LETO 12 J|C JUNIJ
193^
Za odlično naravno zdravljenje
uporabljajte Planinka" - zdravilni čaj, ki je pripravljen večinoma iz najboljših zdravilnih planinskih zelišč. Dolgoletna izkušnja nam potrjuje, da je „Planinka" - zdravilni čaj, ki vsebuje preizkušene in dobre zdravilne sestavine, dober regulator za čiščenje. Šest do dvanajst - tedensko zdravljenje s „Pianinka" - zdravilnim čajem deluje izvanredno in sieer brez strupov pri vseh sledečih boleznih: Pri slabi prebavi želodca in zaprtju telesa, slabem delovanju črevesa in napetosti telesa, omotici in slabosti, oboljenju na hemero-idih in bolezni jeter. „Planinka" - zdravihii čaj pospešuje apetit. Zahtevajte v lekarnah samo pravi „P lan inka" - čaj, ki se ne prodaja odprto, temveč samo v originalnih plombiranih zavojčkih po Din 20'—, s proizvajalčevim napisom:
Lekarna Mr. Bahovec v Ljubljani
Kongresni trg 12
Oglas regiBtr. Sp. br. 169 od 9. 11. 1933.
Listnica
Naročnice v Italiji prosimo, da naslovijo vse dopise na upravo v Ljubljano in ne v Trst. Za de-namei pošiljatve naj s-e pa poslužijo dosed'anjili položnic z napisom C. E. Godina, Triesie. Ako katera nima položnice, naj ne pošilja denarja po nakaznici (vaglia postale), marveč naj zahteva na pošti prazno položnico
G. Jelka: Lanske številke IV., V., VIL, VIIL in XIL so nam že pošle.
Položnice prilagamo januarski in julijski številki. Posameznim izvodom ne moremo prilagati položnic, ker bi izbiranje pomenilo veliko zamudo časa. Ako bi pa hoteli priložiti položnico vsaki številki, kakor nekatere želijo, bi nas stalo vsaki-krat okrog 1300 Din. Zato poudarjamo in
uprave.
(bollettino di vers-amento). Na položnico je treba napisati naslov: C. E. Godina, Triete in številko pošt. ček. računa 11/5329.
Torej prosimo: vse dopise v Ljubljano, ker se sicer izgube, in vsa plačila samo po poštni položnici.
prosimo vedno: uporabite položnico takoj, da se vara ne izgubi! Ako ste jo pa izgubili, vprašajte za dnigo na poštnem uradu ter napišite nanjo poleg naslova še številko našega tekočega računa 14.004.
Recept za figovo vino s kvasom želi imeti neka naša naročnica. Ako katera pozna ta recept, prosimo, da nam ga sporoči.
ŽENSKI SVET
JUNU 1934	LJUBLJANA	LETO XII-6
Pod dalmalinskim solncem
Maša Slavce va Nadaljevanje
Jane govori: „Tam žive ljudje, ki ne vedo, kaj je delo, še svoj živ dan ga niso izkusili. Kaj vedo, kako se muči seljak za dobrote, ki prihajajo na njihovo mizo? Drugih skrbi nimajo ko to, kaj bodo jedli, kako se oblačili in kako zabavali. Če jim postane dolgčas od samih dobrot, zapro svoje kovčke, polne lepih oblek, in gredo na pot. Sedejo v vlak, pa ne v tretji razred, v katerem si se morda že kdaj peljala, ne, kjer se vozijo ti ljudje, ni umazanih sajastih klopi, le udobni sedeži, prevlečeni z baržunom, oddelki, kjer ti ponoči napravijo pravo pravcato ipostelj. Vlaki švigajo z veliko brzino iz kraja v kraj in če si gladen, greš med vožnjo v poseben voz, kjer so ob širokih oknih belo pogrnjene mize, ter naročiš, česar ti poželi srce.
Velike ladje so; saj si jih videla često v luki ali pa, ko so plule mimo. V teh ladjah so sobe, prav kakor v hotelih, razkošno opremljene, kopeli, bazeni, kjer lahko plavaš, med temj ko pluje ladja naprej, bari, kjer piješ redke pijačo in plešeš zvečer ob zvokih godbe,
ki jo love s čudnimi napravami iz tujih krajev —--
In žene, lepe, v dragocenih oblekah, z nakitom, ki je vreden več ko ves ta otok, se smejejo in zabavajo, sklepajo poznastva za kratek
čas po poti ali za delj---
Včasih ko na ladji vse pospi, se skrivaj odpirajo vrata kabin in za njimi se godi to, kar imenujemo mi greh, a tam v velikem svetu je ta beseda nepriznana. Mnogo ljudi živi, kakor jim je všeč,
in ima pogum, da kljubuje tistim, ki jim hočejo življenje greniti--
Nad vsem pa vlada denar---Če ga imaš, si lahko kupiš vsega:
prijateljstvo, slavo, ljubezen ... Denar je edino božanstvo, ki ga priznavajo in se mu uklanjao. In jaz, ki sem živel med temi bogatini in stregel njihovim željam, sem spoznal njegovo moč, zato sem «i ga prislužil, kolikor sem mogel, in evo me, vrnil sem se domov, da bom živel tu lepo in mirno življenje.
Dvaintrideset let mi je. Ko sem jih imel osemnajst, sem postal mornar, s štiriindvajsetimi pa strežaj na ladji. V osmih letih sem si prihranil dovolj. Imel sean še posebno srečo, da sem rešil dvojici ljudi živijenje. — Da, to ti moram povedati, kako je bilo..."
Palma posluša nepremično. Njene velike črne oči so uprte vanj, ves čas niti ne trene s pogledom, da bi ji kaka beseda ne ušla. V
121
glavi se ji vrti, ko si živo predstavlja to življenje, pisanemu vrtincu se ji zdi slično, ki zagrabi vse in vsakogar in ga potegne v svoj čarobni krog. Njen dib gre kakor Janetov, ko ji pripoveduje, kako je zaslužil mnogo denarja: „Naš parnik, transoceanski velikan, se je ustavljal v vsaki luki po več dni, da so si potniki lahko ogledali kraj in okolico. In tako se je pripetilo nekoč, pred letom dni, da sta se na ladji spoznala dva mlada zakonska para: amerikanski in francoski.
To ti je bilo smešno! Videl sem - jih vsak dan vsepovsod v zamenjanem redu: Američana s Francozinjo, Francoza pa z Američanko. Pri kosilu, pri večerji, na plesu in tudi, kadar nihče ni slutil... Smejal sem se, ko sem videl, da so često tudi ponoči ostajali v istem redu.
Složno in ljubeznivo so občevali med seboj, nihče ni slutil, da je varan, v veri, da samo on vara. Smešno je bilo vse to, a včasih, če sem se spomnil doma in življenja tu, sem se zgrozil. Ti ljudje žive lahko in brezskrbno, preko vsega, kar je nam sveto, gredo brez pomisleka in nič jim ne teži vesti. Tak je vsaj videz. Toda če izbruhnejo prepiri med njimi, se čudiš, kako so te žene, ki jih je sam vonj in sama nežnost, podobne našim, ko se razvnainejo in govore surove besede. Ko da ni na njih več dragocenih oblek in nakita — ej, pod kožo so pač vse krvave--!"
„In kaj je bilo z onimi?" nestrpno vprašuje Palma.
.,Da, ko smo pristali v neki luki, je odšla Američanka s Francozom, svojim Ijnbčkom, na izlet z jadrnico. Na ladji je ostal njen mož z njeno prijateljico, ki je postala med tem tudi njegova. Prvi par se dolgo ni vrnil in dvojico, ki je ostala na ladji, je pričelo skrbeti, kaj je z njima. Prosila «ta me, naj jima dobim jadrnico in ju popeljem, da poiščeta onadva. Po dolgem iskanju smo ju našli, nekaj milj od obale. Pihal je močan veter in gospod, ki ni znal dobro kretati čolna, je jadro spustil ter pričel veslati. A ko nais je ugledal, se je nadejal pomoči od nas in da bi se čim preje «ešli, je zopet dvignil jadro. Veter se je sukal, z vso močjo se je nenadoma uprl v preveč pritrjeno jadro in prevrnil čoln, Parček je seveda padel v morje, od strahu pred smrtjo je pozabil še tisto malo plavanja, kar ga je znal, in če bi ne bilo mene, bi bila gotovo utonila. Njihova rešitelja nista bila nič bolj junaška, kljub temu da sta znala plavati, bi ju ne bilai mogla rešiti.
Ali si lahko predstavljaš svidenje?
Poljubi, objemi, vzkliki, solze — a vse zlagano---
Varani soprog rešene gospe me je bogato nagradil, saj ni hotel zaostati za radodarnostjo njenega spremljevalca, čigar žena me je tudi primerno obdarila.
Zdaj, ko sem se namenil ostati doma, sem spoznal, da sem vajen drugačnega življenja. Nekoč, na stara leta, se pač povrnem domov, a zdaj sem še mlad in svet me mika. Želim si mlade, lepe žene, ki bi
122
šla z menoj. Nočem biti varan, zato si bom vzel dekle z našili otokov, dobro in zvesto, kakor znajo biti samo naše. Najraje bi se naselil kje v Franciji in tam kupil gostilno ali kaj sličnega.
V velikih mestih, v Le Havru ali Parizu, to ti je življenje! Mnogo ljudi, vrvež, promet, vse polno avtomobilov in voz, dogodkov, sprevodov, senzacij. Zvečer luči, mežikajoče v temo, to so svetloline reklame, kinematografi, gledališča in tisoč drugih zabav — v sanjah si jih ne moreš predstavljati! Če te zanima, zaplavaš s tokom, ali pa ga motriš stoječ ob strani."
„Pa znaš francosko?"
„Seveda, vsakega jezika nekoliko: francosko, angleško, špansko in italijansko."
„In misliš, da boš našel otočanko, ki bo hotela s teboj?--Ali
pa jo imaš morda že izbrano?" vpraša Plama in njen glas je čudno hripav.
„E, da ti po pravici povem, še nobene nisem vprašal, a dvomim, da bi se na našem otoku katera našla. Se bo že treba še nekoliko ozreti po drugih!"
„Zakaj misliš, da bi je ne našel? Iti v svet, koga bi to ne veselilo? O, gotovo se bo našlo dekle, ki bo šlo rado s teboj..." de skoro žalostno Palma.
„Bi ti šla?" vpraša Jane, vedoč, da bo dekle odkimalo.
Palma zavzdihne iz globine srca in sunkovito dvigne glavo: „Takoj!"
„Res?!" jo začudeno in osuplo premeri on.
„Bi — takoj!"
„Kako odločno zveni to!" se šali Jane, ko da govori z otrokom, ki zatrjuje, da pojde na luno. „In kar zdajle, ta hip si se odločila, da bi šla? Če bi pretehtala in razmislila, bi se gotovo premislila —"
Palma čuti, da ne jemlje resno njenih besed. Z vso odločnostjo mu zatrdi: „Ne, nisem se odločila zdaj, to je moja želja, odkar sem čula o življenju tam zunaj. 'Prijateljico imam' in venomer samo o tem govorim z njo. Tudi ona si želi v svet —"
„A zakaj ne gre?"
„Kam naj gre in h komu? Denarja nima in ne sorodnikov ali znancev, kamor bi se lahko zatekla." Nato dolgo molči in kakor po, težkem notranjem boju počasi, trudoma izusti: „Vprašaj njo, mogoče pojde ona s tabo, najlepše dekle v vasi je---"
„Ali je mogoče, da je katera še lepša od tebe?" se zavzame Jane.
Nekam žalostno pokima Palma.
„A če bi vprašal tebe?"
Ko da ne veruje ušesom ali da se boji zbuditi iz prelepih sanj, dvigne dekle počasi glavo: „Ne šali se več z menoj — hudo mi bo —" pravi in solze jo duše, „to so zame nedosegljive sanje —"
„Ti misliš sam» nase —" nekako nestrpno in nejevoljno ugotovi on. a čuvstvo ga prevzame. Palmo prime za roke in ji pogleda v oči:
I2B
„Poglej me, devojka, in povej, ali bi hotela iti v tujino meni na ljubo, zavoljo mene, ker bi me imela rada?"
Palma se trese kakor ujeta ptica in nenadoma, sama ne ve zakaj,
ji navro solze v oči, med smehom in jokom jeclja; „Bi!---
Mislim---da bi ---" ter skrije lice v dlani in joče ...
Dež je ponehal. Zunaj se kradejo prvi solnčni žarki izza oblakov in mavrica je povezala s svojim pisanim trakom nebeški svod in morje.
„Kako je ime tvojemu očetu?"
„Rok Olujevič."
„Palma! Kmalu pridem pote k njemu!" Rad bi jo objel, tako sveža, lepa in vesela je! Vitka in mlada prav kakor palma. Tako fina je kakor dame iz velikega sveta, napram drugim otočankam je palma med oljkami.
„Popolnoma sam sem, nikogar nimam, ti mi boš vse, dekle — A zdaj pozdravljena!" Predno se dekle zave, jo je pograbil in poljubil ter odhitel po bregu navzdol k morju. „Kmalu se vrnem, sladka moja ženica!" je še zaklical in se ozrl.
Več ga ni videti, samo listje na trtah podrhtava, ko se ga dotika Jane, ki hiti mimo, kakor da mu maha v slovo: in težko se utrinjajo dežne kaplje — solze slovesa.
Palmi se zdi, da je nevihto prespala, tako neresnično je bilo vse med grmenjem in v luči bliskov.
Ne, ne, vse je res!
Svet je poslal odposlanca ponjo in ona pojde, pojde z njim!
Vse v nji poje---
Ä i A
Palma se nikomur ne zaupa. Niti Nedi, svoji najboljši prijateljici, ne. Težko ji je molčati, rada bi zapela v svet čarobne besede, utripajoče ji v krvi, a noče, ne sme ... Sama ne ve, kaj v njej se temu upira. Morda sluti, da bi se oče razhudil, če bi mu priznala, da je presedela uro in delj v vinogradi! z neznanim moškim.
Dan za dnem se poraja, a Janeta ni. Pričakovanje se izpreminja v strah, v žalost in grenko razočarnje. Norčeval se je iz nje za kratek čas, natvezil ji je bajke in ona, norica, mu je verjela!
Ne, ne. tak pogled ne laže! Le zakaj ga ni?! Ali se je zaljubil v drugo? Mu je žal obljube? Ali se mu je kaj pripetilo?
Tisoč vprašanj ji roji po glavi, na katera si ne ve dati odgovora. Da bi vsaj pisal! Le' besedo, da bi povedal, kaj misli, in če bi ji tudi vzel vse upanje! Samo negotovosti ne!
Na križ dvoma je razpeta. Njeno prešerno pesem je odnesel veter, njen smeh se je raztrgal. Zdaj molči in čaka. Čaka z nemim obupom v srcu. Še čaka...
124
Nekega dne, ko stopi Palma nepi-ičakovano v tišo, sedi Jane z nekim tujim možem in očetom za mizo. Palmi zastane dih in val ji j>lane k srcu.
Prišel je! Vendar je prišel! Vsa otrpla je od radosti.
„Sedi!" pravi oče in Palma poslušno sede za mizo. Jane je prišel s kumom. Pravkar je povedal, kako je spoznal dekle, in razlaga Roku, koliko denarja ima in da je čas, da bi se oženil. Če bi mix dal Palmo? Da mn je všeč in upa, da tudi on njej. Vprašujoče se ozre Rok vanjo. Palma pogleda očeta, oči ji si je jo kakor še nikoli, ko brez besede potrdi z glavo. Oče je na moč zadovoljen, videč, da se nasmiha hčeri sreča; ljubezen in premoženje jo čaka. Tudi on našteva, kaj bo dobila; ni malo, prav lepo doto bo imela njegova edinka.
,.A stavim en pogoj: živeti morata pri meni. Ti, Jane, itak nimaš nikogar, vseeno ti bo, kje boš živel, na tem ali onem otoku.'"
Palma in Jane se prestrašeno spogledala. On ni bil Roku še ničesar razložil o načrtu, da se mislita preseliti v tujino.
,,Gazda, nisem ti še povedal, da nameravam proč od tod. Mika me v tujino. Palma je pripravljena iti z menoj. V kakem velikem mestu, kjer je dosti naših ljudi, nameravam kupiti krčmo. Seveda boljšo. Poznam jih, naše ljudi, toži se jim v tujini po domače pripravljenih jedeh, ki jih tam ne dobe. Ko sem se vozil po tujih deželah in sem pristajal po najrazličnejših mestih, si nisem želel drugega ko domače jedi. Vse dobrote, morda stokrat boljše, bi dal za en sam grižljaj domačega jela. Govoril sem z domačini, ki žive tam, in vsi so tožili, nihče izmed njih ni imel žene, ki bi znala pripravljati jedi po naše. Vem, da bi se dalo dobro zaslužiti. In med domačini bova, čeprav v tujini. Gazda Rok, z nama pojdi, da ne boš sam."
Rok zmaje z glavo: „Nikamor ne pojdem, kjer je Bog dal dom mojemu rodu in meni, tam ostanem. Kjer sem se rodil, tam hočem umreti."
„Daleč je še tebi bela žena!" se smeje Jane. „Hajd z nami, za časa se še lahko vrneš."
„Ne, nikamor ne pojdem, tu ostanem."
„A tvoja hči? Saj mi jo daš?"
Palmina roka nevede uide v očetovo pest, kakor mačica, ki se dobrika.
„Všeč si mi," pravi Rok in potreplja Janeta po rami, „tako mi duše, dam, ti dekle, če ostaneta pri meni, a proč je ne pustim, edinke, nočem ostati sam."
„Postaven mož si, gazda, še dosti mlad, oženi se, že davno bi se lahko! Ženo boš imel, sinove in hčere, da ti po Palmi ne bo dolgčas.'"
„Dobro znaš govoriti, pameten si in premeten, a mene ne prepričaš. Star sem in pohabljen, a tudi če bi ne bil, svoji ranjki ostanem zvest. Če pridem, v nebesa, kar upam, kaj bom z dvema ženama? Cepo bi pogledala stara!" se šali Rok.	(Dalje prih.)
584
„Ran mojih bo spomin in tvoje hvale"
Odlomek iz romana o Prešernu lika Vaštetova Konec
V Prešernovih polzaprtih očeh se je zasvetil ostei- blisk ... Ali sem ji za Gajšpetrčka? Ali so ji moje pesmi, ali ji je imoja ljubezen le za — .ameh?
Zamrmral je:
„Danes mi je prijatelj prerokoTal, da boste jutri močno jezni name."
„Ali ste speit zai^rešili sonet?"
„Ne fiamo enega — cel venec," ji je odvrnil z upornim posmehom.
„O!"
„Ali jih imaš « seboj?" je \iprasal Ludovik viteiz Azula, kolega mladega Scheuchen-stuela in Prešernov sošolec.
„Kar sem z njimi!" je vzkliknil za njegovim hnbitom muzejski kustos Freyer.
Avskultant Jožef Vesel, ki je bil tudi kolega Aznle in Scheuchenstuela, pa se j«3 šalil:
„Tu smo trije od kriminala in pokorščina ali ječa, gospod doktor!"
„Tej otkolici pesnitev res ni prionerna," se je poet otdloono branil.
Morda bi bili še silili vanj, da ga ni rešiL iz zadrege Jožef von Scheu-chenstuel, ki je ponudil Juliji roko in jo odvedel v svojo družbo. K Prešernu in avlsikultamtii Veiselu, ki sta stopila k drugim vratom, pa se je pridružil Veselov oče, gubemijski svetnik Jaaiez Vesel. Prijazno je odzdravil mlademu doktorju in pokimal svojemu sinu.
„Nu, gospod doiktor, naj vam. kot cenzor prvi čestitam! Krasna pesnitev, vaš „Sonetni venec". Le nekolikio previsolka je preprostemu Kramjcu. In, ne zamerite^ premalo patriotična. Potem pa: preveč neženirano pojete o Ijulbezni. Saj vesta —"
Trpka ironija se je zatresla okrog Prešernovih lepih usten ob kritiki starega konservativca.
„O, vem: Sauglockenläuten!"
Ob tej besedi, ki je z njo zeloteki Pavšek ocenil Prešernove pesnitve, je stari Vesel zardel in jecljal:
„Ne, ne. Taio — tako rigorozen nisem." Potegnil je Prešerna v stran in zagodmjal: „Pravizaprav sean risikiral imeniten nos, ko sem vašemu „Sonetnemu vencu" pritisnil cenzorski imprimatur, kajti to že vrabci čivkajo po Ljubljairii, komu so vaše Ijoibeizenske poslanice namenjene."
Starec je mežikaje pogledal proti drugemu koncu dvorane, kjer je Julija Priračeva pozdravljala svojo družbo.
„Ampak, ker nikjer me imenujete imena, vam nitčfe ne more do živega. In meni kot cenzorju tudi ne. Hehe!"
Prešeren ga je le nemo pogledal. Ko bi Veeel vedel! Korektni guber-nijlski svetnik Vesel! Skoraj bi se bil Prešernu zasmilil. A France se je spomnil, da je to oni Vesel, iki se je ibrez usmiljenja pripravljal, da po večmesečni preiskavi zavije vrat ubogemu Jakonu Zupanu. In poeta je
126
minilo mehko sočutje in ironičen poameli je kazal njegovo misel: pošten nos mu ne bo Škodoval, vladnemu podrepniku, ki nima srca za rojaka učenjaka.
Kazinski prostori so se polnili. Ob vratih je sprejemalo goste društveno načelništvo: kazinski ravnatelj dvomi svetnik grof Welsperg-Raitenau, njegov namestnik policijski ravnatelj Leopold Sicard in nekaj odbornikov.
V kotu nasproti vhoda se je zbrala večja družba dam in gospodov: agilni zdravnik doktor Lipič, bojazljivi narodnjak profesor Martinak, slikar Langus s svojo ljubljeno ženko, mladi advokat doktor Crobath z ženo Poljakinjo, dobričina profesor Kersnik s hčerko, licejski knjižničar Matija Čop, tiskar Jožef Blasnik, graščaka Jožef Rudež iz Ribiuce in Fidelis Tenpinc s Fužin pri Ljubljani ter več duhovnikov. Po večini so opazovali prihajajoče goste, nekateri pa so bili zatopljeni v svoje razgovore.
Čop je pravil stolnemu kaplanu Fistru in gimnazijskemu prefektu, sivolasemu Hladniku, o cenzurnih težavah „Zhbelize". Rudež in Terpinc sta hvalila vsak svojega lovskega psa; nato jima je prešel pogovor na nove gospodarske stroje, ki si jih je Torpinc naročil, in na vodno silo, ki jo je uspešno izkoriščal v industrijske namene. Tovarna za usnje v Kranju — velika trgovina z deželnimi pridelki v Ljubljani - velikanski mlini na Fužinah — eksport čez Trst — papirnica v Vevčah — papirnica v Medvodah — tovarna za olje — tovarna za volnene odeje v Yodmatu — veliki jez pri Medvodah — vmes reja novih pasem goveje živine — umetni gnoj — taksne in podobne besede so zvenele iz njunega razgovora, v katerem je Rudež izpraševal najpodjetnejšega kranjskega moža o njegovem delu in velikopoteJznih načrtih.
Poleg Fidelisa pa jo stal, na stol oprt, lep mož e temnorjavimi lasmi, zdravo zagorelo poltjo in temnomodrimi velikimi očmi: Fidelisov bratranec doktor Janez Terpinec, distriktni' zdravnik iz Kamnika. Gospodarski razgovor ga ni kdovekaj zanimal. Zagledal ee je v nasprotni kot dvorane, kjer je med svojo družbo sedelo nežno dekle, rožnatega oibraza, v gla.vi dve ibledorožnati vrtnici, vitko telo odeto v bel oblak z rožnatimi venčki vezanega tula... Čigavo je dekle? Prekrasne «vetlomodre oči ima.
Gospa Fina Terpinčeva je zamišljeno sedela na blazinjaku blizu vrat in imvidez poslušala možev razgovor. V resnici pa se je borila s silnim nemirom, ki ji je polnil dušo: iz sosednje sobe, kjer «o pri bifeju zveneli kozarći, je čula včasih med govorjenjem in smehom — njegov glas, glas Andreja Smoleta. A najsi je divjal v njej vihar IjuLezni, kesanja, gnusa ali sramote — njen obraz je ostal miren, hladno lep kakor vedno.
Gneča pri vhodu se je razgrnila. Vstopil je knežji škof Anton Alojzij Wolf, za njim pa stolni prost Luka Burger in nekaj kanonikov: Praprotnik, Jurij Zupan, Garzoni. Škof — eleganten kakor vedno — je kavalirsko prijazno pozdravljal družbo, govoril s tem in onim nekaj besedi in si izibral prostor v družbi Scbeiuchonstuelovih, Welspergovih in Primčevih. V isti kot je nameril svoj korak tudi protektor kazinske prireditve ekselenca guverner Josip Kamilo baron Schinidburg. Župan Janez Hradezky, splošno
127
spoštovan mož, se mu je prišel priklonit in trop Tišjih in nižjili uradnikov je v spoštljivi razdalji obkrožal velmoža in jima dvorjanil.
Po vsestranskem pozdravljanju je guverner pristopil k družbi, zbrani okrog škofa:
„Ali se emem pridružiti vašemu veselemu krogu, Prevzvišenosrt?"
„V čast nam bo, ekselenea. Ampak naša družba liodi pravkar nevarna pota: v duhu se vozimo z železnico."
„Glej, glej! Modema družba. Kam pa se peljete?" se je guverner prilagodil šaljivemu škofovemu tonu.
„Na Dunaj smo namenjeni," je odgovoril prokurator Scbeuohenstuel.
„Aha! Iz Ljubljane čez Gradec na Dunaj? Ne bila bi slaba proga. Edino prava zveza Dunaja s Trstom. Sem že mislil na to, da se moramo potegniti za to traso, kadar začnemo tudi v Avstriji zidati železnice. Toda gospoda, Semmering! Kaj pa pravite k njemu?"
„O, v serpentinah zaplešemo po njem in smo na vrhu. Na drugo stran pojde kar samo navzdol naravnost do Dunaja."
„Haha! Na Ringu se pa ustavimo," se je smejal guverner.
,.ln gremo v najlepšo slaščičarno, ali ne, gospodična Julija?" je podražil Wolf.
„Ah, ne, Prevzvišenost! Jaz bi napravila zadnjo postajo rajši v Pratni;"
„In 'Se zavrtela na vrtiljaku, vrtavka!" Ji je škof požugal.
Kmalu po guvernerjevem prihodu so se plesalci razlili po plesni dvorani. Guverner sam je e soprogo društvenega ravnatelja, grofico Wels-pergovo, otvoril ples.
"Večer je potekel kakor vsi kazinski plesi: vsak sei je potrudil, da se pokaže od svoje najboljše strani in vsi udeležniki so se z večjo ali manjšo spretnostjo kretali po vseh pravilih etroge etikete,, kar je dalo prireditvi bolj oficijelno lesen značaj. Godba. Žlobndranje gostov. Iz sosednje sobe trkanje kozarcev in glasnejše govorjenje, včasih celo vkljub skrbno varovani etiketi — glasen prisrčen smeh. Povsod so se med temnimi fraki bleščale svetle toalete ljubljanskih deklet in gospa. Visoke, z rožami, glavniki in dragulji okrašene frizure. Gola ramena, globoki dekolteji, tanki, v pasu preščipnjeni životi in neznansko široke bidermajerske krinoline, ki so se že nekaj let razvijale prav bujno in dosegle že skoraj obseg, ki .90 ga imele ob času rokokoja.
Prešeren je le malo plesal. Že nekaj let je čutil pri hitrejših okroglih plesih neprijeten pritisk na srce, zato ee je tem plesom rajši izognil. Stal je pri vratih in opazoval vrvenje po dvoranah. Od obraza do obraza je šel njegov pogled, prodiral ljudem v duše, blodil po sedanjosti in se izgubljal v bodočnost.
Ali se niso kazale v zbrani družbi tri skupine? Čeprav ni bilo med njimi vidnih prepadov, čeprav so vsi prijazno občevali drug z drugim, vendar —
Tamle škof in guverner in prokurator in policijski ravnatelj — vladajoča sila, tujci, Nemci.
128
A tam za steno v drugi sobi — protisila: Smole, Zupan, Kersnik. Majhna in nič neTarna protisila? O, zajemala je iz narodoTih globin, iz onih skrivnostnih praglobin, iz katerih je od časa do časa prihajalo bobnenje kakor glas pretečega hudournika. Na dan pa je prihajal zgolj čist studenec: slovenska beseda, slovanska zavest.
In vendar so možje okrog vlade včasih s plašnimi očmi gledali na žrelo, iz katerega je curljal studenec. V zli slutnji so postavljali med seboj in žrelom jez ponižnih hlapcev, kakor: svetnika Vesela, praktikanta Hlad-niga, revizorja Pavška in še vse drjige, ki se niti zavedali niso, da opravljajo navadno hlapčevsko delo. To je bila večina slovanskih in germani-ziranih slovanskih inteligentov, ki so se potapljali v hlapčevski udanosti do gospodujočih tujcev in metali kamenje v studenec, ki je vrel iz rodne slovanske zemlje.
Studenec pa si je že delal pot — ne čez jez;, ne, to je bila nalaga onega, kar je včasih grozeče bobnelo v globinah — delal si je pot med nametanim kamenjem pod jezom. Delal si je pot, izpodjedal jez, razmakal, pripravljal zemljo. Ker pride dan, ko se pravica dvigne iz globin, udari ob jez in ga razruši.
„Pride dan. In moja pesem mu pripravlja pot."
Takšne misli so rojile mlademu Prešernu po glavi. Sredi vsega vrvenja se je čutil samega.
Proti jutru zadnji ples — kotiljon. France Prešeren ee je priklonil pred Julijo Primčevo in ji podal prekrasen šopek bledorožnatih vrtnic, prav takšnih, kakršne so bledele v Julijinih svetlih laseh. Na zlati vrvici je visel od šopka, ovitega po bidermajerski šegi 9 čipkastim papirjem, okroglo zvit rumenkast papir.
„Kaj pa je to?" ga je z rahlo nevoljo začudena vprašala, ko je položila konce prstov na njegovo laket in stopila z njim v vrsto plesalcev,
„Rože."
„Pčupir mislim," je dvignila šopek.
„Tisto so pa rožice z vrta moje poezije^," se je norčeval Prešeren.
„Sonetni venec?" „Da."
Pogledal jo je. Na njegovih ustnah se je zatresel običajen ironičen posmeh, ko se je sklonil in zamrmral:
„Ko ga boste prečitali, bom najbolj srečen ali pa najbolj nesrečen človek na svetu."
Držal je njeno pahljačo in šopek, medtem ko mu je pripenjala na frak svoj kotiljonski red. Njene vzbočene ustne so se zverižile v zasmehu:
„Poetu je nesreča plodonosnejša in primernejša od sreče," je dejala s porednim bleskom v lepih očeh. „Saj pravijo, da eo dandanes raztrgane duše modeme."
Njegove oči eo čudno zagorele.
„To ste lepo povedali," je odvrnil suho.
129
Do konca plesa nista več govorila razen nekaj brezpomembnih besedi, kadar sta se po ovinkih in zapletljajik kotiljona zopet sešla. V Julijinih očeh je bil 2igolj — led.
Prešernu se je stiskalo sroe. Bilo mu je, kakor bi poslednjikrat di-žal svojo srečo v rokah. Kaj, le kaj naj stori, da mu je drugi ne iztrgajo? In jutri — jutri se odloči. Ali se bo dekle zavedalo, kaj ji jo poklonil? Ali bo spoznalo, kdo je oni, ki ji polaga ljubezen k nogam?
Zaman so njegove sanjavo priprte oči iskale odigovora v njenem rožnatem obrazku. Vse živčevje mu je stresala mrzlica strahu, dvoona, pričakovanja. Njen hladen pogled mu je trgal dušo.
Naposled jo je od vedel na njen prostor. Z globokim rpoklonom se je odtrgal od nje in odvihral iz dvorane.
„Hoj! France!" je Smole klical za njim, ko je prijatelj pridrevil skozi bife.
..Pusti ga, saj veš, da je zaljubljen!" je branil doktor Jaka Zupan. Bil je bled, kar zelenkast v obraz. Poznala se mu Je še bolezen, ki jo je bil komaj premaigal. V novem fraku, obrit in počesan kakor malokdaj, je sedel poleg Andreja, mu glasno in na široko pripovedoval o poteku disciplinske preiskave, ki so mu jo obesili „škof Wolf in drugi osli, ki ue prenesejo resnice." Vmes je pridno praznil kozarček in .strupeno pogledoval na odpi-ta vrata, v drugo sobo, kjer je sedel njegov predstojnik in sovražnik, ljubljanski škof.
Andrej ga ni dosti poslušal. Oči že nekoliko krvave, je strmel pred se in godrnjal:
„Le kam ga je neslo tako zgodaj!"
„Saj ti pravim, da ni nič z njim. Zaljubljen je."
Smole pa je kričal, da so se oeirali od vseh strani nanj.
„Zaljubljen, ha! Zato ne vidi nič, ne sliši nič, kakor divji petelin, kadar poje svoji ljubici. Haha! O, baba! Baba je hudič! Jakon, mene poglej, pa vidiš, kaj babe napravijo iz človeka!"
S tresočo se roko Je prijel za poln kozarec, ga zvrnil v grlo in treščil ob mizo.
Njegovo razgrajanje se je čulo do garderobe, kjer je Fidelis Terpinc pomagal svoji lepi ženi obleči kožuh. Vsa bleda je bila Fina in lepe ustne je bolestno stiskala. Pogled pa je povešala, kajti oči so ji bile vlažne. Brž so je obrnila po stopnicah navzdol. Ne, njen dobri mož ne ame videti solze v njenem očesu in nihče ne na svetu. Bila je poslednja solza na grobn njene ljubezni. Poslednja, pa grenka in težka.
A solza je vendarle z vso težo legla Terpincu v srce, kajti le predobro jo je bil opazil, dasi tega ni izdal z nobeno besedo, z nobenim pogledom, ne takrat in pozneje nikoli. Saj on ni imel pravice, mučiti ženo z ljubosumnostjo, on ne. Ali Ji ni pripeljal v hišo rejeiike, o kateri ji ni imel poguma priznati, da je njegova nezakonska hčerka? In kako Iju-beznjivo skrbi Fina za otroka, kakor bi boljše ne mogla za lastnega!
„Ali res neseš rokavice pod steklo?" je v garderobi Hladnig pozdravil Prešerna.
130
Poet mu ni odgOToril in ga ni pogledal. Molče je oblekel suknjo in si pokril cilinder. Hladnig, ki je stanoval na Starem trgu, se mu je pridružil.
Ko sta stopala po Gosposki ulici, je Prešeren izpregovoril:
„Nu, večni praktikant, kako se ti godi?"
„Ne bom več dolgo ,večni'. Naš stari mi je zaupal, da še letos, in sicer prav kmalu, napredujem za adjunkta."
Naš stari — to je bil prokurator Scheuchenstuel. Prešeren je od strani pogledal tovariša.
„ljx advokatura?"
„Na njo resigniram za vedno."
„Človek! In to mi šele zdaj poveš!"
„Zato sem šel s teboj," ga je bledi doktor Hladnig mirno pogledal in zakašljal. „Zdaj mi pa stori dobroto in ne teci tako, kakor bi gorelo za nama!"
Prešeren je ukrotil svoj hitri korak. V njem je toplo zavalovalor vendar, vendar že se mu sreča nasmeline! Saj je zdaj on na vrsti, da dobi advokaturo in — in morda — Julijo! Ubogemu koncipijentu bi je njena lakomna mati ne dala; tega se je zavedal. In tudi sam ne bi hotel živeti ob denarju svoje žene. A zdaj, ko postane samostojen advokat, zdaj jo bo mogel zasnubiti.
Ampak — sone+ni venec! Če se izpolni Čopovo prerokovanje! Če se je zmotil v Juliji?
Tesnoba mu je stisnila srce. A skušal se je otresti neprijetnega občutka. Ne, ne. Tako neusmiljena usoda ne more biti. Jtilija ga bo razumela, saj je izobraženo, duiovito dekle, ki zaia ceniti umetnine.
Pa vendar! Zdajle bi bil morda še čas, da stopi v uredništvo lista „Illyrisches Blatt" in prepove posebno prilogo s „Sonetnim vencem". Še nekaj ur in bo pretpozno — njegova pesnitev bo med narodom.
Korak mu je zastal.
A že je zopett hitel dalje.
Ne, „Sonetnega venca" ne prekliče. Ni položil vanj le svojih čuvstev do Julije, umotvor je tudi visoka pesem njegove ljubezni do slovenskega rodu. Svojemu ■ rodu je dolžan to najlepšo pesnitev, ki mu je privrela iz duše. Neizbežno se bo izpolnilo njegovo poslanstvo, pa četudi za ceno njegove sreče. Nobenega omahovanja! Nobenih kramarskih koncesij ne dovoli svoji sreči.
Človek bodi čist tudi sam pred seboj!
V poznem predpoldnevu se je Julija zbudila. Mežikaje je odprla oči. Veke so ji bile še težke. Sunkoma .se je dvignila in se oprla na komolce. Segla je pod blazino in iprivlekla izpod nje papir — Prešernov „Sonetni venec".
Smehljaje se je zatopila v čitanje. Česar sinoči, preden je zaspala, ni doumela, ker je bila preveč utrujena, danes se ji je jasnilo. Prekrasni soneti! In kako umetno spleteni v venec! Takšne pesmi še niso bile zlo-
131
žene nobeni Kranjici. Kako jo bodo Ljubljančanke zavidale! Saj vsi vedo, da Prešeren le njej poje. Njene prijateljice, Scheuchenstuelove, bodo vikale nosove: slovenske pesmi! Še braii jih ne bodo hotele. In Jožef von Sclieuclienstuel bo prebledel od ljubosumnosti. On se seveda v takšni reči ne more meriti s Prešernom. Jožef je sploh bolj hladen človek.' Ampak korekten kavalir. Mala Ana je zadnjič vpričo igoape Primoeve rekla, da se gospod Scheuchenstuel „drži napihnjeno kakor žaba". Seveda je bila za svojo preodkritosrčno kritiko najstrožje kaznovana. Nu, Scheuohenstue-lovi so vsi ponosne nature. Plemenitaši pač.
In Prešeren? Tudi on je ponosen in silno občutljiv. „Sinoči sem ga nekoliko užalila. Kako resno in žalostno me je pogledal! Potem je molčal. In naposled je odšel domov, kakor da bi bežal. Zakaj je bil sinoči tako mehak? Drugikrat mi ni ostal ničesar dolžan. Sinoči pa je kar preble-deval od razburjenja. Ali me res Ijübi? Hm. Vča&ih je kar smešen."
Zaprla je oči in se pretegnila v postelji. Pred njo je vstal Prešernov obraz: lepo čelo, črne obrvi, sanjavo priprte sive oči, lep ukrivljen nos, zagorela lica. Potem pa usta! Lepe ustne! Kako more mož imeti tako lepa
,,sladka" usta?.....Ko bi me — ne, ne!" Vsa je zardela in jezno strnila
obrvi!
Zunaj odpiranje in zapiranje vrat. Korak na hodniku. Mati!
Julijina roka je s „Sonetnim vencem" smuknila pod blazinO'.
Burno so se vrata odprla. Gofipa Primčeva je s široko krinolino za-valovila v sobo in vrata skrbno zaprla. Ko je ugledala zbujeno hčer, je siknila:
..Takšna nesramnost!"
V roki je zavrtela časopis „Illyi-isches Blatt'. Julija jo je mirno pogledala:
„Kaj je, mama?"
Pa je mislila, da ve, kaj razburja mater.
..Takšna nesrairinost!" je gospa ponovila s tresočim se glasom. „Preberi! So eine bodenlose Frechheit! Tožila bi ga. Zapro naj ga. Dieser Mensch ist ein Dieb! Krade čast pastenlm Ijudean! Saj mu vendar nisi dala nikdar pravice, da bi nastopal s tolikšno nesramnostjo! Sag mir nur: hast du ihn je mit deinem Benehmen ermuntert?" „Nie!"
..Na, also! Še to mi povej: ali ti ta človek ugaja?"
,Ohh!" eo se našobile hčerine ustne, dasi jo je nekaj zbodlo v globini duše, česar pa sama mi razumela.
„Nu, torej! Sama nesramnost. Berač bi rad sedel k polni skledi in mi-sli, da me na ta način prisili, da mu dam hčer, ki jo je pred vsem svetom razglasil za svojo ljubico."
Juliji so se jezno zabliskale oči. Burno se je dvignila.
.JMama! Saj tega vendar nikjer ne trdi! Saj samo toži v vseh pesmih, ker ga ne maram. In — in — njegove pesmi morda niti ne veljajo meni. Sama si rekla, da — da ima več ljubic!"
132
„Ne veljajo tebi? Ha! Sehr gut! Glej tole prilogo! Na, beri! Beri famozni njegov magistrale! Prve črke beri navzdol! A?"
Juliji se je zatresla časopisna priloga v rokah. Rožaati obrazek je prebledel. Začetnice verzov so ji zaplesale pred očmi: PRIMICOVI JULJI.
Ali ni pesem kakor javno ljubavno pismo? S polnim imenom! O, sramota! Njene oči &o se napolnine s solzami. Vsa kri ji je planila v obraz.
Mati pa je jadikovala:
„Meim Gott! Takšen škandal! Le kaj si bodo ljudje mislili! In kaj poreko Scheucbenstuelo-si!"
Julija je rzailxtela in skrila obraz v blazino. Strašno! Le kako ji je mogel to storiti! Ji razkriti ljubezen pred vsem svetom!
„Sama ne vem, kaj naj siorim. Prevzvišenega vprašam. On naj odloči. Ne jokaj! Ni treba, da bi se ljudem kazala vsa objokana. Vstani! Morda dobimo obisk. Beileidsbezeugungen!" je gospa trpko pristavila in odšla.
Komaj je mati zaprla vrata za seboj, je planila Julija kvišku. Solze jeze in sramote so ji še vedno lile po licih. Ihte je potegnila skriti papir izpod blazine in ga v jezi zmečkala. Bosa in v nočni halji je skočila k peči, vrgla „Sonetni venec" vanjo in ga zažgala. Iznova so se ji udrle solze. Ali je — zaverovana v svojo ničemumost — vsaj podzavestno čutila, kaj se je krčilo v plamenih?
še je stopila k predalniku, odprla spodnji predal in izvlekla izpod zloženega periila kuverto e časopisnimi izrezki — Prešernove peami. Zmečkala je vse v kepe in jo vrgla na ogenj. Energično si je z roko obrisala solze in zaprla peč. Oči so ji jezno gorele.
Po kosilu je Prešeren sedel v „Švicarski kavarni" na oglu Špitalske ulice poleg Frančiškanskega mostu. Pred njim je ležal časopis, a ni ga bral. Tudi kave se še ni Ml dotaknil. Zamišljen je zrl na Ljubljanico in čolne, ki so -se prevažali po njej. S trdim ironičnim posmehom je čutil Ljubljano tega dne: vse gomazenje, grmenje, sikanje, zgražanje ljubeznjivih someščanov. Nu, vse to mu je bilo malo mar. Le njej, Juliji, je poklonil svojo umetnino. Njej in narodu. Ona ga bo razumela, saj ni mogoče, da bi pesnitev ne našla odmeva v njenem^ srcu. In narod? Narod ga zdaj še ne razume. A razumel ga bo rod, ki dorašča in prihaja.
Tzpil je kavo, plačal in vstal. Ko je iztegnil roko po suknji, je nekdo stopiLpoieg njega. Prešernov pogled se je srečal s pretečim srepim pogledom Jožefa von Scheuchenstuela,
„Gospod! Govoriti moram z vami!" je siknil aristokrat in vrtel v rokah rokavico.
Prešeren je mirno snel suknjo s kljuke, jo oblekel in dejal:
„Kar govorite!"
Čutil je, da so bile oči vseh kavarniških gostov uprte vanj. Na ustnah se mu je zatresel običajen posmeh.
Oni pa je siknil:
„Gospod, kdo vam je dal pra\^ico, z vašo piškavo pesnitvijo izročati gospodično iz ugledne rodbine ljudem v zobe?"
193
„Gospod, kdo ipa je vam dal pravica, da z javnim škandalom blatite ime ugledne gospodične?" je Prešeren preteče zamrmral. „Zapomnite ei: Moja pesnitev bo slavila njeno ime še .stoletja, ko bodo vaše piškavo ka-valirstvo že zdavnaj črvi pojedli."
Pokril je cilinder in stopil skozi vrata.
Sclieuclienstiiel se je ves bled zrušil k svoji mizi. Zdaj šele je vstala v njem silna jeza, ker je za trenutek podlegel čudoviti duševni sili tega čudnega človeka. Ali je res, kar je sinoči rekel guverner baron Schmid-burg; da je v čudaškem doktorju več nego more kdo slutiti?
Popoldne sta prišla Kastelic in Čop po Prešerna. Čakala sta nan^ pred pisarno. „Ali si še živ?" ga je podražil Čop.
„Še."
Šli so po Slonovi ulici. Sredi ulice je Prešernu za irenatek zastal korak: nasproti sta jim pribajali dve mladi dami — Sclieuclienstuelova Marija in Primčeva Julija.
Gospodje so vljudmo dvignili cilindre. Gospodična Scheuclienstuelova je odzdravila komaj vidno. Julija pa je nagnila glavo kakoT obSčajno, a njene velike modre oči so zabliönile po Prešernu, da se je stresel, toliko zaničevanja, jeze in sovraštva je bilo v njih.
„Sakra!" je šepnil Kastelic, ko so nadaljevali pot, „France, to je bil odgovor na tvoj „Sonetni venec"!"
Čop pa je molčal. Kar je s-lutil in prerokoval, vse se' je zjgodilo. Sočutno je pogledal bledega prijatelja.
Prešemtova duša je omahnila pod udarcem. Njene oči!
„Dva keruba z mečem ognjenim ..."
Vse njegovo upanje se je zainaialo-. Zaničevanje! Jeza! Sovraštvo!
Zaničevanje njemu, ki jo je častil kakor božanstvo, ji poklanjal umetnino za umetnino na oltar! In jeza? Ker je svoje ime združil z njenim? Torej ga ne ljubi? Saj bi sicer morala biti ponosna in srečna! Sovraštvo namesto ljubezni?
A že je dv^■!gal glavo. Proč z obupom! Saj dobro ve: drogi eo vplivali na njo. Njena mati! „O, saj poznam to lakomno žensko. 'Njej sem le: berač! Ampak — le počasi, gospa Primčeva! Še letos postane iz berača ugleden, samostojen advokat. Potem zatrobimo v drug rog. Tn Julija bo vendarle moja. Sladki glasovi mojih pesmi jo bodo neprestano snubili. Čutim, da sem ji reč od drugih. Kolikokrat me v družbi iščejo njene oči! Vsa ne^ mirna je, če me takoj ne ugleda. Vsa užaljena, če ee zabavam z drugimi dekleti. Potem se seveda skrije za svojim ponosom in koketira s Scheuchen-stuelom in drugimi mladimi gospodi. A mene ne prevariš, Julija! Vem, čutim: nekoč me boš ljubila."
V tem tremutku pa ga je presunila boleča misel, nedoločeno spoznanje: Ali ne varam samega söbe? Nobenega upanja več?
Ko bi dekle videlo v njegovo dušo, ne moglo hli vztrajati v svoji uža-Ijenosti. Ko bi videla njegovo veliko, udano ljubezen, bi se ji več ne upirala.
"Ne upirala? Ali se ljubezen more izsiliti. Ali iwi on sam zavrgel ljubezen, zvesto in ndano? Trd in neizprosen je .šel preko nje, ker je mi.sjil,
134
da 9i mora obvarovati „svobodo občutja". Zavrgel je svojo nemškuto, Kljunovo, ki je kmalu nato 2ibolela in umrla.
Seveda ne zaradt zavržene Ijiibezni! Seveda ne. To si je le Jaka Zupan izmislil...
Prešeren je z drobnimi koraki brzel po ulicah, da sta ga Čop in Kästelte komaj dohajala. Glavo sklonjeno, je tekel pred njima in poleg njega je tekla senca nesrečne Kljunove.
Na Bledu 1933
Vera Albrechtova
Gore v zatonu vrhi od Triglava ... Ob rezkih zvokih jazza, na obali evroi>ska publika se vprek zabava. One-step in whisky, .soda, črna kava... V organdi krilih sloke mlade dame, ožgani hrbti, svilene pižame. Priklanja hotelir se in natakar, globoko snema svoj klobuk fijakar, šofer in liftboy — vse ponižno čaka. Tu ee zlato bankirjev kakor reka skoz prste .diabetikov pretaka ...
Ob cesti vi-a-vis, kjer promenada v večernem hladu se sprehaja, od škofjeloških hribov žena mlada pa delo svojih drobnih rok prodaja. Po plotu bele. čipke. Ves njen trud prečutih dolgih zimskih dni, noči. Kako je drobne igle protikala, kako je tanke niti zavijala, kako na to poletje je čakala.
Med zvoki saksofona zvon z otoka prinaša daljne ji i^ozdrave. Prekriža se. Marija ave! Kdo bo nasitil mojega otroka? —
Še i(
]e	ziva
Ruža Lncija	Petelinova
Še je zemlja v jedru živa.	In še srca so vulkani,
drevje še brsti v pomlad,	volja mladih — plug ognjen,
še zori v poletju njiva,	a za brazdo Kmet neznani
še je grozdja, v grozdju vino,	stopa in iz roke pada
in še zima ni brez nad.	mn mogočen slap semen.
135
Božena Benešova
Ve raDoS'talova
Koncem lanskega leta je praznovala šestdesetletnico življenja ena najznačilnejših čeških pisateljic.
Božena Benešova spada kakor K. Svetla in T. Novakova med. (intelektualke češkega Parnasa. V literaturo je vstopila v prvih desetletjih dvajsetega stoletja. V teh letih je v češki literaturi prevladoval individnalizem, v vseh delih te dobe se javlja razpor iluzije (namišljene predstave) z resničnostjo. Pisatelji, ki so delovali v teh letih, so v svojih delili predvsem prikazovali, kako resničnost uničuje veak sen, kako je človek namenjen le samoti in velikemu hrepenenju. Trpka ironija (zasmeh) in težak pesimizem (obup) prevladuje v leposlovju teh let.
Tu B. Benešova pričam ja v znamenju opuščanja iluzij. Svojo literarno pot Je pričela z verzi. Zbirko svojih verzov (1.1909.), ki pa so bolj meditativni (razmišljujoči) kakor melodični, je posvetila svoji učiteljici, pisateljici Ruženi Svobodovi z besedami: „Po bolestni krizi melanholične mladosti, v dobi odpadlih sanj in razbitih iluzij, ko je pogled v življenje, v katerem .se zdi, da ni velikosti niti krasot, tako obupen, me je od mučne in poguhne skefpse rešilo samo srečanje s Teboj in vera v Tvoje junaško srce, ki se je prijateljsko sklonilo k moji nebogljenosti; postala sd mi vzgon nove rasti." V teh besedah je izhodišče pisateljičine tvornosti. Po pobudi Ružene Svobodove je našla Benešova zmisel življenja ter ljubezen do blo-dečega in trpečega človeka.
Vse češke pisateljice so imele eno skupno potezo: svojo literarno pot so pričenjale z drobno povestjo. Tako tudi Božena Benešova, ki je predvsem pisateljica moravskih malih mest in duševnega sveta male inteligence. V „Miškah" (1916) podaja analizo ženskih usod v malome.ščanskerat miljeju. Tej krijigi se priključuje knjiga s tremi črticami ,JNredobljcna zmaga" (1909) in „Kruta mladost". To so povesti o ljubezenskih izgubah, napolnjene z zamanskimi tekmovalnini|i borbami, v katerih vsakdanjost požira koprneča srca kakor pogubno močvirje, so pa to tudi tesnobne balade o neplodnih življenjih, ki tiho tlijo v lastni ničevosti. V prvih. delih Božene Benešove se .poraženci hranijo pred usodo z reei.gnacjijo. Pasivnost in nekako premišljeno, a vendar flagelantsko samouničevanje je maščevanje večine žena, katere je življenje zaneslo v mrtve zalive in nimajo več moči, da bi se borile za svojo samovzgojo. Toda Benešova se ne zadovoljuje zgolj s tem, da se poraženci vdajo. Njen analitični, strastni intelekt jo žene, da h/i prodrla h korenini zla, da bi preizkusila nravno plodnost človeka v trenutku, ko je najbolj pretresen, in da bi se prepričala, ali nima nekake tvorne svobode, s katero bi mogel poseči v svojo usodo.
Pri Benešovi ljubezen ni samo erotično pritezanje src in teles, temveč mučna naravna potreba, žeja človeka po človeku. Pri njej je ljubezen že nekaj absolutnega, metafizično krutega. Ljnbezen ji je pot, ki vede k Bogu |in od njega ter skozi njega zopeit k človeku. Polog fatalističnega pesimizma, ki se zgosti že do breznadne resignacije, opažamo pri Roženi Benešovi
136
tudi drugi duševni tok, nmčno Krepenenje po- očiščenju in nraYnoßtnem prerojeoiju. To prerojenje naj bi rešilo človeka njegove iluzije ter ego-centričnostli. V cikln povesti „Nedobljena zmaga" je pisateljica 5e iskala zmisel življenja v samem sebi, pozneje pa pričenja razumevati, da morejo tudi porazi postati zmagoviti, kakor hitro odvzamemo sreči egoistični obseg ter nas zadovolji notranja svetloba, mir srca in radost druj^ih. \ povesti „Svetli valovi", Id spada v cikel „Kruta mladost", se spoji dvoje zlomljenih ljudi, ki sta premagala svoje razočairanje in gorje v nadosebncm zmislu ljube-zni. V tej povesti je prva označba tega očiščevalnega mtotiva, ki pozneje izzveneva v nabožno strogost in anogocnosft v aijenem dvodelnem romanu „Človek" (1920). V tem svojem prvem obsežnem romanu razkrije Benešova vse podzemske sile duše, vse bese strasti, volje in ponosa, da bi odgalila človeka in mu dala spoznati, da je nesebična ljubezen in delo-tvomost najvišja tvorba duše. Zaključila je prvo obdobje svojega razvoja z delom „Klevetniki in prevarani" (1923), ki je pisano v znamenju borbe 9 fataLizmom in boja za nadosebiio pojmovanje usode.
Dočim se je v svojem prvem romanu „Človek" bavila Benešova e psihologijo poedinca v vojni dobi, je v svoji široko zasnovani vojni trilogiji posegla v usodo vsega naroda, podprto z metafiizično in večno harmonijo splošne usode človeštva na zemlji. Vojna tiiilogija dbsega tri dele: „Udar" (1926), „Podzemski plameni" (1929) in „Tragična mavrica" (1933). S to trilogijo je Hotela pisateljica pokazati, kako je vojna posegla v razne dele narodnega organizma, pretrgala ravnovesje življenja, na drugi srtrani pa ustvarjala nov kolektiv sovraštva in nad. S tem delom se je poizkusila Bentešova s sociologijo vojnega zaledja. Avtorica je naslikala vrsto raznih tipov, 9 katerimi je hotela analizirati proces češkega narodnega preporoda v letih 1914—1918. PrVi roman trilogije „Udar" pričenja z obrazovanjem življenja v mestecu Morave, avtorica ga imenuje Rovinov, v prvih dneh pred vojno in v prvih mesecih v vojni. Prikaže nam predvojno idilo, skromno življenje občanov, z njih mailenkostnim zanimanjem, v katero se vrcže usodna vojna. Ta ubija življenjsko koprnenje mladine, kruto razdvaja nežne zakonske dvojice; vojna izpreminja človeško življenje v osnovi. Vsa ta dejsitva prikazuje Benešova na usodah poodincev. Najtra-gičnejša se je zamotalo mlado življenje uboge Alene Hudcove, kateri so umorili nedolžnega ljubimca Slavka. Vojna je uničila zmagovito mladost. Tako konča prvi del trilogije z obglavljenjem Slavka Pfikryla^ Vojna je iztrgala osnove ljudski moralki, razkrojila zdrave vrednote, množila prelito kri in trpljenje in prikazovala zgolj nesmisel človeškega življenja. Dočim «e je pvi del trilogije odigraval v vizdušju cesarskih manifestov, persekucij in ovaduštva, se je drugi del vršil v Pragi v vzdušju mafije. Tretji del „Tragična mavrica", za katerega je a-s-iorica preteklo leto dobila Melantrichovo nagrado, se pa odigrava v Pragi ter v moravekem mestecu Rovinovu. Za pozorišče dejanja si je namenoma izvolila mesto oddaljeno od fronte, kamor odmeva vretje predprevatne dobe kakor iz daljave, a se zato tembolj intenzivno izživlja. V tem romanu je hotela pisateljica prikazati notranji nravni preporod češkega človeka za časa vojnei hotela je
137
v tem romanu zajeti ree, kar se je v tem znamenitem času odigravalo v češki duši. Osrednja postava Tomjana je Alena Hudcova, ljubica Slavka Pfikryla, junaka iz romana „Udar". Vrnila se je iz Italije, kjer je bila v špijcaiažni službi v prospeli bodoče osvobojene države. Živi v malem mestecu Rovinovu z materjo, katero sovraži, ker jo izdala in uničila njenega ljubimca Slavka Pfikryla. Alena je čuvstveno strastno in inteligentna bitje, ki živi v prvem delu trilogije pogumno in proglaša svoj upor vsemu in njega konvencijonalnostim.
V	zadnjem delu pa doživlja Alena padec in silne življenjske muke, katere je hotela Beneiova precej nasilno odstraniti z zbližanjem' Aleiie z vojakom, ki je v simulirani zmedenosti bruhal v svet kleitev iu klice maščevanja, Pisateljica je zelo posrečeno našla tipične predstavitelje za vojne mentalitete in moralke. Prikazala je rodbino Zdrubovcev, ki predstavljajo bogato in prebrisano meščanstvo, dalje ženo, nezvesto možu na fronti; oficirje, ki so izrabljali žensko zapuščenost, slabost in zaupljivost. Precej pozornosti posvečuje avtorica problemu, kakšen' odnos ima plemstvo do vojne, do češkega prebivalstva in končno kako ono .pričakuje konec vojne.
V	celoti se Benešovi ni posrečilo organično zveizati raznih delov v trilogiji, ki ji razpade v dva romana: rovinovski in praški roman. Oba romana pa je zaman poizkušala združiti z nasilno romantično kompozicijo. Spričo vseh teh silabosti pa je njeu vojni ciklus velikopotezna freska, ki vsebuje s pronicavo psihologijo ter z bogato dokumemtamostjo opisano dobo češke o.svoboditve. Z vojno trilogijo se Božena Benešova vrača znova k problemu očiščevanja, ki tvori vodilni motiv njenega prvega pisateljskega obdobja, in zopet išče avtorica most, po katerem bi od vojne pobita srca privedla v srečnejše življenje.
Njeno delo obsega 12 zvezkov. V glavnem so to dela posebnega, suhega žara, polna tesnobnosti, obupa in samote. V metafizični globini svoje bitnosti ima nekaj Beethovnovega, po svoji nezavestni muzikalni koncepciji pa spominja Benešova na Terezo Novakovo, ki je svoj največji roman „Dra-šar" napisala na podlagi Wagnerjevega dela. Učila pa ee je tudi pri Dostojevskem in Maunu.
Žena in njeno delo
M. Golobova
N'eprestamo čitamo vsepoTOod člamke, ti so polni misli o ženski emamci-_ paoiji. Toda vprašajjmo se, ali je fcdo iskušal strniti v sistem te misli, ki posam;6zne učinkujejo in so kolikor toliko pravilne, ali imamo že idejo o ženski emancipaciji, ki bi ustrezala vsem tdpom žensk. Težko bomio odgovorili.
Vedno govore o moderni ženi iai jo poveličujejo, da si je s .svojim po-klicean pridobila samozarvesit in saimostojinost, da se ji je obzorje razširilo, da ima zrele naizore, ise zanima za socialna probleme in tako dalje. Toda katere žcsne si predstavljamo v tem? Vsekakor on«, ki čutijo v sebi svoj poklic, ki se v njem izživljajo in žive: zdravnice, pravnice, učiteljice, tr-
138
govke i. dr. Toda poglejmo si one poiklioe, v katere je ženo prignalo (poman jkanje, bada, vsekakor nenormalne razmere današnjega časa. Ali bodemo pričakovali od prodajalke, frizerke, male nratlnice, tvorniške delavke, da se bo po 'tnidajpoloiein dbhi zvečer še zanimala za kaij višjegai, da bo čitala, obiskovaila predavamjai in gledališča? Davetdeset odstotkov takik deklet si bo želelo zakona in diružiae. Zato bo le bolj važno in morda najvažnejše, da si končno itudi poročena žema pridobi pravice in neodvisnost, ki jo eicer uživa le v potEcu, ker življenje v službi za povprečno ženo ni idealno. Poklic ji pomeni le rešitev v sili, neodvisnost, dokler je dekle, ali pa lažjo ločitev neposrečenega zakona. V teh primijoirili izobrazbo za poklic odo-bra.vamj0 in jo celo smatramo za neobhodno potrebno vsaJci ženski, ki bi se drugače moraila iz pomižnjočiJi materijalnih ozirov odpovedaiti svobodnemu odloče\'anju v svojih osebnih zadevah. Njena mlada leta ne smejo biti le priprava za zakon, temveč v študiju za poklic tudi priprava za življenje.
Zopet pa nastane novo vprašanja: ali ima idružina toiliko vrednosti, da ji posveti žeaia vse svoje delo? Dandanes da, dokler še ni državnih, pedagoško prvovrstno urejenih zavodov. Otroci morajo biti vzgojeni, in sicer ne v stareim smislu, kajti dameis je dobro vzgojen oni otrok, ki je samostojen in ki se že od malega zaveda, da je član človeške dmžbe, kateri mora ko^ ristiti, in da pomeni dtužba več kaikor posamezno bitje. Tako skrbno vzgojo, ki ji ne sme manjkati ijrubezaii, bo bolje opravila mati kakor nevedni posli. V raci.jonaln6m gospodinjstvu pa bo taika žena tndi prej našla čas in zani-manlje za stvari iz svojega delokroga. Lažje bo zadoščala svojim duševnim in telesno Lnltur-nim potrebajm!
Pri tem mlislim seiveda zakon s .pravilnim vrednotenjem žene in pri-znarvamjem njene enakopravnosti in neodvisnosti.. "V primeru ločitve zakona ali raizpusititve družine vsled odraslosti otrok se bo žena zopet lahko oprijela ,pok.lica, za 'katerega se je izoibrazila že kot dekle. S takimi pogoji moramo računati, ker je število onih žena, ki čutijo v sebi neoma.rno željo do samostojnega poklica in ljubezen do dela, ki je z njim zvezano, raz-meromia zelo majhno. Zaton brez otrok ne ovira njihovega delovanja, skupno delo z možem more le še stopnjevati tvorno silo in raizširiti življenjsko vsebino.
Takoj s prvim, pa bodisi odiniim otrokom., se izpremeni pdložaj žeme v družini. Veliki večini žena pa kljub višjim kulturnim potrebam, ki jih poleg vsega še imajo, še vedno pomeni zakon in družina ono veliko za-željeno srečo, daei danes dekleta ne stopajo vanj več z naivnim zaupanjem v njegovo trajcaost in neminljivost.
Da opredelimo delo .današnje žene z oziram na pratso, je treba, da vpoštevamo okoliščine, v katerih sedaj žena še živi. ozirati .se pa moramo tudi na gospodarske razmere v naših krajih. Pri nas je več žen zaposlenih v gospodirnjetvih kakor v drugih službah. Či.sto jasno je, da ima žema v pretežno industrijski deželi popdlnoma drugo delovno polje kot v agrarni deželi. Tovarne, uradi in slična podjetja zahteivajo več delovnih moči, zato pritegujejo k temu delu tndi ženske, v deželah s pretežno poljedelskim zaiačajem pa zadostujejo že moški, da naipolnijo te vrste .poklice. Glav-
1S9
no je le, da se T&ako žeoiino delo, pa naj si bo Tgatbiii-sko popolnoma različno od anozeyeiga, vredffioti isftotako kakoi' moško delo.
Seveda pa morajo biti ženeki načokio dostopni msi poklici od samostojno intelesktualneiga do najenofiitavnejšega) ročnega dela. Da je žena sposobna T Tiseh .poklicili, razen morda v onih, ki zahtevajo moško fizično moč, vršiti svojio dolžnost 2 isto požHvovalnostjo, z istim čutom za odgovornost, z isto saimicisitoj'nos.tjo, nam priča že večdesetletna prafca.
Upoštevati moramo še, dai v tean oziru žena še nima tradicije, da so bile ša matere danes popolnoma eamcistojnih žen vzgojene 'po starem načinu, predane dz skrbnih roditeljskih rok naravnost v moževo varno zavetje. Boj za obstanek in tozadevna odgovornost eta ji bila neznana ipojma. Mlada dekleta naše dobe pa so si novo stailisče priborila šele santa. Zato nam moi^da damee pojim cmancipirante žene še ni popolnoma jasen: zdi ise nam ta pojm vezan na nekatera poklice' in' pozabljamo, da je vsatka žena s katerimJioli opravilom, če se zaveda svoje svobode in enakopravnosti z moškim, moderna in emancipirana. Glatvno je ^seveda, da jo njena okolica spoznava kot talko. Zaito je naloga vzgoje že v prvi mladostni dobi, da iztrebi vse stare predsodke, ki so že stoletja vkoreninjeni. Če se smejejo dečku, ki ec' zanima za igro in igrače döklie in ki kaže smisel za ženska domača opravila, že vzgajamo 02kosrčneig.a moža, ki mu bo pozneje vsalko delo žene maJijvredno in poniževalno. Vse vzdušje, v katerem raste otrok in pozmejša mladina, mora biti usmerjeno k novemn ipojimovanjii. Naloga doma in šole je, da delujetta kot prva v tem smislu. Neprecenljiv je v tem oziru sistem koe-dukacije^ -problem', ki spada že bolj v področje vzgojeslovja.
Kakor pri miožu opaziiuo tudi pri ženi zanimanje ali nagnjenoist do naj-različmejših poklicev. Nekoč sem čitala iz knjige prejšnjega stoletja, da se mora deklica s štirinajstiani leti odločiti za svoj bodoči stan; ali bo zakonska žena, ali redovnica ali svetiska dama. Dnigdi sposoibnoeti takrat ženi niso pripisovali. Zakonska žena je potean'takem le zmemo molila, ravno tako pa je imela lo malo časa za mjodne in družabne brige, kar js pripadlo le svetski dami.
Danes pa zo najdemo žene z najara'zličnejšimi zaiaimanji, v najrazličnejših poklicih, ki edine pojmnjejo pravilno moderno žensko, ne d'a bi zanemarjale svoje prvotne in pristne ženske lastnosti. Ni jim namen, približati svojo naravo moški naravi, temveč izkoristiti hočejo svoje zmožnosti in jih dvigati siporedno z moškim do enake višine. Id-eal naj ne bo možu slična ampak možu enakovredna žena.
Na prvo stopnjo lahko stavimo one žene, ki so si kot znanstvenice s samostojnim tvornim duhom osvojile najvišje mic&to. Že mnogo jih je svet priznal in lahko trdimo, da jim nihče ne odreka genijalnosti in, da jih stavimo v vrsto znanstvenikov. Prav tako lahko stališče imajo žene v vseh drugih svobodnih poklicih, ki so jim dandanes skoro že vsi dostopni. Načelni ima sicer tudi že vsaka žena prost vstop v državne in privatne službe. Ravno v sedanji do'bi pa se zopet javljajo sledovi starega vtoreni-njenega pojmovanja. Radi pomaaijkanja služb nasitavljaijo ženske moči šele v drugi vrsti, prednoist imajo moški. Nihče ne vpraša, ali ni bila morda ipo-
140
ročejia žena z o+noki in slabše placamim možem, kakor je 'bila sama plačana, postavljena za neoženjcnega moškega.
Največ ipa je še žen, ki «o zaposlene doma v lastnom gospo^dinjstvu. Lahko i-eöemo, da je to danes poklic, ki so ga največkrat prezrli, ki mu niso bile nikdar omejene delovne ure in ki mu ni bila nikdar določena npraiTičena ivlača. Mož, bodisi uradnik, bodisi delavec, dobi za ženo in otroke doklade; moralno torej služi denar samo on, sam se čuti odgo-Tornöga samo za hrano in najpotrebnejše. Tudi gospodinji se zdi morda popolnoma v redu, da 'Si mož pridrži za zabavo ali, recimo, za manj potrebna razvedrila od plače toliko, kakor bi si ona zase osebno nikdar ne npala zahtevati, ker je pač idenar zaslužil on in je njegov. Zato je mnogo žetn, ki si samo zato žele v službo, da so „neodvisne odi moža", iker «ame prenizko vrodmotijo domače delo in se no zavedajo, da a možeim skupmo služijo, četudi ima samo on poklic, in da sta po poraapolovljeni mesečini plači dolžna oba pri'spevati za polovica gospodinjstva. V vsakdanji praksi imamo gotovo na tisoče različnih slučajev, ki ise ne strinjajo s tukaj opisanim primerom, VendaT jo potrebno graditi na tem temelju osnovno pojmovanje družine, kjer služi samo mož in je žema zaposlena v gospodinjstvu. Stvar prava bi bila, zakonito doiločiti ženi polovico moževega zaslužka, istočasno pa tudi postaviti meje glede prispevanja obeh zakoniskih polovic h kritju skupnih gospodinjskih stroškov. Dokaz, da bi bila ta zahteva upravičena, je dejstvo, da pravo že danes prizna ženi, ki se loči od svojega moža, del njegovih dohodkov. Podjetje ali država bi morala voditi evidenco nad zakonskimi razmje)rji svojih uslnižbenoev in eve'ntualno deliti plače. Če bi mož prostovljmo ne. oddal ženi po zaikonu določenega dela svoje plače, naj bi iinela žena pravico, brez sodnega procesa zahtevati kar od moževega delodajalca svoj upravičeni del.
Bri vsöh teh mislih glede boljše ureditve gmotne plati zakona in glede osamiosvojit™ žene, si predstarvljam kot temelj družabnega reda sedanji sistem družine. Ali bosta ostala dom in družina v starem, traidicijonalnem smislu, ali se bosta morala umakniti novi družabni obliki, to so šale rešitve bodočih stoletij. Nemčija se vrača k prvemu. Rusija snuje nov red, razvoj časa bo šele prinesel odločilne rezultate.
Književnost in umetnost
Plesna šola Katje Delakove. Lani je ustanovila ga. Delakova svojo plesno šolo. število njenih učenk, od najstarejše pa do najmlajše, priča, kako je končno vendarle tudi pri nas premagan predsodek, da sta ples in gimmastika Inksus in ne potreba današnjega časa. Da je telo zmožno fizičnih in duševnih naporov, ki jih zahteva današnje življenje od nas, je v veliki meri odvisno od njegove odporne sile, katero lahko povečamo s sistematičnim treningom. Ples in gimna.stika pa nista samo činitelja, ki ohranjata sveže telo, temveč dajeta tudi psihično zadovoljstvo in sta prava vira veselja, onega dragocenega veselja, ki prihaja iz človeka, iz njegove notranjosti.
Ga. Delakova je izvrstna pedagoginja, svoje učenke potegne za seboj z elanom in fanatizmom do dela. To ni samo igračkanje s plesom, ne, tu se vidi volja do dela, do napredka in nspcha.
141
že lani nam je pokazala z najmlajšimi učenci naštudiranega „Ciciitana", letos pa novega, mnogo boljšega, kar znači že stopnjo napredka. Nastopila je s svojimi odraslimi učenkami na različnih dobrodelnih prireditvah in pokazala vsakokrat nov napredek.
Na prireditvi „Jadranske Straže" je presenetila z novo naštudiranim plesom „Morje" na skladbo komponista Novaka. Izredno težka kompozicija je tudi ritmično zelo težka, posebno za plesalke, ki so šele leto dni učenke ge. Delakove. In vendar so dosegle prav lep uspeh! Interpretacijo morja v različnih fazah od popolnega miru do viharja je Delakova umetniško dovršeno zamislila, jo zasnovala z redko inteligenco in čutom. Dinamično je interpretacija močno razgibana in bi se še bolje uveljavila v večjem prostoru.
7. zadovoljstvom lahko ugotovimo, da imamo med nami po zaslugi Delakove že nekaj mnogo obetajočih mladih nadarjenih plesalk, in nadejamo se, da nam jih vzgoji do dovršenosti.	Maša S 1 a v č e v a
Janaček: Jenufa. Letos nas je uprava opere presenetila z izvrstno interpretirano Janačkovo „Jenufo". Danes minevajo zadnji sledovi ekspresionističnih glasbenih dram, porajajo se minutne opere in na obzorju operne produkcije vstaja opera-oratorij in drugi revaševalci problema, v katerega je zašlo gledališče. Janačkova Jenufa pa je Se vedno prava revolucija v opernem ustvarjanju. Ne vsled kakega po-sebnega teaterskega problema, temveč vsied nove, nenavadno, fantastične in nemirne mnzike, ki jo je izbruhala močna duhovna potenca Janačkova, ki sta ji kraljevala siloviti njegov temperament in vitalnost. Za oni čas, ko jo Jenufa nastala, to je 1. 1902., je bila njena muzika kajpada ,jhipermoderna" in neužitna. Danes jo poslušamo drugače, ko stojimo nad .rezultati poslednjih dvajsetih let moderne glasbe in ko vendar že razločujemo nekatere osebnosti, ki so si ta leta podobno kakor druge veličine v glasbeni preteklosti utirale s svojim talentom pot in ustvarjale slog. Danes presojamo Janačkovo muziko s čisto drugega, zrelejšega stališča. Zdi se, da je napačno, kar trde nekateri, da je postavil svojo muziko na temelj narodno pesmi. JanAčefc ni bil pravi folklorist. Y njegovih skladljah je. malo mest,
142
ki so adekvatna na primer odstavkom v Smetanovi „Prodani". Janaček je delal drugače; opirajoč se na princip, da se ves narodov duh zrcali v jeziku — kar je dokaj pravilna misel, saj si drugače posebnosti govorice in sploh pojava različnih jezikov ne moremo razlagati — je svojo invcncijo usmerjal tako, da je dobila njegova muzika izraz govora in morda zato v resnici nekoliko manj izraza muzike v našem običajnem smislu, .v smislu tekočUi akustičnih Unij. Zato se zdi Janačkova glasba raztrgana, sedaj naraščajoča, sedaj pojemajoča, pretrgana z odmori kakor govorica živahnega človeka, doživljajočega vse ekstaze, boli in srečo človeške duše.
Prav tako zanimivo kakor glasba je izredno močno dejanje te opere. Vsebina je v kratkem sledeča:
¥ samotni gorski vasi živi vdova cerkovnica s svojo materjo Buryjo in s pastorko Jeeuto. Jenufa ljubi vnuka stare Buryje, Števo, in pod srcem nosi sad njune ljubezni. Pastorko pa ljubi tudi Števov polbrat, Laca. Jenuta upa, da se bo poročUa s Števo, ta pa ne misli na poroko, temveč lahkomiselno pijančuje in se malo zmeni za svoje dekle. Cerkovnica, varuhinja Jenulev ki se boji sramote, skrije Jenuto v hišo, dokler ne rodi, ljudem pa pripoveduje, da je Jenufa odpotovala, Ko pride otrok na svet, pozove cerkovnica Števo, naj poroči Jenuto. Števa se zdrzne, ko sliši, da je oče. Toda baš prejšnji dan se je zaročil z drugo deklico, zato se boji Jenufe in zbeži. Tudi Laca vpraša po Jenufi in ko mu cerkovnica razodene resnico, potrt oilide. Ko cerkovnica vidi, da jo zapuščajo vsi in se nočejo usmiliti sramote njene varovanke in njene hiše, vzame v obupu dete in ga vrže v potok. Jenufi reče, da je otrok umri, ko je bila bolna, in ji prigovarja, naj vzame za moža Laco, ki je dober, ter naj ne misli več na Števo, ki je lopov. Laca zasnubi Jenulo, cerkovnica blagoslovi dvojico, toda nad njeno hišo ostane temna senca zločina, ki ne more biti nekaznovan, lu prav ko hočeta Jennfa in Laca k poroki, najdejo ljudje truplo deteta pod ledom v potoku. Razjarjeno ljudstvo vali krivdo na Jenuto, vendar cerkovnica vsa zrušena prizna svoj zločin in se preda pravici. Dejanje pa nam ne zapusti temnega vtisa. Žarek upanja posije na razruvano družino, ko odide Jenufa v novo življenje z ljubljenim Laco.
Tragični osebi Jenufe je mojsterski postavljena nasproti še bolj tragična postava cerkovTiice. Težko življenjsko preskušnjo doživlja Jennfa in prav tako cerkovnica: vprašanje časti in neomadeževanega imena družine pred svetom, ko hčerko — oziroma varovanko — doleti sramota. Zdi se, da je taka žena še bolj usmiljena vredna, oseba, ki se blazno bsji trenutka, ko bo sramota hiše odkrita. Ta nje® strah jo zavede posredno v zločin, ko vzame razdvojena in irazdražena ubogo Jenufino dete in ga umori, češ, v grehu rojeno, v grehu umri! Res, kakšna strahotna zmota! Kakor da bi ne bil vsak otrok dobrodošel na svetu. Kaj so res vsi kriki nezakonskih mater in nezakonske dece zaman, da ljudje ne spoznavajo trde krivice, ki jo delajo nad nedolžnimi. Kajti oni, ki se ob iz.povedi uničene cerkovnice zgražajo nad njenim dejanjem, imajo strah na jeiziku, v srcu pa hlimbo. Nadeli bi otroku ime, kakor je pri nas na Slovenskem navada, da bi ga že po imenu spoznali, da je brez očeta in bi se ga ogibali v njegovi grenki mladosti. Težka peza ljudske sodbe pade neštetokrat po nedolžnih. Zdi se, da je žena potrebna zaščite ne le pred nasikiimi možmi, ne samo enakopravnosti in enakega vrednotenja ji je treba, v največji meri jo moramo zaščititi pred takozvano sramoto javnega mnenja, ki jo peha v blato radi njene ljubezni.
Osebnosti, ki so pri nas interpretirale Jenufo, so veliki umetniki in umetnice. Ni tu mesta za podrobnejše ocene, vemđar moram omeniti poleg ge. Gjungjenčeve, ki je odlično podala naslovno vlogo, predvsem ga. Thierrv-Kavčnikovo v vlogi cerkovnicc. To plemenito umetnico občudujemo že nekaj let v tragičnih vlogaii, s katerimi ustvarja nepozabne vtise. Samo dve, ki sta zelo značilni, naj omenim: Hasanaginico in Carmen. S cerkovnico v Jenufi se jima pridružuje še tretja kreacija, ki ju po svoji slikovitosti brez dvoma dosega, če ne presega. V vseh treh
143
vlogah se razodeva skrivnost ženske narave: tajii vioča kri španske lepotice, tu neskončna materina Ijubezeii in v Jennfi ponos žene — vzgojiteljice.
Poleg oinenjenili dveli umetnic so zrasli ostali igralci v skorajda enakovredno višino. Mnzika pa je bila odlično interpretirana pod v2orno roko ravnatelja Poliča. Režija (Ciril Debevec) visoko nad drugimi povprečnimi režijami, kakor smo jih vajeni videti.	Marijan Lipovšek
Ä * it
Priporočamo te-le nove knjige:
Ada Negri — Alojz Gradnik; Novele. J. Blasnika nasL, Univerzitetna tiskarna.
Milko Kos: Zg'odovina Slovencev. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.
Emile Zola — Alfonz Gspan: Germinal. Tiskovna zadruga v Ljubljani.
Zofja Kossak-Szczucka: Legniško bojišče. Jugoslovanska knjigarna.
Anton Slodnjak: Franca Erjavca Zbrano Delo. Jugoslovanska knjigarna. Ocena nekaterih teh knjig bo v prihodnjih številkah.
Obzornik
ženski poklici. Ministrstvo prosvete je razposlalo vsem meščanskim šolam razpise, da se uvedejo pri meščanskih šolah dvoletni nadaljevalni 'tečaji ter da naj učiteljstvo določi, kakšnega tipa naj bodo ti tečaji. Otvoritev takih tečajev pa je velike Aažnosti z ozirom na poklic ženske mladine, in morajo biti prirejeni tako, kakor je pač potreba po ženskih poklicnih močeh.
V prvi vrsti ]ji prišli vpoštev sledeči tipi:
1.	gospodinjski tečaji — za bodoče gospodinjske pomočnice;
2.	pestunjski tečaji — s praktičnimi vajami v dec jem domu;
5. samaritanski tečaji za bodoče bolniške strežnice, ki bi bile tudi dobrodošle vsaki sokolski četi (vaje v bolnici);
4.	zabavilje —s praktičnimi vajami v zabaviščih; tudi te bi prišle vpoštev pri vaških sokolskih četah;
5.	vrtnarski tečaji — posebno gojitev belušev;
6.	perutninarski tečaji;
7.	tečaji za knjižničarke, zlasti važno za vaška kulturna društva;
8.	tečaji o zadrugarstvu s posebnim ozirom na mlekarstvo, perutni-narstvo, vrtnarstvo;
9.	tečaji za nabiranje užitnih gobanov, sortii-anje in sušenje:
10.	tečaji za nabiranje zdravilnih zelišč;
11.	tečaji za šivanje in ročna dela.
Sicer je ta pregledcnica nepopolna, vendar obsega take tečaje, ki pripravljajo mladetnke za praktične poklice; če pa se ne posvete poklicu, jim koristi pridobljeno znanjei tudi za poznejše življenje v gospodinjstvu. Trgpvslci ali obrtniški tip bi imel pomen le v nekaterih krajih; v naši, pretežno agrarni državi morajo biti na prA-em mestu taki tipi nadaljevalnih tečajev, ki ustrezajo iz poljedelstva izvirajočim potrebam.	M. Željezno v a-Kokalj
„žena v poklicu". Pod tem imenom ima Zveza gospodinj razstavo v vele-sejmskem pavilijonu K. Žensko poklicno delo je razdeljeno na posamezne panoge, opremljeno z najraznovrstnejšimi ustrezaj očimi predmeti in pripadajočimi štajtistikami. Razstava kaže ženo v materinskem poklicu, gospodinjskem, obrtnem ter narodno obrtnem; v zdravstveno-skrbstvenem in vzgojnem, v trgovskem in uradniškem, v akademskih poklicih in novinarstvu. Prireditev je jako zanimiva, ker tako jasno pokaže, kje je naša žena že zaposlena, kakšni so dohodki njenega dela, katere panoge še čakajo žensko delavko itd. Razstava bo odprta do 10. jun. t. 1. Vstopnina Din 2. Toplo jo priporočamo vsem, ki se zanimajo za zaposlitev in zaslužek žene — in kdo se danes ne?!
144
VSEBINA 6. ŠTEVILKE
Pod dalmatinskim soincem — Nadaljevanje — (Maša Slavčeva) „Ran mojih bo spomin in tvoje hvale" — Konec — (lUta Vaštetova) Na Bledu 1933 (Vera Albrechtova) še je živa (Ruža Lucija Petelinova) Božena Benešova (Vera Dostalova) Žena in njeno delo (M, Golobova) Književnost in umetnost: Plesna šola Katje Delakove (Maša Slavčeva). Janaček: Jennfa (Marijan Lipovšek) Obzornik
Priloge: Naš dom — Ročna dela — Krojna pola
Slika na platnicah: Katja Delakova s svojima učenkama Olgo špomovo lu Bo-
ženo Muchovo
ženski svet izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina Din 64—, polletna Din 32-—, četrtletna Din 16-—, za Italijo L 20-, posamezna štev. L 2—, za U. S. A. Dol. 3-—, za Avstrijo Sch. 10-—, ostalo inozemstvo Din 85—. Posamezna številka Din 6-—. Modna priloga izide vsak drugi mesec. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi ulici 12/n. — Izdaja Konzorcij „Ženski Svet" v Ljubljani. Za konzorcij in uredništvo odgovorna Marica Bartolova. Tiskali J. Blasnikovi nasi., Univerzitetna tiskarna in litosrafija d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. Mikiiš.
Darovi za tiskovni sklad.
Julia Matko Din 2; Milka Pirnat Din 6; Vika Tancig Din 2; neimenovana Din 3; Pavla Prepeluh Din 6; Iva Žnžek Din i; Mar. Leskovar Din 3; Ana Sosič Din 2; Vida Rudolf Din 6; Goli-Smrdelj Din 2; Maiija Strlič Din 1; Kristina Tereščenko Din 4: Iva Prislan Din 2; M. Knnaver Din 4; Franja Iršič Din 6; Antonija Lovše Din 2; Marija Mihelič Din 6; Greta Koner Din 3; Minka Gajič Din 6; Slava Meljnik Din 2; Jos. Peršič Din 26; Ida Kerkoč Din 14; Cilka Hrast Lit. 2; Paolina Fonda Lit. 2. — Vsem cenjenim darovalkam iskrena hvala.
Cmfene nacocnke!
f
Ali se res ne zavedate, kako zelo nam otežujete naše delo s tem, da zaostajate z naročnino? Ako ne zmorete naenkrat celoletne naročnine, pošiljajte jo tudi v malih obrokih, toda plačujte te obroke redno, ne dajte se opominjati, ker opomini stanejo mnogo denarja in časa, kar bi se moglo in moralo koristneje
ZA LETOVANJE
SPORT-WEEKEHD
Športne obleke, moške . Din 240-490 Športne obleke, deške . Din 220-340 Športne hlače (pumparce> Din 60-110 Nepremočliivi Hubertus!
Din 160, 200, 240, 270, 320 Jankerli .... Din 70-80 in 120-140
tiyar
OBLEKE lA VSO DRUŽINO