2 Murska Sobota: Vanekov večer DREVESA V NAŠIH KRAJIH IMAJO POMEMBNO VLOGO Na prvem Vanekovem večeru po poletnih počitnicah je novi član Programskega sveta Stojan Habjanič govoril o blaženju klimatskih sprememb z umnim načrtovanjem prostora. Kot je uvodoma poudaril predsednik Uprave ustanove dr. Šiftarjeve fundacije Ernest Ebenšpanger, bodo nekateri Vanekovi večeri v Pokrajinski in študijski knjižnici tudi zato, da pritegnejo še večje število obiskovalcev. Odločitev se je pokazala za primerno, kajti skrbno in strokovno pripravljeno predavanje Stojana Habjaniča je pritegnilo številne in raznolike obiskovalce, tudi dobre poznavalce tematike, o kateri je bilo govora. Stojan Habjanič je tematiko predavanja razdelil v pet širših vsebinskih sklopov, in sicer Urejanje vodotokov in nabrežin, Aerodinamika prostora, Urbani prostor, Širjenje emisij in Drevesni pasovi v podeželskem prostoru. Predavanje je ponazoril s številnimi fotografijami, predvsem z Goričkega, in grafikoni, tako domačimi, kot tujimi, zlasti z nemškega jezikovnega področja. Precej se je zadržal pri urejanju vodotokov in vzdrževanju me- Drevesa, posamična in v skupinah, okoli domačij, v sadovnjakih ali na robovih cest imajo mnogo večjo vlogo kot se nam zdi na prvi pogled. Zlasti močno sooblikujejo lokalno klimo in ustvarjajo privlačnost kulturne krajine. Zato dobro premislimo, preden posekamo staro, visokodebelno jablano, hruško ali katero drugo drevo. Če se malo potrudimo, na Goričkem in v Porabju najdemo lepo ohranjena sadna drevesa častitljive starosti, tja do 100 let. lioracijskih jarkov, denimo tudi Male Krke v Domanjševcih. S posegi pri vodotokih, potokih in nekoliko večjih jarkih so bile pred leti narejene številne napake, ki se kažejo tudi zdaj. Zato je pomembno, recimo, zasajanje nabrežin ob vodotokih, kajti pred melioracijami so ob potokih rasla drevesa, ki so jih marsikje posekali. Zelo zanimiv je bil del predavanja o tem, kako zmanjšati negativne učinke vetra, kjer imajo osrednjo vlogo skupinska in tudi posamična drevesa. Kako delujejo drevesa v prostoru, kako blažijo in preusmerjajo veter, smo videli na grafikonih in v podatkih iz razpredelnic. Veter pogosto povzroča več škode, kot si mislimo, drevesa pa veter bolj zaustavljajo in omejujejo, kakor se nam zdi. Seveda so v kulturni krajini vredni največ drevesni pasovi, vendar jih je malo, na Go-ričkem in v Porabju so ostala redka stara sadna drevesa, še redkejši so večji nasadi nekdanjih sort jablan ali hrušk. Stojan Habjanič je predavanje sklenil v optimističnem tonu, rekoč, da kaže povsod umno ravnati in skrbeti za kulturno krajino in da smo s sedanjimi razmerami na Goričkem lahko kar zadovoljni in blagor krajem, ki imajo táko kulturno krajino. Novi član Programskega sveta Stojan Habjanič je univerzitetni diplomirani inženir gradbeništva, predvsem pa priznan in znan v strokovni javnosti kot odličen in družbeno angažiran strokovnjak na področju trajnostne gradnje, problematike obnovljivih virov energije, trajnostnega razvoja in okoljevarstvene problematike. Je predsednik Zveze društev Moja Mura, kjer si prizadevajo za ohranitev reke in nasprotujejo napovedani gradnji elektrarn na njej. Tekst in fotografija: Ernest Ružič Zahvalna listina družini Hirnök Na Vaneči, v Občini Puconci, je 23. oktobra potekala tradicionalna spominska slovesnost pri tamkajšnjem Domu spomina na narodnoosvobodilni boj v letih 1941-1945 v Prekmurju. Prireditve se je ob številnem občinstvu udeležil tudi generalni konzul Republike Slovenije v Monoštru na Madžarskem dr. Boris Jesih. Pozdravni nagovor, nekaj po 13. uri, je s precej kritike na trenutne odločitve slovenskega predsednika Boruta Pahorja o udeležbi na prireditvah, ki »žalijo čast partizanskega boja na strani zaveznikov v 2. svetovni vojni«, vsem namenil predsednik Območnega združenja borcev za vrednote NOB Murska Sobota, Evgen Emri. Še bolj kritična do današnjega političnega trenutka in obnašanja politične elite v Republiki Sloveniji pa je v svojem govoru iz Monoštra bila slavnostna govornica dr. Cvetka Hedžet Toth, profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti. Opomnila je na vrednote borčevske organizacije. Zlato plaketo ZZB za vrednote NOB Slovenije je prejel Jože Vidič iz Lendave, tovrstni srebrni plaketi pa Franc Rajh iz Ljutomera in Darjan Mencigar iz Radencev. Ob tem pa je treba posebej izpostaviti, da je »Zahvalno listino« za dolgoletno sodelovanje in pomoč pri vzdrževanju spominskega znamenja Alojzu Škerjancu – Mirku prejela družina Hirnök iz Monoštra. Naj ob tem spomnimo, da gre za grob komandirja Prve prekmurske čete, Alojza Škerjanca – Mirka, na pokopališču v Mo iz časov francoske revolucije in na le-te se danes pozablja, da je uporniški duh torej še vedno potreben v ljudeh. Kulturni program s tematiko iz časov NOB so izvedli učenke in učenci Osnovne šole Puconci in sledila je podelitev priznanj noštru na Madžarskem, kajti padel je tik pred koncem 2. svetovne vojne, na prvi pomladni dan leta 1945, pri Borovnjakovi domačiji v Sakalovcih (Verica-Ritkarovci). Filip Matko Ficko 23. oktobra 2016 je Folklor-ODPEV Mala vas in ljudskih na skupina upokojenk ZSM godcev Trio Vetrnica. Porab-Porabje že drugič nastopila ske folkloristke so se spet v Muretincih na povabilo KD uspešno predstavile s porabskimi plesi pred muretinško publiko. Vodja skupine je Marijana Kovač, mentorica je Dragica Kolarič, skupino spremlja harmonikar Boris Velner. Ljudski godci Trio Vetrnica, njihovi glasbi smo že večkrat lahko prisluhnili tudi v Porabju, so z meddržavnim koncertom ljudskih viž, pesmi in folklore praznovali izdajo nove zgoščenke skupine z naslovom »Godci in pevci slovenske ljudske glasbe s pesmijo«. Tekst in foto: A. Bedič Porabje, 3. novembra 2016 4 Dan suverenosti V Kopru so se z državno proslavo spomnili dneva suverenosti in 25. obletnice odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. Slavnostni govornik, predsednik vlade Miro Cerar, je poudaril, da slovenska država, ni prišla kot darilo. Potrdila se je v odporu in postala v polnosti suverena prav z odhodom zadnjega vojaka JLA. Cerar se je v govoru zahvalil slovenskim policistom, pripadnikom Teritorialne obrambe in vsem drugim, ki so tvegali in delovali, da se je osamosvojitev iztekla uspešno. »Slovenija bo obstala in imela svetlo prihodnost le, če bomo dovolj spoštovali drug drugega, si odgovorno prizadevali za gospodarski razvoj, za ohranitev in obnavljanje naših naravnih bogastev, za kakovostno šolstvo, zdravstvo in socialo ter za vse drugo, kar je v korist človeka,« je izpostavil Cerar in poudaril, da njegova vera v Slovenijo ostaja neomajna, da pa vidi Slovenijo »le kot demokratično in pravno državo, ki spoštuje človekovo dostojanstvo in daje mladim generacijam realno upanje in možnost, da bodo živeli polno življenje«. Padli slovenski vojaki dobili spomenik Slovenski predsednik Borut Pahor in njegov italijanski kolega Sergio Mattarella sta v Doberdobu skupaj odkrila spomenik, ki so ga postavili sloven-skim vojakom ob letošnji 100. obletnici začetka krvave morije na goriškem Krasu med prvo svetovno vojno. Doberdob je bil med prvo svetovno vojno prizorišče krvavih bojev. Naselje je bilo skoraj v celoti porušeno, saj je prek Doberdobske planote potekala avstroogrska obrambna linija soške fronte. Pobudnika za postavitev spomenika sta bila Kulturni dom Gorica in italijanska občina Doberdob. Čeprav je kraj preko ponarodele pesmi znan kot »slovenskih fantov grob«, v njem doslej ni bilo nobenega spominskega obeležja, ki bi opozarjalo na velike žrtve Slovencev na tem območju. Svoje spomenike so postavili Italijani, Hrvati, Madžari in Poljaki, šele zdaj pa tudi Slovenci. »Mi smo priromali grešniki vsi, Jezuši vzraučimo naše srce.« IZ PORABJA DO SVETE GORE IN DOBERDOBA »Človeško živlenje je romanje (prauška)« -čüjemo dostakrat tü pa tam, od prausni lüdi pa od dühovnikov pri cerkvenij obredij, v pridigaj. Gučijo o tom v šaulaj, štemo v knigaj – ali kak je gnesden bole v modi – lidgé televizijo gledajo – vidimo pa čüjemo v kakšni filmaj. Ka je pravzaprav romanje ali zakoj se človek poda na romanje? Tau je težko raztomačiti. So lidgé, šteri pokaoro delajo, ka se njim je v življenji kaj nej tak prišikalo, kak so si sami šteli, želejli, pa v tom čütijo opozoritev višje mauči ali Božjo rauko, drügim je v žitek kaj lejpoga prišlo pa so hvaležni Baugi in Materi Mariji, ka sta je z življenjskim bogastvom obdarovila, čütijo na svojom žitki blagoslov Boga, so pa, šteri so radi v dobri krščanski drüžbi, molijo pa spejvajo vküper s soromarji, radi vidijo lejpe pokrajine, cerkve, spoznajo nauve lidí, nauva mišljenja… Romanje je düševna vaja lüdi, steri vörjejo Boga, versko »izpopolnjevanje« z molitvami pa razmišlenjem o tom, ka je naše živlenje, ka je narava, od štere dobiva človek božje darove prejk sonca, vode, zraka, prehrane. Vidi se, ka lejpoga pa dobroga, več sto lejt obstojejočega človek lejko narédi z božjo pomočjo pa iz svoje moči. Romarge lejko zadobijo milost, pomauč v težavaj, znamo pa o čüdni ozdravlenjaj betežnikov tö, šterim so padarge nej mogli pomagati ozdraviti, na svetom kraji, na Marijini božji poti pa lejko pozabijo svoje težave pa se brez tej vrnejo. Inda svejta sem dosta štejla v različni knigaj o romanjaj (prauškaj). Romarji so se mi čüdni, dapa strpni (toleráns) lidgé vid li. No, te so ojdli pejški na romanje, nej pa s klimatiziranimi autobusi. Vseeno sem pa po cajti gor prišla, ka je tau ena forma, del našoga vsakdanéšnjoga živlenja. Davnék je bilau, gda sem se na prvo romanje podala, a od tistoga sem že več praušk organizirala sama tö, pa mam eške dosti planov, če mi cajt, zdravje pa Baug dopistijo. Kak nekdanja članica pa en cajt predsednica Slovenske samouprave Monošter-Slovenska ves sem za naše Slovenke in Slovence rada pripravila romanje po Marijinih božjih potaj po matičnoj domovini, Sloveniji. Verniki so radi prišli, zato sem prosila sedanjo vodstvo samouprave, aj s tem nadaljujemo, pa obečala, ka mo pri sestavljanji programa pa pri vodenji njim na pomauč. Ka Vogrski rosag že par lejt lepau pomaga narodnosti, nas Slovence tö, ma za namene ohranjanja svojega gezika na cerkvenem-verskem področju tö razpise, s pomočjo steri se dobijo pejnazge za kakšne romarske poti v matično domovino, gé se gezik nüca, se znanje tega pogLoki. Varaš je biu znan že pred letom 1000 po imeni Lonca, sledek Lonka, nemškorimski cesar Otto je podariu škofi v Freisingu tau pokrajino, varaš so ta do 1805. v rokaj meli, po potresaj, požaraj, bojnaj s Törki na nauvo zozidali, ravnali s škofije v Freisingu. Tü si je vözmislo po Svetom pismi leta 1751 Pasion – Kristusovo trplenje kapucinski brat Romuald-Lovrenc Marušič, ka do gnešnji cajtov vsakšo leto živo nüt pokažejo v postnom cajti po poštijaj pa trgaj Škofje Loke. V 11. vöri sem bila zgučena z župnikom, ka mo v cerkvi svetoga Jakoba meli sveto mešo. Šikalo se je, ka je sveti Jakob patronuš romarov, je sam tö dosta romal pejški - tak smo se obrnili s prošnjo nej samok k Devici Mariji pa k Jezuši Kristuši, liki tüdi k njemi, da nas med pautjov nika hüdoga ne dosegne. Tü so mešo slüžili naš kaplan in düševni vodja romanja József Kovács, molitve in svete pesmi pod vodstvom Marije Trifusz smo pa slovenski molili pa spejvali. Gospod domanji župnik so pa nam nut pokazali cerkev. Pogledali smo varaš pa zgodovinske spomenike. Kak smo pejški šli gor s Spodnjoga trga, smo pogledali eden maust, steri je v cejloj Evropi tö med najstarejšimi. Maust nad Selško Soro ali kapucinski maust je s 14. stoletja, zvün toga staro Homanovo hišo, šetali smo se po Mestnom trgi pod škofjeloškim gradom. Varaš – šteri je v Sloveniji prvi emo elektriko – do gnes lepo skrbi za kulturno dediščino, bogate muzejske zbirke v gradi. Kak smo se napoutili naprej, sem sopotnike opozorila, ka mo se vozili po lejpoj, dapa fejs zahtevnoj pa navarnoj pauti. Dosta sem prej premišlavala, ali aj demo nazaj na baukšo cesto, gé mo menje lepot vidli ali do Žiri pa od tam do Idrije po slabšoj pauti. Enoga tamkajšnjoga šofera za avtobus sem prosila za tanač. On mi je pravo, ka cesta je za dobroga šofera. Če sem gvüšna, ka je naš takši, leko pelablja. Slovenska samouprava Monošter-Slovenska ves je vložila natečaj na razpis Državnega sekretariata, odgovornega za cerkvena, narodnostna vprašanja in civilne družbene stike pri Ministrstvi za človeške vire, pa se ji je se za volo dobro vküppo stavlenoga pro grama prišikalo dobiti 560 tisoč forintov. Tau je dosti pomagalo, ka smo leko na dva dni šli na paut. 23. in 24. septembra, že malo dale od Marijinih svetkov, smo se z romarji iz Slovenske vesi pa iz Varaša – seveda z avtobusom – napautili na naš lejpi pa že dugo lejt željeni cilj: na Sveto Goro pri Novi Gorici. Ka nej bi se 400 kilometrov vozili brez postankov, je bilo izmisleno, ka mo med potjov pa med molitvijo pogledali ene kulturno-zgodovinske lepote Slovenije. Moj cilj je biu, ka zdaj bole takšne kraje gorpoiščemo, kam tak na gausti nédejo iz Porabja na obiske. Najprva smo se stavili v enom najstarejšom, pa s svojo zgodovino, arhitekturo – kak so inda svejta zidali iže – najbole skrbno gordržanom varaši, v Škofji Porabje, 3. novembra 2016 5 IZ PORABJA DO SVETE GORE IN DOBERDOBA lamo naprej. Benkő Jani nas je pelo, tak smo pa šli po serpentinaj, nevarnij potaj, adrenalin nam se je zdigavo, gda smo se pa v Idrijo pripelali, smo pravli, ka tak je itak lepše bilau. V Idriji smo bili nützglašeni na čipkarsko šaulo. Idrijske čipke so po cejlom svejti znane. Mlajši se že od maloga včijo tau čudovito meštrijo, po šteroj je Slovenija na svejti poznana. Mesto Idrija je znano po živom srebri (higany), za volo šteroga je Idrija leta 2012 bila gorvzeta na lišto svetovne dediščine UNESCA. Rudnik (bánya) je gnes že zaprejti, en tau je napravlen za muzej, z vodnikom se leko pogleda podzemni svejt pa kak so rudarji delali. Šli smo ešče na Grad Gewerkenegg, gé je zdaj varaški muzej. Tü tö leko poglednejo obiskovalci razstavo Pet stoletij rudnika živega srebra, zgodovino varaša Idrija, kak so se ravnali gnauk svejta, lejpe čipke so razstavljene, pa spominsko sobo znanega pisatelja Franceta Bevka, šteroga poznamo iz zgodb Peter Klepec, Kaplan Martin Čedermac (vogrski tö vödane knjige z naslovom A föld sója). Sprehod, kava, nakupovanje, policija – pa smo se pelali dale po Vipavski dolini do Ajdovščine. Po cestaj lepau vred vzetoga varaša so se nam naprej poklanjali domanji lidgé, do cerkve svetega Janeza Krstnika smo se šetali v mirni tišini, kak če nej bi na tom razburkanom svejti žive li. Pred cerkvijo, štera je bila na stežaj odprejta – pa nej smo se naprej zgučali – so nas prijazno pozdravili domanji dühovnik, pa apatica, šteriva sta se poslavlala od mlajšov, ka so šli domau iz šaule. Dvej steni rožnoga venca smo zmolili pa slovenske svete pesmi zaspejvali, ka smo med vožnjo do Nove Gorice dokončali. Düševna vzdignjenost je bila zagotovljena, adrenalin pa že na svojom mesti, gda smo se namestili v hostelu Nova Gorica, kama sem jaz šla že kot »stara znanka« in ka sem prva mejla dobre izkušnje, sem priporaučala našim romarom, naj tü spimo. Večer smo si šli pogledat varaš, smo posejdli malo v lokalih pa smo se dobro meli v dobri drüžbi dobri lidí. V soboto smo se po zajtrki napautili proti božjomi kraji, na Sveto Goro, štero smo od daleč že večer pa vnoči tö vidli, ka sta vrh hriba cerkev pa samostan (kološtor) osvetljena. Tak se je vidlo, kak če bi v zraki med zemljo in nebo nevidna mauč držala kraj, gé se je mali pastirici Urški skazala Blajžena Devica Marija in go prosila, naj povej, naj ji tam zozidajo Božjo hišo, cerkev. Sama paut do strmega vrha je zdaj skrbela samo šoferja, mi smo za volo lepot pozabili na straj! Kak vzihuješ in se vzdiguješ proti nebesam, proti Božji Materi in Stvoriteli, smo se s tiho molitvijo bližali kraji čudežov. Düševno prevzetost je dopunila lepota, štera se je pokazala pred nami! Lepšoga vremena nej bi si mogli zaželiti! S Svete Gore se nam je pokazo Triglav, cele Julijske Alpe, na drugom konci Jadransko morje, varaši pa vasice, reke in polja… svet pod nami, pred nami in čisto nebo nad nami! Slovenska meša se je začnila ob 9.30, slüžo go je Simon Peter Berlec, gvardijan frančiščanskoga samostana (kolostor) na Sveti Gori v somaševanji z našim kaplanom. Ranč je biu den blajženoga Antona Martina Slomška, nam tö znanoga prvoga škofa mariborske škofije, na Vogrskom je pa te den namenjen škofu sv. Gellértu, tak smo se spominali oba škofa. V čudoviti cerkvi so zvenele naše slovenske svete pesmi, kot da bi jih spejvalo po sto ljudi, in nam vsem je tau močno segalo do srca. Gospod gvardijan je svojo predgo začno z zgodovino Svete Gore, potem nas je opomnil, kakšne dužnosti mamo na svejti, kak pa zakoj moramo moliti, kelkokrat se spozabimo, ka moramo hvalo davati, nej samok s prošnjami se obračati k Baugi pa k njegvi in naši Materi Devici Mariji. Da nas je Odrešenik s svojim trpljenjom in smrtjo rejšo in nas rejši grešni dejanj, če si tega sami prosimo, pa ka je svejt nej na dobroj pauti, zato tau vsakši človek mora trdno prositi. Predga je bila čüdovita! Molili smo za doma ostale, za družinske člane pa za prijatele, za naš narod. Pogledali smo si cerkev, jaz sem kot prevajalka za kaplana dobila dovoljenje za vstop v samostan tö. Od lepot in düševnega bogastva napunjeni smo se pelali nazaj v dolino in po obedi smo se odpravili v Italijo k Madžarski kapelici pri Vižintinih, kam nas je vodo moj stari znanec, prijatelj, novinar, predstavnik in vodja slovenske skupnosti Sveta slovenskih organizacij Julijan Čavdek iz Go-rice, tam pa nas je čako žüpan kraja Doberdob pa moja znanka svetnica občine Marilka Koršič. Dostojno smo se spominjali na grenko usodo nesmiselno padlih vojakov v prvi svetovni bojni na soški fronti. Položeni venec in sveče naše skupine so majhen simbol spominanja. Naš obisk in spominanje je snemala televizija Rai »Bilo je zelo lepo in prisrčno srečanje, ganljiva je bila vaša molitev v obeh jezikih in prav tako tudi petje. Taka srečanja so obojestranska obogatitev, zato moramo z njimi nadaljevati. Hvala Erika Kiss Köleš in tesen objem!« mi je napisala Marilka. Z našoga romaja po Sloveniji in Italiji smo se z veliko doživetij vračali, pot nas je s postankom v Ljubljani in ogledom stolnice vodila domov v Porabje. Lepo je bilo. Erika Köleš Kiss slovenska zagovornica Fotografije: F. Sütő Porabje, 3. novembra 2016 Zaposleni v Madžarski narodni banki služijo povprečno 800 tisoč Po objavljenih podatkih na koncu septembra so zaposleni v Madžarski narodni banki v mesecu septembru zaslužili povprečno bruto 795.850 forintov, kar je bilo za 66 odstotkov več, kot so zaslužili uslužbenci v drugih segmentih bančništva ali zavarovalništva. Zaposleni v drugih bankah ali pri zavarovalnicah so imeli približno 480 tisoč forintov bruto plače. Čeprav je to znatno nižja plača kot pri narodni banki, je tudi taka še enkrat višja, kot je madžarsko povprečje. Pri narodni banki imajo visoke plače tudi tisti, ki niso na vodilnih položajih, recimo referent zasluži 615 tisoč forintov, administrator 530 tisoč, najbolje plačani svetovalec, ekspert, ima 1 milijon 360 tisoč forintov plače. V primerjavi z letom 2013 imajo zaposleni za povprečno 25 odstotkov višje plače. Tudi število zaposlenih je naraslo s 1088 na 1348 oseb, na najvišjih vodilnih položajih dela 58 ljudi. Le do konca decembra lahko plačujemo s starimi bankovci Madžarska narodna banka je lani spomladi natisnila nove bankovce za 20 tisoč forintov, zato bomo lahko stare bankovce iste vrednosti uporabljali le do konca decembra 2016. Če bi kdo pozabil zamenjati stare bankovce na nove, se mu ni treba bati, da bo zgubil svoj denar, kajti do konca leta 2019 bo lako stare 20-tisočake zamenjal na bankah in tudi poštah, po tem datumu pa le na izpostavah Madžarske narodne banke. Po podatkih spletnega časopisa je v prometu še veliko starih bankovcev, kajti letos junija je bil delež novih 20-tisočakov le 56-odstoten. Loto bo dražji Od 6. novembra bo dražji loto s petimi in šestimi zadetki. Za eno polje na listku smo plačevali do zdaj 225 forintov, po novem bomo zanj dali 250 forintov. Delniška družba »Igre na srečo« je dvig cene utemeljila s tem, da je bila zadnja podražitev leta 2010. 7 SLOVENSKI PENZIONISTI MO SVETILI 20. JUBILEJ Drüštvo porabski slovenski penzionistov de novembra svetilo svoj 20. rojstni den. Za tau pripravlamo dva programa, 11. novembra vküper s Slovensko zvezov jubilejno razstavo v Slovenskom daumi, gda vöpostavimo za gledanje kejpe, stare meštrije pa po indašnje spečene porabske dobraute. V nedelo, 20. novembra, na letošnjom zadnjom velkom srečanji drüštva, mo pa držali jubilejni svetek. Trifele programa planiramo pa na traujom mesti v centri v Varaši zatok, aj si čas prišparamo pa aj naši lidam nej trbej dosta odti pejški. Slo- venska meša se začne (kak busi nota pripelejo) v 13.45 vöri v varaškoj cerkvi, stero pripravlamo vküper s Slovensko narodnostno samoupravov. Jubilejno sveto mešo ta slüžila dva gospauda, Franc Režonja vikar za narodne skupnosti murskosoboške püšpekije kak zvekšoga sikdar pri slovenski mešaj, pa naš slovenski gospuad Feri Merkli iz fare Vasszécsény. Pri svetoj meši de liturgijo spejvo števanovski cerkveni zbor Slovenske zveze. Radi bi bili, če bi vse več naši penzionistov s svojimi vnuki vred leko počastilo tau svetešnjo mešo. Vüpamo, ka vküper z drügimi verniki vred lepau leko napunimo našo lejpo varaško cerkev, gde si düšo leko očistimo pa pomirimo. Po svetoj meši pa lepau zovemo vse naše penzioniste s svojimi vnuki v gledališče (színház). Svetešnji program bi radi začnili v 14.45-oj vöri, zatau trno lepau prosimo vse naše penzioniste pa posaba pozvane lüctje/goste, kak leko aj pridejo. V programi na kratko želimo nota pokazati dvajstiletno živlenje našoga drüštva, s svojim kulturnim programom nas pa pozdravijo Ljudski muzikanti s pevci Nimam časa iz Rogašovec, naše folkloristke pa gledališčniki Nindrik-indrik pri Slovenskoj zvezi. Po programi, kaulek od 16.30 vöre, se pa dobimo ali v avli gledališča ali (če nas dosta bau) v šauli Széchenyi, gde se med seov leko srečamo, pogučavamo pa pofriškamo svojo tejlo tü. Če med gosti stoj kaj želi prajti drüštvi na jubilejni svetek, de emo priliko med tejm časom, naš pevski zbor nas pa pozdravi s spejvanjom pesmi Pesem penzionistov. Predsedstvo drüštva je na svojom djilejši tak skončalo, ka posaba avtobuse večer za vasnice nemo zapovedavali. Lepau prosimo, za paut domau aj vsikši poskrbi ali s šestim avtobusom ali pa naj mlajši pridejo po nje z avtoni, kak je tau že šega. Vse naše drage penzioniste že zdaj lepau zovemo na jubilejne programe. Pozvanje pa več informacij leko dobite od članov predsedstva, steri reden skrb majo za vas. Klara Fodor predsednica Druženje mladih z obeh strani meje SPOZNAJMO PORABJE! tudi reliefno mizo o monoštrski bitki. Po muzeju nas je vodila sodelavka Jolika Szabó, ki je podrobneje predstavila mladim, kaj vse je razstavljeno v muzeju in tudi projekt Doživetje prostora. S pomočjo štirijezičnih kartic, ki so del omenjenega projekta, smo lahko spoznali izraze za predmete našega območja. V igri smo uživali, saj smo mladi iz Porabja zastopali slovenski knjižni jezik ter porabsko narečje, mladi iz Dobrovnika pa madžarski knjižni jezik in t. i. hetéško madžarsko narečje. Popoldne je potekal skupni paintball na Gornjem Seniku. Tako smo se tudi športno razgibali. Zvečer smo se vrnili v Andovce, kjer smo se udeležili »Vrajže nauči«. Skozi dan so nastala nova prijateljstva in uspelo nam je poglobiti že obstoječe stike, sodelovanje. Program je bil izveden v okviru projekta »Tudi ti ustvari skupnost!« -Mladi za mlade (EMET -Madžarska) in s finančno pomočjo Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Martina Zakocs predsednica Društva porabske mladine 15. oktobra 2016 smo izvedli skupni dogodek Društva porabske mladine in Društva mladih Dobrovnik. Naziv programa je bil Spoznajmo Porabje! – Paintball. V okviru skupnega druženja smo kolegom iz Prekmurja predstavili glavne znamenitosti naše pokrajine. Skupaj smo obiskali Mali Triglav v Andovcih, ki je simbol slovenstva, tako tudi Slovencev na Madžarskem. Tukaj nas je sprejel tudi predsednik Turističnega in kulturnega društva Andovci, Karel Holec, ki se je pripravljal na večerni dogodek, kajti ta dan so priredili v najmanjši vasici Porabja Vrajžo nauč. Povedal nam je zgodbo skale iz Triglavskega andovskega društva zdaj že tretje leto od Malega Triglava do Triglava. Nato smo obiskali muzej Av gusta Pavla v Monoštru, kjer smo lahko spoznali preteklost in del sedanjosti Porabskih Slovencev. Ogledali smo si narodnega parka in kamnov iz porabskih vasi ter mest, kjer imajo Porabci kulturna društva. Pripovedoval je tudi o tem, kako so »romali« člani Porabje, 3. novembra 2016