij, mč (I 19 /V 2. velikonočna ned. - Bela; Leon IX., pp; Ema, rd Čez osem dni je prišel Jezus (Jn 20, 19-31) 20 P Teotim, šk; Hilda, dv; Suplicij, mč 21 T Anzelm, šk c. uč; Konrad iz Parz., rd 22 S Leonid, mč; Aleksander (Saša), mč 23 C Jurij, mč; Adalbert (Vojteh), šk mč 24 P Fidelis (Zvesti) Sigmarinški, dh mč; Honorij, šk 25 S Marko, ev; Ermin, šk mč; državni praznik C 26 N 3. velikonočna ned.; Mati dobrega sveta Jezus da apostolom jesti (Jn 21, 1-19) 27 P Cita, dv; Hozana Kotorska, dv 28 T Peter Chanel, dh mč; Ludvik M. Grignon de M., dh 29 S Katarina Sienska, dv c. uč; Peter Veronski, mč 30 C Pij V., pp; Jožef Cotolengo, rd us Moj Gospod in moj Bog (Jn 20, 28) Lune - prvi krajec: 3. ob 11.4 ščip: 11. ob 15.29 zadnji krajec: 19. ob 5.35 mlaj: 25. ob 20.32 1 P Jožef Delavec - mednarodni praznik dela 2 S Atanazij, šk c. uč; Boris, kn j> 3 N 4. velikonočna ned.; Filip (Zdenko) in Jakob ml., ap Dobri pastir daje večno življenje (Jn 10, 27-30) 4 P Florijan (Cvetko), mč; Lazar Tržaški, mč 5 T Gotard, šk; Angel, mč 6 5 Dominik Savio, dijak; Evodij, šk 7 C Gizela, op; Flavij, mč 8 P Viktor Milanski, mč; Dezider (Željko), šk 9 S Herma, učenec ap Pavla; Pahomij, op 10 N 5. velikonočna ned.; Antonin, šk; Trsafska Mati božja Nova zapoved medsebojne ljubezni (Jn 13, 31-33a-35) O 11 P Mamert, šk; Sigismund (Žiga), kr 12 T Leopold Mandič, rd; Pankracij, mč 13 S Marija Mazzarello, rd; Servacij, šk v 14 C Matija, ap; Bonifacij, mč; Justina, mč 15 P Zofija (Sonja), mč; Izidor, km 16 S Janez Nepomuk, dh mč; Ubald, šk 17 N 6. velikonočna ned.; Jošt, op; Pashal Baylon, rd Sveti Duh nas uči evangelij (Jn 14, 23-29) 18 P Janez I., pp mč; Erik, kr (f 19 T Peter Celestin, rd; Ivo, dh 20 S Bernardin Sienski, rd; Plavtila, sp 21 Č Krispin, rd; Evtihij, mč 22 P Rita (Rijeta) Kasijska, rd; Renata, sp 23 S Leon Rostovski, šk; Ivana Antida, rd 24 /V gospodov vnebohod; Marija Pomočnica kristjanov Jezus blagoslavlja apostole in gre v nebesa (Lk 24, 46-53) ® 25 P Beda Častitljivi, dh c. uč; Gregor VIL, pp 26 T Filip Neri, dh; Lambert de Vence, šk 27 S Avguštin Canterburyski, šk; Julij, mč 28 Č German Pariški, šk; Bernard Menth., dh 29 P Teodozija, dv; Maksim Emonski, šk 30 S Kancijan in tov., oglejski mč 31 N bink0šti - Prihod Sv. Duha; Petronila, dv Jezus pošilja apostole in jim daje Sv. Duha (Jn 20, 19-23) Blagor ubogim v duhu (Mt 5, 3) Lune - prvi krajec: 2. ob 2.45 ščip: 10. ob 5.18 zadnji krajec: 17. ob 11.38 mlaj: 24. ob 4.50 1 P Justin, mč; Klavdij, op J 2 T Marcelin in Peter, mč; Erazem, šk mč 3 S Karel Lwanga in ugandski mč; Klotilda, kr 4 C Frančišek Carracciolo, rd us; Kvirin, šk mč 5 P Bonifacij, šk mč; Svetko, mč; Igor, kn 6 S Bertrand, oglej, šk; Norbert, šk 7 /V sveta trojica; prvi mučenci tržaške Cerkve; Robert, op Duh oznanja, kar ima Sin od Očeta (Jn 16, 12-15) 8 P Medard, šk; Vilijem, šk 9 T Efrem Sirski, dk c. uč; Primož in Felicijan, mč ¡3 10 S Bogumil, šk; Janez Dominici, šk 11 C Barnaba, ap; Feliks in Fortunat, mč 12 P Janez Fak., rd; Adela, dv 13 5 Anton Padovanski, rd c. uč; Trifil, šk 14 N sv. rešnje telo in kri gospodova Vsi so jedli in se nasitili (Lk 9, llb-17) 15 P Vid (Vitomir), mč; Prot, oglej, mč 16 T Gvido Kortonski, rd; Beno, šk (§ 17 S Gregor Barbarigo, šk; Adolf, šk 18 C Marcelijan in Marko, mč; Marina, dv 19 P Jezusovo Srce; Romuald, op 20 S Brezmadežno Marijino Srce; Silverij I., pp mč 21 N 12. nav. ned; Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, rd Jezus napove svojo smrt (Lk 9, 18-24) 22 P Tomaž More in Janez Fisher, šk mč; Niceta, oglej, šk 23 T Agripina, dv mč; Jožef Cafasso, dh C 24 S Rojstvo Janeza Krstnika; Favst, mč 25 C Eleonora, kr; Doroteja, dv 26 P Vigilij (Stojan), šk; Janez in Pavel, mč 27 S Ema Krška, kg; Ladislav, kr 28 N 13. nav. ned.; Irenej (Hotimir), šk mč Jezusove zahteve do učencev (Lk 9, 51-62) 29 P Peter in Pavel, prvaka apostolov 30 T Prvi mučenci rimske Cerkve; Emilijana, mč Le eden je dober (Mt 19, 17) Lune - prvi krajec: 1. ob 19.43 ščip: 9. ob 17.1 ;zadnji krajec. 16. ob 16.13 mlaj: 23. ob 14.44 prvi krajec: 31. ob 13.5 J 1 S Teobald (Bogoslav), pšč; Estera, sv ž 2 C Oton Bamberški, šk; Vital (Živko), mč 3 P Tomaž, ap; Heliodor, šk 4 S Urh, šk; Elizabeta Portugalska, kr 5 N 14. nav. ned.; Anton M., dh; Ciril in Metod, ap (v slov. šk.) Kristusovi učenci prinašajo mir (Lk 10, 1-12; 17-20) 6 P Marija Goretti, dv mč; Bogomila, sp 7 T Izaija, pr; Vilibald, šk 8 S Kilijan, šk mč; Prokop, mč ® 9 C Veronika Giuliani, op; Gorkumski mč 10 P Amalija (Ljuba), rd; Pij I., pp 11 5 Benedikt, op; Olga Kijevska, kg 12 N 15. nav. ned.; Mohor, šk, in Fortunat, dk, mučenca Kdo je moj bližnji? (Lk 10, 25-37) 13 P Henrik II. (Hinko), kr; Evgen, šk 14 T Kamil de Lellis, dh; Frančišek Šolan, rd 15 S Bonaventura, šk, c. uč; Vladimir Kijevski, kn $ 16 C Karmelska Mati božja; Elvira, op 17 P Aleš (Aleksij), sp; Marcelina, dv 18 S Friderik (Miroslav), šk mč; Arnold, šk 19 N 16. nav. ned.; Avrea (Zlatka), dv; Arsen, dk pšč Marta sprejme Jezusa (Lk 10, 38-42) 20 P Marjeta Antiohijska, dv mč; Elija, pr 21 T Lovrenc iz Brindisija, dh; Danijel, pr 22 S Marija Magdalena (Magda, Majda), sp $ 23 C Brigita Švedska, rd; Apolinarij, šk mč 24 P Krištof, mč; Kristina, mč; Boris in Gleb, kn mč 25 S Jakob, st. ap; Olimpija, vd 26 N 17. nav. ned.; Joahim in Ana, starša Device Marije Jezus obljublja uslišanje vztrajne molitve (Lk 11, 1-13) 27 P Kliment Ohridski, Gorazd, Sava, Naum, Angelar, šk in op 28 T Viktor (Zmago) I., pp; Samson (Samo), šk 29 S Marta iz Betanije, sv ž; Olaf, kr 30 C Peter Krizolog, šk c. uč; Abdon in Senen, mč i 31 P Ignacij Lojolski, rd us Če hočeš, me moreš očistiti (Mr 1, 40) Lune-ščip: 8. ob 3.10 zadnji krajec: 14. ob 20.48 mlaj: 22. ob 3.3 prvi krajec: 30. ob 6.7 1 S Alfonz de Liguori, šk c. uč; Makabejski bratje, mč 2 N 18. nav. ned.; Evzebij iz Vercellija, šk; Štefan I., pp Jezus svari pred lakomnostjo (Lk 12, 13-21) 3 P Lidija, sv ž; Avguštin Kazotič, šk 4 T Janez M. Vianney, dh 5 S Marija Snežna (Nives); Ožbalt, kr 6 C Jezusova spremenitev na gori 7 P Sikst II., pp in tov. mč; Kajetan, dh ® 8 S Dominik (Nedeljko), rd us; Cirijak, mč 9 /V 19. nav. ned; Peter Faber, rd; Edith Stein, rd mč Vedno moramo biti pripravljeni (Lk 12, 32-48) 10 P Lovrenc, dk mč; Asterija (Zvezdana), mč 11 T Klara (Jasna), dv; Tiburcij in Suzana, mč 12 S Hilarija, mč; Inocenc XI., pp 13 C Poncijan, pp, in Hipolit, dh, mč t 14 P Maksimilijan Kolbe, rd mč; Evzebij, dh 15 S MARIJINO VNEBOVZETJE; Tarcizij, mč Bog povišuje nizke (Lk 1, 39-56) 16 N 20. nav. ned.; Rok, sp; Štefan Ogrski, kr Za Jezusa se je treba odločiti (Lk 12, 49-53) 17 P Hijacint Poljski, rd; Liberat (Svobodan), op mč 18 T Helena (Jelka, Alenka), cs; Agapit, mč 19 S Janez Eudes, rd us; Boleslav, mč 20 C Bernard, op c. uč; Samuel, pr 21 P Pij X., pp; Sidonij (Zdenko), šk C 22 S Devica Marija Kraljica; Sigfrid (Zmago), op 23 /V 21. nav. ned.; Roza iz Lime, dv; Filip Benizzi, dh Jezus je odrešenik vseh ljudi (Lk 13, 22-30) 24 P Jernej (Bartolomej), ap; Emilija de Vialar, rd 25 T Ludvik IX., kr; Jožef Kalasanc, rd 26 S Rufin, šk; Ivana E. Bichier, rd us 27 C Monika, mati sv. Avguština; Cezarij, šk 28 P Avguštin, šk c. uč; Pelagij, mč 29 S Mučeništvo Janeza Krstnika; Sabina, mč J 30 N 22. nav. ned; Feliks (Srečko), mč; Gavdencija, mč Kdor se ponižuje, bo povišan (Lk 14, 1.7-14) 31 P Rajmund (Rajko) Nonat, rd; Pavlin, šk Znamenje, ki se mu bo nasprotovalo (Lk 2, 34) Lune - ščip: 6. ob 1 2.21 zadnji krajec: 13. ob 2.58 mlaj: 20. ob 18.2 prvi krajec: 28. ob 22.11 1 T Egidij (Tilen), op; Verena, dv 2 S Maksima, mč; Emerik, kr 3 C Gregor Veliki, pp c. uč; Mansvet, šk 4 P Rozalija (Zalka), dv; Ida, sp 5 S Lovrenc Giustiniani, šk; Viktorin, šk mč 3 6 N 23. nav. ned.; Petronij, šk; Evelina, mč Odpoved prinaša svobodo (Lk 14, 25-33) 7 P Regina, dv mč; Bronislava, rd 8 T Marijino rojstvo; Hadrijan, mč 9 S Peter Klaver, rd; Dorotej in Gorgonij, mč 10 C Nikolaj Tolentinski, sp; Pulherija, cs 11 P Emilijan (Milko, Milan), šk; Nada, sp 12 S Gvido, sp; Tacijan (Tihomil), mč (t 13 N 24. nav. ned.; Janez Krizostom (Zlatousti), šk c. uč Veselje v nebesih zaradi spreobrnjenja grešnikov (Lk 15, 1-32) 14 P Povišanje sv. Križa; Notburga, dv 15 T Žalostna Mati božja (Dolores); Melita, mč 16 S Kornelij, pp, in Ciprijan, šk mč; Ljudmila, kg 17 C Roberto Bellarmino, šk c. uč; Lambert, šk mč 18 P Jožef Kupertinski, dh; Irena, mč 19 S Januarij, šk mč; Teodor (Božidar), šk # 20 N 25. nav. ned.; Andrej Kim, dh, in Korejski mučenci Izbira med Bogom in bogastvom (Lk 16 1-13) 21 P Matej (Matevž), ap ev; Jona, pr 22 T Tomaž Villanovski, šk; Mavricij in tov. mč 23 S Lin, pp; Marta Perzijska, dv mč 24 C Marija Devica, rešiteljica jetnikov; Gerard, šk 25 P Avrelija (Zlata), dv; Sergij Radoneški, op 26 S Kozma in Damijan, mč; Nil, op 27 N 26. nav. ned.; Vincencij Pavelski, rd us; Hiitruda, dv V večnosti ima vse drugačno vrednost (Lk 16, 19-31) J 28 P Venčeslav (Vaclav), kn mč; Lavrencij Riuz in jap. mč 29 T Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli 30 S Hieronim, dh c. uč; Zofija, sp Česar je polno srce, govore usta (Lk 6, 45) Lune - ščip: 5. ob 21.1 2 zadnji krajec: 12. ob 12.11 mlaj: 20. ob 11.9 prvi krajec: 28. ob 12.46 1 Č Terezija Deteta Jezusa, dv c. uč; Remigij, šk 2 P Angeli varuhi; Teofil (Bogoljub), sp 3 S Kandit (Žarko), mč; Evald, mč 4 N 27. nav. ned.; Frančišek Asiški, rd us; Petronij, šk Prosimo za močno vero (Lk 17, 5-10) ¡3 5 P Marcelin, šk; Flavija, mč 6 T Bruno, rd us; Renato, šk 7 S Rožnovenska Mati božja; Marko L, pp 8 C Sergij Tržaški, mč; Pelagija, sp; Demetrij Sol., mč 9 P Dioniz, šk in tov. mč; Janez Leonardi, dh 10 S Frančišek Borgia, rd; Hugolin, mč 11 N 28. nav. ned.; German, šk; Aleksander Sauli, šk Pohvala hvaležnega ozdravljenca (Lk 17, 11-19) (t 12 P Maksimilijan Celjski, šk; Serafin, rd 13 T Edvard, kr; Koloman, mč 14 S Kalist I., pp mč; Gaudencij (Veselko), šk 15 C Terezija Velika Avilska, rd c. uč 16 P Hedvika, rd; Marjeta M. Alakok, dv 17 S Ignacij Antiohijski, šk mč; Viktor, šk 18 N 29. nav. ned.; Luka, ev; Julijan, pšč Bog odpušča skesanemu grešniku (Lk 18, 9-14) 19 P Izak Jogues in kanadski mč; Pavel od Križa, dh ® 20 7" Vendelin, op; Irena (Miroslava), mč 21 S Uršula, dv mč; Celina, sp 22 C Marija Šaloma, sv ž; Bertilda, rd 23 P Janez Kapistran, rd; Severin, mč 24 S Anton M. Claret, rd us; Martin, op 25 N 30. nav. ned.; Krizant in Darija, mč; Krišpin, šk mč Bog odpušča skesanemu grešniku (Lk 18, 9-14) 26 P Lucijan, mč; Florij, mč 27 T Sabina Avilska, mč; Vincenc, mč i 28 S Simon in Juda Tadej, ap; Cirila, dv mč 29 Č Mihael Rua, rd; Narcis, šk 30 P Marcel, mč; Alfonz Rodriguez, rd 31 S Volbenek, šk; Kvintin, mč Blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne (Lk 7, 23) Lune - ščip: 4. ob 6.18 zadnji krajec: 11. ob. 1.28 mlaj: 19. ob 5.27 prvi krajec: 27. ob 1.23 1 /V 31. nav. ned.; VSI SVETI Veliko je plačilo v nebesih (Mt 5, l-12a) 2 P Spomin vseh vernih rajnih 3 T Just Tržaški, mč; Viktorin Ptuj., šk 0 4 5 Karel (Drago) Boromejski, šk 5 C Zaharija in Elizabeta, starša J. Krstnika; Oglejski mč 6 P Lenart (Narte), op; Sever, šk 7 S Engelbert, šk; Ernest, mč 8 /V 32. nav. ned.; Deodat (Bogdan), pp; Bogomir (Mirko), šk Bog daje večno življenje (Lk 20, 27-38) 9 P Posvetitev lateranske bazilike; Teodor (Božidar, Darko), mč 10 T Leon Veliki, pp c. uč; Andrej Avelinski, dh (t- 11 S Martin (Davorin), šk; Menas, pšč 12 C Jozafat Kunčevič, šk mč; Kunibert, šk 13 P Stanislav Kostka, rd; Brie, šk 14 S Nikolaj Tavelič, mč; Didak (Diego), rd 15 N 33. nav. ned.; Albert Veliki, šk c. uč; Leopold, kn Stanovitno čakajmo Kristusov prihod (Lk 21, 5-19) 16 P Marjeta Škotska, kr; Gertruda (Jedert, Jerica), rd 17 7" Evfemija in Tekla, mč; Elizabeta Ogr., rd 18 S Posv. rim. bazilik Petra in Pavla; Abdija, pr C 19 C Neža Asiška, dv; Barlam, mč 20 P Edmund, kr mč; Feliks Valois, rd 21 S Marijino darovanje (Marija od zdravja); Gelazij I., pp 22 N 34. nav. ned; JEZUS KRISTUS-KRALJ VESOLJSTVA Desni razbojnik prosi za sprejem v Kr. kraljestvo (Lk 23, 35-43) 23 P Klemen I., pp mč (Milivoj, Milko); Kolumban, op 24 T Andrej Dung-Lac in tov., vietnam. mč; Krizogon, mč 25 S Katarina Aleks., dv mč; Erazem, mč 26 C Leonard Portomavriški, rd; Silvo, op 1 27 P Valerijan Oglejski, šk; Virgil, šk 28 5 Katarina Labouré, dv; Jakob Markijski, rd 29 N 1. adventna ned.; Saturnin, mč; Radogost, šk P Jezus opominja, naj bomo pripravljeni (Mt 24, 37-44) 30 T Andrej, ap; Justina, dv mč Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru (Lk 7, 50) Lune - ščip: 3. ob 16.19 zadnji krajec: 10. ob 18.54 mlaj: 18. ob 23.42 prvi krajec: 26. ob 11.46 1 T Eligij, šk; Natalija (Božena), sp 2 S Kromacij, šk; Bibijana (Vivijana, Živka), dv mč 3 3 C Frančišek Ksaver, rd; Kasijan, mč 4 P Barbara, dv mč; Janez Damaščan, dh c. uč 5 S Saba (Sava), op; Krispina, mč 6 N 2. adventna ned.; Nikolaj (Miklavž), šk; Apolinarij, mč Janez Krstnik nas kliče k spreobrnjenju (Mt 3, 1-12) 7 P Ambrož, šk c. uč; Agaton, pp 8 T brezmadežno spočetje device marije Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj (Lk 1, 26-38) 9 S Valerija, mč; Peter Fourier, rd (f 10 Č Loretska Mati božja; Melkijad, pp 11 P Damaz I., pp; Danijel Stilit. pšč 5 ivana Frančiška de Chantal, rd 13 N 3. adventna ned.; Lucija, dv mč; Otilija, op Janez Krstnik vprašuje o Kristusu (Mt 11, 2-11) 14 P Janez od Križa, dh c. uč; Dušan, šk 15 T Kristina, dv; Marija K. di Rosa, rd us 16 S Albina, dv mč; Adelhajde (Adela), cs 17 C Lazar iz Betanije; Vivina, dv S 18 P Teotim in Baziljan, mč; Gracijan, šk 19 S Urban V., pp; Favsta, sp 20 /V 4. adventna ned.; Evgen in Makarij, mč; Dominik Siloški, op Jezusova mati je iz Davidovega rodu (Mt 1, 18-24) 21 P Peter Kanizij, dh c. uč 22 T Demetrij Afriški (Mitja), mč; Francesca Cabrini, rd 23 S Janez Kancij, dh; Viktorija, mč 24 C Božična vigilija - Sveti večer; prastarša Adam in Eva 25 P božič-gospodovo rojstvo; Anastazija, mč Beseda se je učlovečila in se naselila med nami (]n, 1, 1-18) i 26 S Štefan, dk prvi mč 27 N sveta družina; Janez, ap ev Jožef po božji volji reši sveto Družino (Mt 2, 13-15; 19-23) 28 P Nedolžni otroci, mučenci 29 T Tomaž Becket, šk mč; David, kr 30 S Evgen, šk; Liberij, šk 31 C Silvester I., pp; Melanija, op Pri Bogu je en dan kakor tisoč let (2 Pt 3, 8) I. JANUAR NAŠEGA (GREGORIJANSKEGA) KOLEDARJA JE: 19. december 1997 po julijanskem koledarju 23. keihak 1714 po koptskem koledarju 3. tebeth 5758 po judovskem koledarju 2. ramadan 1418 po muslimanskem koledarju ZAČETEK LETNIH ČASOV: pomlad 20. marca ob 20.56 poletje 21. junija ob 15.4 jesen 23. septembra ob 6.39 zima 22. decembra ob 2.58 SONČNA MRKA 26. febuarja bo mrk popoln. Začetek ob 15.50, maksimum ob 18.28 in konec ob 21.6. Viden bo v Severni Ameriki, predvsem na njenem južnem delu, v severnem delu Južne Amerike ter na skrajnem zahodu Afrike. 22. avgusta bo mrk kolobarjast. Začetek ob 0.10, maksimum ob 3.6 in konec ob 6.2. Viden bo v Avstraliji, Novi Zelandiji, na otokih med Avstralijo in Azijo, v Indiji ter jugovzhodnem delu Azije. LUNINI MRKI 13. marca bo mrk delen. Polsenca bo začela zagrinjati luno ob 3.14. Maksimum bo ob 5.20. Senca se bo umaknila z lunine površine ob 7.26. Mrk bo viden v obeh Amerikah in deloma v Evropi ter Afriki. 8. avgusta bo mrk delen. Polsenca bo začela zagrinjati luno ob 2.32. Maksimum bo ob 3.25 in konec ob 4.18. Videm bo v Evropi, Afriki, v vzhodnem delu Severne Amerike in v Južni Ameriki. 6. septembra bo mrk delen. Polsenca bo začela zagrinjati luno bo 10.14. Maksimum bo ob 12.10 in konec ob 14.6. Viden bo v vzhodni Aziji, Avstraliji, v zahodnem delu Severne Amerike in deloma v Južni Ameriki. NB Vsi podatki so v srednjeevropskem času. Ko je v veljavi poletna (legalna) ura, je treba prišteti eno uro. opomba O štetju stoletij. Ker se je I. stoletje začelo s 1. januarjem leta, se je to izteklo z 31. decembrom leta 100. XX. stoletje se je začelo s 1. januarjem leta 1901 in se bo končalo z 31. decembrom leta 2000. Začetek XXI. stoletja ter obenem tretjega tisočletja bo 1. januarja leta 2001. astronomske podatke zbral dr. Pavel Zlobec S. Čuk Slovensko zahvalno romanje v Rim od 13. do 15. decembra 1996 "V letošnjem maju smo doživeli obisk velikega romarja - papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji... Za vse lepo in dobro, kar smo doživeli s papežem v naši domovini, se želimo s tem romanjem zahvaliti. Veselimo se, da prav letos na Trgu sv. Petra stoji slovensko božično drevo in bomo skupaj okoli njega, ko ga bodo osvetlili." Tako je v romarski knjižnici s sporedom vseh srečanj med bivanjem v svetem mestu zapisal ljubljanski pomožni škof msgr. Alojz Uran. "Zahvalno romanje v večno mesto pomeni najprej zahvalo za dar vere, ki sta jo vsemu svetu posredovala prvaka apostolov Peter in Pavel. Na njunih grobovih bomo obhajali slovesno evharistijo. Stopali bomo po sledeh naših prednikov, ki so potovanje v Rim - Romo dojemali kot najod-ličnejše versko potovanje - romanje." Organizatorji romanja - Slovenska Slovensko božično drevo pred baziliko sv. Petra škofovska konferenca, Radio Ognjišče, Družina in potovalna agencija Quo vadiš - so privabili nad 4000 romarjev, tako da je bilo to romanje v Rim drugo največje doslej - po tistem leta 1979, ko je bilo romarjev več kot 5000. Maša pričakovanja pri Prvo romarsko srečanje je bilo v petek, 13. de-Sv. Janezu Bosku cembra 19%, Db šestih zvečer v cerkvi sv. Janeza Boska v rimski četrti Tuscolano. Somaševanje slovenskih škofov (iz zdravstvenih razlogov sta bila odsotna ljubljanski nadškof in slovenski metro-polit dr. Alojzij Šuštar ter ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas) je vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Romarjem, ki so "ustvarili gnečo" v prostorni cerkvi, je spregovoril ljubljanski pomožni škof Alojz Uran, ki je s svojo ognjevito besedo pokazal na pomen papeževega obiska pri nas in na njegove obetajoče sadove. V Rim smo se prišli zahvalit prav za potrditev v veri. Vzklik "Papež 'ma vas rad!", izrečen ob nepozabnem srečanju z mladimi v Postojni na njegov rojstni dan 18. maja 1996, še vedno odmeva v naših srcih. Zbrano romarsko občestvo je z vsem srcem prepevalo priljubljene slovenske adventne pesmi, ki so bile lepa priprava na naslednji dan, ko je bilo na vrsti evharistično slavje v baziliki sv. Petra in srečanje s svetim očetom. V pričakovanju tega so se romarji odpravili k počitku. Zahvalna maša nad Vsebinski višek tega zahvalnega romanja je bila maša grobom sv. Petra naj grobom svetega Petra v prvi baziliki katoliškega sveta. Somaševanje, pri katerem so sodelovali vsi navzoči slovenski škofje in okoli 140 duhovnikov - številni množici pa se je pridružilo še okoli 500 romarjev, ki so prileteli s tremi letali - je vodil vatikanski državni tajnik kardinal Angelo Sodano. Bogoslužni jezik je bila latinščina, zbrano občestvo pa je odgovarjalo v slovenščini. Slovensko mašo je s svojim petjem spremljal pevski zbor Anton Foerster iz ljubljanske stolnice pod vodstvom prof. Jožeta Trošta. Po evangeliju je na ambon, odkoder razglaša božjo besedo sveti oče, stopil mariborski škof dr. Franc Kramberger. V duhu svojega svetniškega predhodnika Antona Martina Slomška je govoril o adventnih vencih slovenske vernosti. Govoril je o luči slovenskega adventnega venca, o štirih svečah, ki gorijo na njem. "Prva sveča pomeni luč čuječnosti in pripravljenosti na Kristusov prihod... Druga sveča pomeni luč spreobrnjenja... tretja luč pomeni veselje... In četrta luč pomeni luč spoznanja." Potem je te luči povezal z zgodovino našega naroda: "Prva luč je luč vere -krst očetov našega naroda... Druga luč je luč lastne kulture in jezika.. Tretja luč je na slovenskem adventnem vencu zagorela pred petimi leti, ko je Slovenija postala samostojna država... In četrta luč na slovenskem adventnem vencu še ne gori. Toda upamo, da bo kmalu zagorela. To je luč svetosti slovenskega naroda. Mislim na tisto adventno pričakovanje ali hrepenenje, ki ga nosimo vsi Slovenci v svojih srcih - na beatifikacijo svetniškega škofa Antona Martina Slomška in drugih svetniških kandidatov." Večina sodelujočih pri maši je pristopila k obhajilu in oskrbniki vatikanske bazilike so se znašli "v krizi": hostij jim je skoraj zmanjkalo - take "evharistične lakote" niso navajeni! Pri maši v baziliki sv. Petra so bili navzoči tudi predstavniki slovenskega političnega življenja z državnim predsednikom Milanom Kučanom. Srečanje s papežem čustveni vrh slovenskega dne v Vatikanu pa je v znamenju hvaležnosti bila avdienca v dvorani Pavla VI., ki je pravo čudo sodobne arhitekture. Romarji so se v njej zbrali že po enajsti uri. Čas do prihoda svetega očeta so zapolnili živahni takti pihalnega orkestra SVEA iz Zagorja ob Savi. "Dobrega prijatelja iz Stožic, Postojne in Maribora" je množica, ki je napolnila dobršen del prostorne dvorane, pozdravila z navdušenim ploskanjem. V odsotnosti predsednika Slovenske škofovske konference nadškofa Šuštarja je papeža pozdravil njen podpredsednik, mariborski škof Franc Kramberger. "Srečanja z Vami v naši domovini so neizbrisno zapisana ne samo v našem spominu, marveč tudi v zgodovini našega naroda," je dejal. "Danes, ob zahvalnem romanju za Vaš obisk v naši domovini, ko Vam in Vašim sodelavcem izročamo božično drevo, simbol Življenja, ki se je rodilo v Betlehemu in se znova rojeva v naših srcih, Vam želimo s preprosto in domačo besedo: blagoslovljen Božič, srečno, zdravo in veselo Novo leto!" Za škofom Krambergerjem je papeža pozdravil Andrej Ster, minister za notranje zadeve, predsednik državnega odbora za pripravo papeževega obiska. "Prišli ste med nas kot sejalec, ki seje dobro seme. Slovenci že občutimo, da je seme Vašega obiska padlo na rodovitno zemljo in da že rodi in da bo obrodilo stoteren sad. Kot simbol Vam poklanjamo posodo z božičnim žitom." Si/, oče s slovenskimi škofi med avdienco v soboto, 14. decembra Sveti oče je na ta dva iskrena pozdrava odgovoril: "Vesel sem, da vam lahko izrečem prisrčno dobrodošlico, ko se spominjam lepih dni, ki sem jih preživel med vašim ljubljenim narodom od 17. do 19. maja letos. Danes se vam želim ponovno zahvaliti za vaše iskreno gostoljubje... Z veseljem se spominjam najbolj izstopajočih dogodkov v tistih dneh: bogoslužnih večernic z duhovniki in redovniki v ljubljanski stolnici, prisrčnega in pomenljivega srečanja z mladimi v Postojni, srečanja s predstavniki kulture v mariborski stolnici in obeh slovesnih evharističnih slavij v Stožicah in v Mariboru... Danes želim ponoviti spodbude, ki sem vam jih namenil ob mojem slovesu: še naprej si prizadevajte, da vztrajno črpate življenjski sok iz vaše stoletne krščanske tradicije, da se boste mogli pogumno in odločno soočiti s sedanjimi in prihodnjimi nalogami... Z vašo navzočnostjo v Rimu, v središču, odkoder se je širila kultura, ki je obogatila staro celino, potrjujete poslanstvo slovenskega naroda, da postane most med različnimi starimi evropskimi kulturami in tako prinaša mir in razumevanje med ljudi. O tej nalogi tako zgovorno priča smreka, ki je prišla letos iz vaše lepe in cvetoče dežele in ki bo razsvetljena na Trgu svetega Petra v božičnem času. Hvala, predragi, za ta tako pomenljivi dar..." Prekmurska bukev skoraj neopazno je šlo mimo neko drugo sim-v vatikanskih vrtovih bolično dejanje: zasaditev mlade bukve na vatikanskih vrtovih za baziliko svetega Petra. Sadiko tega drevesa, ki ga v vatikanskih vrtovih doslej ni bilo, so prinesli iz Prekmurja. Zasadili so ga nedaleč proč od slovaške lipe, ki so jo zasadili leta 1994, in izraelske oljke, zasajene leto pred tem. "Na tem mestu naj zraste v mogočno drevo, simbol trdne vezi med Slovenijo in Svetim sedežem," je dejal Jože Osterc, minister za kmetijstvo Republike Slovenije, potem ko je drevesce položil v izkopano jamo. Ob njem je bil kardinal Luigi Poggi, ravnatelj Vatikanske knjižnice in oskrbnik vatikanskih vrtov, ki je sprejel to drevesce, zastopnika najbolj razširjenih listavcev na slovenskih tleh. Ob zasaditvi bukve je ravnatelj papeškega zavoda Slovenik prelat dr. Maksimilijan Jezernik ubral slovensko narodno pesem Pozimi pa rožice ne cveto. Lepotica iz kočevskih gozdov Qb vitkem obelisku, ki kraljuje sredi Trga na Trgu sv. Petra sv petra> vsako leto pred božičnimi prazniki postavijo velike jaslice. Papež Janez Pavel II. je izrazil željo, da bi ob jaslicah stala tudi božična smreka. Prvič so jo postavili leta 1979 in odtlej jo vsako leto darujejo različne države. 1996 je bila na vrsti Slovenija, ki je papežu v zahvalo za njegov majski obisk darovala "lepotico" iz Slovenske vasi pri Kočevju (nekaterim je bilo zanjo strašno "hudo", da so ji pisali "pogrebne" govore, kakor ne bi vedeli, da so za razne proslave smreke na veliko padale!). Smreka je visoka 28 metrov, stara pa je 76 let - toliko kot papež. Slovenska rimska sobota, 14. decembra 1996, se je končala z dveur- Zasaditev prekmurske bukve v vatikanskih vrtovih nim "ljudskim slavjem ob razsvetlitvi naše smreke. Poleg slovenskih romarjev so se tega slavja udeležili tudi številni diplomati, akreditirani pri Svetem sedežu, drugi gostje in mnogi Rimljani. Papeževo okno, skozi katero se lepo vidi smreka, je bilo razsvetljeno ves čas, ko je trajal kulturni spored ob smreki. Spored, za katerega je povezovalno besedilo napisala prof. Berta Golob, je imel namen predstaviti "Slovenijo, znamenito deželo v srcu Evrope". O pomenu darovanja slovenske božične smreke papežu je spregovoril najprej slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu Štefan Falež, predsednik Milan Kučan in škof Alojz Uran. V imenu Vatikana je smreko sprejel in se zanjo zahvalil upravitelj vatikanske države kardinal Castillo Lara. Lučke na smreki je prižgala vnukinja veleposlanika Faleža. Program so oblikovali: pihalni orkester SVEA iz Zagorja ob Savi, folklorna skupina iz Preloke v Beli Krajini, ansambel Gašperji, pevca Joži Kališnik in Ivan Hudnik ter vokalna skupina Krila, povezovala pa sta ga Ida Baš in Drago Klemenčič. Spored se je končal z ognjemetom in na koncu se je izpisalo: "Hvala, sv. oče!" Prošnja za zvestobo Ndkat:eri romarji - tisti, ki so v večno mesto pripo-pri Sv. Pavlu tovaij z letalom, pa tudi nekateri iz severnih predelov naše domovine - so odpotovali domov že v soboto zvečer ali v nedeljo dopoldne. Več kot polovica pa se jih je ob dveh popoldne zbralo v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. Med somaševanjem, ki ga je vodil koprski škof Metod Pirih in ga je z ubranim petjem bogatil mešani pevski zbor Anton Foerster iz Ljubljane pod vodstvom Jožeta Trošta, se je k Bogu dvigala prošnja, da bi se vsa lepa doživetja teh dni zapisala globoko v srca romarjev in se "izpisovala" v njihovem življenju vsakdanjega okolja. "V teh treh dneh smo se tu v Rimu, kakor apostol Pavel pred Damaskom, srečali z izredno Božjo lučjo," je v svojem nagovoru dejal škof Metod. "Svojemu krščanskemu poklicu smo naravnali smer, poglobili vero, osvežili in utrdili svoje krstne, birmanske, zakonske, duhovniške in redovniške obljube. Prišli smo do novih moči in do prepričanja, da bo odslej hoja za Kristusom lepša in bolj pogumna." Svoj nagovor je škof sklenil z voščilom: "Vsem želim, da bi se srečno vrnili na svoje domove, o Božiču pa začutili, kako srečanje z Jezusom Kristusom prinaša razloge za upanje in življenju daje smisel." Po maši je "vlak" avtobusov iz sončnega Rima obrnil proti severu. Večina romarjev je prišla domov sredi noči, toda v srcih vseh je bilo svetlo. Jurij Paljk Novi ljubljanski nadškof dr. Franc Rode "Hočem, z Božjo pomočjo stati inu obstati/" Tako je na koncu svojega posvečenja v ljubljanskega nadškofa vzkliknil dr. Franc Rode. Ko pa se je zahvaljeval vsem prisotnim po sveti maši je ob koncu dejal pretresljive in zelo pomembne besede: "Ko na pragu tretjega tisočletja sprejemam škofovsko odgovornost, se zavedam svoje človeške krhkosti, hkrati pa me navdaja neizmerno zaupanje v Božjo pomoč in Marijino varstvo. Na to pot stopam s tisto vero, s katero - kot pravi Trubar -'more an keršenik v tih nadlugah inu is-kušnavah stati inu obstati'." Novi ljubljanski nadškof dr. Franc Rode si je tudi za svoje nadškofovsko vodilo izbral Trubarjev stavek Stati inu obstati, ki je zapisan pod njegov nadškofovski grb. Sončna in pomladna nedelja je v Ljubljano privabila veliko gostov iz vsega sveta, saj se je v cerkvi sv. Nikolaja, ljubljanski stolni cerkvi, zbralo veliko kardinalov, nadškofov in škofov, duhovnikov in redovnikov, častitih sester in seveda veliko vernih ljudi, vidno sta bili tudi zastopani evangeličanska slovenska skupnost in predstavniki pravoslavne cerkve v Sloveniji. Za glavnega posvečevalca si je dr. Rode izbral dosedanjega ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, za soposvečevalca pa sta bila ob njem še dr. Franc Perko, nadškof iz Beograda in dr. Alojzij Ambrožič, nadškof iz To-ronta. Na posvečenje novega nadškofa pa sta prišla tudi oba druga slovenska ordinarija: mariborski škof dr. Franc Kramberger in koprski škof msgr. Metod Pirih, ki je tudi škof za Slovence po svetu. Bili pa so prisotni tudi trije pomožni škofje: iz Ljubljane generalni vikar msgr. Jožef Kvas in msgr. Alojz Uran, iz Maribora pa dr. Jožef Smej. Vabilu se je odzval tudi pronun-cij Svetega sedeža pri Evropski zvezi v Bruslju nadškof Janez Moretti, ki je po materi slovenskega rodu. Sestrske Cerkve so zastopali zagrebški nadškof kardinal Franjo Kuharic, škof dr. Egon Kapellari iz Celovca je zastopal avstrijsko škofovsko konferenco, goriški nadškof Antonio Vitale Bom-marco, ki je zastopal italijansko škofovsko konferenco, iz hrvaške Istre je prišel škof Bogetič iz Poreča. Tržaškega škofa Ravignanija je zastopal generalni vikar za Slovence msgr. Franc Vončina. Iz Rima je prišla številna delegacija, med katerimi je bil tudi kardinal Paul Poupard, ki je bil 16 let predstojnik novega nadškofa. Z vatikanskega Tajništva za edinost je prišel tajnik škof Jean Claude Perisset, bila pa sta prisotna tudi msgr. Maksimi-ljan Jezernik, rektor papeškega zavoda Slovenik in msgr. Ivan Jurkovič, ki dela na državnem tajništvu v Vatikanu. Izredno lepo je bila tudi zastopana mlada slovenska demokratična država s predsednikom Milanom Kučanom na čelu, predsednikom državnega zbora dr. Janezom Podobnikom, podpredsednikom slovenske vlade Marjanom Podobnikom, ljubljanskim županom dr. Ruplom, prvaki vseh slovenskih strank in vidnimi predstavniki slovenskih kulturnih ustanov, Akademije znanosti in umetnosti, obeh slovenskih univerz, Svetovnega slovenskega kongresa. Bili pa so prisotni tudi visoki diplomatski predstavniki, ki so akreditirani pri slovenski vladi. Že pred 16. uro, ko se je začela slovesna sveta maša, je bila stolnica nabito polna in tudi pred cerkvijo je bilo slovesno. Za ubrano petje so v cerkvi poskrbeli dirigent prof. Jože Trošt, ki je vodil združeni mešani stolni zbor in komorni zbor Anton Foerster, na orglah je pevce spremljal akademik Primož Ramovš, sodeloval je še trobilni kvartet Gallus, solista Veronika Fink-Menvielle in Marko Fink, na stranskih orglah pa je igral dr. Edo Škulj. Stalni deli maše so bili peti po Maši svetega Jožefa skladatelja Stanka Premrla, seveda pa je bilo tudi veliko ljudskega petja, ki je bilo tudi najbolj prepričljivo, saj nas je vse združilo v občestvo. Slovesno bogoslužje je trajalo skoraj tri ure, pa vendar se nikomur v cerkvi ni zdelo, da je svečan obred posvetitve novega ljubljanskega nadškofa dr. Franca Rodeta predolg, in to tako zaradi ubranega in lepega petja kot tudi zaradi globoke zbranosti vseh prisotnih. Seveda je bil za vse prisotne najbolj ganljiv prav trenutek posvetitve novega slovenskega nadškofa. Obred posvečenja se je pričel s svečano pesmijo S skupno pesmijo prosimo. Vsi zbrani smo prosili s pesmijo: Pridi, pridi, Sveti Duh! Dr. Franc Rode je prišel pred oltar z duhovnikom spremljevalcem, ki je bil dr. Anton Stres in le-ta je nagovoril nadškofa Šuštarja: "Prečastiti oče Alojzij, Cerkev želi, da posvetite duhovnika Franca Rodeta za breme škofovstva." Nadškof Šuštar je odvrnil: "Imate papeževo pismo?" Dr. Stres: "Imamo. Prinaša ga apostolski nuncij msgr. Edmond Farhat." Nadškof Šuštar: "Preberite ga." Msgr. Farhat je slovesno prebral pismo Janeza Pavla II., s katerim sveti oče imenuje dr. Franca Rodeta za ljubljanskega nadškofa. Nato je nadškof Šuštar začel s spraševanjem dr. Rodeta. Odgovarjal je z glasnim in odločnim: "Hočem". Zadnje vprašanje nadškofa Šuštarja se je glasilo: "Ali hočeš vsemogočnega Boga neprenehoma prositi za sveto ljudstvo in brez graje opravljati službo velikega duhovnika?" Dr. Rode je jasno in odločno odgovoril: "Hočem, z Božjo pomočjo." Ulegel se je pred oltar in vsa cerkev je prepevala litanije vseh svetnikov. Sledilo je polaganje rok posvečevalcev v sveti tihoti. Nato je nadškof Šuštar mazilil izbranega in mu, že posvečenemu, izročil evangeljsko knjigo, blagoslovil škofovska znamenja, mu nataknil škofovski prstan, mu dal v tišini mitro na glavo, mu končno še izročil pastirsko palico in ga povabil naj sede na škofovski stol, tako je dr. Franca Rodeta ustoličil pri škofovskem sedežu, sam pa je sedel na njegovo desno stran. Novoposvečeni nadškof je izmenjal poljub miru z vsemi navzočimi škofi in sledil je gromek in spontan aplavz vse cerkve, pa čeprav je msgr. Franci Petrič - glavni urednik Družine in cerkveni ceremoniar škofovskega posvečen j a - v stolnici na samem začetku slovesne svete maše prosil vse navzoče, naj bi med obredom ne ploskali. Gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar je med mašo novemu ljubljanskemu nadškofu med drugim dejal, naj se zaveda, da biti škof ne pomeni imeti čast, ampak da je to trdo delo. Kasneje je med drugim dr. Rodetu tudi dejal: "Sprejemaš težko in odgovorno službo v času, ko tako zelo potrebujemo trdno in močno vero, zaupanje v Božjo previdnost in medsebojno ljubezen. Naj te na tvoji poti spremlja poseben Božji blagoslov in Marijino varstvo. Našo nadškofijo in Cerkev na Slovenskem boš popeljal v tretje tisočletje. Vsi se hočemo čim bolj pripraviti na ta veliki jubilej. Tudi tvoje današnje škofovsko posvečenje naj bo izraz naše pripravljenosti, naše vere in našega zaupanja. Dolga leta si živel v Rimu, v bližini svetega očeta. Večkrat si ga srečal v Rimu in spet ga boš srečal po svojem posvečenju in potem v Sarajevu. Tako naj bo naša zvestoba Cerkvi in svetemu očetu prav posebna odlika. V tem duhu boš vodil tudi našo ljubljansko nadškofijo in Cerkev na Slovenskem... Naj te Bog obilno blagoslavlja po priprošnji Božje Matere Marije." Od posvečenja naprej je sveto mašo daroval novi ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, z njim pa so somaševali vsi zbrani škofje. Sveto obhajilo je trajalo izjemno dolgo, saj je bilo veliko vernikov, ki je hotelo kronati praznični in za vso Slovenijo zelo lep dan na najlepši način: z zaužitjem Najsvetejšega. Pred koncem maše se je nadškof dr. Franc Rode zahvalil vsem, posebno svojim pokojnim staršem, svojim bratom in sestram pa tudi vsem uglednim gostom, ki so počastili njegov praznik s svojim obiskom. V svojem nagovoru je med drugim dejal: "Ob koncu slovesnega obreda, ko mi je bila s polaganjem rok in z besedami posvečenja podeljena milost Svetega Duha in sem bil sprejet v škofovski zbor, se moje srce obrača h Gospodu, ki me je vodil v različnih obdobjih mojega življenja in me postavil za pastirja ljubljanske nadškofije in metropolita slovenske cerkvene pokrajine. Njemu se popolnoma izročam s prošnjo, da bi bil po njegovem zgledu dobri pa- stir, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel (Mt 20,28) in dal svoje življenje za svoje ovce (Jn 10,11), v zavesti da mora, kdor je največji, biti kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik (Lk 22,26-27). V tem trenutku mi je jasno pred očmi dolžnost, da varujem edinost vere in red, ki je skupen vsej katoliški Cerkvi, kot tudi moja prvenstvena naloga, da vernim kristjanom oznanjam evangelij za poglobitev vere, neverujočim pa razodevam nedoumljivo Kristusovo bogastvo (Ef 3,8); da kot oskrbnik Božje milosti molim in spodbujam božje ljudstvo k rasti v resnici in svetosti, da bi skupaj z zaupano mi čredo dosegel večno življenje. Za izvrševanje te naloge zaupam v Gospoda, ki nam je zagotovil: 'Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta' (Mt 28,20). Na začetku svoje škofovske službe ponovno izražam svojo brezpogojno vdanost in zvestobo svetemu očetu Janezu Pavlu II., ki je skala in ključar vesoljne Cerkve, trajno in vidno počelo ter temelj edinosti vere in občestva. Samo v popolni zvestobi njemu in njegovim naslednikom je prihodnost vsake krajevne Cerkve in njena trdnost v pravi veri, kot tudi resnični razcvet krščanskega življenja." Ko se je dr. Rode zahvaljeval v različnih jezikih različnim ljudem, se je zahvalil tudi predstavnikom slovenskih državnih oblasti: "Pozorno hvaležnost izražam predstavnikom državnih oblasti: g. predsedniku Republike, g. predsedniku Državnega zbora, g. podpredsedniku vlade in gg. ministrom, ki ste danes v ljubljanski stolnici. Dovolite mi, da si vašo navzočnost razlagam kot znamenje dobre volje za reševanje odprtih vprašanj med Cerkvijo in državo in kot pripravljenost, da ta vprašanja rešujemo s strpnim dialogom in v skladu z resnično istovetnostjo slovenskega naroda. Potem se bomo mogli, vsak na svojem področju, posvetiti nalogam, ki nas čakajo, v upoštevanju legitimne avtonomije in različnih pristojnosti, v duhu medsebojnega spoštovanja in v sodelovanju za splošni blagor naroda in države." Cisto na koncu svojega zahvalnega nagovora pa je novi ljubljanski nadškof dejal: "Ko na pragu tretjega tisočletja sprejemam škofovsko odgovornost, se zavedam svoje človeške krhkosti, hkrati pa me navdaja neizmerno zaupanje v Božjo pomoč in Marijino varstvo. Na to pot stopam s tisto vero, s katero - kot pravi Trubar -"more an keršenik v tih nadlugah inu iskušnavah stati inu obstati." Po sveti maši se množica uglednih gostov in vernikov kar ni mogla raziti, večina jih je odšla na dvorišče krasnega dvorca, kjer je danes prenovljeni sedež verskega tednika Družina na Krekovem trgu. Tu je novi ljubljanski nadškof priredil sprejem, katerega so se udeležili vsi pomembni gostje in tudi večina duhovnikov in vernikov. Vzdušje je bilo slavnostno, enkratno, saj je vse navdajal občutek, da smo bili v Sloveniji na belo nedeljo, 6. aprila 1997, priče velikemu in zgodovinskemu dogodku. Novemu slovenskemu nadškofu dr. Francu Rodetu želimo obilo božjega blagoslova in veliko uspehov ter zdravja pri njegovem zahtevnem delu tudi Slovenci, ki živimo v Italiji. Ivan Žerjal Msgr. Evgen Ravignani je novi "Prišel bom v Trst 'slaboten in v strahu in velikem trepetu'. Ne bom se vam predstavil z vzvišenostjo besede ali modrosti oznanjat božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa, in sicer Križanega (1 Kor 2, 1-3). In v njegovem imenu bom zbral dragoceno dediščino škofov predhodnikov: evangeljsko moč, ki jo je izkazal nadškof Anton Santin v težkih in hudih časih, ter zavzetost za enotnost, kije žgala srce škofa monsinjorja Lovrenca Bellomija. V moči ljubezni, ki sprejema raznolikosti in iz njih ustvarja bogastvo za vse, bom varoval in pospeševal enotnost naše Cerkve. Kajti v Kristusu ni več nobene etnične ali jezikovne, kulturne ali socialne razlike. 'Vsi smo eno v Kristusu Jezusu' (Gal 3, 28)." To so besede, s katerimi se je novi tržaški škof msgr. Evgen Ravignani obrnil na tržaške Slovence takoj, ko je javnost zvedela, da je Janez Pavel II. izbral njega za novega pastirja tržaške Cerkve (vest je 4. januarja leta 1997 sporočil časnikarjem generalni vikar tržaške škofije msgr. Pier Giorgio Ragazzoni). Verniki tržaške škofije so torej po smrti priljubljenega škofa Bellomija morali čakati le nekaj mesecev na imenovanje svojega novega pastirja. Škof Ravignani je tudi dejansko prevzel vodstvo škofije v nedeljo, 2. februarja, v stolnici sv. Justa. Novi škof se po 13 letih vrača v Trst, saj je bil tu posvečen tako v duhovnika leta 1955 kot v škofa leta 1983. Rodil se je namreč 30. decembra 1932 v Pulju, v Trst se je preselil z družino leta 1946. 3. julija 1955 ga je takratni škof Santin posvetil v duhovnika. Najprej je služboval kot kaplan v raznih mestnih župnijah in poučeval v semenišču, kjer je bil tudi rektor od leta 1968 do 1983. Leta 1958 je šel za določeno obdobje v Rim, kjer je diplomiral v teologiji na papeški lateranski univerzi. Po ponovnem prihodu v Trst je nadaljeval s poučevanjem v semenišču, kot kaplan je služboval v župnijah sv. Just, sv. Peter in Pavel, sv. Vincencij Pavelski. Skrbel je tudi za mlade v tržaški Katoliški akciji in poučeval verouk na liceju Petrarca. Od 1. 1967 do 1981 mu je bila poverjena skrb za ekumenski dialog s pravoslavno in evangeličansko Cerkvijo ter z judovsko skupnostjo, od 1. 1978 do 1981 pa je bil tudi urednik tržaškega škofijskega tednika Vita nuova in odgovoren za tiskovni urad škofije. 7. marca 1983 je bil imenovan za škofa v Vittoriu Venetu. V stolnici sv. Justa ga je posvetil sam škof Bellomi, v novo škofijo pa je prišel 15. maja istega leta. V skoraj 14 letih škofovanja se je tamkajšnjim vernikom zelo priljubil. Že v svojih začetnih izjavah je škof Ravignani napovedal, da bo nadaljeval delo svojih predhodnikov, msgr. Santina, msgr. Cocolina in zlasti msgr. Bellomija. V intervjuju, ki ga je dal za tržaški dnevnik II Piccolo takoj po imenovanju v ponedeljek, 6. januarja, je namreč poudaril, da mora Trst s pogumom gledati na bodočnost, biti mora mesto srečevanja in dialoga, mora se odpreti novi Vzhodni Evropi, ne sme se zapreti vase, če noče izgubiti svoje življenjskosti. Glede vprašanja odnosov s slovensko manjšino je škof Ravignani ob tisti priložnosti dejal, da to ne sme biti problem: vsi so namreč prebivalci mesta in bratje v veri. Razlike v jeziku, kulturi in običajih postanejo bogastvo za neko skupnost. Škof je obljubil, da se bo s temi razlikami seznanil z namenom, da se bolje vključi v tržaško skupnost. Msgr. Ravignani je torej že na začetku napovedal, da se bo tudi v tem držal linije svojega predhodnika škofa Bellomija zato, da se ne bo izgubilo pridobljeno bogastvo in zato, ker je to krščanska linija srečevanja in odprtosti. To je tržaški škof še dodatno poudaril v intervjuju za Novi glas 16. januarja, kjer je med drugim dejal: "Zelo rad bi videl, da bi se premagal občutek negotovosti in nezaupanja, ki teži nad jutrišnjim dnem. Zelo rad bi videl, da bi živeli skupno, Italijani in Slovenci, v medsebojnem spoštovanju, v popolnem razumevanju in srčnem prijateljstvu! Rad bi videl, da bi se oboji radodarno in krščansko zavzemali za to, da preteklost, še tako težka in mučna, ne bi preprečila uveljavitve resnične in močne edinosti za dobro mesta." O vlogi Trsta pa je dejal, da "se mora odpreti sosednjim državam na Vzhodu in na splošno Srednji Evropi. Mora se uveljaviti kot mesto srečanj in dialoga med narodi in različnimi kulturami; mora postati laboratorij idej in podjetij, ki naj služijo tako gospodarskemu razvoju kot tudi kulturnemu in duhovnemu napredku; koristi tega napredka naj služijo ne samo mestu, ampak tudi širši okolici." Škof Ravignani je ob prevzemu tržaške škofije potrdil v njihovih funkcijah najožje sodelavce pokojnega škofa Bellomija. Tako je tudi msgr. Franc Vončina ostal še naprej delegat za slovenske vernike. S slednjimi se je novi škof srečal od februarja do danes že večkrat, ko je obiskal številne župnije v Trstu in okolici (Sv. Jakob, Rojan, Barkovlje, Mačkolje, Boljunec, Opčine idr.). Slovence je prijetno presenetil s svojo tekočo slovenščino in z zanimanjem za njihove probleme. Omeniti velja duhovno misel, ki jo je podal 24. marca na tradicionalnem večeru Društva slovenskih izobražencev, posvečenem pripravi na Veliko noč. Takrat je med drugim poudaril, da se morajo duhovniki posvečati svoji duhovniški in pastoralni službi, saj ka-tehezo, vodenje skupnosti v molitvi idr. lahko opravljajo laiki. Poudaril je tudi potrebo, da morajo tudi med Slovenci vzkliti novi duhovniški poklici. Pri tem je zelo pomembna mladinska pastorala: duhovniki morajo slediti mladim Slovencem, treba pa je tudi spodbujati mlade italijanske duhovnike, naj se resno naučijo slovenščine. Na letošnjih septembrskih škofijskih pastoralnih dnevih pa je med delovnimi skupinami bila tudi ena, ki so jo sestavljali slovenski verniki, vodil pa jo je msgr. Franc Vončina. To so bili torej prvi koraki novega tržaškega škofa Evgena Ravignanija, ki je tudi z dejstvi pokazal, da sledi zgledu svojega predhodnika škofa Lovrenca Bellomija. Praznovanje 150-letnice župnije Si/. Križ pri Trstu Olga Tavčar Goriška sinoda ali naša priprava na tretje tisočletje V goriški nadškofiji se bo vse do letošnjih Binkošti nadaljevala sinoda, ki si postavlja za cilj izoblikovanje načrta o novem pastoralnem delu, da bi uresničevali poslanstvo Cerkve, se pravi "evangelizacijo, ki jo danes imenujemo 'nova', ker se ne sme omejiti le na podajanje evangelija, marveč mora preiti v življenje po evangeliju". To je cilj, ki ga je postavil v Ogleju, ob začetku sinode, na predvečer binkoštnega praznika, 25.5.1996, nadškof msgr. Bommarco. Kmalu bo torej povsem jasno, kako je sinoda uspela in v kolikšni meri se je sporočilo evangelija vraslo v naše čutenje, vsakdanje življenje in delo. Pri delu dvanajstih komisij bi moralo v skladu z izhodiščnimi načrti sodelovati 310 sinodalnih delavcev. Stvarnost je bila seveda drugačna, saj niso mogli vsi redno pomagati pri začrtanem delu. Pokazalo se je tudi, da je bila razprava marsikdaj okrnjena zaradi pomanjkljivega znanja oz. poznavanja cerkvenega nauka in specifičnih enciklik, ki določajo smernice pri pastoralnem delu. Kljub tem težavam so komisije doslej opravile najbolj potrebno osnovno delo zbiranja podatkov, mnenj, sugestij in idej o različnih vidikih pastoralnega in cerkvenega življenja in dela na področju škofije. Prva komisija je obravnavala Božjo besedo človeku in njeno podajanje; druga, skrivnost ljubezni troedinega Boga; tretja, vest kot prostor osebnega srečanja s troedinim Bogom; četrta, skrivnost Cerkve; peta, zakramentalno razsežnost Cerkve; šesta, našo delno škofijsko Cerkev; sedma, ka-rizme in službe v služenju svetu; osma, vero, kako živeti v vsakdanjosti; Sinodalno zborovanje v Kulturnem centru Lojze Bratuž (Foto Bumbaca) deveta, pričevanje ljubezni za kulturo v službi življenja; deseta, kulturo sprejemanja različnosti; enajsta, kako graditi civilizacijo ljubezni; dvanajsta, poročanje v družbi informacije. Rezultate preverjanja stanja so sinodalni delavci vzeli v pretres ob koncu prvega razdobja, ko so objavili tudi prvi sinodalni dokument z naslovom Obraz neke Cerkve. Ta sintetični pregled ugotovljenega stanja so analizirali na dveh skupnih zasedanjih v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici, in sicer 18. januarja in 8. februarja 1997. Ob analizi so ugotavljali sicer številne težave po župnijah, v nekaterih primerih tudi premalo pozornosti za sinodo kot sredstvu za duhovno prenovo, istočasno pa se je ob opravljenem delu tudi pokazalo izredno duhovno bogastvo gradiva, ki so ga komisije predstavile. Jasno so tudi izpostavili pastoralne nujnosti, ki naj odgovarjajo potrebam sedanjega časa. V drugem razdobju, ki se je končalo poleti 1997, so sinodalci začrtali in oblikovali svoje predloge, da bi lahko nato v tem zadnjem razdobju tudi te misli postavili v jasnejše in trdnejše metodološke načrte in pastoralne programe, ki naj bi bili odraz sedanjega človeka v tem specifičnem prostoru. V goriški nadškofiji se preprelatjo tri različne kulturne dimenzije in dediščine, ob italijanski, ki je iz zgodovinskih razlogov postala prevladujoča, še furlanska in slovenska. To pomeni, da mora Cerkev te kulturne predznake upoštevati, če želi primerno in učinkovito opravljati svoje misijonsko poslanstvo in v globini nagovoriti ljudstvo, tudi tiste, ki so mlačni ali že bolj ali manj oddaljeni ob verskega življenja in čutenja. Izzivov za iskanje čim učinkovitejših pastoralnih poti torej ne manjka. Med slovestnostjo češčenja Marijinega rojstva, ki je bilo 8. septembra na Barbani, je predsedstvo sinode predstavilo sinodalcem kazalo zaključnega dokumenta, ki bo zaobjemal pastoralne načrte naše škofije za naslednja leta. Kazalo in tematike v njem so sad dosedanjega dela ter analize vseh predstavljenih problemov, ki tarejo tukajšnjo družbo in Cerkev na sploh. Sam zaključni dokument naj bi bil po možnosti čim bolj operativno sestavljen. V njem naj bi bile začrtane smernice pastoralnega dela naše škofije. Sami pastoralni načrti naj bi se dotaknili treh glavnih tem: Kako Bog sreča človeka - obravnavali bodo temo, kako pomagati sedanjemu človeku, da se tega božjega delovanja in stremljenja po srečanju s človekom zave in nanj pozitivno odgovori. Skupnost verujočih - ali o tem, kaj morajo storiti današnje verske skupnosti, da bodo lahko postale resničen kvas celotnemu svetu in zveste oz-nanjevalke Kristusovega nauka; kako različne duhovne izkušnje posameznih verskih skupin lahko postanejo bogastvo celotne škofijske stvarnosti, tako da vnašajo novih idej in zagona v naše župnije in ne predstavljajo povoda za medsebojno nerazumevanje. Glede slovenskega dela škofije, moramo žal ugotoviti, da se naša stvarnost razlikuje od večine italijanskih župnij. Med nami ni težav zaradi nesoglasij med različnimi duhovnimi skupinami, preprosto zato, ker jih ni. Naša mladina, ki išče duhovno po- globitev, se lahko vključi v skavtsko organizacijo, drugače pa je prisiljena vstopati v italijanske skupine. Podobno se dogaja tudi z odraslimi. Vsakomur je jasno, da to ni najbolje. Cerkev v sedanjem svetu - ali o tem, kako in na kakšen način lahko naša škofija odgovori na osnovne socialne probleme današnje družbe: pastora-la družine, vzgoja k politiki, h kulturi sožitja, ki je v naših krajih še vedno marsikdaj zapostavljena, problem javnih sredstev obveščanja. Vse od začetka sinode poteka na pobudo samega goriškega nadškofa po župnijah in v verskih skupnostih vsakodnevno češčenje Najsvetejšega Rešnjega telesa. Ta vsakodnevna molitev želi biti izraz zavesti celotne škofijske skupnosti, da bodo načrti, ki jih bodo sinodalci sprejeli, dosegli zaželjene uspehe le, če bodo sad navdiha Svetega Duha. Zavedati se moramo, da Bog lahko deluje le po ljudeh in po njihovem razumu. Prav je zato, da se ob pričetku tretjega razdobja zamislimo in ponovno vprašamo, kako in na kakšen način lahko pripomoremo, da bodo naše župnije in po njih celotna škofijska stvarnost v polnosti zaživele in se prenovile ob oznanilu vesele novice Kristusovega vstajenja. Skoda bi bilo, da ne bi izkoristili prilike, ki nam jo je Jezus naklonil. Glede naše slovenske skupnosti pa bi bilo prav, da bi se še enkrat vprašali, h kakšni vlogi je poklicana in kaj ji želi Gospod povedati na koncu drugega tisočletja. Vprašati se moramo, kako se krščanstvo odraža v našem življenju in delovanju, oz. kaj lahko s svojo kulturo, jezikom in duhovnostjo povemo večinskemu narodu in kako se lahko obojestransko duhovno obogatimo. Sinoda, ki jo trenutno obhajamo, ne bo začrtala senzacionalnih pastoralnih smernic, med samimi sinodalci vseh treh jezikovnih skupnosti pa pričenja vsaj veti nov duh, odraz vzajemnega spoštovanja, ki bo mogoče postalo plodno polje za pastoralno delovanje tretjega tisočletja. Izkušnja dela pri sinodi je pokazala, da se je mogoče koristno oplajati pri bogastvu izraženih misli. Za kaj takega pa mora predvsem obstajati potrebna volja, brez katere ne bomo mogli nagovoriti in resnično duhovno obogatiti niti najbolj zvestih, kaj šele tistega dela škofljanov, ki so že oddaljeni od verskega življenja. „, ,. . „ JAPONSKI JANUAR Vladimir Kos Našel zaklad sem: ritem in blagozvočje in v njiju pomlad. Stvarstvo razširjam v pesem češplje cvetoče. (V slogu japonske tanka-pesmi, s 5,7,5,7,7 zlogovnimi vrsticami) J. M. Hrenov simpozij v Rimu Slovenska teološka akademija v Rimu je že petnaj-stič pripravila znanstveni simpozij od 8. do 12. sept. 1997. Posvetila ga je ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu ob njegovi 440-letnici škofovskega imenovanja. V papeškem slovenskem zavodu Sloveniku se je zbralo nad trideset znanstvenikov, raziskovalcev in strokovnjakov iz Slovenije, Avstrije in Italije, ki so prikazali življenje in delo škofa Tomaža Hrena (1560-1630). Mladost je preživel v svoji protestantski družini v rodni Ljubljani, nato pa študiral v jezuitski šoli v Gradcu, kjer je postal duhovnik 1588. leta. Živel je v dobi katoliške obnove na Slovenskem in bil njen odličen pobudnik. Zavedal se je svojega slovenskega izvora in pospeševal vsestranski verski in kulturni napredek. V Ljubljani je ustanovil tiskarno in začel izdajati prevode Evangelijev in listov, ki so sicer temeljili na Trubarjevih in Dalmatinovih prevodih, sicer očiščenih protestantskih besedil. Toda v obdobju 1615 do 1672 ni izšla iz tiskarne nobena slovenska tiskana knjiga, kar je pomenilo zastoj v slovenski književnosti. Prizadeval si je za obnovo cerkvene umetnosti in cerkvenega petja ter za vzgojo duhovnikov. V Trstu, kjer je danes sodna palača, je imel škof Hren svojo počitniško hišo sredi vrtov in vinogradov, kamor so prihajali na oddih tudi ljubljanski bogoslovci in škofovo spremstvo. Današnja ulica Coroneo se imenje po škofu Hrenu. Škof Tomaž Hren je umrl v Gornjem Gradu 10. febr. 1630 in je bil pokopan v nekdanji benediktinski cerkvi. V sredo, 10. sept. 1997, je udeležence rimskega simpozija med avdienco na Trgu sv. Petra pozdravil papež. V slovenskem jeziku je dejal: "Pozdravljam udeležence simpozija o škofu Tomažu Hrenu, ki ga prireja Slovenska teološka akademija v Rimu. Hren je bil ljubljanski škof v prelomnih časih v začetku sedemnajstega stoletja. V duhu tridentinskega cerkvenega zbora si je prizadeval za vzgojo in izobraževanje duhovnikov in za poglobitev bogoslužja. Pospeševal je ljudske pobožnosti in cerkveno petje. Bil je sinov-sko vdan Svetemu sedežu in je to zvestobo utrjeval pri svojih vernikih. Istočasno pa je gojil tudi narodno kulturo v luči svojega gesla: 'Tenet labor, aspice praemium'. Z željo, da bi Cerkev v Sloveniji ostala vedno zvesta Kristusu in njegovemu evangeliju ter se z novo gorečnostjo posvetila svojemu duhovnemu poslanstvu, Vam podeljujem svoj apostolski blagoslov." Škof Tomaž Hren Danijel Deveta k Devetdeset let msgr. Franca Močnika Preprosta beseda in jasna misel. To sem našel, ko sem se na začetku meseca oktobra v Zavodu sv. Družine v Gorici srečal z msgr. Francem Močnikom, kije 26. septembra praznoval visok jubilej - 90 let življenja. Ker je resnično ponižen, skoraj ni pristal na krajši pogovor, saj, je rekel, "je bilo pisanega in povedanega o meni že preveč". Kakšne spomine ohranjate na prvo svetovno vojno? Kje ste takrat bili... Med prvo svetovno vojno sem bil doma v svoji družini. Ker mi je šlo bombardiranje zelo na živce, so me starši dali na materin dom v Ziri. Od prvega napada z bombami na Idrijo mi je ostalo tresenje roke; to je bilo leta 1917. Povejte nam, prosim, Slavljenec med zahvalno mašo v cerkvi sv. Ivana (Foto Bumbaca) kaj o realki v Idriji. Katera je bila njena vloga? Kakšne spomine imate nanjo? Na realko imam lepe spomine, saj sem imel tako možnost obiskovati srednjo šolo, ker so jo zdgradili 5-6 let prej prav zato, da bi lahko delavski fantje in dekleta šli tudi v srednjo šolo in bi tako tudi kaj nastalo iz njih. Prej namreč niso mogli v srednjo šolo v Ljubljano ali Gorico, ker zaradi ekonomskih zadev ni bilo možno. Spomini nanjo so različni. Najprej smo bili tam še pod Avstrijo; imeli smo dobre profesorje Slovence iz ljubljanskih šol. Ko je potem prišla Italija, so ti morali oditi in so prihajali razni profesorji, ki niso znali kaj prida slovenščine, čeprav so morali predavati in nas učiti po slovensko. V Bologni ste študirali Čisto matematiko. So bili tam tudi drugi Slovenci? Ste se družili? Kako se spominjate na bolonjske profesorje? Ko sem šel na univerzo v Bologno, skoraj ni bilo Slovencev; kasneje so prišli v večjem številu, tako da nas je bilo, preden sem končal študij, menda okrog petnajst na raznih fakultetah. Ob nedeljah smo se navadno okrog enajste srečevali v nekem baru malo izven bolonjskega središča. Malo smo se pomenili o tem, kako je doma na Goriškem ali pa kako nam gre vsake-____ 45 mu zase na univerzi. To je bilo od leta 1925 do 1930. Profesorji so bili večinoma zelo dobri; kot povsod, pa niso bili vsi taki. Profesor, ki mi je dal snov za doktorsko tezo, je bil izreden; to je bil dr. Tonelli, ki je potem šel iz Bologne v Piso. Poučevali ste matematiko in fiziko v Gorici. Koliko let? Najprej sem med vojno poučeval oz. nadomeščal razne profesorje na italijanskih srednjih šolah in gimnazijah, ker so jih poklicali k vojakom. Tako sem poučeval na italijanski klasični gimnaziji in učiteljišču. Na škofijski gimnaziji sem poučeval tri leta, na slovenski klasični gimnaziji in liceju pa dvajset. Kako ste sprejeli imenovanje za apostolskega administratorja in kako ste opravljali to vlogo? Službo apostolskega administratorja sem sprejel, ker me je nadškof Mar-gotti s tem namenom najprej poslal v Solkan za župnika in mi šele po razmejitvi oz. po novih mejah povedal, kakšne namene je imel. V Vatikan je poslal predlog, ki so ga tam odobrili. Službo apostolskega administratorja sem opravljal samo mesec dni; 15. septembra sem nastopil, 12. oktobra so me že pahnili nazaj čez mejo. Leta 1945 ste napisali prvi uvodnik Slovenskega Primorca, predhodnika Katoliškega glasa. Ste se duhovniki že prej zbirali? Imam zadoščenje, da sem bil takoj od začetka zelo navdušen za naš katoliški tisk. Slovenski duhovniki smo se zbrali leta 1942 v zakristiji goriške stolnice, ker smo se odločili, da bomo začeli izdajati Slovenskega Primorca, ker je bilo tedaj v časopisju mnogo napadov na katoličane, duhovnike, papeža. Zato smo hoteli tudi mi povedati svoje in braniti naše ljudstvo in Cerkev pred sovražniki-napadalci. Zelo sem bil vesel, ko sem lahko napisal članek prvega Primorca in bil prisoten skupno z dr. Hu-marjem tudi pri rojstvu prve številke v tiskarni Lukežič. Tudi potem, ko je nastal iz Primorca Katoliški glas, sva oba veselo podpirala in pomagala, da je vedno izhajal. Katere težave in zadoščenja ste imeli pri delu okrog katoliških časnikov, kjer sodelujete več kot 50 let? Imel sem to zadoščenje, da smo lahko povedali to, kar je resnica, in pa tudi to, da smo branili slovenstvo in Cerkev pred napadalci in drugače mislečimi. Katera je bila dolgo let vloga Alojzijevišča? Ko sem se vrnil v Gorico, sem hodil pomagat v Alojzijevišče ravnatelju gospodu Erženu. Tako smo nudili pomoč fantom, da so lahko študirali in napredovali. Ko je leta 1967 ravnatelj šel v pokoj, so mene izbrali za ravnatelja in sem še do leta 1992 opravljal to službo. Vedno manj je bilo dijakov, ki so prihajali v Alojzijevišče, ker so raje hodili od doma s kolesom, motorjem, nekateri celo z avtomobilom. Ker so bili raje doma kot v zavodu, se je število s časom manjšalo in leta 1992 je Alojzijevišče prenehalo s svojim delovanjem. Kako se počutite v tem trenutku? Kaj bi povedali predstavnikom naših organizacij in predvsem mladim? Sedaj sem v svojih letih pač bolj okrnjen z močmi in zato ne morem več delati; v Zavodu sv. Družine sem na razpolago sestram, da jim kaj pomagam, če je potreba. Mladinske organizacije pozdravljam, zelo sem vesel, da se zbirajo naši ljudje pri skavtih in drugje, da se bodo tako vzgojili, saj bodo prav ti mladi postali naši narodni in cerkveni voditelji v prihodnosti. Mladi naj se tega zavedajo in se lepo pripravljajo na prihodnost, da bodo zmožni za pomembna mesta, ki jih zahteva naša narodna manjšina. n „ NIKOLI NI ZAHVALE DOVOLJ Janez Povse Nikoli ni zahvale dovolj za nežni let ptic, za prijazne travnike zelene in neštetih bilk še nežnejši klic, za migljajoče zvezde razpršene, za globokega neba sinje in temno oko; nikoli ni zahvale dovolj za sonce in njegovih žarkov toplino, za sonce, ki nikdar zatonilo ne bo, za goro in njeno ponosno strmino, za veter in njegove božajoče pozdrave, za dobrohotno rast skrivnostnih dreves, za tisoč barvnih cvetov brezmejne planjave, ki natihoma so se spustile do nas iz samih nebes; nikoli ni zahvale dovolj za vse, kar se v duši dogaja v neutrudni igri svetlobe in teme, ko iz stisk se novo življenje poraja in skozi dvome boleče spet prebije se upanje, da se kot prvič znova boj za smisel pričenja, za smisel in vse, od česar živi človeško srce in čemur ljubezen svoje sanje namenja vsak hip od rojstva do poslednjega dne; nikoli ni zahvale dovolj, nikoli ni zahvale dovolj za tistega, ki vse te lepote zunaj in znotraj nas ustvarja ter vsemu, kar biva, brez prestanka milost deli, prečudežno odločitev za dobro ne za zlo nam podarja in le, da so darovi njegovi sprejeti, si tiho želi; nikoli ni zahvale dovolj, nikoli ni zahvale dovolj, ker je dovolj nikdar ne more biti, in če smo dandanes nesrečni vse bolj, je to zato, ker ne znamo v sebi sebičnosti ubiti. _ 47 J. M. Nova cerkev na Palkišču v Dolu V nedeljo, 12. oktobra 1997, se je uresničil 50-letni sen. Goriški nadškof A. V. Bommarco je na Palkišču posvetil novo cerkev na čast Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Nova cerkev na Palkišču ob posvetitvi 12. oktobra 1997 (Foto Bumbaca) Na Palkišču v Dolu, ob državni cesti štev. 55, so zgradili novo cerkev. Na istem kraju je bil prej skedenj, kjer je pred 50 leti župnik g. Bernard Spacapan prvič maševal po razmejitveni črti med tedanjo Jugoslavijo in Italijo (15. sept. 1947). V tem skednju je bila med prvo svetovno vojno vojaška bolnišnica, kjer je umrlo tudi veliko vojakov. Pred vojno so Doljani spadali pod župnijo Opatje selo, nato je bil tu nekaj časa vikarjat, dokler ga niso priključili jameljski župniji. Nova cerkev naj bi služila vsem Doljanom, z Bonetov, Mikolj, Hišarjev, Palkišča, Ferletičev, Brnov, Vižintinov in Devetakov. V nekdanjem skednju je bila sv. maša ob nedeljah le do 19. okt. 1947, ko so blagoslovili kapelo v prostorih tedanje osnovne šole. Kip fatimske Marije so slovesno umestili v kapeli leta 1948. Izdelan je bil v Ortiseju na Tirolskem. V soboto pred blagoslovitvijo pa so ta kip slovesno prenesli v novo cerkev. Na dan Rožnovenske Matere Božje, 7. okt. 1996, je goriški nadškof A. V. Bommarco blagoslovil in položil temeljni kamen za novo cerkev. Od tedaj se je začelo gradbeno delo, ki je po zaslugi nekaterih krajanov, posebno g. Emila Vižintina, ki je imel tudi odgovorno nalogo za izpeljavo vseh del, po skoro enem letu doseglo svoj cilj in zasluženo pohvalo ob dovršitvi del. Pri vsem pa je sodeloval tudi krajevni župnik Anton Prinčič, v kolikor mu je zdravje dopuščalo. Inž. Nikolaj Fornasir in arh. Fabio Bressan sta izdelala načrt, ki ga je občina odobrila spomladi 1996. Zidarski mojster Lucijan Zotti iz Standreža je začel z deli in pripravil spodnji prostor pod cerkvijo, ki bo služil raznim srečanjem. Oktobra istega leta je bila blagoslovitev temeljnega kamna in že pred zimo je bila stavba vsaj pokrita. Za ostala dela pa so poskrbeli v minuli pomladi in poletju. Slovesno bogoslužje ob posvetitvi cerkve je vodil goriški nadškof A.V Bommarco ob somaševanju domačega župnika Antona Prinčiča, msgr. Oskarja Simčiča in številnih duhovnikov s tostran in onstran meje v povezovanju obeh škofij. Koprskega škofa M. Piriha je zastopal msgr. Ivan Likar, pri bogoslužju pa je pel cerkveni pevski zbor iz Opatjega sela. Vsa slovesnost je bila v slovenščini, le nadškof je spregovoril v italijanščini, posvetitvene besede je v slovenščini bral msgr. O. Simčič; razlago slovesnosti je podal g. Karel Bolčina. Ob koncu sv. maše se je najprej v imenu župnijskega sveta ga. Ana Frandolič zahvalila vsem dobrotnikom, zasebnikom, ustanovam in g. nadškofu za vso podporo in pomoč. Pooblaščeni Milko Vižintin se je prisrčno zahvalil vsem, ki so pripomogli k uresničitvi 50-letnih želja krajanov in vernikov. Tudi doberdobski župan dr. M. Lavrenčič je dejal, da se je uresničila dolgoletna želja Doljanov. Občinska uprava je že pred petimi leti začela postopek za izvedbo načrta in ga podprla z razumevanjem. Prav tako je domači župnik izrazil veselje, da se bodo lahko odslej verniki zbirali v novem bogoslužnem prostoru. Veliko število vernikov, tudi iz Opatjega sela ter širše goriške okolice in s Tržaškega, je s svojo navzočnostjo izpričalo veselje nad tem dogodkom, ki bo ostal v trajnem spominu in bo v ponos župniji, občini in slovenskim ljudem. NA MEJI MED ZIMO IN POMLADJO Vladimir Kos Iz špranj v betonu čisto mlade trave zvedavo kukajo v obraz zemlje, ki čaka sonca svatovski poljub, čeprav je sonce zdaj še gost daljave. Velika noč je tukaj! Prav gotovo: dreves brsteče veje v svod mole in svod jim nudi belo-moder up in veter šepeta o Njem na novo. Velika noč je tukaj! S ptičkov petjem in s češnjami, cvetočimi za god, dotlej da mrak ga z luno proslavi za Noč, ki čaka zadnje razodetje: Veliko noč, ko v lunini svetilki utrne sanje Vstali naš Gospod, in v zoro zlije se smehljaj luči z Njegovih ran in z ros na vsaki bilki. Drago Štoka Ob dvestoletnici rojstva škofa Ireneja Friderika Barage Pred dvesto leti se je na Slovenskem rodil veliki mož. Luč sveta pa je zagledal na dan sv. Petra in Pavla leta 1797 v Trebnjah na Dolenjskem. Ime Ireneja Friderika Barage sem prvič slišal v domači kontovelski cerkvi, ko nam je takratni kaplan Stanko Janežič vneto o njem govoril kot o človeku mnogih vrlin, piscu nabožnih knjig in misijonarju, ki se je ves razdajal med indijanskimi plemeni v Severni Ameriki. Otroci smo bili nad to kaplanovo pripovedjo navdušeni in seveda občudovali človeka-misijonarja, ki je bil med Indijanci kot doma, jim pridigal, spreobračal pa tudi učil pisati in jih celo v potrebi zdraviti. Mi smo Indijance videvali samo v filmih in bili v bojih z belci proti njim, ta Baraga pa je šel med nje in postal skoro eden od njih. Čudili smo se temu in težko verjeli, da je bilo res tako. Potem sem o Baragi bolj malo slišal, vse do avgusta 1996, ko sem se čisto slučajno pridružil romarjem iz Slovenije, ki so šli za cela dva tedna k rojakom v Kanado in Združene države Amerike in obiskali vse kraje, kjer je Baraga živel in delal. "Po Baragovih sledeh" je bil naslov temu romanju in prepotovali smo skoro pet tisoč kilometrov poti od Clevelanda do Marquetta, od Chicaga do Washingtona. Bilo je to enkratno doživetje, na katerega bo osemdeset slovenskih romarjev iz vse Slovenije težko pozabilo. Višek našega bivanja v Baragovi deželi je bila nedvomno udeležba na osrednji slovesnosti Baragovih dni v Torontu, 1. septembra 1996, pri maši v stolnici sv. Mihaela. Slovesno somaševanje je vodil torontski nadškof dr. Alojzij Ambrožič. Somaševalo je okrog dvanajst škofov iz vse Severne Amerike. Pri maši, pri kateri so sodelovali tudi pevci in govorci indijanskega rodu, je bila osebnost Friderika Barage stalno v ospredju in molitev, da bi ta misijonar dosegel čast oltarja, je bila v tisočglavi množici goreča in globoka. Tudi na njegovem grobu v Marquettu je bila molitev nas vseh globoko zbrana. Toda kdo je bil pravzaprav Irenej Friderik Baraga? Alojz Rebula piše o njem takole: "Sodobnik Vodnika, Prešerna, Čopa, ki je zavrgel svojo dunajsko juri-stovsko diplomo, svoj grad pod Trebanjsko goro, celo svojo nežno neve- Škof I. Friderik Baraga sto, da se je kot misijonar zabil za sedemintrideset let med Indijance v območju Velikih jezer..." (Oblaki Michingana). Bil pa je tudi sodobnik Antona Martina Slomška, ki je prav tako kandidat za blaženega in svetnika in ni izključeno, da bosta morda oba dosegla istočasno čast oltarja. Baraga je po diplomi iz juridičnih ved na dunajski univerzi in po globokem premisleku napravil odločilen korak v svojem življenju: odločil se je za duhovniški stan. Kaplanoval je najprej na Gorenjskem in Dolenjskem, potem pa se za vedno odločil za misijonsko pot. Mikala ga je Severna Amerika, predvsem Kanada s svojimi velikanskimi jezeri. Mesec dni plovbe od Le Havra do New Yorka je bil začetek njegove poti v novi svet, kamor je prispel na silvestrovo 1830. V tem še pionirskem svetu je zadihal povsem nov, prav nič evropski zrak. Takrat so se še bili zadnji boji med novimi priseljenci in avtohtonimi prebivalci ameriške celine, Indijanci. On, Baraga, se je odločil za slednje. Pripadnik ne prav velikega naroda, kot je slovenski, se je pač nagonsko odločil, da bo živel in deloval med izginjajočo in diskrimi-nirano manjšino, med Rdečekožci! V pismih sestri Amaliji piše v Slovenijo, da je med temi indijanskimi plemeni ne samo zadovoljen, ampak celo srečen. Srečen, da sme biti med "od whi-skija ponorelimi Indijanci, v strašnih zimah Gornjega Michingana, v uborno osameli škofiji, kjer mora z lastnimi rokami celo tesati okvire za križeve pote svojih misijonskih cerkva." Na tisoče kilometrov je prepešačil in se vozil s sanmi, prejahal na konjih in ves utrujen sedel na vozovih. Kdo bi preštel njegove kilometre v vseh 38 letih življenja med Indijanci v Severni Ameriki? In kdo bi mogel prešteti število Indijancev, ki jih je pripravil za vstop v katoliško vero, pa število, ki jim je nudil prepotrebne hrane in zdravniške pomoči, pa število tistih, ki jih je naučil branja in pisanja, on, ki ni znal niti besedice njihovega jezika, ko je stopil na tla nove celine? Pa kolikim med njimi je vrnil upanje v življenje, tolažbo v žalostna srca, vero v boljši svet? Vse to tam ob Mi-chiganskem jezeru, ki je veliko skoro kot naše Jadransko morje, tam, kjer je skoro štiri desetletja deloval on, ki je poleg škofa Gnidovca in Kno- Pred slovensko župnijo in cerkvijo v Clevelandu. V sredini je beograjski nadškof dr. Franc Perko. bleharja gotovo naš največji slovenski misijonar. Takole opisuje Rebula Baragov michiganski svet: "Svetle ravnine južnega Michigana, kjer je Baraga začel svojo pot; jezerska sinjina okrog Bobrovega otoka, kjer je na celini zgradil svoje prve misijonske cerkvice; neznanske smrekove in brezove hoste severnega Michigana, ki jih je prekrižaril z indijanskimi krpljami ali na pasjih saneh; Bakreni polotok z razvalinami rudnikov in z grobovi dolenjskih fantov, kamor je prihajal z binkoštnim bogastvom jezikov oskrboval duše belih priseljencev, Ircev, Nemcev in Francozov; oborna lesena škofijska hišica pri Bricah svete Marije-Sault Ste. Marie, kjer je kot škof sredi zemljepisne divjine dozoreval v nekrvavega mučenca: kripta v podzemlju katedrale v Marquettu, kjer čaka vstajenja s svojima slovenskima kolegoma v škofov-stvu Markom in Vrtinom" (Oblaki Michigana, str. 273). V tem prostranem in čudovitem svetu velikanskih severnih jezer je Irenej Friderik Baraga zatisnil 19.1.1868 svoje trudne, mučeniške oči. Indijanci (tisto malo, kar jih je še ostalo, in še to po večini v posebnih rezervatih), pa belopolti in črnopolti Američani: vsi ga imajo za svojega in že častijo kot pravega svetnika. Vsako leto so Baragi v čast prirejeni posebni simpoziji, debate, pogovori, imenovani "Baragovi dnevi", enkrat v enem, drugič v drugem kraju Severne Amerike. Na koncu teh študijskih dni gre pisna zahteva pristojnim vatikanskim oblastem, da se Baragi prizna mesto na oltarju. Kdaj bomo Slovenci dočakali ta veliki dogodek, pa je vprašanje, na katerega si zaenkrat še ne moremo odgovoriti. Želimo pa si ga vsi Slovenci, oni v tujini, v Baragovi deželi, in mi doma, v Sloveniji in zamejstvu. Prav bi bilo, da bi se končno tudi Slovenci pridružili vsem tistim evropskim narodom, velikim in malim, ki že imajo čast imeti na oltarju svojega rojaka-svetnika! Rafko Valenčič Sv. Hieronim - primorski rojak? Sv. Hieronim spada med Sveti Hieronim (340/45-420) je bil poli- največje razumnike antike, histor, kozmopolit, pesnik, pisatelj, prvi me ki SQ opravlja. le določene vojaške funkcije. Eden takšnih je bil v 1. polovici 17. stoletja Valentin Reja iz Martnjaka, pa tudi že prej omenjeni Jurij Zupančič iz Zalega brega. V začetku 18. stoletja so bili v Šmartnem mitničarji (Tello-nariusi) Janez Reja (u. J 717), Sebastjan Reja (u. 1725, za njega je zabeleženo, da je bil mitničar grofov Turn). Leta 1770 pa je umrl mitničar Lavrencij Reja. V Gradnem ali v bližnjih Slavčah je bila v 17. in v začetku 18. stoletja vojaška postojanka na meji z Beneško republiko. Zanimivo je, da so imeli obrtniki v biljanski župniji v začetku 19. stoletja pretežno furlanske priimke. Sredi 19. stoletja se pojavi v Biljani zemljiški posestnik plemeniti Jazen de Pelka. Močno je bil razširjen kolonski sistem, ki je obsegal od 1/3 do 1/2 vseh družin v župniji. Leta 1855 je za kolero umrlo kar 28 ljudi iz župnije. Med 1. svetovno vojo je moral biljanski župnik skupaj s prebivalci Bilja-ne zapustiti vas in pod stražo italijanskih vojakov so bili deportirani širom po Italiji. Preden so jih odpeljali, so morali vsi skupaj v deževnem vremenu prebiti več dni v nemogočih razmerah v dolinici med Biljano in Koza-no. V župnijskih knjigah so skopo opisana tudi ta "tempora occupationis italae". Ob datumih je Ludvik Kumar opisal, kje so se vaščani nahajali v teh letih. Biljanci so v pregnanstvu nadaljevali s praznovanji vaških praznikov in spet organizirali šolo, godbo in pevski zbor. Pri organizaciji teh dejavnosti je sodeloval tudi študent Ludvik Zorzut. Lojzka Bratu ž Na Korni sem stau, sem lampu parsgau Iz goriških ljudskih besedil Trg pred Attemsovo palačo v starih časih Kóren je ime potoka, ki je nekoč tekel po severnem delu Gorice in je danes v celoti pokrit. Po njem je dobil ime tudi trg pred Attemsovo palačo, danes Trg Edmondo de Amicis. Mnogi ga poznajo še kot Piazza Corno, Slovenci pa so pravili in še pravijo kar "na Kornu". Tako tudi narečno obarvana verza iz ljudske pesmi: Na Korni sem stau / Sem lampu parsgau. Navedena verza sta vzeta iz šaljive pesmi, ki je zapisana v večjezični rokopisni zbirki Zibaldone poético* iz prve polovice preteklega stoletja. Hrani se v Pokrajinskem zgodovinskem muzeju v Gorici. Obsega 190 dvojnih strani najrazličnejših besedil v verzih, večidel italijanskih in furlanskih; nekaj je slovenskih, po eno ali dve pa v francoščini, nemščini in angleščini. V prvem delu zbirke je mnogo prevodov klasičnih pesnikov. Drugače so pesmi po večini šaljive vsebine. Zbirka je sestavljena iz več enot, ki so jih pozneje z dodatki vred povezali v eno samo knjigo. Ce izvzamemo dodane snopiče, je pisava povsod enotna. Tudi redke datume je napisala ista roka. Prvo letnico zasledimo na str. 35, in sicer 1816. Furlanski sonet na dodanih straneh ima npr. letnico 1800, na naslovni strani pa je pod Zibaldone poético * s svinčnikom napisano 19. Mag. 1832 A.G. Slovenska besedila niso datirana. sofatto *Zibaldone je starinski izraz za zbirko, ki vsebuje brez vsakršnega reda razvrščeno besedilo. Daljših slovenskih besedil je pet. Prvo ima naslov Melibeo, inu Titire in je prevod znane Vergilove ekloge. Druga besedila so ljudska. Dve sta brez naslova: eno se začenja Je brumna, je lepa in poje o dekletu in njenem delu, druga je Marijina pesem Tausentkrat bodi zheszhena, ki je bila razširjena tudi drugod, kakor kaže število inačic v Strekljevi zbirki. Dve besedili imata italijanski našlov Strambotti. Množinska oblika izrazastram-botto, ki pomeni krajše ljudsko besedilo v verzih in je sicilijanskega izvora, je upravičena, saj gre v obeh primerih za splet več besedil iz ljudskega izročila. Poleg omenjenih petih je v zbirki še nekaj krajših besedil, ki obsegajo po eno ali dve kitici in so zapisana ob italijanskih ali furlanskih tekstih, tudi na koncu strani. Primer: Daite, daite boghima kruha, sira, coregna malo moke, coss messa - Med krajšimi teksti so tudi nekakšne izštevanke, npr.: Mi semo s Cobori - ri - rida, Vi pak ste malo pri - pri - (prida) itd. Za nekatera slovenska besedila v zbirki Zibaldone poético lahko domnevamo, da so nastala v Gorici ali v bližnji okolici. Poleg glavnih značilnosti slovenskega ljudskega pesništva (kitične oblike, ritem in metrum, izrazje itn.) so tu opazne še krajevne posebnosti, npr. narečne oblike in izrazi (bode poj al, /ruške, die lat, neidit, pei, cui za kot, krivessa, se umz/zvat, razhi, sdrew, jeh prime, si pkssala, bos mene popostil nu drugu bos usel) in raznovrstni romanizmi (soi fant, obojne confine, ma kai, de mrasa ne slishi, u novi zhesteli, sem pensal, fazzol). Pisec uporablja tudi italijansko grafiko (peg/?ati, gniega, kogne, noghe, cadijo), zapisuje nekatera imena po italijansko (Anna, Elisabetta, Marghetta), rabi dvojne soglasnike (kiííe sapleííe, si sca/fa napuni, bere rosice, pod lippu). Na vprašanje, ali je bil pisec slovenskega rodu ali ne, bi bilo težko z gotovostjo odgovoriti. Kakor kažejo gornji primeri, vsebuje njegov grafični sistem poleg prvin tedaj še veljavne bohoričice (npr. zh za č, z za c, s za z) tudi skupino gli za /;, gn za nj ipd. Na podoben način si je v svojem slovarju (1607) pomagal Alasia da Sommaripa. Glede na pisavo je mogoče reči, da je naš pisec poznal slovenski jezik, vendar se ni v vsem zgledoval po slovenskem knjižnem izročilu. Vsekakor je zbirko pisal izobraženec iz narodnostno mešanega okolja, dovzeten za različne jezikovne vplive. V drugem delu tega prispevka so navedeni odlomki iz dveh besedil z naslovom Strambotti. V obeh so verzi šaljivi, vsebinsko razdrobljeni, brez smiselne urejenosti, vendar so s svojo nazornostjo, lahkotnostjo in tudi s kakim mastnim izrazom zabavali pripovedovalce ali pevce in morebitne poslušalce. Primeri so tu podani v izvirni in prečrkovani obliki. Sonze je slo sa goru, Fant pak diela pokoru: Chissa je perparta, ma skirgna je soperta... Lessizza je salajala Nevesta je pohajala Po lieti ti si plassala, Godze she nisi plazhala.. Lienka kosu muse, Martinzhek bere puse, U travi kazha giba, Diecla pak mess poriva; Cocoss tam cocodacca, Si ghersi cui ena spaka. Sonce je šlo za goru, Fant pak djela pokoru: Hiša je perparta, ma skrinja je zoperta... Lesica je zalajala Nevesta je pohajala Po ljeti ti si plasala, Godce še nisi plačala... Ljenka kozu muze, Martinček bere puže, U travi kača giba, Djekla pak meš poriva; Kokoš tam kokodaka, si gerši kuj ena spaka. Pri drugem besedilu je pod naslovom Strambotti napisano: cantati con sveltezza considerabile da un pic(c)olo ragazzetto. Iz tega dragocenega podatka je razvidno, da se je besedilo pelo in da ga je pel v hitrem tempu majhen deček. Po številu verzov je nekoliko daljše, po obliki pa manj enotno od prejšnjega. V njem se prepletajo posamezne kitice iz znanih slovenskih ljudskih pesmi, le tu in tam zasledimo kak krajevni motiv. Poj, poj, poj Tizhek moi. Koku zhem pet che sem pre'bled... Gladka cui jejzhize, Biela cui mlezhize, Tenka cui struniza, Tista bo lubiza. Poj, poj, poj Tiček moj. Koku čem pet ke sem prebled. Gladka kuj jejčice, Bjela kuj mlečice, Tenka kuj strunica, Tista bo lubica. Na nekaterih mestih ima besedilo obliko dvogovora: Duo si ti, kai si ti. Kai si parnessu, Nessu sem sreizhizu de bos nossila Deimi sem, inu beisi zhe Sei nissi vezh moi lubi. Hopsa, sa sa, Sa manu dremlä. Od daluzh ga vidim De malo vegliä Zhe si sa kei Podaise naprei, Duo si ti, kaj si ti. Kaj si parnesu, Nesu sem srejčicu de boš nosila Dejmi sem, inu bejži če Sei nisi več moj lubi. Hopsa, sa sa, Za manu dremlä. Od daluč ga vidim De malo velja Če si za kej Podajse naprej, Zhe nissi sa nezh ne hodi sem vezh. Na saghi sem sagau, Na hribzi sem mleu Na komi sem stan Sem lampu parsgau. Tri lubze sem jemeu S'deveteh duseu Ta perva je utekla, Ta druga je usla. Ta treka je padla Resula se je ussa. Če nisi za neč ne hodi sem več. Na žagi sem žagau, Na hribci sem mleu Na Korni sem stau Sem lampu parsgau. Tri lubce sem jemeu Z'deveteh dužeu Ta perva je utekla, Ta druga je ušla. Ta treka je padla Resula se je vsa. Slovenska besedila v zbirki Zibaldone poetico - tu je navedenih samo nekaj kratkih odlomkov - pričajo o tem, da se je slovenščina v 19. stoletju pojavljala ob drugih jezikih kakor že v preteklosti. V goriškem rokopisu z letnicama 1551 in 1558 so npr. zapisani kratki slovenski teksti za cerkveno rabo skupaj s prav tako kratkimi latinskimi in italijanskimi, v zbirki prigodnic na čast grofu F.J. Cobenzlu iz leta 1779 sta sredi italijanskih, furlanskih, francoskih in drugih pesmi tudi dve slovenski. Tu prikazana besedila pa pričajo tudi o tem, da je ljudsko pesništvo na Goriškem črpalo iz skupne slovenske ljudske zakladnice. Branko Marušič Goriška nemška pisateljica P. M. Lacroma ■ r ste' t&^S? V knjigi o Gorici v slovenski književnosti je sodelavka videmske univerze dr. Lojzka Bratuževa zaobjela delež Slovencev v literarnem upodabljanju goriškega mesta in njegovega prebivalstva. Podobne preglede bi lahko sestavili tudi za italijansko ali nemško književnost. O Gorici pa niso le pisali literarni ustvarjalci različnih narodov, v mestu so ti tudi živeli kot njegovi stalni prebivalci. Med nemškimi in v Gorici živečimi ima posebno mesto pisateljica, ki se je podpisovala s psevdonimom Paul Maria Lacroma. Ko je leta 1913 v goriški Soči pravnik in publicist Vladimir Kavčič prikazoval goriške razmere, predvsem kulturno življenje v mestu, je omenil tudi Lacromo in jo označil kot "pietistično" (sentimentalno) pisateljico. Marie Schmitzhausen si je nadela ta psevdonim v spomin na nadvojvodo Maksimiljana, ker jo je kot otroka pestoval na otoku Lokru-mu pri Dubrovniku. Rojena je bila v Trstu 21. • julija 1851 v zakonu finančnega svetnika Fran-za Schmitzhausna (v Weimarju se je srečal z J.W Goethejem, na kar je bila ponosna tudi njegova hčerka) in Wilhelmine Bruckher von Donau, ki se je poskušala kot pesnica. Marie Schmitzhausen je svojo mladost preživela v Benetkah, v Osijeku, na Dunaju, v Budimpešti, v Pragi, v Pulju in nazadnje od 1864 v Gorici, kjer je obiskovala samostansko šolo pri monakovskih šolskih sestrah. Petnajstega februarja 1873 se je v Trstu poročila - obred je opravil škof Jernej Legat - z goriškim odvetnikom Camillom Eggerjem (1843-1911), sorodnikom deželnega glavarja, deželnega poslanca in vodilnega italijanskega politika v Gorici odvetnika Luigija Pajerja. Tudi Egger je postal deželni poslanec in deloval na italijanski strani, Slovenci so ga imeli za "Pajerjevega podrep-nika" in "laškega kapriona". Biografi pisateljice Lacrome pravijo, da je imela tipično izobrazbo hčera višjih slojev. Učila se je zlasti jezikov in sorodniki so jo imenovali kot "Italijanko", ker je kot otrok govorila le italijanski jezik. Toda kasneje je kot pisateljica uporabljala le nemščino. Prav v Gorici je mogla pisateljica -tako piše italijanski publicist Domenico Giurati - zaradi te jezikovne dvojnosti, razviti svobodno svoje darove. Na njen pisateljski razvoj je kot prva vplivala mati in v Gorici tudi Wilhelm von Marsano, ki je Schmitzhausno- vo nagovarjal za gledališke nastope v goriškem nemškem društvu Concordia. Upokojeni visoki častnik Marsano, pesnik in dramski pisec, čigar dela so predvajali tudi v dunajskem Burgtheatru, je živel v Gorici kot upokojenec, potem ko je oslepel. Mlada pisateljica je slepemu mentorju prebirala svoje prve pisateljske poskuse in mu igrala na citre. V Gorici se je seznanila še z znamenitim statistikom Carlom Czörnigom, ki je tudi tu živel kot upokojenec in je 1873 izdal obširno zgodovino Goriško-Gradiščanske. Pri njem je našla veliko vzpodbud za prve literarne poskuse. Ker v zakonu Eggerjeva nista imela otrok, se je soproga povsem posvetila pisanju in zlasti od leta 1880 v različnih časnikih in časopisih objavila svoje prve novele (1. 1880 je izšla v Triester Tagblatt novela Capriccio). Uspeh je imela že s prvim romanom Stürme (Viharji; 1883, 3 zvezki), ki so mu sledili romani Formosa (1885), Dosta von Drontheim (1890), Die Modelttini (1892) in Noli me tangere (1899). V njih je opisovala družbo in čas, kateremu je pripadala in kot piše eden izmed ocenjevalcev njenega pisateljskega dela Hans Kitzmüller, se je živa domišljija izborne pisateljice napajala s študijem in pogostimi potovanji. Kakovost njenega pisateljskega dela, kot ugotavlja isti kritik, ni visoka in njeno ustvarjanje ni preseglo povprečja provincialne "trivialne literature" tistega časa, čeravno so La-cromini romani izhajali v več izdajah pa tudi v prevodih. Bogato poznavanje zgodovine pa je pokazala v romanu Dens vicit (1910), odigrava se v rimskem Ogleju. Ob romanih so nastajale tudi novele, ki jih je objavljala v nemških revijah kot Heimgarten, Die Dioscuren, Die Heimat pa tudi v nenemškem tisku (Milwaukee Herold, Rivista Italiana). Nekaj novel in esejev pa je objavila tudi v samostojnih zbirkah kot Kleeblätter (Lističi detelje; Gorica 1888) in Bagatellen (Malenkosti; Dresden 1905). Bolj kot v romanih je prav v novelah pisala o krajih, kjer je živela. Gre predvsem za severne obale Jadranskega morja, sicer je o Opatiji pisala v romanu Dosta von Dronthheim, Jadransko morje pa opisuje tudi v noveli Meeresgaben (Darovi morja) v zbirki Kleeblätter, še več podobnih opisov pa je v zbirki Bagatellen (1893). Pri srcu so ji bila obmorska kopališča in družba, ki se je v njih zbirala. Poleti 1911 je po štiridesetih letih zakona ovdovela. Po soprogovi smrti se je preselila v Mödling pri Dunaju. Umrla je 29. novembra 1929. Slovence zanima seveda Lacromino poznavanje slovenskega sveta in mesto, ki ga je našel v njenih objavah. Očitno ji gorati svet goriške okolice, poseljen s Slovenci, ki niso pripadali socialni stopnji družbe, ki jo je najraje opisovala, ni posebno privlačil. Se največ se mu je posvetila v kratkem romanu iz leta 1901 Das Todesgeheimnis. Ein kleiner Roman uas dem sloveniscben Bauerleben (Skrivnost smrti. Mali roman iz slovenskega kmečkega življenja), o njem so se Slovenci tudi najbolj razpisali. Dogajanje romana je postavila na Tolminsko, pravzaprav v okolico Tolmina. Junaka zgodbe sta bogati kmet Miha Krojač in Ivan Modrej, ki sta bila v sporu zaradi kasnejše Modrejeve žene Anice Platarjeve. Potem sta se zapletla v pravdanje, ki se je končalo s poravnavo. Toda poravnava je povezana s skrivnostno Krojačevo smrtjo in kot njen povzročitelj je bil osumljen Ivan Modrej. Toda sodišče ga je oprostilo in Modrej je skrivnostno Krojačevo smrt pojasnil duhovniku, ki ga je spovedoval. Zgodba se nato nadaljuje pri naslednji generaciji, ko se zaljubita Krojačev sin Josip in Modrejeva vnukinja Neža. Ko v sporu izreče Josip svoji izvoljenki, da je iz morilske družine, pride med njima do razdora. Kasneje pojasni bolni Ivan Modrej vnukinji Neži in Josipu skrivnost smrti Mihe Krojača. Spor med mladima je nato poravnan in Ivan Modrej se v visoki starosti veseli njunih otrok. Slovenskega bralca je predvsem prizadelo Lacromino opisovanje Slovencev, ki so surovi in pusti prebivalci goratih predelov Avstrijskega Pri-morja. Tako ugotavlja pisateljica v uvodu svojega dela, da je tem prebivalcem ljubezen neznana: "Elegični občutki z vsemi omamljajočimi posledicami malih ganotij ter sladkih objemov in poljubov so med tem kmečkim ljudstvom tako redki, kakor bele divje koze po visokem gorovju" (Soča 16. in 23.3.1901). Ocenjevalcu romana, ki se je v goriški Soči podpisal le z značko -č , se zdijo nemogoči nekateri prizori iz romana, kot je prepir med Krojačem in Modrejem v cerkvi, v katero "stopa naš kmet s svetimi občutki in nikdar ne stori kaj takega, da bo na glas preklinjal svojega nasprotnika." Prav tako ni mogoče verjeti, da kasnejša Modrejeva žena Anica odbije Krojača kot svojega bodočega moža s kletvijo in izjavi, da bo zadavila prvega otroka, če jo bodo prisilili v zakon s Krojačem. Pisateljica očita Tolmincem pitje žganja, pri njih je mogoče poleg moža videti pogosto pijano tudi ženo. Tolminci tudi niso čedni ljudje, saj ponujajo mleko v umivalniku, kjer je polno muh. "Namen zasramovanja je prozoren", pravi kritik in dodaja, "prav nič ne potrebujemo tega, da bi neopravičeno grdila pred svetom naše ljudstvo gospa soproga tistega odvetnika, ki je tako rad zahajal med Tolmince kovat rumenjake iz pravd, ter je živel nad 20 let od žuljev tolminskih kmetov. Čuda vendar, da ta plemeniti mož je hodil med te 'suroveže' in 'neotesance', in čuda, da gospa Lacro-ma tako rada poleti v prijazni Tolmin!" Podobno kot kritik v Soči je pisal nepodpisani poročevalec v Gorici (18.3.1901), pisateljici pa je kot del svoje kritike namenil tudi naslednje odprto pismo: Velerodna gospa Lacroma! _ Vaš "Todesgeheimniss" Vam pač ne dela časti. Kajti ne le, da je uprav 92 3« Sata* — ». VmHm ta SMMkra M um m* JUMc fcr »frf+TM mk ¡V*r ChuuMi M« kn trn «. »•• J>l»iL|t. | Bin* M*- «t- *.-. «t- »■-. i.-9**"' j (rt «t *.-. L 1 «rtn. >m>(M: l *. ««it- ll.tnMtar. Stiflrttdlpn. Sfijjffl Krt Stota paul ZHaria Caccoma. Ju ¿Ur.,. «rfmiirt. ^tiSTWU Zbirka esejev Bagatellen navadno literarno skrpucalo, marveč po vsej pravici ga primerjam omi-valniku polnemu mleka, v katero ste samovoljno nametala grdih muh najrazličnejših napak, katerih naš narod nima in jih ni imel in ta - omival-nik, poln nesnažnega literarnega mleka, ste servirala nemški javnosti z namenom, da širi po svetu zaničevanje našega naroda; za to slugo pa Vam, velerodna gospa Lacroma, naš narod ne more biti hvaležen in Vam gotovo tudi ne postavi spomenika. Paul Maria Lacroma je predstavnica književnikov, ki sodijo med pisce trivialne in sentimentalne (pietistične) književnosti. Za življenja je užila primeren sloves in nekatera njena dela so bila prevedena. Ni poznano, če so bila prevedena tudi v slovenščino. V Gorici, kjer je preživela pol stoletja, se s Slovenci ni - kot kažejo objave - posebno ali celo temeljito seznanila, dasiravno je zahajala na počitnice v Tolmin in drugovala z grofico Matildo Coronini-Cronberg v slovenskem okolju kromberškega gradu. Njeno delovanje in prijateljevanje je bilo omejeno na krog nemško-italijan-ske aristokratske goriške kulturne elite, v katero je sodila poleg Carla Coronini-Cronberga, Carla Czorniga, Otta von Leitgeba, Franza X. Zim-mermanna, Antona von Maillya; urednica dnevnika Corriere di Gorizia Carolina Luzzatto je Lacromina dela prevedla v italijanščino. Njen nezav-zet odnos do slovenskih sosedov - vendar piše nekatera krajevna imena v slovenski obliki in črkopisu - kažejo tudi druge objave, kot so spisi o svetolucijskem arheološkem najdišču, o železniški progi čez Predil (ah Pontebo) in o grobnici Bourbonov na Kostanjevici pri Gorici. Ti spisi so izšli v zbirki skic in študij Bagatellen-, zbirka je bila nagrajena v Chicagu. Za zaključek lahko še dodamo, da med petimi jeziki, ki jih je Lacroma govorila (italijanščina, nemščina, francoščina, španščina, angleščina) ni slovenskega, zato pa je skupaj z Ugom Pellisom, Giorgiom Pitaccom in Dol-fom Zorzutom sodelovala pri obširnem slovarju ljubkovalnih imen in prisrčnih izrazov v furlanskem jeziku; izšel je leta 1915 v Pragi. Angel Kosmač Kratka zgodovina nekega zvonika v Istri Malokdaj slišimo, da bi kje blagoslovili zvonik. Bolj po-gostoma se zgodi, da se marsikje blagoslavljajo zvonovi, ki jih potem potegnejo v zvonik. Za to pač služijo zvoniki. In vendar se je tudi to zgodilo zadnje čase nekje na Slovenskem, točneje v kraju Hrvoje v Slovenski Istri. To ime je bolj malo znano. Morda je bolj znana kaplanija Topolo-vec, ki se nahaja tik ob hrvaški meji, nedaleč od Gradina in Pregare. Pod to cerkveno skupnost spadajo poleg Topolo-vca in Hrvojev še nekatere vasi: Žernjovec, Belvedur, Koromači in Mučonigi. Svoj čas so pripadale tej duhovniji še nekatera hrvaška naselja, ki so sedaj v območju hrvaške Cerkve v Istri. In ker cerkvene skupnosti ni brez cerkve, naj povemo, da imajo v Hrvojih cerkev posvečeno sv. Zenonu, škofu in mučencu iz Verone, kjer je živel in deloval v 4. stoletju. Ta cerkev sega v 1. 1791. Že ta cerkev iz konca 18. stol. je imela svoj zvonik, vendar je bil ta veliko manjši in naslonjen na cerkev. Ljudje pa so si ga že takrat želeli visokega, da bi ga videli daleč naokrog. Morda tudi zato, ker so v Hrvojih imeli že v davnih časih svoj prvi stolp, turris caprica, kar pomeni koprski stolp ali stolp na meji s Koprom. Vas Hrvoji je namreč omenjena že 1. 1035 v starih listinah iz časa oglejskih patriarhov. Tak visok zvonik so lahko uresničili šele konec prejšnjega stoletja, 1. 1889. Bil je visok 37,40 m in se je z njega odpiral čudovit pogled po vsej severni Istri, na Tržaški zaliv in celo do Benetk. Zvonik pa ni brez zvonov. Tudi hrvojski jih je imel vse do 1. 1942, ko so vsaj dva odpeljali Italijani v vojaške namene, kot se je to dogajalo po vsej Istri in Primorski. Še večja nesreča pa je doletela zvonik 1. 1979, ko je vanj udarila strela in je bila s tem njegova mogočna struktura kar dobro načeta. Vsi so se bali, da bo padel na bližnjo cerkev. To se sicer ni zgodilo; začel pa se je rušiti, dokler se ni popolnoma sesul 1. 1994. S tem pa je bila prizadeta tudi duša domačinov, ki so videli v zvoniku nekakšen simbol svojega kraja in celotne Slovenske Istre. Tega se je kmalu zavedla tudi mestna občina Koper, ki si je takoj začela prizadevati za njegovo obnovitev. Že leta 1996 je bil položen temeljni kamen novi strukturi zvonika. Ob zaključku del, v nedeljo, 21. septembra _ 1997, je bil velik praznik za vse. 94 Tega dne je namreč koprski škof msgr. Metod Pirih blagoslovil zvonik, prej pa je pred zvonikom vodil slovesno somaševanje, pri katerem je sodelovalo večje število duhovnikov, tudi iz bližnje Hrvaške Istre, ob priso-stvovanju velike množice vernikov. Sledil je bogat kulturni spored. Pozdravni govor je imel domači župan g. Miro Kocjančič, ki je zelo zaslužen za celotno izpeljavo dela in si sedaj prizadeva tudi za obnovo cerkve sv. Zenona. To je zelo lep primer sodelovanja med Cerkvijo in krajevno skupnostjo. Sledila je na odru g. Irena Fister, županja mestne občine Koper, ki si je prav tako močno prizadevala za obnovitev zvonika. Slavnostni govor je imel dr. Matjaž Kmecl, podpredsednik SAZU. Kulturni program so dopolnjevale razne glasbene skupine in pevski zbori od blizu in daleč, da se je družabni večer zavlekel pozno v noč. Ni manjkala niti bogata pogostitev številnih gostov, ki so dali duška svojemu veselju, da se je obnovil simbol kraja in celotne Slovenske Istre. Naj to poročilo zaključim z mislijo koprskega škofa pri blagoslovitvi zvonika: "Kot se ta zvonik mogočno dviga v nebo, tako naj se k Bogu dvigajo naše osebne in skupne molitve za našo versko prenovo... Naj bo današnja slovesnost zmaga novega upanja za vse tiste, ki ste tukaj ostali na svojem domu in na svoji zemlji." Ti kraji v vzhodni Istri spadajo namreč med tiste, ki so doživeli največje izseljevanje svojih prebivalcev. Samo v kaplaniji Topolovec je bilo pred začetkom 2. svetovne vojne okrog tisoč ljudi, danes pa šteje le kakih sto prebivalcev. Naj bi torej tudi novi zvonik prinesel novo upanje za Slovensko Istro in celotno Primorsko. Naj pomeni vrnitev k našim koreninam vernosti in narodne zavesti, predvsem pa naj bo novi zvonik glasnik novega življenja za naše ljudi. Ada Gabrovec Kojsko v Brdih Kojsko iz leta STOlT 1852 Kojsko, vas v Goriških Brdih, leži 248 m nad morjem. Po prvi svetovni vojni in vse do druge je bila zelo razgibana; tu je bil sedež županstva za polovico Brd; (po letu 1926 je bil občini Kojsko priključen še Steverjan in Dolenje ter Gorenje Cerovo). Iz neke kupno-prodajne listine med plemiči (ki jo hrani župnijski arhiv v Kojskem) zvemo, da se v listini imenuje vas Kojsko (Quisca) že leta 1135. Po prvi svetovni vojni je bila v gradu še orožniška postaja, carinski urad, poštni urad, kovačnica, pekarna, dve trgovini jestvin, dve gostilni. Pri Starčevih na Steharšču so izdelovali pokalice (pašerete), neke vrste sladke sodavice. Polne četrtliterske steklenice so bile hermetično zaprte s stekleno kroglico. Na Kalehih (naselek proti Gonjačam) sta bila še mesnica in mlin. Kojščani so bili gospodarsko še precej močni, ker so bili po večini samostojni kmetje; v več družinah so imeli konje in široke vozove s katerimi so "furali" -prevažali raznovrstno blago, največ sadja. Simon Rutar v Pokneženigrofiji Gori-ško-Gradiščanski poroča, da se je iz Brd izvažalo na vozovih letno do 50.000 stotov svežega sadja; suhega sadja (češpelj in fig) do 31.000 stotov. Zraven se je pridelalo letno še kakih 4.000 stotov debelega kostanja (marona). Po prvi svetovni vojni so bili v Kojskem še sejmi in sicer na ponedeljek po sv. Juriju, nekako konec aprila, in pa na ponedeljek po posvečevanju cerkva v mesecu oktobru. Kulturno življenje je bilo zelo razgibano, zlasti na glasbenem področju. Spomini se mi vračajo v tiste težke čase, ko sem komaj dvajsetletno dekle vodila v tej cerkvi cerkveno petje in ohranila najlepše spomine na to cerkev in na njene ljudi, pevke in pevce, v dobi, ko so bili mlajši moški, med njimi tudi organisti, pri vojakih v raznih krajih države, pa tudi izven nje. V pevskem številnem zboru je bilo veliko mladih deklet, precej moških pa že v zreli dobi. Redkost pri takratnih razmerah v pevskih zborih je bila ta, da je imel kojščanski zbor za seboj veliko glasbene kulture; morda gre zasluga skladatelju Srečku Kumarju in njegovi sestri učiteljici Pavlini, ki sta bila Kojščana. V Kojskem je dolovala tudi močna skupina godcev na pihala. Pri procesijah k Sv. Križu je vedno igrala godba. Z duhovniki, verniki in pevci smo korakali po taktu te godbe. V vasi je obstajala komorna glasbena skupina: violine, violončelo. Nekaj mlajših deklet je krasno igralo na klavir. Značilno je tudi, da so se sredi te različne glasbene kulture izoblikovali odlični pritrkovalci. Moram povedati, da je imela župnijska cerkev v Kojskem tri zelo lepe zvončiče v sicer nizkem zvoniku, toda ker je bila duhovnija zelo razsežna, so se Kojščani posluževali velikih zvonov pri Sv. Križu; teh se še danes poslužujejo. Župnijo Kojsko sestavljajo naselki Hum, Snežatno, Njivice, Kalehe, Bre-stje in Figovca. Od tu dejstvo, da se zvonovi Sv. Križa slišijo preko vseh briških vasi in naselij. Za večje praznike v cerkvenem letu so pri Sv. Križu začeli pritrkovati že ob treh zjutraj. Vešči pritrkovalci so z jutranjim pritrkovanjem pričarali tisto praznično razpoloženje, ki ga danes v dobi napredka zaman iščemo. Kadar so pritrkovali na tričetrtinski takt so taktirali na besdilo: Tuči, Tona, tuči, Blaž, / Jaz ne morem, ti ne znaš! Pri štiričetrtinskem taktu so pritrkovali na besedilo: Tam na placu je tentava (skušnjava). Iz kojščanske fare so bili naslednji duhovniki: Anton Kumar, (župnik v Kojskem) Oskar Pahor (bivši dekan v Mirnu), Fr. Lenardič (bivši župnik v Kožbani v Brdih), Andrej Simčič s Huma (bivši župnik v Solkanu), France Stekar s Huma (bivši župnik v Ledinah nad Idrijo). Leta strahot druge svetovne vojne sem preživljala na Humu, v naselku kojščanske fare. Lepoto cerkvene glasbe sem doživljala prav v Kojskem v izšolanem pevskem zboru z bogatim repertoarjem verskih skladb. Veliko teh mojih pevcev že počiva na pokopališču pri Sv. Križu. Naj bo ta spisek posvečen njim v hvaležen spomin. Župnijska cerkev M.D. Vnebovzete je postavljena sredi vasi, obdaja jo prostorn trg s številnimi stanovanjskimi poslopji. Mimo gre zelo prometna cesta, ki povezuje Brda z Gorico, Krminom in Čedadom. Ob cerkvi je prostorno župnišče, na zahodni strani pa cesta, ki pelje v Grad. Na pročelju cerkve, še precej visoko v niši je kip Matere Božje. Pritlično, na levi strani cerkve, je vzidana plošča (v latinščini) v spomin na papeža Pija VI., ki je obiskal to cerkev in baje prenočil v kojščanskem gradu. Kojščanski grad je bil zgrajen leta 1594. Leta 1630 je baron Rudolf de Coronini kupil grad od grofa Filippa von Thurna in leta 1632 je tudi uradno prevzel krajevno sodno oblast. Rudolf de Coronini je bil začetnik rodbine kojščanske veje Coroninijev. Sedanjo cerkev sestavljata dva dela, ki sta med seboj povezana: gotski prezbiterij z zazidanimi okni, ki služi za zakristijo in za božji grob in pa baročna stavba (cerkev) sezidana na morebitnih ostankih stare gotske cerkve. Iz listin ob pastoralni vizitaciji prvega goriškega škofa K.M. Attemsa je razvidno, da so temeljni kamen za novo cerkev, ki jo je dal zgraditi grof Rudolf Coronini, blagoslovili 18. januarja 1754, dozidana pa je bila šele leta 1768. Pri postavljanju temeljnega kamna je bil takrat za kaplana v Kojskem duhovnik Anton Kumar, domačin s Huma (duhovnija Kojsko) star približno 38 let. (V dobi prve nadškofije v Gorici leta 1752 je spadalo Kojsko v prafaro Ločnik). Za glavnim oltarjem (v popolni temi) je v steno oltarja vzidan gotski tabernakelj, ki ga krasita dve angelovi glavici. Na robu tabernaklja pa stoji zapisano v latinščini: Jernej z Njivic, z letnico 1492 (P.S. TEMPOR DECANI NICOLAO E VRBANO SACCER - PODEST'YARNEA SNIVIZ CAMERIVAVRE NEYRIN VRBANO GOTNIYVRSE 1492). Njivice so eden od zaselkov, ki spada v duhovnijo Kojsko. Zgleda, da je tabernakelj ostanek stare gotske cerkve. Pod dvema stenskima slikama sta v zidu dve kamniti plošči: na prvi je ime Rudolf Coronini z letnico 1648, druga pa nosi ime Ludvika Coroni-nija z letnico 1653. V tlaku ladje je kamnita nagrobna plošča z letnico 1709. V glavnem oltarju je slika (olje na platno), ki predstavlja Devico Marijo Vnebovzeto. Stene krasijo štiri velike, zgoraj polkrožno zaključene slike; tudi te so olja na platno in so iz beneške šole. Verjetno je to delo Jurija Tavčarja z letnico 1868. Na to sliko se morda nanaša zapis v cerkveni kroniki (v latinščini), ki pravi: GRG TAUCER PINXIT A. MDCCCLXVIII - PAR. M. KORŠIČ. V cerkvi so lepo oblikovane lesene klopi temne barve. V prezbiteriju pa je starejša lepo okrašena izrezljana baročna klop, odkoder so sledili mašni daritvi krajevni plemiči, lastniki gradu. V enem stranskih oltarjev je oltar posvečen sv. Donatu, ki je zavetnik trgatve, po briško "vendime". Ustna pripoved govori o hudem neurju in toči, ki je po briških vinogradih povzročila ogromno škodo, le kojščanskim vinogradom je bilo prizanešeno. V hvaležen spomin so Kojščani sv. Donatu postavili oltar z njegovo podobo. V poročilu o vizitaciji goriškega škofa K.M. Attemsa so bile v Kojskem tri cerkve: najstarejša, Sv. Križ na Jezeru, druga, posvečena D.M. Vnebov-zeti, in še tretja cerkev na Kalehih, posvečena Presveti Trojici, ki je ni več. Da je Kojsko ohranilo še danes svoj značaj trdožive briške župnije nam priča naslednji zapis, ki je bil pred leti objavljen v tedniku Družina: "Kdor se poda po cesti iz Solkana v Goriška Brda, ga v Brdih najprej pozdravi mogočna župnijska cerkev Marijinega Vnebovzetja v Kojskem. V župniji, ki ima nekaj nad 650 vernikov, že vrsto let župnikuje duhovnik Adolf Savelj. Versko življenje je urejeno, pastoralno delo utečeno. Lep Gospodov vinograd, bi lahko rekli, s svetopisemsko prispodobo. V prostem času obdeluje župnik Savelj tudi drugačen, navaden vinograd. Ob nenapovedanem obisku smo ga srečali s škropilnico na hrbtu, ko se je vračal z dela v svoji brajdi. Sprejel nas je s širokim nasmehom in postregel z dobro kapljico. Mar ni zgled slovenskega duhovnika, ki si poleg pastoralnega dela z delom svojih rok služi hruh, da ne bi bil v breme svojih faranov? Njihov status ves čas po drugi svetovni vojni in revoluciji ni bil urejen, pa tudi danes, dve leti po demokratičnih spremembah in v samostojni slovenski državi, ni še prav nič drugačen" (Družina 9.8.1992). M.N. S Prenovljena cerkev sv. Ivana v Gorici Lična zunanjost obnovljene cerkve sv. Ivana, središča slovenskih vernikov v Gorici (Foto Assirelli) Cerkev sv. Ivana v Gorici ima dolgo in bogato zgodovino. Zgraditi jo je dal baron Vid Dornberg. Posvečena je bila leta 1593. Takrat je bila Gorica prav majhno mestece, saj se je okrog gradu stiskalo le nekaj hiš in Travnik je bi res le travnik posejan le z nekaj kmetijami. Od praznika Kristusa Kralja leta 1972 je cerkev sv. Ivana sedež Dušnopastirskega središča za Slovence v mestu z redno župnijsko dejavnostjo. O neprecenljivi zgodovinsko-umetniški vrednosti cerkve bo podrobno spregovorila dvojezična knjiga dr. Verene Koršič, ki je v pripravi. Izšla bo ob 25-letnici slovenske duhovnije - tako Goričani imenujemo to naše središče. To bo res praznik slovenske trdožive prisotnosti v mestu, praznik kronan z velikim opravljenim delom popolne prenove cerkve sv. Ivana in njene zunanjosti in s tem tudi praznik pobiranja sadov velikodušnosti naših ljudi. Župnijska skupnost si je pred leti zadala drzno nalogo temeljito prenoviti cerkev sv. Ivana. Takrat smo morali zaradi vendo bolj strogih varnostnih predpisov in dotrajanosti takoj postaviti popolnoma novo električno napeljavo in kurjavo. Preuredili smo tudi zakristijo, pridobili sanitarne prostore ter lepo sobo nad zakristijo. Sledilo je dveletno pridno zbiranje denarja. Končno so stekla glavna dela: prenova in izolacija celotne cerkvene strehe z novimi odtoki, prenova in preobleka z bakrom "špice" zvonika, ker je močno puščala, obnova strelovoda, krpanje in čiščenje vseh '••mimlj kamnitih delov na glavni fasadi in okoli celotne zgradbe, pleskanje celotne površine zunanjosti cerkve in zvonika. Najbolj zahtevno delo se je pokazalo v notranjosti, ko so pod večkratnim barvanjem odkrili prvotne dekoracije. Zato so bile obnovljene v glavnem v enakih dimenzijah - le bolj svetlo je vse skupaj. Skoda, da so po zadnjem potresu s stropom vred leta 1979 podrli tudi lepe freske štirih evangelistov. Sedaj je mogoče občudovati vsaj dekoracije na stropu in zidovih. Tudi glavni oltar je bil deležen temeljitega čiščenja, zaščite in barvanja. Je pa eden najlepših in redkih lesenih oltarjev daleč naokoli. Podobno delo je bilo treba opraviti tudi na obeh stranskih oltarjih in dekorirati obe stranski ladji. Temeljite obnove so bile deležne tudi orgle. Po zaslugi g. Marjana Markežiča, ki je obnovitvena dela vodil, je bila cerkev sv. Ivana uporabna že za šmarnice v mesecu maju. Velikodušnosti mnogih Goričanov se moramo zahvaliti, da so se dokončala tudi ostala zunanja dela: obnova kanalizacije, izolacija in cementiranje pločnika in s tem tudi zaščita celotne zgradbe. Odstranjeni so bili štirje zidovi ob cerkvi. Na njihovo mesto je prišla elegantna železna ograja, ki omogoča pogled na vrt za cerkvijo. Tako zbradba "diha" in pridobi na videzu. Veliko dela je zahtevalo tudi kamnito tlakovanje večjega prostora pred cerkvijo z dohodom. Celoten zidek pod smrekama je ohranjen in spremenjen v klopco. S tem je postavljeno diskretno opozorilo, do kod naj pridejo živali in nespoštljivi obiskovalci. Odkrita temelja vogalov cerkvene fasade pričata o nekdanji višini celotnega trga pred cerkvijo in ceste, ko so bile potrebne tri stopnice za vstop v cerkev. Cerkev sv. Ivana je tako obnovljena postala pravi biser celotnega trga in ponos vse duhovnije. Tudi na lepo urejeni zeleni površini se oko rado zaustavi. Naj bo velik napor vložen v to pogumno prenovo temelj za okrepitev slovenskih korenin in vsestranske duhovne rasti naših družin in posameznikov, ki imajo pri sv. Ivanu svoj drugi dom. Rudi Bogateč Obnovljena župnijska cerkev sv. Martina na Proseku Naša cerkev ni velika, a je zelo lepa. Naši predniki, posebno pa nekateri župniki so s sodelovanjem laikov spremenili navadno vaško cerkev v pravi biser. Cerkev je bila zgrajena 1. 1636, kot piše nad vhodom, po strašnih upadih Turkov in raznih kugah, ki so zdesetkale prebivalstvo. Zvonik je višji od vsake druge stavbe v vasi in kaže, kakor prst, pot v nebesa. Trije zvonovi poudarjajo glavne dogodke našega življenja, od rojstva (krst) do groba (pogreb). Vabijo k maši in trikrat dnevno k molitvi angelovega češčenja v zahvalo, da je Mati Božja obvarovala vero in kulturo pred muslimansko nevarnostjo. Nad glavnimi vrati sv. Martin deli svoj plašč z revežem: ob strani sta dva medaljona: v njih sta naslikana dva škofa po-svetitelja cerkve. Prosek je nekoč spadal k župniji Zgonik in h goriški škofiji. Prosečani so se v glavnem bavili s kmetijstvom, Kontovelci in Križani pa z ribištvom. Tako je bilo do nedavnega, preden so ljudje začeli zahajati v mesto za vsakdanji zaslužek. Obnovljen prezbiterij v proseški cerkvi V prezbiteriju naše cerkve je daritveni oltar, ambon in krstni kamen: vse iz rdečega in sivega marmorja. Pod oltarjem je upodobljen križ iz karar-skega marmorja, obrobljen s črnim marmorjem. Na oltarju je plošča iz rdečega marmorja. Na prednji strani oltarja je upodobljen koš s kruhom in ribo. Tlak je obrobljen z raznobarvnimi ploščicami (bele, rumene, rdeče in črne). Na levi in desni strani prezbiterija so klopi za strežnike in sedež za mašnika. Na levi strani je ambon, na katerem beremo med mašo odlomke iz Sv. pisma in slišimo njegovo razlago. Podstavek krasi podoba Sv. Duha v obliki goloba in ognjenih plamenov (Binkošti). Na drugi strani je krstni kamen z lepim pokrovom. Na podstavku je upodobljen jelen, ki se odžeja pri studencu: krst oživlja duše zaznamovane s podedovanim grehom. Načrte je pripravil arh. Sedmak iz Sv. Križa; delo je izdelalo podjetje Zida-rič iz Sempolaja, vse po prizadevanju domačega župnika in dobrotnikov. Glavni oltar je bil zgrajen v več obdobjih. Nove rdeče stopnice lepo poudarjajo njegov pomen. Na levi strani je kip sv. Martina, na desni pa sv. Primoža. Rebrat obok je bil poslikan pred 75. leti. Slikar Jelinčič iz Ljubljane je zelo lepo podal glavni namen sv. maše. Na levi je slika sv. Tomaža Akvinskega, ki je prav navdihnjeno pisal o Sv. Rešnjem Telesu, na desni pa slika sv. Pija X., ki je odprl vrata tabernaklja malim otrokom. Med rebra-mi stropa so štirje angeli z napisi: Hvala, zahvala, sprava in molitev. Župnik Aleksander Martelanc je želel, da bi se ljudje lepo počutili v cerkvi in premišljevali o tem, kar so v cerkvi občudovali. Na vrhu prezbiterija je naslikan bel pelikan z mladiči (to je Jezus, ki daje samega sebe v jed in pijačo). Potem riba s hlebi kruha, Jezus na križu in njegovo rojstvo. Na enem oknu je upodobljena lurška Mati Božja, na drugem Jezusovo Srce. Pri oboku na levi strani Marijino oznanjenje, na drugi pa Jezus na vrtu Getsemani. Strop pa ohranja lepe slike iz prejšnjega stoletja: Roženvenska Mati Božja, vas Prosek pod varstvom sv. Martina in slika sv. Roka in Sebastjana. Ob robu stropa pa je več lepih slik: Tobija z angelom Rafaelom, v sredi Jezus z otroki, sv. Vincencij Pavelski, ki skrbi za sirote. Druge freske: sv. Jožef, ki umira med Jezusom in Marijo, snemanje Jezusa s križa, sv. Cecilija. Na levi strani je velik križ z znamenji štirih evangelistov, v ozadju mesto Jeruzalem. Na desni je kip sv. Jožefa z Jezuščkom, na zidu njiva lilij, simbolom nedolžnih otrok, ki spremljajo Jezusa kamorkoli gre. Tudi stranska oltarja sta zelo lepa: na desni je Marija z Jezusom v naročju kot kraljica in priprošnjica. Ob strani na zidu pa je slika sv. Ane, ki uči Marijo brati Sv. pismo. Na drugi strani pa je oltar s kipom Presvetega Srca Jezusovega. Kristus drži razprostrte roke, ker hoče ljudi objeti v neskončni ljubezni. Na zidu pa sta upodobljena sv. Rok in Sebastjan, priprošnjika proti kugi. Za.današnjega človeka je cerkev prepolna okrasov in slik (bi-blia pauperum); omembe vreden je Križev pot, sliki sv. Alojzija in sv. Antona. Klopi, križ in kip sv. Jožefa je izdelal Pengov iz Ljubljane. Orgle so morda prevelike za našo cerkev. Nanje lahko zaigraš karkoli, še posebno ko spremljajo lepo petje našega zbora. Priskrbel jih je g. Josip Križman. Tudi spovednica je vredna pogleda. Cerkev s svojimi znamenitostmi rada privabi turiste, ko pridejo v vas, pa tudi vaščani so nanjo ponosni. J. Šavli Matilda Koroška Dinastične zveze med Karantanijo in Francijo Okoliščine, v katerih je v 12. stol. prišlo do tako pomembnih zvez med Karantanijo in Francijo, bo moralo zgodovinopisje še raziskati. Podobna raziskava čaka zgodovinarje tudi glede zvez, ki zadevajo odnose med Veliko Karantanijo in njenimi krajinami Furlanijo in Verono (Benečijo). V tem članku so predstavljena zgolj dejstva, povzeta iz raznih enciklopedij, vsakomur na razpolago, vendar širši javnosti še ne predočena z vidika slovenskega državnega izročila. Prva zgodovinska osebnost, katere življenje in delo v omenjenem stoletju priča, da so bile zveze Karantancev s Francijo dokaj živahne, je veliki učenjak Herman Koroški (de Carinthia), ki je bil rojen okoli leta 1100. Kako je prišel v Francijo, ne vemo. Študiral je na ugledni filozofski šoli v Chartre-su. Izhajal je nedvomno iz visokega plemstva, mogoče celo iz sorodstva z vojvodsko rodbino. Podatkov o njem je malo. V letih 1138-1142 se je mudil v Španiji, kjer so iz arabščine prevajali v latinščino mnoge filozofske in naravoslovne spise, tudi Koran, in zlasti še pomembno le v arabščini ohranjeno Ptolomejevo astrološko delo Planispherium. V Tolosi je Herman leta 1143 pisal svoje samostojno delo o bistvih De esentiis in tedaj se v virih tudi zadnjič omenja. V svojih zapisih je svojo rodno Koroško nazival "patria nostra." Matilda Koroška £jen izme(j članov karantanske dinastije, Henrik Koroški (Spanheim), je bil v tem času opat v Villarsu v Franciji (1135) in zatem škof v Troyesu (1145), umrl je leta 1169. Bivanje Hermana v Franciji mora biti s tem v zvezi, kar pa še ni raziskano. Bolj očitna je druga zveza, dasi v nadrobnostih prav tako še nepoznana: opatova sestra Matilda Koroška je postala soproga uglednega francoskega grofa po imenu Teobald II. Veliki iz mogočne rodbine Blois-Champagne (+1152), od leta 1102 tudi grof Meaux in od 1125 še grof Troyes in Pro-vins. Ta mogočnež je v zavezništvu z drugimi plemiči in z angleškim kraljem Henrikom I. nasprotoval francoskemu kralju Ludviku VIL Vendar mu je leta 1124 le pomagal zavrniti vdor cesarja Henrika IV Salijca. Po smrti svojega soproga je njegova vdova grofica Matilda (Koroška) vstopila v samostan Fontevrault, kjer je umrla leta 1161. Njena hči Alica Blois-Champagne pa je postala tretja soproga kralja Ludvika VIL (1137-1180) in s tem francoska kraljica (+1206). Bila je mati njegovega naslednika kralja Filipa II. Avgusta (1180-1223), utemeljitelja francoske nacionalne monarhije. _ Kronanje Filipa II. Avgusta, vnuka Matilde Koroške, za kralja Francije, dne I. listopada 1179 v stolnici v Reimsu Iposlikava v neki knjigi), Bibliothèque Nationale, Paris Grb kralja Filipa II. Avgusta; v dragotini rogovi s čopi pavjih peres in zvezdo. Filip II. Avgust Francoski kralj Filip II. Avgust, ki je bil po stari materi koroškega porekla, je bil rojen leta 1165. Kot sovladar očetu je bil maziljen leta 1179. Naslednje leto mu je umrl oče in tedaj je prevzel francosko krono. Poročil se je z Izabelo Hai-naut, hčerjo Filipa iz Alzacije, grofa v Flandriji, in se s tem znebil varstva svojih stricev grofov de Champagne. Bil je samozavesten vladar. Leta 1191 se je udeležil križarske vojne in je z uspehom končal obleganje mesta Acre. S pretvezo bolezni se je potem napotil domov in skupaj z angleškim kraljevskim namestnikom Ivanom Brez dežele spletkaril proti angleškemu kralju Rihardu Levjesrčnemu, ki se je še mudil v Palestini. Tako se je polastil angleških posestev v Normandiji. Kralj Rihard Levjesrčni je na povratku domov padel v roke Leopoldu V., vojvodu Avstrije (1192). Slednjega je bil svoj čas na križarskih vojnah zelo ponižal. Avstrijski vojvoda ga je zato držal ujetega, ga potem predal cesarju Henriku VI., ki ga je izpustil šele po daljšem času proti ogromni odkupnini, ki so jo morali zbrati v Angliji.- Rihard Levjesrčni, ko se je vrnil domov, je začel z boji proti Filipu II. Avgustu in je bil v bojih zmagovit. Toda prav ko bi moral biti Filip II. Avgust dokončno poražen, so Riharda ubili (1199). Francoski kralj se je zapletel v boje z njegovim naslednikom Ivanom Brez dežele, izkoristil njegov spor s papežem in se polastil njegovih posesti na francoskih tleh ter tako priključil dežele Normandijo, Maine, Anjou, Touraine in skoraj ves Poitou. Tako je postal eden najbolj slavnih kraljev Francije. Povzdignil pa je tudi gospodarstvo in preuredil upravo, zato ga po pravici nazivajo začetnika francoske nacionalne monarhije. Karantanska dinastija _L Rodbina grofov Blois-Champagne I Ulrik I. 1135 vojvoda Koroške-Kar an t an i j e I Henrik 1135 opat v Villarsu 1145 škof v Troyesu (+1169) Matilda — GD Philippvs Dei Gratia Francorvm Rex Alica - 3. soproga Teobald II. Veliki grof Blois-Champagne Troyes in Meaux (+1152) GD Filip II. Avgust kralj Francije (1180-1223) GD 2. Izabela Hainaut GD2. Ingeburge Danska (S) 3. Agneza Kranjska Ludvik VIII. (1.) kralj Francije (1223-1226) Kraljevska dinastija Capetingov Ludvik VII. kralj Francije (1137-1180) soproge: 1. Eleonora iz Akvitanije 2. Konstanca iz Kastilije Marija (3.) GD Filip L Namur OD Henrik 1. vojvoda Brabanta I Filip Hurepel (3. grof Clermont (+1234) Agneza Kranjska Leta 1193 )e kralju Filipu n Avgustu umrja soproga kraljica Izabela Hainaut. Kmalu potem je vzel v zakon dansko kraljično Ingeburge. Toda že kmalu potem jo je odslovil in se poročil z Agnezo Andechs-Meran iz rodbine mejnih grofov na Kranjskem. Papež je vsled tega, ker ni sledil njegovim opominom, izrekel nad Francijo interdikt (1200), s katerim je uklonil kralja. Ta se je na zunaj podredil, sprejel nazaj Ingeburgo kot kraljico, a dejansko še vedno imel pri sebi Agnezo ( + 1213). Šele po njeni smrti je znova živel s kraljico. Iz prvega zakona je Filip imel sina, ki ga je kot Ludvik VIII. nasledil na prestolu (1223). Iz zveze z Agnezo Kranjsko se je rodila kraljična Marija, ki je bila nevesta Filipu I. grofu Namur, kot vdova pa je potem vzela Henrika I., vojvodo Brabant. Drugi iz te zveze je bil sin Filip Hurepel grof Clermont (+1234). Kaj je kralja Filipa II. Avgusta nagnilo, da se je drugi ženi odpovedal in vzel Agnezo s Kranjske ter s tem tvegal celo papeški interdikt za vse kraljestvo, ostaja nepojasnjeno. Mogoči pa sta pri tem le dve okoliščini, ki se medsebojno tudi dopolnjujeta. Da je bila Agneza s Kranjske zelo lepa in da se je kralj nanjo navezal vsled tega, ji dajal prednost pred kraljico, o tem ne more biti dvoma. Toda na francoskem dvoru gotovo ni manjkalo lepotic, kakor tudi ne med francoskimi plemkinjami. Skorajda ni mogoče izključiti, da je Agneza pritegnila kraljevo pozornost zato, ker je izhajala s Kranjske, ki je takrat spadala h Karantaniji. To pa je bila domovina njegove stare matere Matilde. In prav preko slednje je moral o tej slovenski kneževini vedeti precej. V tej zvezi bi bilo primerno s primerjavo raziskati, ali ni na njegove preo-snove francoske monarhije vplival tudi zgled karantanske ureditve, kakor že pri ukrepih cesarja Arnulfa. V svojih temeljih je namreč Karantanija ohranila kljub fevdalizmu še star slovenski družbeni sistem, ki je temeljil na ljudskih zborih, vaških srenjah ipd. Takšne srenje so bile npr. osnova za furlanski parlament oz. pojezdo, ki se je sestajala na prostem in kar na konjih. Vse to pa bo treba še odkrivati. M.T. Družina Thurn und Taxis zapušča Devin Karel Aleksander Thurn und Taxis, od smrti svojega očeta Rajmunda leta 1986 lastnik devinskega gradu, se je odločil, da ga proda, kakor tudi, da postavi na dražbo del knjižnice ter opreme in se preseli v Francijo. S to odoločit\jijo se zaključuje več stoletij dolgo obdobje bivanja kake plemiške rodbine v Devinu. Vsakdo pa si lahko predstavlja, kolikšna je bila vloga devinskega gospostva v zgodovini širše Primorske. Po izumrtju rodbine Devinskih so gospostvo vodili razni glavarji. Med temi je bil Matias Hoffer. Rajmund VI. della Torre Valsassina, ki je pripadal goriški veji te rodbine, se je poročil z Ludoviko, hčerko tedanjega devinskega glavarja Hofferja; po njeni smrti pa z njeno sestro Klaro Uršo. Na ta način si je zagotovil užitek nad devinskim gospostvom in je svojemu imenu in grbu dodal še ime in heraldične znake rodbine Hoffer. Ta rod je trajal do Janeza Krstnika III., ki je umrl leta 1849. To je bil zadnji moški potomec te rodbine, zadnji član pa njegova hči Terezija (1815-1893), ki se je leta 1849 poročila s knezom Egonom Karlom iz rodbine bavarskih Hohenlohe Waldemburg Schillingsfiirst. Grofinja Terezija, ki je 1. 1865 ovdovela, je začela obsežna prenovitvena dela. Tereziji je nasledila njena hči Marija (1855-1934), ki se je leta 1875 poročila s knezom Aleksandrom Ivanom iz češke veje rodbine Thurn und Taxis. Ta plemiška rodbina je po izvoru iz Lombardije, saj je družina Tasso imela posestva pri Berga-rau. Ta rodbina se je v Avstriji uveljavila s tem, da si je pridobila v zakup poštno službo v cesarstvu. Sin Marije in Aleksandra Ivana, knez Aleksander (1881-1937), je prevzel grad na začetku tega stoletja in po koncu 1. svetovne vojne, ko sta bila grad in vasica okrog njega dobesedno razrušena, je poskrbel za obnovo grajskega poslopja. Pod fašizmom se je devinska veja družine Thurn und Taxis preimenovala v Della Torre e Tasso. Knez Aleksander se je po razvezi prvega zakona s belgijsko plemkinjo Marijo Suzano de Ligné leta 1934 poročil z ameriško državljanko Ello Holbro-ock Walker iz Detroita, ki je imela velikopotezne načrte za preureditev gradu in vasice. Nekatera dela so bila opravljena, ostala pa je prekinila druga svetovna vojna. Po njej je devinski grad in ostalo imetje prevzel Rajmund della Torre e Tasso (1907-1986), ki je zaradi mednarodnih poznanstev precej pripomogel, da so na začetku šestdesetih let v Miramaru ustanovili mednarodni center za teoretsko fiziko in da je nato Devin postal sedež Jadranskega zavoda združenega sveta. Karel Aleksander, ki se je rodil leta 1952 v Parizu, njegova mama je bila Evgenija, hčerka zadnjega grškega kralja, ki je živel v begunstvu v Franciji, je prevzel grad po očetovi smrti leta 1986 in se vanj preselil z ženo Veroniko in sinovoma Dimitrijem in Massimilianom, hčerka Costanza pa se je rodila v Devinu. - Ko je prevzel grad, je Karel Aleksander izjavil, da želi, mogoče kot gostitelj, nadaljevati po smernicah, ki jih je bil začrtal njegov oče in da bi rad sodeloval pri kulturnih in glasbenih pobudah, ki naj bi jih prirejali v vasi. Istočasno si je tudi zamislil vrsto gospodarskih pobud, ki naj bi mu omogočale vzdrževanje gradu in posestva, kar ga je še ostalo v lasti grajskih. Načrt o preureditvi Kohišča, to je grajske kmetije pod Grmado, v turistični center z golf igrišči, s strukturami za konjski turizem in drugimi igrišči, je propadel zaradi zakona o kraškem parku. Prav tako je mogel le deloma uresničiti načrt za preureditev gradu v kongresni center s potrebnimi hotelskimi uslugami. Zvodenele pa so se mu še nekatere druge gospodarske pobude, medtem ko je bila tudi obdavčitev primerno visoka. Tudi zaradi tega je Karel Aleksander sklenil, da zapusti Italijo in se vrne v Francijo. Devinski grad bo torej v kratkem postal last italijanske države. Na dražbi so v minulem poletju prodali velik del opreme in knjig. Nekateri deli opreme, kot npr. razne zgodovinske slike, klavir, na katerega je igral Franz Liszt, del pisarniške opreme ipd. pa so ostali v gradu in bodo sestavni del tudi prihodnje opreme. Zaenkrat ni znano, kaj namerava država narediti. Pomembno pa je, da bo dragoceni arhiv končno urejen in na razpolago tudi javnosti, kar doslej ni bilo mogoče. Kdor je kdaj vzel v roke knjigo Rodolfa Pichlerja, ki je v drugi polovici prejšnjega stoletja edini imel vpogled v grajski arhiv in je tudi napisal dragoceno knjigo II castello di Dnino, je posredno ugotovil, da je v tem arhivu veliko dokumentov, ki imajo velik pomen za krajevno zgodovino, in da bo mogoče dobiti s pregledom teh virov informacije vseslovenskega pomena. Z odhodom princa Karla Aleksandra na Ažurno obalo se konča pomembno in dolgo poglavje zgodovine devinskega gradu, ki je vse do konca druge svetovne vojne tudi neposredno vplival na podobo Devina. S socialnega vidika se je odnos med prebivalstvom in grajskimi bistveno spremenil z zemljiško odvezo, grad pa je vseeno igral važno vlogo tudi v kmečkem gospodarstvu okoliških vasi, saj je bil lastnik obsežnih površin. Dejstvo, da so tudi gradu razlastili svet in da je princ prodal Sesljanski zaliv ter začel prodajati Crničje in še grajski vrt sredi Devina, kjer sta zdaj slovenski in italijanski vrtec ter sedež devinskih zborov, vse to je vplivalo na strukturo vasi. To se je dogajalo konec petdesetih in v šestdesetih letih ter sprožilo pravi plaz v vasi. Ljudje so začeli prodajati zemljo, vse bolj se je izgubila identiteta vasi in njenih prebivalcev. Devin je postal nekakšen prenočevalni zaselek za mnoge, ki so sicer redno zaposleni v Trstu ali drugod. Za nekatere premožne, ki so si v Crničju na obronkih portiča vse tja do Sekade zgradili vile, pa je Devin predvsem lep obmorski kraj, kjer preživljajo krajše ali daljše dopuste. Z narodnostnega vidika se je podoba Devina bistveno spremenila, predvsem zaradi priseljevanja vedno novih ljudi. Med temi je tudi sicer več slovenskih družin, ki pa so se le deloma ali pa tudi ne vključile v vaško stvarnost. Tomaž Fabec Paleolitska odkritja v jami Divje Babe I Ali je bil V paleolitskem jamskem najdišču v Sloveniji najden Divje babč I nad strugo reke Idrijce najstarejši glasbeni na Reki pri Cerknem je bila med iz- inštrument v Evropi? kopavanji I. Turka in J. Dirjevca leta 1995 najdena stegnjenica enega do dveh let starega jamskega medveda. Kost je na obeh ekstremih polomljena, na zadnji strani pa ima dve skoraj centimeter široki okrogli luknjici. Na proksimalnem in distalnem delu kosti pa sta vidni še manjši polkrožni izjedi. Najdba nesporno pripada mousterie-nu in je stara približno 45.000 let. Prav ta kost z luknjicami je ponesla ime Divjih bab I in Slovenije v svetovno javnost. Podobne dolge cevaste kosti okončin z dvema ali več luknjicami so znane iz časa mlajšega paleolitika in jih arheologi ter mu-zikologi interpretirajo kot glasbeni inštrumenti oz. piščali. Nekateri raziskovalci menijo, da je prav glasba bistvena značilnost kulture mlajšega paleolitika. Kako pa z glasbo v srednjem pale-olitiku? Ali lahko edinstveno izkopanino iz jame Divje babe I interpretiramo kot izdelek domnevnega neandertalca oziroma Rekonstrukcija koščene kot najstarejše glasbilo v Evropi (edina domnevna srednjepale- piščah Divje Babe l olitska piščal izvira iz najdišča Haua Fteah v Severni Afriki)? Eno rešitev uganke nam nudijo ugotovitve interdisciplinarne znanstvene ekipe pod vodstvom prof. I. Turka. Sam se je lotil problema nastanka neobičajno razporejenih nenaravnih luknjic v kosti. Razlaga vsekakor niha med dvema poloma, saj se v tem trenutku ni mogoče z vso verjetnostjo odločiti med možnostjo, da gre za kost z več vgrizi zveri in možnostjo, da gre za izdelek človeka. Ni prepričljivih dokazov za to, da ne bi luknjic naredila z zobmi katera od zveri, ki so bile odkrite v najdišču in v drugih najdiščih tega obdobja. Ne more se namreč spregledati dejstva, da je bilo najdišče tudi in predvsem brlog večjih zveri. Sledi zobov živali predvsem na ostalih femurjih mladih osebkov nekoliko nasprotujejo artefaktni razlagi luknjic, vseeno pa je obravnavana kost edini takšen primerek med 600 femurji mladih jamskih medvedov, ki so bili najdeni med izkopavanji. V primeru, da gre za drugo možnost, je najdba izjemna, ker jo lahko tedaj bolj prepričljivo razlagamo kot najstarejše glasbilo v Evropi. Prepričljivih tehnoloških dokazov za to, da je luknjice na kosti naredil človek, oziroma da je predmet resnično artefakt in ne psevdoartefakt, očitno ni. Verjetno jih tudi ne bo, dokler se ne odkrije še več podobnih predmetov enake starosti. Morda pa lahko vidimo dokaze za človekovo luknjanje kosti na drugih dveh femurjih jamskega medveda, ki sta bila najdena v jami. Na enem naj bi bili vidni sledovi ponesrečenega poizkusa klesanja luknjice v kost. Druga kost ima na distalnem delu vhodno in izhodno luknjico, tako da je videti, kot da bi bila prestreljena, česar zveri naj _ 109 ne bi mogle narediti. Po mnenju prof. Turka prihajata v poštev torej obe razlagi: človek in zver, medtem ko so drugi poznani naravni načini nastanka luknjic izključeni. Nemoč pri ugotavljanju nespornega nastanka luknjic pa ne izključuje, da bi nenavadni predmet človek uporabljal, lahko tudi kot piščalko. Akustične raziskave na podlagi rekonstrukcije domnevne koščene piščali so pokazale, da je v takšni kosti mogoče vzbuditi zvok na različne načine: nanjo lahko piskamo kot na podolžno ali na prečno piščal (flavto). Po mnenju muzikologov bi zato lahko imeli najdeno kost že za preprosto glasbilo z določeno izrazno močjo ali pa signalni zvočni pripomoček. Vprašanje, ali je naša preluknjana kost resnično glasbeni inštrument, ostaja torej še odprto. To vprašanje pa je nekoliko zasenčilo druga pomembna odkritja iz jame Divje babe I. Natančno raziskovalno delo je privedlo do odkritja fosilnih dlak jamskega medveda, ki odpira možnosti rutinskega odkrivanja fosilnih tkiv davno izumrlih živali in tudi ljudi. Povedati je treba, da so Divje babe I najbogatejše najdišče mlajše pleistocenske favne v Sloveniji. Ugotovljenih je bilo najmanj petnajst vrst velikih in nekaterih večjih malih sesalcev ter vsaj dvajset različnih malih sesalcev. Med favnističnimi fosilnimi ostanki absolutno (nad 99%) prevladujejo ostanki jamskega medveda, ki je jamo zelo verjetno uporabljal kot brlog. Skupaj odkritih ostankov jamskega medveda ter človekovih arte-faktov ne sme presenečati, saj se moramo zavedati, da govorimo o času, ki zajema tisočletja. Zelo verjetno medved ni zahajal v jamo v istem času, ko se je v njo zatekal človek in obratno. Kaže, da se paleolitski lovec ni loteval velike zverine. Po kostnih ostankih iz Divjih bab I bi lahko trdili, da je verjetno bila glavna lovna žival paleolitskih lovcev alpski svizec. Zelo pomemben sklop najdb predstavljajo kameni artefakti. Ti pripadajo enemu aurignacienskemu (mlajše paleolitskemu) in več mousterienskim horizontom. Po številu najdb lahko najdišče uvrščamo na drugo mesto med srednjepaleolitskimi najdišči v Sloveniji, takoj za Betalovim spodmolom pri Postojni. Mousterienski artefaktni zbirek karakterizira sorazmerno visok odstotek mlajšepaleolitskih orodij, orodni skupki imajo samosvoje značilnosti, tako da bi lahko za kulturno sliko najdišča upravičeno uporabljali delovno oznako mousterienski "tip Divje babe I". Letošnja izkopavanja v jami so artefaktno sliko dodatno popestrila, saj je bilo v mousterienski plasti najdeno praskalo na klini, ki je značilno kamnito orodje mlajšega paleolitika. O pomenu te najdbe bomo gotovo še marsikaj slišali. Prav gotovo pa Divje babe I niso le kosti, kamnita orodja in ostali artefakti. Za vsem tem, ki se javnosti zdi najpomembnejše in najbolj atraktivno, se skriva še podvodni del ledene gore. Skrivajo se natančne in poglobljene vsestranske raziskave najdišča kot celote, ki močno ovrednotijo najdišče, tako da ga lahko uvrščamo med najpomembnejša paleolitska najdišča v svetovnem merilu. Viri: Mousterienska "koščena piščal" in druge najdbe iz Divjih bab I v Sloveniji, uredil I. Turk, Znanstvenoraziskovalni center SAZU (Opera Instituti Archaeologici Slo-veniae 2), Ljubljana 1997. Odbor GMD Delovanje Goriške Mohorjeve družbe v letu 1997 Pri Goriški Mohorjevi smo v sezoni 1996/97 skrbeli za utrjevanje nekaterih pobud, ki so se začele v zadnjem obdobju in bile deležne pozitivnega odziva med našim ljudstvom. Veliko energij in delovnih moči je bilo posvečenih tedniku Novi glas, ki je začel izhajati na začetku leta 1996 in se je dobro usidral med bralci v zamejstvu, a tudi v številnih, še zlasti obmejnih krajih v matični Sloveniji. Tednik spremlja naše družbenopolitično, kulturno in narodno življenje v vseh njegovih odtenkih. Uredniki in sodelavci pa se trudijo, da bi list poročal v duhu vrednot, ki so si jih postavili za smernice, to se pravi v smislu idealov svobode, demokracije, krščanstva in slovenstva. Sodelovanje in stiki s sestrskima Mohorjevima družbama so se v minuli sezoni poživili ob izidu skupne zgodovine Družba sv. Mohorja. Ob skupnih predstavitvah te knjige smo imeli priložnost, da razčistimo nekatera vprašanja, ki nas zaposlujejo. V tem smislu je bilo zlasti pomembno srečanje treh Mohorjevih, ki smo ga priredili v soboto, 23. novembra 1996, v Gorici. V minuli sezoni smo v sozaložbi vse tri Mohorjeve izdale dve knjigi, in sicer že omenjeno zgodovino treh Mohorjevih družb kot tudi zbornik predavanj, ki so bila v Tinjah jeseni 1994 z naslovom Kristjan v družbi. Na srečanju 23. novembra smo udeleženci obravnavali možnost novih skupnih knjižnih izdaj in drugih pobud, zlasti pa problem skupnega trženja. Za naše delo je tudi pomembno, da je zaživel Kulturni center Lojze Bra-tuž na Drevoredu 20. septembra v Gorici. V prostore ob dvorani se je preselilo veliko dejavnosti, ki so prej bile na našem sedežu na Placuti. Na ta način smo pridobili nekaj prostorov in tako izboljšali delovne pogoje tako za uredništvo Novega glasa kakor tudi za našo založniško dejavnost. Knjižne izdaje y jeseni 1996 smo poskrbeli za izid redne zbirke za leto 1997. Ponudili smo naslednje knjige: Koledar 1997, ki ga je uredil dr. Jožko Markuža, opremila pa prof. Jasna Merku. Koledar obsega okrog 200 strani in je običajno razdeljen na koledarski in na zborniški del. Le-ta obsega članke, ki obravnavajo življenje Cerkve, zgodovinske, družboslovne, narodopisne in kronološke zapise o življenju in delu slovenskega življa v Italiji. Potrudili smo se, da bi bil ta zbornik dragocena priča naše prisotnosti in ustvarjalnosti, saj podrobno poroča, tudi s fotografijami, o ljudeh in o delovanju slovenskih zamejskih organizacij ter društev. Knjigo Cesta, reka in ljudje, izbor del sedaj že umrlega Milana Lipovca, je uredila prof. Nada Pertot, ki je tudi poskrbela za tehtno uvodno študijo. Samemu avtorju pa se je v knjigi ob njegovi 85-letnici poklonil tudi pisa-__ telj Boris Pahor. V knjigi so zbrani odlomki iz romanov Ljudje ob cesti in Leseno jadro. Skoraj v celoti pa je objavljena znamenita Cubejskaprigoda. Knjigo, ki šteje skoraj 300 strani, je opremil in ilustriral Franko Zerjal. Avtor knjige Xolotl - Med resnico in domišljijo je Saša Rudolf. Sam podnaslov pove, da gre za spis, ki ga je težko opredeliti z literarno-zgodovin-skega vidika. Rudolf je znan in uveljavljen časnikar, glavni urednik slovenskih radijskih in televizijskih poročil na deželnem sedežu italijanske radio-televizije RAI. Kot poročevalec s številnih olimpijskih iger in vojni dopisnik z raznih bojišč bivše SFR Jugoslavije, še zlasti Bosne in Hercegovine, se izkazuje kot natančen družbeni opazovalec in poznavalec zgodovine krajev, ki jih obiskuje. Svoje vtise prepleta s spomini na očeta Ivana Rudol-fa-Učenikovega in z dragocenimi dokumenti o njegovem delovanju. Ivan Rudolf izstopa kot ena vidnejših družbeno-političnih osebnosti polpretekle primorske zgodovine. Knjigo bogatijo fotografski posnetki in drugi dokumenti. Opremil jo je Pavel Magnani. Goriška predstavitev knjige poezij Nedorečenemu: z leve pesnik Jurij Patjk, Otmar Črnilogar in Marko Tavčar IFoto Bumbaca) Pod naslovom David Doktoric - primorski duhovnik med starim in novim svetom je kot 7. zvezek zbirke Naše korenine izšla knjiga o izrednem liku primorskega duhovnika iz polpreteklega časa, ki je odigral v sklopu Zadružne zveze in Zbora svečenikov sv. Pavla izredno pomembno vlogo. Življenjepis o Doktoriču izpod peresa dr. Irene Mislej, ki je tudi zbrala ostalo gradivo o njem, podrobneje osvetljuje življenjsko usodo tega vsestransko nadarjenega človeka. Iz izbora njegovih člankov in razprav bralec spozna pomemben del naše primorske zgodovine in zgodovine slovenskih izseljencev v Južni Ameriki. Kdor bi želel te teme še poglobiti, ima na voljo bogato bibliografijo, ki jo je prav tako sestavila dr. Mislejeva. Prof. Zora Tavčar nam predstavlja Doktorica kot pesnika in je za to knjigo sestavila izbor njegovih pesmi, dr. Zorko Harej pa je osvetlil Doktoričevo glasbeno ustvarjalnost in njegovo organiziranje glasbene, zlasti zborovske dejavnosti na Primorskem. Za opremo knjige je poskrbel Pavel Medvešček. Izredne izdaje Qb redni letni knjižni zbirki, namenjeni predvsem članom GMD, smo tudi v minuli sezoni poskrbeli za nekaj dodatnih izdaj. Pred Veliko nočjo je izšla pesniška zbirka Jurija Paljka z naslovom Nedorečenemu. Knjigo sta dokaj izvirno opremila oblikovalec Igor Devetak in ilustrator arh. David Faganel. V zbirki je 60 pesmi. Ta, že tretja zbirka Jurija Paljka je po svoji sporočilnosti izredno duhovno bogata. Med poletjem je pri GMD izšel italijanski prevod knjige Lojzke Bratuž Gorica v slovenski književnosti. Avtorica je opravila izbor slovenskih poezij in proznih del, ki lahko nagovarjajo tudi italijanskega bralca. K prevajanju je Bratuževa pritegnila lepo število prevajalcev. Knjiga želi, ob 1000-letnici prve omembe Gorice v pisnih virih, opozoriti tudi italijanskega bralca, da smo Slovenci v teh krajih prisotni od naselitve dalje, kar tudi že samo izvirno ime Gorica nakazuje, in smo temu prostoru vtisnili tudi svoj kulturni pečat. Tudi italijanski prevod je odlično opremil Franko Zerjal. Izdaje za najmlajše Zadruga Goriška Mohorjeva izdaja tudi otroško revijo Pastirček, ki jo ureja duhovnik Marjan Markežič. Revija izhaja že pol stoletja in je tudi v minulem letu poskrbela, da je v sklopu desetih številk izšlo več barvnih prilog. V pripravi so tudi knjižne izdaje. Predstavitev knjige Gorizia nella letteratura slovena v goriški državni knjižnici (Foto Bumbaca) Janko Jeromen Kronika Mohorjeve družbe Celje September 96 - avgust 97 Nova Mohorjeva hiša v Celju na Razlagovi ulici Oktober 1996: Jesen lanskega leta smo začeli mladostno, z izdajo knjige staroste slovenskega športa, prof. Draga Ulage Šport, ti si kakor zdravje. Dokaz, da ta naslov ni prazno leporečje, je avtor sam, ki je pri 90 letih še vedno čil in krepak. Na predstavitvi knjige v prostorih slovenskega olimpijskega komiteja se je avtorju pridružil dolgoletni prijatelj, olimpijec Leon Stukelj, prav tako krepak devetdesetletnik. Gospod Ulaga je že leta 1934 za Mohorjevo napisal Knjigo o športu. Novembra smo se vse tri Mohorjeve, celovška, celjska in goriška, predstavile Slovencem v vseh treh državah s skupno zgodovino Družba Sv. Mohorja. Knjiga, ki v besedi in sliki pregledno obravnava mohorsko zgodovino od 1851 do 1995, je nastajala nekaj let. Delo so si razdelili trije avtorji, za celovško dr. V. Inzko, za celjsko dr. M. Smolik, za goriško dr. B. Marušič. Svoje delo so skrbno primerjali in usklajevali, tako da je ta knjiga znanstven in objektiven pregled bogate in burne zgodovine Slomškove ustanove. Posebno bogastvo v tej knjigi predstavlja popoln spisek izdaj vseh treh Mohorjevih za vseh 144 let in še posebej po avtorjih in naslovih. Knjigo smo predstavili v Celovcu, v Celju, v Ljubljani in na Dobrovem v Goriških Brdih. V istem času smo predstavili tudi Redno knjižno zbirko za leto 1996, skupaj šest knjig, med njimi potopis Urok južnega morja svetovne popotnice Celjanke Alme Karlinove. Dvorana Celjskega doma je bila na predstavitvi popolnoma zasedena tudi po zaslugi odličnih igralcev ljubiteljskega gledališča Teharje, ki so uprizorili dramatizacijo novele Alme Karlinove Pod košatim očesom. Posebno pozornost zasluži pri zbirki tudi knjiga slavista Janeza Kebra Živali v prispodobah, saj je to prva resna (in duhovita!) študija o jezikovnih prispodobah, ki vključujejo živali, in marsikaj pove o naši človeški naravi. Po oceni ene od slovenskih revij šteje ta knjiga med najpomembnejše slovenske knjige leta 1996. V tem mesecu smo počastili še spomin na slovenskega pesnika in odličnega prevajalca Jožeta Udoviča s knjigo Franceta Pibernika Ogledalo sanj, v kateri je priznani slovenski literarni zgodovinar in naš uredniški sodelavec orisal pesnikovo življenje in umetniško ustvarjanje. V začetku decembra je razgibal duhovni in kulturni utrip Ljubljane suhljati starček, največji živeči krščanski strokovnjak za etiko p. Bernhard Haring, ki se je udeležil predstavitve svoje knjige Videl sem tvoje solze. Predstavitev je bila vključena v enodnevni seminar v Cankarjevem domu O smislu trpljenja in stiski, ki je pritegnil okrog 500 udeležencev. Predavatelji nadškof dr. F. Perko, dr. M. Klevišar in dr. J. Ramovš so s svojimi osebnimi in strokovnimi izkušnjami podprli pretresljivo osebno izpoved človeka, ki je prestal trpljenje vojne in bolezen raka v grlu. Danes, pri 85 letih, brez grla in glasilk, vendar zdrav "kot mladenič" še vedno občasno javno nastopa ter prepričljivo in navdušujoče zagovarja nenasilje v medčloveških odnosih. Dogovorili smo se, da nas bo spet obiskal čez nekaj let, ko mu bomo prevedli in izdali njegovo največje delo Svobodni v Kristusu. V decembru sta izšli še dve pomembni knjigi: devet let po prvi izdaji je izšel popolnoma prenovljen in razširjen Leksikon imen slavista Janeza Kebra. To je knjiga, ki so jo mnogi Slovenci težko čakali, saj je prva izdaja že davno pošla. Druga knjiga, ki je pomembna predvsem za pametno in pošteno vedenje našega javnega, družbenega življenja, pa je izvirno delo prof. dr. Antona Stresa Svoboda in pravičnost. V njem so razložene filozofske osnove politike. Naslovnico te knjige krasi starodavna priča slovenske demokracije: vaška lipa iz Vrbe na Gorenjskem, ki jo obkrožajo kamni, na katerih so v davnih časih sedeli vaški očaki in delili pravico. Leto 1996 smo zaključili uspešno: skupaj smo izdali 78 naslovov (to je več kot eno knjigo vsakih pet dni) v skupni nakladi blizu 400.000 izvodov. V primerjavi z letom 1995 pomeni to 4 naslove več, vendar v celoti nekaj tisoč izvodov manj. Zato se je tudi povprečna naklada enega naslova znižala za nekaj sto izvodov. To je jasna slika vedno težjih razmer in vedno ostrejše konkurence na slovenskem knjižnem trgu. Leto 1997 smo začeli v meditativnem razpoloženju: v januarju smo na kulturnem večeru v Psihiatrični bolnišnici v Idriji predstavili knjigo Prošnji dnevi avtorja dr. Jožeta Felca, zdravnika, publicista in pisatelja, ki je že 25 let predstojnik te bolnišnice. To je knjiga psihiatrovih zapiskov in razmišljanj v obliki dnevniških zapiskov, ki se dotikajo njegovega osebnega in poklicnega življenja, hkrati pa so vpeti v čas in prostor slovenske in evropske resničnosti. Kulturni večer so popestrili učenci glasbene šole Idrija ter idrijski pevski zbor. V februarju smo predstavili dolgo pričakovano študijo dr. Tarasa Ker- maunerja Navzočnost Božjega v slovenskem slikarstvu, delo izjemnega slovenskega misleca, ki je slovenske slikarje od impresionistov do naših sodobnikov osvetlil s popolnoma nove strani. Delo je na priložnostni razstavi del Krištofa Zupeta predstavil prof. dr. Lev Menaše. Slovenski kulturni praznik smo počastili z izdajo bogate monografije o celjskem Fotografu Josipu Pelikanu, katerega pomen za slovensko fotografijo se še ni utrdil v naši zavesti. Od njegovega več kot polstoletnega dela, izmed več tisoč fotografij in negativov smo izbrali nekaj čez 60 najlepših. Ob tem smo odkrili tudi okrog 70 let stare barvne diapozitive na steklu, ki predstavljajo posebno zanimivost. Marca smo v galeriji Družine predstavili temeljno teološko delo Ursa von Balthasarja o skrivnosti velikega tedna in velike noči Teologija tridne-vja. Hkrati smo predstavili tudi delo protestantskega teologa Jiirgena Moltmanna Kaj nam Kristus pomeni danes?, ki je sicer izšlo že prejšnje leto, skupaj z Balthasarjevo knjigo pa je svež pogled nikoli do kraja pojasnjen čudež Božje ljubezni do človeka. Tretjega aprila smo praznovali 100. oddajo na Radiu Ognjišče. V stotih četrtkovih večerih smo vam v oddaji Iz Mohorjeve skrinje predstavili vrsto knjig, povabili v živo pred mikrofon vrsto slovenskih pisateljev in drugih umetnikov ter vrsto strokovnjakov z raznih področij. Večkrat smo vas, dragi bralci mohorskih knjig in poslušalci Radia Ognjišče, povabili k reševanju težjih in lažjih vprašanj, v živo po telefonu ali z dopisnico in vas za pravilen odgovor razveselili z nagrado. V stotih tednih se je nabral kar širok krog zvestih poslušalcev in dopisovalcev. Spomladi smo izdali še zadnje knjige iz bogato ilustrirane zbirke Veliki ljudje za boljši svet, v kateri smo vam približali 12 velikanov ljubezni do človeka in narave, ki naj nam pomagajo, da bomo tudi mi postali boljši. To so: Mati Terezija, Martin L. King, Henry Dunant, Mahatma Gandhi, Louis Braille, Florence Nightingale, Albert Schweitzer, Oče Damijan, Sir Peter Scott, Charlie Chaplin, Helen Keller in Maria Montessori. Junija smo izdali že svojo peto zgoščenko Vem, da je zopet pomlad mariborske vokalne skupine Canticum z dirigentom Jožetom Fürstom. S to ploščo nadaljujemo izdajanje kvalitetne zborovske glasbe v izvedbi slovenskih pevcev. Ob dvestoletnici rojstva svetniškega škofa in misijonarja Friderika Barage pa smo ponatisnili njegov zgodovinski portret izpod peresa akademika Alojza Rebule Duh velikih jezer in mu dodali izbor dokumentarnih fotografij, katerih večina doslej še ni bila objavljena. Že proti koncu julija je izšla ena od pomembnejših letošnjih knjig, znanstvena monografija o ženskem dominikanskem samostanu v Marenbergu pri Radljah, za zdaj prva temeljita slovenska študija o delovanju redovnic na Slovenskem. Pripravil jo je akademik prof. dr. Jože Mlinaric. Z monografijo o mariborskem samostanu skušamo iztrgati pozabi ta samostan dominikank na Slovenskem, ki so več kot petsto let pomembno prispevale k duhovnemu, kulturnemu in socialnemu razvoju v tem delu Slovenije. Anton Koren Poročilo o delovanju Celovške Mohorjeve v letu 1997 Naša hiša deluje na zelo različnih področjih, v kulturi, vzgoji, šolstvu ter v gospodarstvu, zato je skoraj nemogoče, da bi vedno ujeli korak časa in bi tako bili povsod enako uspešni. Poročila torej ne morejo imeti le uspešne vsebine, včasih zaužijemo tudi kako grenkejšo kapljico. Kot ena izmed vodilnih ustanov slovenske narodne skupnosti na Koroškem smo z našo široko infrastrukturo in gospodarsko dejavnostjo v izložbi. To izložbo si o-gledujemo najrazličnejši opazovalci: narodna skupnost sama, večinski narod na Koroškem, uradna Avstrija ter Slovenci v matični državi in po svetu. Razumljivo je, da zaradi naše razvejene dejavnosti nismo vedno deležni priznanja, temveč smo vedno spet tudi tarča kritike. Ta je včasih lahko utemeljena, dostikrat pa krivična in žaljiva, predvsem, če temelji na podtiko-vanjih in intrigih iz lastnih vrst. V zadnjem času smo takšno kritiko slišali predvsem iz ust nekaterih koroških slovenskih politikov, ki so že pred letom 1991 uspešno sodelovali pri oviranju prizadevanj Mohorjeve družbe za sodelovanje s Slovenijo. Danes postajajo najuspešnejše orodje tistih dejavnikov v Avstriji, ki želijo še hitrejšo asimilacijo slovenske narodne skupnosti. Ni čuda, da je potemtakem prav naša ustanova, ki uresničuje svoje poslanstvo po poti samopomoči in neodvisnosti, tarča najostrejših napadov. Družbeno-politično preusmerjanje hitreje napreduje, kakor smo pričakovali. Ni mu lahko slediti. Trije pomembni pojavi zelo bistveno oblikujejo razvoj naše ustanove, slovenske narodne skupnosti in nasploh vseh Slovencev: to so globalizacija, tranzicija Slovenije in napredujoča asimilacija. Ni več dneva brez diskusije o globalizaciji naše družbe. Posamezni raziskovalci napovedujejo družbo, ki bo imela 20% zaposlenih in 80% neza-__ 117 poslenih. Nekateri politiki v zvezi s tem cinično govorijo o družbi, ki ne bo imela polnega kasko zavarovanja. Spet drugi pa vidijo v globalizaciji ogromne možnosti za vse, ki se hitro znajdejo v spreminjajočem se svetu. Znanstveniki ugotavljajo, da se bodo pričakovanja posameznika bistveno spremenila in se bo odnos do rednega dela spremenil v sistem mobilizacije služb. Dejansko se tehnologija razvija z veliko hitrostjo. Svet je vedno manjši in vedno bolj povezan. Hitrost komuniciranja in transportiranja blaga omogoča izdelovanje različnih izdelkov po vsem svetu. Danes izdelek nastaja tam, kjer so tržni kriteriji za proizvajalca najbolj ugodni. Za našo hišo lahko rečem, da je bila v nekem smislu vedno globalizirana. Znano je geslo, da Mohorjeva povezuje preko vseh meja, kar ni bilo mišljeno le v političnem in geografskem smislu. Eksemplarično smo dokazovali, da je globalizacija možna. Začeli smo s povezavo med Celovcem in slovenskim zdomstvom po vsem svetu. Ta naloga je imela pred nastankom suverene Slovenije izreden pomen. Pozneje smo povezovalni sistem razširili na Dunaj, v Ljubljano in v Gorico. Operativno delo, ki ga vedno bolj opravlja računalnik, smo v Mohorjevi že zdavnaj pripravili v naših glavah, tako da pravzaprav pri prenosu globalizacije na drugo raven ne bi smeli imeti večjih težav. Omeniti je treba, da smo se že pred letom dni vključili v računalniško mrežo Internet. Ob ohranitvi našega jezika in naše kulture se bomo morali še bolj internacionalizirati, kar v prenesenem pomenu pomeni povezovati se. Vključevanje držav v globalna združenja bo povzročilo migracijske procese, ki si jih danes niti ne moremo predstavljati. Ko se bo Slovenija vključila v Evropsko zvezo, bomo posledice prenosa kapitala, blaga, delovne sile in prenos političnih okvirov občutili Slovenci tostran in onstran meje. Pravočasno se bomo morali pripraviti na to, kar nas čaka. Biti moramo še bolj pogumni in mobilni. V zadnjih letih nas je posebej prizadelo, da je čezmejno gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in slovensko narodno skupnostjo na Koroškem precej usahnilo. Skoraj vse slovensko-avstrijske družbe so propadle in s privatizacijo podjetij v Sloveniji se je izničila tudi marsikatera kooperacija in udeležba, predvsem ker manjka do sedaj vsaka konkretna oblika pospeševanja čezmejnega sodelovanja s strani Slovenije, in to kljub obetajočim resolucijam in izjavam. Tako smo izgubili mnogo poslovnih partnerjev in tudi kako udeležbo. Omeniti pa je treba nad tisoč delovnih mest, ki so šla na avtohtonem slovenskem naselitvenem območju na ta račun v izgubo. Na položaj slovenske narodne skupnosti na Koroškm slej ko prej močno vpliva napredujoča asimilacija, ki je ne pospešuje samo restriktivno ravnanje avstrijske in predvsem koroške politične scene, temveč tudi razdvojenost znotraj slovenske skupnosti. Pri tem je paradoksno, da prav s pomočjo ali po naročilu avstrijskih oblasti peščica ideolških hardlajnerjev v enem slovenskem političnem taboru vsiljuje asimilacijsko in integracijsko politiko vsej narodni skupnosti. Asimilacija napreduje tudi zato, ker narodna skupnost ponuja zdaleč premalo delovnih mest. Močno se spreminja infrastruktura, varčevalne ukrepe avstrijske države tudi mi občutimo. Čeprav so se v zadnjih letih povišale subvencije političnim, kulturnim in vzgojnim organizacijam, je večina teh organizacij v hudih finančnih težavah. Vzrok je vedno več organizacij ter čedalje večje število manjših in večjih nedovršenih projektov, ki tako glede investicij in poznejšega vzdrževanja obremenjujejo subvencijske sklade in so dostikrat razlog za hude prepire. Če ne bomo zmožni strniti splo-šnokoristnih dejavnikov tako, da bodo še v zadostni meri pokrivali potrebe slovenske narodne skupnosti na vseh področjih, ni videti izhoda iz krize. Dejavnosti V ospredju založniškega dela sta bili dve pomembni v preteklem letu knjigi: slovenska izdaja domovinske knjige Koroška in nemški prevod albuma Slowenien Staneta Staniča. Knjigi nazorno prikazujeta kulturni most, ki ga gradi Celovška Mohorjeva družba med Avstrijo in Slovenijo. Odmeven je bil tudi esej Draga Jančarja o dolgo obleganem mestu Sarajevu. Na povabilo predsednika avstrijskega parlamenta Heinzä Fischerja in ob sodelovanju naše založbe je znameniti slovenski pisatelj bral iz tega svojega dela v dunajskem parlamentu. ■ Tudi skupno knjigo treh Mohorjevih družb Družba sv. Mohorja, ki smo jo skupno večkrat uspešno predstavili, je treba posebej omeniti. Izmed najnovejših knjig pa posebno izstopajo nemška izdaja Kärntens braune Elite, ki predvsem vznemirja nemško-nacionalne duhove v deželi, knjiga o ljubljanskem škofu Leniču (Življenjepis iz zapora), ki smo jo uspešno predstavili v Ljubljani, ter učbenik slovenščine za nemško govorečePozdravljeni!, ki ga je pripravil Miha Vrbinc. Pomemben je bil tudi obisk vodij slovenskih knjigarn na sedežu Mohorjeve, ki ga je pripravila naša ljubljanska postojanka. V tiskarni kaže prestrukturiranje vidne uspehe. Ozka hierarhična struktura, hitrost pri izvedbi naročil, ofenzivno sodelovanje s strankami in nizke cene nam zagotavljajo pozitivne rezultate. Petbarvni stroj, ki smo ga pred kratkim postavili, pa nam bo tudi v prihodnje zagotovil uspešen razvoj v tiskarski stroki, ki je sicer v zelo težavnih razmerah. Tudi knjigarne so zelo na prepihu. Prodaja šolskih knjig močno nazaduje. Prosto določanje cen za knjige nas bo najbolj prizadelo. Naša največja skrb sta trenutno gotovo dijaški in študentski dom. Število dijakov Modestovega doma je v zadnjih letih močno padlo. Pričakovati je, da se bodo že tako ali tako boleče izgube še povečale. V dunajskem študentskem domu Korotan še vedno nismo docela končali sanacije. Obratovanje pa se dobro razvija. Študenti so v glavnem koroški Slovenci, vse več pa jih prihaja tudi iz Slovenije. Med letom in predvsem v poletnih mesecih ponujamo obiskovalcem Dunaja bivanje v našem obnovljenem domu. Korotan se razvija v pomemben slovenski kulturni center na Dunaju. Organizirali smo likovne, literarne, glasbene in lutkovne pri- reditve. Med drugim je študentski dom obiskal tudi predsednik slovenskega parlamenta dr. Janez Podobnik. Na Dunaju zdaj skrbimo tudi za Knafljevo ustanovo: spremenili smo jo v privatno ustanovo in za prihodnje leto pripravljamo prepotrebno sanacijo tradicionalne slovenske ustanove, ki je dolga leta životarila. V prihodnje naj bi prevzela vlogo pomembnega znanstveno-kulturnega povezovanja med Ljubljano in Dunajem. Opažamo, da nazaduje število otrok v naših celovških družinah, kar ima neposredne posledice za ljudsko šolo na našem sedežu. Prijav imamo nad 60 in v zavetišču dve skupini s skupno 35-imi otroci. Močna konkurenca je javna dvojezična ljudska šola, ki deluje brez šolnine. Mohorjeva šola se zelo trudi za kakovost. Poleg številnih skupin in obiskovalcev, ki so se seznanili z našim posebnim načinom poučevanja, sta v novi knjižnici brala otrokom krški škof dr. Egon Kapellari in bivši celovški župan Leopold Guggenberger. Posebej želim omeniti tudi našo kuhinjo v Slomškovem domu, ki se je razvila v domačo slovensko restavracijo. Vse naše člane in prijatelje, ki se mudijo v Celovcu, vabim, da se poslužijo naše opoldanske ponudbe. Zaradi spremenjenih ekonomskih razmer je družba z.o.j. Korotan v Celovcu morala preurediti svoje poslovanje. Zdaj upravlja pretežno samo še preostale udeležbe. Udeležbo pri Petrol-Trade smo oddali v zvezi s privatizacijo Petrola. Ljubljanski Korotan d.o.o. izvaja kot generalni podjetnik najrazličnejše knjižne projekte z vso Evropo. Med najpomembnejše sodi produkcija švedske Enciklopedije ter sodelovanje z vodilnim otroškim založnikom Egmont Walt Disney. Mohorjeva d.o.o. v Ljubljani skrbi za celovito pokrivanje Slovenije z našimi knjižnimi produkti in želimo si, da bi čim več Slovencev seglo po naših knjigah. Ze tri leta pa se trudimo pridobiti v last hišo na Poljanski, vendar zaradi političnih razmer v mestni upravi te naše želje še nismo mogli uresničiti. Tudi v tem in drugih primerih se zrcali neurejen odnos med Slovenijo in koroškimi Slovenci. V maju smo imeli naš redni občni zbor, ki se ga je udeležilo lepo število poverjenikov in delegatov. V središču razprave je bilo poslovno poročilo za zadnja tri leta. Danilo Čotar Drobnica in domače sirarstvo Kratek pregled pre(j kakimi desettisoč leti, v mlajši kameni dobi, je prišlo daleč nazaj na Bližnjem Vzhodu do velikega preobrata. Na območju "plodnega polmeseca" v Mezopotamiji je človek začel vplivati na razvoj nekaterih rastlin in jih prilagajati za svoje potrebe, istočasno pa mu je uspelo udomačiti prve živali. Začelo se je kmetijstvo in z njim temelji, na katerih se je človeštvo lahko množilo čez vsa predvidevanja. Pšenica in ječmen med rastlinami ter ovca in koza med živalmi so že na začetkih kmetovanja postali štirje stebri in danes lahko rečemo, da jih sodobno kmetijstvo še ni izpodrinilo. Baje se je to zgodilo kakih 7000 let pr. Kr. Bogastvo, ugled in oblast so se odtlej šteli v glavah drobnice in še Rimljani so za denar uporabljali besedo "pecunia", "pecus" pa pomeni drobnica. Najprej je drobnica služila le za meso in kože, veliko pozneje, nekako med 5. in 3. tisočletjem pr. Kr., je človek začel uporabljati mleko. Vse kaže, da je najprej molzel koze in šele pozneje ovce in govedo. Koza je tako prva molznica in, upoštevajoč količino mleka v razmerju s telesno težo ter njegove izredne lastnosti, še danes najboljša. V toplem podnebju gre mleko hitro po zlu, zato si je človek z izredno iznajdljivostjo izmislil načine predelave mleka v izdelke, ki so bolj trajni. To je verjetno glavni vzrok, da južni narodi po tradiciji mleka ne pijejo, imajo pa bogato razvito sirarstvo in nepregledno število različnih postopkov za predelavo. Že starorimski pisec Strabo je zapisal, da Britanci ne izdelujejo sirov, čeprav imajo mleka v izobilju. V Grčiji in na Cipru predelajo v sir nad 80% mleka, v Italiji preko 60%, v Angliji ali na Finskem pa le kakih 10%. Že samo iz te ugotovitve je jasno, kje se moramo sirarstva učiti. Novo zanimanje Nedvomno ima drobnica gotove lastnosti, ki jih bomo pri za drobnico clrugih domačih živalih zaman iskali. Naštejmo jih le nekaj. Koza je izredno prilagodljiva in skromna žival. Če primerjamo to, kar zase zahteva, s tem, kar nam daje, je pridobitek izredno visok. Če upoštevamo le mleko, nima tekmecev. Danes lahko koza odigra pomembno vlogo gozdne čistilke. V gorskem svetu in na Krasu prerašča nekdanje košenice in travnike gozd. Koza bi tu naredila red in obdržala odprte prostore, ki so za ta okolja značilni. Sodobni človek na novo odkriva zdravilne lastnosti kozjega mleka in ga vedno bolj ceni. Kozje mleko je lahko, ker vsebuje skromen odstotek maščobe hitro prebavljivo, ker so tako maščobne kapljice kot beljakovinske micele dosti manjše kot v mleku drugih živali. Kozje mleko navadno brez težav uživajo tisti, ki kravjega mleka ne prenesejo. Kako so prefinjeni kozji siri, so dobro razumeli Francozi, ki jih ponujajo v stoterih različicah. Druga žival, ki se dobesedno razdaja, je ovca. Od nje si je človek vzel toplo volno, gosto in redilno mleko ter žlahtno jagnjetino. Iz mastnega _ Sir je na naših mizah priljubljena jed mleka z visoko beljakovinsko vsebino izdelujemo močne in pikantne sire, ki so od nekdaj ponos sredozemskih in maloazijskih pastirjev. Kljub temu je ovca v zahtevah skromna: prilagodi se najrevnejšim pašnikom in s svojo prisotnostjo jih ne siromaši, ampak celo obogati. Površino enakomerno pognoji, z ustnicami omoči popaseno travo in jo z vitamini poživlja, da hitro zopet ozeleni. Nepregledna množica drobnoživk iz njenega prežve-kovalnika zna spreminjati v beljakovine tudi dušik iz zraka. Angleži, sloviti ovčerejci, niso zaman skovali pregovora: ovčja noga spreminja puščavski pesek v zlato. Čezmerno napredna govedoreja je mnoge tako zaslepila, da navedenih lastnosti drobnice niso več videli. Zato je reja drobnice v primerjavi s preteklostjo hitro nazadovala. Nikakor pa ni v zatonu, saj se danes posebno mladi rejci z zanimanjem ozirajo nazaj na drobnico. Privlači jih v prvi vrsti omenjena kakovost izdelkov, ki so zelo cenjeni kot pristna ponudba na turističnih kmetijah. Trenutek je ugoden, ker so počitnice na kmetiji zadnja leta vse bolj v navadi in je ta dejavnost v polnem razmahu. Današnjega človeka na novo privlači čar nekdanjih izdelkov, narejenih po starih postopkih. To ni preživeto, posebno ne v našem mediteranskem okolju, kjer nosi kmetijstvo v sebi močan kulturni naboj, ki ga napredek ni izpraznil. Vrednost domačih izdelkov se še poveča tam, kjer se rejec odloči za biološki način kmetovanja in je vse usmerjeno le v visoko kakovost in ne v količino. Drugi vzrok, ki je marsikaterega navdušenega rejca dobesedno prisilil, da se je vrnil k drobnici, so ukrepi Evropske zveze, ki v državah članicah omejujejo pridelek kravjega mleka. Za mleko pridelano od drobnice zaenkrat ni nobene ovire. Tako kot nekoč doseže drobnica najvišjo gostoto v deželah, ki obdajajo Sredozemsko morje. Samo v Italiji je sedem milijonov ovac in od teh kar dva milijona in pol na Sardiniji. Koz je veliko manj, v Italiji zaenkrat en milijon, je pa kozjereja odločno v porastu. Zanimanje za drobnico narašča tudi v Sloveniji, čeprav so črede še maloštevilne: 200.000 ovc in 10.000 koz. Pred kratkim je v Sloveniji izšla pri založbi Kmečki glas kar razkošna knjiga, na 300 straneh, z naslovom Reja drobnice. Tudi to je posreden dokaz, da ta dejavnost privlači in se ji obeta nov razvoj. Domače sirarstvo je tesno $ir je uresničitev stare človekove želje, da bi povezano z drobnico mlekll) ki se sicer hitro skvari) podaljšal življenje. Po dolgih opazovanjih se mu je to posrečilo najprej s kisanjem in potem še z odkritjem sirišča, ki sirovo strd primerno okrepi in posuši. Nastala je hrana, ki se postavi nekam v sredo med surovo in in kuhano, a po dosežkih prekaša obe. Pojav, ki omogoča nastanek take hrane, imenujemo vrenje ali kipenje (fermentacija). To presnavljanje je človek že v davnih časih obvladal, čeprav se mu še sanjalo ni, da ga pvzročajo drobcena in nevidna živa bitja. Obvladanje vrenja je najtežji in obenem najzanimivejši način pridobivanja hrane in velja za najvišji izraz hranilne kulture. Danes pravimo temu biotehnologija. Zibelka sirarstva je Sredozemlje, kjer so se v starem veku razvijale visoke kulture. Prve sire so tu izdelovali prav iz kozjega in ovčjega mleka. Ti siri so torej starodavna hrana, ki je svojo vrednost ohranila nedotaknjeno do danes. Nekoč so znali tudi pri nas kmečki ljudje marsikaj sami izdelati, z novimi časi pa so šle mnoge veščine v pozabo. V Sloveniji je po zadnji vojski k temu pripomogla oblast, ki je za male zadruge in za domače sirarstvo nalašč postavila nemogoča pravila. Starodavna obrt je počasi zamrla in vedno manj je bilo tistih, ki so skrivnosti sira še pozabili. Na srečo se stara izkustva niso docela izgubila in zadnja leta je za to stroko zopet veliko zanimanja. Zanimanje je največje pri rejcih drobnice in to iz treh razlogov: količine mleka so večinoma majhne in primerne za predelavo doma; industrijske mlekarne navadno ne odkupujejo ovčjega in kozjega mleka; z neposredno predelavo na kmetiji dragoceno mleko najbolj ovrednotimo in nam da največ dobička. Domača predelava mleka je zdaj v razmahu posebno na gorskih kmetijah. V stikih, ki sem jih imel kot strokovni svetovalec, sem z zanimanjem opažal, kako to opravilo v večini primerov prevzame pod svoje nadzorstvo gospodinja. Ob takih priložnostih mi je bilo povsem jasno, da je to delo od nekdaj žensko in je lik moškega sirarja nastal po sili razmer zaradi poklicnega službovanja v večjih mlekarnah. Mislim, da je ženska prevzela kuhinjske zadeve v roke takoj po izumu posode in to je bil velik preobrat v človeški prazgodovini. Vse, kar je narejeno v posodi je ženska stvaritev, pa naj bo znanost, umetnost ali čarovnija. V lonec je prenesla svojo domišljijo, muhavost, radovednost in ljubosumnost. Marljive gospodinje, s katerimi sem imel opravka, so mi dale dokončno potrditev, da je mogoče zapletene preobrazbe v mleku voditi s preprostimi sredstvi in s pazljivim opazovanjem. Dosežki domačega sirarstva postavljajo na laž ošabno prepričanje industrijcev, da znajo mlečno kipenje voditi le oni v sodobno opremljenem laboratoriju. Zanimivo je vedeti, da niti za enega od svetovno znanih in slovitih sirov ni napisal recepta znanstvenik, kemik ali biolog, ampak so vsi nastali empirično, torej iz postopne izkušnje preprostih ljudi, kmetov in obrtnikov. Zato tudi današnjim rejcem drobnice svetujem, naj ne bodo malodušni pred to izbiro. Pri domači predelavi mleka naj skušajo ostati zvesti, kolikor se da, starim in čimbolj naravnim postopkom, ne da bi pri tem zanemarjali vse tisto, kar je znanost doslej odkrila. Prvo načelo domačega sirarstva je to, da predelamo mleko v okolju, kjer je nastalo. V tem okolju so naseljene posebne drobnoživke, ki dajo mleku enkraten pečat. Ta pečat potem z blagim načinom predelave prenesemo v sir. Zato je pametno, da trde in pol-trde sire izdelamo iz presnega, surovega mleka in se zatečemo k blagi pa-sterizaciji le pri mehkih sirih, ki imajo kratko dobo zorenja. Domača izdelava sirov ne dopušča nobenih umetnih dodatkov. Sveže mleko, ogenj, naravno sirišče in sol: to je vse, kar pride v poštev. Nujno pa je treba dodati veščo sirarjevo roko, izkušnjo in pazljivost. Domače sirarstvo zahteva veliko človeških zmožnosti in malo tehnoloških pripomočkov ter nizko uporabo energije. Zaradi blagih posegov v kemično, fizično in mikrobiološko ravnovesje mleka pravimo, da je domača, obrtniška predelava blaga, to se pravi pristnim ravnovesjem prijazna, do njih spoštljiva. Tradicionalni kmečki izdelki lahko odigrajo zelo važno vlogo pri zaščiti okolja, saj ohranjajo pri življenju starodavne dejavnosti, ki so oblikovale gospodarsko, družbeno in tudi kulturno sliko ozemlja. Premišljena obramba teh dejavnosti ščiti domačina samega in njegovo deželo. Pri iskanju pristnih smeri odločno svetujem domačemu slovenskemu si-rarju, naj se za zgledi ozira proti jugu. Za Primorce je to lažje, za osrednjega slovenskega človeka, ki je zagledan v severne vzore, ne bo lahko. Na področju sirarstva vsekakor velja, da so južnjaki mojstri v intuiciji in prilagajanju, na jugu sta doma bujna domišljija in iznajdljivost in nazadnje tam je zibelka sirarstva. Niko Tul Internet - nova meja sporočanja Internet - tujka, ki je v tem času na ustih vseh. V čem je pravzaprav njen pomen, v trenutku ko odtremo tančico tehnološke skrivnosti, v katero je ovita? Ne da bi obnavljali celotno zgodovino in razvoj računalniške stroke, naj povemo, da se za to besedo ne skriva nihče drug kot dobro, staro telefonsko omrežje. "Internet" je namreč kratica za "interconnected networks", kar v angleščini pomeni "med seboj povezana omrežja". Tu mislimo seveda na omrežja računalnikov. Računalniki pa se v lokalnem merilu - recimo znotraj neke stavbe - med seboj povezujejo z enako vrsto žice, ki smo jo še do nekaj let od tega uporabljali le za telefonske napeljave. Tudi povezave manjših, lokalnih omrežij v večja, krajevna ter povezave le-teh v tisto mrežo vseh mrež, ki ji pravimo Internet, so osnovane na tehnologiji, ki ostaja domena telefonskih družb - v glavnem različnih državnih Telekomov na naši stari celini oz. večjih telekomunikacijskih podjetij vsepovsod na svetu, kjer je telekomunikacijski monopol že zdavnaj propadel. Po drugi strani pa zaobjema pojem "Internet" veliko širši spekter tehnologij in vsebin, ki nedvomno presega same telefonske žice, s katerimi je prepreden naš planet. Dvem ali več računalnikom, ki se želijo "pogovarjati" med seboj - za kar v bistvu gre pri Internetu - ne zadošča samo fizična povezava, potreben je tudi nek skupen "jezik", ki bi ga vsi razumeli in govorili. Ta skupen jezik predstavljajo v svetu informatike tako imenovani "protokoli za prenašanja podatkov". V bistvu je to skupek pravil, ki določajo, kako naj podatki potujejo od enega računalnika do drugega. Vsi računalniki, ki se želijo povezati v Internet uporabljajo enega od teh protokolov, ki ga sicer poznamo pod oznako TCP/IP, kar je kratica za angleški izraz Transmission Control Protocol / Internet Protocol. Preprosto povedano: z vidika oblike je Internet po fizični plati telekomunikacijsko omrežje, po logični plati pa sklop protokolov. O vsebini Interneta bomo podrobneje spregovorili v nadaljevanju. Prav vsebina Interneta, oz. dostopnost do vseh mogočih informacij, je namreč ena izmed gonilnih sil t.i. informacijske revolucije. Aktivni medij pQjav računalnika, točneje pojav Interneta in sploh računalniških mrež, med sredstvi množičnega obveščanja odpira nova, doslej neslutena obzorja, obenem pa postavlja tudi nove probleme. Računalnik odpravlja največjo hibo vseh ostalih medijev - pasivnost, namreč. Računalnik povezan v Internet se ne omejuje na golo prikazovanje in uporabo informacij iz kateregakoli dostopnega vira, pač pa nam omogoča, da tudi sami "proizvajamo" informacijo in jo dajemo na razpolago drugim. S tem se je obrnilo na glavo pravilo, ki je veljalo od začetkov človeške družbe vse do danes, po katerem je ozek krog mogočnih "obveščal" množice navadnih smrtnikov. Na Internetu so informacije, ki jih nudita neznani av- - stralski študent ali alternativni ruski umetnik, prav tako dostopne kot informacije tiskovnih agencij ter najbolj priznanih svetovnih revij, časopisov, televizijskih hiš, vladnih ali znanstvenih virov. "Skrajna" dostopnost do vseh informacij pa še ne pomeni preprosto iskanje ali uporabo. Računalniki, ki so povezani v Internet, so namreč zelo različne narave. Najstarejši "prebivalci" Mreže so računalniki vojaških in vladnih ustanov, tako ameriških kot zahodno-evropskih, ki so tu že od samega začetka ob koncu šestdesetih let. Drugo zelo številno skupino sestavljajo računalniki znanstveno-raziskovalnih središč in univerz z vsega sveta, ki so vstopili v Mrežo v drugi polovici osemdesetih let. Končno so tu še računalniki zasebnih uporabnikov. Prvi zasebni računalniki so se povezali v Internet šele leta 1993. Njihov nastop sovpada z razvojem grafične in multimedijske plati Interneta, ki se skriva za angleškimi besedami "World Wide Web" ali preprosto "web". Izraz "web" dobesedno prevajamo kot "pajčevina", sicer pa se v slovenščini uporablja tudi izraz "svetovni splet". Prispodoba s pajčevino ni naključna, saj obsega svetovni splet na milijone med seboj povezanih tekstovnih, slikovnih in zvočnih elementov, ki se "fizično" nahajajo na računalnikih razpredenih po vsej zemeljski obli. Spletne strani so prispevale odločilni delež k zanimanju zasebnikov za tehnologijo Interneta. S pojavom "web-a" je izredno naraslo število povezanih zasebnih računalnikov, tako da danes že predstavljajo najštevilčnejšo skupino. Poleg tega se je v teh par letih znatno spremenila tudi njihova namembnost. Če je do prvih mesecev lanskega leta še prevladovala osebna uporaba, se je potem ta slika zrcalno spremenila, tako da sta danes kar dve tretjini zasebnih računalnikov, povezanih v Internet, namenjeni poslovni uporabi. Kljub temu pa v Mreži še vedno prevladuje stanje t.i. "podatkovne anarhije". Informacij je toliko, da je skoraj nemogoče začrtati jasno podobo o kateremkoli argumentu. V tem sta velik čar in izziv Interneta, obenem pa tudi ovira, ki jo skušajo poslovni uporabniki premostiti. Informacija in fikcija Vstop računalnikov na medijsko prizorišče in sočasen tehnološki napredek na področju televizije, ki ostaja kljub vsemu še vedno najmočnejše in najprodornejše sredstvo množičnega obveščanja, sta postavila vse nas uporabnike pred nov problem, ki mu v splošnem pravimo "virtualnost". Definicija tega pojma ni preprosta, pa vendar: "virtual-no" naj bi bilo vse to, kar bi lahko bilo potencialno resnično, in kar se našim čutom tudi prikazuje kot tako, za kar pa vemo, da je umetno, mehansko ali računalniško ustvarjeno. Izraz sicer zveni precej tuje v slovenščini, kljub temu pa ga ne bomo nadomeščali s slovensko inačico "navidezno", ki jo pogosto uporabljajo v nestrokovni literaturi in v splošnem pogovoru. Razlago za to izbiro prepuščamo slovenskemu estetu in filozofu dr. Janezu Strehovcu, ki je v uvodu v svoje delo "Virtualni svetovi" zapisal: "... izraz 'virtualni' pa nisem slovenil z 'navideznim' prav spričo njegove etimologije v latinskem izrazu vis (sila, moč) ... etimologija 'navideznega' pa usmerja k slovenskemu 'videzu' in k njegovemu pejorativnemu pomenjanju Cybercafé: namesto skodelice kave računalnik z Internetom ...". O "virtualnosti" so vsa sredstva obveščanja poročala ob priložnosti Zalivske vojne leta 1991. O njej lahko brez dvoma rečemo, da je bila vrhunska predstavitev v stilu virtualne resničnosti: vse se je zdelo kot izredna računalniška simulacija vojne ali celo video igra najvišje tehnologije. V resnici pa je šlo za uresničitev načela "medij je sporočilo", ki ga je v šestdesetih letih skoval kanadski sociolog Marshall McLuhan. Medij, v tem primeru televizija, je do skrajnosti dematerializiral resničnost - dogajanje v bombardiranem Bagdadu. Vsi, ki smo tedaj gledali televizijske posnetke, nismo le-teh istovetili s krutostjo vojne, kot je zapisana v našem kolektivnem spominu. Gledali smo vojno, a to za nas ni bila vojna, ker ni imela njenega videza. Sicer pa so bile vojne že od nekdaj veliki medijski dogodki - v drugi svetovni vojni je glavno medijsko vlogo igral radio, predvsem angleška BBC, o vojni v Vietnamu je sam McLuhan zapisal: "Televizija je iz nje naredila prvo pravo vojno, ki se je odvijala na ameriških tleh", edini zmagovalec Zalivske vojne pa je bil Peter Arnett, poročevalec ameriške televizijske postaje CNN, ki je s pomočjo satelitske tehnologije neposredno in nepretrgoma prenašala vojno dogajanje v domove milijonov gledalcev po vsem svetu. Posnetki iz Bagdada in iz kuvajtske puščave so v vseh nas izbrisali tisto nedolžnost, ki je znala razlikovati med informacijo in fikcijo. Režiserji CNN-a so nam dokazali, da zna biti resničnost slikovitejša in razburljivejša od vsake filmske fikcije. Sodobna sredstva obveščanja ne znajo premotiti samo naših čutov s tehnologijami virtualnega, ampak tudi občutke bližine in oddaljenosti. Vse informacije, ki nam jih posreduje televizija in ki so nam na razpolago kjerkoli na Internetu, so nam "blizu", ne glede če so to posnetki tragedije, ki se je odvijala v Indiji, ali podatki shranjeni v računalniku na Hawajih. Hkrati pa so nam te iste informacije čustveno zelo "daleč", saj nas svoji krutosti, dramatičnosti ali komičnosti navkljub, zelo malo ali skoraj nič ne prizadenejo. Mediji spremenijo v "bližnje" vse, o čemer poročajo in v "oddaljeno" vse, kar zamolčijo. S tega vidika se lahko nadzor nad sredstvi množičnega obveščanja spremeni v prefinjeno politično igro, ki je že bila usodna marsikateremu narodu. Primerov politične manipulacije in zlorabe medijev je nešteto. Nekateri so jasno razvidni, v kolikor so tako rekoč "uzakonjeni" - npr. ne-poročanje srbske državne televizije o protestnih shodih na beograjskih ulicah, večina pa ostaja vsem nam prikrita in je zato nevarnejša, saj počasi izpodjeda naša skupna prepričanja in s tem na neviden način kroji javno mnenje. Virtualne skupnosti Vpliv sredstev množičnega obveščanja na družbo se veča iz dneva v dan, tako da lahko danes, v dobi Interneta, že govorimo o "virtualnih skupnostih", skupnostih, ki obstajajo samo v informacijskem ne-prostoru. Njihov nastanek sicer ni nov pojav. Vse se je začelo že daljnega leta 1876, ko je ameriški znanstvenik Alexander Graham Bell predal svojemu namenu prvo telefonsko povezavo. Telefon je imel od svojega nastanka dalje izreden vpliv na medosebne odnose. Z razliko od telegrafa - ta je že od leta 1844 dalje povezoval mesta in naselja na celotnem ozemlju Združenih držav Amerike, ki je vseskozi ostal namenjen prenosu poslovnih, uradnih in drugih "resnih" informacij, je telefon kmalu postal prvi pravi osebni medij. Kot zanimivost naj povemo, da je imel v svoji "mladosti" telefon največ uspeha pri uporabnikih nežnega spola, in to do takšne mere, da so upravitelji velikih telegrafskih družb vse do konca 19. stoletja menili, da je "koristen le za vaške klepetulje". V tej izjavi, za katero se sicer skriva večni strah pred novim, ki izpodriva staro, pa je zaobjeto bistvo izrednega vpliva telefona na medosebne stike in odnose. Klepet kot trenutek družabnosti, v katerem zaživi celotna skupnost - na primer skupinica sosed, v točno določenem prostoru - na primer na vaškem trgu, se je s pojavom telefona spremenil v izrecno pogovorni stik dveh samih oseb in to v ne-prostoru, ki ga v tem primeru predstavlja telefonska žica. Pojem informacijskega ne-prostora je težko opredeljiv. Izraz "ne-prostor" skuša opisati nekaj, kar sicer ima funkcijo prostora, kot realnega prizorišča določenega dogajanja in medosebnih stikov, v bistvu pa ne more biti prostor, ker nima njegovih značilnosti. Za informacijski ne-prostor sta namreč značilni fizična neomejenost in obenem fizična, točneje materialna, nedostopnost. Dostop je možen izključno preko medijev - danes so to v glavnem računalniki povezani v Internet. Z oblikovnega vidika zaobjema torej Internet vsa med seboj povezana računalniška omrežja, ki uporabljajo točno določen komunikacijski protokol, z vsebinskega vidika pa je Internet del informacijskega ne-prostora. Kot tak predstavlja življenjsko okolje za neštete virtualne skupnosti. Nastanek in razvoj le-teh sovpada z razvojem različnih oblik "pogovora" oziroma vzpostavljanja medosebnih odnosov na računalniškem zaslonu. Dopisovanje" in Najstarejši in še danes najbolj razširjen način medse-pogovor v Mreži bojnega sporazumevanja v računalniških omrežjih je sistem elektronske pošte, v angleščini "electronic mail", okrajšano "e-mail" ali preprosto "mail". Izraz "mail" se je udomačil tudi v slovenskem računalniškem žargonu. Programi za prenos datotek med računalniki so sicer obstajali že konec šestdesetih let, v sedemdesetih letih pa so takratni uporabniki bodočega Interneta spoznali, da lahko isti programi služijo tudi za prenos krajših ali daljših sporočil in tekstov. Na začetku so uporabljali elektronsko pošto samo v strokovne in tehnične namene, podobno kot se dogaja še danes med radio-amaterji. Z večanjem števila med seboj povezanih računalnikov in s širjenjem obsega računalniških mrež pa so začeli uporabljati elektronsko pošto tudi za vzdrževanje osebnih stikov med uporabniki, ki so se fizično nahajali na dveh različnih koncih sveta. Sporazumevanje preko elektronske pošte v začetni fazi ni bilo preprosto, ker so različna omrežja uporabljala različne sisteme. Od leta 1982 pa obstaja komunikacijski protokol, ki ureja sistem programov namenjenih odpošiljanju in sprejemanju elektronske pošte. Ta protokol je de facto postal standarden, kar omogoča, da se katerikoli uporabnik Interneta poslužuje pošte. Vsak uporabnik ima namreč svoj elektronski naslov, ki vsebuje njegovo uporabniško ime - to je lahko njegovo pravo ime, kratica, psevdonim ali šifra - ter ime računalnika, preko katerega vstopa v Internet. Uporabniško ime in ime računalnika ločuje znak podoben mali obkroženi črki a - @. Danes uporablja elektronsko pošto na desetine milijonov ljudi po vsem svetu. V številnih primerih je ta sistem nadomestil telefonske pogovore. Zanimivo je dejstvo, da so po stoletju prevlade pogovornih stikov preko telefonske slušalke uporabniki ponovno odkrili lepoto in čar pisane besede. "Elektronska pisma" so sicer pisma brez papirja, ki obstajajo le na zaslonih in v računalniškem spominu, tipkovnici navkljub pa ostaja to še vedno pisanje. Na prvi pogled je to korak nazaj, v resnici pa predstavlja pravo majhno revolucijo. Sele s pojavom elektronske pošte so namreč zaživele prave virtualne skupnosti na Internetu. Pri tem pa ne smemo prezreti odločilne vloge, ki jo je pri tem igral svet t.i. amaterske informatike. Ne smemo namreč pozabiti, da so se na začetku osemdesetih let pojavili na tržišču prvi osebni računalniki, ki so imeli sicer omejeno zmogljivost, vendar so bili cenovno dosegljivi tudi za zasebnike. Prav tem zasebnim ljubiteljem je kmalu uspelo, da so povezali dva računalnika preko telefona. Tako so nastali prvi BBSi, kar je kratica za angleški naziv "Bulletin Board System", ki ga lahko slovenimo z "elektronska oglasna deska". Na teh osebnih računalnikih so bili namreč v glavnem oglasi za razpoložljivo strojno in programsko opremo, kmalu pa so se pojavila obvestila in sporočila o najrazličnejših argumentih. Posamezni BBSi so se začeli združevati v manjša omrežja, ki so rasla v senci uradnega Interneta. Med njimi je najbolj znana mreža FidoNet, ki ni prav majhna, saj je razširjena malodane po vsem svetu. Druga zelo znana mreža BBSov je UseNet. Na njenih računalnikih so se prvič pojavili t.i. "newsgroups", elektronska oblika "de-batnega krožka" s točno določeno tematiko, kamor lahko vsak uporabnik pošlje svoje mnenje ali vpraša za nasvet s pomočjo elektronske pošte. V trenutku, ko se je Internet odprl tudi zasebnikom, se je sistem "newsgroups" razširil in spremenil v "Internet news". Trenutno obsega nekaj tisoč debatnih skupin, ki zaobjemajo najrazličnejše argumente. Vsaka pred- stavlja virtualno skupnost v malem, saj se v njej "srečujejo" ljudje z vsega sveta, ki jih zanima določeno vprašanje. Elektronska pošta ima vse prednosti novih medijev, kljub temu pa ohranja nekatere hibe stare, tradicionalne pošte. Med njimi predstavlja največjo omejitev dejstvo, da komunikacija, kljub hitrosti računalniških mrež, ne poteka sočasno. Sporočilo lahko potuje po Mreži nekaj sekund, v neugodnih pogojih pa tudi nekaj ur. Zaradi tega so se na Internetu razvili tudi taki načini sporazumevanja, ki spominjajo na telefonski pogovor. Med temi sta najbolj znana program "talk" in sistem IRC. "Talk" omogoča dvema uporabnikoma, da se "pogovarjata", v prenesenem smislu seveda, s tem, da pišeta na tipkovnico in bereta na zaslonu. V tem primeru je zaslon razdeljen na dva dela. V enem uporabnik bere sporočilo, ki ga sam piše, v drugem pa odgovor, ki mu ga sočasno pošilja sogovornik. Na podobnem principu deluje tudi sistem IRC, kratica za angleški izraz "Internet Relay Chat", kar pomeni v slovenščini "klepet na zvezi v Internetu". Z razliko od "talk-a", ki je omejen na dva sogovornika, lahko pri "pogovoru" na IRC-ju sodeluje večje število ljudi, ki v ta namen uporablja svoj "kanal", neke vrste "sobo" v informacijskem ne-prostoru. IRC lahko s tega vidika primerjamo s pogovori radio-amaterjev, ki se srečujejo v etru na določeni valovni dolžini. Oba programa predstavljata za vsakogar, ki jih prvič uporablja, nekaj čarobnega. Črkam, ki se skoraj samodejno pojavljajo na zaslonu in prinašajo sporočilo osebe, ki sedi v sosednji stavbi ali na drugi strani zemeljske oble, uspe v resnici pričarati njeno bližino. O tem bi znali marsikaj povedati vsi tisti, ki so na IRC-ju preždeli dolge nočne ure, zatopljeni v klepet z znanci in znankami z vsega sveta. Za vse doslej omenjene sisteme sporazumevanja v Internetu, a posebno za "talk" in IRC, predstavlja veliko omejitev uporaba tipkovnice oz. izključno znakov, ki jih lahko prikažemo na zaslonu. V primeru telefonskega pogovora lahko že iz glasu sogovornika razberemo njegovo razpoloženje in počutje. Računalniški zaslon nam žal ne more posredovati podobnih informacij, zato so si uporabniki izmislili celo vrsto kratic, ki opisujejo različna čustvena stanja. Poleg kratic pa so v uporabi tudi t.i. "smiles", "obrazki", sestavljeni iz ločil in drugih znakov, ki označujejo smeh, ironijo, žalost in podobno. V besedah zveni to precej čudno, vsakdo izmed vas pa se lahko o tem prepriča, če napiše na list papirja dvopičje, pomišljaj in zaklepaj v tem zaporedju, nato pa list obrne v smeri urinih kazalcev. J.Š. Beloglavček Slovenski beloglavček Beloglavček, golob edine slovenske pasme, ima svoje začetke že v prejšnjem stoletju. Toda širša slovenska javnost je zanj izvedela šele v sedemdesetih letih, ko so ga nekateri goji-telji prikazali na krajevnih razstavah v Ljubljani, Kranju in bližnji okolici. Takrat zasledimo o njem prve članke v tisku. Slovenski golobarji so to pasmo poznali že prej. Beloglavčke, ki pripadajo okrasni pasmi golobov, so gojili v ljubljanski okolici in v mestu samem. Kot kaže, se je pasma razvila v Notranjih goricah, na robu ljubljanskega Barja. V tem kraju je bila hiša Sojerjevih najpomembnejši gojitelj teh okrasnih golobov. Pri tej hiši so jih imeli vse od prejšnjega stoletja. Pasma je potemtakem stara že nad sto let. Kot vedo v tem kraju povedati, so bili beloglavčki pred nekaj desetletji še nekoliko drugačni. Bili so manjši in nožice so jim bile še neoperjene. Danes pa je beloglavček po splošnem videzu že dokaj velik golob, pa tudi močan in razmeroma dolg. Njegovo perje je dolgo in gosto. Glava je krepka, nožice belo operjene. Osnovna značilnost te pasme sta bela glava in vrat, na glavi pa pernata kapuca iz druge, temeljne barve, ki jo ima poleg bele. Takšne barve je tudi perje na hrbtu, toda kakih deset perutnih peres je prav tako belih, kakor je belo tudi perje na repu in na stegnih. Druga temeljna barva, poleg bele, se pojavlja različno. Pri nekaterih je rdečkasta, pri drugih črna, pri tretjih plavkasta, in potem še rumena. Prav zaradi teh, tako raznolikih barv se beloglavčki uvrščajo med najlepše okrasne golobe. Njihova prisotnost izredno poživlja parke in zelenice po mestih. Povrh vsega je beloglavček tudi zelo živahen golob. Rad leta in kroži okoli domačije. Med letanjem tudi poka s krili in s tem opozarja nase. V njegovem golobnjaku vlada red. Ko pade mrak, je jata že lepo zbrana doma. Beloglavčki so dobri letalci. Mnogi od njih, ki so jih prodali v nekaj kilometrov oddaljeno Ljubljano, so se še večkrat vrnili na njihov stari dom. J.Š. Slovenski kunec Na društveni razstavi v Brežicah leta 1985 je bila prvič prikazana nova pasma slovenskega kunca, in kmalu zatem tudi na razstavi v Ljubljani. Prvič so samostojno kunčjo pasmo vzgojili že pred drugo svetovno vojno, leta 1938. Bil je to črni dunajski kunec, ki ga je vzgojil dr. Andrej Jenko iz Vevč pri Ljubljani. S križanjem plave-ga dunajskega in rjavega havana kunca je dobil nekaj črnih mladičev. Le-te je potem križal z ala-ska kunci, in skotili so se sami črni mladiči. Najlepše med njimi je potem znova paril z alasko pasmo. Po šestih letih skrbnega izbiranja je nastala nova pasma kuncev s črnim kožuhom, dokaj podobna plavemu dunajčanu. Toda zanjo ni bilo zadostnega zanimanja in vsled tega se ni obdržala. Šele sredi osemdesetih let je dipl. vet. Janez Kobe, doma v Brežicah, z načrtnim križanjem prišel do nove, slovenske pasme. Njegov namen je bil prav ta, da bi slovenski gojitelji kuncev imeli svojo avtohtono domačo pasmo. Tudi nova pasma je nastala s križanjem dunajskega in alaska kunca, vendar se od stare dokaj razlikuje. Kunci te pasme so bolj pravokotne oblike. Mišičje imajo močno, še posebej na stegnih tac, ki so dokaj krepke. Stopala so razmeroma velika. Prsi so krepke. Kunci rastejo hitro in imajo veliko mesa. Glava je močna in široka. Kožuh novega kunca ima dolgo in mehko dlako. Podlanka je gosta. Barva kožuha je nekaj posebnega: rjavkasta, z rdečkastim nadihom in lesketajoča. Namen gojitelja je bil vzgojiti pasmo, ki bi bila primerna tako za gospodarsko kot tudi za športno rejo. Strokovni odbor pri slovenski zvezi rejcev malih živali je leta 1988 podelil priznanje novi pasmi in jo priporočil za gojitev. Na mednarodni ravni pa nova pasma slovenskega kunca še ni priznana. Za to priznanje postavlja Evropska zveza nekaj pogojev. Med temi tudi tega, da je pasma razširjena med rejci vsaj po treh državah, ki so njene članice. Na podlagi njihovih zapažanj lahko sproži slovenska zveza rejcev malih živali postopek za overovljenje nove pasme. Na društvenih razstavah kuncev je nova pasma redek gost. Največkrat prikažejo le en primerek. Slovenski kunec je primeren tako za gojitev na prostem kot tudi za kletko. Njegovo število iz leta v leto narašča. Alojz Tu I Nezajamčeno zastopstvo manjšine v luči zadnjih upravnih volitev na Tržaškem in Goriškem Ena glavnih zahtev slovenske manjšine v Italiji je (poleg rabe materinega jezika v odnosih z oblastmi) pravica do njenega zajamčenega zastopstva v izvoljenih telesih od krajevnih uprav do parlamenta. Ta zahteva se postavlja predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker se razmerje med Slovenci in Italijani tudi v naših občinah očitno spreminja v škodo manjšine; drugič, ker nova volilna zakonodaja, ki temelji na večinskem sistemu, že vnaprej onemogoča, da bi manjšina zanesljivo izvolila svoje predstavnike s samostojnim nastopanjem, kot vsa desetletja po vojni. Zaradi tega vsake volitve postavljajo manjšini in njeni politični organizaciji (danes Slovenska skupnost) vprašanje, kako izvoliti vsaj minimalno število lastnih predstavnikov v občinske in pokrajinske svete, v deželni svet in v državni parlament. V minulem letu 1991 oziroma 1996 so bile pri nas naslednje volilne preizkušnje, ki od blizu zanimajo zamejske Slovence: 17. novembra 1996 pokrajinske volitve na Tržaškem in občinske volitve v Miljah; 27. aprila 1997 občinske in rajonske volitve v Trstu ter pokrajinske volitve na Goriškem. Po aprilskih parlamentarnih volitvah 1996, na katerih so se skoro vse organizirane skupine Slovencev prepoznale v široki vsedržavni koaliciji le-vosredinskih strank pod znakom Oljke, je bilo logično pričakovati, da se bo ta koalicija prenesla tudi na razne krajevne ravni. To predvsem zaradi tega, ker je bila koalicija Oljke uspešna in je prevzela vladne odgovornosti. Pri nas se je prva takšna priložnost ponudila za pokrajinske volitve na Tržaškem. Po začetnih razgovorih med zainteresiranimi strankami in gibanji je kazalo, da bo do takšne povezave tudi prišlo, a proti koncu razgovorov so se nekatere stranke začele umikati in usmerjati k samostojnemu nastopanju. Konkretno imamo v mislih Ljudsko stranko (PPI) in Demokratično stranko levice (DSL), ki sta se končno odločili, da nastopita z lastno listo in simbolom. To je spravilo v nemajhne težave druge manjše stranke, med temi tudi Slovensko skupnost, ki so se tako znašle pred dilemo: ali iz zgolj načelnih razlogov nastopiti vsaka zase (brez konkretne možnosti za izvolitev lastnega predstavnika) ali v okrnjeni volilni povezavi brez PPI in DSL. Stvarne razmere so narekovale drugo rešitev, za katero se je odločila tudi Slovenska skupnost. Tako je prišlo do skupne volilne liste z nazivom "Trst 2000", h kateri so pristopili poleg SSk še Gibanje za Oljko, socialisti, krščanski so-cialci, republikanci, Mreža, Pakt Segni in Lista Dini. Kandidaturo za predsednika pokrajine je sprejela znana sindikalna voditeljica Adele Pino. V tem svojstvu so jo, kot dopušča volilni zakon, podprli še Zeleni in Ljudska stranka, ki sta sicer nastopali z lastno listo kandidatov in simbolom. _ Vladimir Vremec Stranka Slovenske skupnosti se je po bolečem, a treznem preudarku odločila, da nastopi v okviru liste Trst 2000, ker je presodila, da je zaradi večinskega volilnega sistema v danih razmerah to najbolj gotova pot, da izvoli vsaj enega svojega predstavnika v novi pokrajinski svet. Lahko bi nastopila z lastnim simbolom, a v tem primeru bi tvegala mnogo več, da ne izvoli svojega predstavnika, kot se je bilo zgodilo na prejšnjih pokrajinskih volitvah leta 1993, ko je sama prejela skoro sedem tisoč glasov, a prav zaradi do manjših strank krivičnega večinskega sistema ni uspela izvoliti pokrajinskega svetovalca. Na omenjeni skupni listi Trst 2000 je bilo šest kandidatov iz vrst Slovenske skupnosti: Vremec Vladimir, Mahnič Sergij, Novak Danijel, Radovič Nevo, Stoka Marko in Žbogar Dimitrij. Omeniti je treba še, da so te pokrajinske volitve prvič potekale na temelju nove porazdelitve volilnih okrožij v skladu z znano razsodbo Ustavnega sodišča. Dvanajst okrožij je bilo oblikovanih na ozemlju tržaške občine in dvanajst na ozemlju vseh ostalih občin v pokrajini. Izidi pokrajinskih volitev na Značilnost teh volitev je bila zelo nizka volil-Tržaškem 17. nov. 1996 na udeležba, ki je dosegla komaj dobrih 55 odstotkov in veliko število belih glasovnic. Glavni vzrok temu je treba pripisati značaju volitev, velikemu nezaupanju volivcev do strank po znanih podkupnin-skih procesih. Volilni rezultati so nekako potrdili napovedi in torej prevlado Pola svoboščin, podobno kot na aprilskih parlamentarnih volitvah v tržaških okrožjih. V prvem krogu je kandidat Pola svoboščin (Lista za Trst, Naprej Italija, CCD-SDU) Renzo Codarin prejel 48,9% glasov, kandidatka štirih ločenih levosre-dinskih list (Zelenih, DLS, Ljudske stranke in Trst 2000) Adele Pino pa je prejela 27,6% glasov. Ker noben kandidat ni prejel absolutne večine, so bile potrebne izbirne volitve med dvema najbolj voljenima kandidatoma. V drugem krogu je dokončno prevladal kandidat desnice Renzo Codarin, ki je prejel 59% glasov, proti-kandidatka levosredinskih strank Adele Pina pa 41% glasov. Na osnovi večinskega volilnega sistema je zmagala koalicija Pola svoboščin. Poleg predsednika je dobila še 14 pokrajinskih svetovalcev, ostalih 10 svetovalcev pa so prejele vse druge nastopajoče liste, v sorazmerju s številom prejetih glasov in pripadajočim količnikom. Lista Trst 2000 je prejela 5.239 glasov ali 4,5% in izvolila dva pokrajinska svetovalca. To sta Adele Pino (kot predsedniški kandidat) in Vladimir Vremec iz Slovenske skupnosti. Na drugih listah so bili izvoljeni še naslednji slovenski kandidati: Igor Gabrovec in Mikac Willy (DSL) ter Bruna Zorzina Spetič (SKP). •raff W Volilna udeležba v drugem krogu je bila še manjša kot v prvem krogu, saj je znašala komaj 43,7%. Neenoten nastop levosredinskih strank je slabo vplival na volivce in samo še povečal prednost desničarskega pola, da je brez težav zmagal volitve. Sestava novega tržaškega pokrajinskega sveta je naslednja: Pol svoboščin 14 svetovalcev, SKP 3 svetovalci, DSL 3 svetovalci, Trst 2000 2 svetovalca (Adele Pirio in Vladimir Vremec), Ljudska stranka 1 svetovalec in Severna liga 1 svetovalec. Pokrajinske volitve 27. aprila 1997 so bile tudi volitve za obnovitev gori-na Goriškem §kega pokrajinskega sveta. Zanje je vsekakor vladalo precejšnje zanimanje, kako se bodo iztekle glede na to, da je prejšnja uprava bila zelo pomanjkljiva in nedozorela javnim odgovornostim, kar velja zlasti za njeno predsednico Marcolinijevo. Zato so se stranke mrzlično pripravljale na nove volitve in šele v zadnjem trenutku dosegle potrebne sporazume. Mi se bomo tu omejili na koalicijo levosredinskih srank pod okriljem Oljke, h kateri je aktivno pristopila tudi stranka Slovenske skupnosti. Slednja se je namreč od vsega začetka zavzemala za oblikovanje takšne široke koalicije, ki bi med drugim zaobjela skoro vse politično organizirane slovenske ljudi. Toda pri nekaterih italijanskih strankah so bile močne težnje, da bi se same predstavile volivcem in znova izmerile svojo težo pri njih po znanih podkupovalnih aferah. To velja zlasti za Ljudsko stranko kot eno od naslednic bivše Krščanske demokracije. Stranka demokratične levice pa se je želela predstaviti volivcem kot večinski del nekdanje KPI. Šele ko so slovenske politčne komponente zagrozile, da bodo osnovale neke vrste "Slovensko Oljko", so pogovori med prizadetimi strankami krenili v smer oblikovanja koalicije Oljke po vsedržavnem vzorcu. Zelo trda pogajanja so bila za dodelitev volilnih okrajev. SSk je z vztrajnostjo in doslednostjo dosegla, da njen predstavnik David Grinovero kandidira v najbolj "slovenskem okrožju" Zagraj - Doberdob - Sovodnje. V istem okrožju je na listi SKP kandidiral slovenski kandidat Damjan Primožič. Volilni izidi so potrdili pravilnost tako splošne politične usmeritve stranke Slovenske skupnosti kot njenega zavzemanja za koristi manjšinskih plasti celotne naše narodnostne skupnosti. V prvem krogu je največ glasov prejel predsedniški kandidat Oljke Gior-gio Brandolin (44,9%), za njim pa kandidat Pola svoboščin Antonio Deve-tag (39,6%). Bivša predsednica Marcolini je prejela 15,5% glasov. V zvezi z volilnimi izidi goriških pokrajinskih volitev je treba omeniti močno nazadovanje Severne lige, ki je od 22,1% zdrknila na 15,5% glasov. Na _ 135 David Grinovero njeni listi ni bil izvoljen noben slovenski kandidat, medtem ko je bil na prejšnjih volitvah izvoljen goriški trgovec Milan Koglot. Kar zadeva posamezne liste, je največ glasov prejela Oljka (31,4%), sledijo Naprej Italia (16,5%), SKP (13,5%) in Nacionalno zavezništvo (13,2%). Med slovenskimi kandidati sta bila izvoljena David Grinovero (SSk - Oljka) in Damjan Primožič (SKP). Izid balotažnih volitev z dne 11. maja: predsedniški kandidat Giorgio Bran-dolin (Oljka) je prejel 56,3%, njegov tekmec iz Pola svoboščin Antonio Devetag pa 43,7%. Sestava novega goriškega pokrajinskega sveta je naslednja: Oljka ima 10 svetovalcev, Pol svoboščin 7 svetovalcev, SKP 4 svetovalce in Severna liga 3 svetovalce. Občinske Tržaški podjetnik Riccardo Illy, ki je bil leta 1993 izvoljen volitve v Trstu za župana kot kandidat na novo osnovanega Zavezništva za Trst, se je v začetku leta 1997 znašel v križnem ognju raznolike opozicije: od desnice, Liste za Trst, Severne lige in drugih. V razpravi je bila takrat odobritev variante k splošnemu regulacijskemu načrtu, proti kateri je omenjena opozicija vodila ostro obstrukcijo. Zupan je nepričakovano podal odstopno izjavo, ki jo je bil pripravljen preklicati le v primeru, da občinski svet pokaže voljo do konstruktivnega sodelovanja. Ker do izpolnitve tega pogoja ni prišlo, je njegov odstop postal dokončen. S tem se je sprožila kriza in pot novim predčasnim volitvam za obnovitev občinskega sveta. Slednje so tako bile razpisane za 27. april 1997. Vse stranke so bile tako postavljene pred izvršeno dejstvo. V kratkem času so se morale odločiti, kako in v povezavi s kom nastopati na volitvah. Začela so se napeta in mučna pogajanja za oblikovanje potrebnih volilnih povezav ob skupnem županskem kandidatu. Večina strank je šla samostojno na volitve, med temi tudi Severna liga, ki je na parlamentarnih volitvah prejela precej glasov. V razgovore med strankami leve sredine se je vključila tudi Slovenska skupnost, ki je v minulem mandatu imela dva občinska svetovalca, izvojena na listi Zavezništva za Trst (dr. Peter Močnik in dr. Andrej Berdon). Po začetnem obotavljanju so se omenjene stranke končno sporazumele o sestavi in predložitvi skupne liste pod znakom Oljke. Nauk zadnjih lanskih jesenskih volitev, na katerih so iste stranke nastopile ločeno in dosegle slab uspeh, je očitno pomagal. Zupan Illy se tokrat ni naslonil na nobeno od levosredinskih strank, temveč se je predstavil z lastno istoimensko občinsko listo. Koalicija Oljke (Stranka demokratične levice, Ljudska stranka, Zeleni in Slovenska skupnost) je nastopila s skupno listo v povezavi z županskim kandidatom II-lyjem. V to listo sta bila vključena dva kandidata Slovenske skupnosti, bivša občinska svetovalca. Ko je stranka v trdih pogajanjih to dosegla, je dokončno pristopila k Oljki. V nasprotnem primeru je bila pripravljena nastopiti sama z lastno listo in znakom. Desni tabor je tokrat šel ločeno na volitve: na eni strani Nacionalno zavezništvo (bivši MSI) z lastnim županskim kandidatom Dressijem, na drugi pa gibanje Forza Italia oz. Lista za Trst in CCD-CDU (krili bivše Krščanske demokracije) s kandidatom Donaggiom. Volilni boj med posameznimi kandidati je bil trd in neizprosen. V prvem krogu je šlo za to, katera dva županska kandidata bosta šla v balotažo v drugem krogu. Na osnovi izidov volitev dne 21. aprila sta to bila bivši župan Riccardo Illy (44,4% glasov) in Adalberto Donaggio, politično pristaš CCD, drugače predsednik Trgovinske zbornice (21,4% glasov). Ta dva kandidata sta se pomerila na volitvah v drugem krogu 11. maja. Za Illyja je glasovalo 65.256 volivcev ali 53,9%, za Donaggia pa 55.887 volivcev ali 46,1%. SSk uspešna tudi na volitvah y novi tržaški občinski svet so bili izvoljeni za krajevne sosvete nasiecJnji slovenski kandidati: dr. Peter Močnik in dr. Andrej Berdon za Slovensko skupnost na listi Oljke, Igor Dolenc (DSL-Oljka) in Igor Canciani (na listi SKP). Istočasno z volitvami za obnovo tržaškega občinskega sveta so bile 27. aprila 1997 tudi volitve za sedem tako imenovanih krajevnih ali rajonskih sosvetov. Vse liste, ki so nastopale za občinski svet, so se predstavile tudi na teh rajonskih volitvah. V okviru volilnega zavezništva Oljke se je za zaupanje volivcev v teh sosvetih potegovala tudi stranka Slovenske skupnosti s svojimi kandidati, ki so se vsi solidno uveljavili glede na število prejetih glasov. Kot predstavniki Slovenske skupnosti so bili tako izvoljeni: Peter Stare in Henrik Lisjak na Zahodnem Krasu, Zoran Sosič in Berta Vremec na Vzhodnem Krasu, Aleksander Furlan v sosvet Rojan-Breta-Barkovlje, Boris Slama v sosvet Sv. Jakob-Stara mitnica, Edvarad Krapež (Crapesi) v sosvet Sv. Ivan-Kjadin-Rocol in Sergij Petaros (Pettirosso) v sosvet za Skedenj-Sv.Ana-Sv. Sergij. Istočasno s pokrajinskimi volitvami (17. novembra 1996) so bile tudi občinske volitve v Miljah, kjer je bil občinski svet predčasno razpuščen zaradi hudega spora med svetovalci DSL in SKP, izvojenih na listi Skupaj za Milje novembra 1993. Miljski Slovenci so na teh volitvah izvolili dva občinska svetovalca na listi Skupaj za Milje: Marka Savrona in Cincijo Ostrouško. Na zadnjih volitvah se je predstavila v glavnem kot naslednica liste Skupaj za Milje koalicija Oljke, katere kandidat za župana je bil bivši evropski poslanec Giro-gio Rossetti, za podžupana pa znani krajevni zgodovinar Giuseppe Cuscito. To koalicijo so podprle politične skupine DSL, Ljudska stranka, republikanci in Slovenska skupnost. Kandidat SSk za občinski svet je bil Danilo Savron, podjetnik in znani krajevni javni delavec. Na listi Oljke je kandidirala tudi Vladimira Vodopivec kot neodvisna predstavnica Društva miljskih Slovencev. Slovenski kandidati so bili tudi na listi Naprej Milje (SKP). Na osnovi volilnih rezultatov je kot edini Slovenec bil izvojen kandidat SSk Danilo Savron. Dosegel je velik osebni uspeh, saj je na petem mestu po zbranih preferencah (113). Zal je bila koalicija Oljke, v okviru katere je nastopal, poražena. To je bila pač cena za prejšnje spore med krajevnima sekcijama DSL in SKP. Pa tudi drugače je v Miljah prišlo do zgodovinske prelomnice: prvič po vojni je občinsko upravo prevzela desničarska koalicija. Za novega župana je bil izvoljen podjetnik Roberto Dipiazza iz vrst Pola svoboščin, ki je zagotovil spoštovanje pridobljenih pravic Slovencev. Občinske volitve v Miljah Danilo Savron Janez Povše Slovenija se je znašla v težavah Demokracija si utira pot prepočasi Za čas med septembrom 1996 in septembrom 1997 je mogoče reči, da je delno tudi 'presenetljivo potisnil mlado državo Slovenijo v večje težave, kot je bilo pričakovati. Enoletno obdobje je zaznamovalo nekaj osrednjih dogodkov, med katerimi velja omeniti volitve v novembru '96, pripetljaje okrog sestave nove vlade z Liberalno demokracijo in Slovensko ljudsko stranko, izpad Slovenije iz prvega kroga širitve Nata, izvolitev novega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta, razkritje "načrta Šolana" in spremembo ustave na poti v Evropo ter priprave na predsedniške volitve, na katerih bodo volivci pokazali, ali so z osebo Milana Kučana še vedno za preobraženo nadaljevanje povojnega obdobja. V kolikor pa bi poskušali navesti smisel navedenih in ostalih dogodkov, bi morali žal ugotoviti, da je pričela Republika Slovenija kazati znamenja zastoja, ki pa niso ekonomskega značaja. Posebej izpad iz prvega kroga širitve Nata je pokazal, da se je Slovenija znašla predvsem v notranjepolitičnih težavah. Očitno je v preveliki meri prevladala miselnost nosilcev prejšnjega režima, zaradi česar razvojne težave demokracije kot takšne in povečanje notranjih razdalj med Slovenci v prvi vrsti z oziroma na še vedno nerazrešena vprašanja konca II. svetovne vojne, ko je Narodno osvobodilna borba z revolucijo sicer prispevala k osvoboditvi Slovenije, vendar povzročila velik notranji razkorak, ki niti osem let po padcu Berlinskega zidu še ni odpravljen. V pojav omenjene delitve sodi tudi veliko nasprotovanje veri oziroma katoliški Cerkvi, kar notranje razdalje zgolj povečuje in zaostruje. Posebej se preskromna stopnja delovanja demokracije kaže v primeru približevanja k Evropi, kjer sta pred dobrim letom predsednik vlade Janez Drnovšek in zunanji minister Zoran Thaler podpisala sporazum o "načrtu Šolana", o katerem javnost sploh ni bila natančneje seznanjena, parlament pa je besedilo sprejel po izjemno hitrem branju, na katero ni bilo mogoče vplivati. Sedaj se je pokazalo, da sta predsednik vlade in zunanji minister delovala proti ustavi, toda kljub temu je z javno podporo predsednika države parlament ključno besedilo dokončno sprejel, istočasno pa tudi ustrezno spremenil ustavo. V zvezi s celotno podobo Slovenije je zelo ugledna skupina kulturnikov oziroma znanstvenikov objavila odprto pismo z naslovom "Ura evropske resnice za Slovenijo", ki podrobneje osvetljuje vse šibkosti mlade države. V kolikor pregledamo dogodke od pričetka, potem se je mogoče spomniti priprav na novembrske parlamentarne volitve '96. Tisti čas je mineval v uspešnem manevru levih političnih sil, ki so premaknile referendum o morebitni spremembi volilnega sistema v povolilni čas. Socialna demokratska stranka je namreč dala pobudo za spremembo v smer večinskega__ volilnega sistema. Referendum je bil izveden šele v mesecu decembru in ni dosegel predpisane 50% udeležbe volivcev. Največ glasov je dobil predlog Socialne demokratske stranke. Se usodneje je bilo, da se Slovenski krščanski demokrati kot vladna stranka prejšnje mandatne dobe niso želeli volilno povezati z ostalima pomladnima strankama. Kot je znano, je prišlo do presenetljivega volilnega izida, saj so pomladne stranke dobile celo nekaj več glasov kot leve politične sile, razmerje sil v parlamentu pa je bilo pomenljivo izenačeno: 45 poslancev na eni in 45 na drugi strani. Po prestopu poslanca Slovenskih krščanskih demokratov Cirila Pucka v vrste Liberalne demokracije je bil za mandatarja potrjen Janez Drnovšek in po dolgotrajnih manevriranjih je nastala koalicijska vlada z Liberalnimi demokrati in Slovensko ljudsko stranko. Liberalni demokrati so še utrdili svojo prvo mesto kot najmočnejša stranka, močno je napredovala Slovenska ljudska stranka, prav tako Socialno demokratska stranka, medtem ko so Združena lista ter Slovenski krščanski demokrati doživeli precej občuten poraz. Slednji so takoj po volitvah pustili propasti edini dnevnik pomladnih strank, "Slovenec", tako da tudi leto dni kasneje pomladne politične sile nimajo učinkovitega glasila. Ob vsem tem se je mogoče spomniti, da je rezultat volitev zelo dobro vplival na vzdušje v Sloveniji, opaziti je bilo mogoče vsesplošno dinamiko, ki je po nastanku nove koalicijske vlade z Janezom Drnovškom in Marjanom Podobnikom povsem zamrla. Od tu dalje je postajal zastoj vse večji, čemur je postavil piko na i izpad Slovenije iz prvega kroga širitve Nata. Prav tedaj so v Sloveniji pričeli tisti, ki ne sodijo v območje levih političnih strank, resno razmišljati, da z usmeritvijo države, predvsem pa z njeno notranjo naravnanostjo nekaj ni v redu. Izrazito se je pokazalo, da je skoraj povsem prevladala leva politična opcija, ki ji spreminjanje razmer ni po godu, po drugi strani se je kritična pozornost pričela obračati tudi zoper pomladne stranke, ki so očitno soodgovorne za nastalo situacijo. V primeru Slovenskih krščanskih demokratov kakor tudi Slovenske ljudske stranke je očitno, da se zelo ostro obnašata v odnosu na preostali sestrski stranki, namreč kadar sta v vladi. Leve politične sile so v vseh smislih bolje in razsodneje organizirane. Tudi zaradi nedopustnih slabosti pomladnih strank je v Sloveniji predvsem zastalo tisto in takšno razčiščevanje preteklosti, ki bi moralo že kdaj zbližati slovenske notranje razdalje. V mislih imamo razkol med II. svetovno vojno, ki bi ga bilo nujno opredeliti človeško ter odstraniti vsakršno ideologijo zmagovalcev in premagancev ali celo izdajalcev. Namesto tega so leve politične sile s predsednikom države na čelu obudile pravi pravcati kult tiste partizanščine, ki je bila revolucionarno in nasilno obarvana predvsem v odnosu na drugače misleče Slovence. Ob obujanju NOB je skoraj stopil v senco resnični rojstni dan nove slovenske demokratične države, ki je pognala svojo rast v ruševinah Berlinskega zidu pa tudi Jugoslavije. Zato ni čudno, da je bila v minulem letu vse bolj na udaru katoliška Cerkev, kjer beležimo velik in pomemben dogodek. Na mesto dr. Alojzija Šuštarja je bil izbran dr. Franc Rode, ki je torej novi nadškof in metropolit. Slednji je jasno in odločno predstavil svoja prepričanja in v Sloveniji so se dvignile gonje, ki spominjajo na 50-leta. Pri teh gonjah je pridno sodelovala leva politična stran kljub temu, da bi bila njena dolžnost ščititi takšne zakonske uredbe, kot je med drugim denacionalizacija. V zvezi z vračanjem gozdov Cerkvi je bil oklican moratorij, istočasno pa so se politiki sklicevali na svojo evropsko usmerjenost. Mogoče je reči, da se je zaradi vsega povedanega nenadoma pokazalo, kako je Slovenija s svojo povojno ideologijo dosti bolj navezana na preteklost, kot je kazalo nekaj let nazaj, in da je verjetno tudi ta značilnost soodločala pri izključitvi iz prvega kroga Nata. Slovenske zadrege so očitne tudi v odnosu s sosednjimi državami, kjer je bilo daleč največ napredka doseženega v odnosih z Italijo; bati se pa je, da za zelo drago ceno, ki jo bo treba za vstop v Evropo plačati zahodni sosedi. Seveda je mnogo stvari mogoče popraviti, prav gotovo pa se ne bodo izboljšale same. Prva priložnost so priprave na novembrske predsedniške volitve, kar velja za leve politične sile kakor tudi pomladne stranke. Po mnenju izvedencev bo treba v Sloveniji pričeti vse na novo. Bodo prvi veliki korak v tej smeri opravile leve politične sile, ki bi morale pokazati večjo velikodušnost v odnosu na preteklost in povezati različne politične izkušnje vštevši ureditev spomina na padle na tej in na oni strani? Ali pa bodo ta veliki korak, ki bi ukinil družbeni zastoj, opravile pomladne stranke in se resnično zavzele za svoje volivce ter vrnile čast in dobro ime vsem tistim, ki tega še niso dočakali? Bili bi zelo veliki pesimisti, ko bi napovedali, da tako zvanega velikega koraka ne bo napravila ne ena in ne druga stran, vsaka zaradi svojih slabosti. Verjamemo, da se bo bistven notranji premik zgodil in tako spet dal Sloveniji krila. V nasprotnem primeru bo zastoj še večji, kot je sedaj, prav gotovo s še bolj neugodnimi posledicami, kot smo jih doživeli do tega trenutka. Andrej Bratuž Slovenija in Evropa Pot v Evropsko unijo V letu 1997 je bilo gotovo veliko pomembnih mejnikov v mednarodni politiki. Med temi gre zabeležiti važne sklepe vojaškega in političnega značaja, ki so odjeknili tudi še posebej na področju srednje in vzhodne Evrope. Gre za sklepe o širitvi Atlantske zveze (NATO) in Evropske unije. S tem naj bi se tudi države nekdanjega komunističnega bloka začele vključevati vanje in tako pripomogle k večji stabilizaciji na tem delu naše celine. Ti procesi pobliže zanimajo tudi Republiko Slovenijo, saj se že od vsega začetka z vključitvijo v evropske integracijske procese skuša otresti še zadnjih sledov prejšnjega režima in balkanske vplivnosti. Vse to ni lahko, pot v nove mednarodne organizme je težavna in zahtevna, saj terja od bodočih članic vsestranske prilagoditve svoje ureditve in zakonodaje skupnim zahtevam in pogojem. V Sloveniji je zato veliko razprav o teh vprašanjih, ki so pravzaprav postala ključna za njeno zunanjo, pa tudi notranjo politiko. Kar zadeva sprejem v zvezo NATO, Slovenija ni imela v prvem krogu velike sreče. Med kandidati je bilo več nekdanjih socialističnih držav, sprejete pa so bile samo tri in sicer Poljska, Češka in Madžarska. To predvsem po zahtevi ameriškega predsednika Clintona. Na listi sta bili še Slovenija in Romunija, ki pa bosta morali počakati na drugi krog, ki bo po predvidevanjih leta 1999. Gremo torej že v tretje tisočletje... Članstvo v vojaški zvezi NATO bi bilo za slovensko državo zelo pomembno in koristno, saj bi tako imela krito varnost in stabilnost na tem de-likatnem prostoru evropskega zemljevida. Za takojšnjo vključitev Ljubljane se je zlasti zavzemala Italija, saj bi tako krila svoj vzhodni mejni prostor, obenem pa bi se tako ustvaril most do Madžarske. Toliko o vprašanju vključitve v Atlantsko zvezo. V naslednjih vrsticah pa naj se malo več zaustavimo ob evropskem vprašanju in slovenskih perspektivah. Priprave za članstvo ¿e ocj vsega začetka svoje neodvisnosti si je Slove-v Evropski uniji njja postavila v svoj zunanjepolitični program vključitev v Evropsko unijo. V njej namreč vidi nova in mlada država pomemben dejavnik stabilizacije in sodelovanja v okviru evropske politike. Prav zato so si vse slovenske vlade močno prizadevale, da bi se ta proces kar najhitreje začel in seveda tudi zaključil. Po začetni evforiji je prišlo do večjih težav, zlasti v dobi Berlusconijeve vlade v Italiji, ki je začela ta proces močno zavirati z izgovorom, da Ljubljana noče rešiti vprašanja nekdanjih posesti istrskih beguncev. To se je začelo bolj pozitivno reševati v dobi Dinijeve vlade, dokončno pa se je rešilo šele z novo _ vlado Oljke Romana Prodija. Tako je lahko Slovenija podpisala asocia- cijski ali pridružitveni sporazum z Evropsko unijo junija leta 1996 v Luk-semburgu. S tem se je pa začela strma pot priprav in prilagajanja slovenske zakonodaje z evropskimi zahtevami. Danes se slovenska vlada vse bolj aktivno in stvarno giblje v tej smeri. Slovenski parlament je že sklenil spremembo ustave in sicer člena 68, ki je prepovedoval tujcem nakup slovenske zemlje oz. imovine v tej republiki. To je bil eden od predpogojev (posebno ga je prej postavljala Italija), vsebuje pa gâ tudi Solanov kompromis (po takratnem španskem zunanjem ministru in sedanjem generalnem tajniku zveze NATO). Za vse to pa so se v okviru slovenskih političnih strank vnele hude polemike. Del teh očita vladi, da je popustila zahtevam Evrope oz. Italije, da je dala naprodaj slovensko zemljo, itd. Seveda stvari niso lahko rešljive, zato pa je tudi prišlo do ideje o zaščitni zakonodaji, ki naj bi zaustavila oz. obvarovala slovensko ozemeljsko integriteto. Posledica vseh teh polemik je tudi odstop slovenskega zunanjega ministra Zorana Thalerja, ki je predvsem opoziciji očital krivične napade na njegov račun. Slovenske manjšine Slovenska država se torej srečuje z vrsto nelahkih in in politična Evropa pravzaprav ze\0 zahtevnih vprašanj. Politika ljubljanske vlade mora pri tem biti na eni strani previdna in razumna, na drugi pa tudi odločna. Slovenija spada sicer med male članice bodoče Evropske unije, vendar je lahko s svojim človeškim, političnim in gospodarskim potencialom kar soliden partner. Pomislimo pri tem recimo na res majhen Luksemburg, ki kljub vsemu danes predseduje petnajsterici, pri tem pa ima še samega predsednika Evropske komisije (vlade), ki je Jacques Santerre. Zato je vsak kompleks o malem narodu ali mali državi odveč! Kaj pa slovenske narodne manjšine v državah-članicah unije? Danes smo v njih prisotni Slovenci v Italiji in v Avstriji. Med Slovani pa še samo Lužiški Srbi, ki žive v Zvezni republiki Nemčiji in gradiščanski Hrvati v Avstriji. Slovenci se danes lahko v okviru Evropske unije že vsaj simbolično oglašamo, kot se to že dogaja na raznih manjšinskih srečanjih ali kongresih. Slovenci lahko tako kot predstavniki manjšin zahtevajo svoje pravice tudi na evropski ravni, saj je poleg tega tudi politična Evropa (Evropski svet in parlament), že odobrila pomembne dokumente za manjšinsko zaščito. Italija je prav nedavno v parlamentu ratificirala zadevne sklepe Evropskega sveta v Strasburgu. Dobro je zato, da se tudi zamejski Slovenci poslužujemo vseh možnih sredstev, ki jih danes Evropa že nudi na tem področju. To so predvsem kulturne pobude, šolstvo in druge, kjer so na razpolago določene podpore in finančne olajšave. Pa že samo dejstvo, da smo aktivno prisotni na raznih mednarodnih forumih je vsekakor pozitivno - tudi za Republiko Slovenijo. V Evropi danes marsikje vre in to tudi v narodnostnem smislu. Mimo bučnih in večkrat krvavih nastopov na severnem Irskem ali med Baski v Španiji se lahko spomnimo na druge, manj odmevne a večkrat zelo aktivne in nemirne manjšinske skupnosti. Že v sami Belgiji in njeni prestolnici Bruslju (tudi sedežu Evropske unije) mnogokrat odmevajo spori med Flamci in francosko govorečimi Valonci. V Španiji so zelo aktivni Kata-lonci v Barceloni. Pa tudi drugje se narodnosti oglašajo in prebujajo. Tako v Veliki Britaniji, kjer je poleg irskega vprašanja živ še zgodovinski avto-nomizem Škotske in Walesa. In prav v zadnjem času je novi angleški laburistični premier Blair napovedal vrsto pobud v tem smislu. Tako poseben parlament za Škotsko in Wales s sedežem v Edinburgu oziroma v Cardiffu. S tem pa se odpira pot mnogim še neznanim možnostim razvoja Združenega kraljestva v federativno enoto. Britanski konservativci pa že napovedujejo s tem konec Velike Britanije... To je le nekaj izsekov iz razmišljanj tako o vključitvi Slovenije v Evropsko unijo kot o problemu manjšin in posebnih avtonomij v bodoči Evropi. Kam bo vodila pot ali kako se bodo stvari zaključile pa bo najbolje pokazala stvarnost sama. ,„ . „ MORJE DOBROT Vladimir Kos Nebo je danes modra hijacinta -vsaj danes naj cveti za vrt sveta. Obraz je sonca v vodi stara flinta z zaklepom iz resničnega zlata. Obleka brega, praznično zelena, še borom sivih las prilega se. Poslikana je z mirom barke stena, na zrak galeb se komaj kdaj opre. Ko luč poljubi roso v trsu z žarkom, da razodene skrit zaklad lepot, sem v Binkoštih doma. In stopim v barko za v Svetega Duha morje dobrot. Egidij Vršaj Socialna država Boj za kruh in svobodo Socialna država ali država blaginje je družbeni sistem, ki zagotavlja vsem državljanom človeka dostojno življenje, kar pomeni zlasti zaposlitev, pravično pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter javno pomoč revnim, tako | družinam kot posameznikom. Revščina, lakota, "Revščina je mati vseh vojn!" pravi bivši predsednik brezposelnost Kostarike in Nobelov nagrajenec za mir Arias Sanchez. Po statistiki Združenih narodov je na svetu nad milijardo 300 milijonov revnih ljudi. Za revno imamo prebivalstvo v državah, kjer znaša BDP ali Pil - kosmati notranji proizvod na prebivalca manj kot 370 dolarjev na leto ali en dolar na dan. Srednjevzhodna Evropa ima 320 milijonov prebivalcev in med njimi je okrog 50 milijonov revežev. Pil ali BDP na prebivalca na primer znaša: 37.180 dolarjev v Švici, 25.860 dolarjev v Združenih državah, 19.270 dolarjev v Italiji, 9.000 dolarjev v Sloveniji, 710 dolarjev v Egiptu, 530 dolarjev v Kitajski, 200 dolarjev v Ugandi. V državah v razvoju ali v tako imenovanem Tretjem svetu (Afrika, Azija, Latinska Amerika) trpi lakoto 841 milijonov ljudi ali 20% prebivalstva. Na stotisoče ljudi, všteti otroci, umira zaradi lakote in bolezni. Po statistiki Združenih narodov je do leta 2000 potrebnih od 30 do 40 milijard dolarjev na leto za pomoč največjim siromakom na svetu. Po drugi strani svet izda vsako leto 80 milijard dolarjev za vojaške namene. S tem denarjem bi lahko krili najnujnejše potrebe polovice svetovnega prebivalstva. Največja trgovca z orožjem sta Amerika in Rusija. Po statistiki ILO - mednarodne organizacije za delo je bilo konec leta 1996 na svetu nad milijardo brezposelnih in podzaposlenih, to je 30% delovne sile. Leta 2015 bo svetovno prebivalstvo štelo 8 in pol milijarde ljudi, od tega v delovni starosti 3 milijarde 700 milijonov. V obdobju 1993-2003 je treba ustvariti vsaj eno milijardo novih delovnih mest. Države v razvoju potrebujejo letno vsaj 38 milijonov novih delovnih mest za zaposlitev samo mladincev, ki sproti prihajajo na tržišče dela. Reforma socialne y številnih deželah - vključno z Italijo in Slovenijo -države SOcialni partnerji (vlada, sindikati, delodajalci) razpravljajo v nedogled, kako preurediti Socialno državo, ker je sedanji sistem premalo učinkovit in finančno nevzdržen, zlasti glede pokojnin. Neučinkovit sistem odžira denar investicijam (naložbam) v proizvodnjo dobrin in storitev; investicije pa so pogoj za gospodarsko rast, ki ustvarja nova delovna mesta in odpravlja brezposelnost. Iz poročila državnega statističnega zavoda ISTAT "Delovna sila 1996" je razvidno, da je bilo v Italiji konec lanskega leta 20 milijonov zaposlenih in 2 milijona 273 tisoč brezposelnih ali 12% delovne sile. V Sloveniji brezposelni znašajo 14% delovne sile. Državno knjigovodstvo je sestavilo študijo o številčnem razmerju med zaposlenimi in upokojenci vse do leta 2045. Iz te študije izhaja, da bodo leta 2030 upokojneci presegli število zaposlenih. Predvidevanja so naslednja: - leta 1995: 20 milijonov zaposlenih, 14 milijonov upokojencev; - leta 2005: 21,5 milijonov zaposlenih, 17,5 milijonov upokojencev; - leta 2030: 19 milijonov zaposlenih, 20 milijonov upokojencev. Izdatki za pokojnine so leta 1995 znašali 242 tisoč milijard lir ali 13,6% Pil in za leto 2005 je predvidenih 300 tisoč milijard lir ali 13,7% Pil. Iz zadnjega vladnega poročila o gospodarskem stanju države vidimo, da je bila potrošnja za Socialno državo (socialno skrbstvo, javna pomoč, zdravstvo) v letih 1995 in 1996 tale (milijarde lir): - socialno skrbstvo (pokojnine in rente, likvidacije ob koncu zaposlitve, doklade ob boleznih, nesrečah, materinstvu in brezposelnosti, plačne integracije, družinske naklade, druge naklade): za leto 1995 298.598, za leto 1996 319.693; - javna pomoč (socialne pokojnine, vojne pokojnine, civilni invalidi, slepci, gluhonemi, druge podpore): za leto 1995 34.258, za leto 1996 34.905. - zdravstvo (farmacevtika, ambulatoriji, bolnišnice): za leto 1995 85.813, za leto 1996 90.381; - celotni izdatki: za leto 1995 416.667, za leto 1996 444.979. Ob koncu leta 1996 je bilo anticipiranih (predčasnih) pokojnin, to je pred upokojitveno starostjo, v zasebnem sektorju 1.546.000 in v javnem sektorju 500.000. Upokojitvena starost zdaj znaša 63 let za moške in 58 let za ženske. Pokojnino za službeno starost s prispevki samo 35 let je imelo v zasebnem sektorju 877.000 ljudi; ta vrsta pokojnine obstaja samo v Italiji. V javnem sektorju je imelo 249.000 ljudi t.i. "baby pokojnino" s plačilom prispevkov samo 20 let, do "Dinijeve reforme" celo samo 15 let. Vlada in sindikati se prepirajo tudi o datumu zaključka pogajanj o reformi Socialne države. Vlada zahteva zaključek pred 30. septembrom, to je pred sprejetjem Finančnega zakona 1998 z bilanco 25.000 milijard lir. To vrsto naj bi zbrali z novimi dohodki (10.000 milijard) ter z varčevanjem (15.000 milijard) v zdravstvenem in pokojninskem sistemu, zlasti s postopno odpravo službeno starostnih pokojnin. Bertinotti (SKP) zahteva ohranitev službeno starostnih pokojnin in sindikati hočejo nadaljevanje pogajanj do 31. decembra. Tako je zdaj - sredi septembra - celotna problematika reforme Socialne države v Italiji še odprta. Varčevanje z manjšimi izdatki za 15.000 milijard lir naj bi bilo razdeljeno takole: pokojnine manj 6.000 milijard, zdravstvo 2.000 milijard, pošte 1.000 milijard, železnice 2.400 milijard, univerze 600 milijard, ministrstva in javni uslužbenci 1.000 milijard, obramba 800 milijard in preureditev izdatkov manj 1.200 milijard. Novi dohodki za 10.000 milijard pa naj bi bili tile: preureditev davčnih stopenj IVA 3.000 milijard, odkrivanje davčnih utaj (evasioni) 3.000 milijard, hitrejše pobiranje davkov 1.500 milijard, odkrivanje davčnih prevar (elusioni) 1.500 milijard ter davčni koleki 1.000 milijard. Ustvarjanje novih proc}ijeva vlada v svojem programu za reformo So-delovnih mest cja]ne države polaga veliko važnost na zaposlitev ter s tem tudi na poklicno izobrazbo. Poudarja, daje treba izvajati "Pakt o delu" treh socialnih partnerjev z dne 24. septembra 1996 ter letošnji "Paket Treu" o začasnem zaposlovanju, o delovni mobilnosti in o izrednem načrtu v korist 100 tisoč brezposelnih mladincev. Pospešili naj bi javna dela in razvijali gradbeništvo za preskrbo stanovanj revnim slojem. Izvajati je treba Bersanijev zakon v korist PMI - malih in srednjih podjetij. Uvedli naj bi Sklad za socialno politiko in Sklad za stare "nesamozado-stne" osebe. Odobriti je treba minimalno plačo za vključevanje v zaposlitev brezposelnih: mladincev in tudi starejših ljudi. Končno obstaja vladni načrt za takoimenovano "Socialno izkaznico" (CRES, MIRCO), s katero naj bi imeli državljani dostop do brezplačnih socialnih storitev na podlagi "avtocertifikacije" (samoprijave) o svojih dohodkih ("riccometro"). Ne obstajajo čudežna sredstva za ustvaritev polne zaposlitve ter blaginje Socialne države za vse. Mogoče pa se je sporazumeti o političnogospo-darskih ukrepih za približanje temu cilju, na primer s "socialnim paktom" med socialnimi partnerji: vlado, sindikati in delodajalci. Socioekonomska blaginja je povezana z gospodarsko rastjo in ta s tehnološkim razvojem. Ce je gospodarski razvoj hiter, je brezposelnost majhna; brezposelnost pa narašča z gospodarsko recesijo (zastojem). Schumpeter spominja, kako igrajo strateško vlogo pri razvoju javne in zasebne investicije. Investicije je mogoče spodbujati na razne načine: povečanje povpraševanja po proizvodih in storitvah, porast dobička, sprememba cen proizvajalnih sredstev (delo, stroji, surovine), znižanje obrestnih mer za posojila, davčne olajšave. Vendar zaposlitvena raven ni odvisna samo od stopnje gospodarske rasti, marveč tudi od intenzivnosti dela v rasti. Intenzivnost dela pa je odvisna ne samo od uporabe kapitala in delovne sile, ki določa obseg zaposlitve v ustreznem obsegu proizvodnje, marveč tudi od načina, kako je obseg zaposlitve razdeljen med številom delovnih mest in številom delovnih ur. Slednje imenujemo fleksibilnost (prožnost) plač, o kateri se zdaj veliko razpravlja v teoriji in praksi. Za moderno podjetje je bistveno pomembna hitrost rasti s stalnimi tehnološkimi novostmi, če hoče biti konkurenčno v sedanji dobi internacionalizacije in globalizacije. Za koristno velja tudi soupravljanje delavcev v podjetju. Tehnološke novosti so koristne zlasti, če so povezane z novimi proizvajalnimi postopki in z novimi proizvodi, s poklicno prekvalifikacijo delavcev ter s fleksibilnostjo urnikov. Tehnološki napredek lahko začasno sproži brezposelnost ("tehnološki presežki") samo, če realno povpraševanje (po blagu in storitvah) narašča počasneje od produktivnosti (proizvajalnosti). Plače so povezane tudi s proizvajalnostjo dela. Med številnimi sredstvi za ustvarjanje novih delovnih mest naj omenimo zlasti: - napredni servisi (storitve) za obstoječa podjetja ter za ustvarjanje novih podjetij; - industrijske cone, opremljene za povečanje proizvodnje; - javna dela; - spodbude za avtonomno delo (npr. obrtništvo) ter za mala družinska podjetja; - davčne in kreditne olajšave za zaposlitev; - znižanje obrestnih mer in javnega primanjkljaja; - reforma socialnih bremen za podjetja (oneri sociali)-, - uvajanje družbeno koristnih del (v korist starih ljudi, otrok, okolja itd.); - mobilnost delavcev in začasna zaposlitev; - znižanje delovnega urnika; - poklicno izobraževanje ter prekvalifikacija delavcev; - zaposlitev in pokojnina parttime ali napol: 50% plača, 50% pokojnina; - socialni pakti med socialnimi partnerji za preprečenje družbenih konfliktov, ki škodujejo celotnemu narodnemu gospodarstvu. In s tem zaključimo tako, kot smo začeli: "Kruh in svoboda!" je poudarjal sam Janez Pavel II. med letošnjim obiskom na Poljskem. Kazimir Humar v Msgr. Jože Zorž V nedeljo, 12. jan. 1997, se je versko občestvo v Standrežu zadnjič poslovilo od svojega pokojnega župnika Jožeta Zorža. Že dan prej, v soboto, so ga pripeljali v domačo cerkev, kjer so verniki prečuli noč v molitvi za njegovo dušo. V nedeljo ob 14.30 je bil pogreb na domače pokopališče. Za poslednje slovo so tako domačini kot tudi ljudje iz mesta in bližnjih vasi napolnili prostorno župnijsko cerkev. Sv. mašo je vodil nadškof Bommarco ob asistenci škofovega vikarja g. Oskarja Simčiča in dekana Antona Lazarja ob somaševanju kakih 40 sobra-tov s tostran in onstran meje ter kanonikov stolnega kapitlja, saj je bil pokojni tudi kanonik. Med mašo je spregovoril g. nadškof in za njim še vikar za Slovence msgr. Oskar Simčič. Na koru je pel domači cerkveni pevski zbor. Prošnje vernikov so izrekli domačini v slovenščini, dve sta bili tudi v italijanščini. Po maši sta pokojniku izrekla zadnje slovo domačin iz Dornberka, kjer se je pokojni rodil, in dr. Damjan Paulin v imenu vaščanov. Skavti so se mu poklonili s častno stražo in pozdravom Petra Cernica, v imenu učencev osnovne šole Fran Erjavec pa se je od kateheta poslovila Isabel Paškulin. Vsi so se ustavili ob osebnosti in zaslugah pokojnega g. Žorža. Povzeli bi jih takole: kot sin dornberškega kmeta se je rodil 19.10.1915. Osnovno šolo je opravil doma, nato pripravnico v Alojzijevišču, nakar je vstopil v malo semenišče v Gorici ter bil v zelo številnem razredu. Po maturi se je priglasil za teološki študij v goriškem bogoslovju. Iz svojih dijaških let se je rad spominjal, kako je hodil okrog goriških gostilničarjev ponujat domače vino, saj so živeli od tega. V mašnika ga je posvetil nadškof Karel Margot-ti 11.6.1938. Prvo službo je dobil kot kaplan v Komnu na Krasu. Lefa 1941 je sprejel upravo župnije v Mirniku. Položaj je bil tam nacionalno težak, ker je prejšnji župnik g. Cešornja moral zapustiti župnijo zaradi težav s tedanjo fašistično oblastjo. G. Žorž se tega ni ustrašil in sprejel službo. Poleg Mimika je hodil maševat v Skrljevo. Toda izpraznilo se je mesto župnika v Mavhinjah in g. nadškof ga je poslal v Mavhinje, kjer je ostal devet let. Ko se je izpraznilo mesto župnika v Standrežu, ga je tedanji škof Ambrosi naprosil, naj sprejme to predmestno župnijo. Tako je prišel v Standrež leta 1960 in ostal na tem mestu do upokojitve. Goriški kapitelj ga je sprejel med svoje člane, toda stanoval je v svojem stanovanju v ulici Trento. _ 149 To je bil oris njegovega življenja. V tem okviru so vsi govorniki na pogrebni svečanosti poudarili nekaj njegovih lastnosti. Najprej to, da je bil duhovnik iz ljudstva in za ljudstvo. V tem oziru ni poznal kompromisov ne v Mirniku v času vojne in partizanstva ne po vojni, v časih zapletenih razmer v našem zamejstvu. V tedanjem malem semenišču in bogoslovju se je utrdila' naša narodna zavest in ostali smo vedno slovensko zavedni, čeprav so nam nekateri očitali narodno odpadništvo. Očitali pa so tisti, ki so pod geslom narodne svobode skrivali svoje resnične revolucionarne težnje po oblasti. To je uvidel tudi pokojni, posebno ko so usmrtili sošolca Lada Piščanca in Ludvika Slugo. Kot duhovnik je povsod imel pred očmi duhovni blagor vernikov. To je potrdil tudi nadškof Bommarco. Ker je sedaj župnija narodno mešana, je vsako nedeljo daroval mašo tudi za italijanske vernike. Prav tako se je zavedal, da morajo v župniji pomagati laiki. Zato se je posvečal mladini in pospeševal skavtsko organizacijo. Zelo mu je bilo pri srcu tudi cerkveno petje. Sam dober pevec je vedno skrbel, da sta sodelovala pri bogoslužju dober cerkveni in mladinski pevski zbor. Zavedal se je tudi, da je za rast verskega življenja potrebno tudi udejstvovanje na kulturnem področju iz krščanskih izročil. Sodeloval je zato pri domačem prosvetnem društvu in prav za razvoj prosvetnega življenja se je zavzemal za gradnjo prosvetnega doma Anton Gregorčič tik ob cerkvi, ki je danes drugo središče tudi verskega življenja v Standrežu. Nazadnje je poskrbel še za novo župnišče in kupil stavbo na trgu pred cerkvijo ter prodal staro župnišče, ki je bilo precej oddaljeno. Tako sta sedaj na trgu pred cerkvijo prosvetni dom z dvoriščem in pa prostorno župnišče. Poleg skrbi za versko življenje mu je bila pri srcu tudi lepota božje hiše. Cerkev sv. Andreja je že sama po sebi mogočna zgradba, toda hotel je, da bi bila še lepša. V ta namen je poklical slikarja Toneta Kralja, da je cerkev znotraj olepšal s svojimi podobami. Tako je sedaj štandreška cerkev res umetniški biser. Za njegovo delo so mu Štandrežci vsi brez izjeme izkazali svojo hvaležnost. Ob grobu so mu zapeli žalostinke v zadnje slovo moški zbor iz Dornbe-rka, mešani zbor Oton Župančič in domači cerkveni mešani zbor. Sedaj čaka g. Žorž večno vstajenje skupaj s številnimi duhovniki, ki so pokopani na štandreškem pokopališču. Kazimir Humar v Bogomir Spacapan Na Veliko noč, 30. marca 1997, je zjutraj med vsta-jenjsko procesijo v Brestovici nenadoma umrl Mirko (Bogomir) Spacapan. Pokojni Mirko je bil na Goriškem zelo poznana osebnost kot organist in pevovodja. Doma je bil iz Mirna, kjer se je rodil 16. januarja 1922. V družini so bili trije otroci, najstarejši Bernard je postal duhovnik, sestra Nežica je gospodinjila bratu Bernardu do njegove smrti, najmlajši, Mirko, si je ustvaril družino. Poročen z Angelco, sestro pok. Janeza Hladnika, je imel tri sinove: eden, Peter, je umrl v prometni nesreči tik pred maturo, ostala dva, Mirko (mlajši) in Bernard sta uveljavljena zdravnika. Oče Albin je bil delavec in zadnji župan v Mirnu do Mussolinijeve reforme. Časi odraščanja niso bili mehki zaradi gospodarske krize v tridesetih letih. Kljub temu sta Bernard in za njim Mirko odšla v goriško malo semenišče. Bernard je postal duhovnik, Mirko pa je moral po 4. razredu gimnazije šolo zapustiti zaradi zdravja. Postal je uradnik v Tržiču. Kot vojak je služil v italijanski vojski, kot orožnik na Siciliji in v Južnem Tirolu. Po razpadu Italije 8. sept. 1943 se mu je posrečilo priti v Brestovico na Krasu k bratu Bernardu, ki je takrat tam bil župnik. Toda časi so bili trdi in vsak fant se je moral odločiti za partizane ali ne. Mirko je dobro poznal namene OF, zato je uporabil priložnost in odšel k domobrancem. Z njimi je delil usodo med drugo svetovno vojno. Po končani vojni se mu je posrečilo priti domov in se je znova ustavil pri bratu Bernardu; dobil je službo kot uradnik v ladjedelnici v Tržiču. Ko so 15.9.1947 priključili cono B Jugoslaviji, se je župnik Bernard preselil v Jamlje. Z njim je prišlo precej drugih vaščanov in tudi Mirko. Toda njegova zaročenka Angelca je odšla v Argentino, zato je Mirko odšel za njo leta 1948. V Buenos Airesu se je potem z njo poročil. Tam se je kot aktiven glasbenik in voditelj slovenske pesmi takoj vključil v vodstvo tamkajšnjih cerkvenih pevskih zborov. Toda srce ga je vleklo domov. Tako se je leta 1963 vrnil na Goriško in se ustavil pri bratu Bernardu, takrat župniku v Podgori. Leta 1962 smo odprli Katoliški dom in potrebovali hišnika. Božja previdnost je nagnila Špacapanove, da so se priglasili in potem skrbeli za Katoliški dom celih 20 let. Bila je to Previdnost tudi za slovenske skavte, kajti vsi trije Mirkovi sinovi so skupaj z Nikom Klanjščkom in drugimi pomagali postaviti temelje slovenske skavtske organizacije v Gorici. Po______ 151 vrnitvi v Gorico se je pokojni Mirko zaposlil kot linotipist najprej v Vidmu in nato v tiskarni Budin do upokojitve. Poleg poklicnega dela se je pok. Mirko vedno posvečal tudi pevskim zborom. Začel je v Brestovici, nadaljeval v Buenos Airesu in nato na Goriškem. Vodil je zbor v Podgori, bil med ustanovitelji moškega zbora Mirko Filej, vodil zbor v Štandrežu, rad je igral v cerkvi sv. Ivana in pri večerni maši pri kapucinih. Nazadnje pa se je znova oklenil Brestovice, kjer je vsako nedeljo vodil zbor in cerkveno petje. To se je zgodilo tudi na Veliko noč. Na Brestovico so Mirka Špacapana vezali mladostni spomini, saj je tu deloval njegov brat-duhovnik, sam pa je vodil zbor. Kar ga je vezalo na kraško zemljo in na Slovenijo ni bilo le domotožje, saj bi si sicer težko predstavljali, da je kljub rahlemu zdravju vstajal pri 75 letih pred peto uro zjutraj, da je bil ob šestih že pri vstajenjski sveti maši. Ko smo že pri tem, naj povemo, da se je prav v Brestovici rodil zametek slovenskih zanesenjakov, ki so pred več kot tridesetimi leti ustanovili priljubljeni moški pevski zbor Fantje izpod Grmade, ki ga poznamo v zamjestvu, priljubljen pa je tudi v Sloveniji. Mirko Špacapan je bil glasbenik in kulturni delavec, javni človek, ki se ni bal sprejemati pomembnih odgovornosti, ko je šlo za dobro slovenske manjšine v Italiji. V blagor naših ljudi se je posvetil tudi pošteni politiki v vrstah SSk in bil izvoljen za prvega deželnega predsednika leta 1975; bil je član pokrajinskega tajništva in večkrat kandidat na volitvah. Bog je dal g. Mirku veliko darov, ki jih je skrbno gojil posebno kot zborovodja in organizator. Med nami žal ni doživel kakega posebnega priznanja in časti; vesel pa je bil, da je lahko še zadnjo nedeljo pel in igral med mašo in procesijo. Lahko bi rekli, da je umrl pri dejavnosti, ki jo je najraje opravljal, pri petju in orglanju. Samo dan pred smrtjo, v soboto zvečer, je orglal za vernike slovenske duhovnije v Gorici. Po obredu je prisotni kopici pevcev s svojo krepko roko voščil ob praznikih; predvsem mladim je srčno in nasmejano priporočil, naj še hodijo pet k slovenski maši. Franc Rupnik Msgr. Ivanu Kobalu v spomin V 79. letu starosti se je poslovil s tega sveta dne 10. 1. 1997 g. Ivan Kobal, župnik na Vo-grskem. Vpričo velike množice ljudi iz domače župnije in širše okolice ter nekaj nad 100 duhovnikov (tudi z onstran meje) ter domače godbe na pihala, ga je 14. 1.1997 slovesno pokopal koprski škof msgr. Metod Pirih. Rodil se je 22. decembra 1918, nekaj dni pred Božičem ob koncu prve svetovne vojne, železničarju Janezu in Marijani Kragelj iz Loga nad Mostom na Soči (takrat Sv. Lucija) v številni, desetčlanski družini (7 sinov in 3 hčere). Mali Ivanček nikakor ni mogel shoditi do 4. leta starosti. Globokoverni oče ga je dal v koš in ga nesel na Sveto goro. Zaobljubil ga Bogu in ga izročil Svetogorski Kraljici. In bil je uslišan. Ivan je zrastel v vitkega, pridnega in brihtnega dečka. Očeta je nagovoril domači župnik, znani kulturni delavec Jože Abram za študij v Gorici, kakor že prejšnje leto tri druge dečke. In Ivan je odšel študirat v malo semenišče v Gorico. Ko je 1. 1936 dovršil z odliko gimnazijo, je vstopil v bogoslovje v Gorici. Dovršil je z uspehom bogoslovne študije in bil posvečen v duhovnika v Gorici sredi najhujšega divjanja druge svetovne vojne 3. 6. 1944. Novo mašo je pel na Mostu naslednjo nedeljo med precejšnjim motenjem italijanskih vojakov, ki so bili v službi Nemcev. Kmalu po novi maši je dobil prvo službo kot kaplan v Tolminu, kjer je kot dober pomočnik obolelega dekana Josipa Vodopivca našel takoj ugodna tla, da je z vso novomašno vnemo razvijal svoje sposobnosti kot dober pridigar, kot vedno razpoložljiv spovednik in kot velik ljubitelj mladine. V Tolminu je doživel tudi konec vojne in veliko veselje ljudi zaradi zmage nad okupatorji, hkrati pa tudi veliko zaskrbljenost nad bodočim razvojem nove Jugoslavije. Tolmin je spadal kot vse druge vasi na levem bregu Soče v cono B in g. Ivan je smatral samoposebi umevno, da je v svobodni Jugoslaviji dovoljen tudi slovenski tisk iz cone A. Od časa do časa je šel v Gorico in od tam prinašal novi verski časopis Slovenski Primorec. Toda ne za dolgo časa. Pri pregledu na bloku pri Peršetovem mostu je milica dobila pri njem nekaj izvodov, mu jih zaplenila, njega pa vrgla nazaj v cono A in mu prepovedala vrnitev v Tolmin. Msgr. Ivan Kobal (na sredini) s sobratoma Stankom Medveščkom in Mirkom Žakljem na romanju v Fatimi 1.1996 Zateči se je moral v Gorico in si tam poiskati službo. Dali so mu odgovorno službo podravnatelja v bogoslovju, kjer so še zmeraj študirali bogo-slovci treh narodnosti: slovenske, furlanske (italijanske) in hrvaške (iz Istre). Gospod Ivan se je dobro znašel s svojo brihtnostjo in dobrosrčnostjo. Kmalu se je prikupil vsem in pomirjevalno vpival na vse bogoslovce. Toda s februarjem 1947 so razmejitvene komisije zaključevale svoje delo. V Solkan je odšel dr. Franc Močnik. Iz Kobariške se je z dekanom Alojzijem Pavlinom na čelu zateklo v Gorico še šest drugih duhovnikov iz strahu pred preganjanjem komunistov v novi Jugoslaviji (znan je bil primer uboja cerkljanskih dveh kaplanov in drugih duhovnikov na Primorskem in na Kranjskem). Kobariška je bila skoraj docela izpraznjena. Ostal je samo J. Kragelj na Livku, bolehni Karel Klinkon na Libušnjah in A. Cešornja v Drežnici! Kdo drug bi si upal v to nevarno situacijo kot prav g. Ivan Kobal v svoji gorečnosti in preprostosti! Enostavno je pozabil na doživetje izgona iz Tolmina prejšnje leto in sprejel službo župnijskega upravitelja in prodekana v Kobaridu. Nastopil je v nedeljo, 2. marca 1947, in takoj pri prvih oznanilih priporočil misijon na Livku, nauk v raznih šolah še isti teden in spoved, za katero bo vedno na razpolago, kajti "skrb za dušno zdravje, naj vam bo poglavitna skrb." Takoj je uvedel stanovske nedelje, masne knjižnice, katekizme. Začel je upravljati Trnovo, Kred, Borjano, Sedlo in Breginj ter Logje. Spomladi 1948 so zaprli drežniškega župnika A. Cešornja (obsojen na 11 let zapora). Obolelemu staremu župniku J. Kalinu je prišel v pomoč Ljubo Marc, ki je pustil študije v Rimu in raje prišel delit usodo naroda in sobratov. Bil je tudi v pomoč g. Ivanu v Kobaridu, kot tudi g. Jožko Kragelj na Livku. A tega so zaprli za Božič 1948 in Livek je prišel v oskrbo g. Ivana v Kobaridu. Nič čudnega ni, če je dobil 1950 "pleuritis exudativa" in se je komaj rešil smrti. Dobil je v pomoč novomašnika Silva Rutarja (iz Krna) in kasneje g. Andreja Tratnika (iz Idrije), a ni bilo prave rešitve, vse dokler ni prišel na Livek g. Ludvik Likar (prej župnik v Sp. Idriji, 1. 1947 obsojen na 12 let zapora, pomiloščen 21. 1. 1951 in ponovno izgnan iz Sp. Idrije). A ves čas se mu je zdelo čudno, zakaj ga je tolikokrat kdo izpraševal, če se je pozdravil. V nedeljo 3. 6. 1951 je še oznanil svete maše zaves teden, a je v soboto, 9. 6. 1951 nenadoma dobil hišno preiskavo (6 ur trajajočo!) in bil nato aretiran ter odpeljan v zapor v Tolmin, kamor so prejšnji dan že odpeljali kobariškega organista Sturma, za njim pa v razmahu nekaj dni in mesecev po vrsti g. Ivana Hlada iz Loga pod Mangartom, bogoslovca Stanka Sivca iz Livka, Karla Klinkona iz Libušenj, Ljuba Marc, župnika iz Drežnice, in Roberta Zadnika, kaplana iz Solkana. Kakšne zločine so ti gospodje storili, potem ko je že šest let vladala nova svobodna Jugoslavija, so zasliševalci ugotovili za g. Ivana Kobala (po devetmesečnem mučnem izpraševanju v zaporu) v dneh 12.-18. marca 1952 na sodišču v Tolminu: "Življenje in delovanje Ivana Kobala predstavlja vse od spomladi 1. 1944. pa do njegove aretacije 9. 6. 1951 eno samo neprestano verigo zločinskega delovanja proti lastnemu narodu, njegovi svobodi in neodvisnosti, vse to pa skrbno zamaskirano pod krinko dušnopastirskega dela, kakor sta ga naučila že kot kaplana v Tolminu narodna izdajalca in vojna zločinca dr. Vogrič Alojz in dekan Vodopivec, potem pa po odhodu v Kobarid februarja 1947 fašist in škof Margotti in njegov kancler Klinec ... Vsi ti obtoženci so zlorabljali vero in duhovniški položaj za opravljanje najbolj ogabnih in podlih zločinov proti lastnemu narodu ... glede obtoženca Ivana Kobala pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je ta obtoženec bil eden glavnih stebrov in center tega zločinskega delovanja proti ustavni ureditvi FLRJ ... na Bovškem pa je prav tako vlogo igral Ivan Hlad, kar priznavajo tudi zaslišane priče Jožef Kvas (takratni bovški kaplan, zdaj ljubljanski pomožni škof), Franc Zagoršek (župnik na Srpenici), Ljubo Marc (drežniški župnik in sotrpin) in Jožko Kragelj (prej župnik na Livku in na smrt obsojen)!" Tudi najvišja kazen, ki mu je bila dosojena (18 let strogega zapora in 4 leta odvzema državljanskih pravic) ga najbrž ni tako moralno prizadela kot obtožba, ki je bila direktno nasprotna vsemu, kar je z vso gorečnostjo in zagnanostjo delal za Boga, Cerkev in narod. Mirno in vedro je potem prestajal kazen v Ljubljani in Mariboru. Po 9 letih je bil izpuščen iz zapora pogojno in po dogovoru med apostolskim administratorjem in OZNO dobil v upravo eno najbolj nelagodno področje: Dolenja Tribuša, Gorenja Tribuša in Roče, tri župnije v razmahu okrog 20 km z raztresenimi zaselki in hišami od Mrzle Rupe do Šentviške gore. Ni zaman rekel goriški nadškof dr. Frančišek Borgia Sedej: "Tribuša, Tribuša, gorje kdor te skuša." To je trajalo celih šest let, vendar nikdar ni prišla ena sama beseda pritožbe iz ust g. Ivana! Končno je dobil veliko zadoščenje s prevzemom velike in živahne župnije Črni vrh nad Idrijo kot naslednik soimenjaka Ivana Kobala, ki ga je koprski škof dr. Janez Jenko vzel k sebi za kanclerja. Tu je potem 13 let slovel po svoji domačnosti, preprostosti in skoraj preveliki dobroti. Ljudje so mu iz hvaležnosti pomagali do prvega avta Škode, on pa jim je oskrbel nove tri zvonove in se z njimi veselil ene nove maše. Imel je tudi prve pomočnike, nedeljske in prave kaplane. Vendar je župnija postajala malo prezahtevna zanj, posebno zaradi mraza in hudih zim. Po tolikih letih dela in trpljenja bi bil zanj primeren kak toplejši kraj. A je dobil dekret za Zavratec, versko zelo topel kraj, podnebno pa eden najbolj bogat na dolgotrajnem snegu in mrazu. Vendar je tudi tu vztrajal celih 13 let. Šele ko je na Vogrskem nenadno umrl njegov sotrpin Ivan Hlad, ki je presedel v zaporu le nekaj dni manj od njega, se je sem preselil kmalu po osamosvojitvi pred 5 leti. Tudi tu je oskrbel župniji nov zvon in pridno obiskoval ljudi, učil otroke, se z vsemi preostalimi močmi trudil za versko prenovo. Največ je storil s svojim vdanim prenašanjem trpljenja, s svojo vedno enako srčno dobroto do vseh, s svojo pobožnostjo, s svojim svetlim zgledom nenarejenega, preprostega človeka in odličnega duhovnika. Martin Jevnikar Koroška pesnica Milka Hartman Dne 9. junija 1997 je umrla v rojstnih Libučah v Podju-ni na Koroškem, kjer se je rodila 11. febr. 1902, najstarejša koroška in slovenska pesnica Milka Hartman. Prehodila je težko pot slovenskega kulturnega delavca na Koroškem, kjer je bilo po prvi svetovni vojni in po izgubljenem plebiscitu uničeno vse slovensko kulturno življenje. Tudi Hartmanova se je znašla ob nemškem napadu na Jugoslavijo za dva meseca v zaporu v Celovcu, njeno družino pa so izselili v taborišče na Bavarskem, kjer je oče umrl, brat Tevžej pa padel v vojski. V Ljubljani se je na učiteljišču usposobila za gospodinjsko učiteljico in prirejala po koroških vaseh gospodinjske tečaje in kulturne prireditve do Hitlerjeve zasedbe Avstrije. Šele po zadnji vojni je lahko nadaljevala z gospodinjskimi tečaji, dokler ni leta 1956 težko zbolela. Invalidsko pokojnino ji je preskrbel ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, znani politik dr. Jožko Tischler, ki je iz lastnega žepa plačal zavarovalnici manjkajoče mesece. Hartmanova je rojena pesnica, globoka, občutljiva, ljudska, navezana na rodno Koroško in vse Slovence. Prvo pesem je zapela okt. 1918 z besedami: "Zakaj bi jaz ne pela,/ saj mlado sem dekle,/ sem vedno prav vesela,/ junaško imam srce." Če bi pesem prebrali do konca, bi ugotovili, da opeva "slovensko zemljo milo", da je torej narodno budne vsebine, da je zapeta v ljudskem duhu in tonu, zelo tekoča in pevna. Tem lastnostim je ostala zvesta do konca življenja, le motive je razširila na vero, ki se izraža tudi z narodopisnimi običaji in prazniki, na lepoto koroške zemlje v vseh letnih časih, na kmečko delo in navade, na ljubezensko hrepenenje in na trpko koroško slovensko stvarnost. Vse življenje je bila trdno zasidrana v bridki koroški stvarnosti, zato je užila malo veselja in zadoščenja. Sodelovala je v vseh listih in revijah med obema vojnama in po zadnji vojni, zlasti pri Celovški Mohorjevi družbi in njenih glasilih. Ustvarila je okrog 600 najrazličnejših pesmi, žela tudi pohvale, toda čakati je morala do petdesetletnice življenja, da ji je Celovška Mohorjeva družba izdala prvo samostojno pesniško zbirko Moje grede (1952). V knjigi je 80 pesmi, ki so pritekle iz radoživega dekliškega sveta,' tesno povezane z rojaki. V knjigi živi koroški človek v cvetoči naravi, ki ga spremlja od pomladi do zasnežene zime, ko je odrezan od sveta in celo od sosedov. Za sedemdesetletnico je izšla pri isti založbi njena druga zbirka Lipov cvet (1972). Pesmi je izbral in uredil dr. Franc Vrbinc, uvod ji je napisal Lovro Kašelj. Vseh pesmi je 112. V pesmiPiščal pojasnjuje, da ji je dal Go- spod glinasto piščal in "zdaj poje ta piščal / pesmi teh domačih tal." Stvarnika prosi, naj ji vrne ogenj srca in ji vžge belo svečo, da "gorela bom za drage / in še drugim ognja dam." Že marca oživi čudovita koroška zemlja: "Nežno je pobožal naše polje južni veter, / kakor če bi fantič svoji dragi dahnil v lice. / Zarjo na zapadu je zapalil sveti Peter, / rožnato ugaša. Plaho spušča se meglica / v to pojemajočo ji zardelost kot tančica. / Kaj ni ta večer kot deklica, ko ji ročica / za slovo počiva v fantovi desnici / in v oko pa zadržana sili ji solzica?" Rojake prosi: "Brat moj, rodne zemlje ne prodajaj, / ne teptaj mi njenega srca zaklada, / zemlje in prababic govorice ne izdajaj, / da ne boš - kot Judež - kriv ti njenega propada!" Kljub mračnim razmeram pa je optimistična in vzklika: "Na Koroškem mi smo mladi /... Mi že znamo vsekdar trdno stati." V teh pesmih živi koroški človek sredi svoje enkratne koroške narave, cvetoče pokrajine, žitnih polj, šumečih gozdov, koroških voda in gora. Sredi vse te lepote pa se odvija preprosto ljudsko življenje, povezano z duhovnostjo, ki živi predvsem v veri in duhovnem izročilu, v ljudskih šegah in običajih. Hartmanova se je učila pri ljudski pesmi, pri Gregorčiču in Stritarju, včasih spominja na Župančiča in Murna. Ker poje za ljudstvo, je preprosta in razumljiva, ima pa tudi izrazito osebno noto. Za Lipov cvet je dobila tržaško literarno nagrado Vstajenje za leto 1972. Tretja knjiga je izšla leta 1977 z naslvom Pesmi z libuškega puela. V knjigi je 15 narečnih pesmi, ki so zanimive, ne presegajo pa prejšnjih. Za 80-letnico je izdala Celovška Mohorjeva družba tri knjige z naslovom Milka Hartman. Delijo se v Življenje, Poezije, Melodije. V prvi knjigi je Feliks Bister orisal Koroške politične in kulturne razmere v tem stoletju in vanje vdelal pesnično življenje in delo. Vse je poživil z dokumenti, pismi, razglednicami in fotografijami. V drugem delu je isti avtor izbral iz revij, časopisov in rokopisov 120 pesmi in jih časovno razporedil od 1931 do 1991. Pesmi so sveže in mladostne, očitno pa jih Hartmanova ni štela za primerne, da bi prišle v knjigo. V tretji knjigi je 80 pesmi, ki jih je harmo-niziral Hanzi Gabriel. Na desni strani so note, na levi besedila pesmi. Tako je prišla Hartmanova ob 80-letnici do treh novih knjig in do zdaj nezbranih pesmi, do izčrpnega življenjepisa in do harmonizacije 80 pesmi. Medtem ji je tudi avstrijska oblast podelila dve nezahtevni odlikovanji: nekdanji zvezni predsednik Rudolf Kirchschlager ji je podelil častni naslov "profesor", marca 1997 pa jo je mestni svet občine Pliberk razglasil za častno občanko. V Trstu smo ji podelili literarno nagrado Vstajenje in redno poročali o vsaki njeni zbirki na tržaškem slovenskem radiu in v Mladiki, malo pa je pokazala zanimanja zanjo matična domovina. Martin Jevnikar Argentinski pisatelj Tone Brulc Dne 16. okt. 1996 je umrl doma v Slovenski vasi pri Buenos Airesu v Argentini slovenski zdomski pisatelj Tone Brulc, znan tudi na Tržaškem in Goriškem, ker smo mu podelili leta 1994 tržaško literarno nagrado Vstajenje. Brulc je bil doma v Hrušici, občina Šmihel-Stopiče pri Novem mestu, kjer se je rodil 28. jan. 1927. V Novem mestu je končal nižjo gimnazijo, malo pred italijansko vdajo se je pridružil vaškim stražam in potem domobrancem. Z njimi se je ob koncu vojske umaknil na Koroško, od tod je prišel v Italijo v taborišče v Serviglianu. Tu je na begunski gimnaziji maturiral. Po preselitvi v Argentino se je v Buenos Airesu zaposlil v steklarni in si postavil dom v Slovenski vasi v predmestju Lanus pri Buenos Airesu, kjer je nad sto slovenskih domov in vrsta kulturnih in drugih ustanov - središče argentinskega slovenstva. V novi domovini se je ob poklicnem delu vključil v slovensko kulturno življenje in začel pisati v tamkajšnje revije in časopise o prireditvah, novih knjigah, nekrologe in eseje o slovenskih vprašanjih in težavah. Dolga leta je bil tajnik osrednje Slovenske kulturne akcije, ki so jo ustanovili leta 1954 in še zdaj izdaja knjige, revijo Meddobje in Glas Slovenske kulturne akcije. Brulc je začel leposlovno ustvarjati šele po upokojitvi. Ker je delal z Indijanci, je začel raziskovati njihovo zgodovino, vero, način življenja in mišljenja in o tem pisati novele in črtice. Prvo novelo Obup je poslal v Trst na nagradni natečaj Mladike in dobil leta 1984 prvo nagrado. Že v tej noveli so vse značilnosti Brulčevega pisanja: delavci raznih narodnosti gradijo v argentinskih prostranstvih mostove, živijo v skupnih barakah in so odrezani od sveta in socialnega življenja. "Drug o drugem smo vedeli malo nič in tudi nihče ni kazal posebnega zanimanja za druge. Zbliževala nas je po večerji igra in še ta je bila molčeča." Ob nedeljah so stavili na škorpijone, ki jih je gojil preddelavec Eusebio in po dva razporajal okrog škatle, v kateri je bila zaprta samica. Škorpijona sta se borila do smrti šibkejšega. Med delavci je bil tudi Poljak Marek, ki je imel ženo in otroka v oddaljenem mestu. Lepega dne so njena pisma prenehala prihajati in Marek je vedel, da jih zadržuje preddelavec, ni pa si mogel pomagati. Zato je predlagal Eusebiu, da si dene škorpijona na dlan, če mu vrne pisma. Zmenila sta se in Marek si je skrivaj namazal roko z rudo, ki škorpijonom smrdi. Eusebio mu je položil na roko škorpijona, ta je začel hoditi proti rami, ko mu je prišel do komolca, ga je Marek naglo stresel na tla. V noveli je pol- no življenja, delavci so plastični, ob njih pa živi in diha ogromna argentinska pampa. Istega leta je posegel v indijansko miselnost v noveli o ptiču jokavcu, ki joka in kliče mater. V ptiča ali karau se je spremenil indijanski fant, ki je šel po zdravnika za mater, prišel do veselice s plesom, zagledal indijansko dekle in plesal z njo, dokler ni mati umrla. Ko je zvedel za žalostno novico, je tako jokal, da ga je Bog spremenil v ptiča jokavca. Tudi v tej noveli je polno indijanskega načina življenja. Te in še nekaj novel s slovensko tematiko je zbral Brulc v knjigi Varde-vanje angelčka, ki je izšla 1993 pri Založbi Mihelač v Ljubljani. Januarja 1996 pa je v samozaložbi Andreja Rota v Ljubljani izšla druga Brulčeva knjiga Judeževi groši. V njej se je pisatelj na široko razpisal o razmerah med drugo svetovno vojno v Ljubljani in na Dolenjskem. V prvem delu je prikazal italijansko oblast na Dolenjskem, nastanek in razvoj partizanskega gibanja, njihov način bojevanja in ravnanje z resničnimi in namišljenimi nasprotniki, vrnitev ob koncu vojne domobrancev v Jugoslavijo, poboj v Teharjah in v Kočevskem Rogu, odhod preostalih v Argentino in po svetu. Vse dogodke podaja stvarno, sicer tragično, kadar je treba, vendar nepristransko in brez objokovanja. Čeprav so partizani njegovega očeta štiri dni mučili in živega zakopali, ubili so tudi mlajšega brata, vendar ni ne očeta ne brata niti omenil, da bi ne bil krivičen do nasprotnikov. Pred smrtjo je poslal Brulc drugi del Judeževih grošev Andreju Rotu v Ljubljano in ta išče založbo. Tone Brulc je prinesel v slovensko kulturno zgodovino Argentino z njenimi različnimi ljudmi, od Indijancev do Slovencev, in z njeno svojevrstno pokrajino. Podal je tudi svoj pogled na slovensko revolucijo. Martin Jevnikar Verski in kulturni delavec p. Bazilij Valentin V soboto, 26. jul. 1997, je v bolnišnici sv. Vin-cencija v Melbournu v Avstraliji umrl za srčno kapjo frančiškan p. Bazilij Valentin, osrednja osebnost slovenskega verskega in kulturnega življenja v Kewu - Melbournu, kjer je deloval 41 let. P. Valentin se je rodil 29. avg. 1924 v Ljubljani -Vič, dovršil tu nižjo gimnazijo in vstopil v frančiškanski red; študiral je zaradi vojne v Novem mestu, na Koroškem, Tirolskem in v ZDA, kjer je bil v Lemontu 1950 posvečen. Tu je ostal in urejal frančiškansko revijo Ave Maria, bil tajnik odbora za Baragovo beatifikacijo in v ta namen izdajal Baragov vestnik. Leta 1956 je odšel v Avstralijo, v Kew, Melbourne, kjer je vodil Ciril in Metodov slovenski misijon in Kew spremenil v slovensko versko in kulturno središče. Četrt stoletja je urejal edino tamkajšnjo slovensko versko in kulturno re-k » vi j o Misli. Bil je tudi pisatelj od gimnazijskih let dalje in je Pater Bazilij Valentin (prvi z desne) sodeloval v revijah in časopisih s pesmimi in črticami, toda največ se je posvečal pisanju za mladino. Njegov Svet marionet je izšel 1947 v Celovcu skupaj z mladinsko povestjo Mirka Kunčiča Cmokec Poskokec. Dve leti pozneje je izšla pri Goriški MD njegova mladinska povest Tonček iz Potoka. V povesti ni veliko dogodkov, toda napisana je tako, da podaja kos slovenskega življenja. Osebe so žive in polnokrvne, kmečko robate, vzete iz vsakdanjega življenja. Povest je napisana prisrčno in poudarja osnovno resnico, da je sreča preprosta stvar. Dr. Ferdinand Kolednik je povest prevedel v tri jezike. V francoščini ima naslov Le petit Tonček du Potok in je izšel pri Apostolat de la Presse, Sherbrooke, Kanada, 1961, str. 264. Knjiga je debela, razkošna, z ilustriranim ovitkom, posvetilom, pisateljevo celostransko fotografijo, obširnim prevajalčevim uvodom in številnimi fotografijami krajev, kjer se povest dogaja. Iz knjig diha moč velikega francoskega naroda, ki zna iz majhne stvari napraviti veliko in okusno, da zadovolji tudi najbolj razvajeno oko. Lep nemški prevod je izšel pri Josefu Habblu, Regensburg, 1963. Gra-diščanski hrvaški prevod je izhajal v Hrvatskih novinah, Eisenstadt, od 24. avg. 1963 do 18. apr. 1964. Tako je p. Bazilij Valentin s preprosto povestjo seznanil dva velika naro-__da s Slovenci. M. T. V spomin na človeka, ki je ljubil prostost Ob smrti Milana Lipovca Na svojem domu na Rocolu v Trstu je v torek, 16. septembra 1997, umrl starosta slovenskih zamejskih pisateljev Milan Lipovec. Zadnjega aprila je dopolnil 85 let. Kdor je imel srečo, da je osebno poznal Milana Lipovca, ve, da je bil skromen človek, ki ni silil v ospredje. Ko pa se je znašel v kočljivih situacijah, se ni umikal pred odgovornostmi in delom. Goriška Mohorjeva družba si zato šteje v čast, da je ob avtorjevem jubileju izdala izbor njegovih del, ki mu je urednica Nada Pertot dala naslov Cesta, reka in ljudje. O Milanu Lipovcu lahko še rečemo, da je bil človek, ki je ljubil prostost in to v vseh smislih. Ko so ga pripeljali starši po prvi vojni iz Brkinov, kjer je pri starih starših preživel detinstvo in najzgodnejša leta, v rodni Trst, da bi obiskoval šolo, se ni mogel priučiti utesnjenosti "kvartirja". Sam je zapisal, da je tedaj zasovražil "učenje in hrupna stopnišča in prenatrpane razrede". Njegovi junaki v romanu Ljudje ob cesti (Koper, 1961) pravijo o Trstu, kamor sicer redno zahajajo, ker v mestu delajo ali vanj dovažajo led, les in drugo blago, da v "tem kotlu ne bi radi živeli". Da bi si ohranil prostost med fašizmom, se je leta 1929 umaknil v Jugoslavijo, kot je to storilo veliko Primorcev. Delal je na žagi na obronkih Barja in nato kot stavec v Narodni tiskarni v Ljubljani. Tedaj pa je tudi začel v Jutru in begunski Istri objavljati svoje literarne poskuse. Med vojno je bil interniran v Gonarsu in Renicciju. Kot je pripovedoval, si je tedaj čas krajšal s pisanjem romana, a so mu že zajeten rokopis med nekim pregledom zaplenili. Vtisi ob opazovanju naravnih lepot Barja in globoka ljubezenska čustva so mu navdihnila drugi roman, se pravi Leseno jadro (Koper, 1976). Mnogi junaki v tem delu se vedno znova pogumno odločajo, kot jim veleva glas vesti in ne skušnjava lagodnosti najbolj preproste rešitve. Po vojni je bil Lipovec zaposlen pri Primorskem dnevniku, eno leto je urejal Sočo, nato se je vrnil k linotypu in delal v tiskarni Graphis ter do upokojitve leta 1972 v tiskarni ZTT. Nadaljeval pa je tudi z literarnim, Milan Lipovec (prvi z desne) s sodelavci Goriške Mohorjeve družbe v Bistri pri Ljubljani esejističnim in dramskim pisanjem. Objavljal je v Primorskem dnevniku, Razgledih, v Jadranskem koledarju in veliko sodeloval tudi s programskim oddelkom Radia Trst A. Od leta 1966 je bil Milan Lipovec odgovorni urednik in sodelavec ter lektor tržaške revije Zaliv. O tem svojem obdobju je v intervjuju, ki je bil objavljen 1. maja 1997 v Novem glasu, dejal: "Zaliv je bil Pahorjev spočetek. Pahor, govoriva seveda o Borisu Pahorju, je hotel postati pisatelj, slovenski pisatelj in se mu je to zgodilo. Hotel je imeti revijo, in glej, tudi to je dosegel. Slovensko revijo za slovensko mladino. Približno takšno je bilo domenjeno geslo. Meni, iskreno povedano, ni bilo ne do revije ne do mladine in sem komaj čakal, da se bo ta ljuba mladina polastila revije, da se bom lahko spet nevezan odpravil po svoji poti. Toda, ko so neki strici videli, kako Zaliv plivka, so poklicali mladino k sebi in mladina se je razpršila kakor jata kokoši. Kaj so si rekli, mi še danes ni znano, kakor ni mi znano, kako so pritisnili na podpornike revije. Morali pa smo pobrati njihova imena s platnic, jih torej zatajiti, da ne bi imeli pošteni rojaki kvarnih posledic. Toda Pahor si je verjetno mislil: smo preživeli Natzweiler, bomo tudi to hajko. Samega takrat ni bilo moč pustiti. Pa tudi zaresni sodelavci so vztrajali s prispevki. Toda Zaliv je bil zahteven kot vsaka podobna revija, od tipkanja do metiranja. Zatem je postal še zahtevnejši, kajti morali smo ga tihotapiti čez mejo. In pri tem smo se nenadno srečali s poskočnim paradoksom. Do zadnje vojne smo mi tihotapili knjige iz Slovenije, po zadnji vojni smo jih morali tihotapiti v Slovenijo; in vsakokrat Slovenci in vsakokrat slovenske knjige. To enkratnost bi morala slovenska vlada sporočiti Združeni Evropi, ker ima Stara gospa, menda, dokaj smisla za humor." Tudi Milan Lipovec je imel veliko smisla za humor, za bistro in mogoče tudi jedko pripombo, za sarkazem ali briljantno, hudomušno gloso. Veliko tovrstnih strani je napisal in jih mnoge objavil še zlasti v Zalivu, a tudi po drugih časopisih in listih. Zbral pa jih je v knjigi Slovenci pod jelševo brezo (Koper, 1984). Veliko takega je napisal, a kot se rado zgodi, besede modrega ne naletijo vedno na odprta ušesa, še zlasti ne, ko opozarjajo na napake ali ko so nekakšna vest, ki širšo javnost grajajo in včasih ošvrknejo. Ljubil je slovenski jezik in bogastvo izraznih možnosti slovenščine. Izredna skrb do natančnega izražanja se odraža v njegovem izvirnem slogu. Imel pa je še dve veliki ljubezni in prav je, da se ju tu spomnimo. Prva ljubezen je bilo zborovsko petje. Bil je z dušo in srcem pevec šentjakobskega zbora Ivan Cankar, a pel je tudi v kvartetu, kar mu je bilo v posebno veselje. Tako petje v majhni zasedbi je predvsem intimno izražanje sporočila pesmi. Zahteva znanje, predvsem pa občutljivost. Oboje mu je bilo dano. Druga ljubezen, ki mu je bila že skoraj strast, pa je bila fotografija. Z veliko vnemo je iskal rešitev za tridimenzionalno predvajanje podob. V tem smislu je bil tudi izumitelj in je našel izvirne rešitve za to zanimivo vprašanje s področja optike. Pogrešali bomo njegovo gosposko prijaznost, pokončnost, pozornost do sogovornika in bistrost sodb. 0. Pečar Stanku Skrinjarju v spomin Ko stopamo po dolgi stezi, ki vodi do Skrinjarjeve hiše, zaman iščemo vzravnanega človeka, rahlega nasmeha, umirjenega in obenem odločnega koraka. Tudi košatega mandljevega drevesa ob hiši, ki je dolga desetletja že v mesecu februarju oznanjalo pomlad, ni več. Velika tesnoba in praznina. S takimi občutki se spominjamo pokojnega Stanka Skrinjarja, učitelja, ravnatelja, kulturnega delavca, prijatelja mladine. Moža pač, z velikim čutom za vse, kar je bilo pravičnega in slovenskega. Kljuboval je premnogim življenjskim izkušnjam in krivicam, ki so njega in njegovo zavedno družino prizadele pod fašistično strahovlado. V Lombardiji je tako dopolnil študij v tujem jeziku in to ga je zelo bolelo. Vse svoje življenje se je napajal z delom za slovensko stvar. Z velikim navdušenjem je v povojnem času sodeloval pri obnavljanju šol, pozneje pa še pri pisanju učbenikov, poučevanju ter ustanavljanju slovenskega sindikata šolnikov. Mladina, katero je v vojnih letih bodril in zabaval s svojimi slovensko govorečimi lutkami, mu je bila vedno pri srcu. V petdesetih letih si je rade volje nadel skavtski klobuk in ustanovil številne vode, kamor je pristopilo veliko mladih od Brega do Katinare. Pozorno je sledil slovenskim problemom na Tržaškem, da bi le dobili to, kar nam po italijanski ustavi pripada: uzakonjene pravice, in tako večkrat kandidiral na listi Slovenske skupnosti. Njegovo geslo je bilo, da bi v vsaki javni ustanovi imeli slovenskega predstavnika. Stankova prisotnost na sejah župnijskega sveta v župniji Sv. Trojice na Katinari je bila dragocena in polna spodbudnih nasvetov. Pazljivo je sprejemal dogajanje v cerkvi in izven nje. Ko so se pred nekaj leti obnavljale freske Toneta Kralja, ga je zelo skrbelo, da bi le restavratorji česa ne pokvarili ali spremenili. Drag mu je bil ta Kraljev Križev pot, ki s svojo mogočnostjo že desetletja izpričuje vso tesnobo našega človeka v letih zatiranja. Ta članek naj ne bo eno samo naštevanje, kaj vse je bil in kje je deloval Stanko Skrinjar, ampak neizmerna zahvala, za vse, kar nam je zapustil in začrtal, da lahko njegovo delo nadaljujemo in posredujemo našim otrokom. Ko smo gospo Adrijano Skrinjar zaprosili za sliko, ki bi jo rada priložila tem vrsticam, je z rosnimi očmi odgovorila: "Toliko je slik, nisem pa še izbrala primernega okvirja." Morda je najlepši okvir, okvir njene ljubezni, zvestobe in spomina, h kateremu obzirno pristopamo. I.Ž. Prof. Gojmir Budal Po daljši bolezni je 5. februarja 1997 umrl v Trstu znani geograf, profesor Gojmir Budal. Rodil se je v Idriji pred 75 leti. Klasično gimnazijo je obiskoval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1951 je doštudiral zgodovino in zemljepis na filozofski fakulteti v Ljubljani, nato pa je diplomiral še na leposlovni fakulteti v Trstu. Že takoj po končanem študiju na ljubljanski univerzi je začel poučevati na slovenskih srednjih šolah na Tržaškem. Najdlje je bil redni profesor za splošni in gospodarski zemljepis na Trgovskem tehničnem zavodu Žiga Zois. Za omenjeni predmet je tudi sestavil ustrezen učbenik. Tudi sicer se je posvetil svoji stroki in bil v začetku sedemdesetih let znanstveni sodelavec Inštituta za geografijo na videmski univerzi pri prof. Valussiju, ki je pokojnega prof. Budala zelo cenil. Strokovno se je z ženo Ksenijo razdajal pri obdelavi toponomastičnega gradiva na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. V šestdesetih in sedemdesetih letih je objavil vrsto strokovnih člankov v raznih slovenskih in italijanskih publikacijah. Bil je član inštituta SLORI. Pokojni profesor Budal je bil izredno dobrega srca, umirjenega značaja, zelo obziren do vsakogar. V ničemer ni silil v ospredje, nasprotno, kakor hitro je ugotovil, da se poraja kaka polemičnost, se je takoj umaknil, a bil vedno pripravljen na pogovor. Do dna duše je bil prežet s srčno kulturo in z ljubeznijo do slovenskega naroda, obenem pa kot prepričan in veren kristjan strpen do vseh. Odlikovala ga je izredna natančnost pri delu in v življenju sploh. Tudi do sebe je bil zelo kritičen. Bolelo ga je sicer, da so dijaki malomarno študirali in se v marsičem neprimerno ravnali, a vse je skušal razumeti in opravičiti s prešernostjo mladega človeka. Njegovi predčasni upokojitvi v sedemdesetih letih so botrovale tudi razmere v šoli. Še zadnja leta, ko je bil že hudo bolan, je rad prihajal po maši v "nedeljsko" družbo in bil prijeten sogovornik. I.Ž. Dr. Jakobu Kandutu v spomin 8. decembra 1996, na praznik Brezmadežne, je v Trstu nepričakovano umrl pravnik in profesor dr. Jakob Kandut. Prebivalci Sv. Ivana, predela, v katerem je živel, in tržaški prijatelji so se od njega poslovili 11. decembra v svetoivanski cerkvi, žaro s pokojnikovimi posmrtnimi ostanki pa so pokopali 14. decembra v Ukvah, od koder je bil dr. Kandut doma. Dr. Jakob Kandut se je rodil 8. julija 1913. Po osnovni šoli je dovršil gimnazijo v malem semenišču v Gorici, državno maturo pa je opravil kot privatist v Vidmu. Zatem je šel študirat na univerzo v Padovo, in sicer najprej kemijo in prirodopisne vede, nato pa pravo. To tudi iz prepričanja, da bo svojemu domačemu kraju največ koristil, če se bo posvetil reševanju njegovih pravnih in gospodarskih vprašanj in obrambi narodnih pravic. Iz prava je doktoriral leta 1940, vseskozi pa je bil tesno v stiku s svojimi domačimi ljudmi, katerim je pomagal z raznimi prošnjami in nasveti. Tako je leta 1939 npr. dosegel, da prebivalci Ukev niso optirali za Nemčijo. Med vojno je bil nekaj časa italijanski vojak, zatem so ga po kapitulaciji Italije Nemci mobilizirali in poslali v tovarno blizu Žabnic. Po vojni je odprl majhno pisarno, kjer je bil na razpolago ljudem za sestavo prošenj, za nasvete, za prevode uradnih aktov, za obrambo njihovih pravic tudi na gospodarskem področju. Začel je tudi poučevati nemščino v Ta-blji, nato v Trbižu, leta 1971 pa se je z družino preselil v Trst, kjer je poučeval nemščino na nižji srednji šoli sv. Cirila in Metoda do upokojitve leta 1976. Poleg tega je dr. Kandut živahno deloval tudi na kulturnem področju. Tako je pomagal pri prirejanju poletnih kolonij za tržaške in goriške slovenske otroke v Kanalski dolini in tako prispeval k povezovanju med tržaškimi in goriškimi ter kanalskimi Slovenci. Po preselitvi v Trst pa je še vedno ostal povezan z domačim krajem, saj je še naprej bil na voljo za pomoč domačim ljudem. Istočasno je za Radio Trst A napisal več prispevkov o Kanalski dolini, njeni zgodovini in običajih. /.Z. Prof. Jurij Slokar Konec meseca maja '97 je slovensko tržaško javnost globoko presunila novica, da je v nedeljo, 25. maja zjutraj, v tržaški bolnišnici prerano umrl prof. Jurij Slokar, znanstvenik, univerzitetni profesor in bivši družbeno-politični delavec. Imel je 61 let, že dalj časa pa je bolehal za težko boleznijo na ledvicah. Pokopali so ga 29. maja v rodnem Lokavcu, potem ko so žalni obred opravili v Bar-kovljah. Pokojni prof. Slokar se je rodil 7. aprila 1936 v Lokavcu pri Ajdovščini, že kot otrok pa se je z družino preselil v Trst. Tam se je tudi šolal in leta 1963 diplomiral na tržaški univerzi iz kemije pri prof. Pietru Buzziju z disertacijo o tehnologiji novih materialov. Po enoletnem poučevanju na slovenski nižji srednji šoli v Dolini je nastopil službo na univerzi, najprej kot asistent, nato kot redni profesor za uporabno kemijo. Predaval je zlasti v Trstu, a tudi v Vidmu in Pordenonu, raziskoval in pisal bodisi v znane ameriške in angleške strokovne revije bodisi v domači slovenski tisk, kjer je objavljal poljudnoznanstvene prispevke. Pokojnik pa ni deloval le na znanstvenem in univerzitetnem področju, temveč je bil tudi aktiven član naše narodnostne skupnosti. Zlasti je bil dejaven v stranki Slovenske skupnosti, kjer je bil več let član njenega pokrajinskega vodstva in se je posebej ukvarjal s problematiko okolja. Za SSk je tudi večkrat kandidiral na volitvah. Svoje delovanje pa je pred leti moral predčasno opustiti zaradi težke bolezni, ki ga je doletela. S prerano smrtjo prof. Jurija Slokarja smo tržaški Slovenci izgubili inteligentnega, delavnega in skromnega človeka, vrzel, ki jo je povzročila ta izguba, pa bo težko zapolniti. Bernard Špacapan Senator Darko Bratina Konec septembra je nepričakovano v 55. letu starosti umrl senator Darko Bratina, sociolog, profesor na univerzi v Gorici, filmski kritik. Bil je prvi goriški slovenski parlamentarec v povojnem obdobju in je s svojim političnim delom pustil globoko sled in težko nadomestljivo dedeščino. Rodil se je 30. marca 1942 v delavski družini v Gorici; že v študentskih letih je bil aktiven v jezuitskem mladinskem središču Stella Matutina v Gorici. Njegova aktivnost se je povečala, zlasti na filmskem področju, v Trentu, kjer je diplomiral iz sociologije v prelomnem letu 1968. V naslednjih letih je poučeval na univerzi v Turinu in bil udeležen pri raznih raziskovalnih projetkih v tem mestu na področju industrijske sociologije. Leta 1976 se je vrnil v Gorico in se aktivno vključil v kulturno-politično dogajanje. Bil je pobudnik Kinoateljeja v Gorici, več let je bil ravnatelj SLORI-ja, sodeloval pa je še v drugih organizacijah in bil član urendištva raznih slovenskih in italijanskih revij. Kot neodovisen kandidat levice je nastopil na evropskih volitvah leta 1984. Leta 1992 je bil prvič izvoljen v senat na listi DSL; tudi na naslednjih volitvah je bil na tem mestu potrjen. V zadnji mandatni dobi je postal član pomembnih ustanov v Svetu Evrope, zato je vse bolj pogosto obiskoval Strasbourg, kjer je tudi nenadoma umrl. Prerana smrt Darka Bratine je globoko pretresla vso našo skupnost v zamejstvu. Lahko rečemo, da je postal pokojni zaradi svoje intelektualne širine in odprtosti ter zaradi svoje trdne navezanosti na naše kraje nekako last vseh nas, ki živimo na tej strani meje. Dejstvo, da je prvič v povojni zgodovini Darko Bratina zastopal v rimskem parlamentu skoraj vse Slovence, ki živijo v Italiji, je postalo možno tudi zaradi njegove izredne pripravljenosti za dialog in za strpnost. Nenadna smrt Darka Bratine nas je naenkrat pustila brez trdne opore in brez možnosti za vsakdanji stik s človekom, ki je zaradi svojega znanja in zaradi svojih poznanj videl veliko bolj daleč kot mi vsi in je predstavljal, tudi ko se morda nismo skladali v mnenjih, resnično točko za orientacijo. Veliko sporočilo, ki nam ga pokojni zapušča, ni vezano samo na možnost skupnega političnega nastopa, ki se je prek njega uresničila, ampak izhaja tudi iz njegovega stalnega pou- _ 167 darjanja naše srednje-evropske dimenzije; ta izhaja iz zgodovinske obravnave našega prostora, pa tudi iz realnih možnosti, ki jih ima lahko naša manjšinska skupnost v evropskem okviru. Naj spomnim samo na njegovo intuicijo, da predstavljamo prav v okviru Evropske zveze skupaj s Slovenci na Koroškem eno samo manjšino. Tudi problem našega zaščitnega zakona je obravnaval v širših občečloveških merilih in na to opozarjal kolege v italijanskem in evropskem parlamentu. Te njegove poglede na združeno Evropo smo lahko poslušali ob raznih srečanjih s pokojnim, saj je bil vsak razgovor z njim zanimiv zaradi velikega znanja, ki ga je skušal prenesti tudi v medsebojne in mednarodne odnose. Darko Bratina je bil Goričan z vsem srcem in z vso raznolikostjo, ki jo to dejstvo prinaša, bil je levo usmerjen človek, a s trdno zasidranostjo v vrednote krščanstva, bil je prvovrsten intelektualec, ki je znal najti svoje mesto tudi v politiki, tu ob meji, kjer to ni lahko. Vse te vrline mu priznavajo tudi politični nasprotniki. Obljuba, ki smo mu jo dolžni, je v tem, da bomo njegovo gledanje na bodoči razvoj teh naših krajev gojili in vsak po svojih močeh razvijali. Redovno skupnost šolskih sester sv. Frančiška v Gorici in Trstu je v minulem letu težko prizadela izguba šestih članic te kongregacije. Sredi poletja sta v Zavodu sv. Družine v Gorici odšli, lahko rečemo kar skupaj, sestri Karmela in Rafaela. Sestra Karmela Milič se je rodila v Skopem pri Dutov-ljah 17. oktobra 1912. Leta 1937 je še kot mlada Zofija vstopila v red šolskih sester, ki so imele svojo hišo v bližnjem Tomaju in je leta 1941 opravila večne zaobljube ter si izbrala ime Karmela. Skrbela je v glavnem za kuhinjo, najprej v Trstu v ul. Risorta, na Opčinah v Finžgarjevem domu, od leta 1951 pa v Gorici, najprej v malem semenišču, nato v Alojzijevišču. Ko leta 1992 ni bilo več potrebno kuharice, ker ni bilo več dijakov, se je pridružila sestram v bližnjem Zavodu sv. Družine. Tam je živela do zadnje bolezni, ko je v bolnišnici sv. Janeza od Boga umrla 17. julija 1997. Naslednjega dne, 18. julija, je odšla k večnemu počitku sestra Rafaela Saksida. Rojena je bila v Zaloščah pri Dornberku 14. okt. 1912 kot dvojčica v družini enajsterih otrok. Med prvo svetovno vojno so morali v begunstvo na Dolenjsko. Po vrnitvi je opravila štiri razrede osnovne šole doma v Zaloščah, nato so jo starši poslali v šolo v samostan sester v Tomaju. Tam je dozorel tudi njen poklic, da je vstopila v red šolskih sester. Te so jo poslale v Gorico k uršulinkam na učiteljišče. Toda pojavila se je potreba v Kairu in predstojniki so jo poslali tja za pet let. Ob vrnitvi je kot privati-stka opravila učiteljsko maturo. Kot učiteljica je potem učila na osnovni šoli v Tomaju, dokler ni nova oblast 1. 1947 podržavila zavod in sestre so morale zapustiti Tomaj. S. Rafaela je tedaj prišla v Gorico v Zavod sv. Družine in tu ostala deset let, seveda v starem zavodu, ki ga je kupil in vodil do smrti msgr. Andrej Pavlica. Leta 1957 je bila izvoljena za provin-cialko tržaške redovne province ter odšla v Trst. Kot provincialka je povečala redovno hišo za nov trakt. Po šestih letih je odložila službo provin-cialke in se vrnila v Gorico. Tu jo je čakalo novo veliko delo, zgradba novega zavoda. O tem je sama tako pričala: "Poslopje sirotišča je bilo zelo staro, še iz preteklega stoletja, in je bilo potrebno prenove. Ugotovile pa smo, da bi prenova ogromno stala, zato smo se odločile, da staro poderemo _ 169 Šolskim sestram v spomin Šolske sestre med duhovnimi vajami pred Zavodom si/. Družine. Četrta z leve v prvi vrsti s. Rafaela, tretja z desne v zadnji vrsti s. Hema, zadaj ob njej s. Karmela. in zgradimo novo. Morale smo to storiti tudi zaradi inšpekcij, saj so grozili, da zavod zaprejo". Glavni pobudnici sta bili s. Rafaela in s. Ahacija Kacin. V tržaški redovni hiši pa so se sestre 28. avgusta poslovile od sestre Silvane Trošt (umrla 25.8.). Sestra Silvana, s krstnim imenom Pavla, se je rodila 25. novembra 1905 v Lozicah na Vipavskem. Že kot mlado dekle je obiskovala gospodinjsko šolo pri šolskih sestrah v Tomaju, kjer je tudi spoznala, da jo Bog kliče, da se mu kot redovnica posveti. Z 21 letom je stopila k šolskim sestram prav v Tomaju, kjer se je zaobljubila leta 1930. Bila je izrazito praktična ženska in zelo sposobna za ročna dela. Delovala je v skoraj vseh redovnih hišah na Tržaškem in v Kanalski dolini. V Marijinem domu v ul. Risorta v je 17 let sprejemala slovenska dekleta in žene, ki so prihajale v mesto iskat službo. Od leta 1981 je živela v provincial-nem domu v Trstu, kjer je služila Bogu kot cerkovnik ter kot hišni in pro-vincialni ekonom. Zelo rada je pomagala potrebnim. S svojim mirnim, vedrim in preudarnim značajem je zelo rada skrbela tudi za duhovnike in jim, če je le mogla, tudi pomagala. Tretja smrt, ki je prizadela goriško sestrsko skupnost, je smrt sestre Bea-trike Skerlj dne 8. septembra, na praznik rojstva Marije Device. Sestra Beatrika, s krstnim imenom Matilda, se je rodila na Filipčjem Brdu pri Tomaju 7. marca 1912. S 14 leti je šla v šolo k sestram v Tomaju. Te so jo poslale v Gorico k uršulinkam, kjer je končala učiteljišče. Leta 1934 je naredila večne zaobljube. V hiši v šolskih sester v Beli Peči je preživela celih 22 let. Igrala je v cerkvi ter učila otroke v vrtcu in osnovni šoli. Z njimi je tudi nastopala z igricami in deklamacijami. Leta 1981 je prišla v Gorico in bila v Zavodu sv. Družine predvsem v službi vratarice in telefoni-stke. Njeno izredno uslužnost in prijaznost je spoznal vsak, ki je kdaj pozvonil na vrata zavoda. V tržaški provincialni hiši sta si sledili še dve izgubi. 29. septembra je Gospod poklical k sebi sestro Emo Stare. Rojena je bila v Tomaju 20.maja 1914 in je pri tamkajšnjih sestrah dokončala strokovno šolo pa tudi gospodinjski tečaj. Vzljubila je redovni poklic in vstopila v noviciat leta 1942 in čez štiri leta v Beli Peči naredila večne zaobljube. Izpopolnjevala se je v kuhanju in se tako usposobila za voditeljico kuharskih tačajev. Mnogo slovenskih deklet in žena na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini je z veliko zavzetostjo učila kuhanja. S svojim vedrim značajem in izvirnimi dovtipi je razveseljevala tudi življenje v skupnosti. 8. oktobra pa se je od svojih sosester poslovila sestra Ludovika Stokelj. Doma je bila s Planine pri Ajdovščini, kjer se je rodila 12. oktobra 1907. Preoblečena je bila v Tomaju leta 1933, čez štiri leta je naredila večne zaobljube. Veliko let je bila predstojnica v Beli Peči, ko se je vrnila na Tržaško, je vodila dom sester v Ricmanjih, dokler ga niso zaprli, od tam je šla v Dolino, kjer je tudi kot prednica skrbela za hišo. Zadnja leta je zaradi onemoglosti prebila v provincialni hiši v Trstu. Bog naj jim bo za vse plemenito in nesebično delo bogat plačnik. f.D. Srebrni jubilej Dekliškega zbora Devin Dekliški zbor Devin pred svojim sedežem v Devinu ob 25-letnici delovanja (Foto Janko Kovačič) Zborovsko petje je v našem zamejskem prostoru dejavnost, ki ima po športu verjetno največ organiziranih in aktivnih članov. Zborovstvo ima ob glasbeno-kulturnem pomenu tudi veliko socialno in narodno vlogo. To gotovo velja tudi za Dekliški zbor Devin, ki je 14. junija lani s koncertom v novi štivanski cerkvi slovesno obhajal 25 let delovanja. Zbor, ki ga od začetka vodi Herman Antonič, je namreč nastal leta 1972. Zaživel je na pobudo skupine devinskih deklet, ko so dorasle otroškemu zboru Kraški slavček, ki je tedaj povezoval otroke v devinsko-nabrežinski občini. Kmalu so k novonastalemu zboru pristopila tudi dekleta iz okoliških vasi, tako da je skupina dobila v prostoru, v katerem deluje, večjo specifično težo. Dirigent Herman Antonič je ob jubilejnem koncertu v intervjuju za Novi glas glede poslanstva zbora poudaril, da imata "tako Dekliški zbor Devin kot moški zbor Fantje izpod Grmade edinstveno vlogo v tem našem kotičku. ... Naš zbor je nastal nekaj let po Fantih, a na istih temeljih, ki niso zgolj kulturno-zabavni. Takrat smo zlasti čutili potrebo, da ohranimo vsaj malo slovenstva, ki je bilo takrat tu prisotno. To pa velja še danes, ko nas ni veliko več. Za naš zbor sta torej pomembni tako kvantiteta lrot kvaliteta, saj menim, da je poleg ohranitve slovenstva tudi važno, da dostojno nastopamo." Ta skrb za lepo in občuteno petje je od vsega začetka stalnica dirigenta Antoniča in pevk, ki jih vodi. To so tudi potrdile na jubilejnem koncertu, na katerem so aktivno sodelovali tudi zbori, ki so z devinskimi dekleti sodelovali v zadnjem obdobju. Ob Fantih izpod Grmade, ki jih vodi Ivo Kralj, sta tako nastopila še italijanski MePZ Rilke iz Devina in Sesljana, ki ga vodi Barbara Corbatto, sicer tudi sama pevka pri zboru jubilantu, ter moški zbor Illersberg iz Trsta, ki ga vodi Tullio Riccobon. Priložnostni govor pa je imel znani zborovodja in radijski glasbeni urednik Janko Ban. V svojem posegu je spregovoril o sporočilni moči glasbe, ki lahko ustvarja nove harmonije, tako v glasbenem kot v medčloveškem smislu, saj s skupnimi pobudami skuša Dekliški zbor Devin utrjevati sožitje med obema narodnostnima skupnostima na tem področju. Generacije se spreminjajo, v vrstah Dekliškega zbora Devin žal ni več ustanovnih članic, a kot so potrdile številne čestitke in izražena priznanja s strani devinsko-nabrežinske občine, ZCPZ in drugih ustanov in društev, je to pevski zbor, ki z veliko odgovornostjo in zavzetostjo deluje na svojem ozemlju in s tem prispeva h kulturni, glasbeni in narodni rasti članic in prijateljev zbora. Skupni nastop nekdanjih in sedanjih pevk ob koncu jubilejnega koncerta, pa je izzvenel kot množična potrditev prej omenjenih ciljev in delovanja. Ni slučaj namreč, da je skoraj petdeset pevk pod vodstvom Hermana Antoniča za konec zapelo Maličevo uglasbitev Prešernove Zdravljice. Vladimir Kos GORSKI POTOK Ah, koliko stvari zares je treba za en sam gorski potok, da hiti z gore v dolino, preko strmih tal! Prepeva, kot da je - kot mi - oseba. Hiteč pozdravlja trda lica skal, da to in ono žarek pripusti. Vesel prenaša kapljice v dolino in rad med potjo ptičkom jih deli in toliko je žejnih korenin! V dolini čaka ga z drevesi reka. Ko žarek spomni ga na srebrnino iz biserov, ki so njegova kri, je ne taji in z njim se ne prereka -saj žarek luč je. Luč kaplja z višin. Me čuješ, potok, s palisad nižine? O Luči pel ti bom, ki več ne mine, odkar deli s človekom domovino. Saša Ouinzi Društvo in Galerija ARS v Katoliški knjigarni Sezona 1996-97 je bila za delovanje galerije Katoliške knjigarne v Gorici "prelomnega" pomena, saj se je odbor, ki je redno skrbel za razstave in druge kulturne in literarne pobude, konstituiral v društvo ARS. Tudi letos so likovne večere popestrili z glasbenimi točkami gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. Novo sezono je 4. oktobra 1996 otvorila Zora Koren Predstavitev romana Kraljeva hči Iva Škamperla (v sredini) v galeriji Katoliške knjigarne IFoto Bumbaca) Škerk, ki se je predstavila z novejšim ciklom litografij. Na običajnem petkovem otvoritvenem večeru je umetnico predstavil prof. Joško Vetrih. Nekaj dni kasneje, točneje 8. oktobra, pa je galerija gostila prireditev, ki je sodila v sklop Koroških dnevov na Primorskem. 8. novembra se je v galeriji predstavil Arrigo Tonutti, na klavir je zaigrala mala Nina Kruh, otožni svet slikarja-samouka pa je orisal prof. Vetrih. Teden za tem je 15. novembra prof. Tomaž Simčič predstavil delo dr. Draga Stoke Andrej Zink, dekan in župnik na Opčinah. Odlomke iz knjige je prebral Jan Leopoli, večer pa sta s posegi popestrila še openski župnik dr. Zvone Strubelj, ki je dal na razpolago župnijski arhiv za raziskavo dr. Štoke, in Berta Vremec, ki je z Andrejem Zinkom plodno sodelovala. 29. novembra je prof. Vetrih predstavil uveljavljenega slovenskega slikarja Klavdija Tutto. Glasbeno točko je tokrat oblikoval trio Peter Gus (violina), Damjana Čevdek (klavir) in Matija Faganel (oboa), vinogradniško podjetje Stegovec iz vipavskega Sv. Martina, za katero je Tutta oblikoval privlačno nalepko steklenic, pa je ponudilo pokušnjo vrhunskih vin. V letu 1996 je bila zadnja predstavitev 13. decembra, tokrat knjižne zbirke Goriške Mohorjeve družbe. V imenu založbe sta spregovorila njen predsednik msgr. Oskar Simčič in tajnik Marko Tavčar. Poleg Koledarja je bilo predstavljenih se četvero knjig. O izboru spisov Milana Lipovca z naslovom Cesta, reka in ljudje sta spregovorila tako urednica prof. Nada Pertot kot avtor sam; novinar Saša Rudolf je spregovoril o svoji knjigi Xo-lotl\ dr. Irene Mislej je predstavila knjigo David Doktoric, primorski duhovnik med starim in novim svetom, soavtorja sta še prof. Zora Tavčar in dr. Zorko Harej. Knjiga sodi v zbirko Naše korenine, katere urednik je zgo- dovinar dr. Branko Marušič. Slednji je tudi predstavil knjigo Družba sv. Mohorja, ki je izšla v skupni založbi treh "mohorjevih" iz Celja, Celovca in Gorice in v kateri je prispeval zgodovinski prikaz Goriške Mohorjeve družbe. Po novoletnem premoru je bila 17. januarja 1997 otvoritev razstave grafik in lepljenk Jasne Merku, umetnice, ki je vtisnila likovni pečat mohor-jevemu koledarju za leto 1997. Večer sta z glasbeno točko uvedli Martha Populin (flavta) in Damjana Cevdek (klavir); umetnico je predstavil prof. Vetrih. 24. januarja je Janez Povše predstavil roman Nade Matičič Vodnjak pozabe; odlomke iz dela je prebrala Sara Miklus. Saša Quinzi je 21. februarja predstavil dela kraškega krajinarja Marjana Miklavca; tokrat je uvodno zapel bariton Zdravko Perger ob klavirski spremljavi Nade Ma-toševič. 21. marca je doživela krstno predstavitev najnovejša, že tretja zbirka poezij Jurija Paljka Nedorečenemu. Za Goriško Mohorjevo družbo, ki je zbirko izdala, je spregoril Marko Tavčar, o poezijah pa duhovnik in filo-log Otmar Crnilogar, verze sta podali Luisa Gergolet in Sara Hoban. Naj povemo še, da je za likovno opremo prispeval arh. David Faganel. 4. aprila so v galeriji predstavili knjigo Slovenski psihiatri. Na zanimivem večeru so sodelovali urednik knjige dr. Janko Kostnapfel, dr. Bernard Spacapan in dr. Anton Prijatelj. 10. aprila sta pisatelj Dušan Jelinčič in založnik Andrej Furlan predstavila "nov roman v zamejski literaturi", namreč Kraljevo hči Iva Skamperla. Odlomke je brala Katja Sfiligoj. 17. aprila je bil na vrsti že drugi roman Balerina, balerina Marka Sosiča. O literarnem delu je spregovoril Saša Martelanc, odlomke je podala Matejka Peterlin. 9. maja je prvič razstavljala v Gorici Teresa Lendaro. V začetku sta v due-tu zaigrali sestri Sandra (klavir) in Marta (flavta) Lombardi. Umetnico, ki prihaja iz Argentine, je v slovenščini predstavil Jurij Paljk, italijanski tekst prof. Vetriha je nato prebrala Katja Sfiligoj. V teku enega tedna pa so bile v galeriji predstavljene knjige, ki imajo v obravnavanju polpretekle in (naj)-novejše zgodovine svoj skupni imenovalec. 23. maja so predstavili nove knjige iz zbirke "belih priročnikov" Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček: R. Sturman, Slovenci v Trstu 1848-1890; E. Pelikan, Engelbert Besednjak v parlamentu in R. Dolhar, Leva sredina in tržaški Slovenci (II. del). O knjigah so spregovorili avtorji, ob njih pa še urednik zbirke Ivo Jevnikar. 30. maja pa je dobro poznan sodelavec Novega glasa Milan Gre-gorič predstavil svoj Politični ciklon nad Istro ali izjalovljen poskus njene destabilizacije. 13. junija pa je za poletni čas res številna in prijazna publika pozdravila "vrnitev" v Gorico Hermana Kosiča, ki živi in ustvarja v Španiji. Po klavirskem "preludiu" Martine Valentinčič, je slikarja predstavil Jurij Paljk, Katja Sfiligoj pa je prebrala italijanski tekst prof. Vetriha. Majda Danev Pevski zbori Vesela pomlad Na prazniku zborov Vesela pomlad z Opčin so bili deležni največje pozornosti otroci, ki so ves dan peli, plesali in se igrali (Foto Malalan) V novo leto 1997 so zbori Vesela pomlad vstopili z majhno formalnostjo -prvim rednim občnim zborom novoustanovljenega društva. Novoustanovljeno društvo - stare, ali bolje, ustaljene navade v sklopu delovanja, ki se nagiba v svoje drugo desetletje. In čemu društvo? Predvsem, ker vodstvo zborov pričakuje, da bomo kot društvo lahko še bolj razširili naše delovanje in navezali tesnejše stike s podobnimi ustanovami. Tako naj bi tudi samozavestneje dosegli cilje, kakršni so gojenje in širjenje pevske in glasbene kulture ter nudenje mladini zdrave oblike rekreacije in razvedrila. Nenazadnje pa so nas v ta korak primorali strogi birokratski predpisi, ki se jim v tem kriznem obdobju ne more izogniti niti ljubiteljska kultura. Prva večja obveznost v minulem letu je bila pristop k pobudi openskih društev, ki so ob visokem življenjskem jubileju priznanega in priljubljenega tržaškega fotografa Maria Magajne pripravila tri razstave o njegovem izredno bogatem delu, s katerim je naš slavljenec trajno zabeležil najpomembnejše trenutke življenjskega utripa zamejske stvarnosti. Potem so si sledili krajši in daljši nastopi doma in v gosteh, tako nastop na Večeru slovenske pesmi v organizaciji openskega cerkvenega zbora Sv. Jernej, sodelovanje na revijah Pesem mladih v Trstu, Naša pomlad v Sežani in Koroška poje v Celovcu, obisk pri skupnosti Družina na Božjem polju, srečanje z bolnimi in ostarelimi v Bazovici, gostovanje na Prazniku češenj v Mačkoljah, sooblikovanje prvoobhajilnega in birmanskega praznika ter nastop na zaključnem šmarničnem koncertu v domači cerkvi, koncert s predstavitvijo novih noš, ki so bile izdelane za pevke mladinskega zbora, ter petje pri poročni maši letošnjega para kraške ohceti. Več organizacijskega napora je terjala priprava Praznika družine in Praznika mladih pevcev. Pri prvi so poleg domačih zborov sodelovali tudi gostje s Koroške, to je mladinska folklorna skupina SKD Globasnica in vokalna skupina družine Blažej iz Galicije. Atrakcija večera je bila priznana klovnesa Eva Skofič Maurer, svoj pogled na družino je s priložnostnim nagovorom podal prof. Marijan Kravos. Druga prireditev se je pričela s povsem uspelim koncertom gostujočega zbora osnovne šole Danila Lo-karja iz Ajdovščine nadaljevala pa s celodnevnim programom, ki je v številnih delavnicah zaposlil preko 80 otrok iz vse Tržaške. Slednji so pod vodstvom izkušenih animatorjev preživeli nekoliko drugačen, vesel in ustvarjalen dan in so sadove svojega dela predstavili na veliki popoldanski prireditvi, ki so jo popestrili tudi mladi pevci in glasbeniki. K uspehu te nenavadne prireditve so pripomogli predvsem sodelujoči animatorji Majda Artač, Sara Balde, Rossana Križman, Petra Križmančič, Jasna Merku, Tatjana Mihalič, Marija Puntar, Mario Sosič, Elizabeta Stare, Magda Tavčar, čarodeja Vikj in Tanja ter članici Foto krožka Trst 80 Magda in Marina Sturman, ki so svoje bogate izkušnje z raznih področij posredovale mladim in to povsem prostovoljno. Veliko naporov je bilo vloženih tudi v pripravo in izpeljavo poletnih študijskih dnevov, ki so se odvijali zadnji teden avgusta v prostorih Marijanišča. Zal si naše društvo tega izpopolnjevalnega seminarja že nekaj let ne more več privoščiti zunaj sedeža, kot se je dogajalo pred leti, ko smo ob pevskem izpopolnjevanju odkrivali tudi lepote slovenske pokrajine. Zadnje čase je denarnih prispevkov vse manj, vedno skromnejše so tudi podpore javnih ustanov. Pa so letošnji študijski dnevi na domačem sedežu vseeno lepo uspeli. Udeležba je bila polnoštevilna, pristop mentorjev -pedagogov profesionalen tako s pedagoškega kot tudi z družabnega vidika. Naj zato zabeležimo tudi njihova imena: Rafael Martin del Campo, Rossana Paliaga, Martin Vremec, Mirjam Brajkovič, Michele Marolla in Franc Pohajač. Z novim letom smo uvedli tudi novost in sicer deški pevski sestav, ki je za društvo velik izziv, saj terja posebni pristop. Do konca leta naj bi se zvrstilo še nekaj prireditev, med temi miklavževanje ter letni in božični koncert. In že nam bo odprlo vrata jubilejno, dvajseto leto delovanja. O tem pa, upajmo, obširneje v naslednjem koledarju. Tatjana Gregorič Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica 1996-1997 "Naše mlade glasbenike smo vključevali v različne oblike kulturnih dejavnosti, razne proslave, otvoritve likovnih razstav, pa tudi cerkvena praznovanja, kajti prepričani smo, da šola ni sama sebi namen, ampak, da se njeno delo mora nujno vključevati in bivati kot akter pri najrazličnejših prireditvah. Navezovali smo stike s sorodnimi ustanovami in gojili tiste, ki so že tradicionalni: sem spadajo vsakoletna srečanja z Glasbeno šolo na Koroškem, z obmejnimi šolami v Sloveniji in šolami v zamejstvu." Misel, ki jo je na občnem zboru Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel 14. maja 1997 v Gorici, "razpletal" dolgoletni neumorni ravnatelj šole Silvan Kerševan, je tudi tema zgodbe, ki naj predstavi delovno vzdušje glasbene ustanove na Drevoredu 20. septembra 85 v Gorici v šolskem letu 1996-97. Številne kulturne prireditve v širšem goriškem am-bientu (na obeh straneh meje) so marsikdaj lepše zazvenele tudi zaradi zvokov mladih instrumentalistov ali pevcev goriškega Centra in naznanjale, da te glasbene "drobtinice" predstavljajo mozaik, ki je v svoji celostni podobi še kako živ in plamteč. Dvestoosemnajstim učencem je v šolskem letu 1996-97 glasbeno znanje ponudilo sedem rednih in enaindvajset honorarnih profesorjev. V učne programe so bili vključeni skoraj vsi klasični instrumenti (klavir, violina, violončelo, kontrabas, flavta, oboa, klarinet, trobenta, pozavna kitara, harmonika) in solopetje, teoretični in komplementarni predmeti (teorija in solfeggio, harmonija, glasbena zgodovina, komorna igra), manj uspehov je šola imela le pri prizadevanjih, da bi zaživel tudi pouk orgel. Za najmlajše je tudi letos poskrbel tečaj DO-MI SOL, mlajši in doraščajoči učenci pa so lahko pevske sposobnosti razvijali v otroškem in mladinskem zboru. Posebne svetle zvoke predstavlja v minulem šolskem letu ustanovitev oziroma obnovitev Mešanega pevskega zbora Lojze Bratuž, ki je prav ob iztanjšanem posluhu Centra postavil nove temelje za pevsko kulturno in vzgojno delo v mestu. "Aktivisti" pevskega Zbor Lojze Bratuž in gojenci SCGZ Emil Komel v Rebrci na Koroškem ob Primorskih dnevih na Koroškem oktobra 1997 gibanja Lojze Bratuž so uspeli pridobiti tržaškega dirigenta Stojana Kure-ta, uspešnega dirigenta APZ Tone Tomšič in pred leti tudi zelo prodornega vodje mladinskega zbora GM v Trstu. Pevski zbor, ki ga je v dobrih šestih mesecih z vso strokovno doslednostjo in glasbeno občutljivostjo oživel izkušeni tržaški dirigent, je prvič javno zapel 20. junija 1997 v cerkvi sv. Ivana v Gorici. Ta številčno obiskani in odmevni koncert je tudi sklenil sezono Glasbenih poklonov ob zaključku šolskega leta, niz glasbenih nastopov, ki so ga tradicionalno v različnih koncertnih ambientih stkali številni gojenci in pedagogi in v različnih zasedbah ob nekaterih programskih novostih ponudili sveža junijska glasbena druženja (Mojca Po-kraculja in prijatelji, V galeriji instrumentov, Petje in glasba pod cerkvenim obokom), ki so poskušala kar najbolje odslikati ambiciozne želje, hotenja in širino pogledov in prijateljevanja goriškega Centra. Združevanje pou-stvarjalnih glasbenih moči primorskega prostora (predvsem zadnji Poklon je bil "obarvan" tudi z glasbeniki iz Nove Gorice in Trsta) je vsekakor korak, s katerim Center iz leta v leta kaže na svojo odprtost in upajmo, da se bo prav ob njegovih pobudah glede pevskega zbora nastal v bližnji prihodnosti imeniten pevski ansambel, ki bo lahko vrnil pevski ugled Gorici (in Goriški), saj si ambient ob koncu tisočletja vendar zasluži tudi nekaj taktov pesmi visoko kultiviranega petja iz domačih logov. S tem ciljem je tudi Center odrasle učence usmerjal v zbor Lojze Bratuž. Sicer pa se je učno-vzgojni proces na šoli odvijal po klasičnih vzorcih individualnih in skupinskih lekcij in temu so služile tudi različne oblike preiskušnje znanja in sposobnosti. Že omenjenim trem Poklonom v mestu in še štirim zaključnim nastopom (v Sedejevem domu v Steverjanu, v dvorani A. Gregorčič v Standrežu, v župnijski cerkvi v Doberdobu, v SKC Danica na Vrhu sv. Mihaela) se je pridružilo še 22 šolskih nastopov. Glasbenih tekmovanj (regijskega v Kopru, državnega v Ljubljani in mednarodnega v Parizu) se je udeležilo devet učencev, ki so bili nagrajeni ali pa so prejeli priznanja. O uspešnosti šole pripoveduje tudi podatek, da so vsi učenci opravili izpit teorije, 40 učencev je opravilo kontrolni izpit za instrumente, 31 za prestopni izpit, 4 učenci pa so opravili izpit čez 1. razred harmonije. Na konservatoriju je državni izpit opravilo 12 učencev: 5 teorije in solfeggia, 4 nižjo stopnjo klavirja, po eden pa nižjo stopnjo violine in kitare, eden izpit harmonije. Center je tudi v šolskem letu 96-97 poskrbel za izpopolnjevanje učencev in profesorjev izven šole: študentka iz oddelka za solopetje je obiskovala tečaj v Devinu in Salzburgu, pianisti so si "nabirali" dodatno znanje na tečajih na Češkem in v Kopru. Od profesorjev so se tečajev udeležili prof. violine in violončela v Ljubljani in prof. flavte v Portorožu. Center Emil Komel je bil tudi glavni pobudnik Dvoletne šole za pedagoge klavirja, šole, ki se je zaključila 4. junija 1997. Šolanje je potekalo v prostorih Centra, enkrat tedensko jo je obiskovalo 12 pedagogov iz Gorice, Trsta, Nove Gorice in Idrije. Poleg prof. Sijavuša Gadžijeva, ki je bil prva violina tega projekta sta predavala še prof. dr. Damjana Bratuž in prof. Ivan Florjane, monografska predavanja pa so pripravili še drugi strokovnjaki iz raznih glasbenih ustanov. Z Dvoletno klavirsko šolo je slovenski Center v Gorici uspel opozoriti različne italijanske ustanove na svoje delo in z njimi tudi navezal zanimive in pozitivne stike. Kot član Zveze primorskih glasbenih šol je Center tudi v tem šolskem letu aktivno sodeloval pri vseh skupnih prireditvah in pobudah - gojenci in učenci Centra so svoje znanje predstavljali na številnih srečanjih, revijah in tekmovanjih Zveze. Da bi bila šola še bolj povezana s starši in prijatelji učencev, je ob vsakem nastopanju ali srečanju poskrbela tudi za družabnost, v poletnih mesecih pa je pripravila tudi "Šolo v naravi", kjer so učenci v sproščenem vzdušju ob glasbi lahko stkali prijateljske vezi in "okušali" čar glasbene družabnosti. Na občnem zboru šole 14. maja 1997 so udeleženci zbora izvolili nove kandidate za upravni in nadzorni odbor. V naslednjih treh letih bodo za "upravno" podobo Centra Emil Komel skrbeli: Martin Srebrnič - predsednik, Lucija Lavrenčič -podpredsednik, Damjan Hiede - tajnik, Ernest Quinzi - blagajnik, Franka Zgavec, Marko Cotič, Edi Keber, Aldo Gus in Vida Bitežnik. V nadzornem odboru šole pa bodo delovali: Emil Devetak, Ivan Černic, Iva Hrova-tin. Neusahljivi vrelec pedagoškega vodenja šole je bil tudi v naslednjem obdobju zaupan Silvanu Kerševanu, ki si ob dveh uradniških "klopeh" seveda želi čim več pomoči sodelavcev - učiteljev, članov odborov in staršev. Kajti samo tako se bo lahko Center tudi v prihodnjih letih približeval štirim vodilnim ciljem: - vzgoja šolske populacije, ki naj ob skromni glasbeni vzgoji v okviru državne šole dobi dodatne informacije in ob glasbenih dejavnostih oblikuje svoj značaj in osebnost. Bogata društvena dejavnost v jedru svojih amaterskih skupin (pevski zbori, ansambli, gledališke skupine itd.) v zamejskem prostoru namreč vedno bolj potrebuje izobražene člane; - vzgoja in oblikovanje tistega profila intelektualca - v zamejstvu še vedno redkega - ki ne bo znal samo brati časopis ali knjigo, ampak se bo lahko brez predsodkov udeležil tudi koncertnega dogodka ali si zavrtel ploščo. Ne samo Dante in Prešeren, ampak tudi Beethoven in Gallus; - ker ustanova lahko spremlja študenta od začetkov do diplome, sodi v program šole tudi izobrazba kadrov, ki naj bi še naprej oživljali in vodili glasbeno tradicijo na Goriškem; - ob glasbi graditi mostove zbliževanja med ljudmi, posebno med tistimi, ki se razlikujejo po narodni ali državni pripadnosti. Medsebojno spozna- Glasbeni poklon gojencev SCGV E. Komel (Foto Bumbaca) vanje je predpogoj, da se rušijo predsodki, ki so še vedno prisotni in se tako gradi boljša bodočnost za prihodnje rodove. Poseben poudarek v razvoju celotne glasbene vzgoje predstavlja tudi organizacija koncertov. Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel je v šolskem letu 96-97, v svoji šesti abonmajski sezoni, ponudil svojim učencem in pedagogom in seveda tudi širšemu občinstvu sedem koncertov v veliki dvorani obnovljenega Kulturnega centra Lojze Bratuž in šest glasbenih srečanj v Komorni dvorani. Pri sestavi programa je bil prireditelj posebno pozoren do domače ustvarjalnosti, zamejske in slovenske, pa tudi italijanske. Na velikem odru Centra Lojze Bratuž, so, v smislu klasičnih koncertov, nastopili: Akademski pevski zbor Tone Tomšič, ki so pod vodstvom Stojana Kureta počastili zlati jubilej, pianist Miran Devetak, nekdanji učenec Centra, priznani ansambel Trio Lorenz, Slovenski komorni zbor za orkester pod vodstvom Mirka Cudermana, pianist Bruce Vogt, posebna novost v tej ponudbi je bilo gostovanje Opere in baleta SNG Ljubljana s priljubljenim Foersterjevim Gorenjskim slavčkom. Glasbena srečanja v Komorni dvorani so bila namenjena predvsem študirajoči mladini in pa vsem, ki jih svet glasbe privlačuje in bi se radi obogatili z novimi informacijami. Zanimive in poučne glasbene dogodke so poustvarjali in ustvarjali: oboi-stka Andreja Konjedic, kitarist Tomaž Lenardič, flavtist Fabio Devetak, pianist Guido Michelon, klarinetist Robert Stanič in pianist Bojan Glavina na decemberskem Srečanju z naslovom Vdih-izdih, violinist Adrian Pinza-ru in pianistka Nicoletta Cappa na januarskem druženju ob Nagradi Rove-re d'oro 1996, pianist Luca Ferrini ob spretni besedi Katje Sivič na komornem večeru Zaključilo se je obdobje... Zadnja Lisztova klavirska dela na CD-ju v februarju, sopranistka Tanja Kuštrin, basist Martin Srebrnič, pianistka Helena Plesničar, kontrabasist Aleksander Ipavec, recitatorja Ne-venka Pintar in Jan Leopoli, skladatelja Štefan Mauri in prof. Ivan Florjane na večeru s samospevi Štefana Maurija na verze Ljubke Šorli 1. marca 1997, prof. Damjana Bratuž in njeno ilustrirano predavanje o svetu Bele Bertoka v aprilu 1997, mladi glasbeniki iz Zagreba, ki so v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v mesecu pomladi zaigrali in zapeli prikupno Srečanje z naslovom Dober večer, tu Srednja glasbena šola Pavel Markovec Zagreb. Uvedba abonmajske oblike koncertnih prireditev se je v tej sezoni izkazala kot zelo uspešna, saj je animirala kar 150 abonentov. Ljubiteljev in poznavalcev glasbe, ki so se - ob koncertih in Srečanjih - približevali za-željeni sporočilnosti prireditelja: "Koncertna sezona je tudi kulturna ponudba za vse, ki jim je duhovna hrana življenjska nuja. V poplavi cenenih, plehkih in kičastih televizijskih oddaj, na katere se je marsikdo že privadil, se nam zdi nujno, da s kulturnimi prireditvami opozarjamo naš prostor in posredujemo našim ljudem boljšo stran človekovega ustvarjanja." Naj v znamenju tega apela izzveni tudi "slovo" od bogate, pestre in delavne "sezone" Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica v letu 1996-97. Erika Jazbar Družbeno dogajanje med Slovenci na Videmskem Oceniti družbeno-kulturno sezono Slovencev, ki-živijo na Videmskem, v stavku ali dveh je nemogoče, saj smo bili priča pomembnim novostim, pričakovanim in ne, ponovitvam žalostnih potez s strani tudi odgovornih osebnosti ter vsakdanjemu tradicionalnemu razvoju srečanj in pobud, ki se vijejo iz leta v leto; skratka življenjski utrip na tem delu ozemlja italijanske države, posejanim s slovenskim življem, je sledil poti, ki pozna ovire in ovinke, občasno pa ji zašije tudi sonce. Lanskoletni pregled življenja Slovencev na Videmskem smo objeli z nepričakovanima novicama o prerani smrti dveh velikih Slovencev, ki sta poosebljala klju-bovalnost slovenskega človeka v pogosto nelahkih razmerah videmske pokrajine: Salvatore Venosi v Kanalski dolini in Izidor Predan v Slovenski Benečiji sta pomenila dušo marsikaterega srečanja, soočanja in prireditve v teh slovenskih krajih. Njuna prerana smrt je zagotovo zada- Ukve v Kanalski dolini la hud udarec slovenskemu družbenemu življenju, vendar je treba tudi priznati, da je vsakdanje delo, ki ga je njuno življenje začrtalo, obrodilo zaželjene sadove, saj je bila lanskoletna sezona na Videmskem bogata s številnimi tudi novimi pobudami in realnostmi. V oktobru smo lahko sledili rojstvu novega družbenega subjekta, ki si na sicer pestrem nebu beneških ustanov prizadeva za življenje teh še slovenskih vasi in dolin. Giorgio Banchig, novinar beneškega petnajstdnevnika Dom ter predsednik novonastalega krožka, je le-tega predstavil takole: "Združenje Evgen Blankin se zavzema za razvoj slovenske narodnostne skupnosti v videmski pokrajini v vseh ozirih družbenega, kulturnega, gospodarskega in znanstvenega življenja. V svojem delovanju se navdihuje pri krščanskih vrednotah in pri Cerkvenem socialnem nauku (...) združenje ni in noče biti zgolj kulturni krožek; namerava pospeševati in povezovati dejavnost drugih kulturno-družbenih dejavnosti, ki so že prisotne na teritoriju od Kanalske doline do Rezije ter Terskih oz. Nadiških dolin." Neke vrste katoliška krovna organizacija beneških Slovencev torej, ki je včlanjena _ v SSO in namerava pomagati, spodbujati, podpirati ter krepiti konkretne iniciative beneških ljudi, obenem pa odgovarjati izzivom novih časov. V deževnih oktobrskih dneh je policija Digos kar nekaj ur zasliševala slovenskega župnika Sovodenj in Trčmuna gospoda Boža Zuanello. Z agenti se je župnik pogovarjal o tistih predvsem zadnjih provokacijah, ki jih je bila slovenska narodna skupnost na Videmskem deležna v prejšnjih letih. Povod za raziskave je bil odmeven dogodek, ki se je leto prej pripetil na Matajurju, ko je lepo število orožnikov, močnih z anonimno ovadbo, preiskalo in poškodovalo Gujonovo cerkvico. Po nekaj mesecih pričakovanja na razjasnitve ter odgovore sta namreč Božo Zuanella ter Pasquale Gujon januarja 1996 naslovila na pravdništvo v Vidmu zahtevo po pojasnilih, ali je bila akcija legitimna v spoštovanju vseh določil in zakonov, ki uravnavajo odnose med Vatikanom in Italijo oz. med navadnim državljanom in svojo državo. Zaradi vpletenosti videmskega sodišča v zadevo, pa se je dokumentacija preselila na 'najbližje' pravdništvo v Benetke. Po zaslišanjih vseh tistih, ki so bili informirani o dogodku oz. ki so bili prisotni novembra na Matajurju, je omenjeno pravdništvo odredilo, da je bila preiskava v redu in da orožniki niso kršili zakona obenem pa da je treba raziskati ozadje, ki je privedlo do posega italijanskih oblasti. Raziskava se je preselila spet na videmsko pravdništvo, kajti beneškega sodnika je zanimalo le, če je bil kršen kakšen zakon V podobnih žalostnih dneh je slovenska narodna skupnost v Italiji izgubila tudi svoj največji bančni zavod. Finančni polom TKB je prizadel celotno manjšinsko skupnost, posledice so bile takoj očitne tudi na Videmskem, saj je TKB odprla svojo filialo v Čedadu pred petimi leti; mnoga podjetja in navadni ljudje so se takrat obrnili na "domači" bančni zavod, zaupali so mu predvsem zato, ker je bil slovenski; ker gre za slovensko ustanovo, so doživljali tisti isti nekrivi ljudje pravo gonjo. Na beneških medijih ter v sporočilih ter srečanjih, ki jih je priredila Planinska družina Benečije, smo lahko čutili kako je "odmev takega stanja v beneških dolinah se hujši, ker med drugim daje novih argumentov protislovenskim ljudem, ki gotovo ne ločujejo krivcev od poštenih, ki delajo zato, da bi ohranili slovensko kulturo in jezikovno bogastvo Slovencev v naših dolinah." Nezanemarlji-va posledica finančnega poloma pa je tudi v tem, da se je pri beneških Slovencih okrepila želja po avtonomnem nastopanju oz. po neuključevanju v zamejski deželni krovni organizaciji SKGZ in SSO: "v Benečiji razlikuješ le med tistimi, ki se čutijo Slovenci in med drugimi, ki vodijo nasprotno politiko". Beneški planinci so pri tem šli dalje in so na srečanju predstavili projekt združitve vseh družbenih realnosti v videmski pokrajini, katerim je pri srcu slovenska beseda, brez nepotrebnih sektaštev in političnih razprtij. V božičnem času je kulturno verski list Dom praznoval 30-letnico svojega izhajanja. Po treh desetletjih se nam Dom predstavlja kot petnajstdnevnik, ki izhaja na osmih straneh, decembrska številka prinaša tudi novo grafično preobleko. Odgovorni urednik je Marino Qualizza, ki zelo pogosto piše tudi uvodnik. Časopis izdaja založniška zadruga Dom, slednjo poznamo predvsem zato, ker bogati že skoraj petnajst let slovensko knjižno polico z vsakoletnimi publikacijami predvsem o zgodovini naših krajev. List Dom je nastal iz potrebe po pluralizmu informacij, vendar ne samo; pred tridesetimi leti so Benečani razpolagali le z enim časopisom in sicer Mataju-rjem (od leta 1974 Novi Matajur), marsikdo pa je čutil pomanjkanje glasila, ki bi bil izraz - sintetično povedano - katoliške strani oz. krščanskih laikov in duhovnikov. Od svojega začetka je imel Dom dvojno vlogo: s pomočjo krščanskih vrednot graditi in spodbujati etnično zavest slovenskih ljudi v Benečiji, kar pomeni naprej gojiti slovensko kulturo, jezik, tradicije, boriti se za pravice italijanskih državljanov s slovenskim materinim jezikom. V zadnjih letih se je Benečija v marsičem spremenila, pri tem pa nosi svojo zaslugo tudi tak formativno-informativni list, ki ga lahko preberejo domala vsi, saj ob slovenskem jeziku ter beneškem narečju, piše veliko tudi v italijanščini. Lep dokaz novih časov so Slovenci iz Nadiških dolin doživeli 20. decembra 1996 v cerkvi v Ažli, ko je špetrski dekan Dionisio Mateucig daroval sveto mašo po slovensko. Hvalevredna iniciativa se je rodila iz želje ljudi in iz prepričanja dekana, da je treba konkretno dokazati ljubezen in zvestobo do maternega jezika v cerkvi "kakor uči 2. vatikanski koncil in sedanji papež Janez Pavel II." Mašo po slovensko so nato darovali in darujejo vsako zadnjo soboto v mesecu v cerkvah špetrske župnije. In že smo pri letu 1997; novo leto so beneški ljudje pozdravili na tradicionalnem 35. Dnevu emigranta, ki je bil posvečen spominu Izidorja Predana. V januarskih dneh so beneški planinci priredili tudi občni zbor, ki je potrdil predsednika Igorja Tulla, s katerim PDB s svojimi več kot dvestotimi člani stopa v peto leto svojega bogatega in uspešnega delovanja. Videmski nadškof je februarja podpisal dekret imenovanja novega župnika, ki je prevzel vodstvo župnije v Zabnicah in postal rektor svetišča na Sv. Višarjah; novi župnik je g. Emil Battistig, po rodu Benečan, ki je leta 1964 zapustil Topolove, da bi sledil kot misjionar številnim izseljencem v Švico; do lanskega leta je tako skrbel za pastoralno življenje emigrantov v raznoraznih krajih v Švici, medtem ko je junija prevzel novo nalogo pastoralnega vodje v Kanalski dolini. Mesec februar pomeni za vsakega Slovenca mesec kulture. Prešernova proslava je neizbežna vsakoletna prireditev, pomembna priložnost srečanja tudi med Slovenci v videmski pokrajini. V Benečiji je potekala v znamenju Spacalove umetnosti oz. z otvoritvijo retrospektive grafik tržaškega umetnika v Beneški galeriji, pristnejši del srečanja pa je bil v večernih urah, ko so v občinski dvorani nagradili sodelujoče na natečaju Naš domači izik v domačem narečju. Kulturni in družbeni delavci ter Slovenci iz Kanalske doline pa so se zbrali v Naborjetu, kjer je KD Planika priredilo četrtič praznik slovenske kulture. Kulturno srečanje Slovencev Kanalske doline je pomenilo tudi priložnost, da so vsi, prijatelji, znanci, sodelavci in Sloven- Predsta vitev knjige Gli anni bui della Slavia v Katoliški knjigarni v Gorici (Foto Bumbaca) ci počastili spomin kulturno-družbenega delavca te zemlje Salvatoreja Ve-nosija. Med govorniki je prevzel besedo Rudi Bartaloth, predsednik nove organizacije med slovensko govorečimi v Kanalski dolini, ki se je na večeru predstavila javnosti in sicer Slovensko kulturno središče Planika. Omenjeno kulturno središče bo združevalo tečaje slovenskega jezika, glasbeno šolo T. Holmar, mladinsko družabno središče s klasično in avdiovizuelno knjižnico, skratka združevalo bo vsa dosedanja prizadevanja pod eno streho in pod enim imenom. Najlepši dokaz uresničenih prizadevanj pa so na večeru dali najmlajši učenci tečajev slovenskega jezika (teh je letos v Ukvah in Zabnicah 32), ki so pripravili svojevrsten recital; zbrali so in se naučili otroške in mladinske pesmi priznanih slovenskih pesnikov in dali upati v svetlejšo prihodnost. V Kulturnem centru na Trbižu so se marca srečali pevci iz širšega slovenskega kulturnega prostora in oblikovali najbolj sugestiven in vsebinsko bogat koncert zborovske revije Primorska poje. Družbeno-kulturni delavci, ki delujejo v okviru kulturnega središča Planika, v sodelovanju s Krščansko kulturno zvezo iz Celovca, so priredili večer, ki je pomenil snidenje med obema pomembnima zborovskima manifestacijama, in sicer med Primorsko in Koroško poje in naravno zaključil niz srečanj s slovensko zborovsko glasbo iz treh držav. Najodmevnejša dogodka lanskoletne dužbeno-kulturne sezone Slovencev na Videmskem predstavljata izid nove publikacije Gli anni bui della Slavia, ki je s svojo neposrednostjo povzročila veliko komentarjev in soočanj ter parifikacija dvojezičnega šolskega centra v Špetru s strani ministrstva za šolstvo. Dogodka sta časovno tesno povezana. V prvih dneh maja so javno predstavili novo publikacijo založniške zadruge Dom, ki opisuje temnejše plati beneške povojne zgodovine. Omenje- no obdobje je žal označevala predvsem protislovenska (oz. protijugoslo-vanska) gonja s strani italijanskih tajnih in manj tajnih organizacij. Srečanje je bilo povod za pomembno soočanje, pri katerem so sodelovale institucionalne osebnosti, vendar posebno zanimiv je bil poseg 87-letnega mon-sinjorja Alda Morettija, furlanskega duhovnika, ki je sam deloval in sou-stanovil protifašistično formacijo osvodilnega gibanja, imenovano Osop-po. Povedal je, da je bilo formacij pod imenom Osoppo kar tri, od katerih nas zanimata predvsem druga, ki je nastala leta 1943 in katere aktivist je bil on sam (Osovani) in tretja-povojna, beneškim Slovencem bolje poznana (Osoppani). Skratka bil je edini, ki je zaigral na nekoliko drugačno struno. Vsakdo si je od večera pričakoval le obsodbo početega, medtem ko je bilo z Morettijem mogoče nekako pogledati tudi na drugo stran. Ko je govoril, se ni s svojimi besedami prilagajal publiki in njenim pričakovanjem, temveč je povedal to, kar mu je težilo srce. Piero Fassino, sekretar v italijanskem zunanjem ministrstvu oktobra 1996 ter marca 1997 sam minister za šolstvo Luigi Berlinguer sta trdila, da za parifikacijo edine šolske strukture v videmski pokrajini, kjer je slovenščina enakopraven jezik, manjka le podpis, skratka da je birokratska pot, na kateri je bilo precej ovinkov in spotikanj, prišla do svoje prve postaje. Res, dobili smo uradno sporočilo, da je ministrstvo za šolstvo poslalo 23. aprila na šolsko skrbništvo v Videm koncesijo za parifikacijo omenjenega šolskega centra; sledila je konvencija med Zavodom za slovensko izobraževanje in omenjenim skrbništvom in s šloskim letom 1997/98 je dvojezični center v Spetru priznana zasebna šola; to pomeni, da bo struktura prejemala denar, ki ga predvidevajo normative o zasebnem šolstvu v Italiji, in sicer 108 milijonov lir letno. Senator Bratina je povedal, da vlada oz. Oljka ni s tem dejanjem naredila nič tako nemogočega, izrednega ali nenavadnega. Gledano iz Evrope seveda. Zatohla klima, ki je vladala v teh krajih do včerajšnjega dne ni dopuščala niti takega zelo enostavnega in za nič revolucionarnega dejanja. Nova klima...Junija je Gladio prijavil dva beneška duhovnika Marina Qualizzo in Boža Zuanello, ki sta ob priložnosti predstavitve nove publikacije povedala časnikarju dnevnika II Gazzettino, da je tajna organizacija Stay behind naredila naši skupnosti več škode kot fašizem, zato ker je preganjala slovenščino in ljudi, ki so jo branili ter ni nič napravila, da bi se beneške doline tudi ekonomsko razvile. Gladio se je za take besede čutil užaljenega in od tod prijava. Msgr. Aldo Moretti je doživel zelo hude pritiske in kritike po posegu na omenjenem večeru, skratka nova publikacija je zadela v živo marsikaterega prebivalca beneških dolin. Že smo pri poletju, ki je v Benečiji vedno zelo bogato. Senjam beneške piesmi, Postaja Topolove, Folkest ter Mittelfest so oživeli marsikatero soparno poletno nedeljo. V julijskih dneh so z dvodnevnim slavjem oživeli zgodovinski prikaz beneškega parlamenta oz. "sosiednje", iz časa, ko so beneški Slovenci poznali z republiko Serenissimo in prej ze z oglejskimi patriarhi realno upravno avtonomijo. Spomnili so se torej zadnjih sej ve- like sosiednje in izvolili župane landarske in mirenske kontrade ter dolgo pričakovanega velikega župana nadiških dolin. Volitve so potekale po stari navadi: velikega župana so volili dekani tako, da da je vsak vpičil svojo palico, simbol moči, h kandidatu, ki je bil zanj najbolj primeren. Najbolj prepričljiv je bil za volilce novoizvoljeni dreški župan Mario Zufferli, ki je odslej tudi "veliki župan nadiških dolin". Na začetku tega stoletja, leta 1901, so na vrhu Matajurja sezidali cerkvico in ob njej velik spomenik v čast Kristusa Odrešenika. Ob visoki koloni je tako stala se cerkvica v čast Devici Mariji in nad njenimi vrati je bil vklesan napis v slovenskem jeziku, ki se je glasil "Brezmadežni". Dve svetovni vojni, ki sta hudo razdejali naše kraje, sta zbrisali vsako sled. Na začetku šestdesetih let so cerkvico ponovno zgradili, vendar o slovenskem napisu ni bilo več nobenega sledu. Kamen s slovensko besedo so zakopali v temelje in slovenska beseda je izginila. Slovenska beseda se je lani ponovno prikazala na najvišjem beneškem vrhu, ko je Planinska družina Benečije postavila na cerkvico tablo, s katero je nameravala trajno obeležiti množično 25. Srečanje obmejnih planincev, ki je bilo na slovenskem vrhu junija 1996 v organizaciji beneških ljubiteljev gora. Vendar slovenski napisi v Beneški Sloveniji ne poznajo še pojma trajnosti. V sklopu akcij "očiščevanja tabel" so "neznanci" preteklo zimo tablo sneli in odnesli. PDB ni ostala križem rok, temveč je na provokacijo odgovorila na svoj način: pripravila je novo spominsko tablo z obeležjem srečanja, ki so ga priredili lani junija, obenem pa je poskrbela za novi kamen z napisom "Kristusu Odrešeniku in Brezmadežni". Slovenska beseda je torej ponovno vklesana na najvišjem beneškem vrhu. Damjan Paulin Prosvetna dejavnost na Goriškem v sezoni 1996-1997 Zveza slovenske postavitev operete Pri belem konjičku na odru obnov-katoliške prosvete ljenega Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici predstavlja enega izmed največjih umetniških in organizacijskih podvigov ljubiteljskih kulturnih organizacij v zamejstvu v zadnjih desetletjih. Premiera je bila 19. oktobra 1996. Sledilo je več ponovitev. Angažiranih je bilo preko 150 sodelavcev, večina članov društev Zveze. Režijo je prevzel Emil Aberšek, dirigiral pa je Hilarij Lavrenčič. Nastopili so pevci zborov iz Doberdoba, Steverjana, Standreža, Rupe in Peči in Gorice. Sodeloval je tudi otroški zbor iz Doberdoba pod vodstvom Lucije Lavrenčič. Vloge so odigrali in odpeli člani dramske skupine Standrež (Marko Brajnik, Marjan Breščak, Anita Lutman, Majda Paulin, Božidar Tabaj in Marko Tabaj) in Odra 90 (Kazimir Černic, Marko Černic, Jordan Figelj, Matej Klanjšček, Jan Leopoli, Valentin Devinar in Robert Valentinčič). Solistične pevske vloge so podali Nadja Fabris Spacapan, Dušan Kobal, Mirjam Pahor, Alenka Slokar in Martin Srebrnič. Sodelovala je tudi plesna skupina Urška iz Nove Gorice ter godba na pihala s Tržaškega. Petdeset članski orkester so sestavljali mladi glasbeniki iz naše dežele in Slovenije. K uspehu predstave so prispevali še asistentka režije Anka Černic, koreografinja Carolina Bagna-ti, kostumografinje Alenka Bartl, Majda Kolenik in Snežica Černic, kore-petitorji Michela De Castro, Lucija Lavrenčič in Valentina Pavio, scenski mojstri Mario Leopoli, Maurizio Corsi, Gabrijel Figelj, Lojze Maraž, Lu-cijan Kerpan in Franc Bizaj ter tehniki David Devinar, Niko Klanjšček in Matjaž Pintar. Mesec dni po opereti so se v novem Kulturnem centru Lojze Bratuž srečali slovenski zbori na tradicionalni reviji Cecilijanka. Nastopilo je 20 zborov, 11 iz Goriške. Sodelovali so zbori iz Tržaške, Benečije, Koroške in Slovenije. V sodelovanju z Zvezo slovenskih kulturnih društev in Slovensko pro-sveto iz Trsta je Zveza slovenske katoliške prosvete organizirala Dan slovenske kulture, ki se je v Gorici odvijal v dveh delih. Najprej je bilo 8. februarja odprtje razstave del Lojzeta Spacala ob njegovi 90-letnici, nato pa še 28. februarja slovesna prireditev posvečena trem kraškim ustvarjalcem, Lojzetu Spacalu, Srečku Kosovelu in Pavletu Merkuju. Prireditvi sta bili v Kulturnem centru Lojze Bratuž in sta jih oblikovali mešani pevski zbor Hrast iz Doberdoba, solistka Mirjam Pahor, glasbena skupina in recitato-rji. Vedno v februarju je bilo nagrajevanje natečaja Mladi Oder, ki ga razpisujeta ZSKP in Slovenska prosveta. Z Goriškega so se prijavile dramske skupine iz Gorice, Standreža, Steverjana in Stmavra ter več drugih otroških skupin. Zveza je sodelovala pri pripravah Primorske poje. Več naših zborov se je udeležilo koncertov v raznih krajih Primorske. V organizacije Zveze je potekal nastop zborov 8. marca v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. V proslave ob 100-letnici rojstva akademskega kiparja Franceta Goršeta se je vključila tudi ZSKR Umetniku, ki je veliko delal in ustvarjal tudi na Goriškem, je posvetila veliko spominsko razstavo v Kulturnem centru v Gorici. Razstavo so slovesno odprli 1. oktobra 1997. O umetnikovem opusu na Primorskem je spregovorila prof. Verena Korsič Zorn. Na otvoritvenem programu je sodeloval MePZ Frančišek B. Sedej iz Števerjana pod vodstvom Bogdana Kralja. Na dan sv. Frančiška (4. oktobra), godovnega dne Franceta Goršeta, je bila proslava v Svečah na Koroškem. Tudi na tej je spregovorila prof. Koršičeva, nastopila je moška skupina Akord iz Podgore pod vodstvom Mirka Spacapana. Primorski dnevi na Koroškem so se odvijali od 12. do 19. oktobra. Dneve prirejajo Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta. V okviru Primorskih dnevov sta prof. Lojzka Bratuž in časnikar Marko Tavčar predstavila v Celovcu knjigo Lojzke Bratuž Gorica v slovenski književnosti, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba. V soboto, 14. oktobra, so v Globasnici nastopili člani mladinske skupine prosvetnega društva Štandrež z igro Norme Serment Vidi se, da je tvoja hči. Mešani pevski zbor Lojze Bratuž in gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel pa so se predstavili v Železni Kapli z Vivaldijevim Magnificatom. Ob 50-letnici Pariške mirovne pogodbe je Zveza priredila predavanje časnikarja Iva Jevnikarja, ki je bilo 16. oktobra 1997 v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Slovensko kulturno rekreacijsko Društvo praznuje letos 10-letnico delo-društvo Jadro iz Ronk vanja in ]e y tem 0kviru prjredilo vrsto odmevnih pobud. Že društveni občni zbor, ki je potrdil za predsednika Karla Mučiča, je bil zasnovan kot uvod v prireditve ob 10-letnici. Najzahtevnejšo pobudo predstavlja publikacija Jadro, ki jo je društvo izdalo in predstavilo 21. junija. Ob tej priložnosti so se ob kresovanju srečali tudi bivši in sedanji učenci osnovne šole v Romjanu ter njihovi starši in prijatelji. Za 10-letnico delovanja je društvo organiziralo razstavo slik člana Iva Petkovška. V maju pa je priredilo koncert latinsko-ameriške glasbe. V društvenih prostorih so predstavili več slovenskih in italijanskih knjig: delo Vilija Prinčiča Pregnani, Gorica v slovenski književnosti Lojzke Bratuž in Lov na tune v tržaškem zalivu Bruna Lisjaka. Društvo se je zelo prizadevalo za osnovnošolsko mladino in pripravilo, v sodelovanju s tamkajšnjo osnovno šolo, več pobud. Dobro se namreč zaveda, da je slovenska šola jamstvo za prihodnost slovenske skupnosti v Laškem. V sodelovanju s šolo so pripravili tudi miklavževanje. - Začetni in nadaljevalni tečaj slovenskega jezika je bil namenjen predvsem 188 odraslim in, ker je vladalo veliko zanimanja za kleklanje, so v društvu priredili tečaj s končno razstavo izdelkov v mesecu avgustu. Društvo je poskrbelo za tradicionalni božični koncert, na katerem so nastopili združeni zbori iz Trsta, zbor Jacobus Gallus in ženski zbor Glasbene matice. Slovensko kulturno društvo Najvidnejši uspeh je dosegel MePZ Hrast na Hrast iz Doberdoba tekmovanju Naša pesem 19. in 20. aprila 1997 v Mariboru. Na tem najpomembnejšem srečanju slovenskih zborov je odnesel kar pet najvišjih nagrad in je tako stopil v sam vrh slovenskega zborovskega petja. ___ Zborovodji Hila-riju Lavrenčiču in njegovim pevcem je uspel podvig, ki ni slučajen, ampak predstavlja potrditev večletnega resnega in strokovno zasnovanega dela. Zbor Hrast je sodeloval na pomembnejših prireditvah na našem zamej- _ skem prosotoru Pevci mešanega zbora Hrast iz Doberdoba so ob izrednem /rpriliiinka Pri uspehu, ki so ga bili deležni na tekmovanju v Mariboru, ^euiljanKa, ri- nazdravili s predstavniki kulturnih in političnih organizacij v morska poje, Dan gostilni na Poljanah (Foto Bumbaca) slovenske kulture, Revija cerkvenih pevskih zborov v Trstu, Sovodenjska poje). V dvorcu Zemono je 30. novembra zbor imel celovečerni koncert, ki ga je organizirala Zveza pevskih zborov Primorske za najboljše zbore, ki so sodelovali na reviji Primorska poje. Februarja 1997 je zbor pel v Kopru, kjer je prejel priznanje za nastop na Primorski poje. V poletnih mesecih je nastopil s celovečernim programom Dober večer, bogdaj. Zbor Hrast rad sodeluje tudi na italijanskih zborovskih revijah. Oktobra je nastopil na mednarodni pevski reviji Alpe Jadran v Čedadu. Goji stike z raznimi zbori, slovenskimi in italijanskimi. Lanskega oktobra je povabil v Doberdob zbor S. Giovanni iz Lecca, 20. marca letos pa so imeli v gosteh Višarski kvintet iz Ukev. Zbor je letos v maju vrnil obisk in nastopil v Leccu. Septembra 1997 je zbor Hrast sodeloval na veliki proslavi 50-letnice priključitve Primorske Sloveniji, ki je bila v Novi Gorici. Društvo Hrast je priredilo običajni Praznik pomladi, ki je potekal 31. marca ter 5. in 6. aprila. Otroci iz vrtca v Rupi nastopajo na Prazniku frtalje Prosvetno društvo Rupa in peč sta tudl letos potrdi]i vdiko navezanost Rupa-Pec na siovensko kulturno tradicijo in poskrbeli za domači kraj in tudi za širšo okolico več kulturnih pobud. V okviru društva se sezona začenja meseca septembra in v novembru imajo že pripravljen program za razne prireditve. Zahvalna nedelja v začetku novembra privabi v Rupo vedno veliko ljudi. Mešani zbor Rupa-Peč pod vodstvom Zdravka Klanjščka je stalen sodelavec Cecilijanke in drugih pevskih revij kot so Primorska in Sovodenjska poje. Zbor je navezal kar nekaj plodnih stikov z zbori po Sloveniji. Najraje sodeluje s sosedi v Mirnu, s pobrateno občino Skofja Loka ter s pobratenima zboroma Dobova in Vrtojba. V maju je društvo priredilo srečanje z zborom iz Krope, ki je potekalo v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Poleg zbora Rupa-Peč je nastopil tudi zbor Mirko Filej. Oba goriška zbora sta vrnila obisk v Kropi. V božičnem času je zbor imel več nastopov: v Jamljah, v štmaverski cerkvi in v cerkvi na Plešivem. Tudi otroški zbor rad nastopa na domačih prireditvah kot tudi na Mali Cecilijanki v Gorici. Društveni dramski odsek je pripravil igro Nedokončano pismo posvečeno sv. Miklavžu. Ob Dnevu kulture je društvo z besedo, pesmijo in sliko prikazalo zgodovino domačega kraja. Ob sv. Marku so člani društva poskrbeli za Praznik frtalje z bogatim kulturnim in družabnim programom. Odvijal se je 25. in 27. aprila ter 1. maja. Nastopili so razni otroški in drugi zbori ter dramska skupina iz Stmavra. Prosvetno društvo Za proSvetno društvo Štandrež sta najbolj značilni Standrež dramska in pevska dejavnost. Zadnja leta posveča društvo veliko pozornosti tudi domači zgodovini in je v nekaj letih že izdalo lepo število publikacij. Prof. Lučana Budal je aprila predstavila publikacijo Štandrež, samostojna občina v letih 1866-1927, ki jo je napisal Damjan Paulin. Dokumente, fotografije in predmete iz tega obdobja pa so prikazali na razstavi v obnovljenih spodnjih prostorih župnijskega doma Anton Gregorčič v Standrežu 17. junija 1997. Dramska skupina si je letos izbrala komedijo Marcela Francka Sreča na kredit. V režiji Emila Aberška so delo prvič predstavili 15. marca v župnijski dvorani A. Gregorčič. Komedijo so ponovili naslednjega dne v Standrežu, v Desklah (22.3.), v Gr-garju (5.4.), v Mačkovljah (13.4.) in pri Sv. Ivanu v Trstu (20.4.). V letu 1997 se je izkazal tudi mladinski dramski odsek z igro Norme Šerment Vidi se, da je tvoja hči. Premierna predstava je bila 19. aprila v Standrežu. Člani dramskega odseka so za poletne prireditve pripravili veseloigro Čudna bolezen, ki so jo prvič uprizorili 25. maja na prostem v Standrežu. Društvo je povabilo v Štandrež gledališko skupino iz Kanala. Mešani pevski zbor, ki ga vodi Tiziana Zavad-lav, je sodeloval na tradicionalnih pevskih revijah Cecilijanka (slovenski in italijanski), Primorska poje in ob raznih drugih priložnostih. Konec junija je nastopil na srečanju zamejskih zborov v Šentvidu in sodeloval v istem kraju na mogočnem vseslovenskem pevskem taboru. Tudi štandreški otroci radi pojejo in s tem popestrijo razne prireditve. Večkrat so nastopili skupno z zborom Oton Zupančič. Društvo je sodelovalo z drugimi vaškimi organizacijami in skupno priredilo Prešernovo proslavo in božično srečanje. Konec maja in v začetku junija je pripravilo štiridnevni Praznik špargljev. Mešani pevski zbor zbor se je v prejšnji sezoni odločil za temeljite spre-Lojze Bratuz membe y sodelovanju s Centrom za glasbeno vzgojo Emil Komel so sestavili odbor in začeli preverjati nove možnosti delovanja. K sodelovanju so povabili zlasti mlade pevke in pevce. Vabilu se je odzvalo precej pevcev, ki jih je novi dirigent Stojan Kuret poslušal na avdicijah. Z letošnjim letom so začeli z vajami v prenovljeni zasedbi in pripravili za zaključek sezone samostojen nastop v cerkvi sv. Ivana v Gorici, kjer so konec junija izvedli Vivaldijev Magnificat. Poleg zbora so sodelovali še orkester in solisti. Dirigiral je Stojan Kuret. Prizor iz komedije Sreče na kredit dramske skupine PD Štandrež Slovensko katoliško prosvetno Goriško društvo Mirko Filej je vložilo društvo Mirko Filej veuko truda pri postavitvi operete Pri belem konjičku. Njeni člani so sodelovali tudi kot napovedovalci pri raznih prireditvah. Decembra je dramska skupina v sodelovanju s Slovenskim centrom za glasbeno vzgojo Emil Komel in moškim zborom Mirko Filej postavila na oder Kulturnega centra Lojze Bratuž božično prireditev, ki jo je režiral Aleksij Pregarc. Društvo je v tej sezoni začelo z gledališkim tečajem mimike in dikcije pod mentorstvom igralca in režiserja Janeza Starine. Dramska skupina Oder 90 je nastopala z dramo Franceta Bevka Krivda v režiji Darka Komaca. Marca 1997 so delo odigrali v Sedejevem domu v Steverjanu, aprila pa v Cerknem. V Kulturni center Lojze Bratuž so povabili dramsko skupino F. B. Sedej, ki se je predstavila z dramo Temni pajčolan. Člani društva sodelujejo pri oddajah na slovenski radijski postaji Radio Glas. Moški pevski zbor zbor je pQd vodstvom Zdravka Klanjščka začel jesen-Mirko Filej sk0 sezono z nastopom na slovesnosti otvoritve obnovljenega Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. V novembru je pel na Cecilijanki in na italijanski zborovski reviji posvečeni sv. Ceciliji, ki je bila 29. novembra v cerkvi sv. Ignacija na Travniku v Gorici. Konec novembra je zbor nastopil v Ljubljanski filharmoniji ob 20-letnici delovanja zbora iz Medvod. Na ljubljanskih Žalah pa je s pesmijo povezoval recital sonetnega venca Ljubke Sorli Venec spominčic možu na grob, ki so ga podali člani gledališča Teharje. Recital so 31. maja 1997 ponovili v Križevcih na Hrvaškem. V božičnem času je zbor sooblikoval več božičnih koncertov. Konec februarja se je skupno z zborom Rupa-Peč odzval vabilu zbora iz Krope. V marcu je pel na Primorski poje v Grgarju, 25. maja pa je sodeloval na srečanju pevskih zborov v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Prosvetno društvo Podgorsko društvo je bilo pobudnik prireditve ob 60-Podgora ietnjci smrti glasbenika Lojzeta Bratuža, ki je potekala v domači cerkvi 16. februarja 1997. Sv. maši je sledil recital Lojze Bratuž, nedolžna žrtev, ki ga je pripravila Lidija Jarc. Sodelovala sta oba podgorska zbora, mešani in skupina Akord. Proslavo so ponovili na Plešivem 2. marca. Pri podgorskem društvu sta bila najbolj aktivna oba zbora, ki jih vodi Mirko Spacapan. Nastopala sta tako na tradicionalnih slovenskih pevskih revijah, kakor tudi na srečanjih italijanskih pevskih zborov. Novembra je mešani zbor pel v Tržiču, decembra pa v Ločniku. V tem mesecu sta zbora imela koncert nabožnih pesmi v domači cerkvi, ki sta ga februarja 1997 ponovila v cerkvi v Nabrežini. Zbora sta sodelovala na proslavah ob 1. novembru v Podgori. Tudi v poletnih mesecih sta bila zbora aktivna. MePZ je v začetku junija nastopal na Koroškem, 19.7. pa je skupina Akord pela v Rauscedu. Društvo je 26. julija priredilo pred domačo cerkvijo drugo revijo pevskih zborov MePZ Podgora nastopa na svečanosti v spomin na Andreja Uršiča v Kobaribu 20. sept. 1997 na Britofu. Septembra so se podgorski pevci poklonili spominu Andreja Uršiča v Kobaridu. Skupina Akord je 4.10. sodelovala na prireditvi v Svečah na Koroškem ob 100-letnici rojstva umetnika Franceta Goršeta. Društvo goji tudi dramsko dejavnost. Otroška in mladinska skupina sta nastopili na miklavževanju z igro Miklavžev večer in ob proslavi 60-letnice smrti Lojzeta Bratuža ter na proslavah pred domačim spomenikom padlim. Kulturno društvo Štmavrsko društvo je svojo pozornost namenilo razli-Sabotin iz Stmavra dejavnostim. V domačem kraju je organiziralo več kulturnih prireditev. Otroški in moški zbor, ki ju vodi Nadja Kovic, sta nastopala ob raznih prilikah. Dramska skupina se je predstavila z več krajšimi prizori. Posebno pozornost so v društvu posvetili raziskovanju krajevne preteklosti. Društvo Sabotin je organiziralo več kulturnih večerov s predavanji Alessia Stasija, Vladimirja Klemšeta, Matjaža Pintarja, Maria Muta in Petra Skoberneta. Predvajali so tudi nekaj dokumentarnih filmov in diapozitivov. V sodelovanju z goriškim centrom za arheološke in zgodovinske raziskave je društvo pripravilo pohod na Sabotin. Poskrbeli so tudi za razstavo kompozicij suhega cvetja Dore Maraž. Moški zbor je sodeloval na raznih prireditvah in zborovskih revijah. Pel je na Cecilijanki, na Primorski poje, na božičnici v domači vasi ter na prireditvi 23. decembra, ko je društvo v sodelovanju z rajonskim svetom pripravilo kulturno-družabni večer. Ob Dnevu slovenske kulture je društvo predstavilo ljudsko umetnost v poeziji in prozi. Nastopila sta oba domača zbora. Običajni Praznik sv. Valentina je privabil v Stmaver lepo število ljudi, ki so si lahko ogledali zanimivo razstavo in se okrepčali ob domači jedači in pijači. Otvoritev razstave o krajevni preteklosti je bila 14. februarja. - 193 Nastopil je zbor Mirko Fi-lej. Na temo Naša preteklost je predaval Matjaž Pintar. V društvenih prostorih so pričakali sv. Miklavža in ga pozdravili z igrico Družina pri kosilu v izvedbi mladinske dramske skupine. Na miklavževanju je sodeloval otroški zbor, ki je popestril tudi druge prireditve v vasi. Nastopil je na Mali Cecili-janki in na Prazniku frtalje v Rupi. Zbor je sodeloval - - na reviji otroških in mladin- Prof. Gabrijel Devetak, dolgoletni zborovodja v Stmavru, je prejel skih zborov 16. marca 1997 odlikovanje "Pro ecclesia et pontifice" s častnim križem svetega v . „ očeta za življenjsko delo v službi Cerkve. (Foto Bumbaca) v Kulturnem domu v lrstu. Društvo je sodelovalo pri Materinskem dnevu in pri organizaciji Družinskega dneva meseca marca. V aprilu se je dramska skupina v režiji Kazimirja Cernica predstavila s prizori Joj, uboga glava, Ne laži, Kmet kupuje koso in Na polikliniki. Društvo je 25. julija sodelovalo na praznovanju sv. Ane v Pevmi, kjer so nastopile mlade skupine ročk glasbe. SKPD Frančišek B. Sedej Števerjansko društvo se upravičeno ponaša s iz Steverjana Festivalom narodno zabavne glasbe, ki ga prireja že 27 let. Bil je v začetku julija in je privabil Med borovce veliko ljubiteljev te glasbeno zabavne zvrsti. Prijavilo se je nad 20 skupin. Strokovna komisija je za najboljšega izbrala ansambel Laufarji iz Cerknega, ki je prejel trofejo društva F.B. Sedej. Dobro se je odrezal tudi domači ansambel Briški odmevi. V prostorih župnijskega doma je bila ob priložnosti festivala tudi razstava umetniških rastlinskih kompozicij Vilme Cotič iz Standreža. V društvu pridno deluje mlajša dramska skupina, ki vsako leto pripravi kaj primernega za prihod sv. Miklavža, za božičnico in za Materinski dan. Otroke pripravljata Kristina Corsi in Franka Padovan. Za letošnji Materinski dan, ki je bil 20. maja v Sedejevem domu, sta otroški zbor in dramska skupina pripravila glasbeno pravljico Medvedek Medomedo in igrico Torta za mamo. Otroški zbor, ki ga vodi Valentina Humar, je nastopil na Mali Cecilijanki in ob raznih priložnostih v domačem kraju. Več uspešnih nastopov beleži tudi mešani pevski zbor, ki ga vodi Bogdan Kralj. Je stalen gost pomembnejših slovenskih prireditev, pel je pred spomenikom padlih na trgu v Steverjanu, sodeloval pri božičnicah in na Prešernovi proslavi. MePZ F. B. Sedej je 1. oktobra 1997 sodeloval na otvo- ritveni slovesnosti spominske razstave ob 100-letnici rojstva umetnika Franceta Goršeta v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Društvo izdaja tudi svoje glasilo Steverjanski vestnik. Leto 1997 je društvo začelo 6. januarja z božičnico, na kateri so nagradili najlepše jaslice. V začetku februarja je bila v Sedejevem domu Prešernova proslava. Nastopil je mešani zbor in domači recitatorji so podali dela, ki govorijp o Steverjanu. Izbor besedil in režijo je vodila Anka Černic. Ob tej priložnosti so predstavili knjigo, ki sta jo pripravila Marjan Brecelj in župnik Anton Lazar z na- slovom Števerjan, župnija in cerkev sv. Flo-rijana. Večer je sklenila slovesna podelitev Gallusove listine Zveze kulturnih organizacij Slovenije organistu in zborovodji Hermanu Srebrniču. Društvo je poskrbelo tudi za nekaj gostovanj. V marcu so v Steverjanu nastopili skupina citrarjev iz Miinchna in - xi : q Jr_ o a • Organist in pevovodja Herman Srebrnič je za svoje glasbeno dejavnost , S prejel priznanje Gallusove listine, ki ga podeljuje Zveza kulturnih Krivda. organizacij Slovenije. Danilo Čotar Kulturni center Lojze Bratuž Velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž postaja vse bolj središče kulturnega dogajanja v Gorici (Foto Bumbaca) Pred dobrim letom, v jeseni 1996, smo slovesno odprli docela prenovljeno in sodobno opremljeno dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. Razkošna dvorana in lično urejena okolica sta dokončno obogatili že dobro znano kulturno in športno središče goriških Slovencev na Drevoredu 20. septembra. Zdaj, ko je popravljena tudi velika stavba, v kateri so dobila primerne sedeže naša društva, lahko rečemo, da razpolagamo z modernim večnamenskim centrom. Uresničitev načrta je zahtevala veliko stroškov in dosti prostovoljnega časa. Ze od vsega začetka smo se v skrbeh spraševali ali bo to središče dobilo primernega zagona. Marsikdo je izrazil dvome in pomisleke ter se upravičeno ustrašil visokih stroškov za vzdrževanje. Pri obnovljenem društvu, ki usklaja in organizira dejavnosti centra, se je z odličnim zagonom posvetil delu njegov predsednik Franko Zerjal, kateremu gre največje priznanje in hvaležnost. Takoj po otvoritvi so se pokazali znaki, da je zanimanje za uporabo nove dvorane precejšnje, in res so se v njej začele vrstiti prireditve. Zdaj je za nami prva sezona in ob preverjanju delovanja lahko z zadoščenjem rečemo, da je bilo prvo leto uspešno in bogato. Med prireditvami, ki so se zvrstile, zasedajo prvo mesto koncerti. Od otvoritve operete Pri belem konjičku in njenih petih ponovitev, so se glasbena srečanja na vseh ravneh, od prestižnih solistov do velikih orkestrov, zaporedoma odvijala skozi vse leto. V brošuri, ki je pred kratkim izšla in ki beleži prvo leto delovanja, lahko naštejemo čez 60 koncertov. Gledaliških predstav tudi ni manjkalo in sicer za odrasle in za otroke. Če prištejemo sem še lutkovne in baletne predstave ter šolske veselice in božičnice, je bilo takih prireditev okoli 40. V tretjo skupino lahko postavimo predavanja in seminarje, kongrese, občne zbore in druga srečanja. Velika dvorana je zdaj primerna za zborovanja na visoki ravni in tudi številčno zahtevna. Zvrstilo se jih je kakih 20. V zadnji skupini lahko omenimo še razstave, ki jih je bilo šest. Pri tem je treba upoštevati, da za razstave manjšega obsega že stalno deluje galerija Ars v Katoliški knjigarni, medtem ko je Kulturni center Lojze Bratuž prišel v poštev za razstave večjih obsežnosti. Omembe vredne so predvsem otvoritvena razstava 46 slovenskih zamejskih umetnikov, razstava Lojzeta Spa-cala ob njegovi 90-letnici, razstava ob 100-letnici rojstva Vena Pilona ter nazadnje spominska razstava ob 100-letnici rojstva Franceta Goršeta. Prireditev in srečanj je bilo ___ torej nad 120 in za prvo leto delovanja je to nedvomno u-speh. Samo nekateri pa vedo, koliko skritega dela in skrbi je bilo za vsemi temi prireditvami. Izredno pomembno je vprašanje, ali smo si v tem letu delovanja pridobili zaupanje gostov in - povedano v gospodarskem izražanju - ali smo med enoletnim delovanjem vložili delež, da se bo obrestval v prihodnosti. Mar je ponud- proslava 35-letnice špo7tn7ga društva Olvmpia (Foto Bumbaca) ba ustrezala tudi najbolj zahtevnemu pričakovanju? Med gostovanji raznih skupin in organizacij smo tu in tam dobili potrditev, da je organizacijska in tehnična ponudba kakovostna in na visoki ravni, kar pomeni, da so gostje odhajali zadovoljni in so to tudi jasno izrazili s pohvalami. Kulturni center Lojze Bratuž je že to prvo leto bil tisto, kar so si upravitelji postavili za vodilo in cilj, namreč da v Gorici povezuje v plodno sožitje narode, ki se tu srečujejo, da je zgled strpnosti do drugače mislečih, da sodeluje v raznih pobudah z matično domovino in posebno z Novo Gorico. Važno je namreč, da tudi iz našega središča, ki je v evropski dimenziji sicer majhno, jasno gledamo v tisto prihodnost, ko v Evropi ne bo več mejnih zaprek in ne bo nobenih ovir za kakršnekoli izmenjave. Takrat bo še kako pomembno, če bomo imeli trdna kulturna središča, ki nam bodo kljub široki odprtosti v oporo pri ohranitvi naše identitete. M. M. - N.R. Prosvetna dejavnost na Tržaškem v sezoni 1996-1997 Ta pregled povzema v zgoščeni obliki delovanje društev in organizacij, ki delujejo v okviru Slovenske prosvete v Trstu. Pregled je za nekatera področja pomanjkljiv, precej natančno pa obravnava predvsem prireditve, ki se odvijajo na osrednjem sedežu Slovenske prosvete v središču mesta v dvorani, ki nosi ime po Jožetu Peterlinu. Društvo slovenskih Društvo slovenskih izobražencev v Trstu se redno izobražencev z]-,ira na ponedeljkovih večernih srečanjih, ki potekajo od jeseni do konca junija. Program teh kulturnih in družbenih sestankov je izredno bogat: obsega predavanja na sociološko, zgodovinsko ali politološko tematiko, predstavitve knjig, ogled dokumentarcev in debate na včasih še posebno pereče tematike - v minuli sezoni je bil nadvse zanimiv večer namenjen odgovorom na vprašanja o stanju slovenske manjšine, ki so jih postavili mladi. Ob Božiču in Veliki noči pa sta redna sestanka namenjena poglobitvi v ta dva praznika; gost predvelikonočnega večera je bil novi tržaški škof Evgen Ravignani. O pestrosti delovanja Društva slovenskih izobražencev pa zelo nazorno priča sledeči koledar prireditev v sezoni 1996/97: Film BACKUP - Slovenska Umetnostni zgodovinar Marko Vuk in slikar Edi Zerjal na otvoritvi < , ^ /71 n razstave v Peterlinovi dvorani (Foto MladikaI Deseda na Koroškem (/. J U. 96); Predstavitev knjige Brune Marije Pertot in Jasne Merku Pesmi iz pipe, knjigo je predstavila prof. Lučka Susič (21. 10.); Jože Skerk in Aljoša Vesel - Javna razprava o perspektivah tržaškega gospodarstva v luči krize TKB (28. 10.); Dr. Luigi Tavano - Goriška Cerkev in družba ter njun odnos do vojne in osvobodilnih gibanj (4. 11.); Dokumentarec - Fašizem pod Slovenci, prvi pogled v arhiv Zbora svečenikov sv. Pavla, ki ga je predstavil mag. Egon Pelikan (18.11.); Dr. Valentin Inzko, dr. Marjan Smolik, dr. Branko Marušič -Celovška, Celjska in Goriška Mohorjeva družba v slovenskem kulturnem prostoru 1851-1995 (25. ll.);Boris Kobal - Afrika aliiNa svoji zemlji-pri pogovoru o gledališki uspešnici sta sodelovala poleg avtorja še Maja La- _______pornik in Martin Brecelj (2. 12.); Srečanje s Slovenko leta 1995 - dr. Met- 198 ko Klevišar (9. 12.); Astrofizik dr. Janez Zoreč - O manjkajoči materiji v vesolju (16. 12.); Božično srečanje s škofom Metodom Pirihom (23. 12.); Primož Krečič - Radio, Revija Ognjišče in Mladina (13. 1. 97); Janez Gril, Tamara Pečar-Griesser, France Dolinar - Rožmanov proces (20.1.); Branko Bratuž - Pot gradov po Istri (diapozitivi) (27. 1.); Prof. Rožana Špeh - Podoba slovenske Istre v pesmi in besedi (3. 2.); Predstavitev dveh knjig domačih avtorjev: prof. Nada Pertot je predstavila igre Ivana Artača - Trubadur z rožo, dr. Zvone Strubelj pa je predstavil zgodovinsko publikacijo Draga Stoke o župniku Andreju Zinku, odlomke je bral Livij Valenčič (17. 2.); Prof. Suzana Pertot in prof. Riccardo Luccio - Govorica slovenskega dijaka v dvojezičnem okolju (24. 2.); Dr. Andrej Studen - Zgodovina za vse (3.3.); Otvoritev razstave Edija Zerjala; Sonja Gregori in Franko Slavec o Namibiji (diapozitivi) (10. 3.); Saša Martelanc in Ivanka Hergold o knjigah Balerina, Balerina Marka Sosiča ter Ta mala zemska večnost Ivana Tavčarja (17. 3.); Predvelikonočno srečanje s tržaškim škofom Evgenom Ravignanijem in otvoritev razstave Maria Magajne o škofu Bellomiju (24. 3.); DSI: Poslanec Luciano Caveri - Ustanovne reforme in narodnostne manjšine v Italiji (14. 4.); Dr. Drago Ocvirk: Človek Prihodnosti: Superman, Frankestein ali kaj tretjega ter otvoritev razstave Iva Petkovška (21. 4); Milan Lipovec - Ob 85. rojstnem dnevu, o njem je spregovorila prof. Marija Cenda (28. 4.); Odgovori na vprašanja mladih: Fabrizio Polojaz in Poljanka Dolhar (6. 5.); Predstavitev knjig Celovške Mohorjeve družbe: Mihaela Merlak Detela - Svet svitanja in Lev Detela - Kocbekovo berilo (12. 5.); Dr. Drago Čepar - O veselju do življenja: strah in pogum Slovencev (19. 5.); Predstavitev nove knjige: Milan Gregorič - Politični ciklon nad Istro ali izjalovljen poskus njene destabilizacije (26. 5.); Okrogla miza ob knjigi R. Dolharja, II. del (2. 6.); Dr. Paolo Petronio - Bohinjska železnica; predstavitev prof. Tomaž Pavšič in prof. Mladen Bogič, ravnatelj železničarskega muzeja v Ljubljani (9. 5.); Predstavitev knjige dr. Angela Kosmača - Ricmanje včeraj in danes, knjigo in avtorja je predstavil Tomaž Simčič (16. 6.); Predstavitev knjige RO: Naš glas pri vas doma in CD zgoščenke Glasovi za spomin (23. 6.). Slovenski kulturni klub y Slovenskem kulturnem klubu v Trstu se enkrat tedensko srečujejo mladi, ki obiskujejo višje srednje šole in univerzitetni študentje. Na sestankih, ki potekajo skozi šolsko leto v sobotah pozno popoldne, mladi sledijo predavanjem z aktualno, zgodovinsko ali literarno vsebino, predvajanjem filmov in diapozitivov, predstavitvam knjig, občasno pa organizirajo tudi lahkotnejše večere, kot na primer veselo mi-klavževanje. Ob obletnici mednarodnega priznanja Slovenije pa priredijo Slovenija party, kulturni in družabni večer, ki privabi veliko število mlajših in starejših gostov iz zamejstva in iz matice. Nekateri člani SKK-a sodelujejo tudi pri gledališkem krožku, zato se je na primer letošnja sezona u-radno zaključila s predpremiero igre Tajno društvo PGC, ki so jo postavili prav člani kluba. Peti Slovenija party ob obletnici mednarodnega priznanja slovenske države je obiskal slovenski minister za kulturo dr. Janez Dular (Foto M lad i kaj Marij Čuk - Atlanta 1996 (28. 9. 96); Film - 4 matrimoni e un funerale (5. 10.); Klasični koncert - Toni Kernjak (klavir) in Kristijan Filipič (flavta). Predstavila Marja Tavčar (12. 10.); Fabrizio Polojaz - diapozitivi o potovanju po Kanadi (19. 10.); Mladinska skupina iz Selce pod Škofjo Loko z igro Alojza Rebule Savlov demon (26. 10.); Martinovanje na Proseku v skavtskem sedežu (9. 11.); Občni zbor z volitvami in poročanjem o delovanju in načrtovanju tekoče sezone (16. 11.); Izlet v Postojno in srečanje s člani krožka OZN (18. 11.); Izlet v Ljubljano in udeležba na študentskem shodu v Šentviških škofijskih zavodih (23. 11.); Prof. Ivan Verč - predavanje o ruski literaturi (30. 11.); Veselo miklavževanje (7. 12.); Film -Življenje in neobičajne dogodivščine vojaka Ivana Čonkina (14. 12.); Dobrodelni večer - loterija in prvo dejanje igre Male dame v priredbi gledališke skupine SKK (21. 12.); Življenje na daljnem severu: Ivana Šole, maturantka na klasičnem liceju, je pripovedovala o svojih izkušnjah med enoletnim bivanjem na Norveškem (11. 1. 97); Slovenija party - recital SKK, zbor Resonet, govornik Marij Maver, gost - minister Janez Dular (18. 1.); Nastop mladih koncertantov - Večer sta oblikovala gojenca glasbene šole M. Kogoja: violinist Matej Santi in pianistka Lara Komar ter Tamara Ražem (25. 1.); Nove tehnike animiranega filma - Fabrizio Polojaz je ob prikazu animiranega filma Wallace & Gromit predstavil novo smer tridimenzionalnih risank (1. 2.); Film -1 soliti sospetti (8. 2.); Prešernova proslava -literarni, likovni in fotografski natečaj (15. 2.); Francesca Simoni in Matej Susič - večer o Kubi (22. 2.); Martina Šole - enoletno bivanje na Švedskem (1. 3.); Dr. Pavel Kogoj - Fantje so drugačni, dekleta tudi (8. 3.); Martina Kofol - O Rusiji (15. 3); Dr. Drago Štoka - Po Baragovih sledeh med kanadskimi Indijanci (vtisi o potovanju po Kanadi) (22. 3.); Čudovita ne- pozabna Kitajska - predvajanje dokumentarnega filma o potovanju po Kitajski, ki ga je posnel inž. Pino Rudež (5. 4.); Jože Pirjevec - Ruska politična miselnost od Petra Velikega do Borisa Jelcina (12. 4.); Predstavitev knjige Marka Sosiča Balerina, Balerina. Knjigo je predstavila Neva Zaghet, recital je oblikoval gledališki krožek SKK (19. 4.); Prof. Ivan Verč - Glavni motivi v ruskih romanih (3. 5.); Film - Mission impossible (10.5.); Afriški večer - Joseph Rokotorahalahy z Madagaskarja (17. 5.); Marko Civardi -Otočje,! Maldive in njen pomorski svet (31. 5.); Predpremiera igre Tajno društvo PGC v Rojanu (7. 6.). Draga mladih pQleg rednih tedenskih sestankov nosi mladinsko društvo SKK tudi skrb za mladinsko prilogo Rast v Mladiki. Njihovo dejavnost v krožkih, posebno še v gledališkem, smo omenili na začetku. Starejši člani SKK, združeni v MOSP-u (Mladinski odbor slovenske prosvete), pa so lani že sedmič priredili skupaj z drugimi mladinskimi skupinami iz Slovenije takoimenovano Drago mladih z bogatim sporedom predavanj in okroglih miz na temo Naslednja postaja: Evropa. Tridnevno srečanje so obogatili še s kulturnimi, verskimi in družabnimi točkami. Na sedmi Dragi mladih 1997 so nastopili mag. Vinko Ošlak, italijanski diplomat Luigi Vittorio Ferraris, avstrijski funkcionar Walter Ertl, dr. Ivana Suhadolc, mag. Andrej Alpenc, dr. Franc Križanič in dr. France Zagožen . Prešernova proslava 27. februarja je bila v Kulturnem domu v Trstu skupna Prešernova proslava, ki so jo priredile Slovenska prosveta, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Zveza slovenskih kulturnih društev v Italiji. V okviru tega praznika so vse tri zveze pripravile tudi slikarsko razstavo v počastitev 90-letnice Lojzeta Spacala. Otvoritev razstave v Kulturnem domu v Trstu je bila 6. februarja. Govornica na proslavi pa je bila prof. Nada Pertot. 10. februarja je bila v Peterlinovi dvorani Prešernova proslava. Združena je bila s podelitvijo priznanj Mladi oder in literarnih nagrad Mladike. Nastopil je še pianist Marko Sancin, govornik pa je bil slovenski konzul v Trstu prof. Tomaž Pavšič. Razstave y peterlinovi dvorani je bilo v lanski sezoni tudi nekaj zanimivih slikarskih razstav. V tem kratkem pregledu naj zabeležimo vsaj razstave domačih ustvarjalcev. Razstavljali so Jasna Merku, Edi Žerjal, Ivo Pet-kovšek ter fotograf Mario Magajna, ki je prikazal serijo portretov rajnega škofa Bellomija med Slovenci. Slovenska glasbena sola Slovenska glasbena šola je v lanski sezoni pripravila v Marijinem domu v Rojanu nekaj glasbenih popoldnevov, ki so oživili obnovljeno dvorano v najožji perifieriji tržaškega mesta. Plesni tečaji Mladinski odbor Slovenske prosvete, pobudnik vsakoletnih tradicionalnih dnevov Draga mladih, je lani za svoje člane pripravil v Marijinem domu pri Sv. Ivanu plesni tečaj, ki ga je vodil Andrej Zaghet. Časnikar Družine Jože Zadravec (levoI ob podelitvi nagrade Vstajenje pisatelju in pesniku Stanku Janežiču (Foto Mladika) Nagrada Vstajenje Komisija literarne nagrade Vstajenje je lani podelila že 34. nagrado, ki jo vsako leto podelujejo zamejskemu ali zdomskemu ustvarjalcu. Lani je nagrado prejel pesnik in duhovnik Stanko Janežič iz Maribora, ki je dolgo dobo svojega življenja preživel na Tržaškem. Nagrado je prejel za pesniško zbirko Večerno žarenje. Knjižnica Dušana Černeta Knjižnica Dušana Černeta obvešča svoje prijatelje in obiskovalce o dejavnosti, ki jo razvija, v priložnostnih biltenih, ki izhajajo kot priloga v Mladiki. Tudi lani je knjižnica obogatila svoj knjižni fond, vzpostavila stike z drugimi knjižnicami, pripravila nekaj tematskih knjižnih razstav in nadaljevala z zbiranjem gradiva za snujoče se bibliografije zdomskega tiska. Mladika Revija Mladika je lani izhajala že 41. leto. Potem ko sta utihnila Most in Zaliv, ostaja ta mesečnik skoraj edino glasilo na revialnem področju. Revija je med bralci iskana zaradi nekaterih aktualnih prispevkov in literarnih tekstov, predvsem pa še zaradi rubrik, kot so: Iz arhivov in predalov (Ivo Jevnikar), Zamejska in zdomska literatura (M. Jevnikar), Intervjuji Zore Tavčar, članki Brune Pertot idr. Revija je lani razpisala 25. literarni natečaj za prozo in poezijo. Nagrade so prejeli Irma Marinčič Ozbalt za novelo Pomladni sprehodi, Tarcisia Galbiati za novelo Srečanje in Katarina Mahnič za novelo Križišče. Za poezijo pa so prejeli nagrade Pina Pištan, Iztok Kodrič in Miša Shaker. Več del je komisija priporočila za objavo. Skupaj je na natečaj prispelo 112 prispevkov. Mladika ne izdaja samo mesečnika, ampak tudi knjige, s katerimi se zadnje čase uveljavlja kot pomembna zamejska založba. V lanskem letu so izšla sledeča dela: zbornik Radijskega odra Naš glas pri vas doma (s CD ploščo Glasovi za spomin), zbornik Drage 96 Izzivi, kratki roman Marka Sosiča Balerina, Balerina, pesniška zbirka Ivana Tavčarja Ta mala zemska večnost, publikacija o rodbini Krevatin od Banov, zgodovina Ricmanj žup- Na sedežu kluba Sirena je P D iz Br ko ve Ij predstavilo knjigo domače avtorice Brune Pertot Pesmi iz pipe. Ob avtorici (na sredini) sta prof. Lučka Susič (levo) in ilustratorka prof. Jasna Merku (desno). (Foto Mladika) nika Angela Kosmača in Kamnita dediščina Krasa Ivana Pertota. Tik pred izidom, ko to pišemo pa sta še Marije Pirjevec eseji Tržaški zapisi in Pavleta Merkuja Slovenska imena krajev v Italiji. Draga Odmevni vsakoletni študijski dnevi DRAGA so se v minuli sezoni odvijali že 32. leto. Potekali so v Parku Finžgarjevega doma na Opčinah od petka, 5. septembra, do nedelje, 7. septembra. Predavali so Giorgio Banchig na temo 50 let po podpisu mirovnega sporazuma, dr. Andrej Bajuk o Sloveniji v evropskih integracijskih tokovih, dr. Klaus Einspieler o izvoljenem ljudstvu in narodih v Svetem pismu ter dr. Andrej Capuder o enoumju v letu 2000. Mašo je v nedeljo zjutraj za vse udeležence daroval tržaški škof Evgen Ravignani. Mladi oder Na prešernovi proslavi, ki je bila v Peterlinovi dvorani v ponedeljek, 10. februarja, so podelili priznanja Mladi oder za leto 1996. V prvi kategoriji, rezervirani za gledališke igralske skupine, so prejeli priznanja: Dramski odsek prosvetnega društva Standrež za odrsko postavitev komedije Branislava Nušiča Žalujoči ostali-, Dramska družina prosvetnega društva Sedej iz Števerjana za igro W.S. Maughama Temni pajčolan, dramska skupina Oder 90 za dramo Franceta Bevka Krivda, Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici za odrsko postavitev operete Miillerja in Charella Pri belem konjičku. V drugi skupini, v kateri so družine, ki igrajo v sklopu prosvetnih društev, so prejeli priznanja: Mladinska gledališka skupina kulturnega društva Sa-botin za odrsko postavitev štirih šaloiger; Igralska skupina Tamara Petaros z Opčin za večkratni nastop na raznih prireditvah in recitalih; Gledališki krožek Slovenskega kulturnega kluba iz Trsta, prav tako za večkratno sodelovanje na raznih prireditvah z recitali in igralskimi nastopi; športno-kulturno društvo Cerovlje Mavhinje za gledališko predstavo Zvon sem slišal pod nebom nocoj. V tretji kategoriji, rezervirani za najmlajše igralce, pa so prejeli priznanja Mladi oder: Nižja sredjna šola Ivan Trinko iz Gorice za lutkovno igrico Salon Expon; otroška skupina prosvetnega društva F.B. Sedej iz Števerja-na; otroci prosvetnega društva Rupa-Peč; srednja šola Fran Erjavec iz Rojana in srednja šola sv. Cirila in Metoda od Sv. Ivana v Trstu za predstavo Bojni zapisi mestnega mulca. Tekmovanja Mladi oder - lansko je bilo že dvaindvajseto - so hvalevredna spodbuda predvsem za najmlajše, da se z veseljem in pogumom posvečajo odrskemu nastopanju in igranju. Za pobudo sta vredni vse pohvale obe prosvetni organizaciji, ki redno razpisujeta ta natečaj, in to sta Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta v Trstu. Nagrajevanje amaterskih odrov, ki so sodelovali na natečaju Mladi oder (Foto Mladika) Koroški kulturni dnevi Kot je že doigoletna tradicija? so se tudi jetQS odyija. na Primorskem H . tokrat na Prim0rskem - kulturni dnevi, ki jih organizirajo Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici in Slovenska prosveta iz Trsta. Teden je potekal od sobote, 5. oktobra 1996. Na Tržaškem so v ponedeljek, 7. oktobra, na liceju France Prešeren in v Peterlinovi dvorani vrteli film BACKUP - Slovenska beseda na Koroškem-, v soboto, 12. oktobra, sta bila na sporedu dva koncerta: v Peterlinovi dvorani so v okviru klubskega srečanja priredili klasični koncert, ki sta ga izvajala pianist Toni Kernjak in flavtist Kristijan Filipič; v Finžgarjevem domu pa so isti večer nastopili tamburaši Slovenskega prosvetnega društva Št. Janž in družina Blažej iz Galicije; zadnja prireditev na Tržaškem je bila še predstavitev organiziranega šolstva na Koroškem in razstava dvojezičnih učbenikov na kulturnem večeru DSI v Peterlinovi dvorani v ponedeljek, 14. oktobra. Po poldrugem desetletju ostaja zamisel o kulturni izmenjavi med Korošci in Primorci še vedno živa in zanimiva. Tako se utrujejo vezi in sklepajo nova prijateljstva med Slovenci, ki živimo na robovih domovine. Virgil Sček Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, ki ima sedež v ulici G. Gallina, se je zadnja leta proslavil predvsem kot izdajatelj znamenitih belih priročnikov, ki obravnavajo slovenska manjšinska vprašanja in našo zgodovino. Urednik te zbirke je časnikar Ivo Jevnikar. Krožek prireja tudi občasna kulturna srečanja in večere na svojem sedežu v Vilfanovi dvorani ali pa skupaj z DSI v Peterlinovi dvorani v ulici Donizetti. Nekaj takih večerov je priredil tudi v lanski sezoni. o Igralci Radijskega odra v Kulturnem domu v Trstu na proslavi ob 50-letnici delovanja (Foto P. Cvelbar) Radijski oder Rajski oder - že njegovo ime samo pove - sodeluje z radijsko postajo Trst A že od svoje ustanovitve. Zadnje čase pa nastopa tudi v javnosti in pomaga drugim skupinam pri postavitvi iger na raznih odrih. Lani je ta skupina, ki jo je ustanovil rajni prof. Jože Peterlin, obhajala 50-letnico delovanja s svečano prireditvijo v tržaškem Kulturnem domu. Prireditve se je udeležilo lepo število prijateljev in članov te skupine, pa tudi mnogo radijskih poslušalcev, ki so hoteli radijske glasove spoznati od blizu. Ob tej priložnosti je Radijski oder v sodelovanju z Mladiko pripravil knjigo Naš glas pri vas doma in CD ploščo Glasovi za spomin. Zveza cerkvenih Zveza cerkvenih pevskih zborov združuje na Tržaškem pevskih zborov prek0 40 vokalnih skupin in zborov, ki delujejo včasih tudi v narodnostno najbolj ogroženih okoljih. Zveza vsako leto pripravlja tudi nekaj skupnih odmevnih prireditev. Tako je 1. decembra 1996 priredila tradicionalno revijo zborov v Kulturnem domu, 12. januarja je priredila v stolnici sv. Justa božični koncert, ki ga je ponovila v cerkvi v Ronkah, 16. marca pa je pripravila tradicionalno revijo Pesem mladih za otroške in mladinske zbore. Tudi ta prireditev je bila v Kulturnem domu v Trstu. V poletnem času, in sicer od 11. do 16. avgusta, pa je ZCPZ priredila vsakoletni pevski tečaj in tečaj za organiste v Šmarjeških Toplicah. Niko Tul Mačkoljanski utrip Pevski zbor iz Mačkolj na jubilejnem 35. Prazniku češenj (Foto Mladika) Merilo življenja naše skupnosti so tudi kulturne prireditve in družabne pobude, v katerih se odraža dejavnost večjih in manjših vaških društev. To gotovo velja za Mačkolje in za tamkajšnje prosvetno društvo. Živahno društveno delovanje se je v lanski sezoni uveljavilo na različnih področjih: od pevskih nastopov društvenega zbora do dramske dejavnosti, od etnografskega dela do predavanj. V nedeljo, 17. novembra 1996, je bila v dvorani Srenjske hiše predstavitev knjige Mačkoljanska ljudska noša, ki jo je uredila Romilda Smotlak -Tul. O knjigi sta spregovorila duhovnik in kulturni delavec Dušan Jako-min ter avtorica sama. Večer sta popestrila nastop društvenega mešanega pevskega zbora s krajšim programom starih vaških ljudskih pesmi ter krajši prizor v domačem narečju, v katerem sta se prvič predstavili Milena Smotlak in Valentina Tul v vlogah starih vaščank Pjepe in Mince, ki v svojem klepetu oživljata stare ljudske reke, vraže in načine zdravljenja. V prostorih Torkle v pritličju Srenjske hiše je sočasno potekala razstava na novo izdelanih noš. Številni obiskovalci so si lahko ogledali štiri ženske in eno moško nošo. Prisotni so se pohvalno izrazili o tej dvojni pobudi, ki so jo društveni sodelavci uokvirili v večletni niz Ohranjajmo staro in lepo za sedanjost in bodočnost. Mesec kasneje, v nedeljo, 22. decembra, je dvorana Srenjske hiše ponovno zaživela ob že tradicionalnem predbožičnem glasbenem srečanju z naslovom V pričakovanju. V prejšnjih letih je društveni pevski zbor gostil godbo na pihala Breg iz Boljunca, mladinski zbor iz Skednja in tamburaše društva France Prešeren iz Boljunca, letos pa so se vabilu odzvale pevke Tržaškega dekliškega zbora pod vodstvom Tamare Stanese. Prireditev, ki je na zadnjo adventno nedeljo, ima že od vsega začetka dobrodelni značaj. Tokratni prispevek je šel Skupnosti Družina, ki ima svoj sedež na Božjem polju pri Proseku. Večera se je udeležilo tudi nekaj gostov te skupnosti, v imenu vseh pa je spregovoril njen pobudnik Karlo Kale. O pomenu Adventa in Božiča je podal nekaj misli župnijski upravitelj p. Rafael Slejko. Dan slovenske kulture je v Mačkoljah potekal v znamenju kulturnega izročila Slovenske Istre. Prireditev z naslovom O Istrski slovenski dom sta v nedeljo, 23. februarja, skupaj pripravili obe vaški društvi. V prvem delu so nastopili mladi člani Prosvetnega društva Mačkolje z izborom poezij istrskega pesnika Alojza Kocjančiča. Sledil je prizor v narečju, v katerem sta se ponovno predstavili Milena Smotlak in Valentina Tul v vlogah Pjepe in Mince. O vsestranskem prebujanju Slovenske Istre je spregovorila kulturna delavka Leda Dobrinja. Večer je s svojim nastopom zaključil mešani pevski zbor Primorsko. Ob resnejših kulturnih pobudah skrbi mačkoljansko prosvetno društvo tudi za razvedrilne trenutke. Mednje spada tudi gostovanje igralcev dramskega odseka Prosvetnega društva Standrež, ki je postalo že prava letna tradicija. Standreški gledališki navdušenci so tokrat uprizorili komedijo v štirih dejanjih Sreča na kredit francoskega avtorja Marcela Francka. S svojo radoživostjo so navdušili vse gledalce, ki so v nedeljo, 13. aprila, zapolnili dvorano Srenjske hiše. Višek društvenega delovanja pa je nedvomno zaobjet v pripravi Praznika češenj, enega izmed najbolj priljubljenih vaških praznikov na Tržaškem, ki je letos slavil svoj 35. jubilej. Člani Prosvetnega društva so to pomembno obletnico proslavili s posebno kulturno prireditvijo, ki se je odvijala v nedeljo, 18. maja, na prireditvenem prostoru na Metežici. Med kulturnim programom, ki so ga sooblikovali pevci društvenega zbora, moškega zbora Fantje izpod Grmade in otroškega zbora Vesela pomlad, društveni dramski odsek, mali gojenci župnijske glasbene šole ter harmonikar Egon Tavčar, je predsednik Slovenske prosvete Marij Maver podelil društvu priznanje za dolgoletno kulturno delovanje. Številno občinstvo je nagovoril časnikar Saša Martelanc. Po tem kulturnem uvodu je Praznik češenj polno zaživel teden dni pozneje, ko se je v sončnih dneh od petka, 23. maja, do ponedeljka, 26. maja, pod hrasti prireditvenega prostora kar trlo obiskovalcev. Prijetno okolje, živahno vzdušje, glasba, okusne jedi in pijača ter seveda nepogrešljive češnje so zadovoljili vsakogar, ki je v tistih dneh prišel v Mačkolje. Prireditelji so 35. Praznik češenj zabeležili tudi z izdajo barvne zgibanke in s predstavitvijo prireditve na Internetu. Društvena dramska skupina je zaključila sezono z nastopom na drugem zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah, kjer se je predstavila s prizorom Mačkoljanske štorje. Poleg teh pomembnejših trenutkov ne gre tu prezreti prirejanja predavanj in neprekinjenega delovanja društvenega pevskega zbora. V pretekli sezoni je Prosvetno društvo Mačkolje priredilo tri predavanja. V soboto, 14. decembra, je magister Egon Pelikan predstavil svoje raziskovalno delo in video film na temo Fašizem pod Slovenci, v katerem se je osredotočil predvsem na vlogo krščansko socialnega gibanja med obema vojnama na Primorskem. V soboto, 15. februarja, je sovaščanka Magda Šturman prikazala diapozitive in podala vtise s svojega potovanja po andskih deželah Južne Amerike. Zadnje predavanje je bilo v soboto, 5. aprila, ko je Branko Bratož predstavil planinske, naravne in kulturne zanimivosti Slovenske Istre. Mešani pevski zbor Mačkolje sestavlja 30 pevk in pevcev. Od teh je večina mladih. Zbor vadi dvakrat tedensko pod vodstvom glasbenega pedagoga Iva Lešnika iz Kopra. Sodeloval je na številnih društvenih prireditvah ter, na pevskih revijah ZCPZ v Trstu in Primorska poje v Biljah pri Šempetru, v božičnem času pa je pel tudi v dolinski cerkvi in v domači cerkvi pred polnočnico. Omembe vredno je dejstvo, da isti zbor redno sooblikuje nedeljsko in praznično bogoslužje v domači cerkvi. Delovanje društva pa se ne omejuje le na kulturne pobude. Ob njih so pomembne tudi družabne dejavnosti, ki jih društvo namenja svojim članom in prijateljem. Pripravilo je silvestrovanje v obnovljeni Stari šoli, na velikonočni ponedeljek pa so se prosvetni delavci podali na avtomobilski izlet k Cerkniškemu jezeru in na Grad Snežnik. Delovna sezona se vsako leto zaključi z izletom, ki je namenjen vsem sodelavcem Praznika češenj. Letos so si ogledali otoka Burano in Murano v beneški laguni. Modri Sokol SZSO-SGS v sezoni 1996-1997 Na dolgoletno tradicijo skavtizma na Goriškem nas letos spominja knjiga I segni di una presenza. Ricordi di cinquan?anni di scautismo a Gorizia (1946-1996), ki jo je ob petdesetletnici ponovne ustanovitve skavtskega gibanja ¡na Goriškem izdal v samozaložbi odbor, ki je to praznovanje tudi pripravil. Če prelistamo knjigo, ki s prispevki in slikami opisuje razne skavtske realnosti znotraj mesta Gorice, najdemo tudi prispevek slovenskih goriških skavtov. Sledi mu dokaj dolg seznam imen (skoraj 800) vseh tistih goriških zamejcev, ki so kadarkoli prehodili skavtsko pot. Prispevek, slike in seznam so pomembni, predvsem ker italijanskemu bralcu predstavljajo delovanje naše skavtske realnosti v mestu vse do daljnjega leta 1964, hkrati pa jasno pokažejo, da smo slovenski goriški skavti na mladinskem področju že dolga leta živ in pomemben dejavnik v nadškofiji posebno pa v dekanijski mladinski pastorali. To vlogo v vzgoji mladine slovenski goriški skavti tudi najprej potrjujejo. Trenutno je na Goriškem aktivnih približno sto skavtov in skavtinj, porazdeljenih v tri starostne veje, ki so tudi v minuli sezoni izvedli dokaj bogat in pester program. Sezona se je uradno začela 13. oktobra s skupnim izletom v Predjamski grad in v jamo Vilenico. Slovesni začetek skavtskega leta, v katerem se odvijajo obredi prestopov (volčiči in voljkuljice so zapustili krdelo in stopili med izvidnike in vodnice, slednji pa so zapustili svoje vode, da bi vstopili v noviciat ro-verjev in popotnic), je eden od trenutkov, ko se zbere celotna organizacija. Delovanje med letom poteka v glavnem znotraj posameznih enot, ker se je samo tako mogoče učinkovito odzvati vzgojnim potrebam posameznih starostnih vej. Delovanje volčičev Veja volčičev in volj-in voljkuljic kuijic je v letošnjem letu številčno narasla. V Doberdobu je nastalo novo krdelo z imenom Seonee, ki skupaj z obstoječim krdelom Ankus v Sovodnjah in Sambur v Gorici zbira kar 46 najmlajših. Nedvomno je to številčno izredno pozitiven rezultat, ki ga spremlja predvsem izjemno kvalitetno delo voditeljev. Voditelji - 209 Podelitev plenov na taboru volčičev in volkuijic Branik 97 si zamišljajo sestanke na podlagi Kiplingove Knjige o džungli, kot sam Baden Powell priporoča z željo, da bi mlade člane vzgajali preko igre. V tej luči pripravljajo tudi izlete v naravo, ki se odvijajo v obliki lova in na katerih pridejo do izraza pomembnejši trenutki skupnega življenja v krdelu. Vsekakor je pa delovanje na rednih sestankih zelo živo. Tako so goriški volčiči za Božič postavljali jaslice, sovodenjski pa pripravljali izdelke, ki so jih nato prodajali. Izkupiček dobrodelne akcije so darovali za izgradnjo hiše v Avianu, ki naj bi gostila svojce hudo bolnih za rakom. Bavili so se tudi z ekologijo, slikali smetišča po Soči, organizirali izlet na sneg v Zabnice in izlet po Krasu, izdelali sveče, ki so jih na svečnico porazdelili v cerkvi, imeli spomladanski lov pred Veliko nočjo, kateremu je sledila priprava na osrednji krščanski praznik, ki jo je vodil g. Marjan Markežič. Tako bogat program so kronale obljube, saj so posamezna krdela sprejela v svojo skupnost kar 16 novih članov. Sledila je priprava na tabor, ki je bil od 27. julija do 3. avgusta nad Branikom in ki so si ga voditelji zamislili v pravljičnem svetu Petra Pana, to je na otoku, ki ga ni. Delovanje izvidnikov yeja izvidnik0v in vodnic, ki je bila od vsega začetka in vodnic najštevilnejša veja v organizaciji, je v zadnjih letih številčno upadla, kar je predvsem posledica demografskega padca v našem zamejskem prostoru. Fantovske in dekliške skupine, ki delujejo v Gorici in v okoliških vaseh, so sicer razdeljene v dve večji enoti imenovani četi. Prva četa, ki zaobjema Goriško, zbira štiri vode, druga četa, ki se razsteza po Sovodenjskem in Doberdobskem, šteje prav tako štiri vode. To pomeni skupno približno štirideset članov. Vzgojno delo so si voditelji zamislili znotraj čete, ki so izvajale samostojne programe s ciljem, da bi se posamezne enote lahko čimbolj vključile v delovanje na lastnih območjih. Tako je druga četa, kljub mrazu, imela vrsto sestankov v naravi in dve prenočevanji, medtem ko so v prvi četi pripravljali novo pesmarico in se osredotočili na zimovanje, ki je bilo v začetku januarja. Se prej pa sta se obe četi udeležili duhovne obnove, ki jo je vodil g. Karlo Bolčina in na kateri so posamezne skupine prejele betlehemsko lučko, ki so jo skavti na božično vigilijo ponesli v posamezne župnije. Obdobje od januarja do aprila lahko beremo v luči dveh velikih dogodkov: pustovanje in pa priprava na Veliko noč. Tako je prva četa pripravila pustovanje za najmlajše in v prostem času začela zbirati denar za obnovo cerkve pri sv. Ivanu, druga četa pa poglablja skavtske spretnosti, obenem pa začela načrtovati v dogovoru z župnikom nekaj lesenih zgradb v župnišču, ki bi obogatile igrišče na župnijskem vrtu. Dan spomina smo praznovali v Trstu skupaj s tržaškimi brati, kjer smo se tudi udeležili mestne orientacijske igre. Obljube prvega maja v Stmavru so nekako zaključile drugo obdobje, ko smo po skupnem prenočevanju v izvidniške vrste sprejeli 7 novincev. Sledila je priprava na tabor, ki je bil v Jarčji dolini pri Žireh od 14. do 26. julija 1997. Omenimo še, da je druga četa sodelovala pri pripravi kreso-vanja na Vrhu sv. Mihaela. Delovanje NoRP in RP Tudi v novicia-tu roverjev in popotnic ter v klanu ni manjkalo spodbud. Veja, ki jo sestavljajo že starejši člani (od 16 do 21 leta), želi pomagati skavtu, da zavestno sprejme družbeno-politično, versko in skavtsko odločitev. Voditelji, preko skupnih dejavnosti!, skušajo pomagati članom, da postanejo osebe sposobne svojih lastnih odločitev, osebe, ki ne sledijo modi, ampak korajžno in samostojno stopajo po življenjski poti. Delovanje, ki je vezano na tedenske sestanke in posebno v klanu tudi na izpopolnjevanje službe v pomoč bližnjemu, razgibavajo redna prenočevanja in izleti v naravo. Tako so se v začetku novembra odpravili na Svete Višarje in Lovce, kjer je prišlo do sprejema v noviciat in prestopa v klan, decembra pa so okusili lepoto zimske pokrajine, a tudi ostrino mraza in burje, ko so se na zimskem potovalnem taboru peš premikali po vipavsko-idrijskem območju. Tudi marca SO se potepali po Z letošnjega potovalnega tabora roverjev in v rr . i popotnic Kolpa 97 tržaškem Krasu, aprila pa so na podobnem izletu v naravo pokazali svoje skavtske spretnosti. Izlet je bil obenem tudi priložnost, da so štirje člani prejeli odhod in zapustili skupnost klana. V aprilu je prišlo tudi do srečanja goriškega in tržaškega noviciata, kar ponovno potrjuje tudi v dejanjih tesno povezano med goriškimi in tržaškimi skavti. Nedvomno je tudi za noviciat in klan poletni tabor predstavljal vrhunec letnega delovanja. Obiskali so Kočevski rog, se zaustavili ob pod-krenskem breznu, nato pa so nadaljevali pot proti Kolpi, kjer so se s splavi spustili po reki. Delovanje organizacije Omembe vredno je tudi dejstvo, da je letos Slovenska zamejska skavtska organizacija, ki združuje slovenske goriške in tržaške skavte, praznovala dvajsetletnico obstoja. Tega dogodka so se voditelji obeh skavtskih realnosti v zamejstvu spomnili z zahvalno sv. mašo in krajšo slovesnostjo v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu, kateri je sledila družabnost, kjer so se še bolj utrdili odnosi, ki so prav gotovo predpogoj tesnejšega sodelovanja. In prav v takšno sodelovanje so usmerjene energije obeh pokrajinskih vodstev, ki sta se v zadnjem letu, čeprav še vedno zelo počasi, administrativno zelo zbližali. Učeni Lev Delovanje SZSO na Tržaškem v sezoni 1996-1997 Preteklo delovno leto je bilo za Slovensko zamejsko skavtsko Naše delovno leto Delovno leto se je organizacijo zelo intenzivno. uradno začelo z izleti stegov. Vsak steg Aktivnosti je bilo precej, bile se odpravi na celodnevni izlet ali kako so raznolike in tudi naporne, drugače preživi dan skupaj. Na ta dan bile pa so v,r zadovoljstva m prestopijo člani iz veje volčičev in veve- novih izkušenj tako za voditelje rk k izvidnikom oz. vodnicam in se spre- kot tud, za druge dane. jemajo noyi člani y skupine To je tudi priložnost, da se člani bolje spoznajo. 10. novembra 1996 smo se skavti zbrali pri maši hvaležnici v tržaški stolnici sv. Justa. Pred mašo smo se skupaj s svojimi voditelji zbrali pri po-božnosti v kapeli v Marijinem domu v ulici Risorta in se spomnili na pokojne brate skavte. Dan spomina, 23. november, so slovenski skavti na Tržaškem doživljali na različne načine. Izvidniki in vodnice 3., 4. in 5. stega so se npr. podili po mestu na veliki orientacijski igri. Mestna, 4. in 5. steg, sta skupaj delovala skozi vse leto. Voditelji so se medtem srečevali in so se nato odločili za združitev obeh. Na predvečer dneva spomina so mnogi slovenski skavti, roverji in popotnice ter novinci klana sodelovali pri bakladi, ki jo vsato leto prirejajo italijanski skavti. Pred Božičem smo se skavti in skavtinje zbirali na božičnih srečanjih, kjer smo se duhovno poglabljali in razmišljali o tem prazniku. Izvidniki in vodnice ter roverji in popotnice so tudi sooblikovali mašo v cerkvi Novega sv. Antona, ko je prišla v Trst betlehemska luč, ki so jo nato odnesli v svoje župnije in na domove. V decembru smo skavti tudi praznovali pomembno obletnico. Prav 14. decembra pred dvajsetimi leti je bila ustanovljena naša Slovenska zamejska skavtska organizacija. Te obletnice smo se spomnili prav na ta dan s proslavo v Marijinem domu pri Sv. Ivanu. Z januarjem smo tržaški skavti, spet polni zagona, ki smo si ga nabrali med božičnimi počitnicami, zopet poprijeli za delo. Po skupinah smo se redno srečevali na sestankih organiziranih po starostnih vejah. Najmlajši, volčiči in veverice, so se na sestankih predvsem igrali in ob igri spoznavali skavtske zakone, se učili skavtske obljube in drugih veščin, ki jih morajo taki skavtiči obvladati. Izvidniki in vodnice si s pomočjo svojih voditeljev sami zastavljajo cilje podvigov in pripravljajo sestanke. Na sestankih se seveda tudi pripravljajo na najpomembnejšo skavtsko dejavnost leta, to je na tabore. Poleg tega seveda ne zanemarjajo duhovnih in vzgojnih pogovorov, sodelujejo pri življenju župnije, v katerih delujejo. Novinci veje roverjev in popotnic, kot tudi roverji sami, pa se na svojih sestankih predvsem pogovarjajo o skavtizmu, o skavtskih načelih in o življenjskih tematikah. Ti skavti se namreč odločajo, ali bodo sprejeli skavtizem za svoj način življenja. V predpustnem času, in sicer 2. februarja, smo skavti pripravili dva pustna plesa za svoje člane. Najmlajši so se poveselili v Nabrežini, za starejše pa so posbrbeli roverji in popotnice klana RazKlana. Pripravili so ples v Marijinem domu pri Sv. Ivanu, kjer smo z ansamblom Kraški ovčarji plesali pozno v noč. Ob Veliki noči smo se skavti ponovno zbrali, da bi razmislili in bolje doživljali velikonočne skrivnosti. Velikonočna srečanja so bila po posameznih četah, vsi pa so bili vabljeni na skavtski križev pot. Zvečer na Veliki petek smo z baklami hodili za križem na Repentabor, kjer je bila nato priložnost za spoved. Kljub slabemu vremenu se nas je zbralo zelo veliko število. Misli ob posameznih postajah so letos pripravili roverji in popotnice obeh klanov. Ob jurjevanju nam je vreme nekoliko nagajalo. Namesto da bi se zbrali na bazovski gmajni, smo morali zaradi dežja premakniti srečanje v Slomškov dom v Bazovico. Naj poudarim, da je jurjevanje za skavtsko organizacijo najpomembnejši praznik, saj novi člani obljubljajo zvestobo skavtskim zakonom in prejemajo znak svoje pripadnosti naši organizaciji: ruto. Tako je 27. aprila obljubilo 27 volčičev in veveric ter 38 izvidnikov in vodnic. Po jurjevanju so se začele bolj intenzivne priprave na poletne tabore. Predvsem so se pripravljali izvidniki in vodnice 2. in 4. čete, ki so bili na mednarodnem skavtskem taboru v Rakitni. Ostalo delovanje po skupinah pa seveda ni zamrlo. Volčiči in veverice so se junija podali na celodnevni izlet v Zabnice in na Sv. Višarje. Izvidniki in vodnice so intenzivno sodelovali pri praznovanjih farnih zavetnikov. Tako pri Sv. Ivanu, v Nabrežini, v Mačkoljah in tudi na Opčinah, kjer so skavti vseskozi sodelovali pri pobudah ob 375-letnici openske župnije. Izvidniki in vodnice 3. čete pa so oblikovali mašo za praznik sv. Ivana v Stramarju. Tabori Skavtsko leto doseže svoj višek s poletnimi tabori. Večdnevno skupno bivanje v šotorih v naravi pripomore k ustvarjanju resnične povezanosti med udeleženci tabora. S tem se dosegajo cilji skavtske organizacije, ki so vzgoja dobrih državljanov, kristjanov in zavednih Slovencev. Veja volčičev in veveric je letos prejela vabilo, naj se udeleži nove maše g. Rudija Tisla, ki je bil v prejšnjih letih duhovni vodja na taborih najmlajših članov organizacije. Tako smo se letos odpravili od 27. julija do 4. avgusta na Planino pri Sevnici. Taborili smo na čudovitem kraju, na vrhu griča pri podružni cerkvi Sv. Križa. Kraj pa je bil še enkrat čudovit, ker je bila tema tabora potovanje okoli sveta s čudežnim vlakom. Deset dni smo se zbujali vsakič v drugi deželi sveta. (Obiskali smo Arabsko puščavo, Kenijo, Havaje, Grčijo...). Pod vodstvom načelnice Mare Petaros (Zasanjane Koale) je tako 47 volčičev in veveric preživelo deset nepozabnih dni in doživelo tudi nepozaben praznik nove maše. Izvidniki in vodnice 2. in 4. čete so letos sprejeli povabilo skavtov iz Slovenije in so se udeležili MEBAST-e, se pravi Mednarodnega barjanskega skavtskega tabora, ki ga je organiziral ZSKSS. Tega tabora se je udeležila tudi četa portugalskih skavtov in skavtinj ter seveda več čet domačih skavtov. Podtabore SZSO sta vodila Navihana Antilopa in Očarljivi Leopard, pod njunim vodstvom je bilo na tem taboru 49 izvidnikov in vodnic ter 11 voditeljev. Kljub slabemu vremenu, ki je organizatorjem pošteno zagodlo, saj so tabor postavili na močvirnata tla, so se vztrajni izvidniki še kar dobro počutili. Tabor smo letos imeli tudi v Reziji. Tja sta se odpravili 1. in 3. četa. V Bili so taborili od 27. julija do 7. avgusta. Tridesetim izvidnikom je načelo-vala Vedra Lisica. S tabora so se vrnili žarečih lic in polni novih izkušenj, posebej je bilo dragoceno, da so spoznali še nekaj krajev, kjer živijo Slovenci v Italiji. Roverji in popotnice ter njihovi novinci so letos pripravili tri potovalne tabore. Gengis klan (to je klan 1. in 2. stega) je potoval od 18. do 23. avgusta po Pohorju in Pomurju. Zanimivo je tudi to, da so potovali po Muri od slovensko-avstrijske meje do slovensko-hrvaške meje. Klan Razklan je letos hodil od 1. do 9. avgusta po Dolenjski in sicer od Ivančne Gorice do Trdinovega vrha. Od tega tabora dalje pa se klan ne imenuje več Razklan, kot je bilo njegovo zgodovinsko ime, temveč Carpediem. Novinci so letos pešačili po Julijcih od 18. do 24. avgusta. Sprehodili so se mimo Triglavskih jezer in se seveda povzpeli tudi na Triglav. Poleg taborov smo imeli skavti med počitnicami še druge pobude. Nekateri so se udeležili svetovnih dnevov mladih v Parizu. Poleg tega pa smo skavti sodelovali pri Ciril-Metodovem slavju na Vejni in tudi pri kome-moraciji padlim junakom v Bazovici. Seveda smo skavti tudi množično prisostvovali Marijanskemu shodu na Opčinah 14. septembra. Tudi letos je izšlo več številk našega glasila Jambor, ki ga je urejala posebna skupina članov. Glasilo se je soočalo s precejšnjimi organizacijskimi težavami, tako da so se odločili, da bodo z novim delovnim letom preo-snovali delo, saj nameravajo bolje izkoristiti možnosti, ki jih daje tisk. Jambor lahko še vedno opravlja pomembno vlogo informiranja in formiranja članov. Z novim delovnim letom bo odgovorno uredništvo prevzel Andrej Maver, ki bo nasledil Marku Tavčarju. Na občnem zboru v začetku oktobra so voditelji razmislili o delovanju skavtske organizacije v letu 1996/97. Obračun delovanja je pozitiven, člani so večinoma zadovoljni, dejavnosti je bilo precej, poleg tega pa je priliv novih voditeljev iz klanov dal organizaciji novih moči in zagona za nadaljnje delovanje. Na občnem zboru smo tudi izvolili novega načelnika in na-čelnico: Vztrajnega Bobra (Mitja Ozbič) in Navihano Antilopo (Matejko Bukavec). Giorgio Giannini Simfonija iz Zajzere "Nebesa razglašajo božje veličastvo in nebesni svod oznanja, da je delo njegovih rok." (Psalm 18 [19]) Tudi naravni pojavi in skromna bitja v njej ti lahko govorijo o božji veličini... Tako sem razmišljal, ko sem hodil ob sedmih zjutraj, v sredi poletja, bilo je 18. julija, po poti, ki vodi od ceroveljske cerkvice do mavhinjskega pokopališča. Zelo lepa in posrečena je bila pobuda, da se zgradi cerkev na tem kraju. Hodil sem, zdravnik mi je predpisal vsaj eno uro hoje na dan, da bi se izognil nevarnosti infarkta, in občudoval ograde in gozd v vsej zeleni lepoti, ki jo je omogočilo deževje tega poletja. Tedaj prileti na zidek vran. Ustavim se, da bi ga ne prestrašil. Pogleduje me, najprej tako, da obrača glavo na levo, proti meni, potem se prestopi in me začne gledati naravnost v oči. Istočasno odpira kljun, kot da bi želel govoriti. Za trenutek se ustavi, zakraka, obmolkne in spet zakraka... "Pozdravljen," mu rečem, naredim nekaj korakov nazaj in se oddaljim. On pa me gleda. Odhajam in mislim na drugega ptiča, na sokola, ki sem ga srečal pred nekaj leti. Nujno je, da spregovorim, kaj se mi je tedaj zgodilo, da bo moja pripoved razumljiva. Bil sem profesor splošne fiziologije na fakulteti za matematične, fizikalne in prirodoslovne vede na tržaški univerzi. Kot me še danes, me je tudi tedaj narava silno privlačevala. Gozdovi, reke, samotni bregovi ob nekaterih morjih so kraljestvo poezije in brezmejne lepote. Prevzamejo te, te spreminjajo. Realnost se razblini, posebno če se odpoveš za trenutek razmišljanju in se prepustiš fantaziji in domišljiji. Tedaj sem se ukvarjal s problemi telesnega gibanja. Pogosto sem hodil s študenti v hribe. Po natančnem programu so morali delati posebne gibe, jaz pa sem si beležil spremembe v njihovih fizioloških parametrih, da bi u-gotovil nekatere aspekte prilagajanja človeškega organizma naporom po hitri hoji navkreber v višinskem svetu. Eden izmed mojih najljubših vzponov je bil vrh Marmolade, ki je dostopen z žičnico. Po opravljenih obveznostih sem pogosto sedel na kako skalo, ki je štrlela iz snega. Medtem ko je moj pogled objemal širno obzorje, je moja zavest segala še dlje v duhovne razsežnosti. Pogosto sem spremljal s pogledom let sokolov in se spraševal: "Prav gotovo imajo kak način sporazumevanja. Zdi se mi, da se vendar med seboj dogovarjajo. Ne morem niti izključiti možnosti, da hočejo priti v stik z mano. Posebno dva, ki mi letata nad glavo že celo uro..." O tem sem se pogovoril s kolegom, ki se ukvarja z govorico in raznimi funkcijami izražanja. Vprašal sem ga, kakšni so možgani bitij, ki ne govorijo, a se vendar znajo na nekak način izražati. Obstaja le v človeških možganih sposobnost, ki nam omogoča razumeti, kaj nam sporočajo druga bitja? Je le človek s svojimi možgani sposoben, da razume, kaj nam sporočajo______ druga bitja. So le človeški možgani sposobni razumeti, kaj nam sporočajo druga bitja? Odločil sem se, da bom opazoval nekoliko natančneje obnašanje sokolov. Pogosto sem začel hoditi v Zajzero, k vznožju pogorja, ki povezuje Montaž z Višem. To področje je še povsem nedotaknjeno in sokoli so tukaj, v tem divjem okolju, dosti bolj umirjeni kot na Marmoladi. Ko sem se nekega dne vzpenjal od zavetišča Mazzeni proti škrbini Prednje špranje, sem se zavedel, da mi sledi sokol. Ko sem utrujen sedel na kako skalo, da bi si malo odpočil, se je začel spuščati strmo navzdol, pa se je spet dvigal, krožil nad menoj, kot da bi mi hotel nekaj sporočiti. Kolegu sem povedal, kaj se mi dogaja, in odločila sva se, da se bova temu sokolu posvetila kot znanstvenika. V približno desetih vzponih sva snemala sokolovo letanje. Začetka je sokola najino početje nekoliko vznemirjalo, potem pa se je odločil, da se ne bo pustil motiti, in je nadaljeval s svojim kroženjem. Posnetki so bili deležni posebne poglobitve... in prvi rezultati so pokazali, ...da ima različno kroženje različno pomensko vrednost. Med njimi sta hitrost in smer letenja, strmo navzdol in navzgor predstavljali in pomenili neko smiselno povezavo. Neverjetno! Bil sem presrečen. Odločil sem se, da se bom vrnil sam in doživel sem enega najlepših dni v življenju. Sokol se je vrnil. Ko sem s pogledom spremljal njegov let, se mi je zdelo, kot da ga začenjam razumevati. Po hudem miselnem naporu sem se predal samo... gledanju. Vedno bolj sem ga razumeval in se mi je zdelo, da mi sporočilo, ki mi ga pošilja sokol, sega do srca. Tako sem začel razumevati govorico sokolov, ali bolje, govorico tistega sokola. Od tedaj sem se neštetokrat vrnil k vznožju Montaža in se vzpel po stezi, ki vodi do škrbine Prednje špranje in Mojzesove škrbine. Med sokolom in menoj se je krepilo resnično prijateljstvo. Pred nekaj meseci mi je dal razumeti: Ne misli, da smo mi neobčutljivi... nasprotno... mogoče tudi zato ne, ker je naš duhovni oče neki Frančišek, svetnik. On nas je učil, naj gledamo navzgor in tako hvalimo Gospoda, ki je ustvaril vsa bitja in jih ima za enakovredna. Nam, sokolom, priporoča, naj ne bomo nasilni in naj imamo potrpljenje s človeškimi bitji. Če povem po pravici, bi se dostikrat spustil najraje strmo navzdol na vrat tistih, ki puščajo pločevinke Coca-Cole na ledeniku, potem pa se spomnim nanj in tega ne storim. S teboj se rad sporazumevam, ker vem, da si občutljiv. Zato ti bom tudi razkril, kar sem slišal od kolega, ki je priletel sem iz palestinskih hribov. Ta zgodba prehaja iz roda v rod že nekaj stoletij in sem jo že poznal v glavnih obrisih, a ne do podrobnosti. Dan je bil prekrasen. Sedel sem na skalo in sokol je začel pripovedovati zgodbo, ki jo je zvedel od drugega sokola. Vegasta vrata, ki jih drži za silo skupaj nekaj navpičnih tramov in vodoravnih desk in jih povezuje še močno srobotje, škripljejo. Na vratih se po- - javi človek, ki ga oplazi ledena sapa in nekaj snežink. Na osrednjih vzpeti- 216 nah Judeje zna biti pozimi tudi mraz. V notranjosti sedi na ovčjih kožah, ki pokrivajo svežo steljo, mlada ženska. Jama, ki je spremenjena v hlev, diši po sveži slami. Ženska dvigne glavo. Svetloba skromne oljenke je komaj zaznavna. Njen obraz in njene oči pa izžarevajo posebno svetlobo. "Jožef," reče z nasmehom, in Jožefu se zdi, da so nebesa v njenih očeh in njenem nasmehu. Jaz, tako je pripovedoval osel, sem tam zraven. V človeški govorici razločujem komaj kako ime, dosti bolj razumem občutke in nasmeške. Mirno žvečim malo slame. Ni kaj posebnega, a je tako lepo biti s tema dvema in z otrokom, ki leži povit v revne cunje in v ovčjo kožo v jaslih. Še na misel mi ne pride, da bi se od tod kam premaknil. Kje so tisti, ki so me zasmehovali, češ da sem osel? Čudili bi se, ko bi me videli tukaj s temi tremi človeškimi bitji, ki se tako razlikujejo od drugih. Gledajo me in zdi se mi, kot da me razumejo. Prav gotovo me razume otročiček, čeprav je tako majhen. Tudi moj tovariš vol se zaveda, da se dogaja nekaj posebnega in se smehlja in kaže nekoliko oskrbljene zobe. Pravzaprav me vsakič, ko se nagne nad otroka, da bi ga s svojo sapo ogrel, nekoliko zaskrbi. Ne bi smel tako opletati z glavo... . Sokol zaplahuta in že je na drugi skali. Nekoliko poskakuje, se spet dvigne v zrak in spet pristane na prejšnji skali. Daje mi razumeti: ...Tu se zgodba prekine in se nadaljuje po obdobju triintridesetih let. Skupaj prisluhnimo osličkovi pripovedi: ...Koliko ljudi je danes tukaj. Nikoli jih še nisem videl toliko skupaj. Bog ve, kaj se pripravlja. Z oljk tržejo veje in za drevesa je to kar primerno, saj je čas, ko jih je treba obreza-ti in očistiti. Drugi imajo v rokah dolge palmove veje. Prav gotovo se dogaja kaj posebnega. Ob zori je prišel sem moj gospodar rabi Yehuda in me začel strgljati in gladiti, kot da bi bil konj. Če bi me videli drugi osli iz Samarije, bi mi gotovo rekli, naj si zaradi tega česa ne domišljam. Sicer pa sem zadovoljen in ni mi mar, kaj si o meni mislijo. Kakšni osli! Toliko mlajši so od mene in se iz mene radi norčujejo: "Vedno eno pripoveduješ, starina, ko si bil še osliček in si bil v hlevu poleg nekega otročička." Res je, saj je razumljivo, da mi osli, kot vsakdo izmed nas, najraje pripovedujemo, kaj se nam je najlepšega zgodilo v življenju. Meni je bilo samo v dobro, da sem spoznal tistega otročička. Tolikšne sreče sem bil deležen, da nisem še zbolel, čeprav sem zelo v letih. To je gotovo čudež. ...Poglej tja dol, koliko je ljudi, vsi prihajajo iz Betanije. Bliža se mi skupina ljudi. Ustavijo se in govorijo z mojim gospodarjem. Prav proti meni gredo. Ne, ni mogoče! Kdo je tisti, ki hodi ob rabinu? Zdi se mi, da sem ga že videl.... te oči... MOJ BOG... je to mogoče? ON je. Oči se ne spremenijo. Mogoče jih ne bi spoznali vi, a jaz, osel, sem jih spoznal... ON je in njegov obraz je še bolj svetal in dobrohoten. Si prav TI. Tako majhen si bil in sedaj govoriš kot možak, kot učitelj. Rabi Yehuda te pozorno, predano in občudujoče posluša in kima z glavo, češ da te razume. Praviš, da potrebuješ osla, prišel si zaradi mene... nisi me pozabil. Učenik me je pogledal: "Kako bi te mogel pozabiti? Izbral sem te takoj prvi dan. V Jeruzalem hočem priti na tvojem hrbtu, ker morajo vsi razumeti, da je božje kraljestvo - 217 kraljestvo ponižnih. Samo ponižnost odpira pot čistosti srca in samo čisti v srcu bodo gledali Boga. Vedno se zavedaj, da stojijo ponižni trdno na svojih nogah in se poslužujejo vseh stvari, ki jih imajo okoli sebe, da pridejo do Boga. Jaz se poslužujem tebe, da pridem v Jeruzalem, kot bi se lahko poslužil tudi drugih sredstev. Želim si, da se bodo vsi, ki bodo verjeli v mene, znali posluževati vseh možnosti, da bodo hodili proti Bogu, da se mu bodo približali." Nisem se zavedel, da sonce zahaja. Na skali sem sedel nekaj ur, pod severno steno Montaža, nad mejo ruševja. Sokol mi je povedal po svoje s pomočjo glasov, ki so bili kdaj rahli, kdaj pa ostri in zagrljeni, in z divjimi poleti navzgor in navzdol čudovito zgodbo o oslu, na katerem je prijahal Jezus v Jeruzalem. Medtem ko so zadnji sončni žarki osvetljevali Sv. Višarje in Lovce, je še nekajkrat zakrožil v zraku, kot da bi rekel: Se čudiš? Živali smo v glavnem vedele za to dogajanje in odlomke iz Evangelija, ki govorijo o nas, si posredujemo iz stoletja v stoletje že dvajset stoletij. Vendar o njih molčimo, ker bi bili vi sposobni vse pokvariti s svojo natančnostjo, namesto da bi dejstva jemali taka, kot so, na čimbolj enostaven način. Prav gotovo smo srečnejši mi, da nimamo tistega levega dela možganov tako usposobljenega kot vi. Vendar se Gospod poslužuje tudi nas kot vsega drugega, da vam približa svoje kraljestvo. Tedaj sem si rekel: "Tudi jaz se moram naučiti približati Jezusa vsem srcem in pri tem uporabiti vsa možna sredstva, tudi če gre le za skromnega osliča ali kaj drugega, kar imamo še za manj upoštevanja vrednega. Če je osel pripeljal Odrešenika v sveto mesto, tedaj lahko tudi dosežki človeka, ki bi moral biti pametnejši od oslov, pomagajo Jezusu, da pride v tisto mesto, ki ni še sveto, a je naše človeško srce." Filip Sedmak Janko s Planine Življenjska pot Ivana Kobala Vas Planina nad Ajdovščino, razdrobljena v manjše zaselke s svojim neurejenim zaporedjem hiš, ki si pozimi druga drugi delajo zavetje pred besnimi udari burje, je bila že od nekdaj nekje na repu gospodarskih in drugih družbenih dogajanj. Mogoče je temu vzrok že sama lega vasi na srednjevi-sokem hribu, ki je otežkočala dostop trgovcem. Prav tako je morda odvračala učitelje in učiteljice od želje, da bi si vas izbrali za trajnejše bivanje in službovanje. V prejšnjem stoletju se je vendar iz te vasi izšolalo pet duhovnikov, en učitelj in en nediplomiran jurist. Zelje za šolanje nekaterih premožnejših sinov v začetku tega stoletja je poleg osebnih odločitev zavrla prva svetovna vojna in povojna vključitev celotnega področja v italijansko državo. Kljub temu so trije vaščani v treh usodnih obdobjih tega stoletja peli nove maše: prvi, nekaj let pred prvo svetovno vojno, drugi, med obema vojnama v času najhuše gospodarske krize, tretji pa v prvih letih po drugi svetovni vojni. Mogoče bi po vojni dokončal bogoslovne študije še četrti domačin, če mu ne bi vojna vihra in morilčeva roka v dvajsetem letu življenja to preprečila. Nekaj let pred drugo svetovno vojno so se gospodarske razmere nekoliko zboljšale zaradi ugodnega odkupa vina. Mogoče je tudi to vplivalo na domačega župnika, da se je začel vpraševati, če bi bil v župniji kak primeren fant za šolanje na srednjih šolah, zlasti še, če je kazal nagnjenje do duhovniškega poklica. Prva izbira je padla na Lojzeta iz Dolenje vasi. Dopolnil je trinajst let in pol in končal petrazredno vaško šolo, ko je oktobra 1937 leta odšel v malo semenišče v Albino, ki je kakih 15 km severovzhodno od Bergama v Severni Italiji. Izbor zavoda ni temeljil le na resnosti šole, pač pa je bila odločujoča čim nižja oskrbovalnina, ki jo je vodstvo zavoda pri revnejših gojencih znižalo tudi na 25 ali celo 20 lir mesečno kot pri Lojzetu. Tri leta kasneje je župnik spet navezal stike z istim zavodom pri Bergamu in predlagal za sprejem na šolanje še Ivana ali 'Jankota', kot ga je ljubkovalno imenoval župnik, tudi sam Janko. Bil je nadarjen fant iz številne družine, v kateri so bili poleg očeta in matere še tri sestre in štirje bratje. Mogoče je na to odločitev župnika vplivalo, da je bil materin brat duhovnik, ki je deloval v takratni Jugoslaviji, katera je bila za marsikoga bolj oddaljena kot je danes Amerika. Podrektor zavoda p. Sammariello je 23. septembra 1940 sporočil župniku, da zavod sprejema novega kandidata, vzdrževalnina naj bi znašala mesečno 25 lir. Na ponovno župnikovo prošnjo so le to znižali na dvajset lir mesečno. Dan prihoda je bil določen na 24. oktober. Najbolj se je razveselil tega obvestila Lojze, ki je takrat že končal tretji---- razred gimnazije. Domačemu župniku izraža v pismu veselje nad predvidenim srečanjem z Jankom, z domačinom. To je povsem razumljivo, saj Lojze od svojega odhoda še ni bil doma, pa tudi nobenega obiska ni bil deležen. Vzrok je bil verjetno v ceni vozovnice, ki je za obe smeri veljala 200 lir, kar je predstavljalo prodajo dveh in pol hektolitrov vina ali pa desetmesečni prispevek za zavodsko vzdrževalnino. V naslednjem pismu izraža Lojze župniku željo, da bi šel novemu sošolcu naproti, vendar mu rektor tega ne dovoli. Medtem so se dogodki, ki so odločali o nadaljnji Jankovi usodi, odvijali še po drugem tiru. V začetku septembra 1940 leta se je župnik v dorn-berškem župnišču srečal z jezuitskim p. Amilcarom Guaito. Ta je bil rektor zavoda ali malega semenišča s približno 70 gojenci, ki je bil podoben onemu v bližini Bergama, le da je ta bil blizu Piacenze. V razgovoru je župnik pojasnil, da želi, da bi Tonček 'iz kasarne' in Janko začela srednješolsko šolanje v zavodu. Temu razgovoru je sledilo pismo, ki ga je župnik pisal rektorju zavoda Scuola apostolica Roncovero di Bettola pri Piacenzi. Rektorjev odgovor je bil takojšen, pritrdilen za Janka, za 13-letnega Tončka pa je izrazil pomisleke, ker ta ni še končal petrazredne osnovne šole. Določil je dan odhoda oz. prihoda za 11. september 1940 in vzdrževalnino v znesku 500 lir letno. Časovno je bilo nemogoče izvesti vse potrebno, pa tudi vprašanje vzdrževalnine ni bilo za župnika še rešeno. Iz pisnega dogovarjanja izvemo, da se je župniku posrečilo znižati vzdrževalnino na 250 lir letno, Tonček pa ostane na seznamu nadaljnih kandidatov. Za Janka je v vasi potekala nabirka. Nabirala sta Janko sam in njegovi nesojeni sošolec Tonček. Glavni prispevek je bil župnikov in sicer kar 50 lir, šest darovalcev pa 10 lir, drugi manj, vsega se je nabralo 165 lir; vozovnica je veljala 102 liri, ostalo je bilo za začetne stroške. Po vsej verjetnosti je bil prav četrtek, 24. oktobra 1940, ko je Janko prispel v zavod pri Piacenzi. Lojze je doživel veliko razočaranje, ko je zvedel, da pojde Janko študirat drugam. Zgubil je upanje, da bi po treh letih spet lahko spregovoril v svojem jeziku. Šolanje zanj ni bilo prijetno, saj je po tretjerazredni vaški šoli, brez predhodne priprave in brez znanja italijanščine, "padel" v zahtevno srednjo šolo, kjer so bili njegovi sošolci mlajši in tujci. S težavo se je prebil do 4. razreda, ki ga ni dovršil in so ga zato junija 1941 odpustili iz zavoda. Na zavodu v Piacenzi ga niso hoteli sprejeti, prav tako ne v goriško semenišče. Svetovali so mu dopisno šolo, da bi lahko opravil izpite. Naslednje leto je res z vso zagnanostjo nadaljeval šolanje potom dopisne šole v Rimu. Nastopilo je leto 1943, ki je pomenilo popolen preobrat v svetovnih dogajanjih. Devetnajstletni Lojze se je vključil v osvobodilno gibanje, čeprav ni imelo več za simbol slovenske trobojnice. Septembra 1943 je bil mobiliziran v partizane; v najhujši zimi februarja 1944 so se enote iz zbirališča na Čavnu prebijale preko Lokev, Čepovana, Trebuše, Šentviške gore v Benečijo. Z njimi je bil tudi Lojze. Bil je pri kuhinjski enoti zadolžen za prenos in prevoz. Okrog 20. februarja 1944 je prišlo v gornjih Brdih do spopada s sovražnikovimi enotami. Padlo je sedemnajst partizanov, med njimi tudi Lojze. Naslednji dan so Nemci na tem mestu pobili še pet civilistov. Vrnimo se nazaj k Janku. Z veseljem je vstopil v zavod pri Piacenzi in o tem v začetku novembra 1940 poročal župniku. S pridnostjo in marljivostjo je premostil začetne težave, zlasti težave zaradi neznanja jezika. Napredoval je tako, da je lahko ob koncu šolskega leta uspešno položil sprejemni izpit za vstop v srednjo šolo in izpit za prvi razred gimnazije. V juliju 1941 je lahko odšel domov na enomesečne zaslužene počitnice. Podjetni župnik je nameraval poslati v isti zavod tudi dvanajstletnega Florjana (Cvetkota), ki je sicer dospel do zavoda, a se v njem ni znašel; mučilo ga je močno domotožje. Zaradi vojnih razmer in težav z zagotavljanjem sredstev in hrane je moral zavod odpustiti domov več gojencev, tako v začetku decembra 1941 tudi Cvetkota. Maja 1942 leta je rektor zavoda sporočil župniku, da namerava med počitnicami zadržati v zavodu gojence s področij ogroženih zaradi vojne. Med temi gojenci je bil tudi Janko. Rektor pa ga je hotel zadržati tudi, ker je menil, da bi lahko v njem dozorel poklic jezuita-misijonarja. Novo šolsko leto se je začelo kot običajno z duhovnimi vajami. Decembra 1942 leta je pisal Janko župniku, da je moral prekiniti študij zaradi nenehnega glavobola. Doslej je pisal domov in župniku v slovenščini, odslej pa bo moral po ukazu zavodskega vodstva pisati le v italijanščini ali latinščini. Ob koncu šolskega leta so želeli starši in družina, naj se Janko vrne vsaj za mesec dni domov. Rektor ni zaupal župniku, zato je prosil sobrate v Gorici, naj poizvejo čemu želijo starši, da se Janko vrne domov. Odgovor iz Gorice je prišel, in sicer, da mama želi, naj se sin Janko vrne vsaj za mesec dni. Njena skrb v tistih nevarnih mesecih je bila velika, a Janko se kljub temu ni vrnil. Ostal je v zavodu. Verjetno bi se njegova življenjska pot odvijala drugače, če bi res prišel domov. Tisto poletje se je začela mobilizacija tudi mlajših letnikov v italijansko vojsko; drugi so pa odšli v partizane. Jankov starejši brat je bil mobiliziran v italijansko vojsko, petdesetletnega očeta pa je skupaj z drugimi 21 domačini marca 1943 aretirala italijanska policija po izdajstvu "Črnega Martina." Septembra 1943 se je začel kruti "začetek konca", ki je v poldrugem letu zahteval krvni davek 40 domačinov. Janko se je občasno oglašal s pozdravi župniku in ga seznanjal, da se bojijo bombnih napadov in da so večkrat lačni. Poleti 1944, po končanem četrtem razredu gimnazije, ni bilo niti misliti na kakršenkoli odhod domov. Zadnje vojno šolsko leto 1944-45 je potekalo v negotovosti in lakoti; zavodska uprava ni več branila odhodov domov, zato se je število gojencev vedno bolj krčilo. Domov je Janko lahko odšel šele, ko je bilo konec vojne v začetku maja 1945. Gojenci, sestradani in oslabeli, ne da bi zaključili zadnjih izpitov, so zapuščali zavod. Janko se je odpravil domov z dvema lažjima kovčkoma. Do Vicenze je sicer dospel tako, da je več ur, dan in noč, čakal na vlak. Na postaji, ko je čakal na zvezo za Benetke, je zaradi preutrujenosti zaspal. Ko se je po nekaj urah zbudil, ni bilo ne vlaka ne kovčkov. Zgubil je vse svoje skrbno zbirane 'dragocenosti' in tudi vse dokumente. Doma ga je čakalo težko stanje ob pomanjkanju vsega, vendar pa veselje, da so vsi v družini še živi. Čeprav se je oče, sicer komaj živ, vrnil iz nemškega taborišča, prav tako brat od partizanov. Janko ni imel doma kaj početi, zato je sklenil, da zaključi šolski letnik. V začetku septembra je bil v Bresci, kjer je želel zaključiti peti razred s privatnim izpitom na uradno priznani šoli. V začetku oktobra je pisal župniku, da je končal vse izpite, da se bo vrnil v Piacenzo po svoje stvari in da bo čakal na odločitev predstojnikov glede možnosti sprejema v no-viciat. Štirje patri, izpraševalci o poklicu, so mu namignili, da bi bil lahko sprejet šele naslednje leto. Janko ni bil sprejet v noviciat, zato se je vrnil domov, kjer pa razmere niso bile preveč prijazne. Čeprav se je oče vrnil iz taborišča in brat od partizanov, mu ni nihče ponudil možnosti za nadaljnje šolanje ali primerne službe. Dotedanje šolanje v verskem zavodu pa mu je prineslo celo črno piko, ki je tedanje oblasti niso mogle spregledati. V najhujši zimi, januarja 1947, ko si je Janko nekoliko opomogel, se je odločil, da si poišče drugo življenjsko pot. Preko "demar-kacijske črte" je prišel v takratno zavezniško cono A in se začasno ustavil v Gorici. Ko so ga opozorili, da bi bila neposredna bližina meje nevarna, se je pomaknil v Milan. V nekem samostanu so mu dali zasilno zatočišče. Študije, mogoče ne ravno v semenišču, bi v Italiji lahko nadaljeval, vendar bi moral sprejeti "status" pregnanca in oditi v zbirno taborišče pri Neaplju. Končno se je lahko na pomlad 1950 vkrcal na ladjo, ki ga je odpeljala na dolgo pot in je prispel v Sydney 15. aprila 1950. Avstralija mu je postala nova domovina, domači kraji pa so mu za vedno ostali drag spomin. Tako je Janko s Planine ponesel del svojega domačega slovenskega sveta v daljno deželo. MARIJI V ČAST, „ , , Ivan Ko bal Zapel bi pesmi trikrat sto na čast Mariji, zmagi moji. Brez Nje nikakor ne bi šlo, prehudi bijejo se boji. Ob svitu novih časov dneva, ko zarja res za nas žari, ko temna noč za nas mineva, miru Kraljica nas svari: "Poslušajte me, narod moj, ne bo vam žal; z menoj molite! Ni vreden vas noben opoj: življenje svoje prenovite! Državniki, voditelji, visoke, veleslavne glave, vaš stolček majavo stoji ko delate brez volje prave. Slovenec ni ne slep ne gluh, marveč čez vse marljiv in priden. Naj vsakdo si zasluži kruh, naj trud bo splošen, umen, viden!" "Poslušamo Te, Rajska mati. Le kdo bi Tebi ne bil vdan? S Teboj se nimamo kaj bati, ko svetel se zaznava dan. Danica naša, to si Ti. Poslušaj naše želje vroče! Marijin narod, to smo mi, to narod naš v večini hoče." Angel Kosmač Moji spomini na Lanišče (1947-1997) Preteklega avgusta so se v Lanišču v Cičeriji v Istri spomnili tragičnih dogodkov izpred 50 let, ki gredo pod imenom "Krvava birma v Lanišču". Ubit je bil mladi hrvaški duhovnik Miro Bulešič, zelo blizu mučeniške smrti pa £ta bila tudi dva slovenska duhovnika dr. Jakob Ukmar iz Trsta in g. Štefan Cek, takratni župnik v Lanišču. Oba sta že davno pokojna; prvi je pokopan v Škednju pri Trstu, drugi pa v Dekanih pri Kopru. Miro Bulešič je danes pokopan v svoji rojstni župniji Svetvinčenat v južni Istri in se je zanj začel postopek za proglasitev med blažene. Tudi ostala dva bi zaslužila isti postopek. Sicer sta gotovo že v večni blaženosti pri Bogu. Vse tri duhovnike-mučence sem dobro poznal ter jih videl še nekaj dni pred tistimi tragičnimi dogodki. Vendar bi rad še prej opozoril na druge pomembne dogodke, ki so se odigrali v tistih dneh in o katerih ni bilo še nič napisanega. Zaslužili bi, da bi jih imenovali "Slovensko Lanišče", ker bi lahko bili veliko bolj tragični. Samo določene okoliščine so pripomogle, da do tega ni prišlo. Hvala Bogu, da se je vse dobro izteklo. Slovenska birma gjjQ je nekaj prec) dogodki v Lanišču, točneje v pe-v Kubedu tejc^ 22. avgusta 1947, samo nekaj tednov pred zaključkom znane pariške mirovne konference. Napovedana je bila sv. birma za slovenske otroke v Kubedu, vendar tako, da bi se je udeležili birmanski kandidati iz bližnje okolice, kjer ni bilo birme že sedem let, to se pravi ves čas vojne in po njej. Birmancev je bilo kar 888. Naravno, da v cerkvi ni bilo prostora za tako veliko število otrok in botrov! Zato smo jih razporedili po obširnem prostoru pred župnijsko cerkvijo vse do velikega zidu ali stebra, ki je nekak ostanek starega gradu ali trdnjave, kjer se je pred dobrimi sto leti (1870) vršil znani tabor istrskih Slovencev, na katerega še danes spominja posebna plošča. Med temi otroci je bilo 65 takih, katere sem sam pripravil v svojih treh duhovnijah ter jih pripeljal v Kubed. Veliko je bilo pričakovanje tega praznovanja, ker še nismo nič vedeli, kako so komunisti že pred nekaj dnevi šiloma preprečili birmovanje v Tinjanu pri Pazinu v Hrvaški Istri. Pozno zvečer pred birmo sem doživel obisk: prišel je k meni župljan, ki je sicer prihajal iz verne družine, v cerkev pa ni več redno hodil. Domači so ga opravičevali na ta način, češ da se je začel mešati v politiko in v cerkev ne sme več prihajati. Sam sem zvedel, da se je vpisal v partijo in postal zaupnik OZNE. Do Cerkve in duhovnikov pa je bil še vedno prijazen. Zato sem bil tega nočnega obiska tudi vesel. In kaj mi je mož povedal? Bil je bolj kratek; zato se njegovih besed še danes spominjam. "Jutri imate birmo v Kubedu. Bodite duhovniki previdni. Lahko se marsikaj zgodi. Ne pozabite, da stoji cerkev v Kubedu na___ skali in ta skala bi znala biti tudi rdeča, krvava. Bodite previdni!" Je ponovil in se poslovil. Rad bi ga še kaj vprašal: kaj naj bi se zgodilo v Kubedu naslednji dan. Vendar se mi ni zdelo tako važno. V resnici nisem verjel, da bi se moglo kaj zgoditi, že zaradi otrok ne. Preveč je bilo veselega pričakovanja in truda, zlasti zadnje dni. Poleg otrok je bilo vsaj nekaj sto župlja-nov pri spovedi, botrov in staršev. Tudi če bi se hotel s kom posvetovati, s sobrati-duhovniki ali starši, ni bilo več časa. Seveda tudi zaspati nisem mogel tisto noč, ki je bila že itak tako kratka. Že navsezgodaj so se namreč oglašali ljudje na vasi. Skoraj vsaka družina birmancev je pripravljala svoj voz. Nanj so položili poleg sedežev še kaj hrane in pijače za ves dan. Vse je bilo okrašeno s cvetjem in zelenjem, tudi konji in voli, da je bilo nekaj edinstvenega, kar se morda še ni zgodilo. Matere so otroke oblačile za praznik. Morda so bili še največji problem čeveljčki, ki jih niso vsi imeli. Zato smo se dogovorili, naj bi bili vsi otroci v copatkah, saj je bilo poletje, da ne bi bilo prevelike razlike med njimi. Že zgodaj se je začela pomikati dolga procesija okrašenih vozov po makadamski cesti proti Kubedu, saj je vožnja trajala kar nekaj ur. Po poti je bilo razpoloženje na višku: veliko petja in molitve, čeprav so bili otroci še dokaj zaspani. Pred vasjo so se vozovi ustavili in našli prostor na travniku ali v kakem dvorišču ali enostavno na cesti, če je bila dovolj široka. Vsi smo se počasi vzpenjali navzgor proti cerkvi, kjer so se zbirale že druge množice otrok in odraslih. Začelo se je urejanje otrok in botrov v cerkvi in pred cerkvijo, ko je sonce že pripekalo in oznanjalo jasen in topel dan. Stopil sem v župnišče in našel duhovnike že v sprevodu, pripravljene, da se napotijo proti cerkvi. Med njimi g. Jakob Ukmar, ki naj bi delil sv. birmo, in njegov pomočnik iz Pazina prof. Miro Bulešič. Vseh skupaj sem naštel 17 duhovnikov, ki so skoraj vsi pripeljali svoje birmance. Kmalu so se oglasili tudi zvonovi in oznanjali skorajšnji začetek praznika. In takrat nekdo močno potrka na vrata. Domači župnik gre odpirat, se kmalu vrne in naznani glasno dva gosta: "Monsinjor, tukaj je OZNA, ki želi govoriti z vami." In kakšno je bilo vprašanje, ki smo ga vsi prisotni slišali? "Kje je škof Santin? Radi bi ga videli in govorili z njim." G. Ukmar je moral pojasniti, da škofa ne bo na birmo in da ga on nadomestuje. In še eno vprašanje: "Po kakšni poti je prišel g. Ukmar s svojim spremljevalcem v Kubed?" Spet je bilo treba pojasnjevati, da sta prišla naravnost iz Pazina preko Buzeta. Zaenkrat je bilo tega zasliševanja dovolj in novodošla gosta sta se v nekaki zadregi poslovila. Vsi ostali smo se napotili v cerkev. Birma se je tako srečno začela in prav tako končala po skoraj dveurnem obredu v cerkvi in pred cerkvijo. Sonce je pripekalo, vendar je vse potekalo v najlepšem redu. Otroci s starši in botri so se vrnili k svojim vozovom in tam zaužili svoje kosilo, ki so ga mamice skrbno pripravile že prejšnji večer ali zgodaj zjutraj. Nekateri so našli prostor tudi po gostilnah in privatnih domovih. Duhovniki smo se vrnili v župnišče in se vsedli k mizi za skupno kosilo, ki ga je pripra- vil domači župnik ob sodelovanju župljanov. Ni trajalo dolgo, ko je spet potrkalo na vrata župnišča in pojavila sta se spet prejšnja gosta. Spet sta povpraševala po škofu in zakaj ni sam prišel, ko so nekateri birmanci prišli celo iz Trsta. Hotela sta tudi pogledati po hiši, če ne bi bil kdo kje skrit. Končno sta se poslovila. Kosilo smo sicer pospravili, vendar ne brez zaskrbljenosti in slutenj, kaj je imela OZNA v načrtu za birmo v Kubedu. Domači župnik nam je pri kosilu povedal med drugim, da je bil v vasi pred nekaj dnevi javni sestanek, na katerem so obravnavali skoraj samo vprašanje birme v Kubedu. Rečeno je bilo, da škof Santin absolutno ne sme priti v vas, ker "je zločinec, ubijalec in še kaj". Pa tudi drugi ne, "ki bi bili z njim kompromitirani..." G. Ukmar pa je dostavil, da je pooblastilo za birmovanje dobil naravnost od sv. očeta v Rimu. Privatno nam je g. Ukmar še to povedal, da "je Sv. stolica naravnost zabičala škofu, naj ostane strogo tajno do zadnjega trenutka, kdo je pooblaščen za birmovanje". Med obedom je prišla do izraza še enkrat vsebina pogovora, ki ga je imel g. Ukmar v cerkvi: smisel praznika Brezmadežnega Srca Marijinega. V Srcu Marijinem namreč Cerkev časti njeno notranjo lepoto in veličino. In praznik se je vpeljal v času, ko se notranja vrednota človeka zanika in se poveličuje le zunanja. Seveda je padla beseda tudi na skorajšnji zaključek mirovne konference v Parizu. Ko bi prišlo do priključitve Istre k Jugoslaviji, bi bil takoj imenovan Apostolski administrator, ki bi lahko takoj tudi birmo-val. Če pa ostane vse pri status quo, bo še naprej vse odločal škof Santin... O samem dnevu birme v Kubedu je župnik Ivan Budin še isti dan zjutraj napisal v Kroniko, v kakšni stiski se je nahajal, ker vse do zadnjega trenutka ni vedel, kdo bo birmovalec, dokler se ni nepričakovano pojavil g. Ukmar s svojim spremljevalcem iz Pazina. Smemo skleniti, da so bili v podobni stiski komunistični aktivisti, ki bi morali birmo preprečiti... "22.VIII. Dan sv. birme: Grozno trpljenje! Ni nikakega glasu, kdo pride birmat. Ljudstvo se že nabira. In morda nihče ne pride, ne škof, ne njegov pooblaščenec. Strahotna sramota pade na nas duhovnike... Kaj bo partija naredila z nami?" Po končani birmi pa beleži ista Kronika sledeče: "Dne 23.VIII. - Dan po sv. birmi! Quam bonus est Deus (Kako dober je Bog). Brezmadežno Srce Marijino je naklonilo nedopovedljivo tolažbo. Prišel je Angelus Domini (Angel Gospodov) v osebi msgr. J. Ukmarja. Vsa stvar je sijajno izpadla v veliko veselje dobrim katoličanom in v osramočenje partijcem..." K temu poročilu bi lahko dodali še seznam župnij, ki so s svojimi birmanci sodelovale pri birmi, in število birmancev, kakor je razvidno iz iste župnijske kronike. Skupno število birmancev je bilo 888 in so prihajali iz 22 župnij: iz Predloke 171, iz Sočerge-Movraža 134, iz Trušk 119, iz Ko-štabone-Pomjana 94, iz Gradina-Pregare 65, iz Lazareta (Bertoki) 63, iz Kort nad Izolo 72, iz Smarij pri Kopru 38, iz Marezig 17, iz Kopra 10, iz Sv. Antona pri Kopru 9, iz Ospa 7, iz Trsta 1, iz Dekanov-Tinjana 7, iz Milj 1, iz Kontovela pri Trstu 1, iz Krkavč 3, iz Kubeda 65. Po birmi v Kubedu pQ 0bec[u v župnišču sem se poslovil od sobratov-duhovnikov; še posebno od g. Ukmarja, kateremu sem želel, da bi srečno nadaljeval s podelitvijo birme tudi v Hrvaški Istri. Vzel sem slovo tudi od mladega prof. Mira Bulešiča, kateremu sem obljubil, da ga bom kmalu obiskal v Pazinu, kjer je bil podravnatelj semenišča. Tako sem se lahko vrnil med svoje ljudi, ki so se hladili v senci svojih vozov. Ugotovil sem, da je bilo razpoloženje na višku. Le s težavo sem nekatere pripravil, da bi se vrnili domov v svoje kraje. Marsikateri je že pregloboko pogledal v kozarec, da so bili vsi dokaj zgovorni in veseli. Kdo jim ne bi privoščil nekaj veselja, ko so bili časi tako burni in težki. Po poti domov se ni nič hudega zgodilo. Saj takrat tudi prometa ni bilo, da ne govorimo o avtomobilih, ki jih nismo nikjer srečali, razen nekaj redkih v Kubedu s tržaškimi tablicami, s katerimi so se pripeljali sicer redki birmanci s Tržaškega. Mislim, da sem že naslednji dan poiskal prijatelja-župljana, zaupnika OZNE, ki mi je bil napovedal težke dogodke v Kubedu. Vprašal sem ga, kako da se ni nič zgodilo, česar smo se bali. Odgovor je bil sledeči: "Naši ljudje so dolgo čakali na mostu čez Režano, da bo prišel škof. Nasprotno so prihajali iz Trsta avtomobili birmancev in botrov, česar nismo predvidevali. To nas je nekoliko zmedlo in prav zato sta prišla dva tovariša poizvedovat v župnišče. Nastopila je splošna negotovost, kaj in kako naprej. Naši možje so potrebovali časa za posvetovanje in čakali nova navodila od zgoraj. Zlasti so se zbali, da bodo v Trstu prehitro zvedeli, kar bi se zgodilo v Kubedu. Bodite zadovoljni, da je bilo tako. Jaz sem se bal za vas in za druge duhovnike. Zato sem rekel, da bodite previdni in mislite na skalo, na kateri stoji cerkev..." Poznejši dogodki v Buzetu in Lanišču so dali možu prav. Dostavil je še, da si je tudi sam prizadeval, da bi ne prišlo do hudega. In jaz sem mu verjel in sem mu še danes hvaležen za njegovo skoraj junaško pričevanje. Ko sem kdaj na poti v tiste njegove kraje, ne pozabim pohiteti na njegov grob, da se mu še z molitvijo zahvalim za njegovo prijateljstvo. Mislim, da je bilo takih mož v tistih časih veliko in so veliko trpeli v svoji notranji stiski, postavljeni pri svojih odločitvah med križem ter srpom in kladivom. Naj še to povem, da na poti skozi Kubed rad še danes pogledam proti tisti veliki skali, ki bi lahko postala daritveni oltar za mučeništvo slovenskih duhovnikov. Večkrat se tudi vprašujem, kako da sem od vseh takrat prisotnih duhovnikov danes še edini pri življenju . Odgovor je morda najti v Božji volji, da vsaj nekdo pričuje danes o tistih težkih časih ter o načrtih nasprotnikov Cerkve, da bi čimprej izbrisali vero iz src naših ljudi. Mislim, da nam je rešitev iz hude stiske izprosilo Brezmadežno Srce Marijino, ki smo ga tistega dne, 22. avgusta 1947, na osmi dan po Velikem šmarnu, častili in praznovali. Onemogočena Birmovanje bi se moralo nadaljevati v Hrvaški Istri, birma v Buzetu začenši v Buzetu, in to že naslednjega dne, v soboto, 23. avgusta. V cerkvi je bilo zbranih nad 250 birmancev s svojimi botri in starši. Med sv. mašo je udrla v cerkev številna skupina organiziranih nasilnežev, ki so z velikim hruščem in kričanjem podili ljudi iz cerkve. Nekateri od botrov so se upirali, češ da se niso borili pri partizanih za to, da bi sedaj morali iz cerkve. Aktivisti so take kar pretepli ter jih izročili milici, iki jih je zvezala in peljala v zapor. Duhovniki so nadaljevali s sv. mašo pri oltarju, a so kmalu začeli padati nanje paradižniki in jajca. Nasilneži so začeli v cerkvi plesati kolo in kaditi, da so morali duhovniki mašo prekiniti in se umakniti v zakristijo. Tudi cerkvene pevce so spodili s kora ob kričanju: "Ven s fašisti!" Zanimivo je tudi, kaj se je pripetilo mlademu duhovniku Miru Bulešiču, ki je spremljal g. Ukmarja pri birmovanju. Ko je stal pred oltarjem, se mu je približala neka ženska, ga povlekla za roket in mu z ironijo glasno rekla: "Pojdi z nami, tovariš! Ti si lep in mlad." In odgovor hrvaškega duhovnika, potem ko se je otresel roke: "Da, grem z vami, z mojim narodom, ampak tako!" - In pri tem je pokazal z roko na talar. Nekateri od birmancev s svojimi botri so poskusili tudi pozneje priti v cerkev in prositi za sv. birmo, vendar se jim to ni posrečilo, ker so jih rdeči aktivisti še enkrat nagnali iz cerkve. Zgodilo se je tudi to, da se je pritožil čez to početje v cerkvi bližnji župnik iz Sovinjaka, g. Srečko Štifanič, ki je takrat zastopal buzetski okraj v parlamentu v Zagrebu in je sam pripeljal v Buzet otroke za birmo. Tudi njemu se ni posrečilo ugovarjati ne pri predsedniku mestne uprave ne pri policiji. Saj ga je policijski načelnik podporočnik Tomaž cinično zavrnil z besedami, "da v cerkev ne sega njegova oblast..." Ko so se duhovniki iz cerkve vračali v župnišče, med njimi je bil tudi poznejši župnik na Opčinah Natal Silvani, so lahko slišali nekaj zlobnih glasov: "Lepo je bilo danes v Buzetu. A boste videli, da bo še lepše jutri v Lanišču." Kar bi lahko pomenilo, da so bili izgredi v Buzetu le bližnja priprava in generalka za dogodke naslednjega dne v Lanišču. V obeh krajih je bilo vse natančno pripravljeno. Človek se samo vprašuje, kako ni za partijo prav nič pomenila mirovna konferenca v Parizu, kjer so se borili za priključitev Istre k Jugoslaviji tudi istrski, hrvaški in slovenski duhovniki. Morda bi bil izid Konference v Parizu za Jugoslavijo veliko bolj ugoden, če se ne bi prav v tistih dneh dogajala v Istri tako nerazumljiva dejanja, da je ves svet postal pozoren in neprijetno prizadet. To poročilo o dogodkih v Buzetu moramo vsekakor dopolniti z bolj razveseljivo novico, da se je na isto soboto le nekje vršila sv. birma. Nekaterim otrokom in botrom je bilo namreč bolj zaupno sporočeno, da bo v popoldanskih urah sv. birma v Černici, to je v kraju, ki je nekaj kilometrov oddaljen od Buzeta. Mnogi so se res tja napotili, seveda peš, medtem ko sta se g. Ukmar in Miro Bulešič peljala tja z avtomobilom in srečno prispela do cilja. Vse se je prav izteklo in birma se je mirno zaključila. Morda tudi zato, ker partija ni predvidevala take možnosti in se zanjo ni pripravila. G. Ukmar se je zato s svojim spremljevalcem po opravljeni birmi v Crnici lahko mirno odpeljal v Lanišče. Tam sta lahko prespala in se odpočila v pričakovanju novih dogodkov, ki so ju čakali naslednjega dne, v nedeljo, 24. avgusta, na god sv. Jerneja apostola. Se majhen spomin iz Crnice. Ko so se ljudje peš vračali od birme, je g. Marija Merlič (mati sedanjega župnika v Lanišču) vprašala Mira Bulešiča: "Gospod, ali se kaj bojite po vsem tem, kar se je zgodilo v Buzetu?" Odgovor mladega duhovnika je bil: "Enkrat je treba umreti." Morda se je že zavedal take možnosti in se nanjo pripravil. Krvava birma v Lanišču Duhovnik Miro Bulešič Po dogodkih v Tinjanu pri Pazinu in v bližnjem Buzetu, kjer je bila birma povsem onemogočena, je bilo župniku Štefanu Ceku in mnogim župljanom v Lanišču, zlasti onim, ki so imeli otroke med birmanskimi kandidati, dovolj jasno, da se lahko podobni izgredi ponovijo tudi pri njih. Znamenj je bilo kar dovolj tudi med ljudmi, zlasti na podružnicah, kjer se je o taki možnosti skoraj že javno govorilo. Po posvetovanju z g. Ukmarjem je bilo že na predvečer praznika dogovorjeno, da bi sv. mašo z birmo premaknili za eno uro bolj zgodaj. Nekateri starši in župljani so se prav tako dogovorili, da bodo glavna cerkvena vrata ostala zaprta in bodo otroci prihajali v cerkev skozi zakristijo. Vsaj nekateri bolj pogumni župljani naj bi ostali zunaj pred cerkvijo, da preprečijo morebitne izgrede in zavrnejo morebitne napadalce. To se jim je zdelo še posebno potrebno, ker se je pred nekaj dnevi domača milica umaknila nenapovedano v Buzet in ni bilo računati na njeno pomoč. Komunistični aktivisti so res kmalu prišli in hoteli po glavnih vratih v cerkev. Ker so bila ta zaprta, so začeli napadati branitelje. Tako se je vnela prava bitka tudi s kamenjem in drugimi sredstvi. Medtem se je v cerkvi birmovanje zaključilo. Nekaj otrok in botrov pa je nekoliko zakasnilo, ker niso pravočasno zvedeli za spremembo urnika. Ti so počakali pred župni-ščem, da bodo tam sprejeli sv. birmo. Ko je bilo birmovanja v cerkvi konec, so se res vsi trije duhovniki umaknili v župnišče. To se je posrečilo brez velikih težav tudi zato, ker se je takrat pojavila milica, ki je prej ni bilo v vasi. To je bilo za branitelje pred cerkvijo znamenje, da niso več potrebni za vzdrževanje reda okrog cerkve in so se postopoma umaknili. Prav to pa je postalo usodno. Tukaj se ravno začenja zadnje poglavje dogodkov, ki so se odvijali pred župniščem in v župnišču ob prisotnosti varnostnih organov. V župnišče so namreč udrli nekateri prejšnjih napadalcev izpred cerkve in začeli svoje smrtonosno delo. Mladega duhovnika Mira Bulešiča so našli takoj v pritličju v župnijskem uradu in mu hladnokrvno potisnili nož v grlo, v glavno žilo. Kri je naglo brizgnila v steno in na tla, da je v kratkem času izkrvavel. Bilo je okrog 11. ure predpoldne. Kmalu potem so nekatere žene iz Lanišča videle moža, ki si je javno pri "fontani" pral krvave roke in nož ter jezno ponavljal besede: "Jaz se ti darujem. Jezus, sprejmi mojo dušo." To so bile zadnje besede Mira Bulešiča, ki jih je ubijalec malo prej slišal in ponavljal sebi in drugim. Verjetno jih ni več pozabil. Drugi napadalci so iskali g. Ukmarja, ki se je mudil v svoji sobi v prvem nadstropju in se želel nekoliko odpočiti. Našli so ga še oblečenega v ta-larju. Nekdo je zgrabil stolico in z njo udarjal po njegovi glavi, dokler se ni stolica razbila in je duhovnik padel na tla nezavesten v mlako krvi. Prepričani so bili, da je mrtev, zato so ga pustili na tleh. Nekdo od napadalcev je odprl okno in zakričal svojim pajdašom na trgu: "Končano je!" Odgovor je bil: "Tako je!" Treba je bilo poiskati še tretjega duhovnika, to se pravi župnika Ceka, s katerim so imeli napadalci še posebne račune. Da ga niso našli, je samo zasluga njegove dobre matere, ki je iz kuhinje gledala nasilneže, ko so se bližali župnišču. Takoj je tekla k sinu in ga naravnost prisilila, da se je skril za žaklje moke pod stopnicami, ki so jih prejšnje dni pripeljali iz mlina. Nekdo je sicer poskusil odpirati prostor, a so se vrata upirala in se je umaknil. Tako je iznajdljiva mati rešila gotove smrti svojega sina - duhovnika. Njemu so bile namreč namenjene kar vislice, ki so jih nekaj dni pozneje našli na podstrešju. To bi odgovarjalo kriku nekaterih nasilnežev: "Kje je ta tretji? Dajte, obesimo ga!" V tej svoji nemoči in jezi, da niso našli župnika Ceka, so šli na dvorišče in se znesli nad starim črnim taksi - avtomobilom, s katerimi sta se gg. Uk-mar in Bulešič pripeljala iz Pazina. S tem je bila tragedija zaključena. Sedaj je lahko prišla na vrsto policija ali milica, ki je ljudi spravila iz župnišča: najprej župnikovo mater, ki ni smela niti poiskati svojega sina. Pred vrata župnišča so postavili stražo. Ljudje domačini so v žalosti gledali s trga ta "zapečateni grob", kakor so rekli. Verne župljane iz Lanišča se je namreč lotila velika žalost, da so prav njihovi ljudje zakrivili tako hude zločine. Mislili so, da so vsi trije duhovniki mrtvi. Nastala je velika tišina, kakor na Veliki petek. Nekatere ženske so druga drugo povabile k molitvi v cerkev za pokojne duhovnike. Nabralo se je kar precej ljudi, tudi mož in otrok. Ko je v župnišču nastala grobna tišina, je iz svojega skrivališča prišel župnik Štefan Cek in začel previdno iskati svoja dva sobrata. Našel je mrtvega Mira Bulešiča, kateremu ni mogel več pomagati. Zgoraj v spalni sobi je poleg polomljene stolice in postelje našel težko ranjenega v mlaki krvi g. Ukmarja. Nudil mu je prvo pomoč; ustavil mu je krvavitev in ga zavil v plahto. Kaj se je se zgodilo pQzno popoldne, nekako ob 5. uri, je prišla iz Buze- popoldne in zvečer ta neke vrste komisija. Glavna osebnost je bil zdravnik iz Roča, dr. Argentieri. Ta je mogel samo ugotoviti smrt mladega prof. Bulešiča in obvezal, kakor je mogel, rane g. Ukmarja, ki se je polagoma o-svestil. Ko je komisija odpotovala, je načelnik milice povabil neke domačine, da so oprali krvave madeže in položili mrtvo truplo g. Bulešiča na mizo, ga oprali in oblekli. Sedaj so lahko videli tudi svojega župnika, o katerem so mislili, da je mrtev. Vendar to srečanje ni trajalo dolgo, ker je privozil pred župnišče manjši kamion, kjer so v kabino namestili g. Ukmarja, zadaj med dva stražnika pa župnika Ceka. Marsikomu je bilo jasno, da svojega župnika ne bodo več videli. Kamion je oba duhovnika pripeljal v pazinsko semenišče, kjer je g. Štefan Cek ostal čez noč, g. Ukmarja pa so še ponoči odpeljali na Reko, ko so ugotovili, da nujno potrebuje zdravniško oskrbo. Ostal je pod stražo skoraj mesec dni. Njegovo zdravje se je postopoma vračalo zlasti po prizadevanju neke bolniške sestre, s. Klementine, ki se je veliko trudila, da bi ga spravila na noge. To je bilo po godu tudi oblastem, ki so ga hotele kmalu postaviti pred sodišče. Kaj se je medtem godilo v Lanišču? Že ponoči so se začele aretacije domačinov, ki so sodelovali pri pretepanju pred cerkvijo, medtem ko je v cerkvi potekala birma. Predvsem so prišli na vrsto možje in žene, ki so branili dostop do cerkve rdečim aktivistom. Aresti so se nadaljevali tudi naslednjega dne. Nekaj med njimi je bilo tudi nasilnežev, ki so vdrli v župnišče in prinašali smrt. V torek, 26. avgusta, je bil pogreb prof. Mira Bulešiča. Iz rojstne vasi je prišla pokojnikova mati Lucija, brat Josip in sestri Zora in Lucija. Vsi bi radi, da bi pokojnikovo truplo prenesli na domače pokopališče v Svet-vinčenat. Tega komunistične oblasti niso dovolile, da se ne bi zbrale prevelike množice vernikov. Pogreb je torej moral biti v Lanišču. Vodil ga je pokojnikov dobrotnik, dr. Ivan Pavič, ki je edini dobil dovoljenje priti v Lanišče, ob spremstvu dveh sosednjih župnikov. Dr. Pavič je bil namreč odkril v Mirotu duhovniški poklic, ga zato poslal za eno leto v Alojzijevišče v Gorico, nato pa v koprsko semenišče, pozneje pa še na višje teološke šole v Rim. Prisotnih je bilo veliko domačih ljudi iz Lanišča, katerim oblasti niso mogle zabraniti udeležbe. Poročila pravijo, da je bil pogreb nekaj posebnega. Niso prepevali običajnih pogrebnih pesmi, ampak povsem druge, ki so oznanjale bolj velikonočno razpoloženje z globoko versko vsebino, npr. Povsod Boga, Kristus kraljuj, O Jezus, naj ti pojem, in posebno glasna in doživeta je bila znana slovenska pesem, prevedena v hrvaščino Pozdravljena, Mati dobrega sveta, ki ima tudi kitico z naslednjo vsebino: "Mati, svetuj nam v temini nevere, temni oblaki nad nami se pno; vere katoliške drage svetinje varuj, ohrani z mogočno roko." Tako je pogreb izzvenel v resnično pričevanje vere. I Župnišče v Lanišču, kjer je prišlo do tragičnih dogodkov Moja pot v Lanisce y0 skr0mno poročilo o krvavih dogodkih v Lanišču ne bi bilo popolno, če ne bi dodal še nekaj svojega osebnega pričevanja v zvezi z omenjenimi dogodki. Že v nedeljo zvečer (24. avgusta) mi je nekdo sporočil, da se je v Lanišču nekaj zgodilo. Celo tržaški radio naj bi to omenil v večerni oddaji. Vendar nihče mi ni vedel kaj bolj natančnega povedati. Telefona v vasi ni bilo. Ljudje so se tudi bali govoriti, še posebno z duhovnikom. Upal sem, da bom kaj več zvedel naslednji dan, v ponedeljek. Pa spet ni bilo nič. Končno sem se v torek zjutraj sam podal na pot in to kar peš s palico v roki, čeprav je pot trajala več ur. V Buzetu nisem hotel nobenega od sobratov nadlegovati, da bi jih ne spravil v zadrego. Mahnil sem jo v Roč, kamor sem prispel v poznih popoldanskih urah. Župnik in njegova sestra sta se ravno vrnila iz Lanišča, da sem lahko imel poročila takorekoč iz prve roke. Bila sta namreč prisotna na pokopu prof. Mira Bulešiča. Želel sem vsekakor tudi sam na pot v Lanišče, da počastim mučenčev grob. Ker tistega dne to ni bilo več mogoče, sem prespal v Roču in bil že zgodaj zjutraj na nogah. Župnik ni bil več voljan, da me spremlja na pot. Privolila pa je njegova sestra, kateri je tudi župnik dal svoj pristanek. Priporočal nama je bližnjico "čez Kras", ki naj bi bila tudi bolj varna, zlasti pred policijo, ki gotovo ne bi nama dovolila pot v Lanišče. Ne spominjam se, koliko časa sva hodila. Pot je bila vsekakor dolga, vendar dovolj položna in mirna v jutranjem hladu. Ljudi nisva srečala nikjer. Kar nepričakovano zagledam pred seboj večjo vas; moja spremljevalka me je opozorila, da je to Lanišče. Bilo je potrebno še nekaj poti, da sva prišla bliže naselju. Končno me je spremljevalka opozorila, da sva blizu pokopa- _ lišča, kjer je pokopan Miro Bulešič. Z velikim ganotjem sem pokleknil na sveži grob, pokrit s svežim cvetjem. Prvič sem imel občutek, da klečim na grobu pravega mučenca, ki bo morda kdaj tudi proglašen za svetnika. . S takimi čustvi sva se s spremljevalko napotila proti vasi. Nikjer nobenega človeka, kakor da bi bila vas izumrla. Imel sem pa občutek, da me ljudje gledajo iz svojih hiš, ne da bi se upali ven. Cerkev in župnišče sva našla zaprta. Le s pomočjo svoje spremljevalke sem lahko prišel do ključa. Tako sem si ogledal cerkev, ki je bila vsa mirna po hudih nemirnih dneh. Bolj me je zanimalo župnišče. Takoj ob vhodu na levi strani je bila kuhinja, ki mi ni nič povedala, razen da se je pred dnevi zaman pripravljalo praznično kosilo, katerega se ni nobeden poslužil. Bolj zanimiv se mi je zdel župnijski urad na desni, kjer so bila na tleh vidna znamenja krvi. Se več je bilo teh znamenj na steni. Našel sem celo dovolj sveže krvi, da sem jo lahko obrisal z ovato in to pozneje spravil v škatlico, ki sem jo dolgo hranil kot dragocen zaklad. Ostala je dolgo sveža. Veliko pozneje sem pri neki preselitvi to škatlico z ovato nekam založil in izgubil. Zelo mi je bilo žal, ker je bila to relikvija mučenca. Tudi domačini iz Lani-šča so hranili to kri kot svetinjo. Po kamenitih stopnicah sem prispel v sobo v prvem nadstropju, kjer je bila spet mlaka že strjene in umazane krvi. Takoj sem razumel, da bi lahko bila tu še druga smrt uglednega birmoval-ca g. Ukmarja. Na tleh je bila še krvava razbita stolica, s katero so ga bili po glavi, na njej so bili še vidni lasje pomešani s krvjo. Tudi krvavi talar je bil na tleh. Le da je bil po sredi nekoliko razklan. Razumel sem to tako, da so g. Ukmarja našli napadalci v talarju in takega tudi pustili na tleh, misleč, da je mrtev. Pozneje mu je zdravnik, ki naj ga bi pregledal in ugotovil, da je še živ, v naglici slekel talar, da bi lepše pogledal morebitne rane in poškodbe tudi po telesu. In takega so ga tudi odpeljali na Reko v bolnico. Zal mi je bilo, da nisem s seboj odnesel vsaj razbite stolice, ki bi lahko pričala o njegovem mučeništvu. Se nekaj sem našel v sobi: srednje velik kovček, kjer je bilo spravljenega nekaj osebnega perila, katerega bi potreboval na potovanju skozi Istro ob birmovanju. V kovčku pa je bilo tudi več zavojčkov čaja, ki ga je s seboj prinesel iz Trsta in bi ga lahko potreboval na poti. Takrat mi je prišlo na misel, da bi morda g. Ukmar tudi v bolnici potreboval čistega perila in čajev. Zato sem takoj sklenil, da mu vse to nesem na Reko. Vendar sem hotel videti še kraj, kjer si je župnik Štefan Cek skoraj čudežno rešil življenje, ko ga je mati proti njegovi volji potisnila zadnji hip za žaklje v prostor pod stopnicami. Nihče me ni opozoril na vrv, ki je visela na podstrešju za morebitne vislice za župnika. To so našli pozneje. Že sem mislil, kako bi se odpravil do Reke, ko pride v župnišče župnik iz sosednje župnije Slum. Še pred nekaj leti sva skupaj sedela v šoli. Zato sem bil tega obiska izredno vesel. Povedal mi je, da je sam bil v nevarnosti, ko je v nedeljo prihajal v Lanišče in se srečal z ljudmi, ki so prav tako prihajali v vas z napadalnimi nameni. Zadnji trenutek se jim je nekam skril. Povedal mi je tudi, da je bil naslednji dan prisoten pri obdukciji trupla Mira Bulešiča, ker ga je sam zdravnik povabil kot pričo. Spominjal se je, kako je na obdukciji zdravnik priznal, da še ni videl tako zdravega človeka. Ugotovil je na telesu le dve rani na vratu, ki pa sta bili smrtonosni. Ubijalec, ki je to povzročil, je moral biti res "dober mesar". Tako se je izrazil zdravnik. Poročal mi je tudi o pogrebu prejšnjega dne, na katerem so bili prisotni tudi nekateri ožji sorodniki pok. Mira Bulešiča. Drugim, ki so prihajali tudi od drugod, ni bilo dovoljeno niti priti v vas in so jih organi službe zavrnili že v Lupoglavu. Moja pot na Reko Medtem so me opozorili, da prihaja avtobus za Reko. Takoj sem se s kovčkom g. Ukmarja napotil proti postajališču. Ugotovil sem, da to ni bil avtobus, ampak preprost kamion U.N.R.A., ki je spominjal na vojaška ameriška vozila. Bilo je nekaj sedežev ob strani in morda po sredi. Vendar potnikov ni bilo veliko. Zdeli so se mi bolj zamišljeni; vsi so bili tihi; tudi šofer ni veliko govoril, razen ko nam je delil vozne listke. Cesta je bila makadamska in je zato pot bila manj prijetna. Le bliže Reke smo naleteli na asfalt in se vozili nekoliko bolj udobno. V mestu sem poiskal bolnico, v kateri naj bi se zdravil g. Ukmar. In res so pri vratarju ugotovili njegovo prisotnost in me napotili na njegov oddelek. Vendar sem kmalu naletel na stražnika, ki mi ni dovolil naprej niti za kratek obisk in pozdrav. Prosil sem ga, da bi sprejel vsaj kovček z osebnim perilom in mu ga izročil. Pozneje, ko je bil g. Ukmar že v Trstu, sem ga vprašal, če je kaj od tega dobil. Odgovor je bil negativen: nihče mu ni izročil kakega kovčka ali povedal, da ga je kdo želel obiskati in pozdraviti. Ni mi ostalo drugega, kot da sem se vrnil v mesto, poiskal kamion in se z njim vrnil na pot. Tokrat se nisem več ustavil v Lanišču, ampak nadaljeval pot v Buzet in domov v svoje kraje, kamor sem prišel utrujen, vendar zadovoljen, da sem nekaj dobrega storil in doživel. Ko sem se letos po 50-ih letih vračal v Lanišče, sem obujal spomine na vse, kar sem takrat doživel in se Bogu zahvalil, da mi je dal priliko iti za to jubilejno pot v kraje mučeništva naših duhovnikov in vernikov. Sodne posledice Kaj se je pQ krvavih dogodkih še zgodilo, je naši jav-laniških dogodkov nosti že znano. Na tem mestu hočem le na kratko spomniti, da se je začela kmalu prava sodnijska farsa, ki je še bolj poudarila zadrego tedanjih komunističnih oblasti, ki so iskali nekega izhoda iz slepe ulice tudi zato, ker se je bližal zaključek pariške mirovne konference. G. Ukmar je ostal v bolnici približno en mesec. V tem času so mu skušali zdraviti rano na glavi. To se je zdravnikom tudi posrečilo, ker je bil bolnik zelo močne narave in dobrega zdravja. Nekateri so pozneje ugotavljali, da so ga hoteli primerno prevzgojiti tudi s pranjem možganov, kar bi na procesu odgovarjalo njihovim načrtom. To se jim je morda le delno posrečilo. Proces se je namreč vršil v Pazinu dober mesec po krvavih dogodkih. G. Ukmar je bil obsojen na mesec dni zapora in takoj odpuščen, ker je čas svoje kazni že preživel v bolnici. Obtožen pa je bil, ker naj bi bil sokriv izgredov v Lanišču ob priložnosti sv. birme in ker ni župnika Ceka odvrnil od tega, da bi nekateri župljani ne zaprli cerkve ob času birme in napadli tiste, ki so hoteli do cerkve. Seveda je bil glavni krivec za vse dogodke sam župnik Štefan Cek, ki naj bi po mnenju sodišča in še prej partije, ustvaril nerazpoloženje v župniji in zato nosil glavno odgovornost za izgrede, ki so povzročili tudi smrt enega od duhovnikov. Zato je bil obsojen na šest let strogega zapora, ki ga je presedel najprej nekaj dni v Buzetu, nato v Pazinu in končno v Lupoglavu in Stari Gradiški na Hrvaškem. Sedaj že pokojni župnik Cek je iz svojega zapora v Buzetu, ko je mislil, da se mu obeta najhujše, torej tudi smrt, zapustil svojo čudovito oporoko, ki je že sama dokaz njegove duhovne zrelosti in svetniškega življenja. Prav tako nam je iz svojih težkih let zapora zapustil svoj dnevnik kot izredno pričevanje zvestobe slovenskega duhovnika visokim idealom krščanskega življenja v službi narodu in Cerkvi. Poleg teh dveh duhovnikov je bilo na procesu v Pazinu obsojenih na zaporne kazni do 10 mesecev vrsta župljanov iz Lanišča, ki naj bi po mnenju sodišča bili sokrivi izgredov pred cerkvijo, medtem ko so v resnici le branili svoje otroke in domačo cerkev. Končno je bila na procesu prisotna še peščica tistih, ki so v resnici povzročili smrt duhovnika Mira Bulešiča in hudo ranili g. Ukmarja. Prejeli so le nekaj smešno nizkih kazni, ki nudijo jasno sliko, kaj so pomenila v komunistični Jugoslaviji ljudska sodišča, ki so ščitila le interese vodilne stranke in gazila vse človeške pravice. V Lanišču vedo danes povedati, da so skoraj vsi glavni krivci umrli pozneje bolj nagle smrti, nekateri pa se izselili drugam. Tako jim je Bog že sam sodil ter jim dal morda priliko, da so spoznali in obžalovali svoj greh. Spominsko slavje 24. avgusta obhajanje 50-letnice krvavih dogodkov v 1997 v Lanišču Lanišču je bilo nadvse odlično in globoko doživeto. Predvsem so bili prisotni domači ljudje v velikem številu. Pri tem je treba pripomniti, da je štela župnija pred 50-imi leti okrog 2.300 ljudi. Sedaj je to število veliko skromnejše, okrog 300 ljudi. Vsi drugi so se kmalu po tistih dogodkih razpršili po svetu in so prisotni že po vseh celinah. Vendar so se za to slovesnost mnogi vrnili in napolnili svojo domačo cerkev do zadnjega kotička, mnogi pa so morali kar zunaj ostati, ker je bilo mnogo gostov od blizu in daleč. Spominska svečanost je trajala za domačine kar dva dni, ker so bili povabljeni prav vsi takratni birmanci, katerih je bilo 247. In birmanska slovesnost se je ponovila v nedeljo, 24. avgusta 1997, torej na isti dan kot pred 50-imi leti. Vendar se je spominska proslava odvijala že v soboto popoldne in je trajala dobre štiri ure. Začelo se je s simpozijem, ki je trajal dve uri, s številnimi govorniki, ki so v svojih prispevkih poudarjali razne vidike nekdanjih dogodkov v luči zgodovinskih raziskav, ki so osvetlile takratne politične in cerkvene razmere; pa tudi lik glavnega junaka dneva, g. Mira Bulešiča, in ostalih dveh duhovnikov. Omenjen je bil tudi slovenski duhovnik g. Kristan Alojz, takratni župnik v Vodicah, Munah in Golcu, ki je bil točno dva tedna pred dogodki v Lanišču ugrabljen in umorjen, prav tako v Čičeriji, ne ravno daleč od Lanišča (14. avg. 1947). Tudi on je pripravljal otroke na sv. birmo, ki bi jo morali prejeti v Lanišču. Po kratkem premoru je bila na vrsti slovesna sv. maša ob sodelovanju dveh hrvaških škofov in številnih duhovnikov tudi iz Slovenije in Trsta. Posebnost te sv. maše je bilo čudovito ljudsko petje, kakor je bilo svoj čas v Lanišču. Sodelovala je vsa cerkev prisotnih domačinov, ki so dali duška svojemu razpoloženju, kakor bi hoteli nadomestiti petje, ki je izostalo pri birmi izpred 50-ih let. Sledila je v cerkvi akademija, ki jo je pripravila domača mladina v spomin na pokojnega Mira Bulešiča s petjem in prizori, ki so predstavljali lik novega svetniškega kandidata od njegovih otroških in študijskih let vse do prezgodnje mučeniške smrti. Zdi se mi, da so ga res dostojno počastili. Marsikatero oko prisotnih se je orosilo ob gledanju in poslušanju čudovitih prizorov, ki bodo ljudem ostali v trajnem spominu. Po sv. maši še ni bilo vsega konec, ker sta bili odkriti in blagoslovljeni dve kamniti spominski plošči: ena na župnijski cerkvi, druga na župnišču. Tudi tukaj so prišla na vrsto razna pričevanja in priložnostni govori. Končno so vsi številni udeleženci prejeli primerno pogostitev kar v bližini cerkve, da se je prijateljsko srečanje nadaljevalo v večerni mrak. Naj bo pri tem omenjeno, da je bila podobna svečanost naslednjega dne v Svetvinčenatu v južni Istri, v rojstni župniji pok. Mira Bulešiča, kjer je bil pokopan 13. maja 1958, le nekaj dni pred smrtjo matere, ki si ga je vedno želela imeti v svoji bližini. Pomembno je tudi to, da sta izšli kar dve priložnostni knjigi v hrvaškem jeziku: ena opisuje predvsem življenje in delo pok. Bulešiča, druga pa nekdanje krvave dogodke v Lanišču in razna pričevanja. Mislim, da sta se hrvaška Cerkev in domovina primerno oddolžili spominu pok. Mira Bulešiča in ostalih mučencev v Lanišču. Dostojno so bili zastopani tudi Slovenci iz domovine in Trsta. Morda ne bi bilo odveč, če bi se tudi naši ljudje primerno spomnili teh dogodkov, ki so od blizu prizadeli tudi slovensko Cerkev in narod. INA r. 29 34 38 41 43 44 45 47 48 49 50 53 59 61 63 66 70 73 75 77 79 81 86 90 94 96 99 101 103 107 109 111 114 117 121 125 IZ VERSKEGA DOGAJANJA Slovensko zahvalno romanje v Rim S. Čuk Novi ljubljanski nadškof dr. Franc Rode Jurij Paljk Msgr. Evgen Ravignani je novi tržaški škof Ivan Žerjal Goriška sinoda ali naša priprava na tretje tisočletje Olga Tavčar Japonski januar Vladimir Kos Hrenov simpozij v Rimu J.M. Devetdeset let msgr. Franca Močnika Danijel Devetak Nikoli ni zahvale dovolj Janez Povše Nova cerkev na Palkišču v Dolu J.M. Na meji med zimo in pomladjo Vladimir Kos OBLETNICE IN JUBILEJI Ob dvestoletnici rojstva škofa I. F. Barage Drago Štoka Sv. Hieronim - Primorski rojak? Rafko Valenčič 350 let rodiške cerkve Edi Race 375 let openske župnije Drago Štoka Praznovanje 750-letnice ob prvi omembi župnije Komen Ivanka Uršič Ob 250-letnici rojstva Žige Zoisa Marija Kacin Pred sto leti se je rodil France Gorše i.f.ž. Andrej Vavken ob stoletnici smrti Zorko Harej Alojzij Mav ob stoletnici rojstva Zorko Harej Umetnik Lojze Spacal devetdesetletnik Magda Jevnikar Maks Komac - devetdesetletnik Slavko Bratina PRIČEVANJA Biljana in biljanska župnija v Goriških Brdih skozi stoletja Peter Stres Na Korni sem stau, sem lampu parsgau Lojzka Bratuž Goriška nemška pisateljica P. M. Lacroma Branko Marušič Kratka zgodovina nekega zvonika v Istri Angel Kosmač Kojsko v Brdih Ada Gabrovec Prenovljena cerkev sv. Ivana v Gorici M.N. Obnovljena župnijska cerkev sv. Martina na Proseku Rudi Bogateč Matilda Koroška J. Šavli Družina Thurn und Taxis zapušča Devin M. T. Paleolitska odkritja v jami Divje Babe I Tomaž Fabec POROČILO MOHORJEVIH DRUŽB Delovanje Goriške Mohorjeve družbe v letu 1997 Odbor GMD Kronika Mohorjeve družbe Celje Janko Jeromen Poročilo o delovanju Celovške Mohorjeve v 1. 1997 Anton Koren POLJUDNOZNANSTVENI ZAPISI Drobnica in domače sirarstvo Danilo Čotar Internet - nova meja sporočanja l\liko Tul 131 132 133 139 142 144 145 149 151 153 156 158 160 161 163 164 165 166 167 169 171 172 173 175 177 181 187 196 198 206 209 212 215 219 222 223 Beloglavček J. S. Slovenski kunec J.S. FURLANIJA-JULIJSKA KRAJINA, SLOVENIJA, EVROPA Nezajamčeno zastopstvo manjšine v luči zadnjih upravnih volitev na Tržaškem in Goriškem Alojz Tul Slovenija se je znašla v težavah Janez Povše Slovenija in Evropa Andrej Bratuž Morje dobrot Vladimir Kos Socialna država - Boj za kruh in svobodo Egidij Vršaj SPOMINSKI ZAPISI Msgr. Jože Zorž Kazimir Humar Bogomir Spacapan Kazimir Humar Msgr. Ivanu Kobalu v spomin Franc Rupnik Koroška pesnica Milka Hartman Martin Jevnikar Argentinski pisatelj Tone Brulc Martin Jevnikar Verski in kulturni delavec p. Bazilij Valentin Martin Jevnikar V spomin na človeka, ki je ljubil prostost M. T. Stanku Skrinjarju v spomin 0. Pečar Prof. Gojmir Budal I.Ž. Dr. Jakobu Kandutu v spomin I.Ž. Prof. Jurij Slokar I.Ž. Senator Darko Bratina Bernard Spacapan Šolskim sestram v spomin K.H. - J.M. KULTURNA DEJAVNOST Srebrni jubilej Dekliškega zbora Devin E.D. Gorski potok Vladimir Kos Društvo in galerija ARS v Katoliški knjigarni Saša Ouinzi Pevski zbori Vesela pomlad Majda Danev SCGV Emil Komel - Gorica, 1996-1997 Tatjana Gregorič Družbeno dogajanje med Slovenci na Videmskem Erika Jazbar Prosvetna dejavnost na Goriškem v sezoni 1996-1997 Damjan Paulin Kulturni center Lojze Bratuž Danilo Čotar Prosvetna dejavnost na Tržaškem v sezoni 1996-1997 M. M. - N.R. Mačkoljanski utrip Niko Tul SKAVTIZEM SZSO-SGS v sezoni 1996-1997 Modri Sokol Delovanje SZSO na Tržaškem v sezoni 1996-1997 Učeni Lev ZGODBE ŽIVLJENJA Simfonija iz Zajzere Giorgio Giannini Janko s Planine Filip Sedmak Mariji v čast Ivan Kobal Moji spomini na Lanišče (1947-1997) Angel Kosmač KNJIŽNA ZBIRKA J ■ 1 998 ZA LETO i •/ \j Koledar 1998 Janko Jež v Življenje moje Z Akcijskim odborom v boj za zedinjeno Slovenijo Nada Pertot Pomagajmo si sami Jezikovni priročnik Vigj Scuete Mežnarjeve pridige GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA riva piazzutta 18 - 34170 gorica / gorizia italia / italy (europe) tel. (0481) 533177 - fax (0481) 536978