156 Književna poročila.
I
Književna poročila.
Dr. Metod Dolenc: Sadašnji položaj kaznenopravnog zakonodavstva Kraljevine Srba, Hrvata I Slovenaca. Nakladom Ig. pl. Kleinmayr & Perd. Bamberg v Ljubljani, 1923. str. 38.
Naš znani kriminalist dr. Metod Dolenc je s tem delom ustregel splošni potrebi, da se zberejo v pregledni obliki vse nove uredbe in zakoni, ki se nanašajo na razvoj kazenskopravnega zakonodavstva v naši državi. Že radi tega bo delo dobro došlo ne le teoretikom, ampak tudi praktikom. Profesor dr. Dolenc je izdal svoje delo v srbohrvatskem jeziku in nakazal s tem pot našim znanstvenikom, da seznanijo s svojimi deli tudi širši krog pravnikov, ker se končno knjige ne morejo pisati za krog bralcev, ki je že s početka omejen. Delo je razdeljeno v štiri poglavja. V prvem poglavju navaja pisec uredbe do Vidovdanske ustave, v drugem uredbe po ustavi, v iretjem poglavju razpravlja posebej o načrtu novega kazenskega pravdnega reda, v zadnjem pa drastično opisuje današnjo legislativo in svari vse prizadete faktorje, kako se ne smejo delati uredbe in zakoni, kazoč na posledice nepremišljenih zakonov, ko navaja: »A još gori uticaj na praksu vidimo u tome, što se nekoji zakoni u praksi ne izvadjaju, što se njihova cgsistenca ignoriše. A gde ostaje onda autoritet zakonodavnoga tela«.
To dejstvo pa ni morda posledica političnega avtonomizma ali separatizma, temveč neizogibna posledica nedostajanja tehnike v izražanju, ¦če tudi še tako srečne zakonodavčeve misli. Pisec kliče čimprejšnjo od-pomoč »odozgo«. Mnenja je, da bi potrebne korekture mogel nuditi senat, liot  drugi  dom  narodnega  zastopništva.  Vendar pa je vprašanje, ali bi
Književna poročila. 157
mogel dati senat to nujno odipomoč, če bi naj bil sestavljen le po načelih partizanstva, kakor smo žalibog to doživeli v zadnjem času celo pri predlogih za sestavo naših najvišjih upravnih sodišč. Naj bi bile kritične pn-medbe piščeve spodbuda za stalni zakonodavni svet pri ministrstvu pravde, da uveljavi svojo avtoriteto in doseže — za kar ni' treba zakona — za ' mejsebojno interno poslovanje v ministrstvih, da ne zaglej noben zakonski osnutek belega dneva, dokler ni o njem razpravljal zakonodavni svet ministrstva pravde. To bi bila pot, po kateri bi prišli do zakonov, ki se dajo izvrševati v praksi in bi prenehalo sedanje dejstvo, da izdeluje eno ministrstvo zakonske načrte brez vednosti drugega, brez ozira na različne, v naši državi še veljavne pravne sisteme in ne glede na to, da uvajajo z novimi zakoni pravne institute, s katerimi si praksa ne more drugače pomagati, kakor da jih sploh ne porablja.
Posamezno bi bilo pripomniti, da zakon o posesti in nošenju orožja z-dne 18. februarja 1922 ni razveljavil avstrijskega orožnega patenta. Novi zakon razveljavlja le nasprotujoče si določbe prejšnjih zakonov, predvideva tudi poseben pravilnik, ki ga pa do danes še ni. Dokler pa pravilnika k zakonu ni, tudi zakona ni moči izvajati. Zato pa avstrijski orožni patent še naiprej živi in ga sodišča porabljajo slej kot prej. — Poslovanja radi carinskih prestopkov so se naša sodišča srečno otresla, ker obstoje v Sloveniji še dohodarstvena sodišča, ki izrekajo na podlagi carinskih preiskav kazni zapora. Zanimiva bo za širšo javnost navedba, da ne velja za naše kraje vojaški kazenski zakon in vojaški kazenski pravdni red, ki sta bila z dnem 18. avgusta 1919 proširjena na celo državo, ker nista bila v roku petih mesecev predložena zakonodavnemu odboru. Poraba obeh zakonov je povzročala sodiščem neprilike, dokler sta veljala pri nas, ker nista bila po vsebini pri nas razglašena. Sedaj civilna sodišča sploh ne bodo mogla soditi tudi strogo vojaških deliktov v primerih § 15 srb. voj. kaz. pr., po kateri določbi se izročajo civilnim kazenskim sodiščem vsi obtoženci, ako so obtožene za kazniva dejanja osebe, ki spadajo pod vojaška sodišča, in osebe, ki spadajo pod civilna kazenska sodišča.
Radi popolnosti bi bilo še omeniti, da je bila konvencija, sklenjena dne 28. oktobra 1879 med kraljevino Srbijo in Italijo in ki urejuje izročitev! hudodelcev, razširjena na celo državo in da velja po naredbi z dne 10. junija 1919 št. 525 Ur. 1. za Slovenijo in Avstrijsko republiko radi izročitve hudodelcev načelo največje ugodnosti.
2eleti bi bilo, da bi kritične pripomnje gospoda ipisca našle pravilna tla in čim iprej tem bolje dosegla dobri namen, ki ga gospod pisec poudarja; v svojem predgovoru. Nagode.