Nedelja, 9. aprila . 1933 Štev. is Janez Roženevet: Vendar je na^emka t/udi pri takem živlljeniju zrasla ravna in lepa, da se ji ljudje ob nedeljah pri maši niso mogli naeuditi. Žlahtna kri žlahtno cvete. »Kakor kraljičina je drvarjeva!« so dejali. Seveda niihče še mislil mi, da je drvarjeva res kraljiona. Vedeli so, da }e najdenka in rejenka. Sama tega ni vedela, ker sta drvar in njegova žena sklenila, da ji vse povesta, kadar bo dovoli stara. In res, ko je bila dovolj stara, sita ji vse razodela. Otrok ne premišlja, kdo so njegovi pravi starši in si ne želi boljših, če ga imajo ta, ki ga redijo, radi. Kraljična, ki ni vedela, da je kraljiona, bi bila zmerom rada ostala drvarjeva in si ni nikoli domišljala, da je vredna imenit-nejših staršev. Vendar je odslej venomer mislila na svojega pravega očeta in svojo pravo mater. »Bog ve, kako sta bila oba žatostna, v • ko sta me izgubila, in kdo ve, v kakšni revščini živita, da me še iskati nista mogla!« je dejala. Ni jii bilo na misli, da bi si z njima kaj pomagala; smilila sta se ji in sama bi jima rada kaj pomagala. Je bila zelo dobrega srca in take kraljttaine so najlepše. Zato je nazadnje dejala: »Srce mi ne da miru, moram po svetu, morda najdem svoje prave starše!« Drvarje vi so dejali: »Bog in sreča naj te vodita! A če staršev ne najdeš, vrni se, da ostaneš naša, kakor si bila dozdaj!« In spekla ji je drvarjeva žena po-potnjo, bratje, ki niso bili- njemi bratje, so jo spremili do zadnje vasi, kjer so bili že zaradi nje poizvedovali; od tam je šla sama naprej v svet kakor deset-niea. 3. Takrat se .ie bilo dobremu kralju in njegovemu najdencu vendarle posreči- lo, da sta pregnala iz kraljestva hudobnega kralja in njegove privržence, ki so se čutili že zdavnaj vačne u niso računali z mlado srčnostjo in bistroumnostjo drvarjevega sina. Hudobni kralj je zbežal in dobri je vnovič zasedel prestol. Dobri kralj je uredi in utrdil svojo oblast, potem je pa dejal ženi kraljici: »Zdaj je čas, da poiščeva svojo hčer in prave starše najinega najdenca. Ampak ne kaže. da bi to razglasila. Kdo ve, koliko deklet bi nama prišli ponujat za hčer in koliko očetov in mater bi se oglasilo za najinega najdenca. Sama poide va iskat in srce naju bo vodilo. Ce najdeva hčer, bo najina sreča popolna in kdo ve...« Kralj ni do konca izgovoril kar je mislil, am k je dejal: »Pa tudi če se drugače zasuče, najdenou se ne bo slabo godilo. Vreden je kraljevskega imena, zakaj morda bi si brez njegove pomoči nikoli ne bil pridobil kraljestva nazaj.« Kralj in kralitica sta rekla sinu, ki na bil njiju sin: »Po važnem opiravku morava na pot. Dokler se ne vrneva, vladaj sam. Če bi pa nesreča hotela, da se več ne vrneva, ne bodi v skrbeh zase! Državni notar hrani najino oporoko, po kateri pripade kraljestvo in najino premoženje tebi!« Kralj in kraljica sta odšla z matan spremstvom na pot. Previdno sta poizvedovala v krajih na eni strani gozda, in ko tam niista nič izvedela, sta odšla skozi gozd v kraje na drugi strani. Globoko v gozdu, kjer so se poti in steze najbolj križale, se je pa za vlade hudobnega kralja naselila hudobna čarovnica in začarala v drevo vsakogar, ki se je k nI zatekel. Kralj se v gozdu pri toMoih kri zarotah s spremstvom vred ni mogel P>rav znajti in je bal vesel, ko je zagledal kočo. Potrka in prosi čarovnico, naj jim pokaže pot na diraigo stTan gozda. Čarovnica se jam je uslužno Minila in jih je nekaj časa vodlila. Ko so prišla pa do jase, jih je ošvrkala s šibico in spremenila vse v drevesa. Kralj je postal hrast, kraljica lipa, njena spletična breza, strežaja pa borovca. »Tako se jasa pogozduje!« se je nazaj grede režala čarovnica, i Drvarjeva naldenka je hodila od vasi do vasi in iskala starše. Ljudje so jo sprejemali kakor desetnico. Vsi bi ji bili radi pomagali, a sreča ni hotela. Jokaje je odšla sirota čez loge in srečala vilo. Potožila ji ie svoje gorje ki viia ji je rekla: »iPomorem fci, kolikor ti morem. Vzemi ta prstan in kadar opaziš, da se posebno sveti, vedi. da morata biti tvotf pravi oče in tvoja prava mati kje blizu, če sta le še med živimi!« (Da>je). 'Mana ca: Žlica in vilice Med žlico in vilicami je bil čestokrat prepir, kdo j- ljudem potrebnejši. Do-čiim je žlica še precej pohlevno branila svoje dobre strani, so nastopale vilice zelo oblastno in se izražale proti žlica zelo zaničldivo. Ko so potem pri nekean obedu vilice spet začele svojo staro bahaško pesem. ie zaprosila žlica: »Prosim lepo, naj bo že enkrat med nama mir! Kar sem rekla o sebi, pri tem ostanem. Imenitna ali ne, ampak ljudem sem neobhodno potrebna. Kako naj bi jedli juho, močnik in druge podobne jedi brez moje pomoči?! »Seveda, seveda,« ugovarjajo vilice. »Saj ne rečem, pri kmetih in pri revežih že prideš v poštev, toda pri omikanih in bogatih ljudeh, kjer je vedno vseh vrst mesa na razpolago, imam pa le jaz prvo mesto. Pri vseh finih in najboljših jedeh se uporabljajo vilice!« Ravno ko so si vilice pele ta slavo-spev, se je pa pri mizi nekaj zgodilo. Štiriletna gospodarjeva hčerka je zaradi svoje otroške nemirnosti omahnila s stola in z vilicami v roki padla na tla. Pri padcu so jo vilice ranile precej globoko v prstek. Na mah je bila pokonci vsa družina. Oče pa, videč hčerkin ranjeni prstek, je zgrabil za vilice, jih treščil v kot in zakričal: »Pa kaj je treba teh vilic! In zlasti še otroku! Proč z njimi! Saj imamo žlico in z nje lahko zajemamo vsako jed, gosto ali redko, juho ali meso. Torej. poskusimo o-dslej samo z žlicami!« Vilice so tam v kotu na tleh kar zamižale od sramu. Žlici ie pa postalo neznansko toplo okrog srca. Kako že pravi tisti izrek: »Prevzetnost hodi pred padcem!« Hans Kr. Andersen: Pet v enem stroku Pet jih je bilo v enem stroku, zelena 50 bili in strok je bil zelen, pa so mislili, da je ves svet zelen. Strok je rasel in grahi so rasli in lepo so si uredili stanovanje — vseh pet v eni vrsti. Zunaj je sijalo solnce in ogrevalo strok, dež ga je opral, da hi lahko skozenj videl. Gorko in prijetno j bilo notri, svetlo podnevi, temno ponoči in grašiči so se zredili in postali zamišljeni. Z nečem so se vendar morali ukvarjati. »Kaj bomo zmeraj tu tičali?« so godrnjali. »Zdi se nam skoraj, kakor da bi biilo tudi zunaj nekaj; vsaj slutimo tako.« In tedni so minevali, grašiči so poru-meneli in strok je porumenel. »Ves svet je rumen!« so menili in tako so prav lahko govorili. Zgodilo pa se je nekoč, da so začutili straše.. sunek. Strok je nekdo odtrgal. »Zdaj bomo pa kmalu zunaj,« so dejali in zahrepeneli po prostosti. »Jaz bi pa le rad vedel, kdo izmed nas bo priletel najbolj visoko,« je rekel najmanjši. »Zdaj se bo kmalu pokazalo.« »Naj se zgodi, kar hoče!« se je oglasil največji. Pok! in počil je strok in vseh pet se je zakotalilo v svetlo solnčno svetlobo. Majhen dečko jih je stiskal v roki in poskušal, če bodo dosti veliki za njegovo pokalioo. In takoj jo je nabasal in ustrelil. »Zdaj pa letim v širni svet! Drži me, kdor me more!« in ni ga bilo več. »Jaz,« se je ponašal drugi, »letim naravnost na solnce. To bo šele pravi strok zame!« »Midva pa spiva, kamor prideva.« sta dejala ostala oba. In padla sta na tla, še preden sta prišla v pokalico. A neizprosna usoda jih je vseeno dohitela. »Midva letiva najdalj!« »Naj se zgodi, kar hoče!« je rekel zadnji in zle tel v zrak. Padel pa je v razpoko nad podstrešnim oknom, kjer je rasel mah iz rahle zemlje. In mah je gr " :a toplo objel, Tu se je skrival, a Bog ga nii prezrL V podstrešni sobici pa je stanovala uboga žena, ki je podnevi hodila po tujih hišah in čistffa neči, žagala drva iin opravljala druga naporna dela. Moči je imela dovolj in pridna je bila, pa je vendar ostala revna. Doma v sobici pa je ležala mjena na pol dorasla edinka, drobno in nežno dekletce. Dve dolgi leti je že ležala v postelji in videlo je, da ne moa-e ne umreti ne živeti. i »K svoji mlajši sestric! pojde!« je rekla žena. »Le dva otroka sem imela in težko mi je bilo skrbed za obadva, pa sva si ju razredila z ljubimi Bogom in vzel je enega k sebi. Rada bi si zdaj obdržala drugega, ki mi je ostal, pa ju Bog najbrž ne mara ločiti in dekletce pojde k sestrici!« Bolno dekletce pa le ni umrlo. Potrpežljivo in mirno je ležalo ves doJigi dan, ko je mati hodila na delo. Spomladi je bilo in še zgiodaj zjutraj. Prav tedaj, ko je mati hotela oditi, je solnce prijazno posijalo skozi okence iin svetli žarki so pozlatili tla, da se je dekletce zagledalo v okno. »Joj, poglej no, mama, rože za oknom! Kako jih veter pozilbava!« je rekla, ko je zagledala zeleni vršič. Mati je stopila k oknu in ga na pol odprla. »Jej! Saj to je pa mlad grahek! Kako je lepo pognal. To bo tvoj vrtec!« In pomaknila je postelj bliže k oknu, da bi defclič lahko gledal poeaejajočo rastlinico. Nato pa je šla na delo. »Mati, kmalu bom zdrava!« je rekla zvečer mala bolnica. »Solnce je danes Itako toplo sijalo in grašek tako lepo rase. Tudi jaz hočem zirasiti in tudi meni bo solnce pomagalo.« »Oh, da bi se Le zgodilo!« Je zavzdihnila mati, verjela pa še sama ni, da bi bilo to mogoče. K zeleni rastlinici, ki je njenemu otroku zbudila tako ■vesele misli, pa je zasadila paličico, da iji ne bi veter storil kai zalega. Na posteljno no-sro je privezala močno nit in ijo potegnila do zgornjega okvira okni-ce, da bi grahove vitice imele oporo, če bi previsoko pognale. Ln to se je tudi zgodilo. Grahek je kar vidino rasel. »Poglej ga no, saj bo še cveteli« je rekla mati nekega jutra, in zdaj je tudi ona pričela upati, da bo dekletce ozdravelo. Spomnila se je, da je otrok zadnje čase govoril živahneje, da se je zjutraj celo zravnal v postelji in z ža-aečiimi očali opazoval svoj vrtec. Čez teden dni prvič zapustila posteljo za več ko eno uro. Vsa srečna je sedela na godcem solnou, okno je •bilo odprto in zunaj se je prvi belo-rde-či cvet ves razbohotil. Sklonila je glavico in poljubila nežne bele listke. Ta dan je bil zanjo praznik. »Ljubi Bog sam ga je zasadil, da bi tebe, dragi otrok, in mene razveselili in naju obdaroval,« je veselo rekla mati in se na smehljala cvetlici, kakor ange-Wu od Boga postlanemu. Ivo Faronik: Junaška Jelica Ob progi Brod - Sarajevo stoji na samem železniška čuvajnica, kjer stanuje Jelica s svojima roditeljema. Njen očka je železniški čuvaj. Prav majhna je še Jelica, komaj 5 let šteje, toda njeni starši jo posebno Ij-ubijo. ker je pridna in že v marsičem koristi v gospodinjstvu. Materi prinese drva, ji pomaga v kuhinji ter večkrat na dan prinese sveže studenčnice. Da, zato jo očka večkrat pohvali, zakaj izvirek je cele pol ure od čuvajnice. Nekega pomladanskega dne je šla Jelica kakor navadno po vodo. Pot jo je vodila ob progi skozi sotesko, potem pa se je odcepila ozka steza proti izvirku. Ko je prišla Jelica do tega razpotja. je obstala začudena, zakaj pred brižnpm ovinkom je zagledala ogromen plaz zemlje in kamenja, ki je popolnoma zasuli progo. Skozi drobno glavico ji je šinil strah. Ona je hčerka železniškega čuvaja in dobro ve. kakšna nevarnost meti vlaku, ki mora v kratkem prisopihati. Brez premišlja-raja je stekla, kolikor so jo mogle ne-sti nožice, proti domu. Vsa upehana in zasotpk je prihitela do čuvajnice, toda ta jo je čakala nova skrb. Očka je od- šel v nasprotno smer, da tam zapre zapornice, mamice pa ni doma. Jelica je stopila v čuvajnico, kjer je telefon. Mnogokrat je gledala Jelica, kako je očka vzdignil skušalo in govoril v aparat, toda njej je strogo prepovedal dotakniti se aparata, zakaj električni tok, — tako je rekel očka — bi utegnil udariti nepoklicano in neveščo roko. Ah kaj, če se bo pa vlak ponesrečili! Toda naj udari tok kolikor hoče, Jelica bo poskusila javiti postaji, da je t,.roga zasuta. Hrabro je zavrtela ročko, dvignila slušalo in zaklicala: »Halo«! Debel glas je odgovoril v aparatu »Halo! Halo! Tu postaja C... Kdo tam?« Tedaj je začel droben otroški glasek v pretrganih stavkih govoriti v aparat. edine besede, ki jih je razumel načelnik ^postaje. Ali to je bilo izkušenemu možu dovolj. Skočil je iz pisarne in še v pravem trenutku ustavili brzovlak, ki je pridrvel v postajo. Okna vagonov so se odpirala in vsi potniki so jeli vpraševati, kaj se je zgodilo. Načelnik pa je samo skomignil z rameni ter odhitel nazaj v pisarno telefonirat po pomoč. JeMco je dobil očka vso tresočo se pri telefonu. Še zmeraj je držala sJu-šalo v roki in prisluškovala. Potem je povedala očku, kaj se je zgodilo. Ko so prispeli delavci itn odkopali progo, je brzovlak nadaljeval pot. Potniki so kmalu zvedeli, komu se morajo zahvaliti za življenje. Ko je vlak drvel proti čuvajnici, je stala JeMca pri očetu, ki je z rdečo zastavico v roki čakal pred čuvajnico. Iz vseh oken dolgega vlaka so Jelici mahali pomiki z roboi in jo pozdravljali. Iz zadnjega vagona pa ji je neki kmet vrgel cel zavoj slaščic, ki jih je kupil v Sarajevu za svoje otroke ... Gustav Strniša: Kmet V davnih časih so si bil lljudlje m živali med ssboj prijatelji. Takrat ie vsakdo smatral leva za kralja živali, a kmeta pa za kralja prirode. 'IKM Pa se je lev jezil, da bi bil kmet kralj prirode in je ugovarjal: »Ka