Bariton, tenorska tuba ali evfonij? Luka Einfalt Glasbena šola Domžale luka.einfalt@guest.arnes.si 62 Z glasbo se ukvarjam že dolgo. Že ko sem imel rosnih deset let sem se pridružil pihalnemu orkestru in zelo kmalu me je navdušil svet trobil. Po treh desetletjih igranja na ljubiteljski in profesionalni ravni pa se danes še vedno pogosto znajdem v zagati, ko me kdo vpraša: »Katero glasbilo pa igraš?« Bariton, tenorska tuba ali evfonij? Vsi odgovori so pravilni, toda kdo to resnično razume? Prav neverjetno je, da je glasbilo, ki je tudi pri nas v široki uporabi, tako malo poznano. Tudi velika veči- na profesionalnih glasbenikov in poznavalcev glasbe bi imela velike težave pri razlagi, kaj »to« sploh je, za marsikoga pa bi to bilo še vedno nekaj povsem novega in neznanega. A s tem si skoraj nihče ne beli glave. Večkrat so me že različni sogovorni- ki prepričevali o domnevnem poznavanju tega področja, brez zavedanja, da z vsako izgovorjeno besedo tonejo vse globlje in čedalje bolj izgubljajo kompas. A kdo bi jim zameril. Vedeti je treba, da pri nizkih trobilih obstaja precejšnje število podob- nih, a vseeno različnih glasbil, pa tudi vizualno različne izde- lave istega glasbila. Ko temu dodamo še neurejeno slovensko poimenovanje in njihovo konfuzno poimenovanje v različnih jezikih, je zmeda popolna. Bariton je širši javnosti verjetno še najbolj razumljiv izraz in je poenostavljena različica nemškega izraza Baritonhorn. Tako poimenovanje se vsakodnevno uporablja pri pihalnih orkestrih in narodnozabavnih ansamblih in se v zvoku in sliki redno po- javlja na radiu in televiziji. Brez njega si ne bi mogli predstavlja- ti 350-letne tradicije godbeništva na Slovenskem. Trenutno pri nas deluje prek sto godb na pihala in dva profesionalna pihalna orkestra in prav vsi vključujejo tudi »baritoniste.« Nekdanji Videomeh, današnji Slovenski pozdravi in druge podobne od- daje in prireditve na TV Slovenija brez tega glasbila ne bi mogli obstajati. Slavna brata Avsenik sta ga vključila v svoj ansambel in tako poskrbela, da se še danes tare mladih navdušencev, ki si želijo naučiti umetnosti basiranja nanj. Kvantiteta pa žal ni nujno tudi kvaliteta. Enolična podoba pojavljanja v javnosti je pripomogla k splošnemu prepričanju, da ne premore virtuo- znosti in globokega umetniškega izražanja in je tako uporaben le za preprostejše muziciranje, kot je npr. basiranje, oziroma lahko polepša še kakšno koračnico z lepo, a enostavno vižo. Po- imenovanje glasbila kot bariton pomeni tudi strokovno zagato. Res je, da izraz zveni zelo prijetno in gre hitro v uho, ampak strokovnosti ne prenese. V strokovni glasbeni terminologiji ba- riton predstavlja moški pevski glas. Tako si pri sogovorniku, ki ni godbeniški ali narodnozabavni navdušenec ali poznavalec, s takim poimenovanjem ustvarimo povsem zgrešeno podobo o svojih glasbenih aktivnostih. »Veste, jaz sem odličen barito- nist.« »Res? Kje pa pojete?« 63 Strokovni kotiˇ cek Njena bližnja sorodnica je basovska tuba. Njen osnovni ton je veliki F , lahko pa tudi Es. Namenjena je predvsem izvajanju so- listične literature, ker je ta večinoma pisana v visokih registrih za tubo. Povedati je tudi treba, da je pri solistični literaturi za tubo le redko navedeno, ali naj jo solist izvaja na B- ali na F-tu- bo. Odločitev je tako pogosto prepuščena izvajalcu samemu. Najmanjša predstavnica družine tub je torej tenorska tuba. Osnovni ton ima enak kot pozavna, veliki B, vendar ju z lahko- to razlikujemo. Kot je že bilo omenjeno, imajo vse tube konič- no cev, kar jim daje mehak in temen ton. Pozavna zaradi svoje posebnosti potega drugače kot v cilindrični obliki cevi sploh ne bi mogla obstajati. To ji daje svetel, signalen zvok. Precej se razlikuje tudi od svojih dveh sester. Je precej manjša, v pihal- nih orkestrih pa zaseda mesto, ki je primerljivo z violončelom v simfoničnih orkestrih. Kaj pa evfonij? Če boste iskali literaturo, tako solistično kot orkestralno, pod imenom tenorska tuba ne boste našli ničesar. Glede na »svojeglavo« odstopanje od klasičnih velikih tub, se je v tujini že povsem uveljavilo angleško poimenovanje euphoni- um. Pa je izraz resnično angleški? Ne. Izhaja iz grščine. Pred- pona eu- pomeni nekaj lepega, dobrega, fonos pa pomeni zvok. Slovenjeno torej evfonij in ne eufonij. Zakaj ne? V slovenskem jeziku poznamo veliko besed, kjer se črka v pri izgovorjavi mehča v u, npr. Evropa, evforija, flavta, avto. V tujini se je evfo- nij že davno uveljavil kot enakovredno solistično in orkestralno glasbilo. Občasno tudi v simfoničnem orkestru. V svoja dela sta ga vključila že Richard Strauss (Junakovo življenje) in Gus- tav Mahler (Simfonija št. 7). Danes že obstaja bogata izbira so- listične literature za evfonij, ki so jo pisali tudi tako uveljavljeni skladatelji, kot so Philip Sparke, John Stevens, Vladimir Cosma …, izvajajo pa jo priznani solisti, kot sta npr. Steven Mead in Thomas Ruedi. Ime evfonij najlepše opiše značaj tega glasbila, hkrati pa zado- volji vsa strokovna merila, vendar se zavedam, da za široko jav- nost še vedno zveni nekoliko tuje. Sprašujem se, koliko časa bo še potrebno, da se bo izraz »udomačil«, če sploh kdaj. Tako je tenorska tuba izraz, ki zadovolji kriterije strokovnosti. T ežava je le v tem, da tudi malokateri glasbenik ve, da obstajajo različne tube glede na glasbeno namembnost, uglasitev in pos- ledično velikost. Skupni imenovalec vseh tub je enaka struk- tura. Gre za družino trobil s široko menzurirano cevjo, ki se konično širi. Najbolj običajna je največja predstavnica družine tub, stro- kovno poimenovana kontrabasovska tuba. Je sestavni in ne- pogrešljivi del vseh simfoničnih in pihalnih orkestrov pri nas in po svetu. Njen osnovni ton (oz. uglasitev) je kontra B in je namenjena tvorjenju najnižjih tonov med trobili. Obstaja tudi različica z osnovnim tonom C, ki je najbolj v uporabi v ZDA.