Stane Bračko
Jesenska pesem
Ko srni v jesenske gozdove zletiva! Pretenke meglice visijo raz drevje, med mokrimi listi potoček zavrel je: daj, v njem se rumene jeseni naužijva!
Prepolna drhtenj kakor žarki medeni poženeva se preko lokov, brez sile, z lahkoto, kot da so noge se napile vse sveže, iskrene moči iz jeseni.
Vsak dan bo nad nama šlo sonce na pašo, na vejah pustilo bo svetle stopinje, da v njih zableščalo bo jutranje inje ko sveče goreče med slavnostno mašo.
Razprla oči bova, vdano naročje pustila, da veter z vej strese vse sanje, med nje bova skrila vse boli nekdanje ko v noč, ki drsi na jesensko pobočje.
Večer
In ko večer žari v ognjenem robu dneva in je od vonja še prepoln cvetočih trt, poslušam godbo tvojega odmeva.
Ničesar več kot romar te ne prosim: okroglo senco tvoje mlade duše in tebe vso zdaj v sebi nosim.
Preproste prste bom v lase zveneče položil ti in tiho bom igral, samo igral od silne sreče...