Osveta
! a zelenej grivi (trati) sredi plodnega polja vidiš kaj lep prizor. Stara koklja
|je s svojo drobno družinico. S počasnim in hripavim glasom kliee ter opo-mina skrbna mati predrzne svoje otročičke, svareč je pred pretečo jim ne-varnostjo. Bistro njeno oko vidi vže iz daleč vsako Dovarnost, izkušnja je njena najboljša učiteljica.
Zdaj ngleda drobno zruce v zelenej travi. Kako skrbno kliče ta uboga žival svoje drobne piške na to skromuo kosilee! Kako pazno gleda njeno oko na okrog, da bi niti jeden njenih mladičev ne ostal brez deleža! In ako vidi, da je ta ali oni prepozno prišel na njeno vabilo, kako jo tare skrb. dokler tudi terau ne poišče kakega zrnca v darilo!
Kaj ne, otročiči, kako lepo in podučljivo je tako vedcnje brezumno živalce? Ako pa vže ta žival le po svojem naravnem nagonu tako zelo skrbi za svoje mla-diče, koliko večja mora biti še le skrb vaših dobrih mater, ki imajo od vsega-vednega Boga sveto nalogo skrbeti ne sarno za vaše telo, kakor brezumna žival. temveč tudi, in to še ranogo bolj, za vašo neurarjočo dušo. Otroci, bodite jirn hvaležni za to! —
Poglejmo pa še nekoliko drobne piške, kako se vedejo proti svojej materi! Le poglej onega liščeka tam, kako nagajiv je ta ponfglavček! Tam se je prepiral in ruval s svojimi bratci in sestricami, tii se predrzne nagajati celo materi samej. Kadar izbrska ta kako zrnce, da bi ga povžila sama, hitro priskoči oni nagajivec in jej ga siloma iztrga iz starikavega kljuna, ne da bi privoščil dobrej svojej materi le nekoliko krepila. In še ve<5! Oelo iia hrbet svoje onemogle matere predrzue se
—»x 93 >¦*—                                      •             M
skočiti in jej z nehvaležnim kljunčkom pukati eestitljivo njeno odejo. In koliko truda in napora treba materi, da ga spravi doli in si zopet odpočije svoje slabe ude!
A vse drugače se vede oni drobni kukec tam doli. Nikoli se ni še drznil svoje matere kolickaj nadlegovati, nikar da bi jej katerikrat siloma vzel hrano iz ust, pač pa je veekrat sam poiskal kako drobtinieo ter jo prinesel materi v hva-ležno darilee. Tudi si ni upal nikoli predalee od matere in ako ga je ona svarila in opominje?ala, bil je kukec prvi pri njej, a ne kakor lišeek, ki se ni zinenil nikdar za svarilen klic svoje predobre mamice.  Id glejte, kaj se zgodi! —
V zračnej visočini kroži, skoraj nevidljiv, ropar kregulj in lilastno zre doli na širno livado, kder raja brezskrbna kurja družina. Poln radosti obeta si dobro in bogato južino. Vže se spušea polagoma doli na zeleno grivo, da ugrabi zaželjeni si plen, a glej! v tem trenotku ugleda ga bistro kokljino oko, in kakor bi trenil, skočijo vse piške na materin klic pod varno zavetje njenih perot —- le neposlušni lišček, ki se ni brigal ne poprej ne zdaj za materino svarilo, ostal je predaleč in tako je bil on jedini plen grabljivemu roparju. Milo je živkal v neusrailjenih krempljih kraguljevih, dokler ga ni vsega požrl nenasitljivi krvolok. — To je bila osveta zaradi nepokorščine.                                     -k