Skrito v raju - petke - 1. poletje


			OD PADCA DO SKRIVALNIC, 6. do 10. del - z zavihki


			Senja Požar





			S!Z superzalozba.si





Po TV scenariju Boštjana Tadla in Andreje Virk Žerdin



Zbirka: Skrito v raju

Glavna urednica: Senja Požar

Uredniški odbor: Matej Zalar, Jernej Županič,

Hana Bujanović Kokot, Rok Dovjak

Oblikovanje in prelom: Ksenija Konvalinka

Izdala in založila: Super! založba, Ljubljana, 2025



Elektronska izdaja



Copyright © Super založba, 2025

www.superzalozba.si

www.skritovraju.si



Brez pisnega dovoljenja založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna

priobčitev, predelava ali druga uporaba tega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli

delu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski

obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah. Zgodba je priredba

scenarija televizijske nadaljevanke Skrito v raju, ki sta jo scenaristično zasnovala

Andreja Virk Žerdin in Boštjan Tadel.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 263017475

ISBN 978-961-7242-43-0 (ePUB)





Vsebina


LEVI ZAVIHEK



DESNI ZAVIHEK



Uvod



PADEC

Posledice

MASKE SO PADLE

Rajski poljub

NOVI PRITISKI

Pod krinko noči

VSE ZA USPEH

Orel je spet razprl svoja krila

SKRIVALNICE

Pred finančnim breznom

EPILOG

Pred finančnim breznom





LEVI ZAVIHEK


Logotip SKRITO V RAJU

OD PADCA DO SKRIVALNIC

Kamp Paradiso je skrit med zaobljenimi istrskimi griči. Ostal bi še naprej majhen in nepoznan, če se ne bi tisto poletje v njem zgodila nepozabna zgodba. Tako zanimiva, da je bila predvajana v obliki televizijske serije SKRITO V RAJU v produkciji POP TV.

Kadar razkrite skrivnosti prizadenejo ljudi, trčijo v njih strah, zaskrbljenost, tudi maščevalnost kot valovi v obalo. Ob njej se odvijajo tako simpatije in romance kot tudi družinski prepiri, ki sprožijo spiralo zapletov. To je knjiga za vse ljubitelje morja in zgodb o poletnih ljubeznih ter družinskih zamerah.

Brezčasna poletna zgodba, ki jo boste prebrali na mah!





DESNI ZAVIHEK


Logotip SKRITO V RAJU

OD PADCA DO SKRIVALNIC

Pred vami je prava pravcata filmska žepnica. Scenarij je prirejen tako, da je v knjigi samostojna zgodba, vsak naslov pa je obenem del serije PRVO POLETJE. Skupina ustvarjalcev je po sledeh scenarija prijetno ubesedila vse zaplete in razplete priljubljene serije SKRITO V RAJU in pričarala poletno vzdušje.

Vaša Super založba!





Uvod


Kamp Paradiso je skrit med zaobljenimi istrskimi griči. Ostal bi še naprej majhen in nepoznan, če se ne bi tisto poletje v njem zgodila nepozabna zgodba. Tako zanimiva, da je bila celo ekranizirana v obliki TV-serije.

Nekateri ne verjamejo v naključja, ampak mi verjamemo vanje, ker brez njih ne bi bilo zgodb, skritih v raju. Če Lare, mladega dekleta z iskrivimi očmi in prešernim smehom, ne bi prevzeli preprostost življenja in prijaznost domačinov in gostov v kampu, če je ne bi zbil na tla deček na električnem avtomobilčku, če ne bi ravno takrat prispel iz Ljubljane postavni Mark, se verjetno nikoli ne bi razvila njuna ljubezen. Kot poletna nevihta – hitro in strastno, a ne brez zapletov. Ko je Lara skoraj utonila zaradi močnega morskega toka, jo je Marku uspelo rešiti. Takrat je med preplašeno Laro in Markom preskočila iskrica, ki jo je skušal pogasiti Dino, Markov prijatelj iz mladosti, ki je bil prav tako zaljubljen vanjo. Ves čas je spletkaril, da bi Laro odvrnil od njega.

Na srečo je Marku ves čas stal ob strani njegov ded, Edvard Steiner, priznan zdravnik, ki je bil sicer že povsem izčrpan zaradi nenehnih prepirov z Julijo, Markovo mamo. Ta se je zapletla v sumljive posle in ogrozila družinsko podjetje. Za nameček se je Dino zapletel še s Saško, njena mama Meri pa je s svojimi nasveti naredila medvedjo uslugo Ines, ki je z nepremišljeno nezvestobo ogrozila svoj zakon.

V kampu Paradiso se tisto poletje niso zgodile le nove ljubezni, predvsem so premnoge neizrečene skrivnosti povzročile kup problemov, ki so goste povezali ali razdvojili. Uživajte v novih pripetljajih!

Uredništvo





PADEC


Posledice


Obala kampa Paradiso se zdi vedno bolj podobna globokemu prepadu, ki se mu ne more izogniti prav nihče. Kaj se dogaja med Dinom in Laro? Bosta lahko premagala ovire, ki jima jih na pot postavlja življenje? Kaj pa Renato in Ines? Kdo je njen skrivnostni ljubimec? In predvsem – bo z dr. Edvardom Steinerjem vse v redu?

»Kakšna razbojnika sta! Edi je v bolnici, morda se celo bori za življenje – vidva pa kot dva neumna petelina! Kakšna kretena, joj meni … Hočeš tudi ti v bolnišnico?« – Hrvoje

Na pomolu so se mladostniki smejali, klepetali in se pripravljali na potapljaški tečaj, vsi so bili preveč zatopljeni v priprave na potop, da bi opazili Laro, ki je jezno pristopila k Saški in se z odločnim pogledom in rokami v bok ustopila tik pred njo.

Takrat so tudi tečajniki okoli njiju naenkrat obmolknili in prenehali s pripravami. Dogajanje med Laro in Saško so spremljali, kot bi gledali napet film. Dino, ki je bil prav tako med njimi, se je nasmejal – v drami, ki se je odvijala pred njim, je očitno užival.

»Daj mi nekaj razložit: ti bi se 'v zemljo udrla'? Ti?« je Lara izzvala Saško, pri tem pa stopila korak nazaj, začudena nad tem, kar je pravkar slišala. Zamahnila je proti tlom, kot bi pričakovala, da se bo Saška resnično pogreznila v zemljo. »Ne štekam, zakaj se pol še nisi … A zemlja ne sodeluje – ali si ti končno dojela, da v resnici ti delaš točno to, kar meni naprej mečeš,« je nadaljevala jezno in obenem sarkastično.

Saška je presenečena obstala. Takšnega napada ni pričakovala in ni vedela, kako se odzvati. »Ne, pa to sploh ni isto! Jaz bi samo rada, da Dino dojame, da je veliko predober zate …« je poskusila pojasniti, a je njene besede prekinil Larin neusmiljeni odgovor:

»In zato capljaš za njim kot en premočen cucek …« Preden pa bi lahko nadaljevala, jo je prekinil Kevin, ki je kriče pritekel proti potapljaški skupini.

»Na pomoč! Ej, na pomoč, nesreča, na pomoč!« je kričal dovolj glasno, da je pritegnil pozornost vseh na pomolu.

Spor med Laro in Saško je bil v hipu pozabljen; vsi so hitro in brez pomislekov sledili Kevinu na mesto nesreče.

Ko so pritekli do klančine, ki se je spuščala v morje, je Kevin zadihano pokazal proti vodi. »Lej, lej … tam leži … doktor …« je rekel s tresočim se glasom in pokazal na prevrnjen voziček in negibnega Edvarda, ki je ležal z obrazom napol v vodi.

Ko je zagledala zdravnika, tudi Saški ni bilo več do šal in zbadanja. »O, fak – ta star Steiner!« Njene oči so bile polne zaskrbljenosti.

Eno izmed deklet iz skupine je zaskrbljeno komentiralo: »Ta ata je pa v bedu …«

Dino je bil prvi, ki se je prebudil iz začetnega šoka; njegov instinkt je takoj prevzel nadzor in hitro se je spustil k Edvardu. Ko je pokleknil ob njem, je z odločnim glasom ukazal: »Ajde, smjesta zovite hitnu pomoć – ja ću provjerit dali diše?«

Lara je hitro pograbila svoj telefon, da bi poklicala reševalce, Dino pa se je sklanjal k Edvardu in preverjal, ali diha, njegov obraz je bil napet od koncentracije in skrbi. Saška je počepnila h Kevinu, ki je bil še vedno pretresen in prestrašen. S tihim, sočutnim glasom ga je vprašala: »A kaj veš, kaj je bilo?«

*

Edvardova hčerka je stala v dnevni sobi svojega stanovanja, s kovčkom ob sebi. Tega je proučevala, kot ga ne bi uporabljala za vsako potovanje že zadnjih deset let, in medtem skrivaj kovala načrt, kako bi se izognila svojemu možu, ki je še vedno odločno stal pred njo. Ni ga hotela pogledati v oči, zaradi česar se je zdelo, da David zdaj s pogledom vrta luknjo v njeno lasišče.

»Res ne vem, zakaj je treba delat tako dramo,« je začela Julija z nekoliko utrujenim glasom. Še vedno je proučevala zadrgo na modrem kovčku. »Ela komaj čaka, da gre na morje, meni bo tudi prav prišla ena sprostitev, samo ti brez veze zapenjaš …« je poskušala omiliti situacijo.

A David ni bil pripravljen popustiti. »Ne mi lagat, no!« je ostro odvrnil, njegove oči so bile uprte naravnost v njene.

Julija je privzdignila obrvi in se pretvarjala, da je zgrožena. »Manipuliram, lažem – kaj še? A kradem pa bolhe jem tudi?«

David je ostal neomajen, držal se je trdno in odločno. »Daj ... Jaz samo nočem, da najino hčerko izkoriščaš za neke svoje poslovne cilje.«

»Kaj je s tabo? Poslovni cilji pa otrok? A me ti tako podcenjuješ a – ne vem – a je s tabo vse v redu?« je vztrajala Julija, a David ji ni dopustil, da bi ga sprovocirala. Stal je kot skala in se ni nameraval premakniti.

»Dajva pustit ostalo, ker mi je res vseeno. Samo ne vleč Eli s sabo na morje, pa ti dam čist mir,« je nadaljeval David, njegove besede so bile kot nož, ki je rezal skozi Julijine manipulacije. Julija je zmajala z glavo, nezmožna verjeti, da bi ji David lahko tako nasprotoval.

»Pa kaj tebi ni jasno? Ta mala gre rada na morje – jaz ji bom veselje naredila,« je vztrajala, a David se je le grenko posmehnil.

»Ja – ker ti slučajno to prav pride,« je odgovoril, nato pa dvignil roko, da bi jo ustavil, preden bi spet spregovorila. »Pred mano ne moreš več blefirat.«

Julija je bila zdaj že jezna, ni ji bilo všeč, da jo je razkrinkal. »Z Elo greva na morje, ti pa delaj, kar češ.«

Njen mož je le odkimal in hladnokrvno poudaril: »Ne. Eli ne gre. In enkrat za zmeraj bo v naši družini konec tega, da mora bit vse po tvoje.«

Presenečena nad njegovo ostrino, je Julija prekrižala roke in ga posmehljivo premerila. »‘Vse po moje?’ A to, da delam po dvanajst ur? Vsaj šest dni na teden? Pol, ko bi enkrat rada mal dopusta s familijo, pa zvem, da mora bit zmeraj ‘vse po moje’. Joj, oprosti, res!« je besno karikirala.

David je ohranjal mirno kri. »To niso pogajanja. Eli ne gre s tabo.«

Zdaj pa je Julija dokončno pokazala svojo pravo plat, dovolj je imela pretvarjanja in bojevito se je vzravnala. »A da ne?«

»Ne, konec debate,« je vztrajal David.

Julija ga je zaničljivo pogledala in izzvala: »‘Konc debate.’ Super … ker drugače pa kaj? A se boš ločil?«

Frenk je užival v miru, ki ga je prineslo že skoraj ritualno pripravljanje poletnega kosila na žaru. Od žara je že dišalo po klobasah, ki jih je obračal v ritmu svoje najljubše pesmi, Tam, kjer murke cveto, ki mu je odzvanjala v ušesih kot spremljava. V tistem trenutku se je v svojem kampmobilu mimo pripeljal Hrvoje. Njegov nos je že od daleč zaznal vonj po sveže pečenih klobasah, zato se ni mogel upreti, da se ne bi ustavil. »Bravo, majstore – vidim da ste vi stvarno moderan Europljanin,« je rekel Hrvoje s širokim nasmehom, ko je stopil iz vozila.

»Kako to mislite?« je vprašal Frenk nekoliko nezaupljivo, čeprav je vedel, da Hrvoje vedno najde priložnost za šalo. Tudi sam se je rad šalil, a jezilo ga je, kadar šal ni razumel.

»Pa, eto, vi pravite ručak, a supruga je na plaži,« je dejal Hrvoje in pokazal na karirasti predpasnik, ki ga je imel okoli pasu zavezan Frenk.

Ta se je rahlo namrščil, nato pa prisiljeno nasmehnil. »Ne, ne, Hrvoje – moja je šla službeno v Ljubljano, ta mala je pa na tečaju pri vašem mulcu. Jést je pa vseeno treba, a ne?«

»Gospodja Meri je u Ljubljani?« je vprašal Hrvoje, ki ni mogel skriti svojega presenečenja.

»Ma ja, ena stranka jo nujno rabi še danes,« je pojasnil Frenk, medtem ko je še naprej ljubeče obračal klobase na žaru.

Hrvoje je z nasmeškom priznal: »Super za njezin posao – a i za mene!«

Frenk je še naprej skrbno premikal klobase, pri tem pa se trudil, da bi njegov obraz še naprej izražal brezbrižnost. »Ja, saj, Hrvoje, kar se pa tiste parcele tiče ...« je začel, vendar ga je Hrvoje hitro prekinil.

»Ajme meni – sad još vi?« je obupano zavzdihnil. »Naslušao sam se već gospodje vaše – ona ne poznaje riječ ‘ne’, je li?«

Frenk se je zasmejal in pomirjajoče pokimal. »Meri? Jasno, da ne – samo drugače ste me pa čisto narobe razumel.«

Hrvoje se je že pripravljal na dolgo razpravo in globoko vdihnil. »Gospodine Frenk, krajem sezone rado ću porazgovarat o idućoj godini, ali, molim vas, za ovo ljeto i za ovu parcelu – kraj priče.«

Frenk se je sproščeno nasmehnil. »Ja, valda, Hrvoje, midva sva čisto na isti valovni. Jaz nimam nobene želje po še eni parceli.«

»A da ne?« je bil presenečen Hrvoje.

»Ne – zaradi mene zdajle oddajte parcelo tudi za drugo leto, ali pa še za več,« je zatrdil Frenk. »Zakaj bi jaz plačeval dva pavšala, če je baba itak mobilna kozmetičarka?«

Vidno zadovoljen s Frenkovim odgovorom, si je Hrvoje pomel roke. »A to mi je baš drago!« je rekel, njegov pogled pa je uhajal proti cvrčečim klobasam. »Ovaj … super, super – da svratim ja po koje pivo pa da proslavimo ovu našu suglasnost … pivce, neka kobasica, luk, rajčica …«

Frenk ni bil navdušen nad idejo, da bi delil svoje klobase; zdaj je bil on tisti, ki se je poskusil izgovoriti. »Joj, žal, Hrvoje, za familijo imam komaj dosti …« je rekel, kot da mu je zaradi tega resnično hudo. »Drugače vam je pa Meri odnesla en paket kakšen dan, dva nazaj, a ne?«

Hrvoje je pokimal, a nekoliko zagrenjeno, saj mu ni bilo všeč, da je ostal brez klobase. »Je … stvarno, je,« je zamrmral.

Nenadoma sta zaslišala glasova iz daljave. »Gospod Hrvoje, Hrvoje!«

Oba, Hrvoje in Frenk, sta se obrnila in zagledala dva mladeniča, ki sta jima tekla naproti. Ko sta se ustavila pred njima, je eden izmed njiju zadihano vprašal: »Ste vi gospod Hrvoje, ne?« Lastnik kampa je komaj utegnil prikimati, ko sta fanta že hitela razlagati stisko. »Na obali nujno rabimo nosila – nesreča je bla!«

Frenk je prebledel, kot bi videl duha, in z odprtimi usti obnemel. Čeprav se je še trenutek prej veselil mirnega kosila, ga je zdaj minil ves apetit.

Skupaj so stekli proti klančini, kjer je še vedno negiben ležal Edvard Steiner.

Nad zdravnikovim telesom se je tam še zmeraj sklanjal Dino. Lara je stala nad njima in pozorno spremljala vsak Dinov gib ter si ob tem na uho pritiskala telefon.

»Diše,« je dahnil Dino, potem ko je potipal Edvardov vrat.

»Diše,« je Lara ponovila v telefon.

Preverila je Edvardov srčni utrip, njeni prsti so nežno pritisnili na vratno arterijo, njegove oči pa so ostale nepremične.

»Pulz ima,« je njeno opažanje potrdil Dino, ona pa je isto ponovila v telefon, po katerem je še vedno govorila z reševalci.

»Ja, tačno – plaža kempa Paradiso, ja. Do obale može se spustiti sa kolicama, da. Hvala, vidimo se,« je zaključila telefonski klic. Njene oči so se ustavile na Edvardovem obrazu, ki je bil miren, kot da bi spal. Občutek nemoči jo je stiskal v rebrih, zdelo se ji je, da svoj srčni utrip čuti v grlu. Vedela je, da zdaj ne morejo storiti drugega kot čakati.

Takrat sta po klančini navzdol prihitela Frenk in Hrvoje. Frenk je pritekel k svojima otrokoma in ju zaskrbljeno objel. »A sta vidva v redu?« je vprašal, njegov glas je bil poln skrbi.

Saška in Kevin sta prikimala, a njune oči so bile uprte v Edvarda.

Frenk je sledil njunemu pogledu in presenečen zagledal ponesrečenega zdravnika. »U, jebemti, pa saj to je Steiner! Kaj je pa bilo?« je izdavil.

Kevin je pogledoval proti Edvardu, njegovo mlado srce je bilo polno strahu. »A bo umrl?« je vprašal, toda njegovo vprašanje je brez odgovora obviselo v zraku.

Končno je prišel v bližino tudi Hrvoje. Ko je zagledal Edvarda, je prebledel. »Ne – Edi!« je zgroženo kriknil. Pokleknil je k Edvardu, njegove roke so nežno počivale na prijateljevi rami. »Prijatelju moj …« je dahnil, njegove oči pa so bile polne neizrečenih besed. Očitno paničen je pogledal Dina in Laro. »Pa, recite mi, šta je? Valjda je živ!« je skoraj zakričal z obupanim glasom.



David je stal ob pomivalnem koritu, kamor se je zatekel po sporu na hodniku, in si točil velik kozarec vode. Njegova roka je rahlo drhtela, medtem ko je hlastno pil, kot bi hotel pogasiti ogenj v sebi.

Julija se ni dala, sledila mu je v kuhinjo. »Samo da ne bo kakšne pomote: jaz nimam nobenih problemov z ločitvijo, samo vedi, da te bo veliko stala. Vse ti bom pobrala – s ta malo vred!« je zasikala z ostrino, ki bi lahko rezala steklo.

David je presenečeno dvignil pogled. Ni pričakoval, da bo Julija tako hitro posegla po težkih besedah, zato je skušal ohraniti miren ton. »A lahko ne menjaš teme, prosim?«

Julija ni popustila. »A zdaj pa jaz menjam temo? Ti lahko meni govoriš, kako naj furam biznis pa kaj smem počet z lastno hčerko, jaz pa niti teme pogovora na smem spremenit?« Njene besede so se mu zabadale v srce kot strupene puščice. S posmehljivim pihom je dodala: »Pa je sploh nisem spremenila – samo na glas sem rekla to, za kar ti nimaš jajc: čas je za ločitev. Najebal boš pa ti, to mi kar verjemi!«

V tem trenutku je prepir prekinil glasen top zvok, nato pa je tišino zapolnilo hlipanje. Obrnila sta se proti vratom in med podboji zagledala Elo. Ob njej je na tleh ležal prevrnjen mini roza kovček, polepljen s pisanimi nalepkami, njena roka, ki ga je še nekaj trenutkov prej držala, pa se je tresla ob njenem telesu.

David je hitro stopil k njej, Julija pa je le zaničljivo opazovala prizor. »Kako dolgo si že tukaj?« jo je vprašal David s tresočim se glasom.

Ela je komaj zadrževala jok, besede so ji iz ust uhajale med glasnim hlipanjem. »Jaz nočem, da se ločita – prosim!«

David jo je objel, nežno, kot bi se njegova hčerka v tistem trenutku spremenila v krhko keramično lutko, ki jih je njegova mama zbirala in pospravljala na police zaklenjene steklene kredence, kjer jih nihče ni mogel poškodovati.

Julija je izkoristila trenutek, ko Davidova pozornost ni bila uperjena vanjo. »Jaz tudi nočem, ampak tvoj oče se je pa očitno odločil, da naju bo zapustil.«

David jo je pogledal z izrazom nejevere na obrazu, njeni brezsramni manipulaciji preprosto ni mogel verjeti. Njegova hčerka je obupano vprašala: »Oči, a je res, da ti hočeš it?«

David je nemočno odkimaval, zaradi cmoka v grlu sploh ni mogel govoriti, pa tudi sam je komaj zadrževal solze, ki so Eli zdaj že tekle po licih. Juliji se je na obrazu risal komaj zaznaven zmagovit nasmešek – kot bi bila zadovoljna z razpoko, ki jo je ustvarila med njima.

*

Rešilni avto je s prižgano sireno in utripajočimi lučmi drvel iz kampa, vsi prisotni so nemo gledali za njim. Hrvoje se je zamišljeno praskal po glavi, ob njem sta stala Frenk in Kevin, medtem ko se je Saška poskušala prebiti čim bliže Dinu, ki je stal na drugi strani Hrvoja, ob katerem je stala tudi Lara.

»Jao meni, ako Edi ima neku ozbiljnu ozljedu. Ona ajkula Julija tjerat će me po sudovima dok nisam go ko od majke rodjen ...« je zaskrbljeno mrmral Hrvoje.

Frenk je zmajal z glavo in poskušal pomiriti Hrvoja. »Ne pretiravajte, no, Hrvoje – sej sploh ne vemo, kaj je bilo. Mogoče mu je pa kar tako slabo prišlo? Na to pa res noben ni mogel vplivat.«

»Ma, nema tu milosti: Julija će uzeti najbolje advokate i nije njih briga ni zašto ni kako – kad je u mom kempu, sve je moja odgovornost ...« je čez ramo zamrmral Hrvoje in se odpravil proti recepciji.

Saška je Dina nežno boksnila v ramo, da bi pritegnila njegovo pozornost. »Ne vem, kaj Hrvoje paničari – itak si ga ti rešil, Dino!«

Kevin je ogorčeno odkimal, prepričan je bil, da je bil tokrat junak on. »Halo? Jaz sem ga rešil! Če ga ne bi jaz našel, bi vi še zdajle tavhali, Hrvoje bi spal v recepciji ... ta star bi bil pa že pol ure mrtev.«

»Ne smeš tako govort, mulc! Pa tudi – kdo ti je dovolil, de si ga spet sam sral naokrog po kempu?« Frenk je pogledal Saško. »Gremo mi na našo parcelo, de malo ponovimo, kdo kaj dela pri naši hiši!« je Frenk strogo pogledal sina in ga z lahkotno potezo oplazil po temenu.

Saški se to ni zdelo najbolj mikavno, saj bi raje ostala ob Dinu. »Ati, jaz bom še malo ...«

A Frenk je strogo odkimal. »Ni debate! Gremo! A ti jaz pomagam?«

Saška je užaljeno odšla s Frenkom in Kevinom, vendar si ni mogla kaj, da se ne bi še enkrat ozrla nazaj proti Dinu, medtem ko je ta zamišljeno zrl v tla, kot bi z japonko risal po pesku.

Frenk ni bil pri volji za prepire, hčerko je jezno prijel za roko in jo potegnil za seboj. »Gremo, sem rekel!«

Ko so Kovačevi odšli, se je Lara obrnila k Dinu. »Ej, Dino ...«

Dino jo je vprašujoče pogledal.

*

Renato je sedel v svojem temnem stanovanju, svetil je le zaslon njegovega računalnika, ki je osvetljeval gube in sive lase na njegovem obrazu. Zdelo se je, da jih je v zadnjih urah pridobil več, kot jih je imel kdajkoli prej. Njegove oči so bile prikovane na zaslon, kjer so se odvijali prizori, ki so ga hkrati hromili in razburjali. Zvoki, ki so prihajali iz zvočnikov, so mu v glavi ustvarjali neznosno zmedo. Inesino vzdihovanje in občasno moško hropenje sta ga spravljala v obup. Vseeno se ni mogel ustaviti – na posnetku je vsakič znova pritisnil gumb za ponovno predvajanje.

Na ekranu se je prikazoval mišičast hrbet, ki je bil na spodnjem delu okrašen s tatujem. Tatu je bil edina stvar, ki je Inesinega ljubimca ločevala od naključne moške podobe. Kamera je bila fiksna, nepopustljiva, in Renato je zaman pritiskal na miško v upanju, da bo spremenil kader.

Zvoki strasti so se stopnjevali, dokler ni Ines pograbila las svojega ljubimca, izdihnila imena, ki ga Renatu, čeprav si je posnetek predvajal večkrat, ni uspelo razbrati, in ga smeje se stisnila v objem. Nato je vse potihnilo. Renato je v tistem trenutku stisnil pesti, njegov obraz pa se je spačil od jeze. Čutil je, kako mu v žilah vre kri, vendar je vedel, da mora ostati miren.

Globoko je vdihnil in izdihnil, zaprl oči, da bi se znova zbral. Ko jih je spet odprl, je bil njegov pogled osredotočen in umirjen, a grozeč. Govoril je sam s seboj, v njegovih besedah pa je odzvanjala obljuba maščevanja. »Še sanja se ti ne, cipa ena, kaj bo priletelo … Sanja se ti ne, ne kaj ne kje ne kdaj …«

Samo on je vedel, kaj vse se skriva za njegovimi hladnimi besedami.



Ines je v svojem malem masažnem salonu sedela na robu masažne mize in se trudila umiriti hitro bitje svojega srca. Njene misli so bile kot vrtinec, ki ga ni mogla nadzorovati. Pravkar se je od nje poslovil njen ljubimec, brez besed je zapustil prostor, kot da se ne bi zgodilo nič, kar bi zahtevalo razpravo ali pojasnilo. Samo odšel je. In vse, kar je ostalo za njim, je bil zvok zapiranja vrat, ki je še vedno odmeval po prostoru.

Ines je hitro oblekla bele terapevtske hlače in se postavila pred ogledalo. Njene roke so se rahlo tresle, ko si je poskušala poravnati majico, in čeprav se je trudila temu izogniti, je v ogledalu ujela svoj pogled. V očeh sta se ji zrcalila zbeganost in občutek krivde, ki ga ni mogla skriti. Zakaj je to storila? Zakaj je dovolila, da se je njen svet zamajal zaradi trenutka slabosti?

Obrnila se je proti vratom, kjer je še pred nekaj trenutki stal njen ljubimec. Zavedala se je, da je njeno vprašanje – »A ti moraš pa kar it?« – ostalo brez odgovora. Ničesar ni bilo, kar bi lahko rekla, da bi spremenila, kar se je zgodilo. Njeno srce je bilo težko, toda njen obraz je ostajal hladen, ko je poskušala prikriti svojo bolečino.

Zvok vrat, ki so se zaprla za njenim ljubimcem, je bil kot udarec, ki je zaznamoval konec trenutka, ki ga ni mogla več izbrisati. Ines se je s hrbtom počasi naslonila na steno, njene oči pa so brezizrazno strmele v zaprta vrata. Slaba vest je kot val preplavila njen obraz, ko je stala tam, sama s svojimi mislimi. »Kako naprej?«

*

Pred recepcijo kampa sta se Lara in Dino objemala, v rokah drug drugega sta iskala tolažbe za stres in stisko, ki so jima ju povzročili nedavni dogodki. Njuna napetost se je razblinila, ko sta si izmenjala besede zahvale in priznanja. Dino, ki je bil sprva negotov, je zdaj stal pred Laro in skomignil z rameni, ko je ta pohvalila njegovo spretnost ob zadnjem dogodku.

»Ej, respect – tole si res dobro speljal!« mu je rekla Lara s toplim nasmehom.

Dino je skromno skomignil. »E, sad, naše je da umemo pružit hitnu pomoć.«

Lara je vedela, kako pomembno je bilo Dinovo posredovanje. »Če bo s Steinerjem vse okej, bo to v veliki meri tvoja zasluga,« je rekla, ob čemer se je Dinov nasmeh le še razširil.

»Pa isto tvoja …« je dodal.

Lara pa mu je z blagim posmehom hitro skočila v besedo: »Ja, to pa res – telefonirala sem!«

Oba sta se nasmehnila, občutek olajšanja je bil obojestranski. »Sve u svemu, dobar smo tim,« je ugotovil Dino.

Toda Lara je skomignila, kot da ni povsem prepričana.

»Ovaj, jesmo ‘tim’, je li?« je vprašal Dino s kančkom dvoma v glasu.

»Ne vem – včasih se mi zdi, kot da sta ‘tim’ bolj ti pa Saška …« je odgovorila Lara in pogledala v tla.

Dino je ni pustil dolgo v dvomih, potegnil jo je v objem in rekel: »Jao, samo nemoj mi o njoj – ne mogu da se je rešim … eto, neću više da te pustim ispred očiju – to će mi biti najbolje osiguranje pred Saškom!«

Lara se je nasmehnila in mu ovila roke okoli vratu. V objemu sta obstala, oba pomirjena po nedavni drami.

Toda njun trenutek je prekinil zvok prihajajočega avta. Dino se je nasmehnil, ko je videl, kdo se je pripeljal, medtem ko Lara še ni opazila ničesar. Avto je bil Edvardov, na voznikovem sedežu je sedel njegov vnuk. Ko je Mark ustavil pred zapornico, je postal njegov napeti obraz, ko je zagledal Laro v Dinovem objemu, še bolj nejevoljen. Dino je izkoristil trenutek in z roko zdrsnil po Larinem telesu ter jo poljubil.

Lara se je po bežnem dotiku ustnic umaknila. »Ej, ej – izi, nisva midva še vsega razčist…«

Ko se je obrnila, da bi se izmaknila Dinu, je zagledala avto in Marka, ki ju je opazoval. Zardela je in v zadregi strmela v Marka, ne vedoč, kaj bi storila.

*

Frenk, Saška in Kevin so se vračali k svoji parceli v kampu, vsi trije vidno razburjeni. Saška je bila užaljena in je jezno rekla: »Ati, res ne vem, zakaj se do mene obnašaš, kot da sem stara dvanajst.«

Frenk, že naveličan te debate, ji je odgovoril: »Moja hčerka si in pri meni živiš!«

»Mislim, to, kako si me zvlekel stran od Dinota, je bilo prav primitivno! Pa še zaradi rešilca je bilo naokrog ful folka,« ni popustila Saška.

Frenk ni imel volje za nadaljevanje razprave, zato je le odvrnil: »Edina, ki bi ti zdajle dajala potuho, bi bila tvoja mami, samo nje …« Njegov stavek je ostal nedokončan, saj je nenadoma privihal nos in neprijetno presenečen povohal zrak.

Kevin je hitro našel izvor vonja: »Ati, tu se nekaj žge!«

Frenk je prikimal, spregovoril pa bolj jezno kot zaskrbljeno: »Ja, samo kaj – jebenti …«

Kevin je pokazal na žar, kjer so bile klobase že nevarno črne: »Naše klobase!«

Frenk je v trenutku zašprintal proti žaru in začel pobirati zoglenele klobase. »Joj, joj, joj – samo še to se je manjkalo!« je zamrmral, ko si je opekel prste. »Mater ti … Ssssss … Nekaj pa bo, nekaj še bo …«

Kevin ga je radovedno opazoval, Saška pa se je usedla nekoliko stran in izvlekla telefon.

Mimo njihove parcele se je sprehajal zakonski par, ki je poletja preživljal le nekaj borovcev stran od Kovačevih.

»Dobar dan, susjed – a gdje vam je supruga?« je vprašala žena.

Frenk, ki je bil že tako ali tako slabe volje, je kratko odvrnil: »V Ljubljani.«

Mož je obtožujoče dodal: »Pa niste valjda otvorenu vatru ostavili bez nadzora?«

Frenk se je zavedel svoje napake, a jo je skušal prikriti: »Halo, jaz? Moja poročna priča je gasilec, nikoli ne bi tega!«

»Ajme, šta ćete sa ručkom? Supruga u Ljubljani, a ovo je sad ugljen …« je žena zmajevala z glavo, kot da bi mu ne verjela.

Frenk se je trudil popraviti vtis. »Ne, ne, to ni nič takega – jaz sam delam te klobase, in not bojo še čisto okej. Itak niti ne vem, če so bile takole dve minutki ali še manj …«

»Primjetio sam dim već pre petnaest minuta.« je resnobno prikimal mož.

Frenk je suvereno zamahnil z roko in poskusil zaključiti neprijetno debato: »Ja, dim valda, saj sem moral žar zakurit, a ne? A vi imate pa plinski žar v kempu?«

Mož je bil očitno pripravljen na daljši pogovor. »Pa da – i za žar i kuhinju, razmišljam čak i o bojleru …«

Frenk se je opravičujoče nasmehnil in z glavo pomignil proti klobasam. »Pardon, se ga kaj vidimo pol – mi bomo zdajle jedli, de se klobase ne shladijo …«

Žena se je obrnila stran z izrazom odpora na obrazu.

Tudi Frenk se je že nesramno obrnil stran in čez ramo zabrusil: »Se vidimo – pa tudi vam dober tek!«

Mož in žena sta se spogledala in posmehljivo zmajala z glavami.

Frenk je položil klobase na mizo in končno sedel, čeprav še vedno z jeznim izrazom na obrazu. »Mater so pametni – ampak če so taki carji, zakaj jim moramo pa Slovenci ta njihov turizem pokonci držat? Drugega kot ta morje itak nimajo, banda lena nesposobna bademajstrska …« je tiho rentačil Frenk, medtem ko ga je Kevin gledal s strahospoštovanjem. Frenk je plosknil in rekel: »Ajde, mulc, prinesi krožnike pa beštek! Pa zenf pa ajvar! Pa pir!«

Kevin je odhitel v baldahin, Frenk pa je pogledal Saško in ji z glavo pomignil, naj prisede.

Saška je prezirljivo zavila z očmi in rekla: »Ne vem, zakaj moramo že vsa ta leta hodit sem, če so ti Hrvati tako zoprni?«

Frenk jo je grdo pogledal, a ni imel pametnega odgovora, zato je hitro zamenjal temo. »Kaj je, kot da imajo Hrvatarji kaj s tem, da je tle fajn obala? Pridi za mizo, da v miru pojemo!«

Saška se je namrdnila in obsedela na ležalniku. »Ti res nisi normalen, če misliš, da bom jedla ta oglje. Dinota bom povabila na pico.«

Frenku je končno zmanjkalo potrpljenja. Vstal je in z obema rokama udaril po mizi: »Zdaj pa dosti! Če misliš, da sem bil prej primitiven – še eno tako, pa te bom dal pred celim kempom čez koleno, pa boš ti videla primitiven! Za mizo, pa jest – če oglje, pa oglje: iz naših domačih klobas je!«



Ines se je končno dovolj zbrala, da se je lotila pospravljanja in zapiranja, ko je skozi vrata v prostor vstopila Meri, polna energije in načrtov. Torbico je imela ležerno vrženo čez ramo, njen obraz pa je sijal z odločnostjo, kot da je pripravljena rešiti svet. »Čao, bejbi! Saj nisem bila dolgo, ne?« je pozdravila Meri, njene oči pa so se iskrile od entuziazma.

»Ne, zakaj?« je odsotno odgovorila Ines; njene misli so bile očitno nekje povsem drugje.

Meri se je nasmehnila in se nagonsko nagnila naprej, kot bi želela prenesti svojo energijo na Ines. »Pač, treba je oddelat, zdaj se pa lahko posvetiva tvoji zadevi! Renato je svojega denarja vreden, ampak vseeno ga ti na noben način ne smeš pustit, da zbriše k eni stari mami!« je vneto začela, a jo je že prekinil Inesin brezvoljni, skorajda obupani vzdih.

»Ma saj ne vem …« je skrajno neodločno rekla Ines.

Meri še vedno ni opazila, da Ines ni prave volje za tak pogovor. »Saj jaz vem! Če se ti pa jaz skup vzameva, to zafnano kravo sterava iz kempa v največ enem vikendu!« je nadaljevala in se ob tem pretegnila. »Kaj, a boš dala tu en kofetek ali se greva nekam ven usest?«

Ines je umikala pogled, kot bi se želela skriti pred svetom, in Meri je končno zaznala, da z njo nekaj ni v redu. »Ja pa kaj si taka megla, bejbi? A si se kaj nalezla?« je vprašala, zaskrbljena nad Inesino neodzivnostjo.

Ko je Ines odkimala, je nadaljevala: »Še dobro – a pol si me slišala, kaj sem rekla?«

Ines je skomignila, nato pa so se iz njenih oči ulile solze. Vse, kar je poskušala skriti in skrbno pospraviti v predal, kot je imela rada pospravljeno vse v svojem salonu, je naenkrat izbruhnilo na površje.

Meri je bila sprva osupla, nato pa je hitro ukrepala. Objela je Ines in jo posadila na stol, potem pa počepnila zraven nje. »Ja ljubica, pa kaj je s tabo?« jo je vprašala in se zaskrbljeno zazrla vanjo.

Ines je ihtela, njene besede so se zmedeno prepletale s solzami. »Nekaj groznega … sama ne vem, kako … vse me skrbi … tudi ta baba v kempu … in ne vem, kaj mi je bilo … tako mi je žal! Ne vem, kako je to možno …«

Meri je bila šokirana. Poslušala je, kot bi ji Ines pripovedovala zgodbo z drugega sveta. »Pa kaj je bilo?«

»Prevarala sem Renata. Zdajle, pred pol ure,« je priznala Ines, in ob tem udarcu je Meri za trenutek ostala brez besed.

Nekaj časa je z odprtimi usti gledala Ines, nato pa se le znova znašla. »Pa … s kom?«

Ines je kar obsedela, preplavljala jo je mešanica krivde in olajšanja, medtem ko se je svet, kot ga je poznala, sesuval okoli nje.

*

Odgovor na Merijino vprašanje pa je zanimal tudi Renata, ki je sedel pred prenosnikom; oči je imel še kar prilepljene na zaslon, srce pa mu je bílo kot poblaznelo. Roke so mu rahlo drhtele, ko je čakal, da zasliši besede, ki bi mu razkrile skrivnost.

Vse je bilo pripravljeno. Njegova nadzorna oprema je delovala brezhibno, zvok je bil jasen. Tudi on sam je bil pripravljen. Iz zvočnikov je zaslišal Merijin glas, ki je zastavil vprašanje ključnega pomena: »Pa … s kom?«

Renatov obraz se je v hipu razsvetlil, kot bi ga prešinil žarek upanja. To zdaj je bila priložnost, to je bil trenutek, ko bo izvedel resnico. Začutil je, kako se mu je začela po žilah pretakati nova energija, in preplavil ga je adrenalin.

»To! Povej, samo to povej, pa bom še danes poskrbel za vaju oba …« je zamrmral Renato sam pri sebi in si prisegel, da bo, ko bo enkrat izvedel ime, dokončno rešil situacijo, ki ga je vse bolj obremenjevala. Neomajno odločen je bil: maščeval se bo hladno in premišljeno, kot zna le on.

*

Kamp Paradiso je bil tisti dan obžarjen s soncem, ki je sijalo na modrem nebu brez oblačka in se ne menilo za vse prepire in nezgode, ki so se odvijali na istrski obali. Medtem ko je Lara hitela proti Marku, so v ozadju žvrgoleli ptiči. Mark, ki je ravno dvigoval rampo, je očitno želel biti sam, toda Lara se za to ni zmenila. »Ej, Mark!« mu je zaskrbljeno zaklicala.

Mark je v odgovor zagodrnjal: »Nimam cajta, letim do deda.«

Medtem se je Marku za Laro približal še Dino ter se zdaj pridružil pogovoru: »Onda kao prvo – okreni auto.«

Mark ga je pogledal skozi priprte oči, naveličan njegovih provokacij. »Daj, samo nehaj nabijat, ker te imam res že do …« je zamrmral in dvignil zapornico ter se namenil spet sesti v avto.

Lara je hitro ujela odprta voznikova vrata, odločna, da ga ne bo pustila oditi brez razlage. »Mark, res, tvoj dedi je v bolnici,« je rekla resno.

»Nehaj! Saj štekam – vidva sta par,« je jezno odvrnil, a Lara se ni pustila zmesti.

»Mark, res je – prevrnil se je z vozičkom in z rešilcem so ga pred pol ure odpeljali na urgenco,« je nadaljevala s tresočim se glasom.

Dino je za njenim hrbtom prikimaval: »Da, tako je.«

Mark je bil nekaj časa negotov, a ko je dojel, da Lara misli resno, je njegov obraz postal bled kot stena. »Kaj je pa bilo?« je tiho vprašal.

»Ne vemo točno – ta mali od Saške ga je našel v vodi, voziček je bil pa prevrnjen zraven. Dihal je, utrip je imel, samo … bil je pa nezavesten,« je z zaskrbljenim glasom odgovorila Lara.

»In … zdaj je na urgenci?« je vprašal Mark, njegov glas je bil napet.

Lara je prikimala. »Ja – par minut nazaj so šli.«

Mark je glavo v obupu stisnil med dlani. »Fak!« Obrnil se je in s čelom po nesreči treščil v streho avta.

Lara je prestrašeno poskočila, Dino pa se je škodoželjno nasmehljal. »Mark!« je vzkliknila.

Mark se je vzravnal, izraz obupa in krivde na njegovem obrazu je zdaj zamenjala utrujenost. »Moram it!« je rekel, ko je sedel nazaj v avto.

Lara je skozi odprto okno ponovno prijela vrata. »Mark, počakaj! Ti si v šoku – te bom jaz peljala.«

Mark je le odmahnil z roko, Dina pa je Larina očitna skrb za Marka razjezila. »Ajde, Markić, u pravu je Lara – izadji pa će te moja djevojka odvesti u bolnicu.«

Mark ga je sovražno pogledal. »A se lahko samo toliko umakneš, da končno grem?« je jezno vprašal Laro.

»Mark, bodi pameten, no! Ne moreš tak vozit …« je vztrajala Lara.

Dino se ni mogel upreti še eni provokaciji: »Ne, stvarno ne. Ali još sigurnije će ti biti da sjedneš odpozadi, kao djete kakvo jesi …«

Lara je poskušala pomiriti situacijo: »Dino, nehaj – situacija je že tako ali tako dovolj težka.«

A Dino ni odnehal, temveč je še naprej zbadal: »Stvarno je teška, kad se momak od 24 godine ponaša ko malo djete … Ali ne brini, Markiću, pobrinut ćemo se mi za te …«

Mark je končno izgubil živce. V trenutku je planil iz avta in se z dvignjenimi pestmi vrgel nad Dina.



Ines je sedela na stolu, njene oči so bile rdeče in solze so ji še vedno polzele po licih, z dlanmi, ki jih je položila v naročje, je živčno mencala. Meri, ki ji je sedela nasproti in v roki previdno držala kozarec vode, je prijateljico zaskrbljeno opazovala. »Stara, pa jaz nisem vedela, da imaš ti loverja,« je prekinila tišino.

Ines se je ob teh besedah zgrozila in odločno odkimala, iz oči pa so se ji ponovno ulile solze. »Ne, pa saj ne! Samo danes sem, prvič, edinkrat – ti sploh ne veš, kako mi je bad!« S strahom v očeh je pogledala Meri. »Kaj, če to kdo zve? Sploh Renato – on bi me ubil!«

Meri se je pomirjujoče nasmehnila. »Pa zakaj bi kdo zvedel? Veš, da jaz ne bom nobenemu povedala.«

Ines je skozi solze prikimala, a Meri si ni mogla pomagati, da ne bi spraševala dalje. »Zdaj, drugo vprašanje pa je, a bo tudi … no, ta tvoj … a bo tiho?« je rekla. Preden bi se lahko ugriznila v jezik, je radovedno dodala: »A ga poznam?«

Ines je počasi odkimala in nato skomignila. »Ne poznaš … ehm, ne vem, po moje bo tiho, ja. Je pač moja stranka že kar nekaj časa, nek poslovnež, direktor, pa še dokaj mlad,« je priznala in nesrečno skomignila. »Saj veš, kakšni so nekateri tipi, skoz nabijajo, tako da sploh ne opaziš več. Itak pa se jaz nikoli ne odzivam in večina jih neha sama od sebe, pač štekajo, da sem poročena, in to je to. Ta pa ni nehal namigovat, no, ampak tudi pa ni bil tako nadležen, da bi mu rekla, naj neha hodit. Danes pa … danes me je dobil pa res v badu in … tako je šlo hitro, da sem komaj vedela … in pol …« V grlu se ji je ponovno nabral cmok in iz zabuhlih oči so se ji ulile solze.

Meri jo je poskusila potolažiti, nežno jo je božala po hrbtu, medtem pa po salonu s pogledom iskala kakršnokoli sled ali namig, ki bi ji lahko povedal več o avanturi. Poskušala si je predstavljati, kje se je vse skupaj odvilo. »Čakaj – kar tukaj, ali kaj?« je vprašala Meri in se skorajda muzala, ko si je v mislih predstavljala erotično avanturo svoje prijateljice.

Ines se je ob neposrednem vprašanju zmedla: »Kaj tukaj?«

Meri je nenadoma zardela in se poskusila izgovoriti – zdaj pač ni bil čas za tračarjenje. »No, nič – mislim, saj veš – seks?«

»Aja – ja, ja, tukaj, ja, grozno!« je odsotno priznala Ines. »Renato me bo ubil!« Obrnila se je k Meri in jo zgrabila za roke. »Meri, saj veš, da ne smeš nobenemu povedat, ne? Nobenemu, tudi Frenku ne – nikoli!«

Meri jo je pogledala z resnim, skoraj počaščenim izrazom na obrazu in dvignila roko, kot bi prisegala v ameriškem filmu. »Bejbi, itak – prisežem!« Sklonila se je bliže in prijateljici šepetajoče dodala: »Samo veš kaj: de ne bo kdaj kakšne zoprne situacije – kaj, če mi ti vseeno poveš, kdo to je … a veš, iz samozaščite. Za vsak slučaj.«

Ines se je zamišljeno zagledala vanjo in prikimala. »Samo res – za vsak slučaj.«

Tedaj pa je Meri glasno zapiskal telefon v torbici. Hitro ga je vzela ven. »Samo da vidim, de ni kaj z otrokoma …« je rekla opravičujoče in pogledala na zaslon. Njen obraz se je spremenil, oči so se ji široko razprle. Na hčerkinem Instagramu je zagledala zadnjo objavo, Saška je fotografije naložila le nekaj minut tega, na njih pa je bilo videti Edvardovo nezavestno telo na nosilih in Dina, ki je izmučen slonel ob skali. Njena prvorojenka je pod fotografije pripisala: »Nesreča ne počiva, ampak z lokalnimi heroji kt je Dino se počutm varno #kampparadiso.«

Meri je lahko z odprtimi usti le pregledovala fotografije in nejeverno odkimavala.

*

Frenk je sedel za mizo, nasproti sta mu sedela Saška in Kevin. Saška, vzvišena in zamišljena, je bila zatopljena v zaslon svojega telefona, vsake toliko pa je v roke prijela vilice in preuredila razporeditev klobas na svojem krožniku.

Frenk, ki ni imel živcev, da bi se ukvarjal z njenim vedenjem, se je raje posvetil Kevinu. »Dovolj si že velik, Kevin, da ti je ja jasno, da za deca malo bolj zažgano meso ni noben problem, ne?« je začel Frenk, medtem ko se je trudil razrezati svojo klobaso. »Obratno je pa čisto drugače – ne dosti pečeno meso ima lahko salmonelo ali pa še kaj hujšega.«

Kevin je zvedavo pogledal. »Kaj hujšega?«

Frenk je na hitro zamahnil z roko. »Lej, ne vem, ni to moja stroka, samo zapomni si: vročina – ta najboljša arcnija! Pa še okus je boljši.«

Kevin se je spopadal s klobaso, ki jo je s težavo nabodel na vilice, ni pa mu uspelo odgrizniti grižljaja. »Ati, tole je res zelo trdo … kaj, če … ati … jaz bi raje pico.«

Frenk se je prezirljivo posmehnil in si z užitkom dal v usta kos zažgane klobase, a tudi sam se je z žvečenjem mučil. Kevin je proseče nadaljeval: »Ati, pa tudi zaslužil sem …«

Frenk ga je grdo pogledal: »Zakaj bi pa ti kaj 'zaslužil'?«

Kevin se je, zadovoljen sam s sabo, vzravnal na stolu. »Ja ati, jaz sem ta starega Steinerja našel! Če ne bi bilo mene – lahko bi se utopil … ali pa izkrvavel? Pa ker se ni premikal – kaj, če bi ga začeli galebi kljuvat?«

Frenk ga je grdo pogledal, v ustih je imel kepo zdrobljenega oglja, ki je ni mogel pogoltniti, izpljuniti pa je tudi ni hotel. »Nehaj s takimi! Saj nismo v divjini,« je odvrnil.

»Ampak res sem ga jaz našel! Nikjer ni bilo nobenega … razen mene!« mu je oporekal sin.

Frenk je zmajal z glavo, prijel kozarec piva in ga podržal navzgor, kot da v zahvalo višavam. »Ne rečem – sreča za Steinerja. Sam zakaj jaz kosilo delam, ti se pa jagaš po kempu? Kaj pa, če bi se tebi kaj zgodilo? Naša mami ne rabi advokatov, da me nariba!«

Kevin se je prestrašil, saj ga je Frenk vedno branil pred Meri. »Ati, pa saj ni bilo nič! Malo sem šel naokrog – in vidiš, da je bilo še dobro, da sem šel, ker drugače … kaj, če bi ga res galebi?«

Frenk je z obema rokama udaril po mizi. »Stop! Midva imava drug problem za porihtat: naša mami niti slučajno ne sme zvedet, da si ti kar tako sam hodil po kempu! A ti je to jasno?«

»Ja,« je odvrnil Kevin in se podjetno nasmehnil. »A pol je to zdaj najin projekt, ati?«

»Prej vojna tajna,« je odgovoril Frenk.

»Jaz predlagam, da to proslaviva!« se je zarežal Kevin.

Njegov oče je le privzdignil obrvi. »Proslaviva tvojo porednost?«

Kevin se je zvito nasmehnil. »No, sam si rekel, da bi mami mislila, da je bila to tvoja porednost – če bi zvedela za to.«

Frenk je dvignil roko, kot da mu bo eno prilepil, a v resnici mu je šlo na smeh. »Kako pa govoriš s fotrom, mulc?!«

Kevin je sila resnobno skomignil z rameni. »Mami ne bo nikoli nič zvedela: za dve kepici – pa pico.«

Frenk se je Kevinu pokeraško zagledal v oči. »Eno kepico pa pol pice.«

»Dve kepici – pa tri četrt pice.«

Frenku se je na obraz prebil nasmešek. »Dve kepici pa pol pice.«

Kevin je začel kimati. »Okej – pa dodatno čebulo pa hrenovke!«

Frenk mu je zadovoljno ponudil roko: »Roka?«

»Roka,« se je z dogovorom strinjal Kevin.

Moško sta si stresla roki in se zadovoljna nasmehnila drug drugemu. Kevin se je spomnil na Saško in z glavo pokazal nanjo. »Kaj bo pa ta mala?«

Frenk je brezskrbno skomignil: »Pol tvoje pice.«

Preden se je razočarani Kevin utegnil pritožiti, je na mizi zazvonil Frenkov telefon.

»Opa, naša mami!« je radovedno vzkliknil Frenk in sprejel ženin klic. »Živjo, lubi!«

Iz zvočnika je zadonel glas nezadovoljne Meri: »Ti, ta star, kaj mi ga pa serjete na morju?«

Frenk je začudeno pogledal Kevina, ta pa je zgolj skomignil z rameni. »Mi čisto nič! Spekli smo klobasice in zdaj bomo še malo uživali, preden gremo v Ljubljano.«

»Nisem jaz od včeraj, Frenk. Videla sem slike od Kevina pa od Steinerja v komi – a je mulc spet sam okrog norel?« je vprašala mama.

Kevin se je nagnil k telefonu. »Ne, mami! Jaz sem ga rešil – če ga ne bi jaz rešil, bi on mogoče kar utonil … ali bi ga pa gale…«

Meri je povzdignila glas: »FREEEENK! Očitno nimaš mularije pod kontrolo. Spravite se mi čim prej v avto, pa se vidimo doma!«

Frenk je zavzdihnil, Kevin pa se je užaljeno ozrl k Saški, ki je bila še vedno zatopljena v svoj telefon. Iluzija idiličnega dneva na morju se je počasi razblinjala.



Ko se je družina pripravljala na odhod, je pred Steinerjevo ljubljansko vilo vladalo spokojno jutro. Julija je, urejena kot vedno, s hčerko stala ob avtu. Iz oči ji je sijalo zadovoljstvo, saj je bila prepričana, da ima vse pod nadzorom. David, njen mož, je bil nekoliko zadržan, a predan svoji nalogi, da v prtljažnik skrbno zloži vse kovčke. Njegove kretnje so bile premišljene in nežne, kot bi imel vsak predmet osebno zgodbo, v prtljažniku pa do centimetra natančno določeno mesto.

Ela, drobna deklica z velikimi očmi, je stala ob Juliji in k sebi stiskala plišastega medvedka, ki je imel kljub poletni vročini okoli vratu ovit moder šal. Videlo se je, da je medvedek že veliko pretrpel in da je Eli izredno ljub. Dekličino srce pa je bilo polno skrbi, ki jih z njenega obraza ni moglo pregnati niti največje navdušenje nad počitnicami. Misli so ji begale, ko se je trudila razumeti zapleteni svet odraslih, ki ga še ni mogla do konca dojeti.

David se je sklonil k Eli, z dlanjo privzdignil njeno brado in jo s palcem ljubeče pobožal po licu. »Lepo se imej, ta mala!«

Ela je bila na robu solz. »Kako, če pa ne vem, a boš ti še doma, ko prideva nazaj?«

David je odkimal in jo tesno objel, kot da bi s tem želel pregnati vse njene dvome. »Itak, da bom doma. In tudi z mami se ne bova ločila – prisežem ti!« Njegove besede so obljubljale stabilnost in ljubezen, čeprav še sam ni vedel, ali bo obljubo lahko izpolnil.

Julija se je izza Elinih ramen zaničljivo posmehnila. Njena hladnost je kot leden veter vdrla v toplo družinsko vzdušje, a David jo je ignoriral. Njegova skrb je bila namenjena le Eli.

»Muca, ti imaš zdaj počitnice: uživaj!« je nadaljeval David, da bi pregnal njene skrbi. »Z mami sva se prej brez veze kregala, ampak to je že vse pozabljeno, in ti se na morju predvsem fajn imej! Ful luštno bo z dedijem pa z Markom, pa tudi kakšni drugi otroci bojo.«

Ela je negotovo prikimala, v njenih mislih so se začeli svetlikati novi upi. »Kaj pa, če bi še ti prišel?«

»Čisto možno, če bosta ostali do naslednjega vikenda,« se je njen oče ljubeče nasmehnil in prikimal.

Ela se je nasmehnila in ga objela, njeno srce se je umirilo. Julija, ki ji je bila celotna situacija zoprna, je zavila z očmi. Želela se je le čim prej odpraviti na pot. Za Elinim hrbtom je za trenutek uspela ujeti možev pogled, a v njem ni bilo ljubezni, s katero je maloprej tolažil njuno hčerko.

Vsak izmed njiju je bil ujet v svoj svet, poln misli, ambicij in skrbi.

V ozračju je ostal občutek napetosti, ki ga ni moglo popolnoma pregnati niti jutranje sonce, ki je obsijalo veličastno Steinerjevo vilo.

*

Hrvoje je sedel za mizo v recepciji kampa, obdajala ga je hladna tišina. Ob njem je stal poročen par, oba sta bila vidno nerazpoložena. Lastnik kampa Paradiž je bil nervozen, vedoč, da mora poklicati Julijo ter ji sporočiti neprijetno novico, in le stežka se je posvetil strankama pred sabo.

»Lejte, Hrvoje, jaz nimam nič za skuhat v prikolici: že včeraj sva naročila kosilo, zato da bi imela danes mir,« je ženska že tretjič ponovila lastniku za recepcijsko mizo.

Hrvoje je nesrečno prikimal, a njegov pogled je bil še vedno uperjen nekam v daljavo, stran od dopustnikov. »E, moja gospodjo, i ja bih volio da se brinem samo o vašem 'kosilu', ali nemam taj luksuz … eto, samo što nije otišlo vozilo hitne pomoći!« je odvrnil in na obrazu se mu je zrcalila zaskrbljenost.

Zakonca sta se spogledala, njuna radovednost je naraščala. »Čakajte – a po Steinerja je prišel rešilec?« je vprašal moški, Hrvoje pa je izčrpano prikimal.

»Možete zamislit!« je rekel z obupanim glasom.

»Kaj točno pa je bilo?« je vztrajala Slovenka, ki je očitno hotela izvedeti kaj več.

Hrvoje se je želel oprati vsake krivde. »Pa ni ne znam – ali vi znate, da je posle operacije bio na kolicama, jeli?«

Zakonca sta sočutno prikimala, delila sta njegovo skrb. »E, došao je čovek sa unukum da se brine o njemu, a taj je nestao, niko ne zna gdje je,« je dodal Hrvoje in se prijel za čelo, kot da nosi na ramenih težo celotnega sveta. »A moje je da se javim njegovoj ćerki sa ovom strašnom vješću.«

Zakonca sta se zamislila. »To je tista hčerka, ki nikoli več ne pride v kemp, ne?« je vprašal mož.

»E, baš ova!« je potrdil Hrvoje.

»Čisto nič vam ne zavidam – bova midva že nekje neke lignje našla …« je sočutno prikimala žena in začela moža za rokav že vleči proti izhodu.

»Stvarno mi je žao, počastiću vas bocom vina kad se vratite, ali biće još gore ako ćerki javi neko drugi …« je dejal Hrvoje in zmajal z glavo, kot da bi ga vse skupaj presegalo. »Samo pojma nemam gdje sam stavio njezin broj, jao …«

Zakonca sta se obrnila stran od mize, presenečenje jima je za trenutek ukradlo pozornost. »Čakajte – a ni tole Steinerjev vnuk?« je vprašala Slovenka in pokazala skozi okno recepcije.

»Ja – pa vaš nečak!« je dodal moški.

Hrvoje ju je pogledal, kot bi ga zadelo nepričakovano razkritje. »Molim?«

Zakonca sta z glavo pokazala skozi okno, Hrvoje se je obrnil in njegov obraz je pobledel. »Samo mi još ovo trebalo!« je rekel in začutil, kako se je začela v njem kuhati jeza. S težavo je vstal. »… im sve po spisku …«



Dino in Mark sta se zaganjala drug proti drugemu kot dva petelina in udarjala. Njuni telesi sta bili napeti, njune oči pa polne sovraštva. Lara je stala ob strani in ju poskušala ločiti, a njene besede niso imele učinka, zdelo se je, kot da se Mark in Dino niti ne zavedata, da je tam. V tistem trenutku se je iz recepcije zagnal Hrvoje, ki je v navalu jeze našel novo energijo.

»Nehajta, kretena – ne-haj-ta!« je zavpila Lara, a nista spustila pesti.

»Pa koji ste vi mangupi!« je vzkliknil Hrvoje in se pognal proti njima. Stegnil je roke, da bi ju ločil, in ko mu je to končno uspelo in se je skupaj z Laro postavil med razjarjena fanta, je vsakemu primazal krepko klofuto, ki ju je prebudila iz transa.

Lara in Hrvoje sta izkoristila trenutek zmede – medtem ko je lastnik kampa stran odvlekel svojega nečaka, je Lara za roke prijela Marka in ga potisnila k njegovemu avtu. Dino in Mark sta še vedno jezno zrla drug v drugega, Lara je lahko slišala, kako Mark stiska čeljusti in škripa z zobmi.

»Edi u bolnici, možda se čak bori za život – a vi ko dva glupa petla! Kakvi kreteni, jao meni …« je jezno siknil Hrvoje in jezno gledal zdaj Dina in zdaj Marka. Neznansko razočaran je bil nad fantoma, od njiju je pričakoval veliko več.

Dino, še vedno napet, je izzivalno iztegnil roko proti Marku, kot bi ga želel ponovno udariti, a ga je Hrvoje hitro počil po njej. »Želiš i ti u bolnicu? I onda da tražiš posao drugdje?«

Dino je razprl dlani in jih dvignil nad glavo, kot bi se vdal, ter naredil korak nazaj. Mark je stal ob avtomobilu, osramočeno je povesil pogled, tudi njegove roke so zdaj v Larinem prijemu postale mlahave. Ni se mogel pripraviti do tega, da bi Hrvoja pogledal v oči.

»Ajde, Mark, što čekaš? Marš u bolnicu!« je ukazal Hrvoje in Mark se je hitro streznil, si poravnal majico, se vzravnal in odprl avtomobilska vrata.

»Ja, saj sem itak hotel it …« je zamrmral Mark, ko se je pripravljal na odhod.

Hrvoje pa je imel še eno misel. »Slušaj, Mark!« je rekel z dvignjenim kazalcem. »Dobro, desi se to, znam – živci na ivici, kad ti je deda u bolnici … Samo još nešto!«

Mark ga je pogledal izpod čela, nestrpen: »Daj že enkrat!«

»Molim te, smjesta me zovi, kad znaš, kako je,« je rekel Hrvoje in mu dal vizitko. Mark jo je zbasal v žep, prikimal in se že hotel spraviti v avto, ko ga je Hrvoje spet ustavil. »Mark … pardon, ali samo još nešto malo … reci, ehm … hoćeš ti i obavijestiti obitelj, je li?«

»Kaj?« je vprašal Mark in se namrščil.

»Samo pitam dali ja trebam zvat tvoju mamu, Edijevu čerku … znaš, tolko da i ona zna što se zbilo …«

»Ja, ja, valda bom jaz,« je hitro prikimal Mark in končno sedel v avto.

»E, Mark...« je Hrvoje poskusil še enkrat, a Mark ga je imel dovolj. Zaprl je avtomobilska vrata in hitro speljal.

Hrvoje, Lara in Dino so gledali za njim, nato pa je Hrvoje končno usmeril svojo jezo v Dina.

»A ti, kreten, odlučio si da uradiš sve moguće, da advokati doktorke Julije Steiner ubiju tvog strica, a?« je zavpil Hrvoje.

»Pa šta to ima veze? Ja sam spasiu njegovog deda iz vode – advokati bolje da se brinu o tome, da li će ovakav ološ stvarno da nasljedi imanje ove porodice!« je Dino jezno odgovoril.

Lara je bila razočarana in utrujena od vseh prepirov preteklih dni. Zmajala je z glavo, nato pa se počasi odpravila stran. »Daj, samo nehaj, Dino, res …« je rekla, ko je odhajala.

Dino je bil neprijetno presenečen. »Pa čekaj, idemo zajedno …«

Lara ga je ignorirala in hodila naprej, Dino pa je hotel za njo, a ga je Hrvoje prestregel.

»Halo, gdje ćeš ti?« je dejal in se postavil pred Dina.

Čeprav je bil njegov nečak višji od njega, si je v odgovor stricu upal le pokazati za Laro.

A Hrvoje je odločno odkimal. »Ajde, neće smjeće samo da se spremi za kamijon sutra. Ajde, ajde!«

Dino je sklonil glavo, vedoč, da mora slediti Hrvojevim navodilom, in se vrnil k svojemu delu.



Na parceli Kovačevih je bil Frenk vidno razdražen, saj so ga čakali neprijetni opravki v Ljubljani, poleg tega pa je moral prenašati še slabo voljo svoje žene Meri in tečna otroka. Ni vedel, kaj je zagrešil v kakem prejšnjem življenju, da si je namesto dobrih domačih klobas, pečenih na ognju, in morskega vetra v laseh zaslužil tole. Oblekel se je v udobne kratke hlače in majico, pripravljen na pot.

Kevin in Saška sta sedela za mizo pred prikolico. »Kaj je pa z najino pico?« je očeta, ko je ta stopil iz prikolice, razočarano vprašal Kevin.

Frenk je zmajal z glavo, na obrazu se mu je risala nemoč. »Višja sila,« je pojasnil.

Kevin je bil užaljen zaradi očitne krivice. »Ampak jaz sem vse naredil tako, kot si ti hotel …«

Frenk je skomignil. »A tebi ni jasno, kaj je to 'višja sila'? Nekaj, na kar pač nimamo vpliva: prileti in nič ne vpraša, če ima kdo kaj proti – pol se pa ukvarjamo s posledicami, čeprav nismo ne krivi ne dolžni. To je to, ajde, v avto!«

Kevin se je vlekel proti avtu, medtem pa ni nehal spraševati: »Ampak saj ti bi drugače tudi šel na pico, ne?«

»Ja, pa saj bova tudi šla! Pač, ko se tole malo poleže,« je obljubil Frenk, zatem pa se je obrnil k Saški. »Kaj je? A bi ti pa rada, da ti zaplenim telefon?« je zaploskal, da bi pritegnil njeno pozornost. »Gremo, gremo!«

Saška je komaj dvignila pogled od ekrana in mirno dejala: »Jaz ne grem.«

Frenk je nejeverno zmajal z glavo, se nato z obema rokama naslonil na mizo in vprašal: »Prosim?«

Saška je zdaj le odložila telefon, se naslonila na mizo s komolci in odločno pogledala očeta. »Ne grem. Počitnice imam in tu delam potapljaški tečaj.«

»A bejž no? Ampak a veš, kaj – jaz sem pa tvoj foter in jaz sem rekel, da gremo. Ajde!« je odgovoril Frenk, pri tem pa z glavo pomignil proti avtu.

»Foter …« Saška je zavzdihnila, kot bi bil Frenk njen otrok, ona pa razočaran starš, in ne obratno. »Ne grem. In polnoletna sem, tako da – če me prisiliš, da grem s tabo – je to kaznivo dejanje,« je odločno vztrajala Saška.

Frenk je bil popolnoma osupel in je le zmedeno ponovil za njo: »Kaznivo dejanje?«

»Ja, je, ja!« je bojevito nadaljevala Saška.

Frenk je poskušal razumeti. »Tako kot če grem jaz v trgovino, pa odnesem jakno za sto evrov? Ali pa grem tule k sosedom, pa jim poberem ure pa prstane. Táko kaznivo dejanje?«

»Ja, je, ja. Tudi za šolo si lahko sama opravičila pišem, in če z nekom nočem nekam it, je to moja pravica,« je samozavestno zaključila.

Frenk je lovil sapo, roka mu je že parkrat trznila, da bi ji pripeljal klofuto, a se je obvladal. »Ti – ti, smrklja nehvaležna – jaz sem tvoj foter!«

Saška mu je mirno odgovorila: »Jaz sem pa tvoja polnoletna hčerka. In ne je ne.«

Frenk jo je nekaj trenutkov nejeverno gledal, nato pa se je domislil, da bo za Saško najhujša kazen, če bo morala zadevo razčistiti z Meri. Prezirljivo je skomignil in prisiljeno mirno dejal: »Okej. Se bosta z mami pogovorile, kako naprej. Me prav zanima, kaj bo imela ona o tem za povedat …«

Frenk se je hitro odpravil proti avtu, preden bi utegnila Saška razbrati njegov plan. Tam ga je z odprtimi usti opazoval Kevin. »Lepo se imej …« je še zaklical, nato pa s Kevinom sedel v avto, zaprl vrata, vžgal motor in besno odpeljal.

*

Julija je, končno pripravljena za na pot, sedla za volan in vžgala motor, a njen pogled se je hitro usmeril na zadnji sedež, kjer je njena hči Ela hlipala z rdečim obrazom. Julija, ki je bila vidno razdražena, se je obrnila proti njej. »Joj, Eli, pa kaj je spet narobe? A ti ni ati lepo razložil, da je bil samo nesporazum?« je vprašala, poskušajoč razumeti razloge za hčerkino žalost.

Ela, ki se je trudila zadržati solze, je zaskrbljeno pogledala mamo. »Kaj pa, če ga res ne bo? Vidva se skoz samo kregata mami.«

Julija je brezbrižno zamahnila z roko, kot bi hotela odgnati oblake skrbi. »Brez veze – kregamo se tisti, ki nam ni vseeno. Ločiš se takrat, ko se nehaš kregat.«

Ela ni bila pretirano pomirjena, le skomignila je z rameni. Julija pa se je široko nasmehnila, odločena, da si ne bo pustila pokvariti dneva. »Tako se zmeniva: ne misli, kaj je bilo, ampak se raje veseli, kaj te čaka – a je prav?«

Ela se je skušala nasmehniti in z rokami si je obrisala solze. Julija se je obrnila naprej, pripravljena na vožnjo, ko ji je na konzoli med sprednjima sedežema zazvonil telefon.

»Mark je – paziti moram, da ne pokvarim presenečenja!« je rekla z dobronamernim pomežikom Eli, ki je bila zdaj res boljše volje in je hlastno prikimala. Julija se je oglasila prek zvočnika v avtu.

»Živjo, Mark, kako sta kaj?« je sladko pozdravila.

*

Ines je vstopila v stanovanje prepričana, da bo sama. Njeni koraki so odmevali po hodniku, ko se je preobula in si za trenutek oddahnila pred ogledalom. Na njenem obrazu je ležala senca preteklih dogodkov. Dolgo se je gledala, kot bi iskala odgovor na vprašanja, ki so jo mučila. Nato je opazila neurejen del frizure in dvignila roko, da bi ga popravila, tedaj pa je v ogledalu zagledala moško postavo. Zavpila je in se v strahu hitro obrnila, nato pa prepoznala Renata.

»Ja – živjo! A ti … ti si doma?« je vprašala, še vedno v šoku.

Renato se je nasmehnil, a veselje ni doseglo njegovih oči. »Živjo – ja, prej sem šel, da ne bi padel v gužvo. Kaj – a ti ni prav?«

Ines je hitro, skoraj preveč hlastno odkimala. »Je! Veš, da mi je.«

Renato jo je opazoval z ocenjujočim pogledom, njegove oči so bile priprte, kot bi nekaj tehtal. »No, fajn.« Zdelo se je, kot bi vsako besedo trikrat obrnil in pretehtal v ustih, preden jo je izgovoril.

V zraku je visela neprijetna tišina. Ines je čutila njegovo negotovost, a ni vedela, kaj storiti.

Njegov pogled je podrobno proučeval vsak detajl ženinega obraza. »Fajn, ker … res, žal mi je bilo, ker sem šel od doma tako, kot da sva midva skregana,« je nadaljeval Renato, njegov glas je bil mehkejši, a še vedno previden.

Ines ga je pogledala s skesanim izrazom, v njenem pogledu se je zrcalila krivda. »Ja – meni tudi,« je rekla s težavo, a s kančkom ljubezni v glasu.

Renato je bil presenečen nad njeno iskrenostjo. »A res? Zanimivo …« je rekel, kot da ne bi bil povsem prepričan, kaj naj si misli.

Njuno srečanje je bilo naelektreno od napetosti – kot bi stala na robu prepada, v katerega bi lahko vsak trenutek padla, njuni življenji pa bi bili za vselej spremenjeni. Ines je pogoltnila cmok in se nasmehnila, prepričana, da lahko stvari še popravi. Vedela je, da bo morala prej ali slej razkriti resnico, a za zdaj je bila le hvaležna, da ji noči ne bo treba preživeti sami.



Lara je stala pred Dinovim šotorom. V rokah je držala svoj popotniški nahrbtnik, kamor je med oblačila, sončno kremo in prigrizke zatlačila tudi vse spomine in neuresničene načrte. Dino, ki se je vrnil, ko je opravil svoje zadolžitve, jo je opazoval z mešanico občutkov, ki so se zrcalili v njegovih očeh – z negotovostjo, skrbjo in kančkom žalosti.

»Ovo je dakle kraj?« je vprašal.

Lara ga je iskreno pogledala. »Ne – razen če ti to hočeš. Mislim pa, da bo za oba dobro, da si vzameva malo časa vsak zase.« Poskušala je biti razumevajoča, vendar je vedela, da so besede le plehka tolažba.

Dino je zmajal z glavo in se rahlo naveličano nasmehnil.

»Dino, lej, ti si meni zelo všeč, samo … pač, ljudje smo različni v različnih okoliščinah. V Ljubljani nama je bilo kul, tukaj morava pa še videt, a je to še zmeraj to,« je nadaljevala Lara, pri čemer je iskala besede, ki bi najbolje izrazile njene občutke.

»Za mene je, a za tebe izgleda nije,« je rekel z rahlo zamero v glasu.

Lara ga je odkrito pogledala. »Sori, ampak to, kaj si se ti čisto brez veze šel z Markom, mislim – kaj je bilo to? Res – in sem ti to tudi že večkrat povedala. Dajva si zdaj par dni – z malo sreče bo pa pol spet kul, okej?«

»Mislim, ne znam što nije kul … neki ljigavac namečiva se mojoj djevojci, a ja ne smijem ni …« je Dino zmajeval z glavo.

»Samo nehaj – ker nič ni bilo, dobro veš. Razen kar imata vidva od prej …« je rekla in si oprtala nahrbtnik. Preden je odšla, se je še obrnila, naveličano nasmehnila in dodala: »Se vidiva jutri, lahko noč.«

Ko je mirno odšla, se ni ozrla nazaj, njeni koraki pa so bili kot tih odmev v noči.

Dino jo je opazoval, vse dokler ni izginila med avtodomi in šotori. Šele ko ga je hladen veter prebudil iz razmišljanja, je zagledal Saško, ki je s poti opazovala njuno slovo. Počasi se je približala Dinu, izraz na njenem obrazu pa je bil poln zaskrbljenosti.

»Dino, živjo! Kako si?« je vprašala Saška, njen glas je bil topel in prijazen, začutil je toplino na roki, kjer ga je Saška skrbno prijela, kot bi mu želela nuditi oporo.

*

Mark je poklapan vstopil v dnevno sobo, kjer sta tesno drug ob drugem sedela David in Ela. Ela je nemudoma planila na noge in stekla Marku v objem, njena mala postava se je stisnila ob njegov prsni koš.

»Kako je dedi?« je vprašala z zaskrbljenim glasom. Tudi David je pristopil k Marku in ga objel.

Ela je začutila, da njen brat okleva z odgovorom. S skrbjo v očeh se je odmaknila od njega in ga pogledala naravnost v oči.

»A je tako hudo?« je vprašala z rahlo tresočim se glasom, v katerem je bilo zaznati strah pred najhujšim.

Mark je odkimal in nazadnje le uspel spregovoriti, a ne s tako trdnim glasom, kot bi želel. »Ne, ne, dohtarji pravijo, da bo v redu …« je rekel, ampak njegove besede so zvenele neprepričljivo, kot da jim še sam ne verjame.

Ela se mu je nekoliko pomirjena spet stisnila v objem, kot bi želela poiskati zavetje v njegovi bližini. Ob starejšem bratu se je vedno počutila varno. Mark se je spogledal z Davidom, njuna zaskrbljena izraza sta bila zgovornejša od besed. Bilo je jasno, da je Edvardovo stanje resno, a brez besed sta prišla do strinjanja, da se bosta o tem pogovorila kasneje. Zdaj sta morala ohraniti spokojnost za Elo, ki je stala pred njima. Oba sta si jo želela kar se da dolgo varovati, da je čisto nič ne bi moglo prizadeti, a vedela sta, da bo resnica prej ali slej prišla na dan.

*

Bolnišnični hodnik je bil ob tej uri zavit v skoraj popolno tišino, le občasno so se zaslišali odmevi oddaljenih korakov. Svetloba je bila pridušena, ustvarjala je nekakšno melanholično vzdušje, ki se je prilegalo resnosti trenutka. Julija je slonela ob steni, v eni roki je držala plastični kozarček s kavo, medtem ko se je njena druga roka živčno tresla ob telesu; še sama ni vedela, ali je bil razlog za to stres ali skodelica kave preveč. Ob njej je stal primarij, moški s sivimi lasmi in modrim pogledom, v katerem je lahko kljub debelim očalom, ki jih je nosil, prav vsakdo razbral dolga leta izkušenj. Oba sta bila vidno utrujena, a še vedno osredotočena na situacijo.

»Res, kolega, najlepša hvala za pomoč pri organizaciji prevoza,« je dejala Julija, njen glas je bil tih, a odločen. primarij je prikimal in naredil požirek vroče kave.

»Poglejte, to probamo za vsakega našega človeka naredit, ki se tako blizu ponesreči – če je le prevoz kolikor toliko varen,« je odgovoril in s tem poskušal pomiriti Julijino skrb. Nato je skomignil, kot bi želel poudariti, da je to del njihove dolžnosti. »Za vse je lažje. Ne glede na izid …«

Julija je zgroženo pogledala primarija. Njene oči so se nagonsko zožile, ko so zaslišale njegovo zadnjo besedo. »Kaj hočete rečt – 'izid'? A je slabše, kot smo mislili? A lahko celo …« Njene besede so se izgubile v zraku, kot bi se bala izreči nekaj, kar bi lahko prineslo nesrečo.

primarij je le znova skomignil z rameni in pogledal v tla, nato pa naredil še en požirek kave.

*

Pečnik je zaskrbljen stopil skozi vrata v zatemnjeno pisarno. Senca ob oknu je razkrivala postavo, ki je čakala nanj. Poskušal je najti stikalo za luč, toda preden bi mu to uspelo, ga je prekinil jezen glas.

»Kaj je to, da Steiner nezavesten leži na travmatologiji? Pa za koga ti delaš, bog te nima rad!« je rekel Big Boss, njegova jeza je odmevala po praznem prostoru kot udarec.

Pečnik je zadrhtel, ko je slišal te besede. »Ja, vem – mišljeno je bilo čisto drugače … samo eno diskretno opozorilo …« je poskušal pojasniti, a njegov glas je bil negotov.

Big Boss se ni dal pomiriti. »To je bila ena ogromna neumnost! Ali si ti mogoče predstavljaš, da imamo kakšno korist od Steinerja, če je mrtev?« je zagrmel, in Pečnika je preplavil občutek nemoči.

Pečnik je vedel, da se mora iz te situacije izvleči, preden bo prepozno, a za zdaj je lahko le molčal in poslušal šefovo pridigo.





MASKE SO PADLE


Rajski poljub


Zapletom ni videti konca, a so spopadi vse bolj odkriti. Kako bosta Julija in Pečnik obrnila Edvardovo nesrečo v svoj prid? Se odnosi v ljubezenskem štirikotniku vendarle razpletajo? Kakšna bo Renatova taktika pri razkrinkavanju Inesine skrivnosti?

»Da, da, skrivnost najbolj seksi koktajlov je v majhnih, sladkih presenečenjih ... ker bolj ko so koktajli sladki, slajši so poljubi, ki sledijo po njih ...« – Dino





V stanovanju Kramaričevih v Steinerjevi vili je vladala tišina. Mark in David sta sedela vsak na svojem koncu dnevne sobe, Ela pa je spala na kavču, zavita v odejo, ki ji je segala do brade. V zraku je visela negotovost, saj sta čakala na Julijine novice iz bolnišnice, kjer je bil Edvard. Mark je bil očitno nemiren, hodil je po sobi kot panter po kletki, medtem ko je David sedel ob Eli in proti njenemu bratu občasno uperil sočuten pogled.

David je prvi prekinil tišino – s pomirjujočim, a vseeno zaskrbljenim glasom. »Mark, no … Itak ti ne bi šel iz kampa, če bi mislil, da Edvard ne more biti sam.«

Mark je globoko zavzdihnil, se ustavil, obrnil proti Davidu in z rahlo tresočim se glasom odvrnil: »Ma saj … niso problem vsakdanje stvari – to jasno, da lahko uredi. Rabi me za kej nepredvidljivega, zato bi moral biti skoz z njim.«

David se je obrnil k njemu in se nasmehnil, poskušal je umiriti situacijo: »A veš, večina nesreč se zgodi lih zato, ker pride do enega zaporedja stvari, ki se ga ni dalo predvidet …«

Mark je le odkimal in ponovno začel hoditi gor in dol, Davidove besede niso prav nič zmanjšale njegovega bremena. »No, saj, lih zato bi moral bit z njim.«

David je odkimal. »Obratno sem mislil: čisto možno je, da bi se kaj zgodilo, tudi če bi bil ti zraven,« je rekel odločneje.

Mark je skomignil, se končno usedel in zakopal obraz v dlani. David je počepnil k njemu in mu položil roko na ramo, da bi ga potolažil.

»Mark, nehaj – nič še ne vemo, kaj je sploh res bilo. Če so ga prepeljali v Ljubljano, je očitno dovolj v redu, da prevoz ni tvegan. Ni razloga, da ne bi bili optimisti.«

Mark je hvaležno pogledal Davida in se komaj opazno nasmehnil. David mu je pokimal in ga še enkrat stisnil za ramo, nato pa se vrnil k Eli. Toda zdaj, ko ga Mark ni več videl, se je na njegovem obrazu pokazala resnična skrb.

*

V zatemnjeni sobi je vladala napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem. Pečnik je stal pri oknu, kjer je bil kolikor toliko osvetljen, medtem ko je Big Boss sedel na fotelju v temi, njegov obraz pa je bil skrit v senci.

Pečnik je bil vidno zaskrbljen: »Pojma nimam, kaj se je zgodilo Steinerju. Jaz s tem nimam nič.« Govoril je defenzivno, a kot bi želel o tem prepričati predvsem samega sebe.

BB je odgovarjal počasi in pri tem tehtal vsako besedo: »Slabo je to … čas nam jemlje.« Njegove besede so obvisele v zraku kot opozorilo.

Da bi prikril svoje nelagodje, se je Pečnik odkašljal in s hladnim glasom preračunljivo nadaljeval, kot bi iskal uteho v možnosti novega začetka: »No, glede časa je slabo, ja. Čeprav, po drugi strani – pa za nas tudi ne bi bila kakšna huda tragedija, če umre. Ta odbor bo pač izvolil novega predsednika in … kje pa piše, da ne bo bolj dojemljiv za naše interese?«

BB je jezno udaril po naslonjalih za roke in razkril dotlej še pritajeno nestrpnost. »Pa kaj je s tabo narobe? Ali si res predstavljaš, da lahko preverjenega človeka na tako važno pozicijo spravimo dobesedno čez noč – v tako važnem trenutku, ko ta odbor odloča o prihodnosti slovenskega zdravstva za dve generaciji?!«

Njegovo ogorčenje je pričalo o resnosti situacije. Zdelo se je, da vse poti vodijo v neznano. Oba sta se zavedala, da je čas njihov največji sovražnik, odločitve glede prihodnosti pa bodo vse prej ko enostavne.

*

Lara je v tišini noči ležala v maminem šotoru in strmela v temo. Ni našla miru, težile so jo nemirne, z dvomi in skrbmi prepletene misli, ki so se vztrajno vrtele okoli pretresljivih dogodkov zadnjih dni.

Ko je zazvonil telefon in je ugotovila, da jo po videoklicu kliče prijateljica Nina, je bilo to kot žarek svetlobe v temi. Larin obraz je zažarel v modrikasti svetlobi zaslona.

»Ej, stara, čao – kako je Španija?« je pričakujoče pozdravila Lara.

Na zaslonu se je prikazal Ninin živahni obraz. »Še zmeraj top – zdajle gremo ven žurat,« je navdušeno odgovorila.

Lara se je nasmehnila, a v njenem nasmehu je bil tudi kanček zavisti. »Kul,« je rekla in poskušala kar najbolje skriti svoje resnične občutke.

»Ja, ni mi hudega. Kako si pa ti?« je zaskrbljeno vprašala Nina.

Lara je spet pomislila na mučne dogodke in se namrščila. »Ma, zadnja dva dneva je horror: imeli smo dve nesreči, najprej se je en tip, Mark, skoraj utopil, pol je pa še njegov deda včeraj z invalidskim vozičkom zgrmel direkt v morje …«

»O, fak, kakšno naključje, res horor. Samo –« je zgrožena rekla Nina, potem pa približala obraz ekranu in s pomenljivim tonom vprašala: »Mene bolj zanima, kaj je kaj … z lepim Dinotom?«

Lara se je razočarano nakremžila.

»Ajaaa, tako, ali kaj? Tako slabo?« je radovedno vprašala Nina.

»Ma, ne vem, obnaša se kot zadnji kreten, pa totalno ljubosumen je na Marka, ko se pa ta ena krava Saška meče po njem, je pa kao vse kul …« Lara je poskušala posnemati Dinovo govorjenje, dodala je nekaj hrvaškega naglasa: »'Sve je to samo fora', pa to.« Očitno frustrirana, se je spet skremžila. »Zmeraj bolj se mi zdi, da je bila tole napaka.«

»Kaj tole?« je zaskrbljeno vprašala Nina.

»Ja ne vem, tole vse. Dino … pa to, da sem sploh rinila sem za cel poletje takole na hitro,« je priznala Lara in skomignila z rameni. »Zdaj pa imam.«

Nina je s sočutnim pogledom razumevajoče prikimala. Nato se je nenadoma spomnila, da ji Lara še nikdar ni omenila nobenega Marka. »Kdo je pa Mark?«

Lara je otrpnila. »Kako to misliš?«

Nina jo je radovedno pogledala postrani. »Halo, lih si ga omenila. Tip, ki je Dino ljubosumen na njega, pa to.«

Lara se je skrivnostno nasmehnila in skomignila, kot bi hotela nekaj zamolčati. Nina je razumela in se nasmehnila. »Opaalaa, niña traviesa, takle mamo, ali kaj? Pol ima pa Dino za kaj bit ljubosumen, mogoče?«

Lara je skesano stresla z glavo, nato pa obraz zakopala v dlani: »Aaaaaaa!«

Nina se je smejala in odkimavala, kot bi hotela reči, da je to resen problem, a hkrati zabaven.



Pozno v noč je Mark še vedno nemirno hodil od enega do drugega kota dnevne sobe. Nenadoma je tišino prekinilo odklepanje vhodnih vrat. Ela se je prebudila in se zaskrbljeno oklenila Davida. Julija se je vrnila iz bolnice in vidno izčrpana vstopila v dnevno sobo. Kljub temu je droben nasmešek na njenem obrazu izdajal vsaj malo zadovoljstva, četudi njen glas ni izgubil značilne ostrine.

»Zakaj ta mala ni v postelji?« je nestrpno vprašala.

Mark je razdraženo odgovoril: »Joj, samo povej, kako je deda, no!«

»Stanje je stabilno. Iz ta hudega je ven,« je dejala oklevajoče, a s toplejšim glasom.

Ela je z olajšanjem objela Davida in Marku se je na obrazu narisal nasmeh, kot bi se mu z ramen odvalila težka skala. Zaprl je oči in globoko vdihnil. David mu je prijateljsko stisnil zapestje. Mark je odprl oči in svojo drugo roko hvaležno položil na Davidovo.

Julija je od strani opazovala njihovo srečo in ljubečo medsebojno povezanost. Na neki način jo je zabolelo ob spoznanju, da nekako ne sodi mednje. Iz globin njenega srca se je prikradel subtilen občutek osamljenosti.

*

BB je, udobno zleknjen v naslanjač, z običajnim hladnim nasmeškom opazoval Pečnika, ki je ob svoji pisalni mizi končeval telefonski pogovor. »Hvala za sporočilo, me veseli. Lahko noč,« je samozavestno zaključil, spravil telefon v notranji žep suknjiča in samozavestno poročal: »Steiner je stabilen. In pri zavesti. Vse je v redu.«

»Imenitno! Zdaj ga ima hčerka torej spet v Ljubljani, in dajmo ji par dni, da očku razloži, koliko dobrih razlogov ima, da podpre reformo zdravstva,« je dejal s tihim, a odločnim glasom in se zadovoljno nasmejal.

Pečnik je prikimal. »Absolutno. Dvajset milijonov razlogov direkt od Zavoda,« je dodal z zloveščim tonom in si z BB-jem izmenjal zarotniški pogled.

*

Marka so prebudili sončni žarki, ki so sramežljivo posijali skozi zagrnjene zavese. V postelji je ležal v samih boksaricah, komaj kaj pokrit z rjuho. Mir je zmotil komaj slišen pisk telefona. Zaspano se je stegnil po njem in na obrazu mu je zaigral presenečen nasmeh, ko je prebral sporočilo z neznane številke: »Jutro. Sori, k tko zgodi težim, ampak me res skrbi, kaj je s tvojim dedom? Vse kul? LP, Lara.«

Srce mu je poskočilo od veselja. »Hej, deda kul. Ful sreča, da je pristal v vodi. Samo lažji pretres možganov. Zdaj v bolnici v LJ. Hvala za skrb, LPM,« je takoj odpisal, se prestavil v sedeči položaj in shranil Larino številko med svoje stike. Pomislil je na deda Edvarda in na to, kako srečno se je vse skupaj razpletlo. Še včeraj je kazalo slabo, vse je bilo narobe, zdaj pa se je dan vendarle začel z nečim lepim in obetavnim.

*

Hrvoje je za svojo pisalno mizo pozorno poslušal Laro, ki mu je na glas brala Markovo sporočilo. »Napisal je pa še, da bo dedi moral bit par dni v bolnici, ampak samo za 'rutinsko opazivanje',« je prebrala.

Hrvoje je globoko zavzdihnil, se naslonil nazaj in položil obe roki na mizo. S srca mu je padlo težko breme in njegov obraz je obsijal iskren nasmeh. »Bravo – hvala, srce!« je rekel z olajšanjem v glasu. »Znaš, dobar človek je moj Edi. Ljudina, stvarno.«

Lara se mu je nasmehnila in prikimala: »Ja, saj malo sem ga že spoznala. Zelo prijazen je.«

Hrvoje je resno prikimal: »I fenomenalan hirurg, kažu ljudi – ti znaš tu njegovu kliniku?«

Lara je počasi odkimala. »Ne zares. Mislim, vem, da obstaja, samo kaj več pa ne.«

»Da, da, ljepotni hirurg, veoma dobar. I njegova supruga je bila doktorka, samo ne znam šta je ona radila. A sad čerka, mama ovog Marka, ona se u glavnom bavi poslovima na kliniki, a isto je doktorka neka,« je pojasnjeval Hrvoje.

Lara je prijazno kimala, a ni imela kaj dodati. Iz zadrege jo je rešil Dino, ki je vstopil skozi vrata, nekoliko presenečen, da je Lara že pri stricu.

»Dobro jutro,« je pozdravil. »Ej, čao.«

Lara mu je mimogrede pokimala.

»Čao. E, Dino, Lara je saznala od Marka, da je Edi u glavnom okej!« je Hrvoje navdušeno povedal.

Dino ga je poslušal bolj napol. Bolj kot Edvardovo stanje ga je zanimalo, zakaj Lara komunicira z Markom. Sumničavo je priprl oči. »Od Marka? A šta još kaže naš genij opskrbe starijih građanina?«

Hrvoje ga je s pogledom opozoril, naj da mir. Lara je ob steni hitro tapkala po telefonu, očitno je Dinovo bodico preslišala ali pa jo je namenoma ignorirala.

»Krajnje je vrijeme, da su se stvari malo sredile … Ovaj vikend bio je jedan neprekidan stres …« je Hrvoje hitro zamenjal temo pogovora in pogledal Dina ter mu z glavo pomignil proti vratom, vstal izza mize in nadaljeval: »Ajd sredit parcele sa kojih su se pokupili vikend gosti! Ovih dana dolaze oni Njemci i Holanđani koji žele izbječ sranje na cestama preko vikenda.«

»Da, da, sad ću,« je odsotno odvrnil Dino in še vedno razdraženo opazoval Laro.

»Moram u grad. Da je sve sredjeno kad se vratim …« je rekel Hrvoje in strogo pogledal Dina.

Dino mu je pokimal in se spet posvetil Lari. »E, reci … a kako su drugi članovi obitelji Steiner?« jo je vprašal in se nasmehnil.

Lara ga je začudeno pogledala, ni čisto razumela, kam meri. »Kaj?«

»Ništa, vidim, da si puno toga pišete sa Markom,« je pripomnil. Lara ga je gledala postrani, precej naveličano.



Zjutraj je bil Renato neverjetno prijazen. Ines se je šele počasi prebujala, ko je že vstopil v spalnico s pladnjem v rokah. Za zajtrk je pripravil sveže iztisnjen pomarančni sok, kavo ter nekaj peciva in sadja. Prostor je napolnil vonj po svežih breskvah, kar je ustvarjalo vzdušje popolnega jutra.

Še nekoliko zaspano Ines je prizor močno presenetil. Renato se ji je prisrčno smehljal, kot bi želel pregnati dvome, ki bi se ji morda porajali v mislih.

»Dobro jutro! Si v redu spala?« jo je prijazno vprašal.

»Jutro,« mu je z rahlo negotovim nasmehom odgovorila Ines in se pretegnila. »V redu sem spala, ja. Pa ti?«

Renato je pokimal, kar pokal je od energije. »Super! Sem pa malo prej vstal, da sem stisnil pomaranče in narezal tole sveže sadje. Včeraj sem ga nabavil na poti od morja. Breskve so krasne.«

Ines se je trudila kazati hvaležnost, a je bilo očitno, da jo nekaj žre. Stisko je skušala prikriti z nasmehom. »Hvala, res lepo,« je rekla in naredila požirek.

»Ja, moral sem nekaj naredit – še vedno imam slab občutek, ker sem te čez vikend pustil samo v Ljubljani,« je pokimal Renato in sedel na rob postelje. Ines ga je skesano gledala čez rob kozarca in skušala ugotoviti, ali je med njima vse v redu.

*

Mark je, oblečen lahkotno poletno, v kratke hlače in ohlapno majico, vstopil v kuhinjo še vedno nasmejan zaradi Larinega sporočila. »Ej, čao, mat,« je prijazno pozdravil mater.

Julija, že pripravljena za službo, je ob pultu srkala kavo. Pogledala ga je in pikro odgovorila: »Jutro. Si pa zgoden …«

Mark se ni pustil zmesti: »Ja, ker sem hotel tebe ujet, da se zmeniva, kdaj greva k dedu.«

Julija ga je razdraženo ošinila: »Jaz grem zdajle, ti boš šel pa takrat, ko bo primarij presodil, da je čas tudi za obiske drugih sorodnikov.«

Mark ni mogel verjeti svojim ušesom: »No, čakaj, ne vem, če sem jaz lih 'drugi sorodniki'.«

»Vsi ste – razen mene,« je strogo odgovorila Julija. »In ker sem zdravnica, pač najboljše vem, kaj ôči rabi: počitek in vrhunsko nego, ki sem mu jo zrihtala na kliniki.«

Ko je v kuhinjo prišla Ela, je Julija izkoristila priložnost za menjavo teme. Na Elin prijazni »Jutro« jo je pogledala izpod čela: »No, končno! Daj, pohiti, z mano greš v šolo, ker ima David nek sestanek, ali kaj. Čez …« je pogledala na uro, »… osem minut greva!«

Ela je vdano pokimala in se hitro lotila priprave kosmičev, Mark pa je poskušal sprostiti vzdušje: »Ej, saj če se tebi mudi, lahko tudi jaz peljem Eli.«

Eli je ušel nasmeh, a je hitro prikrila navdušenje. Julija je pomislila in prikimala: »Boš res lahko?«

»Ja, ni problema,« je odgovoril Mark.

Juliji je očitno odleglo, a je kljub temu ponovno pogledala na uro: »Fajn, hvala – morata pa it najkasneje čez četrt ure, jasno?«

Ela in Mark sta se spogledala in si strumno prikimala.

*

Recepcija kampa Paradiso je bila razgreta od napetosti. Lara je že odložila telefon in Dino se je trudil zadrževati jezo, vendar ni mogel kar tako odnehati.

»Stvarno, odakle ti obraz da ispred mene pišeš Marku ko da to nije ništa?!« je izbruhnil.

Lara, že naveličana njegovih ljubosumnih izpadov, je zaprla oči in sarkastično posnemala njegov ton. »Ti, ja kaj pa, če je to zato – ker res 'to nije ništa'?«

Dino je posmehljivo zavzdihnil, dvignil roke in prikimal, kot bi se vdal. »Dobro, samo da znam. Jer ja sam zbog tebe oterao Sašku … tsss, e, stvarno sam glup,« je prezirljivo siknil.

Nejeverno ga je gledala. »Ej, ne vem – a si res glup ali se samo delaš? Kaj je tako težko za dojet? A ne štekaš, da me je res skrbelo, kako je Markov star foter?«

Dino je posmehljivo nadaljeval: »Pa sigurno, da …«

»Okej, tudi prav,« je rekla pomenljivo in se odločno obrnila proti vratom. »Mogoče pa ne bi smel Saške 'oterat' …«

Ko je odprla vrata, je Dino izgubil živce. »Možda ne, a možda ja – sigurno pa bi trebao slušat one, koji imajo više izkustva sa Slovenkama …«

Lara se je obrnila in se v jezi skušala pretvarjati, da ji gre na smeh. »To pa res, ja – ker očitno imava Saška pa jaz skupno lih sam to, da sva Slovenki,« je dejala, nato pa nejeverno zmajala z glavo nad situacijo, v katero se je zapletel Dino. »Too much, res …«

Odšla je in glasno zaloputnila z vrati, Dino pa je ostal sam v recepciji.

*

Po mirnem začetku dneva je napetost naraščala tudi v Renatovi spalnici. Ines je poležavala v postelji in uživala v udobju nepričakovanega soprogovega darila. Zamišljeno je spremljala Renata, ki se je počasi oblačil, očitno pa je bil z mislimi nekje daleč proč.

»Res mi sploh ni jasno, kako mi je prišlo na misel, da sem šel sam na morje,« je nezadovoljno zmajeval z glavo. »Tudi Meri te je pogrešala.«

Zdaj je vzbudil Inesino pozornost, in z rahlo priprtimi očmi je motrila njegov obraz, ki je deloval iskreno skesano. »Pa še to: medtem ko smo mi uživali na morju, si ti v nedeljo celo delala,« je nadaljeval.

Ines je prikimala. »Ja, samo v mojem poslu to sploh ni tako čudno: kakšne ljudi zvije lih to, da se čez vikend sprostijo.«

Renato je posmehljivo dvignil obrvi in pretirano radovedno vprašal: »Koliko strank si pravzaprav imela?«

Za hip se je zmedla, a se hitro spet zbrala in se prepričljivo zlagala: »Ehm … dve! Pač sta kar mož pa žena skupaj prišla.«

Prikimal je z nespremenjenim izrazom na obrazu, le njegove oči so pričale, da ima nekaj za bregom. »Super, dvojni biznis torej,« se je nasmehnil in, kot bi se pravkar domislil zabavnega dovtipa, nedolžno zamrmral: »Ti, ampak ta tvoja tehnika nima tudi kakšne erotične masaže zraven, ne?«

Ines ga je presenečeno pogledala. »Ne, kako? Jaz delam pač terapije za specifično ortopedsko simptomatiko.«

Renato je pokimal in jo molče ocenjujoče motril. Ines je posumila, da jo preizkuša, zato se je previdno naslonila nazaj in se skušala skriti pred njegovim pogledom. Zdelo se ji je, da jo prebada kot rentgenski žarek.

»A ti lahko še kaj prinesem?« je po nekaj sekundah moreče tišine vprašal, kot bi se med njima ne zgodilo nič nenavadnega.



Edvard je s povito glavo sedel na bolniški postelji. Kljub neprijetnemu položaju je ohranil odločno držo, po kateri je bil znan. Julija je vstopila v sobo s sanjskim nasmehom iz hollywoodskega filma in s košaro, polno eksotičnega sadja v rokah. Toda Edvard ni pokazal kakšnega posebnega navdušenja nad hčerinim obiskom.

»Jutro, oči!« je zažgolela s kar presladkim glasom, ki bi bil verjetno primernejši za oglas na televiziji kot za pogovor s poškodovanim očetom. »Govorila sem s primarijem, pravijo, da so tvoji izvidi danes super!«

Na kratko je prikimal. »Ja, vem – pred petnajstimi minutami je bila vizita.«

Julija je nadaljevala, kot da bi nastopala v vlogi skrbne hčerke v kakšnem filmu. »Veš, kako mi je odleglo! Včeraj sem bila cel dan v šoku, dokler rešilec ni prišel v Ljubljano.« Košaro je odložila na nočno omarico, sedla na posteljo in očeta teatralno prijela za roko.

»Res si jo dobro odnesel, veš. Mislim, da je super, da sem vztrajala, da te morajo pripeljat sem, kjer imaš najboljšo možno oskrbo,« je bila prepričana v svojo odločitev.

Edvard je skomignil, ne da bi se posebej trudil prikriti svoj dvom. »Po mojem ne bi bilo treba.«

Pogledala ga je izpod čela in z ostrejšim glasom ugovarjala: »No, pa res ne moreš primerjat enega provincialnega zdravstvenega doma sred Istre pa naše univerzitetne klinike!«

Edvardov obraz se je razlezel v blag posmeh. »Lahko ju primerjam – v Istri imajo poleti pojačane ekipe, tukaj se pa začenjajo dopusti.«

Julija se je prisilila ohraniti sladkobnost v svojem nastopu. »No no, ni potrebe po cinizmu. Me pa veseli, da si že toliko pri sebi, da se lahko hecaš.«

Vzel si je čas in si hčerko ocenjujoče ogledal, slednjič pa brez ovinkarjenja dejal: »Samo da sva si na jasnem: če si me spravila sem zato, da bi mi lažje utrujala zaradi tega sranja z reformo, si se zmotila.«

Obraz ji je poledenel, a se je že v naslednjem hipu zbrala in zasijala s še slajšim smehljajem kot prej: »Joj, oči, pa kaj še?! Veš, da je zame edina stvar to, da boš ti čim prej spet v redu!«

Julija je bila mojstrica obvladovanja lastnih čustev in prikrivanja pravih namenov, a Edvard jo je predobro poznal, da bi ga lahko pretentala.

*

Ko je Julija odšla, je doma zavladalo veselo vzdušje. Mark in Ela sta se zabavala ob pripravljanju razkošnega zajtrka, in kuhinjo je napolnil vonj po sveže pečenih ameriških palačinkah. Mark je ves čas pogledoval na telefon, in slednjič je vendarle prišlo novo Larino sporočilo: »Lepo pozdravi deda. Upam, da kmal spet prideta v kamp.«

Srce mu je napolnilo veselje in popolnoma je pozabil na palačinke. Ela je poskočila, ko je opazila, da palačinki na ponvi grozi bridek konec. »MAAARK! Palačinka se bo zažgala!« je smeje se zavpila, a v njenem glasu je bil tudi kanček panike.

S spretno potezo je rešil palačinko pred ognjenim uničenjem in jo preložil na krožnik. Zadovoljen sam s sabo je pogledal nasmejano Elo in iskrivo dejal: »Nobenega razloga ni za strah – gasilski pripravnik Mark Steiner je na položaju!«

Ela je nekaj posumila. »S kom si to pišeš?« je radovedno vprašala.

»Z eno punco iz kampa,« je odgovoril Mark, kot da ne bi bilo to nič posebnega.

»Kar z 'eno punco' – ali s tvojo punco?« se je zvedavo nasmehnila.

Mark je zmajal z glavo, češ da ni nič resnega. »Kašno 'mojo punco' – če je pa iz kampa, kjer sem bil dva dni.«

»No, ampak očitno si imata veliko za povedat,« je Ela kot izkušena detektivka zasliševala svojega osumljenca.

»No, pač, zanima jo, kako je deda,« je odvrnil Mark. Ni mu uspelo skriti nasmeška.

Ela je poznavalsko pokimala in se premeteno nasmehnila. »Opa, tako deleč smo že, da jo zanima, kako je deda?«

Mark je v šali hlinil užaljenost. »Pač, parkrat smo se videli, ona drugače dela v baru na plaži in dedi tja hodi na ledeno kavo.«

»Kaj pa ti?« ga je nepopustljivo vprašala.

»Kaj pa jaz – kaj?« se je delal neumnega.

»Na kaj pa ti hodiš k njej v bar?«

Mark se je naveličal te igre in jo skuštral. »Joj, gospa inšpektorica, jaz pa še na nič ne hodim v bar. Ko bom začel, ti bom pa sporočil – a je prav?«

Ela se je zasmejala in se hitro zresnila. »A si ji že napisal, da je dedi v redu?«

Mark je prikimal, Ela pa je nadaljevala: »Kaj misliš, kdaj nama bo mami dovolila, da greva tudi midva na obisk k njemu? Ej – kaj pa, če mu jaz vsaj kaj narišem, da se bo bolj veselil, da pride ven …?« Oči so se ji zaiskrile ob tej misli.

Mark ji je spodbudno pokimal in se nenadoma zarotniško zarežal. »Veš kaj, ta mala, imam idejo: pojeva in greva k njemu!«

Ela je bila navdušena, v veselem pričakovanju je na široko odprla oči. »K dediju? V bolnico?« Mark je prikimal. »Čakaj, ampak jaz … imam šolo …« Ela je v pričakovanju pustolovščine od vznemirjenosti plitko zadihala.

Postrani jo je pogledal. »Eli, zadnji teden šole je – in kdo ima same petke?«

Skomignila je in se zasmejala. »Ampak … kaj bo rekla mami, ko bom imela neopravičene ure?«

Mark se je naredil užaljenega. »Kašne neopravičene? Saj imaš polnoletnega brata, ki ti bo napisal opravičilo.«

Ela je bila navdušena. »Noro!« Nato se je nenadoma spomnila nečesa pomembnega in se namrščila. »Sam – kje boš pa dobil geslo od e-asistenta od mami?«

Samozavestno se je nasmehnil: »Geslo? Od mami? A greva stavit, da ga uganem v največ treh poskusih?«

Navdušeno ga je boksnila, stopila k štedilniku in prijela zajemalko za testo. »Daj, da še jaz spečem kakšno palačinko!«

*

Lara je medtem pripravljala bar na prihod gostov. Mehanično je dvigovala stole z miz in jih postavljala na tla ter ob tem še vedno razmišljala o prepiru z Dinom. Misli ji je dušil težak oblak napetosti, ki pa se je razblinil ob pisku telefona.

Poškilila je proti zaslonu, in ko je opazila ime pošiljatelja, so se njene ustnice razpotegnile v širok nasmeh. Pisal je Mark: »Pakiram tvoje pozdrave za deda – skupi s temi palačinkami! Če bo moja sestra kšno pustila.«

Ob sporočilu je bila pripeta slika gore palačink, ob katerih se je s polnimi usti smejala Ela. Tudi Lara se je nasmejala. Mark je vedno našel način, da ji je polepšal dan. Z nabritim izrazom na obrazu je začela pisati odgovor.



»A ti lahko kaj pomagam?« je Ines zavzeto vprašala Renata, ki je v kuhinji marljivo pospravljal po zajtrku.

Odločno je odkimal: »Niti slučajno – danes je tvoj dan. Saj sem ti rekel: mi smo včeraj uživali na morju, ti si pa delala. Danes bo pa obratno …«

»Joj, no, dve masaži sem naredila,« je rekla in skomignila z rameni.

»To sta bili dve preveč za nedeljo,« je odkimal Renato in se pomenljivo nasmihal. »Pa tudi če bi bila samo ena … Ali pa eden.«

Ines je s svojo prodorno pripombo spet presenetil, celo prestrašil. »K-kako … to misliš?« je vprašala negotovo.

Renato se je kar preveč sproščeno zasmejal in skušal čim bolje hliniti nedolžnost. »Saj si rekla, da sta bila mož pa žena, ne?«

Ines je odleglo, preglasno se je nasmejala slabi šali, kot bi želela s smehom utišati dvome. »Aja, to! To pa, ja,« je odgovorila in stopila Renatu za hrbet ter roko nežno položila na njegovo podlaket. »Premišljevala sem čez vikend, veš?« je previdno izbirala besede. »Mislim, da imaš prav, preveč sem pritiskala z otroki. Zdajle res ni ta prav čas, ko sem lih začela na svoje v tem salonu.«

Renato se je z zanimanjem zazrl naravnost v njene oči, težko bi jo gledal še bolj spravljivo in razumevajoče. »Bova videla. Še se bova pogovarjala o tem.«

Ines je hvaležno prikimala, v njej so divjala različna čustva. »Ja, ko bo čas za to. Zdaj bi se ti pa rada opravičila, ker sem zadnjič tako zatežila …«

Renato je odložil posodo, se s križem naslonil na kuhinjski pult in položil roke na Inesine boke. »Ne, Ines, obratno je: jaz se moram tebi opravičit. Absolutno preveč oster sem bil, in to čisto brez podlage – lih toliko sem starejši od tebe, da zelo dobro vem, kako dolgo sem iskal tako izjemno žensko, kot si ti. Izjemno in tisto, s katero sva tak krasen par. Ni debate, da bom naredil, kar je treba, da ti zagotovim vse, kar si želiš.«

Gledal je globoko v oči, v katerih so se zalesketale solze kesanja. Roke mu je ovila okoli vratu in tudi on jo je tesno objel okoli pasu.

*

Julija je ob bolniški postelji natančno rezala ananas in male koščke skrbno zlagala v eleganten dizajnerski tupperware. Oči so ji sijale v prisiljenem nasmešku, a z očetovega utrujenega obraza ni mogla izbrisati izraza naveličanosti. Edvard jo je sumničavo motril izpod čela.

»Oči, tale ananas ti bo dal ful energije!« je rekla s prisiljenim navdušenjem. V zameno je dobila prezirljiv pogled.

»Julija, 'dohtarica' si, tako kot jaz. Od te sladke vodice bo ravno toliko energije kot od čipsa,« je nestrpno odvrnil.

Julija je poskušala ohraniti mirno kri: »No no – nič ti ne more škodit.«

Edvard se je namrdnil in odgovoril: »To najbrž res ne, ampak ga pač ne maram. Zajtrk tukaj je čisto v redu – kolikor se od študija spomnim travmatologije, je pa pri pretresu možganov itak največ vreden spanec.«

»Ja, normalno – počitek je sestavni del vsake terapije. In najbrž tudi ne misliš, da imam čas bit tukaj, pa če si še tako želim,« je rekla in si v trmasti skrbi za očeta na vse kriplje prizadevala ohranjati prijazen ton. Edvard se je cinično nasmehnil, a raje ni rekel nič, samo počasi je prikimal s težkim, zamišljenim pogledom.

»Pridem spet popoldne,« je zažgolela.

»Zaradi mene ni treba,« jo je zavrnil.

Julija se je oprla na posteljni okvir in se zazrla vanj s pomenljivim pogledom. »Mogoče mi ne verjameš, ampak mene res skrbi zate. Jaz na tvojem mestu te nesreče ne bi tako zlahka gor vzela.«

Edvard je bil presenečen. »Kaj zlahka? Manjši pretres možganov, ostalo je pa v redu.«

»Ne mislim medicinsko – sprašujem se, zakaj se je to zgodilo,« je rekla, tokrat s skrajno resnim obrazom.

»Pač, precenil sem zavore na vozičku, samo z vodili na kolesih ga pa nisem mogel zadržat,« je Edvard skomignil z rameni in se pretvarjal, da ga njeni sumi ne ganejo, a je vseeno čutil njen dvoumni molk. »Kaj me tako gledaš?« je vprašal.

»Kaj pa, če ni bilo to? Kaj, če je bilo to … opozorilo?« je šepnila.

Edvard se je hipoma zresnil in zamislil. »Opozorilo – od Pečnika?« je vprašal in se globoko zamislil.

Počasi je prikimala, Edvard pa je po razmisleku prepričano odkimal. »Ne. Če pa ja – je pa to dokončen dokaz, da moraš tudi ti prekinit vse stike z njimi.«

Vselej preudarna Julija se je spozabila. »Ne, ne morem,« ji je ušlo.

Edvarda je njena prostodušnost šokirala in sunkovito se je vzravnal na postelji. »Prosim? Kako da ne?«

Julija se je zavedela, da to ni pravi trenutek za pogovor o več milijonov vredni temi. »No, ne morem prekinit stikov – ker jih več kot toliko sploh nimam. Zakaj bi jih imela jaz, če si ti predsednik odbora?« Poljubila ga je na lice. »Mogoče je res boljše, če danes samo počivaš – se jutri vidiva, čao!«

Na hitro je odšla, ne da bi počakala na njegov odgovor. Edvard je zamišljeno gledal za njo, ne da bi čisto točno vedel, kaj naj si misli, nato pa ga je premagala utrujenost, zleknil se je in nezadovoljno zaprl oči.



Ela je za kuhinjsko mizo s polno vnemo končevala risbo obmorske idile. Izbrala je živahne barve. Mark jo je pozorno opazoval, a ob tem vseeno tapkal po telefonu in čakal na naslednje Larino sporočilo. Ela je dodala še nekaj valov in risbo potisnila pred Marka. Zvedavo je opazovala, kako bo reagiral, in željna potrditve vprašala: »A misliš, da bo dediju všeč?«

Mark je ošinil risbo. »Ful! Njemu je všeč vse v zvezi z morjem,« je rekel in z nasmehom razkadil Elino negotovost. Še enkrat je pogledal risbo in s prstom drsel po njej, kot da nekaj išče.

»Kaj delaš?« ga je vprašala.

»Iščem prostor, kam bi lahko narisala še kanadske bobrčke …« je šaljivo odgovoril.

Začudeno ga je pogledala »Pa saj pri nas na morju jih ni.«

Mark se je zasmejal. »Kaj, a je to tako super natančna slika, da bi bilo narobe, če bi bil zraven še en luškan bobrček?«

Prikimala je in se namrščila. »Okej, to ne – samo … ne znam narisat bobra.«

»Ne veš, dokler ne probaš, ne?«

»Vem,« je zmajala z glavo.

»Vzemi en drug list, pa probaj,« je z nasmehom predlagal Mark. »Če ti ne bo ratalo, bom pa še jaz poskusil.«

»Pa najprej ti probaj!« je vztrajala Ela.

Pokazal je na svoj telefon. »Na en mesič moram odgovorit.«

»Komu pa?« je bila radovedna,

»Še zmeraj tisti punci iz kampa.«

Ela je kar zažarela od radovednosti. »Tisti, ki ni tvoja punca?« Mark je prikimal. »A si pa želiš, da bi bila?«

Prasnil je v smeh. »Joj, Eli, to ne gre tako, no – sem ti rekel, da se poznava samo dva dni.«

»Joj, Eli,« je karikirala njegov glas, se navihano nasmehnila in poznavalsko dodala: »Kaj pa ljubezen na prvi pogled?«

Marka je dobila nepripravljenega. Nasmehnil se ji je, nato pa planil proti njej in jo skuštral. »Ja, od kje pa ti že toliko veš o tem?«

Pomenljivo ga je pogledala. »Mark, dvanajst sem.«

Prisrčno se je nasmehnil in resnobno prikimal. »Jasno, kako sem to lahko pozabil? Ti to že vse veš.«

Ela je ugotovila, da ji ni odgovoril. Ni nameravala popustiti. S prsti je pobobnala po mizi. »No?«

»Kaj?« je vprašal Mark.

»A je ljubezen na prvi pogled?«

Mark se je hočeš nočeš zresnil in se zamišljeno zazrl v Elo. Priznati si je moral, da je zadeva zelo blizu temu, da bi bila Lara ljubezen na prvi pogled. Prikimal je bolj sebi kot Eli, nato pa se zarežal in spremenil temo: »Takole se zmeniva: ko bom zih vedel, bom tebi ta prvi povedal!« Prijel je svinčnik in dodal: »Daj mi en list – narišiva vsak enega bobra, pol greva pa k dediju, okej?«

»Ti rišeš še slabše kot jaz: dedi bo mislil, da so to kakšne pošasti z dna oceana …« je nasmejana odvrnila Ela, a vseeno potisnila list čez mizo in vzela še enega zase, nato pa sta se oba zelo nerodno lotila risanja bobrov.

*

Plažni bar je napolnilo živahno dopoldansko vzdušje. Topel veter je v notranjost skozi odprta okna nosil vonj morja. Lara se je na notranji strani šanka naslanjala na komolec, v drugi roki pa držala telefon. Mark je pravkar poslal fotografijo nerodno narisanih kanadskih bobrov. Spet mu je uspelo: spravil jo je v smeh in takoj je začela tapkati odgovor: »Od sestrce way lepš bobr k tvoj :) Upam, da jo spoz…«

Zmotil jo je Dinov glas. »A šta je tebi ovako smešno?« je vprašal. Z zabojem piva v rokah je bil vidno slabe volje, nikakor ni znal skriti ljubosumja.

Lari je bilo neprijetno, ker jo je ponovno zalotil pri dopisovanju. Naglo je spravila telefon v žep in nič kaj prijazno pogledala Dina. Ta ji je odgovoril z enako mero nejevolje in glasno postavil zaboj piva na pult.

»Evo ti pive … a pošto vidim da imaš viška vremena, možeš sama otić po ostale stvari, ja imam važnija posla.« je rekel osorno. Z občutkom majhne zmage je vzravnan odšel po neobstoječih opravkih. Lara je nekaj časa negotovo gledala za njim, potem pa izvlekla telefon in dokončala sporočilo.

Renato je slonel ob steni spalnice z Inesinim telefonom v roki. Z napetim obrazom je ihtavo brskal po njenih sporočilih. V tistem je vstopila Ines, še ovita v brisačo, saj je pravkar prišla izpod tuša. Z vlažnimi lasmi in kožo, na kateri so se lesketale kapljice, je bila videti zelo zapeljivo, ampak situacija je bila neprijetna.

»Kaj pa ti delaš z mojim telefonom?« je vprašala nelagodno in zožila oči v radoveden pogled. Renato ni bil niti malo v zadregi. Prisrčno se je nasmehnil, kot bi ji hotel zagotoviti, da ni nič narobe, in ji podal telefon.

»Ma, gledam, kaj imaš to za ena jajca. Po mojem bi morala imet zdaj boljši telefon, ko imaš svoj salon, a veš – po mojem se spodobi,« je lahkotno pojasnil, ne da bi trenil z očmi. Ines v resnici ni imela razloga za skrb in njena sumničavost je hitro popustila.

»Ja, v idealnem svetu ja, super bi bilo. Samo s to najemnino za salon si ga ne morem privoščit, dokler mi posel ne zalaufa,« se je žalostno nasmehnila, češ da se je sprijaznila s situacijo.

Renato je na široko razprl dlani in se samozavestno nasmehnil, kot da ima vse pod nadzorom. »Ej, jaz ti ga bom kupil: danes imam pri enem večjem klientu sestanek – zelo so baje zadovoljni z mojim projektom, tako da pričakujem, da se bo to tudi pri bonusu na računu poznalo.«

»Ja, super, samo … to je tvoj biznis,« je negotovo odgovorila.

»Ines, midva sva tim! Ti se trudiš isto kot jaz in pri tem ti bo dober telefon veliko pomagal – sori, ne 'dober', najboljši!« je samozadovoljno vzkliknil Renato. Ines se je hvaležno nasmehnila.

»Lej, res ni treba …« je začela, a Renato jo je prekinil.

»Vem, da ni treba – ampak to z veseljem naredim!« je dejal in plosknil z rokami. »Kdaj zaključiš danes?«

»Ob šestih.«

»Ob šestih pridem pote v salon, pa greva nabavit najboljše, kar imajo,« je rekel, se obrnil in med vrati zažvrgolel: »Čao!«

Ines je prekrižala roke na prsih in se spraševala, od kod se je na lepem vzela njegova dobrota.

*

Julija je sedela za elegantno pisalno mizo v svoji prostorni in svetli pisarni. Obkrožali so jo razni dokumenti, na prenosniku pa je brala sveže prejeto e-pošto. Ustavila se je pri sporočilu, ki jo je spravljalo v precejšnjo stisko. Obrok kredita, ki ga je morala plačati, je bil zajeten, in vedela je, da bo morala o tem poročati očetu. Zamišljeno je stikala in spet razmikala konice prstov ter si slednjič malodušno zamrmrala: »Nimam kaj, morala bom fotru tole prijavit …«

Iz razmišljanja jo je prebudilo zvonjenje namiznega telefona. Julija je sprejela klic prek zvočnika. »Gospod Pečnik je prišel,« je javila asistentka Petra.

Julija je bila presenečena, vendar se je hitro zbrala. »Ja – naj kar pride, prosim.«

Vstala je in si poravnala krilo, že naredila korak proti vratom, ko se je nenadoma nečesa spomnila, se naglo vrnila k mizi in zaprla prenosnik, ravno tedaj pa so se že odprla vrata in vstopil je gospod Pečnik. Videti je bil zelo zaskrbljen.

»Dober dan, gospod Pečnik,« ga je nagovorila Julija z gostoljubnim glasom, čeprav je v sebi dvomila o njegovih namenih.

»Dober dan – samo a je res? Slišal sem za nesrečo vašega očeta – kako je z njim?« je z zaskrbljenim in sočutnim glasom vprašal Pečnik.

Julija se je zadržano nasmehnila. Ni bila prepričana, ali Pečnika resnično skrbi ali pa je imel morda sam prste vmes pri očetovi nesreči. »Joj, hvala za skrb! A veste, na srečo smo ga dali takoj prepeljat v Ljubljano, kjer ima zdaj optimalno oskrbo. In izgleda, da je bil na srečo samo lažji pretres možganov.«

Pečnik je prijazno prikimal, kot bi mu bila ta novica v veliko olajšanje. »No, vsaj to. Se pravi, da je iz ta hudega ven?«

»Ja, kolegi na travmi ne pričakujejo nobenih zapletov,« je prikimala.

Pečnik se je še posebej prijazno nasmehnil. »Torej je samo vprašanje časa, kdaj bo spet dober, ne?«

»Kmalu bo dober,« je hladno odgovorila.

Pečnik je sočutno pokimal. »No, to je pa dobra novica.«

Julija ga je ocenjujoče premerila s pogledom, ki je na njem vztrajal dlje, kot je Pečnik pričakoval. »A je kaj narobe?« je vprašal.

»Je, ja – in ko ste že lih tukaj: a ste bil mogoče kaj … vpleten v to nesrečo?« je kar naravnost vprašala Julija in pogled še vedno trdno upirala v Pečnikove oči, ki so se rahlo zameglile.



Bolniško sobo je preveval vonj po razkužilu, tišino so prekinjali le tihi zvoki aparatov. Edvard je ležal na hrbtu in zamišljeno zrl v strop. Zmotilo ga je diskretno trkanje. Najprej se je namrščil, ko je potrkalo znova, pa je vendarle odgovoril: »Jaaa? Naprej!«

Ko sta skozi priprta vrata pokukali Elina in Markova glava, se je hipoma razvedril in nasmejanega obraza z obema rokama nakazal, naj vstopita. »Kakšno krasno presenečenje!« je vzkliknil.

»Dedi, kako si?« je zaskrbljeno vprašala Ela in planila k njemu.

»Zdaj, ko sta vidva tukaj, še bolje kot prej! Kaj imaš to?« je zvedavo vprašal.

Ela je razvila risbo. »Narisala sem ti morje, ker si ti tako rad tam. A veš, da se boš ob pogledu na risbo lahko veselil, ker boš kmalu spet lahko šel.«

Edvard si je ogledoval risbo z iskrenim občudovanjem. »Ja, tako, to bo že zelo kmalu! Kako lepo, hvala!«

Vnukinja je nadaljevala: »Mark je tudi rekel, da me bo pripeljal k tebi v prikolico enkrat na obisk.«

Edvard je nasmejan pogledal vnuka, ki mu je bilo ob postelji očitno nekoliko nelagodno. »Super ideja! Največ en teden, pa bom spet na morju.«

»Mark ima pa zate še palačinke, ki sva jih spekla za zajtrk malo več, da so še zate,« je dodala Ela.

Edvard je od navdušenja kar zaploskal. »Ja bravo!« je vzkliknil in pomignil Eli, naj se mu približa. Mark je medtem iz vrečke zložil palačinke in različne namaze.

»Res sem lačen – hrana v bolnici …« je rekel Edvard in namrgodeno odkimaval. »No, kakor za koga. Tele palačinke so pa enako lepo presenečenje kot risbica – samo da palačink kmalu ne bo več!« se je še namuznil, na hitro namazal eno od palačink in napravil velik grižljaj.

Mark je končno prišel do besede: »Ej, ehm … jaz se ti moram pa opravi…«

Edvard ga je z mahanjem rok prekinil še s polnimi usti. »Krasna palačinka – in marmelada tudi!« Proseče je pogledal Elo. »A veš, kaj bi mi pa nepopisno pasalo zraven? Ena kavica – kapučino!« Izpod blazine je potegnil denarnico in dal Eli par kovancev. »Avtomat je na hodniku: jaz bom kar dva kapučina, ker so bolj 'otroški'. Zame brez sladkorja, vidva pa, kar hočeta.«

Ela je pokimala in na poti proti vratom vprašala: »Kaj boš pa ti, Mark?«

»Nič, hvala,« je odvrnil.

Ko so se vrata za Elo zaprla, se je Edvard takoj zresnil: »A kdo ve, kako je prišlo do te moje nesreče?«

Mark je odkimal. »Ne – ampak oprosti mi, pustil sem te samega čez noč in …«

Edvard je odkimaval in mu skočil v besedo: »Mark … Mark! Stop – ne opravičuj se mi! Nič nisi bil ti kriv, vse sem čisto v redu sam porihtal, do nesreče je prišlo pa samo po moji lastni neumnosti.«

Zdaj je Mark poskušal skočiti v besedo Edvardu: »Deda, ne … vem, da sem jaz … če bi bil jaz tam …«

»Mark, nehaj! Ja, imam določene fizične omejitve, ampak tudi sam sem se v kampu čisto dobro znašel. Če ne bi izzival, nesreče ne bi bilo,« je prepričano odvrnil Edvard.

»No, ampak lih tega vnaprej človek nikoli ne ve …« je poskušal Mark.

Edvard je mirno nadaljeval: »Jaz sem vedel – ali bi pa vsaj moral. Konec zgodbe – predvsem pa: da ja ne bi kdaj Julija izvedela, da tebe ni bilo zraven! Pri njej nikoli ne veš, ampak če se ji stvari malo narobe zložijo v glavi, pa lahko tebe s tem mori še celo večnost.«

Mladi Steiner je še vedno skesan zmajeval z glavo. »Pa saj bi imela res razlog za to!«

Edvard mu je z glavo pokazal, naj prisede k njemu na posteljo. Vnuk ga je ubogal in Edvard ga je prijel za obe roki. »Mark, ne govorim tega zato, da bi se ti bolje počutil. Res sem bil čisto sam kriv.«

Mark je še vedno odkimaval in Edvard mu je zdaj položil roko na ramo. »Mark, zadnjič! Hočem, da to ostane med nama – zaradi naju obeh. Obljubi mi, da …«

Odprla so se vrata in skoznje je prišla Ela, ki je spretno hkrati nosila tri plastične lončke. Edvard je zastal sredi stavka in se spet na široko nasmehnil. »Super, kavica!«

»Kaj moraš obljubit, Mark?« je radovedno vprašala Ela.

Marku je bilo očitno neprijetno, preden pa bi se zapletel, ga je odrešil nasmejani Edvard. »Ti bom kar jaz povedal – ker so že skoraj počitnice, mi je moral Mark obljubit, da bo danes celo popoldne s tabo doma in da se bosta igrala z barbikami!«

Mark se je moral nasmehniti Edvardovi iznajdljivosti, Ela pa ni mogla verjeti, kako jo je pootročil. »Dedi, halo? Barbike so za otroke – jaz se že skoraj dve leti ne igram več z njimi.«

Dino je hitel skozi kamp. Še vedno je bil razdražen zaradi prepira z Laro. Saška pa je že celo popoldne paradirala po okolici le zato, da bi ga razvedrila. In to ji je zdaj še kako uspelo. Še preden jo je opazil, se je postavila v izzivalno pozo. In imel je kaj videti: oblečena je bila v seksi kopalke in pareo, ki je z zapeljivim razporkom še bolje poudarjal njeno jedro zadnjico.

»Ej, čao!« ga je nagovorila.

Dino je v hipu pozabil na Laro. Že zaradi Saškinega videza, seveda pa mu je godilo tudi, da ga tako očitno osvaja. »Opa – a gdje si ti pošla? Ima negdje blizu finale za Miss Hrvatske a ja to ne znam …« je navrgel s širokim nasmeškom. Oči so se mu ob filmskem prizoru kar iskrile.

Saška je bila zadovoljna z učinkom svoje pojave, a je z brezbrižnim obrazom še prilivala olja na ogenj. »Kako si kaj?« ga je vprašala.

»Sad super,« je odvrnil Dino z glasom rojenega sredozemskega osvajalca. Ampak Saška je zdaj začutila, da lahko prevzame vajeti v svoje roke.

»No, vsaj nekaj. Ker, da veš, včeraj zvečer si bil kar zoprn … čeprav sem ti jaz hotela samo pomagat …« ga je podražila z užaljeno šobico na obrazu, ki pa je bila prav tako privlačna kot njen nasmeh.

Dino je izgubljal tla pod nogami, zresnil se je in stopil korak bliže. »Ovaj, Saška, da … jučer stvarno nisam bio sasvim fer prema tebi,« je priznal s kančkom obžalovanja.

Saška ga je s privzdignjenimi obrvmi spodbudila k nadaljnji razlagi, a Dino ni našel pravih besed, zato je proseče dodal, skoraj zajecljal: »Ma, znaš, kako je, mi smo ljudi inspiracije … u glavnom smo dobro raspoloženi, a ponekad ipak nismo, često i protiv svoje volje, jer … ma znaš ti, kako to ide …«

Saška se je zadovoljno smehljala. Čutila je, da ji je Dino dolžan opravičilo, zato ji je njegova slaba vest po svoje godila. »Saj je kul, no – čisto štekam, da ti je tista smotana Lara ful zamorila,« je rekla. Točno je vedela, na katere tipke mora pritisniti. Dina je spretno ovijala okoli prsta.

Omemba Lare ga je za trenutek spravila v slabo voljo, a hkrati mu je dala dodatnega zagona. »Ti mene stvarno razumiješ. Znači okej smo?« je zapeljivo vprašal.

Saška je bila v sedmih nebesih, a je še stopnjevala igro. Želela si je, da bi se Dino še malo bolj potrudil. »Mogoče,« je odgovorila in ga zapeljivo pogledala.

»Kako ti se mogu odužit? Sve ću napravit!« je vztrajal Dino.

»Kakšen fajn koktejl bi zih pomagal, da bi bila boljše volje,« je predlagala Saška. Zmagala je.

Dino ji je poznavalsko pomežiknil. »Savršen izbor, gospodična. Možda ni niste znali, ali ja sam vama jedan najboljih barmana diljem hrvatskog primorja! Napraviću ti koktelj, koji nikad nećeš zaboravit!«

Kavalirsko se je priklonil in ji ponudil roko. »Molim, gospodična, podjite sa mnom dole do našeg bara.«

Saška se je spogledljivo zahihitala in mu izumetničeno podala dlan, nato pa sta z roko v roki odšla proti baru.

*

Ines je sedela za pultom v svojem masažnem salonu in delala na računalniku. Tišino je prekinil šele zvonček na vratih. Njena dolgoletna prijateljica Meri je s kozmetično torbo v roki vstopila odločno, toda njen obraz je izžareval zaskrbljenost.

»Čao, bejbi – kako je bilo doma?« je vprašala Ines, ki je z rahlo nagubanim čelom izdajala, da ji misli begajo nekje daleč stran.

»Hej! Jah, doma … mislim, čudno je bilo,« je nekoliko negotovo spregovorila po nekaj trenutkih tišine.

Meri ji je sedla nasproti, njena zvedava narava je zahtevala več podrobnosti. »A sta se še kregala?« je radovedno vprašala.

»Ne, ne, lih obratno! Renato mi je same komplimente dajal, pa danes mi je prinesel zajtrk v posteljo … pa še nov telefon mi bo kupil, kao najboljšega, ker se mu kar naenkrat zdi, da ga rabim za posel,« je pojasnila Ines. Sama pozitivna sporočila torej, a njene besede so bile polne dvoma.

Meri je odobravajoče prikimala. »Ja noro! To je pa ful dobro, a ne?« je optimistično vzkliknila.

Ines je z resnobnim obrazom počasi odkimala.

»Halo, stara? Kaj od tega pa ni dobro?« je vztrajala Meri, zelo očitno precej zmedena.

Ines je dvomeč skomignila z rameni. »To, da Renato v resnici ni tak,« je odgovorila in oči so se ji zožile. »In jaz mislim, da tudi vem, kaj se to on gre.« Intuicija ji je govorila, da ima Renato svoje razloge za nenadno prijaznost.

V sterilni pisarni Steinerjeve klinike je Julija z neposrednostjo zmedla Pečnika, ki je z zbeganim pogledom drsel po prostoru in skušal nekako najti rešitev. Slednjič se je z izrazito zgroženim pogledom ustavil na njej in s tresočim se glasom poskušal razjasniti zadeve.

»To mi pa res ni jasno, kako ste lahko sploh pomislila, da bi bil jaz vpleten v nesrečo vašega očeta …« je začel.

»No, dal vam je košarico, ne?« je odvrnila hladno in z neizrečeno obtožbo v glasu. Premerila ga je z nezaupljivim pogledom.

Nasmehnil se je, vendar brez prave topline, in odločno odkimal. »Pa si ja ne predstavljate, da so meni v interesu še dodatne težave z novim predsednikom komisije? Pa tudi res nisem tak človek, da bi … No, sej veste,« se je trudil delovati prepričljivo, ampak Julija je ostala skeptična.

Zbral se je, si narisal na obraz prisrčnejši nasmeh in z bolj gladkim glasom zavil v drugo smer: »Če ste pa že načela to temo … kaj pravite, a bo vaš oče v bolnici kaj bolj dojemljiv za našo ponudbo?« Njegov ton je bil zdaj skoraj prijateljski, a s subtilno noto pritiska.

Juliji se je obraz pomračil. Oče je že odločno zavrnil to možnost. A hitro je vzpostavila nadzor nad svojimi čustvi in skušala pokazati, da jo v prvi vrsti skrbi za očeta. »Jaz upam, da ja – v bolnici bo imel končno čas, da premisli, kaj je v njegovem širšem interesu,« je nakazala, da bo storila vse, kar bo treba.

Pečnik je prikimal. »To sigurno, ja,« je dodal. Julija je začutila, da ocenjuje, ali je dovolj odločna, da bo res dosegla njegove cilje.

»No, pa tudi jaz se bom potrudila, da mu to zelo jasno razložim. Ta njegov – in naš – interes,« je dodala nepopustljivo.

Pečnik je sočutno nagibal glavo, a njegov pogled je nezgrešljivo izdajal hladno preračunljivost. »Naš in vaš, ja – slišal sem, da ste za novo kliniko že vzela kar visok kredit,« je rekel nekoliko tiše, potem pa dramatično premolknil, da je Julija blago pobledela. Toda njen obraz je vseeno ostal neomajen.

»Midva, Julija, si res ne želiva, da bi gospod oče še prav dolgo premišljeval, a ne?« je zaključil prijazno, a z grozečim podtonom.

*

Edvard je ležal na postelji, naslonjen na vzglavje, in ljubeznivo opazoval vnukinjo, ki je na steno lepila risbico v živahnih barvah. Mark je na stolu ob postelji komaj zadrževal smeh ob pogledu na krožnik, ki so ga pred kratkim z užitkom izpraznili.

»Aja, ta gospod Hrvoje iz kampa te zelo lepo pozdravlja, Lara pa tudi,« je rekel dedu, obraz pa mu je spreletel hudomušen sijaj.

Ela, radovedna kot le kaj, je zastrigla z ušesi. »A je Lara tista punca, ki si si prej mesiče pošiljal z njo?« je zvedavo vprašala.

»Ta, ja,« je potrdil.

Ela je hitro dodala: »A veš, dedi, celo dopoldne si je mesiče pošiljal s to punco iz kampa.«

Edvard se je nasmehnil in izkušeno premeril Marka ter ga zbodel: »Ja, seveda, razumljivo – punco pač skrbi zame.«

»A ti si jo tudi spoznal, dedi?« je vprašala Ela in se nagnila bliže, kot da bi lahko tako iz njega izvlekla več informacij. Prikimal je. »A misliš, da je Mark tudi njej všeč?« je nadaljevala in pomežiknila bratu. »Ker jaz vidim, da je ona Marku fuuul!«

Mark je bil vajen Elinih provokacij. Zavil je z očmi. »Joooj, no – dva dni se poznava!«

Edvard ni zamudil priložnosti za dobro šalo. »No, torej?« se je obrnil proti vnuku.

»Kaj torej?« je vprašal Mark. Tudi Ela je bila presenečena.

»A ti dva dneva nista zadosti, da ugotoviš, a ti je ena punca všeč ali ne?« je vprašal Edvard.

»Bravo, dedi!« je Ela kar zacepetala od navdušenja, zatem pa z vso resnostjo vprašala Marka: »No, kaj?«

Mark je z vzdihom poskušal prikriti zadovoljstvo ob pozornosti, ki sta mu jo namenjala. »Kaj kaj?« je odvrnil.

»Ti je všeč ali ti ni?« je vprašala Ela in se pričakujoče zazrla vanj.

»A sem kdaj rekel, da mi ni?« je med pridušenim smehom odgovoril.

Ela je nastavila roko za petko in Edvard ji je z veseljem plosnil v dlan. »No, končno!« je vzkliknil.

»Kaj končno?« je vprašal Mark, zdaj že skoraj prepričan, da sta ga želela spraviti v zadrego.

»Si priznal, da ti je všeč!« je navihano vzkliknil Edvard.

Mark se je trudil igrati obup spričo njune radovednosti, a ni mogel zadržati smeha. »Itak, da mi je všeč – še zmeraj je pa dejstvo, da se poznava dva dni.«

»Ja, pač – ali sva te midva spraševala, če sta po tridesetih letih zakona še zmeraj enako zaljubljena?« je vprašal Edvard, Ela pa se je zakrohotala.

»Kako si pa zdaj na to prišel?« je vprašal Mark in nejeverno zmajeval z glavo, Edvard pa je z nasmehom razširil roke.

»Ja tudi trideset let zakona se začne tako, da sta si dva najprej všeč!« je izustil modrost.

Ela je resnobno pokimala. »Jaz sem mu isto rekla,« je dejala ponosno.

Edvard jo je skrajno resno vprašal: »Midva torej oba navijava za Laro?«

Nabrito je pogledala brata. »Jaz ful – zato ker vidim, kako je Marku ful všeč!« je rekla.

Mark je nemočno zavijal z očmi, a z nasmehom je izdal, da mu zbadljivke godijo.

»Jaz tudi – in ker je ona Marku všeč in … ker je tudi Mark všeč njej!« je zaključil Edvard.



Dino je spretno mešal koktajl za Saško, ki je sedela na barskem stolu na drugi strani točilnega pulta. Gibal se je samozavestno, kot bi bil vladar sveta. V šejker je zlival merico rjavkaste žganice, zdaj je on vodil igro in se poigraval s Saško, ki ga je očitno občudovala. »Znači, ovaj sam ti koktelj nazvao Paradiso kiss. Stvorio sam ga za najsladje poljubce …« jo je izzival.

Saška se je skoraj otročje zahihitala, njene oči so sijale od sreče. Dino ji je pomežiknil, zaprl šejker in ga nastopaško stresel, kot bi bil na odru. »Da, da, tajna najseksijih koktela je u malim, slatkim iznenađenjima … jer sladji su kokteli, još sladji su poljubci koji slijede posle njih …« je nadaljeval in ji pomežiknil.

Saška ga je poslušala, kot bi izgovarjal najmodrejše misli v zgodovini. Dino je s pogledom poiskal Laro, ki je za pomivalnim koritom polirala pribor. Njene oči so govorile: »Dino, resno?«

Dino jo je ignoriral, nehal mešati in vzel srednje velik kozarec, ki ga je odložil na pult pred navdušeno Saško. Z ležernimi gibi je iz posodice za led vzel dve kocki in ju vrgel v kozarec.

Ko je želel natočiti sveže zmešani koktajl, si je na videz premislil. Šejker je odložil na pult in se zagledal naravnost v Saško. »Ma čekaj, pa šta ja to radim? « je rekel, kot da ne more verjeti samemu sebi, in razširil roke. »Takva vručina iza ovog šanka, a ja stavljam samo dvije kocke leda?«

Predstavi je dodal udarec z dlanjo po čelu. »Samo dvije kocke leda za toliko vruču curu …«

Saška se je smejala, očitno je uživala v nastopu. Dino se je stegnil po nov kozarec, precej večji od prejšnjega, in ga postavil pred Saško. Tokrat je zagrabil polno pest ledu in ga vrgel v kozarec.

»Evo, to je sad bolje. To će nas barem malo ohladit …« je rekel in ji pomežiknil.

Lara ni več vzdržala. S treskom in glasnim vzdihom je v korito vrgla žličke, ki jih je ravno spolirala. Dino in Saška sta se kot na ukaz obrnila k njej. Lara je jezno in prizadeto pogledala naravnost v velikega osvajalca in mu v trenutku zbrisala samozavestni nasmešek z obraza: »Resno, Dino?! What the fuck?«





NOVI PRITISKI


Pod krinko noči


Tudi sredi sončnega dne se zdi, da so pavšalisti ujet vsak v svoje sanje ali nočno moro. Bo Ines s prijateljičino pomočjo našla rešitev za vse svoje nočne more? Bodo Saškine sanje končno postale resničnost? Kaj pa Mark – se bo njegov dan spremenil v sanjski oddih z mlajšo sestro ali v nočno moro, iz katere se ne bo mogel prebuditi?

»Kako je možno, da je nekdo, ki je imel tako vzgojo kot vsi mi, ki celo življenje živi z nami, kako je možno, da si tako popolnoma neodgovoren? In lih zdaj, ko ga najbolj rabim, si ga ti spravil v tako nevarnost!« – Julija



Bar na plaži je bil tisto popoldne prepreden s sončnimi žarki, ki so prasketali skozi prosojne zavese. Dino je stal za šankom in si na videz brezbrižno žvižgal ter se medtem spogledoval s Saško, ki mu je sedela nasproti. Njuni pogledi so bili očitni vsem, onadva pa sta, tako se je zdelo, videla le drug drugega, medtem ko je Lara vse skupaj opazovala z naraščajočo jezo.

»Halo, Lara? Molim te, šta je sad ovo?« je rekel Dino, ko je končno opazil Larin ogorčeni obraz. »Vidi, nemam vrijemena, kad serviram ovoj finoj gospodjici,« je pomenljivo dodal, da bi jo še bolj ujezil. Levi kotiček ust se mu je privil v zlovešč nasmeh. Tudi Saška, ki je uživala v trenutku, se je zmagoslavno zarežala. Roza šminka, svetleči se uhani in biserčki, s katerimi je poudarila sinje modro senčilo za oči, niso mogli zakriti privoščljivega izraza na njenem obrazu.

Lara se je v tistem trenutku počutila popolnoma samo. Z dlanmi si je šla čez obraz, želela si je samo izpuhteti v zrak, izginiti od tod. »Saj … brez veze,« je rekla, obenem pa odmahnila z roko, kot bi hotela odgnati neprijetne misli.

Dino je bil zadovoljen z njeno reakcijo in nadvlado, ki jo je vzpostavil nad njo. »Valjda je bez veze. Ovo je isto zezanje medju prijateljima, ko ti i Mark,« je zmagoslavno dodal.

Te besede so Laro razjezile. Bilo je preveč. Ne bo jima dopustila, da se tako norčujeta iz nje. »A tako ti na to gledaš? Dobro, da vem.«

Dino jo je presenečeno gledal, ko je jezno odvrgla krpo, s katero je trenutek poprej brisala sveže pomite kozarce, in odvihrala izza točilnega pulta. »Okej, meni je kul. Če je tebi to s tole …« je Saško premerila s pogledom, polnim gnusa, in iskala besedo, ki bi opisala sovraštvo, ki ga je čutila, a si je zadnji trenutek premislila, »… isto, kot da jaz napišem par sporočil … ej, pol imava pa očitno res zelo drugačne poglede …« Nenadoma jo je prešinila ideja. »Drugače pa: glede na to, da ti gre tudi v šanku zelo dobro od rok – najboljše, da kar ti podelaš naprej, jaz se bom lotila pa raje česa drugega,« je rekla in se obrnila, nato pa brez pozdrava odkorakala ven.

Dino je gledal za njo, njegov še maloprej samozavestni obraz pa se je namrščil. Saška, ki je skušala spet pritegniti njegovo pozornost, je v enem požirku do konca spila svoj koktajl in proti njemu potisnila zdaj prazen kozarec za martini, da je okrasni dežniček z roba padel na šank. »Ej, Dino, tale koktejl je res sick! Kaj pa, če me naučiš, kako se ga naredi … in pol jaz tebi … zamešam enega,« je rekla in z dlanjo poiskala njegovo.

A Dino je, še vedno razmišljujoč o prepiru z Laro, o katerem je bil prepričan, da se bo končal drugače, le nekaj zamrmral in nadaljeval s čiščenjem, ne meneč se za Saškino flirtanje.

*

Bolniško sobo je polnil vonj po razkužilu in skrbeh pacientov in njihovih družin, ki so čakale na povratne informacije zdravnika. Čeprav je bil dolga leta tudi sam zdravnik, se Edvard nikoli ni navadil na ta vonj. Namrščil se je. Med stenami so v sicer razmeroma tihi bolnici odmevali zvoki bolnišnične opreme in hitrih korakov medicinskih sester. Edvard, ki je sedel na postelji, se je izgubil v svojih spominih, medtem ko je njegova vnukinja z zanimanjem drsala med fotografijami na njegovem telefonu, njen brat Mark pa je bil v kotu bolnišnične sobe na škripajočem in neudobnem stolu zatopljen v svoj telefon.

Edvard je nostalgično ustavil Elino drsanje, ko je zaslon zapolnila desetletja stara fotografija. Na njej sta z njegovo zdaj že pokojno ženo Mileno sedela na plaži, stiskala sta se na črtasti brisači, ki sta jo pogrnila na tla. Milena je v objektiv kukala izpod slamnika, oblečene je imela svoje najljubše kopalke, enodelne in potiskane z belimi pikami, usta je imela odprta, kot bi nekaj govorila, Edvard pa jo je opazoval, za fotoaparat se ob njej nikoli ni zmenil. S palcem je na telefonskem telefonu sledil potezam svoje žene.

»A je v kampu še zmeraj tako?« je tišino radovedno prekinila Ela.

Edvard se je nasmehnil in se za trenutek zamislil. »Ja … ta važne stvari so še take. Cel kup drugih je pa veliko boljših – veš, kako imenitne prikolice imamo zdaj, pa skoraj čisto ta pravo pohištvo!« je dejal in si pustil odtavati med spomine. »No, za večino tega je poskrbela še Milena.« Sanjavo je pogledal vnukinjo. »Tvoja babica.«

Da nikoli več ne bo, kot je bilo, da brez Milene ne more biti – to je le pomislil.

Ela se je prižela k dedku. »Ful mi je žal, ker je nisem mogla boljše spoznat …«

Edvard jo je pobožal po glavi – babičine lase ima, je pomislil – in nežno prikimal. »Ja, tudi njej je bilo hudo, da ni mogla biti dalj časa s tabo. Ampak veš, dve leti je pa vseeno bilo, in babica se je zelo veselila, kadar si bila pri naju … čeprav se ti tega ne spomniš.«

Edvard je za trenutek odplaval v spomine, Ela pa ga je le radovedno opazovala in potrpežljivo čakala, da spomine deli z njo.

»Krasen je ta naš kamp, res. Veš, z Mileno sva bila prav tukaj najbolj srečna,« je nadaljeval Edvard in, da bi poudaril svojo trditev, pokazal na fotografijo, ki je bila še vedno na telefonskem zaslonu.

»Joj, kako lepo!« je ganjeno rekla Ela in si telefon približala obrazu, da bi lahko s fotografije razbrala čim več detajlov kampa: prav vsi so se zdeli pomembni.

»Mhm …« je prikimal Edvard. »Zvečer, ko ste otroci zaspali, sva šla še malo posedet pred prikolico, od koder je krasen razgled na morje. In na luno in njen odsev na vodi … res, skoraj prelepo. Seveda je najbolj važen človek, s katerim si, ampak tudi tak lep kraj doda svoje. Naš kamp je res zelo romantičen, veš? Zaljubljenci smo v njem kratko malo doma.«

Dlan je zvil v pest in s kazalcem in sredincem vnukinjo zarotniško povabil, da se mu približa. Eli so se ob povabilu zaiskrile oči in hitro se je sklonila k njemu. »In vidiš, zdaj je to ugotovil tudi že Mark,« je zašepetal Edvard.

Ela se je tiho zahihitala in previdno pogledala, ali jo je Mark slučajno slišal. Ko je videla, da njen brat še vedno bulji v telefon, je spregovorila: »Pa to je res čisto kot v kakšni romantični komediji!«

Edvard je zadovoljno prikimal. »Brez skrbi! Samo pri Marku smo še čisto na začetku filma: fant in punca sta se šele spoznala …«

Ela je zagreto prikimala. »Ja, ampak v filmih tudi čisto na začetku vsak zase že vesta, da sta za skupaj!«

»Točno to – kot pri nas v kampu,« je ponosno rekel Edvard.

Edvard in Ela sta se zarotniško spogledala, nato pa se obrnila proti Marku. »A ne, Mark?« je vprašal Edvard.

Mark je odsotno dvignil pogled, da bi videl, zakaj ga kličeta, a z mislimi je bil še vedno drugje. »Kaj?«

Edvard je pomežiknil Eli, ki je komaj zadrževala smeh. »Nič, nič. Nekaj v kampu.«

»Aha, okej …« je rekel Mark in se spet posvetil telefonu.

Edvard je s prstom pokazal na Marka in pokimal Eli. »Vidiš, to je naš kamp – romantika! Po potrebi tudi po telefonu.«

»Jaz tudi hočem v ta kamp!« je navdušeno vzkliknila Ela in že sanjarila o svoji romanci kot iz filma.

Edvard jo je potegnil v objem. »Seveda – ampak samo v varstvu dedka in starejšega brata!«



Ines je sedela za pultom masažnega salona, njene misli pa so se vrtinčile okoli Renata, ki je bil zadnji dan nenavadno pozoren in skrben.

Meri je sedela poleg nje, potrpežljivo pripravljena prisluhniti njenim težavam, četudi jo je izdajalo neučakano udarjanje z nogo ob tla. A vedela je, da mora tokrat svojo radovednost in vsiljivost potisniti na stran, tu je bila zaradi prijateljice, ki je njeno tolažbo tokrat potrebovala bolj kot kdaj koli prej. »Tja, Renato je en kompliciran tip, res,« je zamišljeno kimala Meri.

Ines je nezadovoljno zmajala z glavo. Ne glede na to, kako je o stvari razmišljala in kako zelo jo je poskušala razumeti, ji sprememba v njegovem vedenju ni in ni bila jasna. Mogoče pa je bilo vse veliko bolj preprosto, kot se ji je zdelo, in so bile njene skrbi odveč. »Ja, včasih je – po drugi strani je lahko pa tudi zelo predvidljiv: tako kot v tem primeru,« je svoje razmišljanje delila z Meri.

Ta je poskušala obrniti situacijo v nekaj pozitivnega. »Samo kaj je pravzaprav narobe s tem, če nekaj časa skače okoli tebe, kot da si Lady Gaga? Obrni to v svojo korist, ne?«

Ines je nesrečno odkimala in nadaljevala: »Saj bi, če bi se dalo – samo jaz mislim, da je vsa ta njegova blazna pozornost posledica tega, da ima slabo vest.«

Meri, ki je prišla do istega zaključka, je zadovoljno pokimala. »Ja, itak, zato ker je bil do tebe nesramen in grd.«

A Ines se je le namrščila. »Ne, tak je bil že velikokrat, pa se nikoli ni kaj dosti sekiral,« je rekla. Sklonila se je bliže Meri in, čeprav sta bili v salonu sami, zašepetala: »Po mojem je to zato, ker ima drugo.«

Meri je v šoku hipoma vstala, da se je stol nevarno zazibal, a je naposled vendarle ostal pokonci. »Ne! Katero pa?«

Ines je skomignila. »Čisto možno, da to iz kampa – mogoče sta se pa že od prej poznala?«

»Ampak res! Na to pa sploh nisem pomislila – prasec!« je bila zaprepadena Meri. Jezna je bila, da tega, zatopljena v svoje skrbi in želje, ni doumela že sama.

»Tako pa noben ne bo delal z mojo Ines! Poslušaj, bejbi, daj mi ti malo časa, pa bova hitro več vedeli o tej lisici – ko bova več vedeli, si bova pa tudi lažje protistrup zmislili,« je rekla in izrečeno podkrepila s tem, da je roke položila na Inesine rame.

Ta se je hvaležno ozrla nadse, kjer je stala Meri in ji nudila zavetje. Ko je njena prijateljica videla, da je Ines pomirjena, jo je objela, nato pa se odpravila proti vratom. Preden je odšla, je zelo resno pogledala Ines. »Veliko dela bo, da spet spravimo v red ta naš kamp … ampak brez nič ni nič.« Pomahala je svoji prijateljici. »Čao!«

*

Lara je s hitrimi koraki stopala skozi senčni gozdiček, ki se je razprostiral nad obalo, in poskušala pobegniti pred ponižanjem, ki ga je doživela v baru. Misli so ji begale, njeno srce pa je še vedno utripalo v ritmu neprijetnega dogodka, ki ji je zarezal v dušo kot oster nož.

Ko je prispela do drevesa, ob katerem sta se z Markom pred kratkim pogovarjala, se je ustavila in se naslonila na deblo. Drevo je bilo zdaj njen tihi zaveznik, kraj, kjer je lahko vsaj za trenutek našla mir. Sesedla se je na tla in poskušala zadržati solze. Lahno si je z pestmi pomela oči, da bi odgnala žalost, in iz žepa potegnila telefon.

Najprej je v imeniku poiskala mamino številko. A preden bi jo poklicala, je njen prst za trenutek obmiroval nad zaslonom. Nekaj v njej se je obotavljalo. Ni bila še pripravljena na pogovor. Namesto tega je odprla serijo sporočil, ki si jih je izmenjala z Markom, in ponovno prebrala enega izmed njih. Odprla je fotografijo risbe bobra, ki ji jo je poslal Mark, in se ponovno nasmejala svojemu odzivu: »Od sestrce je ful lepši bobr k tvoj :) Upam, da jo kmal spoznam.«

Prebrala je Markov odgovor in se prisilila v nasmeh, da bi enkrat za vselej odgnala solze: »Itak. Jo bova z dedom prpelala sabo - če bo moja glupa mt pustila.«

Prisiljeni nasmeh je hitro prerasel v iskrenega, ko je hitro odpisala: »A torej prideta nazaj v kemp?«

Gledala je zaslon, na katerem so se naenkrat pojavile tri pike. Sprostila se je in se udobneje naslonila ob deblo, medtem ko je čakala na Markov odgovor.

»Naju pogrešaš?« se je izpisalo na njenem telefonu.

Njen obraz je zdaj sijal od sreče in o solzah ni bilo več sledu. Dinovo nastopaštvo je bilo pozabljeno. V tistem trenutku je bila misel na Marka in njuno prijateljstvo vse, kar je potrebovala, da se je počutila bolje.

*

Mark, ki je zdaj sedel na dedkovi postelji, je z nasmeškom na obrazu bral sporočilo, ki ga je prejel od Lare. Njegova sestrica se je medtem stiskala ob deda, ki jo je z eno roko držal v objemu, z drugo pa vabil Marka, naj se jima pridruži tudi sam.

»Daj, no – ker zdajle bo ful kmalu konec obiskov!« je rekla Ela, ko je videla Marka, kako zamišljeno zre v telefon, in ga povlekla za majico, da se je še on pridružil objemu. Z eno roko je objel Elo, z drugo pa Edvarda. Objem je bil poln topline in ljubezni, ki je obema vnukoma res dobro dela, dedku pa pomagala bolj kot katerokoli zdravilo.

»Mark, super je bila ta ideja, da sva prišla na obisk k dediju!« je presrečno rekla Ela.

»Sijajna, res! Eli, ti se kar pripravi – čez en teden smo mi trije lahko že na morju!« je optimistično dejal Edvard.

Ela se je zamislila, nato pa prikimala. »Ja – ker pred počitnicami pa mene mami sigurno ne bi pustila … razen če bi bila njena ideja …«

Mark ji je pomežiknil: »No, tako kot tole danes bi pa tudi šlo, ne?«

Ela je ob skrivnih načrtih hitro zardela in si z rokami pokrila nasmejani obrazek, da bi skrila rdečico. A njena zadrega ni trajala dolgo in trenutek kasneje je že zarotniško pogledala Edvarda. »A veš, dedi, Mark mi bo napisu opravičilo za danes. Saj med poukom res samo še filme gledamo, samo mami bi vseeno znorela, če bi zvedela …«

»No, potem moramo pa poskrbeti, da ne bo izvedela,« je rekel in ji z gesto nakazal, da so njegova usta zaklenjena, potem pa namišljeni ključ vrgel preko njene rame. Ela je resno prikimala in tudi sama napravila isto kretnjo.

Ravno ko je svoj ključ odvrgel še Mark, je vstopila bolniška sestra. »Doktor Steiner, oprostite, ampak med kosilom pa ne morete imeti obiska.«

Sestra je z vozičkom hrane obstala pri odprtih vratih, Edvard pa je razumevajoče pokimal in se obrnil k vnukoma. »Ja, pa tudi res moram še malo počivati, čeprav se imamo tako luštno. Za tale moj pretres možganov je najboljša terapija počitek.«

Ela in Mark sta vstala, Ela je hitro poljubila dedija na lice. »Čao, dedi – se vidimo!«

Edvard je pomenljivo pogledal Marka. »Ti pa najino prijateljico na morju pozdravi!« mu je pomežiknil.

Mark je zardel, a si ni mogel pomagati, da mu ne bi ušel smehljaj. »Ja, itak – ona tudi tebe.«

»Eli, risbica je čudovita, najlepša hvala!« je rekel Edvard, Ela pa je ob tem zažarela od sreče. »Se vidimo!«

Mark in Ela sta odšla iz sobe, dedek jima je nasmejan pomahal v slovo, sestra pa je za njima zaprla vrata.



Julija je s hitrimi in nemirnimi koraki stopala gor in dol po pisarni. Da bi prekrila tresavico svojih rok, jih je potisnila v žepe po meri izdelanega sivega kostima, a misli so ji divjale kot vihar. Nagubala je čelo, njene obrvi so tik nad nosom oblikovale tri gubice, ki so se pojavile vsakič, ko jo je kaj skrbelo. Njene oči so se ustavile na steni, kjer je visela družinska fotografija, na kateri so bili ujeti srečni trenutki iz preteklosti. Iz okvirja sta se smejala Edvard in Milena, in čeprav je bila fotografija posneta pred skoraj tridesetimi leti, se je Julija otvoritve nove klinike spomnila, kot bi bilo včeraj.

Napetost v njenih očeh je počasi popuščala, ko je strmela v podobo svojih staršev. Spomini nanju so jo preplavili in v njih je iskala moč, ki jo je potrebovala. Zdelo se je, kot da bi se nasmeh na njunih obrazih spremenil v izraz obtoževanja – kot bi ji govorila, da se mora soočiti z resnico. »Nimam kaj … moram mu povedat,« je tiho izgovorila, njene besede so bile kot obljuba, ki jo je dala sama sebi. Stisnila je ustnice in z odločnim korakom zapustila pisarno, pripravljena na neizogibno soočenje.

Svet okoli nje je bil poln neprijetnih pritiskov, ki so postajali zaradi Pečnika le še hujši, toda Julija je vedela, da ne more več odlašati. Spremembe so bile neizogibne in edina pot naprej je bila, da Edvardu pove za kredit in mu prizna vso resnico, ki je stala za njenimi odločitvami.

Enako živčno se je v Kovačevi mesnici prestopala Meri, ki je svojemu možu ravnokar zaupala vse, kar sta ugotovili z Ines. Medtem ko je Frenk skrbno zlagal klobase v vitrino, je odkimaval. Ni si mogel predstavljati, da bi Renato res nekaj spletkaril z Jano. »Ma, jaz ne vem, od kod Ines ta ideja … Renato da bi ga sral … ni šans,« je, ko je zložil vse klobase in v roke prijel prazno posodo, končno prepričano rekel Frenk.

»Pa če sem ti rekla, kako se čudno obnaša!« ni popustila Meri.

Frenk je še enkrat ponovil, kar mu je povedala Meri, kot bi poskušal še sam priti do istih spoznanj. »Zajtrk ji je v posteljo prinesel – pa rekel je, da ji bo telefon kupil …?«

Meri ga je pogledala, kot bi pravkar izrekel najočitnejšo resnico na svetu. »Ja!« je zamahnila z rokami, da so udarile ob njena stegna in se je njen mož ob plosku zdrznil. »Kaj bi pa ti še rad?«

Frenk je pomislil, nato pa previdno rekel: »Nin, nič, samo ne vem, če je lih nujno, da ima človek ljubico … če je malo prijazen z ženo?«

»Pa saj ni samo prijazen z Ines – tudi na morju je bil čisto preveč časa s tisto lajdro zraven Steinerja!« je nejeverno zmajevala z glavo Meri.

»Takega šotora ni mogel postavit v treh minutah,« je Frenk poskušal omiliti situacijo.

Za Meri je bil to le še dodaten dokaz. »Točno to! Baba pride sama v kamp s tako velikim šotorom – zato ker ni samo zanjo, a se razumeva?«

»Aja – a ni tudi njena hčerka v kampu?« se je takrat spomnil Frenk.

Meri pa ga je takoj povozila kot tank. »To pa zdaj res ni važno! Važno je, da ima Renato očitno slabo vest – in da imaš ti za ugotovit, zakaj jo ima. A je ta baba ali je kakšna druga ali je kaj tretjega.«

Pograbila je dve klobasi iz vitrine in ju vrgla v vrečko.

Frenk jo je strogo pogledal. »Kam pa ti s temi klobasami?« je vprašal.

Meri se je samozavestno vzravnala in se namenila iz mesnice. »Jaz sem aktivna ženska in tudi jaz bom naredila svoje: ti greš k Renatotu, jaz pa k Steinerju v bolnico, da mi še on kaj pove o tej lisici iz kampa!« je vrgla besede čez ramo in bila že med vrati. »Čavči!«

Frenk je nejevoljno zmajal z glavo in se med rentačenjem ponovno lotil poravnavanja klobas. »Josos, Josos …« je zamrmral, ko se je trudil urediti svoje misli in klobase v vitrini.

In prav pred vrati bolniške sobe Edvarda Steinerja jo je srečala Julija, ko je hitela po hodnikih bolnišnice. Ko je pred njimi zagledala žensko z vrečko v roki, se je nenadoma ustavila.

»Halo, gospa! Kam pa vi?« je glasno in ostro vprašala, njene oči pa so se zarezale v Meri.

Meri se je nasmehnila in skušala ohraniti prijazen glas. »Vi ste pa sigurno doktor Steinerjeva, a ne?«

Julija ni pokazala nobenega interesa, da bi odgovorila, in njen pogled je ostal hladen in neoseben. Meri ji je ponudila roko v pozdrav, a se je Julija ni dotaknila, le pogledala jo je s takšno mero gnusa, da bi si človek mislil, da je Meri okužena s kugo.

Ampak Meri je govorila dalje: »Meri Kovačeva, kolegica pavšalistka od vašega očeta v kampu Paradiso. A vete, moj sin je našel vašega očeta po nesreči, pa sem prišla pogledat, kako zdaj kaj je.«

Julijin obraz je ostal leden. »Mhm, lepo, hvala. Oče je boljše, samo obiskov pa ne sme imet. Jaz sem izjema, in kot hči in kot zdravnica. Nasvidenje.«

Meri se je ob tem užaljeno vzravnala kot oblegovalni stolp pred utrjenim obzidjem. »Ja to je pa škoda, no. Upam, da je vsaj Mark uspel prit? On je pa vaš sin, ne?«

»Ja. Ne vem sicer, kaj ima Mark s tem – ali pa z vami?« je Julija priprla oči, vedno bolj jezna zaradi prepreke med njo in očetom.

Meri je prikimala in naredila pretirano sočuten obraz. »To mora bit grozno za njega. Gotovo bi se fant rad opravičil dedku, ker ga je pustil čisto samega celo noč pa še pol dneva … pa na vozičku!«

Julija je bila očitno presenečena nad to informacijo, a je to dobro skrila in ohranila hladen ton. »Imamo tudi telefone, veste. Nasvidenje!«

Z ledenimi očmi se je zavrtala v Meri, ta pa ji je nekaj časa bojevito vračala oster pogled. Nato se je le posmehnila in brez pozdrava odšla po hodniku.

Julija je tako pred očetovo bolniško sobo ostala sama, njene misli so se vrtinčile in dopustila je jezi, da je končno prišla na plan.



Garsonjera, ki sta jo Marku, ko je začel študirati, uredila starša, je bila majhna, a prijetna. Z mlajšo sestro sta vstopila nasmejana, v rokah pa sta držala banjico čokoladnega sladoleda, ki je počasi kapljal na tla. Za sladko sled, ki sta jo pustila za sabo, se nista preveč menila.

»A ni super, da je dedi že tako hitro spet v redu?« je veselo pripomnila Ela in se ozrla k bratu.

Ob omembi dedka je Marka ponovno preplavil občutek krivde, a je hitro pogoltnil cmok in pokimal sestri. Ded in očim sta mu dala dovolj razlogov, da ni bil preveč zaskrbljen. »Ja, super je. Samo jaz sem se na začetku ful ustrašil …« je priznal.

»Jaz tudi!« je zagreto prikimala Ela. »Samo zdaj je pa tako v redu, da bomo po mojem res že čez kakšen teden v kampu.«

»Misliš mi trije?« jo je vprašal Mark.

Ela pa je samozavestno odkimala: »Štirje! Mami je tudi rekla, da bo šla v kamp.«

Mark se je med zapiranjem vhodnih vrat na mestu obrnil in šokirano pogledal Elo. »Mat v kampu?«

»Ja, midve bi že včeraj prišle, če ne bi imel dedi nesreče!« je skrivne načrte navdušeno razkrila Ela.

»Mat da bi šla v kamp? Pol ko deset let sploh ni bila na Hrvaškem?« je vprašal Mark, še vedno presenečen nad novico.

Ela ga je prefrigano pogledala. »Ja – mogoče pa mami tudi zanima, kašna je Lara?«

Mark, ki se je od obiska pri Edvardu počutil predobro, da bi si pustil pokvariti razpoloženje, se je odločil, da se bo s tem, kar je ravnokar izvedel, ukvarjal kasneje. Zdaj se bo posvetil sestri in sladoledu. Skuštral ji je lase in jo podražil: »Mogoče. Mogoče pa misli, da bi se v kampu dalo najt tudi kakšnega fanta zate?«

Ela se je posmehnila, kot da bi Mark izrekel največjo neumnost. »Japajade – za to sem pa jaz še premlada,« je resno in odgovorno odvrnila.

»Ja, prav. Samo mi je pa malo žal, ker sem te drugače hotel vprašat, če bi malo igrala playstation. Samo če si še premlada, pol pa ne, jasno,« se je namuznil njen brat in ob tem tehtno prikimal.

Zarežal se je, Ela pa ga je boksnila v roko. »Joj, nehaj bit smotan, no!«

Mark se je zleknil na udoben kavč, pred katerim je stala klubska mizica s konzolo. »Hoho, to mi boš morala pa dokazat na igrišču!«

Ela se je nasmejana vrgla zraven njega. »Po mojem se boš bolj ti moral meni dokazat…«

Mark jo je med smehom objel in ji skuštral pričesko, ki si jo je ravnokar popravila, a Ela se kljub temu ni jezila, medtem ko sta se pripravljala na novo tekmo v virtualnem svetu. Po malem stanovanju je odmeval smeh.

*

Lara je bila povsem zatopljena v svoje misli, medtem ko je sklanjala glavo nad kupom odpadkov, ki jih je sortirala pri smetnjakih ob recepciji. Vreče s smetmi so se kopičile okoli nje, a to je ni motilo – bila je v svojem svetu, razmišljala o trenutkih, ki so ji burili misli, in z delom se je dovolj zamotila, da je skrbi niso popolnoma preplavile.

Do nje je nekoliko zadihan pritekel Dino. »Ovaj … da znaš: nije ni meni bilo kul ono dole sa Saškom, samo … želeo sam da vidiš, kako je meni, kad gledam tebe i Marka,« je med globokimi vdihi rekel, ko je pritekel do Lare. Njegov nasmeh je bil nekoliko samozadovoljen, kot bi mu bilo všeč, da je tudi Lara končno pokazala malo ljubosumja. Roke je prekrižal na prsih.

Lara je nehala sortirati steklenice in ga premerila s prezirom. Ob njegovih besedah ji ni bilo do smeha. »Jaz sem bila do Marka samo prijazna, nisem se pa metala po njem, tako kot si se ti prej po Saški. Pa očitno kdaj prej že tudi.«

Dino se je zresnil in razširil roke v znak nedolžnosti. »Opa, opa, a sad stani malo! Pa valjda ti je jasno, da sam samo hteo da budeš malkice ljubomorna. Ne misliš valjda, da ja i Saška? Ma daj, Lara, molim te … dobro znaš da nemam ništa s njom!«

Lara ga je pogledala izpod čela, še vedno nezaupljivo. Prazne steklenice je začela drugo za drugo spet metati v zbiralnik za steklo. Spregovorila ni niti besede.

Dino je bil zdaj že nekoliko užaljen. »Pa, čekaj – kad ja tebi vjerujem, zašto ti meni ne?« je vprašal z rahlim obupom v glasu.

Lara je ostro odgovorila: »Zato, ker sem vaju videla – zakaj pa? Ko sem jaz dva dni nazaj spala pri mami, sem pol zjutraj prišla do šotora in sem videla, kako sta ti pa Saška pila kavo – ona te je pa še masirala! To je zate 'ništa'?«

Zadnjo steklenico je zabrisala v kontejner in se vzravnala, da bi odkorakala stran. Dino jo je presenečen prijel za komolec, da bi jo ustavil. »Alo? O čemu ti to?!«

Lara se mu je iztrgala iz oprijema in pri tem prevrnila bližnjo vrečo s smetmi, da so se raztresle po tleh. Njena jeza je bila očitna, a tudi Dino ni bil pripravljen popustiti tako zlahka.



Meri je vihrala po mesnici, njeni lasje so se tresli, kot bi jih premetaval vihar. Frenk je stal za pultom in se posvečal zavijanju klobas, ki jih je ravnokar naročila starejša gospa, ki je živela blizu mesnice in klobase pri njih kupovala vsak teden že več let. Gospa je bila urejena dama v šestdesetih letih, njeno vedenje je izžarevalo nekakšno starinsko eleganco, ki je poudarjala njeno zvestobo in spoštovanje do Frenka. Le vsake toliko je zaskrbljeno pogledal proti ženi, četudi ga je bolj kot za njeno lastno skrbelo za varnost ljudi okoli nje.

»A veste, gospa, danes ljudje marsikaj sami delajo doma: pir pa šnops, eni kruh pečejo, drugi pa celo klobase,« je Frenk rekel z nasmeškom, medtem ko je zavijal meso.

Gospa je odkimala. »Ni to zame,« je odvrnila.

Frenk je skomignil. »Saj za večino ni, gospa, samo moda je pa moda, a ne?«

»Eh, kdo ima pa cajt za to? Jaz se raje v avto usedem pa pridem do vas po tele vaše krasne klobase,« je rekla in Frenk je hvaležno prikimal, njena pohvala mu je godila.

»Z veseljem – pa, a veste kaj, vam dam še eno za šenk, ker ste stalna stranka,« je rekel, položil zavoj klobas prednjo in se zarežal.

Gospa se je prijazno nasmehnila in na pult položila bankovec, Frenk pa ji je vrnil drobiž.

Tedaj pa se je gospa nagnila čez pult. »Ne boste verjel, ampak moj mož ima tako rad vaše klobase, de drugih noče niti probat več,« je povedala.

Frenk se je ponosno nasmehnil in se potrepljal po trebuhu. »Takole bom rekel, gospa: naj kar kdaj proba kakšno drugo, bo naše samo še toliko bolj cenil!«

»Brez skrbi – pa nasvidenje!« je rekla gospa in odšla proti vratom, kjer je vanjo skoraj trčila Meri.

»Ja Meri!« je presenečeno vzkliknil Frenk.

»Joj, pardon, gospa! Pa ste v redu, ne?« je hitro dodala Meri, ki se je trudila popraviti situacijo.

»V redu, v redu, nasvidenje …« je odkimala gospa in zapustila prodajalno, ozirajoč se okoli sebe, kot bi pričakovala, da se bo vanjo zdaj zdaj zaletel še kdo.

Meri je hitro zaprla vrata za gospo in se z napetim izrazom na obrazu obrnila k Frenku. Ko je bil njen mož prepričan, da sta zagotovo sama in je gospa že zavila za vogal mesnice, se je posvetil Meri. »Ja lubi – a nisi ti v bolnici pri Steinerju?« jo je vprašal.

Meri je razdraženo priprla oči. »Ne govori mi – tista hoh prasica od njegove hčerke me ni spustila k njemu, ker mora kao … 'počivat',« je karikirala njen glas. »Prav gotovo, ja – pri teh njegovih zoprnih sorodnikih bi revež počival, če bi na obisk prišel kakšen normalen človek …«

Frenka zadeva ni pretirano zanimala, zato je brezbrižno skomignil in se raje posvetil vitrini z mesom. Meri ga je zelo grdo pogledala.

»Kaj si pa ti tako miren? Kaj je rekel Renato?« ga je vprašala.

Frenk jo je postrani pogledal. »Ja kje sem imel pa cajt? Dela pač ne zmanjka, a ne?«

Meri ga je nezadovoljno gledala in zmajevala z glavo. »Zelo zlahka si ti to predstavljaš. Najina najboljša prijatelja imata hudo krizo, ti se pa delaš, da je dan kot vsak drug.« Zapodila se je k njemu, da bi mu kar sama slekla predpasnik. »Pa ni! Ajde, kar spravi se do Renatota, dajmo, dajmo!«

Frenk se ji je izmaknil in se vzravnal. »Lubi, a se lahko po človeško pogovoriva?«

»Pol se bova pogovarjala, ko bova vedela, pri čem sva,« je nepotrpežljivo zavzdihnila, prepričana, da se situacija z vsako sekundo slabša.

Frenk je zavzdihnil in jo poskušal pomiriti. »Joj, lubi, nehaj, no! Renato ima Ines pač rad, pa bi jo rad malo razvajal, kaj je to takega?«

Meri ga je ledeno gledala. »Samo ne delaj se mi neumnega, Frenk! Renato niti samega sebe ne razvaja, a je prav?«

Meri in Frenk sta se merila z očmi; zrak v mesnici se je zgostil od napetosti.



Mark in Ela sta sedela na tleh garsonjere in bila zatopljena v videoigro na velikem televizorju, tedaj pa je Ela naenkrat zmagoslavno dvignila roke, ko je pravkar zadela koš. »Yes, Luka Dončić!« je zaklicala Ela z nasmeškom.

Mark se je smejal in ji v hecu iz rok vzel igralni plošček. »Prepovedal ti bom igrat! Za eno, ki kao skoraj nikoli ne igra, nekam dobro obvladaš tale špil.«

Sestrica se je le namuznila in mu plošček s spretnim gibom spet iztrgala iz rok. »Ej, ej, ej – ni še konec tekme, daj nazaj!«

Mark ji je skuštral lase in se toplo nasmehnil njeni borbenosti, kar je Eli vlilo dodatno mero samozavesti. Toda trenutek je bil kratkotrajen, saj so se nenadoma glasno odprla vrata stanovanja. Oba sta se v hipu zresnila in se obrnila proti vhodu, kjer je zdaj stala njuna mama.

Ela jo je previdno pozdravila: »Ehm … živjo, mami!«

»O, mat, čao! A boš pol tudi ti jedla z nama?« je Mark skušal ostati sproščen.

Julija pa je bila po drugi strani vse prej kot sproščena. Mark in Ela sta končno dojela, da nekaj ni v redu, in tiho otrpnila.

Julija je ujela sinov pogled in končno spregovorila z ledenim glasom: »Mark, da sva si na jasnem: tako me še noben ni razočaral.«

Mark in Ela sta si izmenjala zaskrbljen pogled, Ela pa je vstala in se postavila pred svojega brata. »Mami, ne, ni bil Mark – moja ideja je bila, da ne grem v šolo.«

Julija jo je zabodeno pogledala, presenečena nad novo informacijo, nato pa se spet zazrla v Marka, ki ga je zdaj, če je bilo to sploh mogoče, gledala še bolj jezno kot prej. »In še to! Še Elo mi hočeš uničit?«

Zmajala je z glavo, kot da ne more verjeti, in s strogim pogledom ukazala Eli: »Pejd naloge naredit!«

Ela je hotela nekaj reči, a jo je Julija ustavila, še preden ji je uspelo iz sebe spraviti kak glas. »Midva z Markom se morava nekaj zelo resno pogovorit.« Nato je stisnila ustnice in ponovila: »Zelo resno.«

*

Dino je stal ob Lari in ji pomagal pobirati raztresene smeti. Vsa samozavest je izpuhtela iz njegovega telesa in gledal jo je kot ranjen psiček. »Majke mi, Saška one noći nije spavala kod mene,« je ponavljal, njegova roka pa je skušala poiskati njeno dlan.

Lara je naveličano zavzdihnila: »Pa če sem vaju videla – kaj ti ni jasno?« Njene oči so bile uprte v tla.

Dino se je zmedeno nasmehnil, poskušal je ostati miren, vedel je, da hodi po tankem ledu. »'Videla si', da sam ujutro pio kavu i da me ona masirala ispred šatora?«

A Lara ni popustila: »Ja, pa zvečer sem vaju tudi videla – vmes pa kaj? Kao kar nič ni bilo, daj, prosim te, no …« Njene besede so bile polne dvoma, ki ji je stiskal srce.

Dino je odvrgel vrečo in se postavil prednjo, rahlo je povzdignil glas. »Ma sad ti sačekaj malo! O čemu mi tu u biti pričamo? Da li ti vidiš mene, da si non stop dopisujem sa Saškom i smiješkam se u taj glupi telefon? Da po bijelom danu sanjam kao da sam tinejdžerka od 15 godina?!« Njegov pogled je bil izzivalen, skoraj obupan. »Ili to radiš ti? Reci mi istinu, reci šta ti zaista osječaš prema Marku?«

Lara se je zmedeno zazrla vanj, njene misli so bile kot vrtinec.

Dino je posmehljivo zmajal z glavo, obupan nad njeno negotovostjo. »Ma nemoj – ne znaš ni sama?«

Takrat je njun spor prekinil Hrvoje. »Pa daaa, slobodno vi časkajte, omladino moja, ima se, može se. Da vam neku kaficu donesem, možda rakiju, kokteljćić?«

Lara in Dino sta ga presenečeno pogledala, njun prepir je bil pozabljen.

»Šta stojite tu, šta me ovako glupo gledate? Hočete li vi umesto mene da se bavite tužbama iz Slovenije, a ja da tu malo počavrljam sa nekim?« je sarkastično nadaljeval Hrvoje in se obrnil k Lari. »Halo, zašto niko nije u baru? Ajde, odmah dole!«

Lara je skušala nekaj reči v svoj zagovor, a si je premislila. »Ja, že grem. Oprostite, gospod Hrvoje.« Njene oči so se še enkrat ozrle proti Dinu, preden je odšla, a njegovega pogleda ni ujela.

Dino je nezadovoljno gledal za njo, toda Hrvoje ga je ustavil. »Stani, majmune – ona ima svoj posao, a ti svoj. Jesi već doneo gore Edijeva kolica?«

*

Edvard je vidno utrujen ležal na bolniški postelji, ko mu je sestra prinesla čaj. Njegov obraz se je skremžil od bolečine, ko je skušal privzdigniti glavo.

»Boli glava, ne?« je z razumevajočim glasom rekla sestra. »Ja, žal, doktor Steiner, saj sami boljše veste kot pa jaz, da pretres možganov ni hec. Kar precej ferkerja ste imel danes tlele, a ne, zdaj ste pa zmatran …«

Edvard je prikimal, a ni rekel nič. Naredil je požirek čaja in se ponovno zleknil nazaj.

»A rabite še kaj?« je vprašala sestra.

Edvard se je nasmehnil in odkimal. »Malo miru, tako kot ste rekla,« je odvrnil.

Sestra je prikimala in se obrnila proti izhodu, ravno tedaj pa so se vrata odprla in vstopil je Pečnik s šopkom krizantem v roki.

»Dober dan, doktor Steiner, kako ste k…« je začel Pečnik, toda sestra ga je prekinila:

»Oprostite, gospod, obiski so konec za danes, pa tudi doktor ima za počivat,« je rekla in se postavila med obiskovalca in pacienta.

Edvard je dvignil roko in odkimal. »Je že v redu, sestra, hvala – ampak tole bo čisto kratek obisk.«

Sestra je sumničavo pogledala Pečnika in nato še Edvarda, ki ji je pomirjujoče pokimal. Nazadnje je zmajujoč z glavo odšla in zaprla vrata za seboj.

Edvard se je s hladnim pogledom obrnil k Pečniku. »Kaj bo dobrega, gospod Pečnik? Najbrž nič, ne?«



Mark je stal sredi garsonjere, roke je potiskal globoko v žepe, oči pa je imel uperjene v tla. Pred njim je stala njegova mama in iz jeznih oči so ji švigale puščice obtožb. V zraku je bilo čutiti napetost, zdelo se je, da lahko situacija zdaj zdaj eksplodira.

»Kaj je zdaj ta drama?« je naveličano vprašal Mark. »V šoli že cel junij samo brezvezne filme gledajo … ta mala in deda sta bila pa oba ful vesela, da sta se videla.«

Julija ga je posmehljivo pogledala in prikimala. »Lepo, da sta se videla, ja.«

Mark je pokimal, kot bi bilo to samoumevno. »Ja, je, ja – in ta malo in mene je pa res tudi ful skrbelo, kako je z dedijem.«

Julija je prikimala in se ob tem sarkastično nakremžila. »To sem pa zelo vesela, da tudi tebe skrbi, 'kako je z dedijem'.« Nato ga je grdo pogledala. »Doslej te pa očitno ni, glede na to, da sem pri njem v bolnici nagazila na eno baburo iz kampa in končno zvedela, da si ga ti za 24 ur pustil samega in da je očitno zato prišlo do te nesreče!«

Mark je ob teh besedah prebledel.

Dih mu je zastal v grlu in počutil se je, kot bi se začele stene garsonjere nenadoma primikati k njemu in ga stiskati. Ni vedel, kaj naj reče, le negibno je stal in strmel v Julijo, ki je zmajevala z glavo, polna nejevere. »Najprej sploh nisem mogla verjet – da je moj sin direktno odgovoren za nesrečo mojega fotra.«

Mark si je z rokami šel čez obraz, čutil je, da mu srce utripa iz trenutka v trenutek glasneje.

»A si ti popoln sociopat?« je nadaljevala Julija. »A je možno, da res vidiš samo sebe? Človeka na vozičku si pustil samega v enem bednem avtokampu! In to ne kar enega človeka, ampak lastnega starega očeta, ki te ima rajši kot vse na svetu!«

Z vsako njeno povedjo je Mark stopil korak nazaj, kot bi se izogibal udarcem, ki so v obliki besed leteli proti njemu.

»Marsikaj sem že požrla od tebe, samo nisem si pa mislila, da bo takole malo manjkalo, pa bi mi očeta ubil!« je vpila njegova mama.

Ni več zdržal občutka krivde, obrnil se je stran, njegova ramena so drhtela pod težo obtožb.

»A zdaj pa stran gledaš? Ne gre to tako – enkrat se bo treba v roke vzet in se sprijaznit s tem, da imajo naša dejanja posledice,« je nadaljevala Julija in počakala, da so se njene besede usedle. »Kam si pa sploh šel? Na kakšen žur v Ljubljano, ali kaj?«

Mark je postajal vse bolj bled, kot bi kri iztekala iz njegovega obraza. Zlomljen se je obrnil in odšel mimo Julije proti vratom.

»Kam greš? Nisva še končala!« je Julija zaklicala za njim.

A Mark ni več slišal njenih besed. Vse, kar je mogel čutiti, je bil občutek krivde, ki ga je preganjal kot senca.

*

Dino je Edvardov invalidski voziček s počasnimi koraki pripeljal v recepcijo. Voziček je bil polomljen in poškodovan, toda Hrvoje se ni zdel zaradi tega prav nič zaskrbljen. Čeprav je bilo očitno, da voziček potrebuje temeljit servis, je Hrvoje že čepel ob njem in si ga zamišljeno ogledoval ter preizkušal trdnost posameznih delov.

»Jebo te, šta ćemo s tim?« je vprašal, medtem ko je zmajeval z glavo.

Dino je ob tem le zdolgočaseno skomignil in precej nezainteresirano odgovoril: »Pa … bacimo, šta drugo?«

Hrvoje je poskušal voziček postaviti na kolesa, ob tem je napol zadovoljen prikimal, kot da je našel rešitev. »Ma ne, nešto se uvijek može napravit … znaš, kad se čovjeku ne žuri,« je dodal z optimizmom, kakršnega premorejo le tisti, ki so vajeni vse svoje težave reševati sami.

Dino se je skeptično namrdnil, vendar je svoje mnenje raje zadržal zase. Počasi in tiho, da ga stric ne bi opazil, se je umaknil iz prostora in Hrvoja pustil samega z vozičkom.

Hrvoje se je sklonil, da bi si podrobneje ogledal ogrodje vozička. »Da, da, sredit ću ja ovo, za hobi – i ako ga Edi neće više upotrebljavat, prodat ću ga … ili može da posluži za slučaj nužde … ajd, Dino, donesi mi moj alat!« je k delu poklical nečaka.

Ko mu nihče ni odgovoril, je pogledal tja, kjer je prej stal Dino, in ugotovil, da ga ni več v recepciji. »Jel moguće, da ga je ova Slovenka stvarno tolko oborila s nogu?« je nezadovoljno tleskal z jezikom. »Dino moj …« je zamrmral, zmajujoč z glavo.

Obrnil se je k vozičku in zamišljeno priprl oči, kot bi si predstavljal vse, kar je preživel voziček. »Aj, Edi, Edi, kolko su ova kolica sjebana, još dobro si prošo,« je zaključil svoj monolog in se posvetil delu.

*

Edvard je ležal na postelji, njegov obraz je bil napet, toda iz njegovih oči je sijala odločnost. Pečnik je, z nasmeškom, ki je bil vse prej kot iskren, stopil bliže in položil šopek rož na posteljo, k nogam doktorja Steinerja.

Edvard ga je gledal z zaničevanjem. »A tole ste pa kar vnaprej prinesli, kot da sem že na britofu?« je prekinil molk, njegov glas je bil prežet s sarkazmom.

Pečnik se je pokroviteljsko zahahljal in še bolj skrbno poravnal rože. »Ne, to pa res ne – čeprav baje ni bilo tako nedolžno, ne?« Njegove oči so bile polne lažne prijaznosti in zvedavosti.

A Edvard ni bil človek, ki bi ga takšna pretvarjanja zlahka omrežila. Samo zaničljivo ga je gledal, ne da bi mu odgovoril.

Pečnik je potegnil stol bliže postelji, se usedel in prekrižal roke ter noge. »Pretres možganov je bil, ne? Se pravi udarec v glavo,« je nadaljeval, ob tem pa mu je na obrazu počivala grimasa, s katero je hotel nakazati, da resnično razume resnost situacije. »No, in? Kako je kaj zdaj pri vas v glavi? A je ta pretres kaj koristil temu, da bolje razumete projekt zdravstvene reforme?« Njegove dvignjene obrvi so izdajale zaničljivo pričakovanje.

Edvardov obraz je ostal nespremenjen. Ta obisk je pričakoval.

Pečnik je naveličano nadaljeval: »A pa vi sploh veste, koliko ljudem, ki so v glavnem sami vaši prijatelji, je zelo v interesu, da vi in ta vaša komisija končno podprete našo reformo? A je res treba tako trmariti?«

Kljub bolečini v glavi se je Edvard spravil v vzravnani sedeči položaj. »Poslušajte me, Pečnik – jaz nimam prijateljev zato, da bi imeli skupne interese in bi drug drugemu rit odnašali. Če se zgodi ne vem kaj, jaz te reforme ne bom podprl, ker je slaba, in zdaj vam bom še zadnjič povedal, zakaj: jaz nimam nič proti biznisu v medicini, ampak to šele po tem, ko je medicinsko – lege artis – poskrbljeno za paciente. Ta reforma pa paciente vidi kot navaden repromaterial za čim več profita. To je proti vsem principom medicine od Hipokrata naprej, je pa edino, kar vas zanima, zato se nimamo kaj pogovarjati.« Z utrujenim vzdihom se je zleknil nazaj in prekrižal roke pod glavo, nato pa zaprl oči. »Tamle so vrata. In ne bom vam rekel nasvidenje, ker vas nočem nikoli več videti.«

Pečnik je še nekaj trenutkov ostal na stolu, a ko je videl, da Edvard ne bo več odprl oči, je vstal in brez besed zapustil sobo.



Mark je bil v svoji garsonjeri popolnoma sesut. Stal je naslonjen na steno, medtem ko je njegova mati Julija obtožujoče stala pred njim in mu onemogočala dostop do vhodnih vrat. »Mark, meni je to popolnoma nepojmljivo, da si lahko človeka na vozičku pustil samega – kaj se dogaja s tabo?« je ostro nadaljevala Julija.

Mark je le nemočno strmel vanjo.

»Kako je možno, da je nekdo, ki je imel tako vzgojo kot vsi mi, ki celo življenje živi z nami, kako je možno, da si tako popolnoma neodgovoren?« je dejala in se korak za korakom bližala sinu. Zamahnila je z rokami: »Kot da ne bi že drugače imela čisto dovolj problemov – itak največ s fotrom, na katerem visi prihodnost klinike in cele naše familije. In lih zdaj, ko ga najbolj rabim, si ga ti spravil v tako nevarnost!«

Takrat se v Marku menda nekaj prebudilo in pogled je dvignil od tal. »Kaj to zdaj ti za nekaj prijavljaš? Kašna prihodnost klinike? A je to ta glupa reforma zdravstva, ali kaj?« je vprašal, ko se je spomnil, kaj mu je povedal dedek.

Julija je odgovorila brez ovinkarjenja: »Ni važna sama reforma. Važno je to, da se foter aktivira in sodeluje in pri naši kliniki in v zdravstveni politiki, ki je zdaj na srečo taka, da nam ustreza.«

Mark je bil ob teh besedah ogorčen. »Aja? A važno je, da sodeluje? S tabo pa enimi pol kriminalci, ki jih zanima samo denar! To, da je živ in kaj misli pa kaj verjame – to pa tebe sploh ne zanima.«

Julija je prezirljivo prhnila, kot bi želela odgnati njegove besede. »Joj, Mark, seveda me zanima, kaj foter misli. Samo zanima me pa tudi, kako bo naša klinika preživela in se razvijala. To je pa zdajle v limbu, in to samo zato, ker je foter iz čistega mira prefin, da bi se šel biznis tako, kot se ga pač gre.«

Mark je s svojo obtožbo zadel naravnost v srčiko problema. »Tebi je posel bolj važen od človeka.«

Julija je skušala na hitro opraviti z njegovimi očitki: »A bi nehal dramo delat? Od tega posla živimo, ja? In foter je zdajle za posel zelo važen, ja.«

Mark je obtožujoče prikimal, njegove oči so bile prikovane na njene. »Noro – posel ti je bolj važen od življenja. Življenja lastnega očeta. Dohtarica si … in tako malo ceniš življenje.«

Julija je zdaj povsem izgubila potrpljenje. Stopila je tik pred njega in mu kazalec zarila v prsni koš. »Ti si pa res frajer, Mark. Ti imaš ksiht meni govorit o … življenju! Ti!«

Nejeverno je zmajevala z glavo in posmehljivo prhnila. »Ti si čisto ta zadnji, ki lahko meni pametuje o 'človeškem življenju'. A se razumeva?« je zaključila izzivalno.

Mark je povsem prebledel.

Njene besede so ga zadele kot nož v srce. Zlomljen jo je gledal, nato pa se brez besed prerinil mimo nje in odšel.

Julija je ostala sama. Sama s slabo vestjo in občutkom krivde, ki jo je zdaj prevzel. Z eno roko se je naslonila na steno, z drugo pa si je, živčna in nezadovoljna sama s sabo, masirala čelo.

*

Ko je Dino stopil k Lari, je ta delala za šankom. Ravno je zaključevala z naročili in urejala denar, ko je na sebi začutila njegov resni pogled.

»Nisi mi odgovorila,« je rekel Dino s trdim glasom.

Lara je poskusila ubežati vprašanju, pretvarjala se je, da ne ve, o čem govori. »Kaj?«

A Dino se ni pustil zmesti. »Što ti osječaš prema Marku?« jo je odločno vprašal.

Lara je vedela, da ne more več bežati pred resnico. Še enkrat je pogledala Dina in skomignila z rameni. »Dino, sori – ampak res ne vem. Res ne.«

Dino se je za trenutek umiril, kot bi poskušal prebaviti njene besede. Nato pa je nenadoma izbruhnil, njegov glas je bil poln razočaranja in jeze. »Dakle sve izmedju nas – bile su samo laži?«

Lara je hitro odkimala in se z žalostnim pogledom poskušala braniti: »Ej, sori, Dino, to pa ni fer! Sam dobro veš, kako nama je bilo fajn na začetku v Ljubljani. Super sva se imela … samo …« je odtavala. Z žalostjo ga je pogledala, njene roke so se dvignile v nemočno gesto. »Tu pa to ni več isto. Ne vem, vse je drugačno, ti si drugačen, jaz … jaz pa očitno tudi … sama ne vem.«

Dino jo je obtožujoče gledal, njegova jeza je kipela na površje. »E, ti možda 'sama ne veš', a meni je sasvim jasno!« je dejal, s kazalcem je pokazal nanjo, kot bi želel poudariti svojo odločnost. »Sasvim jasno.«

S tem se je obrnil in odšel, Lara pa je ostala za šankom. Njene oči so spremljale njegovo vedno manjšo podobo, nato pa je utrujeno naslonila glavo med dlani in poskušala zbrati svoje misli.



Frenk se je za trenutek obotavljal, nato pa potrkal na vrata Renatovega stanovanja. Ko mu je odprla Ines, se je v mislih preklel. Ne bi se smel pustiti prisiliti v to. »Ehm, živjo, ne …« je Frenk pozdravil ženino prijateljico.

Ines ga je prav tako gledala z nelagodjem, saj ni vedela, koliko Frenk ve o njenih sumih. »Ja, živjo. Ehm, ti najbrž Renata iščeš, ne?« je vprašala, a v njenih očeh so se iskrila še mnoga druga vprašanja.

Frenk je hitro prikimal. »Ja, normalno, ja,« je rekel in se nerodno zasmejal. »Lej, res sem kreten, da nisem prej poklical, a ne?« je rekel in jo negotovo pogledal. »Saj … je doma Renato, ne?«

Ines je resnobnega obraza počasi odkimala: »Ne.«

Frenk je spoznal, da je s svojim nenapovedanim obiskom naredil napako, a zdaj ni mogel kar izginiti. »Aha. A pa … ehm, a kaj veš, a kmalu pride?«

Ines je odkimala, stisnila je ustnice in Frenk je opazil, da zadržuje jok. »Pojma nimam – rekel je, da ob šestih pride pome v salon, pa ga ni bilo. Čakala sem ga do pol sedmih, pol pa šla, kaj sem pa hotela?«

Frenk, ki si je želel čim prej zaključiti ta pogovor in oditi domov, je premišljal, kaj storiti, potem pa dejal: »Ja pokličiva ga, a ne?«

Ines ga je kljub zaskrbljenosti pogledala izpod čela. »Joj, Frenk, veš, da sem ga že klicala, no – in to veš kolikokrat.« Končno je bruhnila v jok. »Izklopljen telefon ima!«

Ines je ihtela, Frenk pa ni vedel, kaj bi storil. Nazadnje je pristopil k njej in jo nerodno objel. »Joj, Ines, no – to pa res ni taka reč, če ma izklopljen telefon, no. Kaj pa – kaj, če se mu je samo baterija spraznila?«

Ines je med ihtenjem odkimavala. »Japajade – Renato v lajfu še nikoli ni ostal brez baterije.« Odmaknila se je od Frenka in vanj uperila kazalec. »Jaz že vem, kje je – pri tisti svoji ljubici z morja!«

Dokončno je bruhnila v neutolažljiv jok. Frenk jo je nesrečno gledal. Pojma ni imel, kako bi ji pomagal.

*

Pečnik je s kravato, ohlapno zavezano okoli vratu, sedel na kavču in se smilil samemu sebi, medtem ko je v desni roki počasi obračal kristalni kozarec z viskijem, da je ledena kocka vsake toliko udarila ob rob. Bil je razdražen, mrmral si je v brk in si z drugo roko vsake toliko podrgnil čelo, kot bi poskušal pregnati misli, ki so ga mučile.

»Mene je našel ta star blefer za zajebavat?! Mene ...!« je rekel samemu sebi, ko se ni več mogel zadrževati.

Nenadoma je zaslišal trkanje na vrata, kar ga je še dodatno razjezilo. »Ja?« je odgovoril z zelo tečnim glasom, ne da bi dvignil pogled.

Vrata so se odprla in vstopil je Renato, Pečnikov zaupni sodelavec. »Čer. Zmenjena sva bila za konec dneva,« je povedal s samozavestnim tonom, vendar je Pečnik le kislo prikimal.

»Ja, ja – a je kaj novega?« je vprašal Pečnik, Renato pa je zaprl vrata za seboj in se mu približal.

»Ne da bi jaz vedel. Pač, tako kot sva rekla, račun sem osebno prinesel,« je pojasnil Renato in mu izročil dokument.

Pečnik se je namrščil, njegov obraz je bil kot nevihtni oblak. »Račun? Račun za zavoženo akcijo! A se vam sploh sanja, kakšno sranje ste mi naredili?«

Renato je bil nad Pečnikovo reakcijo zelo neprijetno presenečen. »Prosim? Vem samo, da je Steiner dobil zelo jasno opozorilo,« je odgovoril, prepričan v svoje delo.

Pečnik je vstal, njegov obraz je bil zdaj rdeč od jeze. »A ste vi normalni, Strážar? Malo je manjkalo, pa bi se ta star stegnil, vi pa 'jasno opozorilo'. Tej vaši pizdariji jaz rečem ponesrečen atentat, ne pa opozorilo, idiot!«

Renato je bil užaljen – ni bil človek, ki bi drugim dopuščal, da tako govorijo z njim. »No, no, no, gospod Pečnik – v našem poslu so te stvari dokaj blizu. Vseh pogojev pri najboljši volji ne moremo kontrolirat, in tako je bilo tudi tu. Kako naj bi pa jaz vedel, da se bo šel spuščat po najbolj strmi klančini v kampu – brez pomoči?!«

Pečnik ga je gledal skozi priprte oči in se trudil obvladovati svojo jezo. »No, kako ste si pa vi predstavljal to 'opozorilo'?«

Renato je samozavestno odgovarjal: »Lejte, ti vozički so zelo robustni. Pričakoval sem, da bo prej ali slej nekdo opazil, da je nekaj narobe … in da jim bo kapnilo, da je to nekdo naredil namenoma … kot opozorilo. Pač ne da bi vedeli, od koga in kdo je to naredil, ne?«

Pečnik ga je zaničljivo pogledal. »Ja bravo, vi ste pričakoval, da bojo to globoko misel …« je sarkastično karikiral in s prsti naredil narekovaje. »Prebrali med vrsticami. Res prefinjeno!« Obupan je zmajal z glavo, zvrnil preostanek viskija in pogledal stran.

Renato pa je vztrajal pri svojem plačilu, prepričan, da si ga je zaslužil. »Ne vem, kaj se to greste – mogoče je bilo malo smole pri izvedbi, ampak sámo opozorilo je bilo pa zelo jasno. Ta star se je sigurno totalno usral, to je bil pa itak namen.«

Pečnik je prezirljivo premeril Renata in nazadnje le vstal. »Ja, namen je bil, samo usral se ni pa niti malo. Preden se mi spet narišete tu z računom, bo treba poslat še kakšno bolj prepričljivo 'opozorilo'.« Grdo ga je pogledal in dodal: »Adijo!«

Renato je zapustil pisarno in zaprl vrata za sabo, Pečnik pa je ostal sam s svojo jezo in frustracijami ter razmišljal o težavah, ki so ga čakale. Zunaj je že padala noč.



Vroča noč je v baru na plaži dosegla vrhunec. Glasba je odmevala po celotni obali, pijača je tekla v potokih, plesalci pa so se brezskrbno vrteli v ritmih, ki so napolnili zrak s pravo poletno energijo. Dino, ki je poskušal pozabiti na prepir z Laro, se je prepustil trenutku in z veseljem užival v družbi drugih.

S steklenico piva v roki se je zavrtel na plesišču, kjer ga je spremljala Saška. Njuni telesi sta se med plesom dotikali. Dino je deloval povsem brezskrbno in puščal svojemu telesu, da se je približevalo Saškinemu, da so se njuni dotiki vse bolj gostili.

Eden od njegovih kolegov s plavalnega tečaja je takrat pristopil do Saške in Dina ter slednjega povlekel na rob plesišča. »Ej, Dino, a tvoja bejba pa danes nič ne pride dol?« je vprašal z nasmeškom na obrazu.

Dino se je posmehnil in na videz prav zadovoljen odkimal. »'Moja' bejba?« je odgovoril, kot da bi s tem želel poudariti, da Lara zanj trenutno ni pomembna.

Saška, ki se jima je vmes že pridružila, se je ob tem zmagoslavno nasmehnila, fant pa je hitro dojel, da je z vprašanjem prestopil mejo. Z dvignjenimi rokami se je opravičil: »Sori, sori … moj bad.«

Fant se je umaknil, Dino pa je v eni sapi do dna izpraznil steklenico piva in jo odločno postavil na šank. Njegove oči so se srečale s Saškinimi, in v trenutku jo je potegnil k sebi. Njuna usta so se združila v poljubu, ki je bil poln strasti, v poletnem večeru le še toliko bolj vroče.

Saška mu je ovila roke okrog vratu, stopila na prste in mu z enako vnemo vrnila poljub. Ko so se njune ustnice ponovno ločile in sta oba lovila zrak, na katerega sta v trenutku strasti popolnoma pozabila, je Dino odločno zagrabil Saškino roko, da so njene srebrne zapestnice kar zarožljale, in jo s plesišča odpeljal v temo junijske noči.

Ko sta prišla do Dinovega šotora, njune roke niso mogle spustiti telesa drugega. Strastno sta se poljubljala, dlani pa so se jima ob tem spretno gibale drug po drugem, kot bi želele čim prej odstraniti preostala oblačila. Šotor se je napolnil s potlačenim vonjem po morju in potu. Dino se je sklonil nad Saško in jo poljubljal po telesu. Saška se mu je v celoti predajala, njen obraz je sijal od čustev, ko ga je nežno prijela za obraz in ga prisilila, da jo je pogledal v oči.

»Rada te imam,« je izrekla s popolno iskrenostjo v glasu, njene oči so bile polne ljubezni in zaupanja.

Dino se je zdrznil. Njegovo srce je zaigralo v drugačnem ritmu, a preden bi Saška lahko dodala še kakšno besedo, ji je ustnice zaprl s strastnim poljubom. Te noči ni želel zapraviti za še več pogovorov, ki se ne bi iztekli, kot bi si želel.

V šotoru sta bila sama, ločena od sveta zunaj, ki bi lahko razkril njuno skrivnost. Dino je v tem trenutku želel le to, da bi vse ostalo tako, kot je bilo – brez zapletov in brez obveznosti.

*

Lara je ležala v šotoru sredi globoke nočne tišine, ki jo je motila le oddaljena glasba iz bara, ki je prinašala spomine na brezskrbne večere. Toda njene misli so zdaj begale daleč stran od kampa Paradiso in silile k Marku, ki ji ni dal miru.

Vsak poskus, da bi zaspala, je bil neuspešen. Premetavala se je po spalni vreči, a vsak nov položaj je bil le še bolj neprijeten od prejšnjega. Misli so ji nenehno uhajale v Ljubljano. K njegovemu nasmehu, njegovemu pogledu.

Nazadnje je obupano vzdihnila in se prevalila na trebuh. Zgrabila je telefon, ki je ležal ob njej, in ga vklopila. Na zaslonu se je prikazal niz sporočil, ki sta si jih izmenjala z Markom. S tresočimi se prsti je odprla aplikacijo za klicanje in brez oklevanja pritisnila na njegovo ime.

Telefon je prislonila k ušesu, pričakovanje ji je pospešilo utrip srca. A veselje je hitro zamenjalo razočaranje, ko je ugotovila, da se Mark ne bo oglasil. Glasba iz bara je zdaj postala le še nadležno ozadje njenega razočaranja in opomin na vse, kar je nekoč bilo.

Prekinila je klic in se s treskom vrgla nazaj na hrbet. Sama nase je bila jezna, nezadovoljna s svojim nespametnim impulzom. Glasno je izdihnila in se pod težo svojih misli zvila v klobčič.

»Šit … kako sem jaz glupa! Šit, šit, šit!« je zamrmrala sama pri sebi, poskušajoč utišati misli, ki so ji begale po glavi. Sunkovito se je obrnila na bok v upanju, da bo spanec vendarle prišel.

*

Mark se je tisto noč ponovno zatekel k Nadi. Hodnik pred njenim stanovanjem je bil obsijan z mehko svetlobo uličnih svetilk, ki je prodirala skozi okno. Nada, oblečena v udobna domača oblačila, je odprla vrata in ga povabila noter. Na njenem obrazu ni bilo nobenega sledu presenečenja, saj je vedela, da Mark včasih potrebuje varen prostor, kamor se lahko zateče.

»Mislim, grozno mi je, da spet uletavam k tebi, ampak …« je začel Mark in zmajal z glavo, kot bi iskal prave besede, a jih ne mogel najti.

Nada ga je pomirila z blagim nasmehom. »Mark, ni problema, veš, da ni. A si okej, daj, kar pridi naprej, se bova pogovorila.«

Umaknila se je na stran, da je Mark vstopil. Videti je bil izmučen, kot da se že dneve bori z nevidnimi demoni.

»Sori – pa hvala! Saj veš … moja mat – mislim, ona …« je nadaljeval z glasom, ki je izražal nemoč, ob tem pa v znak brezupa še zamahnil z roko. »Ma, saj niti ne vem več, a je večji problem ona ali sem jaz.«

Nada ga je sočutno opazovala. »To sva šla že dostikrat čez. Vidva imata vsak svoje fiksacije, samo ona ima dominantno pozicijo …« mu je ponudila svoj uvid.

Mark si je pomel obraz, poskušal je zbrati moč za nadaljnje besede. »Ne bom ti dolgo moril …«

Videlo se mu je, da je skrajno negotov. Nada je toplo položila dlan na njegovo lice, njene oči so izžarevale brezpogojno podporo. »Veš, da ni problema, Mark,« je rekla, in njene besede so bile mehke in pomirjujoče.

*

V kampu Paradiso se je noč spustila že globoko, a Hrvoju Hrvatinu ni bilo namenjeno, da bi mirno spal. V recepciji je sedel na tleh, obdan z orodjem, in si ogledoval Edvardov s kolesi navzgor obrnjen voziček. Z zaskrbljenim obrazom je zrl vanj, kot bi poskušal razvozlati skrivnost, ki se je skrivala v zlomljenem ogrodju.

Bil je človek, ki je redko ostal brez besed, a tokrat je bil zmeden. Zmajeval je z glavo in se mrščil, na vozičku je bilo nekaj, kar mu ni šlo v račun. Z zlomljenim delom ogrodja v rokah si je podrobno ogledal mesto preloma. S prstom je šel po zelo ravni liniji preloma in v očeh se mu je videlo, da ga nekaj bega.

»Ovo sigurno nije se desilo samo od sebe ...« je zamrmral sam pri sebi, njegovo nezadovoljstvo pa je odmevalo v tišini noči.

Hrvoje je spustil ogrodje in se naslonil nazaj ter premleval, kdo bi bil lahko odgovoren za sabotažo. Njegove oči so bile še vedno uprte v voziček, kot bi mu ta lahko ponudil odgovor.

»Edi moj ... tko ti je ovo uradio, mamicu mu ...« je rekel z odločnim glasom, v katerem je odzvanjala obljuba, da bo storil vse, da odkrije storilca.





VSE ZA USPEH


Orel je spet razprl svoja krila


Po vroči noči je v kampu Paradiso čedalje manj gostov, se pa zato zadeve vse bolj zapletajo v Ljubljani. Je Saška na pravi poti do Dinovega srca? Kaj je Hrvoje ugotovil ob forenzični preiskavi Edvardovega vozička? Se bo Mark vendarle odprl Nadi in ji zaupal svojo temačno skrivnost? In kdo je skrivnostni moški z orlom na hrbtu?

»Poglejte, jaz nimam kaj skrivat, imam porihtane prioritete – in v poslu in privat. Oboje furajo interesi in potrebe – sposobni ljudje pa znamo to povezat z užitkom. Taki ljudje, kot sva vi pa jaz.« – Julija



Stal je na obali in pogled upiral daleč čez mirno modro gladino, a kljub idiličnemu razgledu je v Marku naraščal občutek nelagodja. V ušesih mu je vse glasneje odzvanjala tesnobna melodija in počutil se je, kakor da bi ga ovijala težka meglica, zaradi katere ni mogel jasno razmišljati.

Iz globin so se začeli proti gladini dvigovati majhni mehurčki, sprva jih je bilo le nekaj, nato pa so postajali vse pogostejši ... potem pa se je voda naenkrat razburkala, kot bi se pod gladino zgodilo nekaj strašnega. Glasen top udarec je odjeknil v njegovih ušesih, stemnilo se je in Mark je zdaj strmel v praznino pred seboj.

Ko se je tema umaknila, je pred seboj spet zagledal mirno morsko gladino, a nekaj je bilo drugače. Voda je bila rdeča, obarvana z madežem krvi, ki se je počasi širil in preplavljal še pred nekaj trenutki popolno modrino. Kri je bila kot grozljiv opomin na nekaj strašljivega in neizogibnega. Mark je stisnil pesti in poskušal pregnati podobo izpred oči, a morje, ki mu je nekoč prinašalo veselje, je zdaj naplavljalo krivdo in bolečino.

Ta nočna mora ga je znova in znova vračala v preteklost, ki se je ni mogel otresti.

Ves preznojen se je, oblečen le v boksarice in majico s kratkimi rokavi premetaval po kavču. Dihal je hitro in plitko. Ob njem je sedela Nada, ogrnjena v nočno haljo preko kratke poletne spalne srajce. Nežno je položila roko na njegovo ramo, da bi ga prebudila iz nočne more.

»Mark, v redu je! Vse je v redu – sanjalo se ti je. Mark, jaz sem – pri meni si – vse je v redu!« je pomirjajoče zašepetala in ga nežno tresla, držeč ga za obe rami. Hotela je, da se zaveda, da je na varnem, v njenem stanovanju, stran od vseh grozot, ki so ga preganjale v sanjah.

Počasi je prišel k sebi, in ko se je končno zavedel okolice, je bil njegov pogled še vedno zmeden. Sedel je in se obupano obrnil proti Nadi. »Spet … sem …« je zamomljal. Sram ga je bilo.

Nada ga je razumevajoče pogledala in prijateljsko pogladila po podlakti. Njena prisotnost je bila kot balzam za njegovo razburjeno dušo.

»Se bova vse pogovorila. Jaz bom kavo naredila, ti pa naredi par korakov, da prideš k sebi,« je rekla in vstala s kavča. Njena nočna halja je nežno zašumela. Mark je obsedel, še vedno ujet v preplet svojih čustev. Z dlanmi si je podrgnil obraz in se nesrečno zastrmel predse. Poskušal je zbrati moč, da bi se spoprijel z resničnostjo, ki ga je obdajala, a njegove misli so bile kot razburkano morje, polne krivde in obžalovanja.

*

Vzdušje v jedilnici Julijinega stanovanja je bilo napeto. Julija in Ela sta sedeli za mizo, a nista kazali pravega zanimanja za zajtrk. Ela je s sklonjeno glavo počasi mešala kosmiče, Julija pa se je zatopila v zaslon iPada pred seboj. Tišino je prekinil David, ki je vstopil z darilno vrečko v roki in poskušal vnesti nekaj živahnosti.

»Dobro jutro,« je pozdravil, a Julija je le bežno prikimala, Ela pa se je komaj opazno nasmehnila.

»Jutro …« je zamrmrala hčerka. David je začudeno opazoval njeno potlačeno razpoloženje.

»Eli, halo – kaj misliš, kaj je tole? Nisem te hotel budit včeraj, ker si že spala, ko sem prišel iz Avstrije,« je poskušal pritegniti njeno pozornost.

»A zame je?« je vprašala, ne da bi dvignila pogled.

David se je nasmehnil, iz vrečke potegnil lepo poletno obleko in se skušal pošaliti: »Ne, zame – a misliš, da mi bo pasalo?«

Julija je komaj opazno zavila z očmi, Ela pa ga je zabodeno gledala. »Zate?« je vprašala, ne da bi resnično razumela šalo.

David je opazil, da je nekaj hudo narobe. »Kaj je zdaj, a si okej? Je kaj narobe?« je vprašal z resnim glasom.

Ela ni dvignila pogleda, le na kratko je odkimala.

»Okej? Zakaj sta pa pol obe taki limoni?« je nadaljeval David, a odgovora ni bilo.

Ela je poškilila proti Juliji, ki je še vedno vztrajala v svoji brezbrižnosti. Nato se je obrnila proti Davidu, ki je zdaj že nestrpno čakal na pojasnilo.

»Mark je včeraj kar šel, potem ko sta se z mami kregala,« je končno izjavila Ela.

David je izpod čela pogledal Julijo, ki ni kazala nobene namere, da popusti. »Kaj pa je spet bilo?« je vprašal.

»Nič 'spet'! Izkazalo se je, da je fotra samega pustil v kampu in da je očitno zato prišlo do nesreče. In ko sem mu rekla, da mora kdaj za kaj prevzet odgovornost, je pa kar šel,« je Julija ohranjala svoje ostro stališče.

»Kako ga je 'samega pustil'? Zakaj?« je bil presenečen David.

»Ne vem, zakaj – in namesto, da bi mi to vsaj probal razložit, je bil samo še bolj nesramen. Mulec!« je nadaljevala Julija.

Ela je zaskrbljeno dodala: »Celo noč ga ni bilo nazaj, ati …«

David se ji je pomirjajoče nasmehnil. »Ne skrbi, glej – najbrž je šel samo h kakšnim prijateljem.«

Ela se je z nekaj več življenja zagledala vanj. »A misliš, da res?«

Julija je razdraženo pihnila. »David, pusti pri miru stvari, ki se te ne tičejo! Mark je moj sin in ga bom že sama v red spravila,« je rekla in se odpravila iz sobe, še prej pa pripomnila: »Kolikor ga poznam, bo prijokal nazaj, ko bo ostal brez denarja.«

Davida je njen zaničljivi odnos prizadel, a je poskušal ostati miren. »No daj, pojej v miru, pa te peljem v šolo potem, okej?« je predlagal hčeri.

»Ati … zakaj se mami vedno krega z vsemi, ki jo imamo radi?« je tiho vprašala Ela.

»Mami je pod ful velikim stresom zaradi službe …« je nežno odgovoril. »In včasih se ljudje raje skregamo, kot da bi si povedali, kako se zares počutimo. Sploh s tistimi, ki jih imaš rad.«

David je sedel poleg nje in jo ljubeče pogladil po rami. Ela je hvaležno naslonila glavo na njegovo roko. Obsedela sta v tišini, ki jo je spremljalo le pridušeno žvenketanje žlice v skledi kosmičev.



Lara se je zbudila že zdavnaj, a je še vedno ležala v svojem šotoru. Počutila se je prijetno domače, a z mislimi je bila daleč od spokojnosti. Na telefonu je predvajala video, ki ji je vedno znova prebudil spomine na očeta, Blaža. Še vedno ga je zelo pogrešala in ta kratki posnetek je bil kot drobec preteklosti, ki ji je bil vselej na voljo in jo je lahko vedno prestavil v neki drug svet.

Na zaslonu se je pojavila očetova podoba. Z nasmehom na obrazu je zmajal z glavo, kot bi razumel neko skrivnost, ki jo je delil le z Laro. Njegov glas je bil, kot vedno, topel in pomirjajoč.

»Točno vem, kje je kaj,« je rekel z značilnim blagim, čeprav pokroviteljskim tonom.

Larin ljubeč glas je prihajal iz ozadja posnetka: »Te že slišim: 'Kam sem dal širokokotni objektiv? Kje je manšeta? A je kdo videl kakšen vijak?'«

Blaž se je zasmejal, njegov smeh je bil kot mehka glasbena spremljava, ki je napolnila šotor z nostalgijo. Šaljivo je zamahnil proti kameri.

»Kaj je – ko vidiš dobro fotko, si tudi ti zadovoljna. Dobre fotke pa ni, če nimaš prave opreme v pravem trenutku,« je dodal z iskrico v očeh, ki je vedno našla pot do hčerinega srca.

Lara se je ob njegovih besedah zasmejala, a zdaj, v šotoru, jo je zajela otožnost. Solze so ji spolzele po licih, a jih ni obrisala. S prsti se je nežno dotaknila očetovega obraza na zaslonu, kot bi ga poskušala začutiti, kot bi ga želela obdržati še trenutek dlje. Oče ji je bil vedno v oporo. Razmišljala je o sanjah, o katerih sta se tako pogosto pogovarjala še pozno v noč.

*

Dino se je prebudil zmačkan in utrujen. Sédel je in poskušal sestaviti dogodke prejšnje noči. Pestila ga je blažja izguba spomina, nato pa se je nenadoma spomnil – sunkovito je pogledal proti Saški, ki je ležala poleg njega, in se z obema rokama prijel za glavo. Nezadovoljno je odkimal in globoko zavzdihnil.

Z brezčutnim izrazom na obrazu jo je nežno stresel za ramo. »Ej, Saška, Saška!« je tiho rekel. Odprla je oči, se mu srečno nasmehnila in se raztegnila, kot bi bila še vedno v sladkih sanjah.

»Eeeeeej, ti. Dobro jutro!« je odgovorila in se skušala stisniti k njemu.

A Dino jo je, zdaj že prebujen v resničnost, odrinil. »Ej žuri mi se!« je rekel odločno. Saška, ki še ni dojela njegovega obžalovanja, se je dvignila v sedeči položaj in se poskušala nasloniti na njegovo ramo, medtem ko je nežno drsela z rokami po njegovem telesu.

»Pa dobro, pet minut zamude ne bo nobenega ubilo, sploh si pa ti šef …« je zapeljivo šepetala.

Dino jo je zagrabil za roke in jo še enkrat, tokrat rahlo grobo, odrinil stran. »Saška, stvarno, moram na posao, ajde!« je dejal slabovoljno.

Saška se ga je oprijela okrog pasu, se z nogami ovila okoli njega in poskušala zlesti nanj, a jo je čvrsto prijel za pas in jo postavil nazaj zraven sebe. Presenečena ga je pogledala, njega pa je očitno spet nenormalno zabolela glava. S prsti desne roke si je močno stisnil nagubano čelo. »Jao, au! Šta smo to sve popili jučer, pa to nije normalno!« je zastokal.

Saška ni izgubila upanja. Nasmehnila se je in spet poskušala dobiti svoj petelinji zajtrk. »Imam jaz nekaj, kar pomaga za mačka …« je predlagala z nasmeškom.

Dino jo je poskušal ustaviti, a ob tako strašanskem mačku je bilo to nadvse težko. Res ni bil pri volji za politično korektnost. »Saška, alo! Moram na posao, a ti moraš da ideš. Sad. Odmah.« je rekel trdno in neizprosno. Saška ga je presenečeno gledala. Ni mogla verjeti, da jo je tako zavrnil.



Ko je Julija odhajala na kliniko, je v veličastni vili Steinerjevih še naprej vladalo napeto vzdušje. »Julija,« je David z vrha stopnišča poklical ženo z resnim glasom, ki pa je obenem razkrival pripadnost in skrb.

Razdraženo se je obrnila in ga ošinila s hladnim pogledom. »Daj hitro, prosim. Mudi se mi,« je odvrnila, kot da bi bil David le še ena nadloga v napornem dnevu.

David se ni pustil zmesti. »To, da nisem Markov oče, vem. Ampak jaz ga imam rad kot lastnega sina, a razumeš. Mislim, da imava z Markom odličen odnos in –«

Julija ga je takoj prekinila: »In kaj!?? Zaradi Markove neodgovornosti je malo manjkalo, pa bi foter umrl.«

David je globoko vzdihnil. »Ne verjamem, da je bil Mark direktno kriv za nesrečo, no. Sploh ne vemo še točno, kaj je zares bilo – gotovo pa Mark Edvarda ne bi pustil samega, če se ne bi zmenila ali pa bi presodil, da pač ni problema.«

Julija je nejeverno zmajala z glavo. »Ja, pa saj ti bi moral bit odvetnik! Saj ti bom kmalu še jaz verjela, da ta mali ni totalno zavozil.«

David je razumevajoče prikimal. »Glej, štekam, da si se ustrašila za fotra, čisto razumljivo. Skrbi me samo, da si zaradi te gradnje klinike pod takim pritiskom, da te dnevne stvari preveč stresirajo. Mogoče bi bilo smiselno razmisliti o tem, kaj lahko sama, za katere stvari pa bi poiskala kakšno pomoč.«

Prezirljivo ga je pogledala. »A si se hotel še kej pogovorit z mano?«

David je prijazno odvrnil: »Ne, rad bi samo, da nisi pod prevelikim stresom zaradi preveč obremenje…«

Ustavila ga je z dvignjeno roko. »Nisem. Deset let jaz vodim kliniko in ta gradnja je naraven projekt rasti. Moj projekt, in ga imam popolnoma pod kontrolo.«

»Ne vem, a je glih 'pod kontrolo', če imaš totalno podrte odnose v familiji?« je podvomil.

»David, prosim, ne se vtikat v moje posle, ki so čisto en drug red velikosti kot tiste tvoje tipkarije po računalniku,« je zaničljivo pribila.

David je bil sicer na robu tega, da ji nekaj sikne v odgovor, a je samo odmahnil z roko, preveč razočaran, da bi nadaljeval prepir. Julija je odkorakala iz hiše, prepričana o svoji zmagi, on pa je na vrhu stopnic le zmajeval z glavo. Ne samo, da mu je med zajtrkom brez milosti oponesla, da ni Markov oče, ampak je zdaj dodatno ranila njegov ponos z opazkami o njegovem programerskem delu. Kot že tolikokrat ...

*

Nadina kuhinja je prijetno zadišala po sveže kuhani kavi, a vzdušje je bilo težko in napeto. Marka je razjedala krivda, njegov obraz je bil bled, oči so izražale utrujenost in obup. Spet ga je bremenila teža greha, ki ga je storil pred leti in na katerega nikakor ni bilo mogoče pozabiti.

»Spijem kavo pa grem,« je rekel, ko je sedel za kuhinjski pult. »Ful si mi uslugo naredila … Glej, saj štekam, da ni kul, da zmeraj k tebi prijokam, ko imam frko.«

»Mislim, 'prijokaš' – saj mi nisi ničesar povedal,« se mu je zazrla globoko v oči. »In če mi nič ne poveš, ti tudi pomagati ne morem.«

Mark je skomignil, kot da bi hotel odgnati težo besed. »Saj je brez veze.«

»Ne, Mark, ni: če bežiš od problemov, jih ne moreš rešit,« je rekla sočutno, a njen pogled je bil odločen. »Veš, da bi ti rada pomagala …«

Brezvoljno se je sesedel ob pultu, kot da ga je življenje dokončno porazilo. »Ne vem, če lih bežim od problemov ... Predvsem jih zmeraj na novo delam.«

Nekaj sekund ga je ocenjujoče opazovala, potem pa prodorno vprašala: »A si se spet z mami skregal?«

Mark je mirno odkimal. »Niti ne – ker v bistvu ima prav. Res sem nič od niča, ena velika 'nula', ki dela same štale in potem za to ne prevzame odgovornosti.«

Nada se je namrščila, nato se je nagnila k njemu. Njene besede so bile mehke, a odločne: »Ne smeš tega govorit – tudi misliti ne smeš tega. Vsi delamo napake – iz raznoraznih razlogov.«

»Ja, 'vsi delamo napake',« se je posmehnil. »Samo jaz jih delam nenormalno veliko, in to ogromne.«

Nada je potrpežljivo odkimala. »Ne, to je predvsem stvar tvoje samopodobe, ki se je zaciklala v en začarani krog negativnosti. Ti od ene napake, ki bi se vsakemu lahko zgodila, preskočiš direkt v prepričanost, da si slab človek.«

Mračno je odkimal. »Nič ne preskočim – če bi kam 'preskočil', bi kaj spremenil. Jaz pa samo večje sranje naredim …«

Nada se ni predala, poskušala je z dejstvi. »Zakaj večje sranje? Tvoj stari oče je v redu. In rekel si, da tudi on sam ne krivi tebe …«

Padel ji je v besedo: »Ne gre toliko za deda … so še druge stvari …«

Začudeno ga je pogledala, Mark pa je odkimal in zakopal obraz v dlani. Krivda ga je nevzdržno razjedala, a svojih skrivnosti ni mogel razkriti.

Lara se je dokončno prebudila in se s toaletno torbico pod roko napotila na stranišče. Zdaj je bila kar dobre volje, a njeno razpoloženje se je takoj pokvarilo. Zagledala je Saško, ki je prihajala proti njej, in to iz smeri Dinovega šotora. Še vedno je bila razmršena in nenaličena, a ob Lari se je počutila fenomenalno samozavestno. S pretirano sladkim nasmehom je veselo dvignila roko v pozdrav.

»Ej, Lari, čao!« jo je ogovorila.

Lara ni bila razpoložena. Z glavo ji je hitro pokimala v pozdrav, češ: Živjo in adijo. A Saška se ni dala kar tako. Želela si je uživati v svoji zmagi.

»Zakaj pa tako kisla? A si slabo spala?« jo je izzvala.

Lari res ni bilo do pogovora, a se je preprosto morala ustaviti. »Ne, super sem spala, ful dobro, samo …« z glavo je pomignila v drugo smer, »… moram se it zrihtat, pa delat, tako da …«

Že je naredila korak naprej, ampak Saška je bila nepopustljivo vztrajna v svoji klepetavosti. »Blagor, ti si vsaj kaj spala …« je raztegovala besede in teatralno zazehala, »… ker jaz pa nisem, like, skoraj nič …«

Lara jo je opazovala zmedeno, kot bi hotela reči: Okej, in?

»Ma ja, res smo se ga dobro včeraj, veš, čisto hud žur je bil, škoda, da nisi prišla …« je pomenljivo nadaljevala Saška kot dekle z dobrim načrtom. »… marsikaj se je dogajalo. In zame je potem trajalo še celo noč …«

Lara je pokimala z neizrazitim nasmeškom na obrazu. Ni še točno vedela, kam pes taco moli. »Oookej, super, fajn zate. Lepo bodi, se vidimo,« je rekla in končno ji je uspelo oditi naprej.

A Saška še ni dosegla svojega, zato je vprašala: »Ej, daj mi nekaj povej.«

Lara se je obrnila, očitno nejevoljna: »Ja?«

»A se tebi tudi zdi, da so Hrvati čisto drugačni ljubimci? Tako, bolj … nežni pa to? Pa tudi, zdi se mi, kot da se sploh ne bojijo samozavestnih pa energičnih žensk, tako kot kakšni naši.«

Lari je končno kapnilo. Nevajena takšnih igric ni mogla skriti prizadetosti. Saškine besede so jo očitno zabolele. Stisnila je ustnice in skomignila. Nekaj časa je še gledala Saško in njen zmagoslavni nasmešek, potem pa pokimala, se obrnila in brez besed odšla.

*

V pisarno je Pečnik vstopil brez trkanja, tako odločno, da se je Julija zdrznila. Šokirano je vstala izza svoje mize in poskušala ohraniti nekaj dostojanstva. »Ja? Dobro jutro!« je rekla.

Pečnik ni skrival izrazito slabe volje. »Ne vem – mogoče za vas? Zame pa ni čisto tako dobro – se pa rad držim poslovnega bontona in pridem osebno povedat človeku, da prekinjam posel,« je rekel z neprikrito jezo, kot bi bil del poslovnega bontona tudi nenapovedan vdor v pisarno.

Če je bila Julija prej še razdražena, se je zdaj prestrašila: »Kako – prekinjate? Kaj prekinjate? Saj še začeli zares nismo.«

Prikimal je, a ne v znak sočutja. »Bravo! – še začeli nismo.« Namrščil se je in odkimal. »In to zato, ker vi niste opravili svojega dela. Vaš oče je kvečjemu samo še bolj zadrt v tem svojem nesmiselnem vztrajanju, da ne bo podprl naše reforme.«

Julija je stopila korak bliže in ga skušala pomiriti. »Ne – to je en nesporazum! Pa saj sami veste, da je imel nesrečo, pretres možganov.« Z roko je pokazala proti kavču, v upanju, da ji ga bo uspelo prepričati. »Dajte se usest, da vam razložim – prosim! Par dni, največ en teden, pa se mu bojo stvari v glavi spet lepo skupaj sestavile … boste videli, vam garantiram!«

Pečnik je ostal neomajen in se ni niti premaknil, kaj šele, da bi se usedel »A veste, kaj ste vi meni že vse garantirala?« je dejal sarkastično. »Jaz sem pa že mislil, da beseda direktorice ene take močne družinske klinike nekaj velja.« Odkimal je, da bi podkrepil svoje razočaranje. »Vi imate na svojega fotra lih ene toliko vpliva kot jaz na vreme.« S palcem in kazalcem je oblikoval ničlo. »Nula!«

Obrnil se je proti vratom. »Aja … Očitno bomo morali zadevo s tem vašim trmastim fotrom izpeljati sami, ker vi tega ali nočete ali pa ne znate.«

Preden je iz pisarne odkorakal tako naglo, kot je vanjo vstopil, je še dodal: »Zelo sem razočaran, zelo!«

Julija ni imela odgovora. V nemoči in jezi je lahko le stisnila pesti. Zadeve so ji uhajale iz rok in tega ni bila vajena.



Hrvoje se je v recepciji zatopil v preučevanje Edvardovega vozička. Večino orodja je že pospravil v kovček, a voziček je bil še vedno razstavljen. Zaskrbljenega obraza je z očmi napeto švigal od enega elementa vozička do drugega in skušal razvozlati zapleteno uganko. Občasno se je nagnil naprej, da bi si sumljive zadeve ogledal natančneje.

Nenadoma so se sunkovito odprla vrata. V stopil je Dino, vidno utrujen po nočnem veseljačenju in slabe volje zaradi novega problema s Saško. Z namrščenim čelom je nehote izdajal, da ni bil v najboljši formi za ukvarjanje z dodatnimi skrbmi. Ko je videl, da je Hrvoje še vedno zatopljen v voziček, je nejevoljno zavzdihnil.

»Dobro jutro,« je pozdravil. Stric je le mimogrede pokimal, ne da bi dvignil pogled z vozička.

»Da ponesem sve ovo sranje do kontejnera? U kojeg zapravo ide to? Dobro, za plastiku znam, a guma i željezo?« je nepotrpežljivo vprašal, upajoč, da bo Hrvoje končno prisluhnil.

Ni dobil odgovora in Dinu je prekipelo: »Halo, Hrvoje? Šta ti je? Ti stvarno misliš, da se iz ovog slupanog željeza može još nešto napravit?«

Hrvoje ga je pogledal, kot da se je šele zdaj prebudil iz nekih vzporednih sanj. »Meni je ovo strašno čudno – izgleda mi, ko da su kočnice slupane. Namjerno,« je dejal in se zaskrbljeno namrščil.

Dino je zavzdihnil in zavil z očmi. Ni mu bilo do ukvarjanja s problemi drugih, zato je poskušal Hrvoja prepričati, da to sploh ni problem: »Ma nemoj – namjerno da bi neko sjebo kolica ovom doktoru? Daj oladi …«

A Hrvoje ga ni poslušal. Spet se je zagledal v voziček, počepnil k zavoram in si jih ogledoval od blizu, kot bi skušal razkriti skrivnost, ki se je skrivala v njih. Njegova trmasta zagnanost je bila očitna, in čeprav se je morda zdelo, da pretirava, je v njegovem pogledu tlela iskrica resnične zaskrbljenosti.

*

Bolnišnično sobo je napolnjevala jutranja svetloba. Edvard je zajtrkoval v postelji in prisrčno kramljal z medicinsko sestro, ki si je dala opravka z zračenjem.

»Danes ste pa že zgodaj zelo dobre volje, doktor Steiner,« se je smejala, ko je opazila njegov navihan izraz.

»Ja, kaj pa naj? Dohtar v bolnici je približno tako, kot če vam sam vinar vino toči: živa reklama. Vinar na vse pretege hvali svoje vino, dohtar mora pa čim prej ozdravet.«

Sestra je poznavalsko pokimala: »Se pravi, dobro blago se samo hvali?«

»Točno to! Dohtar ne more biti navaden pacient.« Edvard je pomenljivo pogledal sestro, ki je zdaj zelo resno odkimala.

»Ne, ne, to pa ne! Me vse delamo samo po navodilih zdravnikov,« je rekla.

Edvard je dvignil roke v znak predaje. »Joj, pardon – sem mislil, da govoriva o strokovnih zadevah, ne o sindikalnih.«

»No, če hočete, da se to pogovoriva, si bom pa enkrat en dan dopusta vzela. Lepo bodite – se vidiva,« je rekla, ko je zaprla okno in odšla.

Edvard ji je pomahal s polnimi usti, in ko je naredil požirek čaja, je na nočni omarici zazvonil telefon. Sprva se je namrdnil, a ko je zagledal, kdo ga kliče, se je nasmehnil. Vklopil je zvočnik in telefon položil na pladenj pred seboj.

»Ja, živjo, Hrvoje! Kaj pa ti že tako zgodaj pokonci?« je vprašal z nasmehom.

»Dobro jutro, prijatelju – jebi ga, meni će bit vikend tek u desetom mjesecu.«

Edvard je prikimal, še vedno nasmejan. »Ja, ampak ima pa zato tvoj vikend cirka dvesto petdeset dni. Reci, kaj lahko naredim zate?«

Po nekaj trenutkih oklevanja je Hrvoje nadaljeval: »Za mene isto ko i za sebe: čuvaj se!«

Edvard je začudeno privzdignil obrvi. »Kaj točno imaš s tem v mislih?«

»Pa baš to što ti kažem: čuvaj se i zbog sebe i da meni ostaje drag prijatelj,« je nadaljeval Hrvoje.

Edvard ga je razumevajoče poslušal in ga želel pomiriti. »Ja, ja, to pa! Sem že skoraj v redu, veš, samo še na opazovanju, največ en teden, pa sem spet dol.«

Vendar je Hrvoje spregovoril z bistveno drugačnim glasom. »Super, ali meni je na umu nešto drugo: ova tvoja nesreča, Edi, nije bila slučaj ili izazivanje sreće.«

Edvard se je še bolj začudil. »Kako to misliš?«

»E, ovako prijatelju: pregledao sam tvoja kolica i skoro sam siguran, da ti je neko namjerno pokvario kočnice,« je pojasnil Hrvoje.

Hrvoje in Edvard pa nista bila čisto sama. Tik pred bolnišnico je Renato Stražar v svojem avtu, z mobilno bazo prek prisluškovalne aplikacije, nameščene na Edvardov telefon, napeto poslušal njun pogovor.

»A si siguren?« je vprašal Edvard, njegov glas je prihajal od nekod iz daljave.

»Pregledao sam kolica i nema šanse da bi se to desilo samo od sebe,« je odločno odgovoril Hrvoje.

Renato se je namrščil in slabe volje zmajal z glavo. Vse skupaj je bilo bolj zapleteno, kot si je sprva mislil. Informacije, ki jih je zbiral, so se počasi sestavljale v sliko, ki je razkrivala več, kot je pričakoval. A še vedno ni imel vseh koščkov sestavljanke. To ga je jezilo do te mere, da je bil pripravljen narediti vse, kar je potrebno, da bi jih našel.



Mark je izpraznil skodelico kave do dna in resno pogledal Nado. »Najbrž imaš kaj pametnejšega za delat, kot da tule sediš z mano, ne?«

Nada mu je odgovorila s preprosto resnico: »Če se ne pogovarjava o tvojih problemih, potem ja, imam. Samo o tem se itak morava pogovoriti in ne vem, zakaj se ne bi zdaj?«

Odkimal je, a ni vstal. Kot prikovan je obsedel za mizo.

»Sam veš, da dokler te travme ne predelaš, ne bo šla stran – samo nove se ti bodo kopičile.« ga je mirno spodbujala

»Mah, ne vem. Tudi če se cel lajf pogovarjava, tega, kar sem naredil, ne morem izbrisat,« je rekel in se posmehnil, kot da si želi razbiti napetost. »Ker – kaj bi ti rada, da 'predelam'? A lahko par celic spomina vzamem iz možganov pa tega kar naenkrat ne bo več ali kaj?«

Nada ga je potrpežljivo gledala. Vedela je, da je proces, skozi katerega gre, dolg in zahteven. »Saj sva se že veliko pogovarjala. Dobro veš, da to ne gre tako,« je rekla, ko je Mark prekrižal roke za glavo in jo naslonil nazaj, zatopljen v razmišljanje.

Mark je zbral pogum, da je spregovoril: »Premislit moram, kako začet.«

Nada je ostala popolnoma mirna, pripravljena, da mu prisluhne, ne da bi ga prekinjala ali silila. »Zaupnost je stoprocentna, ne?« je vprašal Mark, še vedno nekoliko v zadregi.

»Absolutna. Nič ne gre iz te sobe,« je prikimala Nada in ga spodbujala k iskrenosti.

»Ti boš edina, ki bo to vedela – poleg moje matke,« je dejal Mark, ko je iskal prave besede.

Nada ga je mirila: »Ne gre za to, kaj jaz vem. Jaz samo tebi pomagam težavo videti iz drugega zornega kota, z malo razdalje. In ko ne bo več tako totalno boleče osebna, jo šele lahko začneš reševati.«

Mark je negotovo prikimal. Še vedno ni umaknil oči od njenih. Nada mu je nežno pomagala: »Včasih je najlažje, da mi najprej samo poveš vse po vrsti, tako, kot se je zgodilo.«

»Ja, kul,« je prikimal Mark in končno začel: »No, te moje môre poznaš.«

»Ja, voda, nemoč v vodi, pod vodo, utapljanje, tudi kri,« je monotono naštevala Nada.

Mark se je z zaprtimi očmi spačil, ko je samo pomislil na svoje duševne bolečine, potem pa prikimal, pripravljen, da končno razkrije skrivnost. V tistem trenutku pa je zazvonil njegov telefon. Nada je stisnila ustnice, zaskrbljena, da bo trenutek minil.

»Samo ugasni ga,« je rekla mirno.

»Moram pogledat – kaj, če je deda?« je rekel zaskrbljeno in že vlekel telefon iz žepa.

»Pa saj veš, da je v redu,« ga je poskušala pomiriti.

Toda Mark je že pobegnil v telefonski pogovor: »Ej, čao, deda, kako si?«

Nada se je premagana žalostno nasmehnila in namrgodena odkimala, vendar je razumela, da Mark preprosto potrebuje čas.

*

Dino je pred recepcijo slabe volje zlagal dele polomljenega Edvardovega vozička. »Mogo bi Mark doć pokupit ovo sranje, ako je od takve važnosti za ove Steinere,« je siknil in zavil z očmi. »Propast će Steineri sigurno, ako kupe novi!«

Hrvoje, ki je sedel za mizo in pregledoval papirje iz odprtega fascikla, ga je grdo pogledal. »Brini se ti za svoja posla … i da na pošti šalješ najhitnijom dostavom!« mu je zabrusil.

Dino je nejevoljno zmajal z glavo. »Pa kolko će to tek koštat?« je vprašal.

»Pa šta to tebe boli briga? Edi plača,« ga je stric hitro utišal.

Dino je zdaj sikal le še samemu sebi. »Koji kreten, jebo te – ko pitbul: kad nešto uhvati, neće pustit pa i kad ga zamalo ubilo …«

Utišalo ga je šele vljudno trkanje na vrata. Ko so se previdno odprla, je vstopila Lara. »Dober dan, gospod Hrvoje,« je pozdravila in pri tem Dina popolnoma ignorirala. »Prišla sem preverit, če je vse okej glede najinega dogovora za danes.«

Hrvoje je za trenutek pomislil. Dino jo je le zabodeno gledal. Lara se je vedla, kot da ga ni, in govorila samo s Hrvojem.

»Že ko smo se zmenili, da bom delala pri vas, sem prosila, da bi bila danes popoldne frej,« je pojasnila.

Hrvoje ji je prijazno prikimal. »E, da, da – sječam se nešto …«

»Ja – imam ene stvari v Ljubljani, bom pa zih do jutri zjutraj že nazaj,« je nadaljevala Lara.

»Da, da – ni nema neke gužve još. Ne trebaš žurit natrag,« je potrdil Hrvoje.

»Super, hvala! Se vidiva potem jutri, adijo!« je rekla, a še preden je lahko izstopila, jo je prestregel razdraženi Dino.

»'Stvarí u Ljubljani', a? Mark crta, i eto, telefon nije više dovoljan.«

Lara si je vzela čas in ga tokrat, resnično prizadeta, zaničljivo premerila. »Saj ne vem, zakaj sem mislila, da tega mogoče ne boš pozabil. Ti kao ne veš, zakaj grem v Ljubljano, ne?«

Dino se je posmehnil, a samozavestni ton je bil zdaj nekoliko omajan. »Valjda jer Mark ne zna napunit bateriju na telefonu.«

»Ne, Dino – pred dnevi si mi celo še ti obljubil, da me boš peljal. Zato grem, ker je danes obletnica smrti mojega očeta,« je hladno rekla.

Dino je bil v hipu še bolj osramočen, kot je bil že prej. Zamočil je na celi črti in povesil pogled. Lara je odšla dostojanstveno, ne da bi ga še enkrat pogledala.

Julijini koraki so glasno odmevali po sterilnem hodniku Steinerjeve klinike. Pečnik je bil že skoraj zunaj. Njegova postava je bila trdna, a njegovi koraki počasni, kot da bi ga vendarle nekaj obremenjevalo.

»Gospod Pečnik, samo malo! Prosim, samo malo,« je zaklicala Julija, njen glas je zvenel skoraj obupano.

Vendarle se je ustavil. »A nimate pametnejšega dela, kot da se ponižujete pred mano?« je vprašal naveličano.

Julija se je skušala zbrati s skrajnimi močmi. »Vem, da vas jezi to, kar se gre moj foter. Verjemite, da mene tudi – vsaj toliko kot vas. Ampak …« je začela.

Pečnik je priprl oči, kot bi se trudil razumeti, kaj sledi.

»Ampak veste pa, koliko sem jaz motivirana, da moj foter izrazi pozitivno stališče te svoje blesave komisije,« je nadaljevala Julija čedalje bolj prepričljivo.

»Doslej ni bilo videt, da bi se bila pripravljena kaj zelo potrudit,« je odmahnil.

Nadaljevala je z vso resnostjo. »Glejte, zato, ker sem racionalna oseba. In sem računala, da bo tako razmišljal tudi moj foter, ki je doslej večinoma tudi zelo … racionalno delal stvari okoli te naše klinike.«

Pečnik je prikimal. Zdaj je deloval nekoliko bolj potrpežljivo. »Dajmo, dajmo!« je rekel, kot bi jo spodbujal, naj nadaljuje.

»Jaz ne vem, a so to leta ali kaj je, da je zdaj pa iz čistega miru tako trmast in predvsem – neracionalen,« je potožila s skoraj nejevernim glasom . »To ni on, kakršen je bil še pred par meseci. Moj predlog je, da mi dajte malo časa, da jaz probam s fotrom uredit zlepa. Prepričana sem, da je to še zmeraj mogoče.«

Ocenjujoče jo je premeril in dvignil obrvi. »Prepričajte me,« je dejal, njegov glas je bil zdaj bolj zainteresiran.

Julija se mu je skrivnostno nasmehnila in si popravila lase. »Zelo dobro veste, koliko sem motivirana. In veste tudi to, da bom naredila vse, da to speljem,« je rekla z znova pridobljeno odločnostjo.

Pečnik je priprl oči. »Vse? To je pa veliko,« je dejal radovedno.

Julija je počasi prikimala. »Ja, je. Zato, ker od tega veliko pričakujem,« je dejala in z glavo pokazala daleč v drugo smer, proti vratom svoje pisarne. »Stopiva nazaj, da se v miru pomeniva, kako bomo rešili to zadevo.«

Z nedoločljivim izrazom se je odkrito zagledal naravnost v njen dekolte. Kar nekaj časa si jo je ogledoval, tako da je Juliji postalo malce neprijetno. A ko je dvignil pogled, se je zapeljivo nasmehnila.

*

Renato je še vedno vohljal pred bolnišnico. Potuhnjen v avtu je opazoval vhod, s telefonom v roki pripravljen, da vsak čas pokliče Pečnika, a je z zamišljenim obrazom oklevaje tehtal posledice morebitnega klica.

Nenadoma je nekaj pritegnilo njegovo pozornost: skozi glavni vhod bolnišnice sta izstopila Mark in Edvard. Steiner starejši se je s potovalko v naročju usedel na voziček in Mark ga je potisnil do vrat avtomobila, parkiranega v bližini. Renato je pozorno opazoval vsak njun gib. Vnuk je Edvardu pomagal v avto, nato pa pospravil voziček in potovalko. Medtem sta si izmenjala nekaj besed.

»A si ti res zih, da je pametno, da greš tako hitro iz bolnice? Primarij te je gledal, kot da si na glavo padel …« je Mark vprašal rahlo zaskrbljeno.

Edvard se je za trenutek zamišljeno zazrl v Marka, kot bi o nečem razmišljal, nato pa je na hitro brezbrižno zamahnil z roko. »Raje sem doma kot v bolnici. In itak sem dohtar in čisto dobro vem, kaj mi je in kaj imam za delat.«

Mark se je prijateljsko namuznil. »To, da ti sam najbolje veš, to pa tudi jaz vem.«

*

Laro je pred šotorom pričakal Dino skesanega obraza. A Lara, ki je želela le oditi, se ni ustavila. Na rame si je oprtala nahrbtnik in ga vprašujoče pogledala, a brez namena, da se z njim ukvarja.

»Ovaj, molim, oprosti mi – stvarno sam bio kreten,« je začel s tihim glasom, a odkrito. Prikimala je in nadaljevala svojo pot.

»Ej, čekaj – dogovorio sam se sa Hrvojem da te ja vozim autom. Ionako za Hrvoja trebam nešto slat u Ljubljanu … a ovaku mogu i autom odvest,« je nadaljeval v upanju, da jo bo prepričal, naj ostane še malo.

Lara se je ustavila in počasi odkimala. »Hvala, ampak … hvala, ne,« je odgovorila mirno, a odločno, in naredila še nekaj korakov.

»Pa nećeš valjda tamo-vamo autobusom, kad možeš autom?« je vztrajal Dino.

Lara se je vendarle ustavila. Nadela si je potrpežljiv izraz in globoko vdihnila. »Avtobus je čisto kul. Tole …« nekaj časa je iskala prave besede, »tole med nama pa … glej, bodiva realna: bilo je najs, zdaj pa ni več in dajva raje reči konec, kot da se oba nekaj matrava.«

Dinu se je zazdelo, da je med vrsticami povedala še nekaj več, ocenjeval je njen izraz na obrazu in odklonilno držo, a ni našel odgovorov. »Stani malo – jel ti to meni govoriš, da se možda ni nećeš vratit sutra?«

Lara je skomignila, kretnja je bila jasna: mislila je točno to. »Ne vem, Dino – ampak ja, tudi zato grem z busom, da bom imela cajt razmišljat … ker … takole, kot je bilo zadnjih par dni, to res nima nobenega smisla,« je rekla z vso resnostjo in nekaj časa čakala na odgovor.

A Dino je bil nemočen in ni našel besed. Lara se mu je žalostno nasmehnila, nato pa odločno krenila proti avtobusni postaji.

Dino je naredil nekaj korakov za njo, preden si je premislil. Ustavil se je in zaklical z upanja polnim glasom: »Da znaš – čekat ću te! I sretan ti put!«

Frenk je v mesariji pripravljal vse za nov delovni dan, Meri pa se je na drugi strani pulta pogovarjala po telefonu in ob tem teatralno opletala z rokama. »Too much, res!« je zgroženo zavpila v telefon, za nekaj časa utihnila in zbrano poslušala, potem pa zaključila: »Ja, bejbi, drži se, okej? Se slišiva potem, čao!«

Frenk jo je pogledal z vprašujočim izrazom na obrazu. Meri se ni trudila prikriti ogorčenja.

»No, to me pa res zanima, kako boš zdaj zagovarjal Renatota?« je začela.

»Kaj pa je spet naredil?« je vprašal Frenk, utrujen od nenehnih ženinih očitkov.

Grdo ga je pogledala. »Evo, že v tvojem načinu govorjenja je ena sigurnost, kot da Renato pa ne more nič narobe naredit,« je rekla prepričana v svoje sume. »Zakaj morate dedci zmeraj tako totalno skupaj držat, ne glede na vse?«

Zadnje, česar si je Frenk želel v službi, je bil prepir z ženo. »A mi češ povedat, kaj je sploh bilo?« je poskušal mirno.

Prekrižala je roke, bojevito potisnila brado naprej in izrekla dejstvo, kot da je obtožba: »Celo noč ni domov prišel.«

Frenk se je zamislil. To res ni bila nedolžna stvar. »In kje je zdaj?«

»Še zmeraj ga ni. Ines ga doma čaka,« je odgovorila.

Z obema rokama se je naslonil na pult in zmajeval z glavo. »In nič se ji ni javil?«

Meri je počasi odkimala. »Nič.«

Frenk ni imel kaj reči in Meri je zadovoljno triumfirala. »Jaz pa Ines misliva, de je pri ljubici. Tisti ta novi z morja, ki zdaj ni več na morju.«

»Ma, ni tak Renato, no!« je bil prepričan Frenk.

»Ti nisi tak – za Renatota pa vidiš, kako je,« je zarotniško nadaljevala Meri in smiselno povezala koščke v sestavljanko. »Pomisli malo: Renato na morju, baba pride. Baba gre z morja, Renato za njo. Halo? Kaj bi še rad?«

Iz ljubega miru je skomignil, češ da je mogoče vse res. Meri ga je prefrigano pogledala. »Baba je na srečo neka samostojna kulturnica in tako sem našla njen naslov v biznis imeniku – jaz grem zdaj pred njeno bajto pogledat, če je Renato še tam.«

Zaskrbljeno je odkimal. »Joj, ne, no, ljubi! Tudi če je vse to res, ne se ti v to tako mešat, lahko še po tebi kaj prileti.«

»Ne, pa saj ji ne bom v bajto vpadla, samo malo bom okoli pogledala, če kje vidim njegov avto,« je suvereno razložila načrt.

Frenk je nezadovoljno zmajeval z glavo. »To res ni pametno, no. Veš, da Renato obvlada te varnostne zajebancije, pa da ne boš ti še kje na kakšni kameri. Potem te pa baba lahko še prijavi policiji, da jo zalezuješ.«

Meri se je namrščila. Tokrat je moža poslušala. »Ja, jebemumast, žal – to imaš, imaš prav, ja.«

Nesrečno se je zagledala v Frenka. Zavladala je neprijetna tišina, a odrešilo ju je zvonjenje Merijinega telefona.

»Saška je!« se je iskreno razveselila hčerinega klica in jo dala na zvočnik. »Živjo, ljubica! Pri atiju v mesariji sem, pa sem te kar na zvočnik dala.«

»Žijo, mami, ati! A sta kul?« je Saška zažvrgolela v telefon.

»Žijo, ta mala! Saj mi ne delaš kakšnega sranja po kampu, a ne?« je vprašal Frenk.

Meri ga je grdo pogledala: »Joj, Frenk – zelo odgovorna je in čisto po meni, hvala bogu!«

»Ej, mami, zate imam pa eno novico – ni pa za atija, tako da ugasni zvočnik!« je rekla Saška z resnim glasom, kot da gre za državno skrivnost.

»Niti slučajno – očitno nekaj skrivaš …« je strogo nasprotoval Frenk. Meri ga je prestrelila s pogledom.

»Ni problema, ati! Mami, veš kaj, ne vem, kateri faktor kreme bi za obraz pa katerega za telo ...« je začela Saška. Dosegla je svoje. Frenka so take zadeve res dolgočasile in odhitel je v ozadje mesarije pripravit jagnječje polovice.

»Bravo, bejbi – ga že ni!« je zadovoljno zašepetala Meri in izklopila zvočnik.

*

V Edvardovem stanovanju je bilo vse mirno. Mark je pomagal dedu sesti na udoben kavč. Oba sta bila utrujena, a Mark je želel poskrbeti, da bo imel Edvard vse, kar potrebuje.

»A si ti zih, da je bilo pametno, da si šel tako hitro iz bolnice?« je zaskrbljeno vprašal Mark in nalil dedu kozarec vode. Edvard ga je začudeno pogledal, kot da ne razume, zakaj bi Mark še vedno dvomil o njegovi odločitvi.

»Ja, seveda sem. Zakaj ne bi bilo?« je odgovoril mirno.

Mark je skomignil z rameni, še vedno zaskrbljen. »Ne vem … tako si … vase potegnjen. Celo pot nisi nič rekel, zdaj pa tudi skozi samo nekaj melješ v glavi,« je nadaljeval in dodal z mehkejšim glasom: »A počutiš se drugače v redu?«

Edvard je resno prikimal, potem pa se je vendarle razvedril. »Ja, zelo v redu,« je rekel in se nasmehnil. »In res ne bi šel iz bolnice, če ne bi bil prepričan, da lahko grem.«

»Okej – kaj te pa potem matra?« je vztrajal Mark. Sumil je, da nekaj ni v redu.

Edvard se je zamišljeno zagledal v Marka, nato pa se je nasmehnil, da bi ga čim bolj pomiril. »Oprosti, ampak to niso tvoji problemi, nima smisla, da bi te obremenjeval z njimi. Moram pa nujno govorit z Julijo,« je rekel. »A bi lahko skočil dol pogledat, a je že doma?«

Mark se je skremžil in umaknil pogled. Ni mu bilo do srečanja z materjo. »A je ne bi raje kar ti poklical?«

Tudi Edvardu je bilo nekoliko nelagodno. »Ja, lahko bi, samo ne bi rad, da izgleda, kot da jo sprehajam po telefonu. Ti jo pa lahko prijazno vprašaš, ali ima čas, in da bom vesel pa tako naprej, ne?« je predlagal.

Mark je bil očitno nejevoljen. »Mislim, težko, no.«

»Zakaj?« je radovedno vprašal Edvard.

»Jah, včeraj sva se spet na polno počila. Mislim, res na polno,« je pojasnil Mark in namrščen pogledal stran.

Edvard je utrujeno zavzdihnil. »Kaj je bilo spet?« je vprašal zaskrbljeno.



Julija pa ni bila doma. V pisarni se je s Pečnikom, ki je zdaj udobno sedel na kavču, preizkušala v igri moči in zapeljevanja. Julija je vedela, da Pečnik ocenjuje, koliko je pripravljena storiti za posel, in pripravljena je bila uporabiti vse svoje čare, da bi ga prepričala.

»Moram vam povedat, da ena stara navada od mojega fotra pa ni slaba,« je rekla in pomenljivo pogledala proti omari. »V tole omaro je dal vgradit vinski hladilnik.«

Pečnik, ki ga je redko kaj presenetilo, je tokrat privzdignil obrvi. Julija je ob njegovi reakciji zadovoljno prikimala. Vodo je očitno uspešno speljevala na svoj mlin.

»Mhm, in notri ima samo zelo posebne buteljke, ker pač niso bile za popivat, ampak za posebne prilike – po kakšni težki operaciji ali pa kadar je naredil kakšen dober posel,« je pojasnila in pomenljivo dodala: »Morate vedet, da mojemu fotru denar ne smrdi – samo zaciklal se je v ene predsodke … to se bo še vse dalo porihtat.«

Pečnik je kimal, a poteze na njegovem obrazu so bile neizrazne, kot pri igralcu pokra. V dolgih letih poslovnih uspehov se je izostril v prikrivanju svojih misli in čustev.

»Vi torej mislite, da nekaj bo iz tega najinega posla?« je vprašal in pri tem jasno poudaril besedo 'najinega'.

Julija je resnobno prikimala, kot bi govorila o najpomembnejšem poslu svojega življenja. »Prepričana sem: do te mere, da mislim, da lahko en kozarec zelo dobrega vina popijeva,« je rekla in z glavo nakazala proti omari. »Imam ene lepe, zrele jagodne izbore, našlo bi se pa tudi kaj francoskega …«

Odprla je omaro in razkrila vinsko vitrino, polno buteljk. Ko se je sklonila da bi odprla še vitrino, se je potrudila kar najbolje izpostaviti svojo zadnjico. Ozko krilo ji je pri tem delalo lepo uslugo. Ko se je obrnila k Pečniku, je lahko zadovoljno ugotovila, da jo je, še vedno skoraj nepremično sedeč na kavču, ocenjujoče meril.

»Vse imava tukaj, ampak odprli buteljko boste pa vi, a ne?« je zapeljivo vprašala.

»Mogoče?« je odgovoril po nekaj trenutkih strateškega razmisleka, da bi Julijo še za nekaj časa prepustil negotovosti.

Iz vitrine je potegnila predal z buteljkami in izbrala očitno prestižno, starano steklenico. Z eno roko je prijela buteljko, z drugo pa vse prej kot dvoumno božala njen vrat. Pečnik jo je opazoval z očitnim užitkom, ne le zaradi prizora zapeljive ženske s steklenico v rokah, ampak zaradi občutka svoje popolne oblasti nad njo.

»A tako ste si vi to zamislila? To torej pomeni, da bi naredila – 'vse'?« je vprašal z malce ponižujočim tonom.

Julija je počasi odkimala. »Ne, to delam zato, ker mi je všeč. To ni posel,« je odgovorila.

Pečnik se je prezirljivo nasmehnil. »A da ni?«

Julija ga je pogledala iskreno presenečena. »Ja, Urban, pa drugače ne bi rekla, da se vi podcenjujete,« je rekla pretkano in prepričano. »Poglejte, jaz nimam kaj skrivat, imam porihtane prioritete – in v poslu in privat. Oboje furajo interesi in potrebe – sposobni ljudje pa znamo to povezat z užitkom. Taki ljudje, kot sva vi pa jaz.«

Pomenljivo ga je pogledala kot nekdo, ki se je zavedel, da ima vendarle dobre karte v rokah. »Moja prioriteta zdajle je, da najprej spijem malo tega res izjemnega vina. Kaj je pa vaša?«

Pečnikov obraz je karte še vedno skrival, a nazadnje se je le zadovoljno nasmehnil. »Me veseli, da so prioritete jasne,« je rekel.



Saška je s sveže pobarvanimi turkizno modrimi nohti sedela na počivalniku pred prikolico in z mamo klepetala po videoklicu. Čutila je, kako ji srce bije hitreje, ko se je pripravila deliti najnovejšo novico iz kampa.

»Mami, ati naju zdaj ne sliši, ne?« je previdno vprašala in pogledovala naokoli, da bi se prepričala, da je resnično sama.

»Ne, zunaj sem v pasaži,« ji je zagotovila Meri in na ekranu se je pojavil njen nasmejan obraz.

Saška je izstrelila svojo srečo kot puščico iz loka. »Mami, a sediš? Z Dinotom sva zdaj pa res skupaj!« Njene oči so zasijale v pričakovanju maminega odziva.

Meri je bila navdušena. Hčerina sreča ji je pomenila vse. »Ja, bravo! Si ful srečna, ne?«

Saška je bila v devetih nebesih. »Mami, ej – čisto!!! In, ej, pojma nimaš, kakšna je bila šele najina prva noč včeraj. Plus pet – O-D-L, mami, sanjsko!«

Meri je zadovoljno prikimala. »Torej se je Dino končno odločil zate?«

»Ja, saj je bil tudi že cajt, a ne? Srečala sem tisto Laro danes zjutraj in je bila kot polit cucek, ko je končno dojela, koliko je ura pri Dinotu. Baje se je že speljala v Ljubljano.«

Meri je bila presenečena. »A daj?«

»Ja, a si moreš mislit – res je čisto brez ponosa. Dino jo sčevlja in ona gre očitno že naslednji dan najedat tistemu bleferčku Marku,« je Saška nadaljevala z obrazom zmagovalke.

Meri se je nasmehnila, a v njeni glavi se je že oblikoval naslednji trač. »A misliš?«

Saška se je zasmejala. »V resnici mi ful dol mahata in Lara in tisti smotani mini Steiner.« Naredila je grimaso, kot da se ji nekaj gnusi. »Čeprav sta pa čisto za skupaj, a se tebi ne zdi?«

Meri je napol kimala in napol zmajevala z glavo. »Po svoje ja – imam pa jaz zate tudi eno novico: ni tako fajna kot tvoja, samo za smejat pa je.«

Saška je bila v trenutku pozorna. »Daj, povej!«

Meri je z veseljem delila svojo zgodbo. »Ko si lih Marka Steinerja omenila: ne boš verjela, da sem ga videla v Ljubljani!«

»Daj nehaj – kje?« je Saško od radovednosti razganjalo.

»V Trnovem, ko sem odhajala od ene stranke – veš, kaj pa on?«

Saška je bila čisto neučakana. »Daj, povej, no!«

Meri ni mogla skriti zadovoljstva, ko je razkrila: »On je pa tudi odhajal – očitno od ene ljubice!«

Saška je bila fascinirana in se ni mogla nehati smejati. »Noro – a si čisto zih?«

»Halo – a imam dva očesa?« je odgovorila Meri samozavestno.

»Uau, mami – UAU! To se bo pa Lara še v en drek usedla,« je komentirala Saška in si pihnila v nalakirane nohte.

»Jaz bi že rekla tako, ja,« je pritrjevala Meri.

»Ti, kakšna pa je ta od Marka? A je huda?« se je Saški pletlo po glavi.

Meri je pripravila svoje zadnje presenečenje. »Saj sediš, ne?«

»Ja, ja, itak – daj, no, kakšna je, no?« je Saška komaj čakala odgovor.

Meri si je vzela čas, preden je s posmehljivim izrazom na obrazu izrekla: »Takole ti bom rekla – čisto okej, samo pazi zdaj: po letih pa … moja paralelka.«

Saška je ostala odprtih ust, njena čeljust je obvisela v zraku. »Mami!!! Mark Steiner – pa milfa???«

Meri je pomenljivo prikimala.

»Potem je pa še večji čudak, kot sem mislila,« je rekla Saška, a zdaj je nekoliko podvomila. »A pa si res dvesto posto, da je bil Mark?«

Mama je pokazala na obe svoji očesi. »Takole ti bom rekla: če ni bil on, je bil pa njegov klon.«

*

Saška je komaj čakala, da razširi novico. Poslovila se je od matere, se uredila za izhod s parcele in poiskala Dina. Našla ga je pred recepcijo, kjer si je dajal opravka s pakiranjem delov Edvardovega vozička, ki naj bi jih poslal v Ljubljano.

»Ja, bučko – kaj pa ti s temi smetmi delaš???« se je začudeno oglasila.

Dino po vseh dopoldanskih kolobocijah ni bil nič kaj veselo razpoložen. »Čao. Ma, da su barem 'smeti' … ovo su slupana kolica doktor Steinera. Hrvoje traži, da ih pošaljem u Ljubljanu,« je pojasnil, medtem ko je z rokami gestikuliral proti vrečam, in nejevoljno dodal: »Stvarno me zanima, šta će matoru ovo slupano željezo?«

Jezno je zamahnil z roko in tudi Saški se je zdelo vse skupaj popolnoma nesmiselno.

»Pa kaj te brigajo te kreteni? Hitro naredi, da bo mir, potem bova pa midva počela kaj bolj zabavnega, ne?« je predlagala in z nasmeškom skušala razvedriti tudi Dina.

Prikimal je, a ni bil nič boljše volje. Njegov obraz se je skremžil od sovraštva. »Znaš šta? Trebao sam sve ovo govno uvalit Lari pa da ona to teglja autobusom. A sigurno njoj bi to čak bilo veselje – da može dosadjivat Marku.«

Saški so se zasvetile oči, ko je dobila tako dobro priložnost, da Dinu pove smešno novico. »Ej, bejbi, zdajle se boš pa nasmejal – a veš, kaj je moja mami videla v Ljubljani?« je začela z iskrico v očeh.

Dino jo je pogledal postrani. Malo mu je bilo mar za te čenče.

Saška se ni pustila motiti in je vsa žareča nadaljevala: »Pazi, na lastne oči je videla Marka Steinerja z eno staro mamo cirka štirideset, pri kateri je prespal. Najbrž ne zato, ker ji ful dobro klima dela, ne?«

Dino jo je zdolgočaseno gledal in odgovoril: »I? Šta je mene briga za Marka?«

A Saški se je zdelo to noro smešno, z gestikulacijo pa je skušala to še bolj poudariti. »Kaj? A se ti ne zdi ful smešno, kako se bo Lara zafrknila, ko pride v Ljubljano … in ji kapne, da se Mark v resnici žge z eno staro babo!«

Mark je dedu pravkar opisal svoj spor z Julijo. »Jaz ne morem bit več v isti hiši, kjer je ona,« je odločno rekel po nekaj trenutkih napete tišine. Teža besed je odmevala po sobi. Edvard je bil slabe volje. Zmajeval je z glavo in se zagledal v vnuka.

»Ne bom ti razlagal detajlov, ampak Julija je te dni tudi meni naredila eno veliko sranje. Ne vem še, kaj bom naredil, ampak ne bom se odločal v afektu,« je rekel. »Tebi svetujem enako,« je dodal z resnim pogledom.

Njegove besede so bile tehtne, prežete z modrostjo izkušenega moža, a Mark se je obnašal, kot da bi mu šle besede skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Edvard ga je opazoval in se na lepem nečesa domislil. »Čakaj – kje si pa torej spal včeraj?« je vprašal.

»Pri Nadi Bučar,« je Mark odgovoril brez omahovanja.

»Nadi Bučar – terapevtki?« Edvard je bil neprijetno presenečen, in ko mu je vnuk v potrditev prikimal, ga je prodorno pogledal. »Mark, pa saj se zavedaš, da to ni bilo pametno, ne?«

*

Lara je s težkim nahrbtnikom vstopila v domače stanovanje. Jano je presenetila, a je hčerko navdušeno objela, tudi s kančkom olajšanja. Še pred nekaj dnevi je Lara silila na potapljaški tečaj, zdaj pa je bila doma na varnem.

»Joj, Lari, nimaš pojma, kako sem te vesela!« je vzkliknila Jana. Oči so se ji svetile v sreči, čeprav je po Blaževi smrti nosila težo žalosti – a za svojo hčer se je vedno trudila ostati močna.

Lara se je nasmehnila in njene ustnice so se raztegnile v iskren nasmeh, ki je razkrival, kako zelo je pogrešala svojo mamo. »Mami, pa saj bi lahko vedela, da na ta dan ne bi hotela biti sama – tako kot ti ne,« je odgovorila, še vedno v toplini materinega objema.

Jana jo je stiskala tesno k sebi, kot da bi želela ujeti vsak trenutek, preden bo Lara spet odšla. »Tako sem vesela!« je ponovila in se malce odmaknila, a še vedno držala Laro za ramena. »Čeprav sama pa jaz vseeno ne bi bila.«

Z glavo je pomignila proti kuhinji, kjer je stala Nada Bučar. Larina teta. V rokah je držala kozarec rdečega vina in se toplo smehljala sestri in nečakinji. Njena prisotnost je bila kot balzam za dušo, še posebej na dan, ko so obhajali obletnico Blaževe smrti.

»Ej, ta mala – super, da si prišla tudi ti!« je rekla, ko je stopila proti njima. Njena energija je bila nalezljiva in Lara ji je z veseljem vrnila objem.

Jana je objela obe, hčer in sestro, in s pogledom, polnim ljubezni, dejala: »Res sta zlati! Najboljši hčerka in sestra na svetu!«

*

V Julijini pisarni je bilo med tihim šumenjem klimatske naprave slišati redke vzdihe. Vedno urejena Julija, ki je znala tako dobro nadzirati svoja čustva in vedenje, se je popolnoma predala. Naslonjena na svojo mizo je pod zadnjico čutila gladek les, ki ji je v teh trenutkih šibkosti dajal edino oporo.

Pečnik, človek, ki ga je Julija gledala s prezirom in občudovanjem obenem, je stal tik ob njej. Čutila je njegovo dominantnost, ukazovalnost, imel jo je povsem pod nadzorom. Z rokami je raziskoval njeno telo, temeljito, kot bi želel tako odkriti vse njene skrivnosti in jih zadržati zase.

Suknjič mu je s tihim šumom zdrsnil z ramen in padel na tla. Počasi je razvezala njegovo kravato in razpela srajco. Z zaprtimi očmi je globoko vdihnila skozi nos in začutila mešanico močnega parfuma in njegovega osebnega vonja. Zdaj se je osredotočila na odpenjanje hlač, medtem ko ji je on z rahlim nasmeškom slekel hlačke. Nagnil se je naprej, srajca pa mu je zdrsnila z ramen in tedaj se je na mišičastem hrbta razkril tatu – podoba orla s široko razprtimi krili.





SKRIVALNICE


Pred finančnim breznom


Marsikdo je malo in slabo spal, a iz različnih razlogov. Kako se je končalo popoldne v Julijini pisarni? Se bo Dino lahko mirno sprijaznil z Larino zavrnitvijo? Kakšni so rezultati Renatove obveščevalne dejavnosti? Se tiha romanca med Markom in Laro razvija v pravo smer? In kaj bo Julija končno razkrila Edvardu?

»To je zadnje opozorilo: samo še ena svinjarija z vaše strani – in naslednji dan bo vse v medijih. Kar verjemite mi, tudi jaz znam udariti pod pasom.« – Edvard





»Mmm, super je rižota!« je zadovoljno zapredla Nada in od užitka zaprla oči, ko je s sestro Jano in nečakinjo Laro uživala ob kosilu.

Lara je zagreto prikimala. »Samo res, mami – a si bila danes v ribarnici?« je vprašala Jano, saj črna rižota na jedilniku pač ni bila kar vsak dan.

Jana se je nasmehnila, a ni mogla zadržati solza. »Jasno,« je odgovorila. »Ni pa to isto kot včasih, ko jih je Blaž iz vode prinesel, tik preden sem začela kuhat.« Ob omembi moža, Larinega očeta, je zavladala tišina. Občutek izgube je bil tudi po petih letih še svež, preveč boleč. Nada in Lara sta molče prikimali. Jana je proti njima iztegnila roko in obe sta jo nežno stisnili.

»Res sem ful vesela, da sta tu,« je rekla Jana, ko so jo dokončno premagale solze in je obraz skrila v dlani. Lara je zaskrbljeno pogledala Nado, ki je diskretno dvignila dlan v znak, da je vse v redu. Jana je kmalu zbrala pogum in se skozi solze nasmehnila hčerki in sestri.

»Krasni sestra in hčerka sta, že celo življenje. Samo vesta pa, da Blaž … Blaž je bil pa moj mož,« je dejala s tresočim se glasom. »Srečna sem, ker imam vaju, in še zdaj sem srečna, da sem imela Blaža – pa tudi če samo dvajset let. In seveda ga noro pogrešam – ampak na nek način je pa še zmeraj z mano, zato ker si sploh ne morem predstavljat, da bi še kdaj čutila vsaj malo česa takega, kot sem do Blaža.«

Zamislila se je in nadaljevala z žalostnim nasmeškom: »Najbrž je to poanta tega, da doživiš ljubezen svojega življenja, ne? Da traja tudi po tem, ko si sama.«

Lara je v solzah stopila k Jani in jo tesno objela. Nadi je bilo težko, a je bila vesela njune pristne ljubezni. Sočutno ju je opazovala v njunih trenutkih intime.

*

Markovo prostodušno priznanje, da je prespal pri psihoterapevtki Nadi, je Edvarda neprijetno presenetilo. Udobno je bil nameščen v svojem naslanjaču, vnuk pa si je našel mesto na kavču.

Morečo tišino je prekinil Edvard. »Vsekakor je pozitivno, da si spet začel s terapijo pri Bučarjevi – če so se ti težave spet začele pojavljati,« je začel. Mark je prikimal, čeprav o tem ni bil povsem prepričan.

»No, nekaj se dogaja, ne? Izključno tvoja stvar je, če mi boš kdaj hotel kaj več povedat, ampak je pa tako, da pri terapiji – vsaki terapiji, tudi pri nas v klinični medicini – ni dobro mešat osebnih zadev s poklicem. Osebni odnos lahko vpliva na strokovno presojo, kar ima lahko posledice tudi za druge bolnike,« je pojasnil Edvard.

»Ja, štekam. To res ni bila najboljša odločitev …« je priznal Mark in prikimal.

A Edvard je odločno odkimal, saj vnuka ni želel obtoževati, ampak razjasniti zadeve in mu pomagati v zanj očitno zelo težkih trenutkih. »Ne, žal,« je rekel in uprl oči v Marka. »A si pa pri njej samo spal … ali sta spala?«

Marka je to popolnoma presenetilo. »Ne! Sploh ne! Pač res nisem vedel, kam bi šel, in ona mi je rekla, da se ji lahko javim, če imam kakšne probleme …« je pojasnil.

»Nisi imel občutka, da bi te ona kako, no … osvajala?« je vprašal Edvard in ga resno motril. vendar je Mark odločno zanikal.

»Ne, nikoli! Pač hodim k njej, že odkar sem bil mulc, in ona je taka srčna terapevtka, res se zavzame za pacijenta,« je, prepričan v svoje občutke, odgovoril Mark.

Edvard se je nagnil k njemu in mu položil roko na dlan. »Ja, saj so taki ljudje, predobri za ta svet. Zato jih moramo mi zaščititi, kadar grejo v svojem človekoljubju predaleč. Če bi kdo izvedel, da si bil ti čez noč pri njej, bi si to lahko narobe razlagal – v njeno škodo,« ga je opozoril.

Mark se je zavedel, da ima ded prav. Jezen je bil sam nase. »Spet neko sranje!« je zavzdihnil in nemočno pogledal Edvarda. »Samo tako na hitro res nisem imel ideje, kam bi šel, ona je pa tudi moja terapevtka … in sem iz tega povlekel glih najbolj napačen možen sklep!« je priznal in nemočno vrgel glavo vznak.

Edvard se je pomaknil še bliže vnuku. »Mark, ne si zdaj še tega očitat – nič se ni zgodilo. In ti in ona sta vse naredila v dobri veri,« je rekel prijazno. »Za naprej pa zdaj veš, da to ni dobra rešitev … in jaz imam en predlog.« Mark se je optimistično zazrl vanj. »Vem, da imaš z Julijo napet odnos – nisi edini –, ampak v tej hiši imaš tudi kakšnega zaveznika. Potrpi tukaj še kakšen dan: jaz moram urediti samo eno zadevo, potem greva pa takoj nazaj, mogoče že jutri?« je predlagal.

Mark se je namrdnil, a obenem prikimal. »Mnja … ne vem, kako bom v isti bajti z mat tudi pol ure …« je začel, nato pa pogledal Edvarda in skomignil. »Ampak ja, drugače pa ja, itak.«

Edvard mu je spodbudno pokimal in ga potrepljal po kolenu. »Poskusil bom to svojo zadevo zaključit čim hitreje – saj veš, da sem tudi jaz najraje na morju,« je obljubil.

*

Juliji in Pečniku so popustile vse zavore. Še vedno naslonjeno na mizo, jo je strastno slačil, zdaj se je lotil njenega suknjiča. Vsa se mu je prepustila, ko je na lepem zazvonil telefon in jo spomnil, da je pravzaprav v pisarni, v službi. Zdrznila se je in refleksno segla po telefonu. Na zaslonu se je izpisalo »Edvard Steiner«. Klical jo je oče! Naj dvigne?

Pečnik se ni pustil motiti, in ko se mu je umaknila, ji je telefon izpulil iz rok in ga zabrisal na kavč. Še vedno je zvonilo. »Saj ne bova več dolgo …« je rekel s poželjivim nasmeškom in planil po njej. A ga je zadržala.

»Urban, stoj – prosim, stoj!« Odločna je bila.

Pečnik jo je razdraženo pogledal. »Pa kaj je? Ti si mene zakurila.«

Julija si je hitela popravljati obleko. »Ja, vem, pa saj mi je ful dobro, samo … ne tu v pisarni.« je rekla hlastno.

Pečnik je zavil z očmi. »Pa kaj je narobe s pisarno? Meni je najboljša akcija takoj, isto minuto, ko te prime.«

Skremžila se je, prikimala. »Ampak … to je moja pisarna. In ne glede na to, kakšen je moj zakon, sem jaz še zmeraj poročena – res ne bi rada, da bi kdo govoril, da v pisarni …«

Pečnik je zdolgočaseno pogledal na uro, njegova potrpežljivost je bila na preizkušnji. »Okej, jaz imam čas – in vem za en zelo fajn, zelo diskreten hotel,« je rekel in jo pohotno pogledal. »Samo tam pa ne bova v četrt ure opravila …«

Julija se je zadovoljno nasmehnila v pričakovanju. »Meni je to še boljše …«

*

Dolenčevo stanovanje je po kosilu napolnil prijeten vonj sveže kuhane kave.

Jana je zadovoljno spila požirek kave. »Itak imam pa zdaj na srečo še ful dodatnega dela z razstavo, tako da komaj vem zase …« je rekla Nadi, ki je odobravajoče prikimavala, nato pa pogledala nečakinjo.

»No, zdaj pa še ti kaj povej! Kako se ti obnese življenje prekarne delavke v kampu?« je vprašala.

»Glede na to, da to delam zato, ker sama hočem, je čisto v redu,« je odgovorila Lara, očitno dobre volje. »Itak imam pa tudi še potapljaški tečaj, in mediteranski šef je bolj Mediteranec kot šef, tako da ta moj prekarni lajf lahko samo priporočam!«

Nadin smeh je napolnil prostor. »Super! Ti, saj res – kako pa kaj … nečak od mediteranskega šefa?« je navihano vprašala in zvedavo poškilila proti Lari, ki si je vzela za odgovor kar malo preveč časa. Z Jano sta se pomenljivo spogledali.

»Ehm … aja, a Dino?« je Lara končno odgovorila po krajšem premisleku.

»Mhm … a je spomladanska simpatija zdaj že poletna romanca?« je iskrivo nadaljevala Nada.

Lara je zavila z očmi in hitro pojasnila: »Nnnja, niti ne, no – a veš, oba delava ful stvari …«

Nada se je razumevajoče nasmehnila. »Okej, štekam – boš pol še videla, ne?«

Lara je z olajšanjem prikimala, zadovoljna, da niti teta niti mama ne bosta še naprej vrtali v neprijetno temo. Toda Nada, izkušena psihoterapevtka pač, je poskusila še z vprašanjem iz drugega zornega kota: »Kaj pa drugače? A je okej kamp – ali preveč turističen?«

Lara se je široko nasmehnila in se obrnila k mami. Spretno je temo pogovora … ne spremenila, ampak podala žogo Jani. »Ja, to moraš pa koga vprašat, ki je v kampu gost – recimo … mami!«

»Ti v kampu? Od kdaj pa to?« je osupla vprašala Nada.

Jana je bila v zadregi, a je pač morala priznati, da je dejansko postala gostja kampa. Komaj opazno se je nasmehnila in pojasnila: »Ja, a veš, lih preden sem dobila to ponudbo za razstavo, se mi je zazdelo, da bi bila mogoče pa letos malo več na morju … in sem vzela pavšal v tem kampu. Šotor je zdaj tam, jaz pa ne vem, koliko bom imela sploh časa, da grem kaj dol.«

Lara je živahno dodala: »Oh, mami, sama si rekla, da si na morju zmeraj ful dobro delala – če se zorganiziraš in si pelješ dol, kar pač rabiš, se bova imeli celo poletje super!« Nato se je obrnila k Nadi: »In šotor je ful velik – mirno bi lahko prišla tudi ti! A ne, mami?«

»Ja, to pa res, Nada! Dejmo vse tri izkoristit to!« je pritrdila Jana in se iskreno razveselila, da bo lahko preživela več časa ne le s hčerjo, ampak tudi s sestro. Morda pavšal, čeprav drag, vendarle ni bil tako slaba zamisel.

Tudi Nadin obraz se je razlezel v širok nasmeh. »To sploh ni slaba ideja! Upam, da nam rata.«



Dino je previdno nalagal škatlo z vozičkom, zaprl prtljažnik in se nič hudega sluteč odpravil okoli kombija ter tam naletel na … Saško. Prestregla ga je pri šoferskih vratih, vsa nasmejana, s sijočimi, zapeljivimi očmi. Ob tem pogledu bi se zatresla kolena vsakemu fantu, a ne Dinu, ki je bil po prepiru z Laro še vedno malodušen.

»Ej, super, da imaš ta opravek na pošti!« je začivkala Saška. »Pol greva v centru lahko kaj spit – ali pa celo kam ven?«

Ni kaj, njena energija je bila nalezljiva, a Dino se je namrščil. »Ma, nisam baš raspoložen …«

Zavrnitev ni omajala Saškinega duha, navdahnjenega z naivno zaljubljenostjo. Hitro je imela na zalogi drugo idejo. »Kul. Aja, drugače pa, a veš, kaj? Zdaj ko mojih ni, sva v bistvu lahko v naši prikolici,« je nadaljevala v pričakovanju, da je Dinu v naročje vrgla ponudbo, ki je ni mogoče zavrniti.

Kot da govori bedaku! Dino jo je zdolgočaseno pogledal. »A šta da radim kod tebe 'u prikolci'?«

»Kar hočeva, a ne – če sva sama. Prostora je več, pa …« se je poredno nasmehnila, »zvočna izolacija je boljša v prikolici kot pa v šotoru.«

Dino je odkimal, njegov izraz je ostal hladen. »Bez veze.«

Saška je bila vidno začudena. »Kaj brez veze? Če sva par, pač delava stvari, k jih de…«

Dino je dvignil obe roki, da bi jo zaustavil. »Opa, opa, opa – kakav par? Mi nismo par ni nećemo to ikad bit.«

Razdraženo je prekrižala roke in ga jezno premerila. »Pa kaj je tebi? Pa ne, da te še zmeraj Lara pali?«

Niti ne zaradi posmehljivega tona, že zaradi vprašanja samega so Dinu začele trzati obrazne mišice. Ob njegovi očitni nervozi je Saška takoj dojela, da je zadela v živo. Toda njegovih zavrnitev je bila že vajena. Ni se odzvala s prizadetostjo, temveč s prezirom. »Pa kakšen luzer si ti? Ona te odjebe, ti pa zdaj jokaš, ali kaj?«

Zadela je v njegovo šibko točko. Ni se mogel zadržati, prebodel jo je z užaljenim pogledom. Skomignila je z rameni. »Kul. Če raje jokaš, kot se zabavaš, tvoj bad.«

Dino je dokončno izgubil živce. »Nemoj ti meni, ko kome šta! Boli mene za vas oboje, meni je najviše stalo do moje slobode od vas!« V ihti se je vrgel za volan, zaloputnil vrata, kot da je kombi najet, in sunkovito speljal.

Seveda je, veliki potapljač in namestnik šefa kampa, s svojo ihtavostjo pokazal šibkost, a mu je vseeno uspelo doseči svoje. Saška je po mnogih Dinovih znakih zdaj vendarle dojela, da ni dobila vojne, ampak samo bitko. Samozavest, ki je čez noč šinila v nebo, je zdaj popustila, in še pred nekaj sekundami suvereno dobro voljo je zamenjala prizadetost..

*

Potem ko Julije ni dobil na telefon, se je Edvard s pomočjo bergel počasi napotil po hodniku njihove velike vile do njenega stanovanja. Odprl mu je David.

»Poslušaj,« je začel Edvard in vstopil. »Julijo iščem, pa je ne dobim na telefon.«

»Jaz vem samo to, da je ni doma,« je precej nezainteresirano odgovoril David.

Edvard je nezadovoljno prikimal. Nujno jo potrebuje, da ji pove svoje in z Markom čim prej odide v Istro, nje pa od nikoder. »Mnja, potem pa nič. Na kliniki sem izvedel samo, da je odšla, nič pa niso vedeli, da bi imela kakšne opravke še danes.«

»Sori. Očitno več veš kot jaz.« Deloval je nekoliko brezbrižno ali celo kot nekdo, ki mu prija, da ima mir pred soprogo.

Edvardu to seveda ni ušlo. Davida je pogledal prodorno, s pogledom preiskovalca. »Se pravi, da ti tudi nič ne veš … in te tudi ne zanima?«

David se je posmehnil, brez trpkosti, a z odtenkom resignacije. »Tudi če bi me zanimalo, mi Julija ne bi povedala. Ona fura svoj – sori, vaš – biznis, mene ima pa doma za varuško pa hišniška dela,« je nadaljeval sarkastično. »Sem vzorna copata – kot iz učbenika. Samo to ne vem – a se ta prava copata sekira ali mu je to idealno stanje?«

Edvard ga je vprašujoče pogledal. Očitno ga je odgovor na to retorično vprašanje zanimal.

David je nadaljeval z resnejšim tonom: »Pač, meni ni ne eno ne drugo.«

Edvard je prikimal, kot bi David potrdil njegove sume. »Mnja, sekiraš se res ne, ne?«

»Že dolgo ne. Jasno to ni zame idealno, samo hudega mi pa tudi ni. Sploh ne,« je odkimal skoraj opravičujoče.

Edvard se je za nekaj trenutkov zagledal v zeta. »Fajn fant si,« je rekel tako iskreno, da ni puščal nobenega dvoma. »Saj veš, da to mislim, ne?«

David je prijateljsko pokimal. Cenil je to priznanje. »Valda – midva se že skoz super razumeva.«

»Ja, pa z Mileno sta se tudi. In z obema otrokoma si čudovit.«

Na Davidov hvaležni nasmeh je Edvard užaloščeno odkimal in zavzdihnil, ko se je spomnil na preteklost. S pokojno ženo sta se vedno trudila, da bi imela hči kar najlepše življenje. »Z Julijo je pa težko, ja. Že od pubertete naprej. Veš, z Mileno sva se veliko pogovarjala, če sva ga midva kaj polomila. Mogoče? Jah, za nazaj je lahko biti pameten, za naprej je pa dobro imeti čim več informacij …«

Edvard je za trenutek umolknil. Naslednje vprašanje mu je šlo težko z jezika. »Saj si predstavljaš, da mi je jasno, kako je med vama. Vem, da Julija hoče zunanji vtis popolne družine, resnica je pa ne zanima … ampak kaj pa ti? A nisi še nikoli pomislil, da bi končal s to … igro?«

»Ja, seveda sem – in prej ali slej tudi bom – samo ne do takrat, ko bi bila lahko še Eli zaradi tega žalostna,« je mirno prikimal David. Veliko časa je preživel sam ali s hčerjo in tako si je zlahka predstavljal življenje brez Julije.

Edvard je razumevajoče prikimal. Levo berglo je prijel z desno roko in položil levico na Davidovo ramo. »Rad te imam, saj veš, ne?«

»Isto jaz. Saj tudi ti veš.«

Edvard je prikimal, se oprl na obe bergli in se napotil proti vratom. David je pohitel, da bi mu jih odprl. »Drugače pa – a bi kaj spil?«

»No, končno!« se je zarežal Edvard. Pred vitrino z žganimi pijačami je bilo vzdušje takoj bolj sproščeno.

*

Jana in Lara sta zvečer ostali sami. Lara je prinesla kakav in piškote, se stisnila k mami in jo objela. Ko je Jana na vrat na nos prišla v kamp, sta se sicer sprli, toda po tragični izgubi moža in očeta se je med njima spletla tesna vez. Bili sta tudi odlični prijateljici.

»Kdaj torej prideš nazaj na morje, mami?« je vprašala Lara z iskrico upanja v očeh.

Jana je pogledala hčerko z nasmehom. »Če je samo od mene odvisno, lahko že čez par dni: tu se do konca zmenim okoli razstave, rišem pa res lahko v kampu isto kot tu,« ji je zagotovila.

»Super – komaj čakam!« je z nasmehom vzkliknila Lara.

Jana se je zresnila. »Ja, že, ampak … kaj pa Dino? A se ne bo njemu čudno zdelo, da imaš gardedamo dol?«

Lara se je namrščila, ko se je spomnila na Dina. »V bistvu me to čisto nič ne zanima.«

Jana je vrtala naprej: »Torej nista še nič rešila tistega nesporazuma od zadnjič?«

Lara je počasi odkimala. Namesto da bi preživljala delovno poletje s krasnim fantom, ki bi jo učil potapljanja, se je življenje z njim v kampu v le nekaj dneh skoraj nevzdržno zapletlo. »Prej obratno. Mogoče tudi sploh ni bil samo nesporazum, ker sva si pač tako različna, da na te stvari čisto drugače gledava,« je razmišljala o tistem, česar si še ni dokončno razjasnila.

Jana je v mislih preštela tedne, odkar je hči spoznala mladeniča. »Koliko časa sta bila skupaj? Tri mesece?« je vprašala.

»No … ja, začela sva pred slabimi tremi meseci, samo potem je bilo pa to večino časa bolj 'na daljavo',« je pojasnila po kratkem premisleku. »Zdaj pa cele dneve tudi delava skupaj in …« Želela je nadaljevati, vendar je njen glas ob nezadovoljstvu nad razvojem romance nekako zamrl. Po kratkem razmisleku je vprašala: »A si imela pri očiju ti kdaj kakšno krizo?«

Jano je presenetilo. Njen odnos z Blažem je bil namreč res skoraj sanjski. »No, v vsaki zvezi imaš boljše pa slabše dneve, ja. Ampak krizo da bi imela? Ne, nikoli – predvsem sem bila pa praktično takoj, mogoče celo že prvi dan, čisto prepričana, da bova skupaj za zmeraj.«

Jana se je nasmehnila, kot bi bila še vedno zaljubljena, in nasmeha se je nalezla tudi Lara. Vendar se je obenem globoko zamislila. Očitno je bila njena zveza z Dinom daleč od tega. Morda je v prvem trenutku res razmišljala, da bi lahko ostala z njim do konca, toda zdaj so se zdele razlike med njima nepremostljive.



Dino je sedel ob drevesu pred svojim šotorom. Vse okoli njega je bilo tiho, le šum vetra med listjem je včasih prekinil tišino, a niti v nočnem miru nikakor ni mogel zbistriti misli. Ni več vzdržal, poklical je Laro in se zastrmel v zaslon, kjer je pisalo: »Calling Larica.« Zvonilo je v nedogled in Dino je bil čedalje slabše volje. Pestile so ga skrbi in obenem jeza. Čutil je, da nekaj ni v redu, in bil vse bolj prepričan, da je Lara gotovo z Markom.

Nazadnje je prekinil in potegnil krepak požirek iz steklenice piva. S tem pa jeze ni utopil, ampak je iz njega privrel še hujši srd.

»E, neće mi ovaj jebeni Steiner ukrasti djevojke …« je sočno zaklel, malce preveč na glas za pozni večer. »Neće nikako!« je dodal in oči so mu zažarele v strasti.

V trenutku skrajne jeze je izpulil šop trave ob sebi in ga z vso silo zabrisal v šotor. Žalost in skrb je dokončno premagala jeza. Sam pri sebi je vedel, da ne bo imel miru, dokler ne bo izvedel resnice, pa naj bo še tako boleča.

*

Mark se je v svoji mali garsonjeri zleknil na kavč. Potem ko je po dedovi nesreči prišel iz kampa, je njegova nerazpakirana torba tudi po celih dveh dneh še vedno ležala sredi sobe, tako da je bil videti prostor še bolj utesnjen. Poslušal je glasbo, zamorjeno, kot je bil tudi sam. Že ves dan, odkar je zjutraj odšel od Jane, je bil oblečen v ista oblačila in zdaj se mu je zdelo, da bi lahko tako ostalo tudi čez noč.

Od časa do časa je pogledal proti torbi, kot da ga vendarle mika, da bi odšel kam drugam, toda v resnici ni imel volje niti za najmanjši premik. Celo nekaj tako nepomembnega, kot je pisk telefona, ga je najprej še dodatno vznejevoljilo, a ko je ošvrknil zaslon, je postal svet spet vzdržen.

Larino sporočilo je bilo kratko in sladko: »Do jutr sm v LJ – kava dopoldne?«

Brez pomisleka je s tresočimi se prsti natipkal odgovor: »Top – povej samo, kdaj pa kje?«

Medtem je Lara sedela na postelji v svoji sobi. Tišino mirne noči so kazili le oddaljeni mestni zvoki. Z blaženim nasmeškom je vznemirjeno tipkala odgovor na Markovo sporočilo. Ko je odložila telefon in se je zaslon zatemnil, je v njenem srcu ostala svetloba. Počasi se je zleknila nazaj na mehke blazine, njene misli pa so odplavale v pričakovanj in upanja polne sanje.

*

Ines je bila zjutraj neprespana. V sprejemnici svojega masažnega salona se je, vidno izčrpana in živčna, stojé naslanjala na pult. Noč do nje ni bila prijazna. Več desetkrat je skušala priklicati Renata, a brez uspeha. Poskušala je še enkrat, zvonilo je, a je spet zavrnil klic.

V obupu je zakopala obraz v dlani, ko je nenadoma zazvonilo – vendar ne telefon, ampak zvonec na vhodnih vratih. Ko je dvignila pogled, ji je obraz preplavila groza. Vstopil je res odlično razpoložen … Urban Pečnik.

»Dobro jutro, gospa Ines! Kako sva kaj danes?« je radoživo pozdravil.

Ines je morala zbrati vse svoje moči, da se je vzravnala in poslovno prijazno nasmehnila. »Pozdravljeni, Urban,« je odgovorila in komaj prikrivala notranjo napetost.

Pečnik je slekel suknjič in se pretegnil, ob tem pa spuščal zvoke užitka. »Super, da ste frej – kar naporen dan je pred mano in bi nujno rabil eno tako sprostitev, ki jo vi tako dobro obvladate …« je začel.

Ines je sramežljivo spustila pogled in zajecljala: »Aja – ne, a veste … to zadnjič, to je bilo z moje strani grozno neprofesionalno. Opravičit se vam moram.«

»Zakaj pa? Saj je bilo dobro, ne?« se je iskreno začudil Pečnik.

»Ne, mislim, jaz tega sicer ne delam, pomota je bila, morate vedet, da…« je skušala razložiti Ines, preden ji je Pečnik prezirljivo prekinil misel.

»Ne se trudit – kvečjemu zame je bila pomota …« je nagnil glavo in s posmehom preletel salon. »No ja, saj za tlele pri vas je še bilo, za boljše lokacije pa poiščem tudi boljše … dame.«

Njegove besede so bile kot strupene puščice, Ines so prizadele, vendar je skušala ostati profesionalna. »Samo da se razumeva,« je rekla s hladnim glasom.

Pečnik se je še enkrat teatralno pretegnil. »No saj, zato zdajle tudi rabim masažo, ker je bila dolga noč …« S sadističnim pogledom se je zazrl vanjo. »A vas zanimajo kakšne podrobnosti? Razen imen, seveda.«

Ines se ni zmenila za ta očitni primitivizem, le z roko je pokazala proti notranjim vratom. »Kar izvolite naprej, takoj pridem za vami.«

Ko je Pečnik izginil za vrati, je bilo Ines še vedno nelagodno. Globoko, a tiho je dihala, da bi se zbrala. Že zjutraj si je želela, da bi se ta dan čim prej končal.

*

Tudi za Renatom je bila težka, neprespana noč. Neobritega obraza z ogromnimi podočnjaki je sedel v svojem avtu, parkiranem nekaj deset metrov stran od veličastne Steinerjeve vile. Na sovoznikovem sedežu so ležali prazni ovoji sendvičev in čokolad ter kartonski lončki za kavo. Previdno je oprezal za Edvardom, ki je, opirajoč se na bergle, prišel po velik paket. Z berglami se ga je trudil potisniti proti vratom, ko je iz hiše prikorakala Julija. Obraz so ji zakrivala velika sončna očala, a je bila očitno slabo razpoložena. Tudi za njo je bila dolga noč.

Renato je vklopil aplikacijo, s katero je lahko prisluškoval Edvardu prek njegovega telefona.

»O, tebe sem pa včeraj zvečer zaman čakal. Kje si pa bila tako pozno?« je vprašal Edvard negotovo, a očitajoče.

Julija ga je presenečeno pogledala, saj je bila prepričana, da bi moral biti še v bolnici. Odgovorila je z globokim glasom, ki je jasno razkrival, da so to njene prve besede to jutro: »Ja – kaj pa ti že doma? A nisi v bolnici?«

Edvard ni izgubljal časa z razlagami. »Pogovorit se morava. O tej tvoji zadevi,« je dejal in resnobno zmajeval z glavo.

Julija se je za trenutek zazrla vanj, nato pa vprašala: »S Pečnikom? Si si premislil?«

»Ne. A lahko stopiva noter in se v miru pomeniva?« je vztrajal, ampak Julija se je namrščila. Preutrujena je bila za kakršnokoli resno razpravo.

»Sori, zdajle ni dober moment. Zelo pozna sem … Popoldne,« je rekla. Sedla je v avto in se hitro odpeljala.

Edvard je bil nezadovoljen. Čim prej si je želel odpotovati v kamp, tako pa bo moral očitno na Julijo čakati vsa do popoldneva.

Renato je napeto opazoval iz avta. Dr. Steiner je potegnil telefon iz žepa. »Mark, oprosti,« je rekel. »Ampak nujno je – pred hišo imam en paket …«

*

Lara je pred omaro, polno oblek različnih barv in vzorcev, iskala popolno kombinacijo za zmenek z Markom, obenem pa je prek videoklica klepetala z najboljšo prijateljico Nino.

»Ja, pač, stara, torej ni nič z neobvezno poletno vezico z Dinotom, ker te je tale Mark očitno ful zakuril,« jo je veselo dražila Nina.

»Ah, daj no! Samo na kavo grem z njim,« je Lara poskusila ohraniti brezbrižen ton, čeprav ji je srce ob vsaki misli na Marka hitreje zabilo. Niti ni zvenela najbolj prepričljivo. »Kaj, saj mogoče bo pa bedno.«

Nina je zavila z očmi in sarkastično prikimavala: »Mhm, itak, ja, valda, valda ...«

»Joj, kaj, no! Res ga sploh ne poznam,« je Lara poskušala še naprej dajati vtis neobremenjenosti. Morda je lagala tudi sama sebi. Tudi z Dinom se je začelo na podoben način.

»Čakaj, a tudi na Instagramu ga nisi postalkala?« je Nina vprašala resnično začudeno.

»Pa sej veš, da jaz ne stalkam ljudi,« se je namrdnila, že ob misli na to ji je postalo nelagodno.

Nina je, razočarana nad prijateljičino naivnostjo, glasno zavzdihnila: »Okej, okej, ga bom pa jaz preverila.«

»Ma ne, no!« je kar nekoliko razdraženo protestirala Lara. »Lej, dobim se z njim, in meni je važen filing v živo.«

»Jah, kako boš pa vedela, če ti model kaj ne nabija? Halo,« jo je opozorila Nina z očitno skrbjo v glasu.

»Ne, Mark ne,« je po krajšem razmisleku odločno odkimala Lara. Še sama si ni mogla pojasniti, od kod ta prepričanost.

Nina se je nasmejala in odkimavala z dlanmi na licih. »O, šit, stara – pa ti si res total zaljubljena!« je vzkliknila z nasmehom.

»Joj, daj, Ninči, nehaj pretiravat!« je rekla prijateljici in na kratko ošinila zaslon, na katerem se je Nina še vedno smejala. Larine oči pa so se izdajalsko zasvetile. Navsezadnje je že kar predolgo iskala obleko za preprosto srečanje na kavi. Nini je bilo jasno, da gre spet zares.



Kljub temu da je imel pred kratkim doživel pretres možganov, je Edvard, opirajoč se na bergle, nestrpno korakal po stanovanju. Le kaj bo razkril paket, ki mu ga je poslal Hrvoje? Očitno je bil težek, saj ga je Mark privlekel gor ves zadihan. Z olajšanjem ga je položil na tla in si z robom majice obrisal prepoteni obraz.

»Super – hvala ti, Mark.«

»Kaj si pa to dobil?« je bil radoveden Mark. Paket je bil nekoliko malomarno zalepljen, zelo očitno ni šlo za spletni nakup.

Edvardov obraz se je zmračil, ustnice so se zategnile v tanko črto. »Dokaz,« je odgovoril in s skrivnostnostjo samo še bolj podžgal vnukovo radovednost.

»Kaj? Kašen dokaz?« je s privzdignjenimi obrvmi vprašal Mark in še enkrat premeril škatlo.

Edvard se je hitro zbral in skušal z nasmehom pomiriti Marka. »Ni važno – bi mi pa res prav prišlo, če bi me lahko nekam zapeljal,« je poskušal preusmeriti pogovor.

»Ja, ja … itak,« je odvrnil Mark. Ni mu verjel, a mu je bilo tudi jasno, da ne bo ničesar izvlekel iz njega, po drugi strani pa mu prav zdaj res ni bilo do vloge šoferja. »A zdajle?« je vprašal deda in se namrščil.

»Ja, prosim. A je problem?« je rekel Edvard sicer prijazno, a je bilo zaradi podtona nuje v njegovem glasu čutiti, da bo vztrajal.

Mark je pogledal vstran, očitno mu je bilo nerodno priznati, da ima nujen opravek. »Ne … itak, da ne, razen … no, kdaj točno?« je vprašal, iz žepa potegnil telefon in preveril uro, da bi poudaril, kako narobe mu hodi dedova želja.

»Čim prej. Oblečeva se, pa greva,« je hitro odgovoril Edvard.

»Peljem te tja … potem pa kako?« je vprašal Mark, da bi se izognil vsaj temu, da bi ga moral potem peljati še nazaj.

»Pač, en sestanek imam. Po sestanku grem pa nazaj,« je razložil Edvard, kot da je vse skupaj preprosto.

Mark je prikimal, a zadržano dodal: »Peljem te lahko, samo čakat te pa ne bi mogel … ehm, a veš, z Laro sem zmenjen čez eno uro.«

Edvarda je novica navdušila. »Ja to me pa res veseli! Potem te danes ni za pričakovat doma?« je vprašal in se hudomušno nasmehnil.

Mark je dvignil roke, da bi umiril pričakovanja. »Deda, izi, na kavo greva – ni panike, da tudi pridem pote.«

Edvard je odkimal. »Ne, sploh ne, Lara je bolj važna!« S pobalinskim nasmehom je vnuka izzval, da je zavil z očmi.

*

Medtem je Lara doma zajtrkovala z Jano. Že zbudila je se odlične volje, in Jana ni mogla spregledati, da ji obraz žari od sreče. »Kdaj imaš ti avtobus za na morje?« je vprašala Laro in pomešala kavo v džezvi.

Lara jo je navihano pogledala, kot da skriva nekaj posebnega. »Po mojem bom še kak dan v Ljubljani, ker je še začetek sezone in v kampu ni gužve.«

»Ja super!« je prijetno presenečena vzkliknila Jana in hitro začela premlevati svoje načrte. »Čakaj, potem se moram pa jaz hitro zorganizirat, da bom do popoldneva frej – in lahko skupaj kaj delava!«

Lara je malce pomislila in zadovoljno kimala: »Ja, top – prej jaz itak tudi nimam časa.«

Jani materinska radovednost ni dala miru. »A imaš na faksu kaj?« je vprašala. Seveda ji je bilo jasno, da nima nobenih resnih opravkov, to je bila le taktika, kako po ovinkih izvedeti, kar ji je Lara očitno tajila.

Lara je rahlo zardela in komaj zadržala nasmešek, ki je grozil, da se ji bo razlezel po obrazu. »Ne, ne – nekaj sem zmenjena,« je odvrnila.

Jana je razumevajoče prikimala. »Ja, saj kar dolgo nisi videla ljubljanske družbe, ne?« je rekla in poskušala tako razvozlati, kaj tiči za Larino dobro voljo.

»Mhm …« je odgovorila Lara s slabo prikritim navdušenjem.

Jana je bila zdaj prepričana, da se dejansko nekaj dogaja. »Čak, čak, Lara – a bi jaz kaj morala vedet?« je vprašala navihano, tokrat naravnost, saj je ugotovila, da ovinkarjenje ne daje sadov.

Lara se je malce negotovo nasmehnila, a ni rekla ničesar, kot da bi šlo za uganko.

Jana ji je ljubeče pokimala. Ni imelo smisla še naprej vrtati. »Mi boš že povedala, ko bo kaj za povedat, ne?« je dodala, preden bi Lara lahko odgovorila.

Trenutek napetosti je grobo prekinil zvonec … odrešitve? Jana se je odpravila k vratom in čez ramo le še dodala: »Saj veš, da mi lahko zaupaš …«

Lara se je na kuhinjskem pultu lotila paradižnika, ko se je Jana vrnila, pa se je od presenečenja skoraj urezala; z njo je namreč v kuhinjo vstopil – Dino. V hipu jo je minila dobra volja. Kaj vendar ta težak počne v Ljubljani?

*

Masažni salon je napolnil prijeten vonj mešanice eteričnih olj. Tiha sproščujoča glasba ni pripomogla k temu, da bi se Ines počutila kaj bolje. Stala je za Pečnikom, ki je sedel na masažni mizi in si zadovoljno ogledoval svoj odsev v ogledalu pred seboj. Z rokami je previdno drsela po njegovih ramenih in vratu. Čutila je, da se mu je v mišicah res nakopičila napetost.

Pečnik je bil sebičen egocentrik, a je vendarle opazil, da je Ines videti izčrpana. Podočnjaki so pričali o neprespani noči, in ker je imela lase spete v figo, je bil njen sicer urejeni obraz videti še bolj utrujen.

»Drugače pa nekaj nisi v formi danes, a ne?« je po nekaj minutah tišine nenadoma izzivalno pripomnil Pečnik.

Ines je zaskrbelo: »A ni v redu masaža?«

»Ne, masaža je super,« je rekel in se hudobno nasmehnil. »Samo izgledaš mi nekam kisla. Ne mi reč, da imaš zakonske težave?«

Ines je brez besed odkimala in žalostne oči povesila k tlom. Pečnik je z nasmehom iskal njen pogled v ogledalu in užival v trenutkih svoje nadvlade nad žensko, ki je imela očitno težave. »Aaa, razumem, ja … zato moramo mi drugi delati namesto njega?« je nadaljeval svojo igro.

Ohranila je mirne živce, pa saj niti ni imela moči za prepir, kaj šele s stranko. Odkimala je in z nežnim gibom rok prek njegovih ramen zaključila masažo. »Hvala, ker ste prišli. Spredaj vam bom pripravila račun, pa če bi hoteli kaj spit?« je rekla profesionalno, kot da se med njima ni zgodilo tistih nekaj minut nebrzdane strasti.

Že se je obrnila proti vratom, ko je Pečnik vstal, odložil rjuho na mizo in se prednjo postavil v samih boksaricah. »A tako hitro bova danes zaključila?« se je pretvarjal, da je razočaran, nasmešek pa je nespremenjen ostal na njegovem obrazu.

Ines je zardela in hitro odprla vrata. »Račun bo takoj. Naslednja stranka pride pa čez pet minut in moram malo še prezračit, prosim,« je hitro rekla in švignila skozi vrata.

Pečnik se je namrdnil. Ni bil vajen, da bi mu kdo odrekel, kar je želel. Razdraženo je segel po srajci, obešeni na bližnjem stolu, a ga je zmotil telefon, ki je zabrnel v žepu suknjiča. Pisal je Renato Stražar: »Spoštovani, urgentno prosim za sestanek. Res NUJNO, čim prej, LP.«



Ko sta z Markom zapuščala stanovanje, je bil Edvard kljub berglam neverjetno poskočen in tudi sicer vidno dobre volje. Vnuku je privoščil, da bo dopoldne preživel z Laro. Edvard jo je sicer v kampu spoznal le na hitro, a mu je bila takoj zelo všeč in takoj je vedel, da je prava za Marka.

»Do tja te zdajle res mimogrede peljem – jaz grem v Tivoli, k bajerju, a veš,« je lahkotno rekel Mark, ko je dedu pomagal hoditi po stopnicah.

»O, tam je pa res romantično!« je odobravajoče vzkliknil Edvard, a takoj zatem tudi odkimal: »Za parking se pa jaz ne bi zanašal, da ga boš dobil kje blizu. Pojdi raje v mesto, v kakšno garažno hišo.«

»Okej, ampak tudi v tem primeru imam še zmeraj cajt, da tebe peljem,« je vztrajal Mark.

A Edvard je bil odločen: »Res ni treba. Taksi je verjetno že spodaj.« Ustavil se je na stopnicah in zadovoljno opazoval Marka, ki je bil še včeraj, po sporu z mamo, popolnoma malodušen, zdaj pa poln energije. »Ti pa med potjo raje malo razmisli, kako boš zabaval Laro. Krasna se mi zdi, res! Če bi moral jaz naredit avdicijo za punco zate, bi težko našel boljšo.«

Mark je odkimaval in ga skušal ustaviti: »Ej, ej – deda … ej, stop! Na kavo greva – to niti dejt še ni.«

Edvard je narejeno presenečeno vprašal: »Kako bi pa ti temu rekel?«

Mark še samemu sebi ni verjel, a je skomignil in se nasmehnil: »Pač, dopoldanska kava.«

»Prav, pa dopoldanska kava: na podlago čudovitega druženja na morju in celodnevnega dopisovanja včeraj, ne?«

Marku se je na obraz prikradel nasmeh. Res je, z Laro sta se dobro ujela. »Okej, to ja … samo to je pa tudi vse. In danes greva na kavo.«

»To je vse,« se je namuznil Edvard. »Ja kaj bi pa ti še rad?«

Mark se je zarežal in ga postrani pogledal. »Kaj bi pa ti še rad?«

Zdaj se je Edvard zresnil. »Jaz bi bil zelo vesel, če bi imel ti eno tako punco, da bi se spet dobro počutil v svoji koži. Točno tako, kot je Lara.«

»Saj je res kul, ja.«

»Potrudi se zanjo, Mark!« Edvard ga je spodbudno podrgnil po nadlakti in s pomočjo bergel odhitel k taksiju.

Mark se je nekoliko v zadregi nasmehnil, medtem ko je Edvard pokimal in odhitel po stopnicah navzdol. Mark je skušal na pretekle dni pomisliti z distance. Kot običajno je imel dedek tudi tokrat verjetno prav. Res se velja potruditi, saj si je lahko zamislil prihodnost z dekletom, kot je bila Lara.

*

Na drugi strani Ljubljane pa je v Janinem stanovanju zavladala napetost, skorajda sovražno ozračje. Lara je stala sredi svoje sobe in jezno gledala Dina, ki se je nelagodno prestopal pri vratih. Njegov obraz je bil napet. Še zjutraj je krenil na pot odločen kot bik, zdaj pa je malce omahoval, saj je bilo jasno, da Lara ni razpoložena za igrice.

»Itak, da bom jutri nazaj v kampu – kaj točno delaš tu?« ga je vprašala s prezirljivim tonom, ki zanjo ni bil ravno nekaj običajnega – hranila ga je za trenutke, ko se je počutila izdano ali prevarano.

Dino se je trudil ohraniti mirnost, a je bilo očitno, da ga njena jeza spravlja iz tira. Skušal je delovati iskreno: »Meni je jasno, da si ti raskrstila sa mnom – i ništa ne tražim od tebe. Ali … draga si mi pa neću da se razočaraš sa Markom.«

Lara ga je opazovala s posmehljivim izrazom na obrazu. Zdaj ga je že dovolj dobro poznala, da je obvladala njegove taktike. Prebrala ga je kot odprto knjigo in mu ni verjela niti besede. »Halo – kako naj se 'razočaram z Markom', če nimam nič z njim?« je odgovorila in poskušala čim prej zaključiti pogovor: »Dino, lej, ti uživaj, midva bova pa frenda – in to je to.«

Dino je premišljeno nastavil svojo mino: »Samo da nekad ne kažeš, da te nisam posvario: pre nekolko dana ljudi su vidjeli Marka u Ljubljani sa … starijom ljubavnicom.«

Lara ga je pogledala postrani in kar ni mogla verjeti, s kakšno poceni finto je nastopil. »‘Ljudi’ so ga videli? A imajo slučajno ime ti ‘ljudi’?« je vprašala s sarkastičnim tonom.

Dinu je bilo malce nerodno, navsezadnje ni bil ravno človek, ki bi ga zabavali takšni ali drugačni trači, ampak cilj opravičuje sredstva. Želel pa si je odgovornost za razširjanje govoric prevaliti s svojih pleč. »Imaju, kako ne – majka od Saške, gospodja Kovač,« je rekel, kot da to pojasni vse.

Lari ni bilo čisto vseeno, navsezadnje bi bilo lahko vse res. A se je hitro domislila sarkastične pripombe: »Ja bravo, Dino, res – tako si že domač pri Saški, da si z njeno mamo take glupe trače pripovedujeta!«

Dino se je razjezil in užaljeno izbruhnil: »Zašto ne možeš ni jednu stvar da mi vjeruješ? Kolko puta ti trebam reč, da nema ništa izmedju Saške i mene? Jeste, čuo sam ovo od Saške, ali govorim tebi, jer mi je stalo do tebe.«

Nejeverno je zmajala z glavo. Dinove besede so bile prazne in jih ni mogla vzeti resno. »Aja, da nimata … daj, laži ti komu drugemu … Pa ne morem verjet, da si se vozil dve uri do Ljubljane samo zato, da mi nabijaš neke glupe trače. S katerimi misliš, da boš – kaj? Me prepričal, da se ti bom vrgla v objem, ali kaj?«

Dino je bil užaljen, oči so se mu zaiskrile od jeze. »Okej, ne vjeruješ meni – ali zašto da laže gospodja Kôvač?« je vztrajal.

Dovolj ji je bilo, morala se je posmehniti: »Dino, ne moreš si mislit, kako mi dol visi to. Daj, adijo.«

Jezno je odmahnil z roko in odprl vrata. »U Ljubljani sam zbog budućih tečaja – ipak nisam onolika budala, da bih došao samo zbog tebe,« je rekel, preden je za seboj zaloputnil vrata.

Lara je ostala sama. Prijela je okrasno blazino in jo jezno zabrisala za Dinom v vrata. Obraz ji je za trenutek omračila senca negotovosti. Dinu je v njeno srce kljub vsemu uspelo zasaditi seme dvoma.

*

Renato je izmozgan od nočnega dela komaj čakal na raport o zadnjih dogodkih. Pečnik pa je bil po jutranji masaži ves svež, naslonil se je na svojo pisalno mizo in Renata ni niti povabil, naj sede.

»Precej nabasan dan imam danes: prosim, hitro me zbrifirajte!« je zalajal na Renata, ki je nerodno stal sredi sobe in ni vedel, kam bi z rokami.

»Ja, no, kot rečeno sem od prihoda Steinerja v Ljubljano še posebej temeljito nadziral vse njegove kontakte,« je začel pojasnjevati, vendar Pečnik, ki je bil že seznanjen z osnovami, ni bil navdušen nad počasnim uvodom. Z dvignjenim prstom mu je s krožnimi gibi v zapestju dal vedeti, naj pospeši.

»Ja, saj, ti kontakti v Ljubljani so bili v glavnem s familijo: hčerka in vnuk,« je nadaljeval Renato in Pečnikova naveličanost je le še naraščala. Nagnil je glavo in se prisiljeno nasmehnil. Ni šlo toliko za to, da bi bil v obupni časovni stiski, temveč bolj za to, da mu je šel ta človek strašno na živce.

»No, govoril je pa tudi s Hrvojem, lastnikom kampa, kjer je Steiner že leta pavšalist – tako kot jaz,« je dodal Renato, a Pečnika s tem podatkom o svojih počitniških preferencah ni impresioniral. Pečnik je zmajal z glavo, se dvignil, odšel okrog mize in spet sedel.

»Strážar, za delat imam: a je kaj resnega ali vam je samo dolgčas?« je nezadovoljno vprašal Pečnik in ga teatralno, že skrajno nestrpno spodbujal, kot bi govoril z osnovnošolčkom: »V dveh stavkih. Gremo, saj bo šlo.«

Renato je stisnil ustnice, nakremžil obraz in hitro prikimal. »Steiner je danes s Hrvaške dobil velik paket.«

Pečnik se je brezbrižno namrdnil in vprašal: »Zakaj bi mene to zanimalo?«

»Ja, no, preveril sem na pošti in paket je iz kraja, kjer je naš kamp,« je hitro pojasnil Renato, prepričan, da bo s tem Pečnika vendarle zadovoljil, a je ta postajal vedno bolj razdražen, ker ga je gnjavil zaradi teh »nepomembnih« informacij.

»Uau – paket iz kampa je dobil!« je sarkastično zavil z očmi in dodal z nataknjenim tonom: »Veste kaj, predlagal vas bom za predsednika uprave Interpola, moj glas imate …«

Toda Renato je vztrajal. »Lejte, ta paket ni kar tako … jaz sem dvesto posto, da je not …« je začel, a ga je prekinil ženski glas prek interkoma.

»Gospod Pečnik, prišel je doktor Edvard Steiner. Pravi, da je nujno,« je rekla tajnica.

Pečnik je zdaj resnično jezen pogledal Renata. »Kaj je pa to zdaj za eno sranje?!« je izbruhnilo iz njega, medtem ko je Renato s pogledom zmedeno in brezumno begal po pisarni.

»Pojma nimam, ne vem – samo … mene ne sme videti tukaj pri vas!« je panično rekel Renato in s skoraj histeričnim pogledom begal po pisarni. Nenadoma se je znašel v zapletenem položaju, ki ga ni več obvladoval.



V parku Tivoli so prijazni sončni žarki božali zelenico ob priljubljeni slaščičarni pri ribniku. A v tej idili je bilo Marku z vsakim trenutkom teže pri srcu. Neučakano je pogledoval na telefon, kjer je ura vztrajno kazala, da Lara zamuja. Roke je v nervozi zarinil globoko v žepe in namrščenega obraza begal po okolici, da bi jo morda vendarle zagledal med mimoidočimi. Si je na koncu vendarle premislila?

Ko jo je končno zagledal, je bilo, kot bi se čas za trenutek ustavil. Marka je povsem očarala, zamaknjeno je strmel vanjo, ko bi bil uročen. Ko je prišla do njega, mu je igrivo pomahala pred očmi, da bi ga prebudila iz transa. Pa najprej ni pomagalo.

»Mark … ?« ga je nagovorila.

»Ej, čao! Sori, nekaj sem se lih zamislil,« je zmedeno odvrnil Mark, vdihnil in se končno začel zavedati sveta okoli sebe.

»Aja – ker drugače se mi je zdelo, kot da gledaš proti meni,« ga je kar naravnost podražila, da mu je v trenutku postalo malce nerodno. A se zaradi tega ni počutil nič manj zadovoljnega – enostavno ga je preplavila sreča, da je bila tam z njim.

»Ja, saj, ker malo me je že zaskrbelo, da … da te mogoče ne bo,« je priznal Mark.

»Sori, ja … nekaj … ehm, no, pač, se mi je malo zavleklo. Sori,« je pojasnila, obraz ji je trznil, ko se je spet spomnila na nenapovedani Dinov obisk.

»Vse kul,« je odkimal Mark in nekaj časa molčal, ker preprosto ni vedel, kako nadaljevati. To so bili tisti kratki trenutki napetosti, ki pa so v dobri družbi vendarle prijetni. »Lepo te je videt,« je končno izrekel in s tem na Larin obraz privabil rdečico.

»Ja, tudi tebe,« je odvrnila. Čez vrt slaščičarne je odmevala nežna akustična glasba, kot nalašč za te trenutke, a sta jo, medtem ko sta se zaljubljeno nasmihala drug drugemu, slišala le v daljavi.

*

Takoj ko je Pečnik odšel iz salona, so Inesina čustva podivjala kot neukrotljiva nevihta. Z nervoznimi kretnjami je mehanično drgnila masažno mizo in se s tem skušala znebiti vsakega spomina nanj. V sobi ga je še vedno čutila kot nagnusno senco. Slednjič jo je premagal obup, sedla je na mizo, zakopala obraz v dlani in tako glasno zajokala, da je preslišala trkanje na vratih. Ker ni bilo odgovora, je Meri vstopila v salon. Ob pogledu na Ines se je zgrozila.

»Ja bejbi – kaj pa je?!« je vzkliknila, zaskrbljeno skočila k prijateljici in jo objela. Ines je solzni obraz pritisnila ob njeno ramo. »Ja, daj, ja, vse daj ven, tako, ja! Bravo, vse ven,« ji je šepetaje prigovarjala Meri in jo pomirjujoče božale, medtem pa z očmi švigala po sobi. Ko je zagledala papirnate brisače, se je nežno izvila iz Inesinega objema.

»Samo malo, bejbi, lih samo toliko, da ti dam robčke …« je rekla in se hitro vrnila s papirjem. »Je že bolje, a ne? Vsa negativa mora ven, potem je pa ženska kot nova!«

Ines je hvaležno prikimala, se gromko useknila in si obrisala obraz. »Hvala, stara – tako sem vesela, da si tle! Čisto sama sem, čisto sama!« je vzkliknila.

»Kaj, a je Renato kam šel?« je začudeno vprašala Meri.

Ines je spet bruhnila v jok. »Sploh ga ni – že dva dni!« je hlipala.

»Kako – ga ni? Kje ga ni?« je poizvedovala Meri s privzdignjenimi obrvmi.

»Ni ga domov – že dve noči! In na telefonu mi kensla klice in nikoli ne pokliče nazaj,« je ihtela Ines. »Ja! Že 48 ur ga ne samo nisem videla, tudi po telefonu ga ne dobim.«

»Ti – zakaj pa ne greš na policijo?« je po kratkem premisleku predlagala Meri.

»Veš, da ne morem!« je zgroženo odkimala Ines.

Meri je začudeno razprla dlani in gledala v prijateljico, ki se je slednjič zbrala in skušala karseda razsodno obrazložiti svoje sklepe: »Halo, stara – kaj naj jim pa rečem, ko me bojo vprašali, če se mi kaj zdi, kje bi lahko bil? A si predstavljaš? A naj rečem, ja, saj najbrž je pri ljubici. A si ti predstavljaš to sramoto? Kaj bi ti rekla eni taki nori babi?«

»Samo res – kurbir je najbrž res pri njej,« je besno prikimala Meri. »Pri tej lajdri, ki je meni speljala parcelo v kampu.« Vzravnala se je, popolnoma razjarjena. »Veš kaj, bejbi! Ga bom zdajle jaz poklicala, pa bova videle, a bo mene tudi skenslal,« je rekla odločno. »Če se bo javil, je najebal – če še mene skensla, pol … pol bo pa vidu, kako je, kadra se ketna strga od babe od mesarja …«

*

Edvarda bergle niso kaj dosti ovirale, v Pečnikovo pisarno je vstopil strumno, kot da je cel in zdrav, ne pa s pred kratkim zamenjanim kolkom in še bolj svežim pretresom možganov izpred nekaj dni. Pečnik ni niti vstal, sedel je za svojo mizo in izzivalno gledal nasprotnika. Nekaj časa sta molčala in le motrila drug drugega, slednjič pa je tišino prekinil Edvard in stvarno izrekel svojo obtožbo:

»Ko je človek enkrat na dosti visokem položaju, ne more več vsega naredit sam. To pa pomeni, da nikoli ne veš točno, kaj bo. No, vaši …« trenutek ali dva je iskal pravo besedo, »kolegi so na mojem vozičku pustili sledi sabotaže.«

Pečnik se je porogljivo skremžil: »Prvič: zakaj sabotaža? Mogoče je kdo samo kakšen rezervni del rabil? In drugič: kaj imam jaz s tem?«

»Nisem pričakoval kakšne posebne iskrenosti od vas. Verjetno ste tudi sledi do sebe zabrisali,« je odgovoril Edvard in prezirljivo odkimal. »To v resnici sploh ni važno. Važno je samo to, da sem vam prišel v obraz pove…«

Zmotilo ga je predirno zvonjenje telefona. Več kot očitno je prihajalo iz omare. Edvard je začudeno pogledal najprej omaro, nato Pečnika. Telefon je zazvonil dvakrat, potem pa utihnil. Pečnik je zdaj zardel, a se kar hitro znašel: »A, pa me je že res zanimalo, kam sem založil telefon … sem prav presenečen, da ima še baterijo. Ste rekli …?« Skrajno zadovoljen je bil s samim seboj, ker mu je uspelo neprijetno situacijo obrniti v svoj prid.

Edvarda je zvonjenje zmedlo, zato je nadaljeval malce negotovo: »Skratka, to sem hotel re…« je začel, a ga je Pečnik v novem navalu samozavesti prekinil.

»Sploh ni važno, kaj ste hoteli pa kaj ste mislili pa vas ta nepotreben šunder. Če ste že tu, dajva midva odprte karte na mizo: zame ta projekt ni nekaj, s čimer bi se lahko igrali drugi, a se razumeva?« je Edvardu vpadel v besedo.

A Edvard se je na berglah ponosno vzravnal in neomajno odgovoril: »Zame pa ni en navaden 'projekt': zame je to življenjsko delo. In poslovilni prispevek slovenski medicini, ki sva jo s pokojno ženo sooblikovala pol stoletja.«

Pečnik je prekrižal roke. Spregovoril je počasi, preračunljivo, a zelo odločno: »Sooblikovala gor, sooblikovala dol, zdaj bo tega konec. In to reformo bomo spravili skoz, ali zlepa ali pa zgrda; še kaj?«

Grozeče se je zagledal v Edvarda, a ta mu je mirno vračal pogled.

Lara in Mark sta sedela na skalah ob ribniku in upirala oči v mirno vodno gladino. Tišino je prekinila ona: »A veš, koliko je star ta ribnik?«

Mark se je za trenutek zamišljeno zazrl v vodo. »Ehm … kaj pa vem, ene … 75 let?«

Lara se je zasmejala. »Od kje si pa to cifro zdaj dobil?« ga je podražila.

»Gledal sem dokumentarec … ne, saj ne, hecam se, ne vem, nekaj sem pribil,« je odgovoril malce sramežljivo.

»Ribnik je iz leta 1880,« je ponosno pojasnila Lara.

Mark je zažvižgal, impresionirala ga je starost ribnika, pa tudi to, da je poznala ta podatek. »Aha, si gledala isti dokumentarec?« se je pošalil.

»S fotrom sem hodila sem cel lajf. To je moj najljubši plejs v Ljubljani,« je rekla. Marku ni ušlo, da se je v ribnik zastrmela zamaknjeno. Pozorno jo je poslušal, ko je nadaljevala: »Veš, koliko enih rib je tu! Moj foter je vse poznal po vrstah.«

»Kako to misliš – 'je poznal'?« jo je vprašal. Začutil je žalost v njenem glasu.

»Umrl je par let nazaj,« je tiho odgovorila, še vedno z očmi na ribniku.

»Fak, sožalje,« je rekel iskreno.

»Hvala,« mu je odgovorila in oba sta za trenutek pustila, da spet zavlada tišina.

»Zadnjo pomlad, ko je bil še živ, sva z ribiči čistila ta ribnik, veš,« je rekla. »Podnebne spremembe so res problem. Z Rožnika priteče zmeraj manj vode, tako da … če ne bo dodatnega vodnega vira, bo tole kmalu bolj močvirje.«

Marka sta njeno znanje in strast navdušila. »A to si se vse od njega naučila?« jo je vprašal.

»Ja. Oči je bil morski biolog, okoljevarstvenik, vse to me je on naučil. Zato sem šla tudi jaz to študirat,« je odgovorila in sklonila glavo. »Pogrešam ga.«

Mark je razumevajoče pokimal. Želel jo je stisniti k sebi, a si ni upal, zato je potegnil kolena bliže k sebi in jih objel z rokami. »Koliko pa imaš še do diplome?« je vprašal.

»Samo še napisat jo moram,« je odgovorila.

»Hudo! Bravo!«

Lara se je nasmehnila. »No, počakaj, da jo vsaj oddam,« je rekla in se nekoliko zagrela. »Ej, drugače pa, na bruhanje mi gre, kako je folku vseeno za planet in za vse, kar je – kar smo – na njem. Aja, zato sem tudi na potapljaškem tečaju. Pač predstopnje za tehnično potapljanje.« Mark je občudujoče kimal in Lara je strastno nadaljevala: »To rabim pa zato, ker bi rada šla na magisterij iz morske biologije v Avstralijo. Rada bi raziskovala koralne grebene … in jih pomagala rešit pred izumrtjem …«

Marka je navdušilo, da ima Lara tako pomembne življenjske cilje, a hkrati ga je to spomnilo na lastno neodločenost. »Ful dobro, da tako dobro veš, kaj hočeš. Jaz pa pojma nimam …« je priznal in njegovem v glasu je bilo čutiti, da je razočaran sam nad seboj.

»A ne študiraš medicine?« je presenečeno vprašala.

»Mah, bolj pavziram medicino,« je priznal in pogledal v ribnik. »Ne vem, kaj bi delal. Ne vem. Pojma nimam.«

Lara se mu je spodbudno nasmehnila, prijela kamenček in ga vrgla v ribnik. Suvereno ga je pogledala. »No, jaz vem, kaj zihr ne boš.«

»Kaj?« je vprašal.

»Slikar. Mislim, videla sem tvoje bobre,« je rekla Lara in se komaj zadrževala, da ni planila v smeh.

Mark pa se ni zadrževal, zasmejal se je in jo nežno butnil s komolcem. »Ej, hvala – to si mi pa ful pomagala!«

*

V Pečnikovi pisarni se je napetost stopnjevala. Srečala sta se pač dva odločna moža in nobeden od njiju ni hotel popustiti. Pečnika je gnala sla po denarju, dr. Steinerja pa obramba načel in vrednot, po katerih se je ravnal vse svoje življenje. Edvard je stal pred Pečnikom pokončno, motril ga je z mirnim, a odločnim pogledom. Pečnik ga je opazoval z zaigrano zdolgočasenim izrazom, a z grozečim vedenjem je razkrival, da ima še kako resne namene.

»Saj vam je jasno, da nam boste na koncu morali dat svoj glas, a ne?« je grozeče izstrelil Pečnik. »Sicer …« Pustil je, da so njegove besede obvisele v zraku kot neizrečena grožnja.

Edvardu so se bojevito zabliskale oči. »Če mislite, da boste z izsiljevanjem pri meni kaj dosegli, so vam moji 'prijatelji' slabo svetovali,« je odvrnil z neomajno samozavestjo. Obrnil se je proti vratom, se še enkrat ozrl nazaj in vešče preprijel bergle, da si je odprl vrata.

»To je zadnje opozorilo: samo še ena svinjarija z vaše strani – in naslednji dan bo vse v medijih. Kar verjemite mi, tudi jaz znam udariti pod pasom,« je dodal hladnokrvno in odšel, ne da bi za seboj zaprl vrata.

Pečnik je bil besen. Pohitel je do vrat in jih srdito zaloputnil. Nato je brcnil v omaro, iz katere je zvonil telefon. »Pridite že enkrat ven, idiot!« je zavpil.

Vrata so se odprla in na plan je čukasto pogledal Renato. Njegov prestrašeni obraz je Pečnika še dodatno razkačil: »Kaj, a ste vi tudi gluh, ne samo glup? »Šel je – vi ste pa direkt odgovorni za to, da ga še niste prepričali in mi mirno serje po glavi.«

Renato se je počasi izvlekel iz omare, pomečkan in zakrčen, ker je predolgo čemel na tesnem. »Ja, saj bom, kar boste rekli, vse bom naredil, ni problema, brez nadaljnjega …« je opravičujoče jecljal.

Pečnik se je sicer nekoliko umiril, a njegovo razočaranje ni uplahnilo. »Samo izgini, da te ne vidim. Zaključila sva … bolj nesposobnega debila še nisem srečal v življenju!« je zalajal.



Meri je stala sredi sobe, besna kot pav. Tudi njen klic je Renato po le dveh zvonjenjih zavrnil. Ines, ki je še vedno vsa bleda sedela na masažni mizi, tako da so ji noge prosto bingljale, jo je hvaležno gledala, kot da od Meri črpa energijo.

»Ti, to je pa zdaj konec! Takole pa mene en dec ne bo skenslal, a se razumeva?« Meri je bila v šoku, a to je izražala skozi bes.

»Meni to dela že dva dni,« je utrujeno prikimala Ines.

Meri je bila prava sila narave, iz njenih oči so švigale strele. »Jebi ga, bejbi, hotela sem zlepa, samo če Renato hoče vojno, bo pa vojno tudi dobil, kurbir!«

Ines jo je dobro poznala, a njena odločnost jo je vseeno nekoliko osupnila. »Kaj to misliš?« je vprašala radovedno.

»Tako kot sem rekla: umij se malo, pa mejkap si naredi, pa greve!« je Meri jasno izdala navodila, kot da se podajata na fronto.

»Kam pa?« je vprašala Ines, še vedno presenečena nad hitrim razvojem dogodkov.

Meri se je prebrisano nasmehnila in dala roke v bok, načrt je že sestavila. »Kam neki – k tej baburi iz kampa: dobila sem njen naslov na netu, obedve skupaj bova pa pri njej dobile tega tvojega vola.«

Meri je bila kot neustavljiva sila, ki je ponesla tudi Ines. Narasel ji je srčni utrip. Soočenja z možem in njegovo ljubico jo je bilo po svoje strah, po drugi strani pa se je želela z njima srečati in morda najti odgovore na vprašanja, ki so jo težila preko neprespane noči.

*

Mark je Lari iskrivo pripovedoval o prigodah svoje sestre: »… in tako jaz njo sprašujem zemljepis, glavna mesta, pa to – res jo moraš spoznat, čisto je huda ta moja sestrica … ona vsa ta mesta iz glave: Tbilisi, Kampala, Wellington, vse ve, ni, da ni! Potem jo pa vprašam glavno mesto Srbije in … zmrzne.«

Lara se je glasno smejala. »In?«

»In … razmišlja, razumeš, na koncu jezika ima, B- … B- … B- … potem me pa zmagoslavno pogleda in reče – Bežigrad!«

Oba sta prasnila v smeh, potem pa se je Lara nenadoma zagledala naravnost v Markov obraz. »Ej, ko sem te spoznala, sem bila zihr, da si ful bolj zadržan,« je priznala in raziskovala globino njegovih oči.

Marku je laskalo – ne le to, da ji je bil očitno všeč, ampak tudi to, da je o njem razmišljala že ob prvem srečanju. »Odvisno od ljudi,« je odgovoril iskreno.

Lara je zaslutila, da ima priložnost vprašati, kar jo je mučilo že od jutra. »Saj to sem mislila. Pa tudi nekaj časa se mi je že zdelo to,« je začela previdno in se opravičujoče nasmehnila. »Zato se mi je tudi zdelo totalno mimo, ko je tista Saška glupa prijavila, a veš, da te je njena mat videla v Ljubljani z eno milfo, kao ljubico.«

Pričakovala je, da bo Mark govorico takoj smeje se ovrgel, a prijazni izraz na njegovem obrazu je zamenjal negotov pogled. Zelo očitno se je zmedel.

»Čakaj, kaj?!« je dahnila Lara, šokirana nad njegovim odzivom. Nejeverno je zmajevala z glavo v prepričanju, da se je dogajalo točno to, kar so sklepale opravljivke.

*

Julija se je za pisalno mizo po dolgi noči še vedno borila z mačkom. Tega ni bila vajena. Z eno roko se je naslanjala na mizo, z drugo pa je s kozarcem vode poplaknila tableto. Zaprla je oči in si začela masirati razbolela senca, ko je v pisarno vstopil Edvard. Julija ga je komaj pogledala, prešibka, da bi izustila kaj več kot bežen pozdrav.

»O, živjo,« je izdavila skoraj neslišno.

Edvard se je brez oklevanja približal mizi in hladno zagrozil: »Če izvem, da si imela od danes naprej še kakšen stik s Pečnikom, si lahko začneš kar službo iskat. In stanovanje tudi – sama veš, da je oboje 75 procentov moje.«

Juliji so njegove kot nož ostre besede dodatno zarezale v glavo, bolečina se je še okrepila. A ob tem se je čudežno streznila in v trenutku jasno razmislila, kakšen je njen položaj. Naslonila se je nazaj, položila obe roki na mizo in se odkrito zazrla v Edvarda.

»Okej, to je res: večinski lastnik si in zadnja beseda je tvoja. Moraš pa vedeti, kaj to pomeni,« je rekla mirno, a odločno.

»Kaj kaj pomeni?« je vprašal presenečeno.

»To, da prekinemo stike s Pečnikom,« je pojasnila Julija. »To pomeni, da od Zavoda ne bomo dobili EU denarja za gradnjo nove klinike. Dvajset milijonov.«

Edvard je z mimiko jasno pokazal, da ga te številke ne ganejo. »Pa kaj – jo bomo zgradili pač, ko jo bomo lahko,« je rekel.

Julija je počasi zmajevala z glavo. »Če ne dobimo teh dvajsetih milijonov, gremo pod vodo, ker moramo v dveh tednih vrniti premostitveni kredit za istih dvajset milijonov.«

Presenečenja so si sledila drugo za drugim. Edvard je bil zdaj v šoku, Julija pa je skesano nadaljevala: »Pač, vzela sem ga zato, da sem dobila ful dobro ceno za medicinsko opremo. Če gre reforma na tvoji komisiji skozi, dobimo ta denar od Zavoda v dobrem tednu.« Globoko je zajela sapo. »Če pa prekinemo s Pečnikom oziroma če ti ne podpreš reforme … nam po bankrotu ostane luknja še vsaj pet milijonov. Po bankrotu – se pravi, ko bomo vse prodali, vse: kliniko, vilo, opremo, zemljo, avtomobile, slike, pohištvo, še tvojo zanikrno prikolico v kampu. Vsaj pet milijonov bo še zmeraj luknje.«

Edvard jo je gledal z odprtimi usti. To je bilo preveč, spodkopalo mu je tla pod nogami. Opotekel se je in se le za las ujel za rob pisalne mize.





EPILOG


Pred finančnim breznom


Napetost v Kampu Paradiso narašča! Skrivnosti le prihajajo na dan, odnosi pa postajajo vse bolj zapleteni. Julija bo šokirala Edvarda z razkritjem o milijonskem kreditu. Pečnik bo zaradi šefovih groženj izgubil živce. Mark je ves čas v dilemi. Ali bo zbral pogum in Lari zaupal svojo skrivnost o psihoterapijah? Meri in Ines bosta naleteli na presenetljive dokaze o Renatu. Julijin odnos do Davida se bo nenadoma povsem spremenil, Frenk in Renato pa bosta poglobila zavezništvo. Dino bo poskušal ponovno pridobiti Laro, Hrvoje pa odkril vlom v recepcijo ...