TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Ureja Janez Menart
Za življenja ameriške pesnice Emily Dickinson (1830—1886), ki je gostja naše tokratne prevodne pozornosti, je bilo objavljenih samo sedem pesmi, čeprav jih je napisala nad 1700. Nenatisnjene so ostale v rokopisih in brez naslovov. Zaradi preglednosti jih je prevajalec označil s številkami, pod katerimi so urejene v dokončni izdaji »Pesmi Emily Dickinson«, ki jo je pripravil leta 1955 Thomas H. Johnson.
Nekateri od pričujočih prevodov ne ustrezajo oblikam izvirnikov prav do vseh odtenkov. Vendar pa bo preudarnemu bralcu že po prvih vrsticah takoj jasno, da je pri tako zapletenem doživetju in izražanju, kot veje iz izvirnika, težko, če ne povsem nemogoče, vztrajati pri izvirni obliki pesmi, če naj bi prevajalec ne škodoval ali celo povsem pohabil njihovega bistva, ki ga predstavlja njihova doživljajsko predstavna plast.
Dolgo skrita genialnost Emilv Dickinson
Prevedel ter spremne besede in opombe napisal Mart Ogen
325
Emilv Dickinson, po mnenju mnogih literarnih zgodovinarjev največji pesniški genij ameriške književnosti 19. stoletja, se je rodila leta 1830 v mestecu Amherst v zvezni državi Massachusetts. Tu je tudi prebila vse življenje in leta 1886 umrla. 2ivo nasprotje njenemu na zunaj vse prej ko burnemu življenju pa so enkratna moč, širina in zanosnost njenega ustvarjanja.
Rojena je bila v puritanskem okolju Nove Anglije, kjer so stroga a vendar ognjevita načela prvih naseljencev takrat že doživljala razkroj. Mlada Emilv se je znašla v obdobju in ozračju pustega pragmatizma in, vsaj v umetniško ustvarjalnem pogledu, v času precejšnje duhovne revščine, katere formalizma nista mogla prebiti niti pisanje E. A. Poea niti poezija Walta
326
Mart Ogen
NVhitmana. In če je kritika celo pesniško virtuoznost E. A. Poea priznala le z zamudo, in s še večjo zamudo in zadrego veličino Walta Whitmana, je seveda razumljivo, da je bila vse prej ko pravična do ustvarjanja Emily Dickin-son, do ustvarjanja, ki je bilo tako zelo drugačno od vsega, česar so bili vajeni uredniki takratnih literarnih revij. Tem je Emily na začetku svoje umetniške poti poslala več pesmi, objavili pa so jih samo sedem, a še te šele potem, ko so jih »ustrezno popravili«. Po tej izkušnji je pesnica pisala le še zase in poznejše rodove.
Samonikli, ostri in nadarjeni duh Emily Dickinson se je namreč od vsega začetka upiral vsem ustaljenim — in zato uradno posvečenim — pesniškim formulam in okorelim jezikovnim in slovničnim zakonitostim. Bila je v najbolj polnem pomenu besede izvirna ustvarjalka, ki je hotela svoje iskanje in videnje resnic izpovedati po svoje. Saj ne, da bi hotela spreminjati zunanjo zgradbo pesemskih oblik (bralec lahko opazi, da se je zgledovala pri starih cerkvenih pesmih in ljudskih baladah, dajala jim je le drugačno notranjo razgibanost in živost). Zato pa je napravila pravo revolucijo, kar zadeva druge slogovne prijeme, od ritma in rime do izbora metafor in samovoljne uporabe ločil, velikih začetnic in podobnega.
Iz ohranjenih pisem vemo, da so jo uredniki skušali »poboljšati«, da so ji svetovali primerne zglede — toda dekle, ki jim je poslala te in takšne pesmi, se je že bila seznanila z mojstrovinami poezije, poznala je stare rimske pesnike, Shakespeara, angleške metafizične pesnike in zgodnje romantike, zlasti "VVilliama Blakea in Coleridgea, da biblije niti ne omenimo
—  a je kljub temu pisala trmasto po svoje! In njen iskateljski duh, njen radovedni, zagrizeni, pronicljivi razum jo je gnal vedno dalje, vedno globlje
— vase (vpliv Emersona) in v intimne nagibe drugih, v ustroj poezije, sveta in narave. In že takrat, ko je šele dozorevala v pesnico, je bila v njej želja po zgoščenem izražanju, zaradi katerega so mnoge njene kasnejše, najboljše pesmi tako mnogopomenske in včasih teže razumljive.
Poezija — in Resnica, tista višja, ki jo le slutimo — mlada Emily Dickinson se je odločila. Po razgibani mladosti, prebiti po šolah in v družbi prijateljic — te so se potem razšle, se poročile — je ostala Emily v krogu družine in med knjigami, ki jih je prebirala s takšno vnemo, zlasti viktorijanske avtorje. Brezbrižnost in napačno umevanje njenih pesmi sta jo odvrnila od tesnejših stikov z morebitnim širšim krogom ljubiteljev poezije, nista pa je odvrnila od hotenja najti in ustvariti lepoto in resnico v poeziji. In zdaj, med svojim 28-tim in 30-tim letom, je doživela še tisto najmočnejše čustvo, ki jo je privedlo na rob blaznosti in iztrgalo iz nje hudournik najlepših pesmi, spoznala je kratkotrajno radost zaljubljenosti, kasneje pa še strahovite muke ljubezni, neuresničljive, polne trpljenja ob ločitvah in v premagovanju želja — da bi v njej dozorela odločitev, da bo svojo ljubezen živela sama.
Jedrnatost izražanja, neobičajni izbor pesniških primer in presenetljivo povezovanje le-teh v skrajno samosvoje lirične podobe, iz katerih žarijo kristalno ostre misli, spoznanja in sodbe, to so značilnosti zrele poezije Emily Dickinson. Večina te poezije je nastala v letih 1858 do 1864, ko je pesnica drugo za drugo preživela najhujše čustvene in sploh življenjske stiske, ko se je morala sprijazniti tudi s smrtjo ljudi, ki jih je imela rada. Smrt kot ena od resnic, za katere se človeku zdi, da bi jim lahko prišel do dna, ko bi se le Še nekoliko več drznil in bolj potrudil — pa ne le smrt,
327
Dolgo skrita genialnost Emilv Dickinson
ampak smisel življenja in tistega »morda življenja« mistikov in vzhodnjaških filozofov — to je bila snov, s katero se ie od vrhunca svojih stisk dalje skoraj neprestano ukvarjala pesnica.
Prišlo je leto 1886 in Emilv Dickinsonovo, ki »ni utegnila počakati na Smrt«, je ta prijazno počakala. Pa — mar je s tem, ko so,njeno truplo pokopali, resnično prenehala biti — ali pa še vedno obstaja nekje sredi mejnega prostora med Tukaj in Onkraj iz ene od njenih pesmi? Njena poezija vsekakor živi, kot tista njena ptica, ki dan za dnem »v nebo tihotno en samcat pojem melodije vkleše.«
67      SLADKOST USPEHA JE NAJDRAŽJA TISTIM, ki niso nikdar uspeli. Božanskost nektarja poznajo samo tisti, ki kdaj resnično žejo so trpeli.
Nihče iz cele množice, oblečene v škrlat, ki danes je premagala sovraga, ne mogel bi povedati bolj jasno, kaj je to: zmaga,
kot oni, ki je bil premagan, ki umira, in v čigar nepovabljena ušesa oddaljeno zvenenje zmagoslavja z vso ostrino in ubranostjo zdaj vdira.
214     PIJAČO OKUŠAM, KI NI NIKDAR VRELA — Iz Vrčev Bisernega soja -Vsi sodi, kar jih nosi Ren, Ne dajo takšnega opoja!
Opit —• omotičen od zraka —¦ sem — Pijan kot muha Rose in Svežine — Ko opotekam se v neskončnih dneh poletja Iz pivnic staljene sinjine —
Ko bo natreskano Čebelo
»Krčmar« od vrat naprsteca pognal —¦
Ko izpraznili bodo Metulji še zadnji Bokal —
Jaz bom ga le še bolj žlampal!
Dokler Klobukov snežnih si Angeli ne snamejo — Dokler ne prihitijo k oknom — Svetniki vsi — Da vidijo Pijančka, Ki oprt na Sonce komajda stoji -
328
Mart Ogen
216     VARNI V SVOJIH  IZBAH IZ ALABASTRA —
Niti dotaknjeni od Jutra — In ne od Poldneva — Pohlevni člani Vstajenja leže — Škarnik iz Satena — Streha Kamnata!
Veličastno minevajo leta — v Polkrožnem Loku nad njimi —
Svetovi si dolbejo nove Oboke —
Ozvezdja veslajo mimo vsega —
Diademi odpadajo — Dozi v porazu se vdajajo —
Neslišni kot pike — na Plošči Snega —
258     OB ZIMSKIH POPOLDNEVIH VČASIH pod posebnim kotom pada luč, da pritiska na človeka kot težki zvoki katedral.
Z nebeško bolečino nas presune in vendar bi zaman iskali rano, le v notranjosti občutimo spremembo, polno nerazumljenih pomenov.
Nič ji ne moremo dodati, tej svetlobi,
kot pečat je, kot obup,
oblasten strup,
ki mu ne moremo uiti.
Ko zašije, ta prečudna luč, vsa pokrajina prisluhne, sence zadržijo dih; ko izgine, je kot odmaknjenost, neizmerljiva, v mrtvih očeh.
318     NAJ VAM POVEM, KAKO JE SONCE VZSLO: za trakom vse svetlejši trak. Zvoniki so zapluli v ametist in veverice so raznesle vest.
Potem so griči razvezali rute, škrjančki so zapeli pod nebo. Jaz pa sem si prav tiho rekla: »To najbrž sonce je bilo!«
329
Dolgo skrita genialnost Emily Dickinson
Kako zašlo je — pa ne vem. Nešteto lestev rožnatih prepredlo je nebo, po njih so vzpenjali se kar naprej deklici, fantki, oblečeni v zlato,
dokler na drugo stran niso prišli, ko varuška, odeta v siv brokat, je pozaprla polkna za večer in gručo malčkov položila spat.
341     PO BOLEČINI KRUTI ČUSTVO BOLJ UMIRJENO ZAVLADA —
Nagrobnikom podobni Živci — Slovesno obsede — Srce vse togo — vpraša: je res On trpel — In, ali Včeraj — ali pred Stoletji že?
V  krogu samodejno stopajo Noge — Lesena pot
Na Zemlji, v Zraku, Kje drugje —
Brezbrižnost privzgojena,
Kremenasta vseenost, zadovoljstvo kamna —
To je Ura Svinca —
V  Spominu nam ostane, če preživeta, Kot Človeku, ki je skoraj zmrznil, sneg:
Najprej — Hlad — potem Otrplost — potem popolna prepustitev —
465     SLIŠALA SEM ZABRENCATI MUHO
Slišala sem zabrenčati Muho — ko sem umrla —
Mir v prostoru
Je bil kot Mir Ozračja —
Med dvema Sunkoma Viharja —
Oči vse, krog in krog — so jih izžele —
in Dihanje je zbiralo moči
za zadnji Boj —¦ ko naj bi Kralj
čutiti dal Navzočnost svojo — v Sobi —
Zapustila v oporoki sem Spominke — Podpisala Prenos vsega, kar je bilo še moje, Da izročim — in prav takrat Se vsilila je Muha —
Mart Ogen
Z Otožnim — negotovim, a spotikajočim Zvokom —
Med Luč in Mene —
Potem so Okna odpovedala —• in potlej
nisem prenesla več, da bi še videla —
520     ODŠLA SEM ZGODAJ — VZELA PSA S SEBOJ — In obiskala Morje — Rusalke iz Kleti Njegove So izplavale, da bi me videle —
Fregate — Zgoraj
So Konopljaste iztezale Roke —
Misleč, da Miš sem —
Ki jo je naplavilo — na Pesek —
A Nihče me ni ganil — dokler Plime Val Mi ni zapljusknil Čevlja —• Se vzpel mi do Predpasnika — Nad Pas — In nad Životec — tudi —
In se naredil, ko da hoče me pojesti —
Celo —¦ kakor Kapljo Rose
Z Rokava Regratovega —
Takrat zganila sem se — tudi jaz —¦ zbežala —
A On — On mi je kar sledil — šel tik za mano —
Njegovo Peto iz Srebra čutila
Sem na svojem Gležnju —¦ potem mi Čevlje
Je Pena Biserna zalila —
Ko sva do Mesta Trdnega pritekla —
Tu se je zdelo, da Nikogar ne pozna -—•
Priklonil se je — in s pogledom Silnim
Me objel — potem se je umaknil — Val Morja —
712     KER NISEM UTEGNILA POČAKATI NA SMRT — Me Ona je prijazno počakala — Skupaj sedli Sva na Voz —¦ In le Nesmrtnost z Nama se je odpeljala —
330
331
Dolgo skrita genialnost Emily Dickinson
Počasi je drdral naš Voz — še malo se mu ni mudilo —
In tudi jaz sem odložila vse —¦
Svoj Trud in svoj Nemir in svoje Udobje,
Da Smrti oddolžim se za prijazno Povabilo —
Peljali smo se mimo Šol,
Kjer so Otroci se igrali,
Peljali smo se mimo Zrelih Polj
Prav mimo Sonca smo se odpeljali —
A pravzaprav je Sonce mimo Nas zašlo — In s trepetavo Roso se je spustil Hlad — Na mojo tenko Haljo, na moj Pled — Na Mrežo mi v laseh — na Šal gorak —
Ustavili smo se pred Hišo,
Ki je bila kot Kup prsti —
Le Streha se je dvigala nad Zemljo
In Okna in Stebri —
2e mnogo je Stoletij — minilo od takrat, A vsako se mi kot Trenutek zdi, Kot tisti Hip, ko prvikrat sem doumela, Da Konjska Vprega pelje proti Večnosti —
754     ŽIVLJENJE MOJE STALO JE — NABITA PUŠKA — Po Kotih — vse do Dne, Ko je prišel Lastnik —¦ spoznal — Odnesel Me —¦
Zdaj hodiva po Veličastnih Hostah — Loviva Srno —
In kadarkoli Zanj spregovorim — Nemudoma odgovorijo Hribi vsi —
In ko nasmehnem se, tako prisrčna luč Nad vso Dolino zažari — Da je, kot bi Vezuva obraz Dal duška radosti —
332
Mart Ogen
In ko Ponoči — Dneva Trud za Nama — Glavo čuvam Gospodarju — Boljša od Blazine — Pernice — Zavest je — da si vse deliva —
Sovražnikom Njegovim — Smrtni sem sovražnik —
Nihče se več ne zgane —
Ki moje ga Rumeno Oko pogleda —
Ki vanj se sproži moj udarni Prst —
Čeprav bi dlje lahko živela — kakor On — On mora dlje kot jaz — živeti — Saj meni dana je le Moč ubijati, Ni pa mi dana Moč umreti —
1084     OB TREH IN POL EN SAMCAT PTIC V Nebo tihotno En samcat pojem melodije Previdne vkleše.
Ob Štirih, trideset minut, Poskus Podvrže si Preizkušnjo — In glej, Načelo Njeno iz srebra Nadomesti vse Drugo.
Ob Sedmih, trideset — ne Osnove,
Ne Odposlanca ni več videti —
Le prostor je, kjer prej Navzočnost je bila —
Med njima Mejna Proga Znanega.
1732     ŽIVLJENJE MOJE JE ZAMRLO DVAKRAT — VENDAR NI UMRLO;
Zdaj čakam, kdaj Nesmrtnosti Dotik Mi bo razkril še Tretji Tak Mejnik — Mejnik
Tako ogromen, tako popolnoma Nedoumljiv —
Kot Prejšnja sta bila —
Slovo je vse, kar o Nebesih vemo —
In je dovolj strašan Okus Pekla.
333
Dolgo skrita genialnost Emilv Dickinson
218 »člani Vstajenja« — bližnji rojaki in sodobniki pesnice, svetohlinski puritan-ski prebivalci Nove Anglije, trgovske duše, prepričani, da si lahko kupijo celo udobje posmrtnega življenja — pa so samo kot črne pike v snegu.
465 Kralj v pesmi je Smrt, medtem ko je muha simbol vsega, kar še živi in hkrati kar je življenjsko zoprnega, kot vemo iz drugih pesmi E. D. Oseba v pesmi se je v vseh pogledih pripravila na smrt — oči vse so ljudje, ki bedijo ob umirajoči — slovesnost trenutka pa zmoti muha = življenje, ki ne da osebi, da bi dostojno prenesla soočenje z onstranstvom, če to sploh obstaja — ne prenese, da bi videla luč, okna = čuti odpovedo, odpove pa tudi notranji vid.
rn Ona = Smrt: v angleščini je poosebljena smrt moškega spola, v pesmi Dickinsonove celo nekakšen prijazen starejši gentleman, ki pesnico povabi na sprehod z vozom — Nesmrtnost pa je nekakšna varuška, ki se pelje z njima, da bi ljudje ne brusili jezikov. Pesem je lep primer, kako je znala E. D. združevati lahkotno z veličastnim, da je ustvarila čisto posebno ozračje in vtis — in s tem čisto svojevrsten pogled in razlago snovi oziroma motiva.
io84 Pesniški čredo Emilv Dickinson — eden od mnogih. Pesnik in poezija sta kot ptica, ki še pred svitom napove dan. Ko pa se že popolnoma zdani, ljudje, zaverovani v vsakdanje skrbi in hotenja, pozabijo na sanjsko navzočnost, na poezijo, na vse, kar je med vednostjo in večvednostjo: pozabijo na mejni obod (Circumference), ki je Emily Dickinson pomenil vse, kar je v življenju in še posebno v poeziji iskala —¦ višje resnice, vseobsegajočo zavest.
1732 Napisano potem, ko je E. D. izvedela za smrt človeka, ki ga je skrivaj ljubila z vso močjo svoje duše pri osemindvajsetih letih, in ko je izvedela za smrt drugega ljubega ji človeka, s katerim si je bila, po prvotni zaljubljenosti, dolga leta iskrena prijateljica.