V libijski puščavi. f( '1':mk^ 'f Roman. • • *;. ::¦.'¦ Angleški spisal A. Conan Do\5e. (Dalje). - «Živijo Sadie! Živijo, moja ljuba, draga Sadie —!« je kričala. «Rešeni smo, dete, rešeni končno in vkljub vsemu —!« «Hvala bodi Bogu — res je!« je vpil polkovnik. In vsi so kričali in vpili v neugnanem veselju. Pa Sadie se je v teh strašnih dneh naučila misliti bolj na druge ko na sebe. Objela je gospo Belmont krog vratu in sklonila svoje lice k njenemu. «O, — ljuba, draga moja —! Kako naj bom vesela, ko pa sem — ko pa sta —.« «Ne — nikdar ne!« je vzkliknila verna žena v polnem zaupanju ria Božjo usmiljenje. «Ne verujem tega, dokler ne vidim svojega Johna mrtvega pred seboj —. In ko ga bom videla, si ne želim več dolgo živeti —.« .Zadnji derviš je izginil po soteski. Nad ujetniki pa je in krog njih, povsod, kjer je kaka skala nudila dobro zavetje, so se prikazale vitke, suhe, pa krepke postave — egiptovski vojaki. Vse polno jih je bilo —. Zdelo se je, da je kamenje na mah oživelo. In kmalu so začeli prihajati na svojih kamelah po soteski, niihova temna lica so bila vsa razgreta od vročega zmagovitega boja in njihove oči so se bojaželjno bleščale. Suh, dolg Anglež slamnatorumenih brk in malomarnega obnašanja je prijezdil mimo. Ustavil se je pred gručo osvobojenih ujetnikov in pozdravil ženske. «Dobili smo jih topot — prav v precep smo jih dobili —!« je dejal. «Zelo me veseli, da sem vam mogel ustreči z neznatno uslugo. Upam da se vam ni nič posebno hudega zgodilo! Pravim — tole vojskovanje je robat posel za nežne dame —!« «Vi ste iz Wadi Halfe, kajne?« je rprašal Cochrane. «Ne, mi smo od one strani. Naša četa je iz Sarrasa. Srcčali pa smo se v puščavi % onimi iz Halfe. Mi smo jih prijeli od spredaj, oni drugi pa jih držijo od zadaj. Imamo je popolnoma v pesti —. Zares past je tale soteska in prav sedaj se bo zaprla. Pojdite gori na skale, pa bodete videli, kako jih ujamemo. Topot jim bomo dali dovolj, enkrat za vselej, pravim.« «Nekaj naših ljudi je ostalo v oazi Selima. Bojimo se za njihovo usodo. Niste ničesar čuli o njih?« Mladi častnik je resno nagubal čelo in zmajal z glavo. «Huda reč tole —. Peklensko so zlobni, če jim slaba prede, pravim. Niti toliko nismo upali, da vas najdemo vobče žive. Veseli bomo, smo dejali, če vas pošteno maščujemo. In srečni smo, pravim, da smo vsaj nekatere rešili —.« «Je še kateri Anglež z vami?« «Archer je pri zadnji četi. Pride lod mimo, ker mislim ni drugega pota v puščavo. — Našli smo enega vaših tovarišev, tamle gori je, zanimiv dedec z rdečim pokrivalom na glavi. Na svidenje, upam! Z Bogom!« Poklonil se je damam, pozdravil po vojaško, potrepljal kamelo po vratu in odjezdil za svojimi Ijudmi. «Druga ne moremo storiti, ko da počakamo, dokler niso vsi mimo, je dejal polkovnik. «Vsi morajo tod ako hočejo za derviši.« In kmalu so prišli. V dolgi, gosti črli so se usuli po soteski, črni in rjavi vojaki, Sudanci in Fellahi sami izbrani ljudje, kajti «kamelarji«, obmejna četa egiptovska, ima le najboljše Ijudi v službi. Visok plečat mož z velikimi črnimi brki in z daljnogledom v roki je prijezdil z njimi. «HaIo — Archer!« se je hripavo drl Cochrane. Gastnik se je ozrl po njem s praznimi, tujimi očmi, kakor pogledamo človeka, ki ga še nikdar nismo videli. «Jaz sem Cocbrane, — Cochrane sem! Ne veste —? Skupaj sva potovala —!« «Oprostite, gospod! Mene sicer poznate, ne vem odkod, jaz pa nisem toliko srečen, da bi poznal vas. — Poznam sicer polkovnika Cochrane, — pa Ti niste Cochranc. Mož je bil za cel decimeter Tišji nego vi, 6rne Iase je imel in —.« «To je vse čisto prav in res, je vzkliknil Cochrane svojeglavno, «pa vi poskusite takole par dni pri derviših, — in videli bodete, ali vas bodo prijatelji še spoznali —!« «Dobri Bog —! Cochrane, — ali ste res vi —? Ne bil bi verjel —. Ampak strašno ste trpeli —! čul sem o lju deh, ki so osiveli v eni noči —, ampak — zares —• hm —1« «Pa je tako!« je zardel polkovnik. «Toda dovolite«, je nadaljeval nervozno, «pametneje in praktičneje bo, ako za dame tule poskrbile jesti in piti, mesto da razpravljate o moji osebni zunanjosti —!« «To je pa tudi res! — Vaš prijatelj Stuart ve, da ste tu, prinesel vam bo kaj za pod zob. Ubogo in revno je«, se je obrnil k ženskam, «pa najboljse, kar imamo sebojl Star vojak ste, Cochrane, zlezite gor na greben, pa bodete vid-eli lepe reči! In nič se ne mudite predolgo, v par minutah se bo predstava začela. —Ali še moremo kaj storiti za vas, preden se poslovim?« «Čujte«, je pravil Cochrane poželjivo, «ali imate pri sebi kako tako snov, kakor je na primer tobak —?« Archer je izvlekel usnjato torbico, potegnil iz nje zadovoljivo debelo smotko in jo dal polkovniku, tudi z užigalicami mu je postregel. In nato je odjezdil za tovariši. Stari vojščak pa se je naslonil na skalo, pozabil na derviše in na prestane bridkosti posebej in na vcs okoii sebe vobče, si prižgal smotko in pohotno potegnil vase duhteči dim. Šele po tolikem pomanjkanju, po tolikem duševnem in telesnem trpljenju človek ve prav ceniti polno vrednost tobaka, njegovo dobrotno, mamečo in dražečo moč, ki pomirja živce in vzbuja otopele moči telesa in duše k novemu življenju. Srečen in zadovoljen je gledal za modrimi 'dimastimi krogi, ki so izginjali v zraku, s slastjo okušal prijetno ščegetanje dragocenega zelišča v ustab in v nosu in mehka, sladka udobnost va knoba se mu je razlezla po vseh udih —. Žensk« so posedl« po skalah |Da)j« prihodnjiž.)