368 ■ Proteus 84/8 • April 2022 369UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Japonski dvojček kremena iz Rudnika 9. Septemvri v Madanu v Bolgariji. Razpon kril je 12 milimetrov. Foto: Igor Dolinar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 A pr il 20 22 , 8 /8 4. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje v času največjega pomanjkanja v petih letih zgradili 330 stavb za skupno dobro – v njih so se skupnosti ukvarjale z različnimi gospodarskimi, kulturnimi in drugimi dejavnostmi, s katerimi so osmišljali svo- je življenje. Na lanskem beneškem arhitekturnem bienalu je bil postavljen slovenski paviljon Skup- no v skupnosti. Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene arhitekture, v Sobotni prilogi Dela pa je 13. novembra lani izšel odličen intervju s kurator- sko skupino z naslovom Mi gradimo zadružne do- move. Zadružni dom gradi nas). Članica kuratorske ekipe umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko (1984-) je v intervjuju zgoščeno predstavila izjemnost za- družnih domov: »Gradnja zadružnih domov je bil zvezni projekt celotne Jugoslavije, ki je imel v vsaki republiki svoje značilnosti. Zavedati se moramo tu- di posebnega konteksta – dve leti po vojni, v tako psihološko kot fizično razrušenem družbenem stanju, ko je bilo treba nekako osmisliti leta morije, v kateri je veliko družin izgubilo prijatelje, družinske člane, sorodnike, vojna je na vsakem koraku pustila globoke rane. Kolektivne travme in želja po boljši prihodnosti se tudi s tem projektom začnejo prevajati v družbeno dobro – s prostovoljnim delom, gradnjo novih vezi in nove družbe. Vse to je bilo umeščeno v širši projekt povojne modernizacije družbe. Moto graditeljev do- mov je bil, ‚mi gradimo zadružne domove, zadružni dom gradi nas … ,, kar pomeni, da se je z gradnjo domov gradila tudi skupnost.« »Uspeh tega projekta je bil« - po besedah umetnostne zgodovinarke Mar- tine Malešič (1982-), tudi članice kuratorske skupine – prav »v aktivni vključenosti teh, ki jih je to nepo- sredno zadevalo, ki so dom uporabljali. […] Samo na ta način, s soudeležbo lokalne skupnosti in njihovo samoiniciativnostjo, je ta projekt lahko bil izveden.« Projekt gradnje zadružnih domov je vernakulariziral življenje vseh, ki so sodelovali pri njem. Arhitekti so načrtovali - kot sta razlagala Martina Malešič in arhitekt Rastko Pečar - različne tipe zadružnih domov za različne krajine (nižinski, primorski, gorski, panonski tip), izhajajoč iz lokalnih posebnosti so oblikovali poenostavljene tipe, ki bi omogočali najhitrejšo in najcenejšo izvedbo (ob uporabi lokalnih gradiv in tehnik). Skupnost je vzela enega od načrtov in ga prilagodila svojim potrebam in zmožnostim, ob tem pa je dodajala tudi svojevrstne rešitve. Med gradnjo so se razširile in tako vernakularizirale tudi nove gradbene tehnike, način dela in materiali, saj so udarniki nova znanja nadalje uporabljali pri gradnji v svojem okolju. Zelo zanimivo je razmišljanje Martine Malešič o tako imenovani presežni - »estetski« - vrednosti zadružnih domov. Po uveljavljenem presojanju o arhitekturi – vodi ga estetski fetišizem: nekaj je estetsko le, če je »iztrgano« iz konkretnih družbenih in zgodovinskih okoliščin, če jih na neki način »presega« - domovi niso nobeni arhitekturni presežki, po prepričanju članov kuratorske skupine pa so domovi, nasprotno, presežek prav zato, ker so bile »presežek« same družbene in zgodovinske okoliščine: ljudje so namreč v novi socialistični državi, kot v narodnoosvobodilni borbi, vzeli življenje v svoje roke. Ustvarjanje življenja s svojimi rokami pa ne potrebuje več odtujene, fetišizirane kapitalistične »estetskosti«. Življenje sámo je postala estetska stvaritev. Zadružni domovi tako v resnici zahtevajo temeljito prevetritev kriterijev arhitekture … Podobno prevetritev v f ilmih je storil srbski reži- ser Želimir Žilnik (1924-), eden od glavnih pred- stavnikov jugoslovanskega f ilmskega črnega vala. Nas posebej zanima njegov kratki f ilm Vstaja v Jazku (1973). Film je presenetljiv, saj »radikalno odstopa od prevladujočega načina pripovedovanja o partizanskem boju, njegovega prikazovanja in navsezadnje spominjanja«. Žilnik je v njem obračunal z mitologizacijo partizanov kot herojskih f ilmskih likov. V njegovem f ilmu so popolnoma običajni vaščani spregovorili »o svojih malih dejanjih upo- ra, kako so opravili partizansko prisego, kje in ka- ko so ženske skrivale partizane in jim nosile hrano, pa tudi, kje so skrivali orožje za partizane«. Ves čas so dejavno sodelovali v boju in ga podpirali. Postali so predstavniki »banalnosti dobrega«. Brez široke ljudske podpore, zlasti podeželskega prebivalstva, zmagoslavje partizanskega boja ne bi bila mogoče. Žilnik je v svojem f ilmu uspel »predstaviti tiste trenutke, sledi in preproste ljudi, na katere je pre- vladujoči kanon socialistične partizanske f ilmske zgodovine pozabil«. Z njim je izrazil nasprotovanje vsakemu estetiziranju partizanskega boja in življenja v socializmu. Radikalni konec estetiziranja pa se je zgodil po snemanju. Vaščani so morali stopiti s film- skega traku in se odpraviti v novo bitko … »[F]i lm so najprej posla l i komisiji za f i lmsko produkcijo v Vojvodini, k i ga je zavrni la kot neprimernega […] - f ilm [da] ‚žali Revolucijo z angažiranjem skupine klošarjev in potepuhov, ki naj bi predstavljali partizane‘. V dramatičnem razpletu dogodkov po snemanju je Žilnik s skupino najbolj odločnih vaških partizanov vstopil v občinske prostore pokrajinskega ministrstva za kulturo v Novem Sadu. Ker niso imeli uradnega povabila, so namesto tega pokazali partizansko spomenico 1941 kot dokaz, da so bili udeleženci NOB že od začetka vojne. Odvihrali so v pisarno tedanjega ministra Djordjeta Popovića in ga prisilili, da je raztrgal odločitev o prepovedi filma« in odobril distribucijo filma … Tomaž Sajovic Banalnost dobrega Banalnost dobrega je nasprotje banalnosti zla. S slovitim paradoksom »banalnost zla« je f ilozofinja Hannah Arendt (1906-1975) opisa la duhovno podobo Adolfa Eichmanna (1906-1962), glavnega organizator ja množičnih depor t i ranj Judov v taborišča smrti, kakršna se ji je razkrila na sojenju v Jeruzalemu (z njega je poročala za ameriško revijo The New Yorker in leta 1963 izdala knjigo z naslovom Eichmann v Jeruzalemu. Poročilo o banalnosti zla, v slovenščino je bila prevedena leta 2007). Eichmann je ves čas ponavljal, da ne čuti nobene odgovornosti za smrt Judov, saj je opravljal le svoje delo ter vestno ubogal ukaze in zakone. Po Hannah Arendt Eichmann ni bil pošast, njegova dejanja ni usmerjalo zlo, ampak predvsem slepa vdanost vladajoči oblasti in silna želja, da bi ji pripadal. Prav ta odsotnost razmišljanja pa poraja zlo in ga hkrati tragično banalizira - naredi nekaj vsakdanjega in strašljivo običajnega. Kaj pa je banalnost dobrega? Koncept »banalnost dobrega« sem našel v knjigi z naslovom Partizanski protiarhiv: O umetniških in spominskih prelomih ju- goslovanskega NOB (2022), ki jo je napisal slovenski socialno-politični f ilozof Gal Kirn (1980-), in sicer v poglavju Žilnikov film Vstaja v Jazku (1973): kako posneti film po partizansko ali o »banalnosti dobrega«. Pojem banalnosti oziroma vsakdanjosti dobrega pa je tesno povezan tudi z vernakularnostjo, o kateri sem že pisal v uvodniku v tretji številki naše revije. Bo- rut Juvanec (1944-) je v svoji monografiji Arhitektura Slovenije. Vernakularna arhitektura sijajno opredelil vernakularno arhitekturo: »[To je] najpreprostejša arhitektura, ki [ je] bila namenjena […] navadnim ljudem za vsakodnevno bivanje in delo […]. Ni delo profesionalcev, ki so poznali materiale, tehnologije, tehnike in velike arhitekture preteklih časov in so do teh spoznanj prišli v šolah. Vernakularna arhitektu- ra je delo skromnih razmer, malih zahtev. Ampak – najpomembneje je to, da to ni mala, nepomembna, neopazna ali grda, slaba arhitektura.« Peter Fister (1940-) je v svojem predgovoru k monografiji dobro razumel, da je »resnična vsebina in s tem tudi meri- lo« vernakularnega stavbarstva človek sam. Človek si je stavbe zgradil sam zase, za svoje bivanje. Zadnje spoznanje nas vodi naravnost k navdušujoče- mu pojavu po drugi svetovni vojni pri nas – zadruž- nim domovom. (Šlo je za velikanski zvezni projekt – v Jugoslaviji je bilo zasnovanih več tisoč domov, od tega v Sloveniji 523; v tistem času so v Sloveniji 368 ■ Proteus 84/8 • April 2022 369UvodnikKolofon Uvodnik Naslovnica: Japonski dvojček kremena iz Rudnika 9. Septemvri v Madanu v Bolgariji. Razpon kril je 12 milimetrov. Foto: Igor Dolinar. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.600 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2022. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 A pr il 20 22 , 8 /8 4. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje v času največjega pomanjkanja v petih letih zgradili 330 stavb za skupno dobro – v njih so se skupnosti ukvarjale z različnimi gospodarskimi, kulturnimi in drugimi dejavnostmi, s katerimi so osmišljali svo- je življenje. Na lanskem beneškem arhitekturnem bienalu je bil postavljen slovenski paviljon Skup- no v skupnosti. Sedemdeset let zadružnih domov kot družbene arhitekture, v Sobotni prilogi Dela pa je 13. novembra lani izšel odličen intervju s kurator- sko skupino z naslovom Mi gradimo zadružne do- move. Zadružni dom gradi nas). Članica kuratorske ekipe umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko (1984-) je v intervjuju zgoščeno predstavila izjemnost za- družnih domov: »Gradnja zadružnih domov je bil zvezni projekt celotne Jugoslavije, ki je imel v vsaki republiki svoje značilnosti. Zavedati se moramo tu- di posebnega konteksta – dve leti po vojni, v tako psihološko kot fizično razrušenem družbenem stanju, ko je bilo treba nekako osmisliti leta morije, v kateri je veliko družin izgubilo prijatelje, družinske člane, sorodnike, vojna je na vsakem koraku pustila globoke rane. Kolektivne travme in želja po boljši prihodnosti se tudi s tem projektom začnejo prevajati v družbeno dobro – s prostovoljnim delom, gradnjo novih vezi in nove družbe. Vse to je bilo umeščeno v širši projekt povojne modernizacije družbe. Moto graditeljev do- mov je bil, ‚mi gradimo zadružne domove, zadružni dom gradi nas … ,, kar pomeni, da se je z gradnjo domov gradila tudi skupnost.« »Uspeh tega projekta je bil« - po besedah umetnostne zgodovinarke Mar- tine Malešič (1982-), tudi članice kuratorske skupine – prav »v aktivni vključenosti teh, ki jih je to nepo- sredno zadevalo, ki so dom uporabljali. […] Samo na ta način, s soudeležbo lokalne skupnosti in njihovo samoiniciativnostjo, je ta projekt lahko bil izveden.« Projekt gradnje zadružnih domov je vernakulariziral življenje vseh, ki so sodelovali pri njem. Arhitekti so načrtovali - kot sta razlagala Martina Malešič in arhitekt Rastko Pečar - različne tipe zadružnih domov za različne krajine (nižinski, primorski, gorski, panonski tip), izhajajoč iz lokalnih posebnosti so oblikovali poenostavljene tipe, ki bi omogočali najhitrejšo in najcenejšo izvedbo (ob uporabi lokalnih gradiv in tehnik). Skupnost je vzela enega od načrtov in ga prilagodila svojim potrebam in zmožnostim, ob tem pa je dodajala tudi svojevrstne rešitve. Med gradnjo so se razširile in tako vernakularizirale tudi nove gradbene tehnike, način dela in materiali, saj so udarniki nova znanja nadalje uporabljali pri gradnji v svojem okolju. Zelo zanimivo je razmišljanje Martine Malešič o tako imenovani presežni - »estetski« - vrednosti zadružnih domov. Po uveljavljenem presojanju o arhitekturi – vodi ga estetski fetišizem: nekaj je estetsko le, če je »iztrgano« iz konkretnih družbenih in zgodovinskih okoliščin, če jih na neki način »presega« - domovi niso nobeni arhitekturni presežki, po prepričanju članov kuratorske skupine pa so domovi, nasprotno, presežek prav zato, ker so bile »presežek« same družbene in zgodovinske okoliščine: ljudje so namreč v novi socialistični državi, kot v narodnoosvobodilni borbi, vzeli življenje v svoje roke. Ustvarjanje življenja s svojimi rokami pa ne potrebuje več odtujene, fetišizirane kapitalistične »estetskosti«. Življenje sámo je postala estetska stvaritev. Zadružni domovi tako v resnici zahtevajo temeljito prevetritev kriterijev arhitekture … Podobno prevetritev v f ilmih je storil srbski reži- ser Želimir Žilnik (1924-), eden od glavnih pred- stavnikov jugoslovanskega f ilmskega črnega vala. Nas posebej zanima njegov kratki f ilm Vstaja v Jazku (1973). Film je presenetljiv, saj »radikalno odstopa od prevladujočega načina pripovedovanja o partizanskem boju, njegovega prikazovanja in navsezadnje spominjanja«. Žilnik je v njem obračunal z mitologizacijo partizanov kot herojskih f ilmskih likov. V njegovem f ilmu so popolnoma običajni vaščani spregovorili »o svojih malih dejanjih upo- ra, kako so opravili partizansko prisego, kje in ka- ko so ženske skrivale partizane in jim nosile hrano, pa tudi, kje so skrivali orožje za partizane«. Ves čas so dejavno sodelovali v boju in ga podpirali. Postali so predstavniki »banalnosti dobrega«. Brez široke ljudske podpore, zlasti podeželskega prebivalstva, zmagoslavje partizanskega boja ne bi bila mogoče. Žilnik je v svojem f ilmu uspel »predstaviti tiste trenutke, sledi in preproste ljudi, na katere je pre- vladujoči kanon socialistične partizanske f ilmske zgodovine pozabil«. Z njim je izrazil nasprotovanje vsakemu estetiziranju partizanskega boja in življenja v socializmu. Radikalni konec estetiziranja pa se je zgodil po snemanju. Vaščani so morali stopiti s film- skega traku in se odpraviti v novo bitko … »[F]i lm so najprej posla l i komisiji za f i lmsko produkcijo v Vojvodini, k i ga je zavrni la kot neprimernega […] - f ilm [da] ‚žali Revolucijo z angažiranjem skupine klošarjev in potepuhov, ki naj bi predstavljali partizane‘. V dramatičnem razpletu dogodkov po snemanju je Žilnik s skupino najbolj odločnih vaških partizanov vstopil v občinske prostore pokrajinskega ministrstva za kulturo v Novem Sadu. Ker niso imeli uradnega povabila, so namesto tega pokazali partizansko spomenico 1941 kot dokaz, da so bili udeleženci NOB že od začetka vojne. Odvihrali so v pisarno tedanjega ministra Djordjeta Popovića in ga prisilili, da je raztrgal odločitev o prepovedi filma« in odobril distribucijo filma … Tomaž Sajovic Banalnost dobrega Banalnost dobrega je nasprotje banalnosti zla. S slovitim paradoksom »banalnost zla« je f ilozofinja Hannah Arendt (1906-1975) opisa la duhovno podobo Adolfa Eichmanna (1906-1962), glavnega organizator ja množičnih depor t i ranj Judov v taborišča smrti, kakršna se ji je razkrila na sojenju v Jeruzalemu (z njega je poročala za ameriško revijo The New Yorker in leta 1963 izdala knjigo z naslovom Eichmann v Jeruzalemu. Poročilo o banalnosti zla, v slovenščino je bila prevedena leta 2007). Eichmann je ves čas ponavljal, da ne čuti nobene odgovornosti za smrt Judov, saj je opravljal le svoje delo ter vestno ubogal ukaze in zakone. Po Hannah Arendt Eichmann ni bil pošast, njegova dejanja ni usmerjalo zlo, ampak predvsem slepa vdanost vladajoči oblasti in silna želja, da bi ji pripadal. Prav ta odsotnost razmišljanja pa poraja zlo in ga hkrati tragično banalizira - naredi nekaj vsakdanjega in strašljivo običajnega. Kaj pa je banalnost dobrega? Koncept »banalnost dobrega« sem našel v knjigi z naslovom Partizanski protiarhiv: O umetniških in spominskih prelomih ju- goslovanskega NOB (2022), ki jo je napisal slovenski socialno-politični f ilozof Gal Kirn (1980-), in sicer v poglavju Žilnikov film Vstaja v Jazku (1973): kako posneti film po partizansko ali o »banalnosti dobrega«. Pojem banalnosti oziroma vsakdanjosti dobrega pa je tesno povezan tudi z vernakularnostjo, o kateri sem že pisal v uvodniku v tretji številki naše revije. Bo- rut Juvanec (1944-) je v svoji monografiji Arhitektura Slovenije. Vernakularna arhitektura sijajno opredelil vernakularno arhitekturo: »[To je] najpreprostejša arhitektura, ki [ je] bila namenjena […] navadnim ljudem za vsakodnevno bivanje in delo […]. Ni delo profesionalcev, ki so poznali materiale, tehnologije, tehnike in velike arhitekture preteklih časov in so do teh spoznanj prišli v šolah. Vernakularna arhitektu- ra je delo skromnih razmer, malih zahtev. Ampak – najpomembneje je to, da to ni mala, nepomembna, neopazna ali grda, slaba arhitektura.« Peter Fister (1940-) je v svojem predgovoru k monografiji dobro razumel, da je »resnična vsebina in s tem tudi meri- lo« vernakularnega stavbarstva človek sam. Človek si je stavbe zgradil sam zase, za svoje bivanje. Zadnje spoznanje nas vodi naravnost k navdušujoče- mu pojavu po drugi svetovni vojni pri nas – zadruž- nim domovom. (Šlo je za velikanski zvezni projekt – v Jugoslaviji je bilo zasnovanih več tisoč domov, od tega v Sloveniji 523; v tistem času so v Sloveniji