Jožica Narat Šrekl
SINONIMI V JEZIKU JURIJA DALMATINA (IZVOR, POMENSKE IN STILISTIČNE FUNKCIJE)*
Za obravnavo sinonimov (sopomenk) v jeziku Jurija Dalmatina so bila Izbrana tri besedila Iz različnih delov Biblije: Pregovori (Salomonove pripuvlsti). Knjiga o Juditi (Juditine bukve) In Apostolska dela (Djanje teh apostolov). Navedena besedila obravnavam kot tri samostojne enote, ki Jih nisem umetno združevala. Ta samostojnost Je ohranjena tako v razčlenjevalnem delu kot v dodanem seznamu sopomenskih skupin. Upoštevane so samostalnlške, pridevniške in glagolske sopomenke, pri čemer Je težišče obravnave na prvih. Iz seznama Je delno razvidna frekvenca pojavljanj posameznih sopomenk v določenih besedilih, kar Je pomembna informacija za določanje mesta posameznih ]3omenskih enot v jezikovnem sistemu oziroma v katerem od njegovih podsistemov. Redke, celo osamljene pojavitve nekaterih sopomenk so onemogočale določnejša sklepanja o njih, zato sem si občasno pomagala s popolnimi, abecedno urejenimi izpisi Iz Dalmatinove Biblije, kar predstavlja del popolno urejene kartoteke slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki jo Je uredila Sekcija za zgodovino slovenskega Jezika Inštituta za slovenski Jezik Frana Ramovša.
Pregled ustrezne strokovne literature Je pokazal, da opredelitve sopomenskosti niso enotne. Če paralraziram definicijo, iz katere sem izhajala, sta besedi v sopomenskem odnosu, če se ujemata v vseh oziroma skoraj vseh (v osnovnih nujno) denotativnlh (pojmovnih) pomenskih sestavinah, medtem ko se v konotatlvnlh (pragmatičnih, označevalnih) lahko tudi v celoü razlikujeta. V primerih popolne pomenske ujemalnostl Ima raba ene ali druge sopomenke stilistično vlogo, če pa gre za delno sopomenskost, je vloga tovrstne rabe tudi pomenska in ne le stilistična. V obravnavanem gradivu so konotativne pomenske sestavine v glavnem sestavni del neprWh pomenk besed (Je/t /he ne/mejm Je/tl od tvoje /hpendfe, da /e ne pregri/him, B II, 136b, Inu /o kruh imeli is Nebes, /htiride//et lejt. B n, 134a), prvih pa le redko (jesti — žretO, medtem ko je pri besedozveznih sopomenkah stopnja konotacije v veUkl meri odvisna od tipa besedne zveze (oča — kateri /nekoga/ nodf izraelski fdOc —JoUc od Izrada — Izrod), pri besednotvomlh pa od stopnje /ne/ustaljenosti besedotvornih obrazil (prebuditi se — izbudtü se). V nalogi sem upoštevala še naslednje dodatne elemente sopomenskosti, ki se v strokovni literaturi sicer navajajo, je pa odnos posameznih avtorjev do njih različen: zamenljivost sopomenk (vsaj potencialna) v sobesedilu, nastopanje v istih skladenjskih vlogah, pripadnost Istemu leksikalnemu (podjslstemu (knjižni Jezik in narečje sta npr. različna (pod)slstema) in isti stopnji razvoja knjižnega Jezika. Poglavitni problem, ki se pojavi pri raziskavah na takih osnovah. Je, katere drugotne pojmovne pomenske sestavine so lahko neujemalne in kje je torej usta meja pomenske različnosti, znotraj katere še vedno govorimo o sopomenskosti. Do določene mere je torej problematična celotna skupina delnih sopomenk, v nasprotju s popolnimi, ki se v celoti ujemajo vsaj v pojmovnih sestavinah. Poleg Li. leksikalnlh (tj. enočlensklh z različnimi korenskimi morfeml) sopomenk, ki so sopomenke v ožjem smislu in jih upoštevajo vsi avtorji, so v obravnavi zajete tudi besednozvezne (veččlenske) in besedotvorne (skupni korenski morfem in različna besedotvorna obrazila) sopomenke,
Predstavitev magistrskega dela i
161
Odnos sopomenskostl je paradigmatski, torej sistemski, in razvrstitev v sopomenskih skupinah ali sinonimnih nizih ni slučajna, kar je razvidno iz vseh Ustih slovarjev sopomenk, ki so jih sestavljali z zavestjo o tej sistemskosti. Na prvem mestu naj bi bila v sopwmenski skupini dominanta ali osnovna sopomenka, ki naj bi bila stilistično nevtralna in frekvenčno dovolj opazna pomenka s pojmovnim pomenom, kije skupen vsem členom skupine; leti naj bi bili z dominanto vsaj potencialno zamenljivi, medtem ko njihova medsebojna zamenljivost ni nujna. Navedeno sistemsko zgradbo sopomenskih skupin sem skušala vsaj do neke mere prikazati v njihovem seznamu, kije obravnavi dodan, iz njega pa je razvidna tudi zastopanost sopomenskostl v posameznih sopximenskih skupinah. Osnovna enota je beseda oz. besedna zveza v določenem pomenu, tj. beseda oz. besedna zveza v določeni zvezi (ali zvezah, seveda takih, ki ne delujejo pomensko spreminjevalno), imenujemo Jo pomenka, ne pa beseda oz. besedna zveza s svojim celotnim pomenskim sestavom.
Biblija je časovno in vsebinsko raznoliko besedilo, ta raznovrstnost pa se odraža tudi v sopomenskostl v izbranih besedilih. Od skupno 295 opaženih sopomenskih skupin se jih pojavlja v vseh treh besedilih le dvajset, v dveh petdeset, ostalih 225 skupin pa je ugotovljenih v samo enem izmed obravnavanih besölil.
Najprej sem skušala evidentirano sopomensko gradivo predstaviti na osnovi upoštevanja medsebojne pomenske enakosti in različnosti. Izkazalo se Je, da so tudi v skupini popolnih sopomenk (to velja tudi za podskupino s prekrivnim konotativnim delom) izpričani vsi štirje formalni tipi: izvorno različne (hudič — satan) in izvorno enake (obraz — obličje) sopomenke (oboje so leksikalne) ter besedotvorne (žegnovaU — žegnavati) in besednozvezne (faraon — egiptovski kralj) sopomenke; so pa besedotvorne sopomenke v tej skupini daleč najštevilnejše. Skupino delnih sopomenk je bilo treba podrobneje deliti, izbiro delitve pa mi Je določalo gradivo. Manjša razlika v pojmovnih sestavinah pomeni uvrstitev v skupino ideografskih sopomenk (Ali Lysias, Kapitan, je mej tu pri/häl, inu ga Je sVeüko mazhjo iz na/hih rok ispelal, B III, 75b; imu /o /topili k'njemu, inu /o ga sov/o /ylo popadli, inu /o ga pred Svit pelali B III, 64a), zaradi izpričane natančnejše pomenske določitve druge sopomenke (v primerjavi s prvo) je uvedena skupina specifikacij skih sopomenk (Satu Jo any konzhaU teh Kananiterjeu Krajle BII, 134a; Kadar bi Israel/ki folk vlovlen bil, taku bi on hotil tebe shnyml pu/titi preboju B II, 137b), v skupini intenzifikacijskih sopomenk (mogoč — vsegamogo^ izkazuje drugi člen višjo stopnjo intenzitete kot prvi, medtem ko je skupina v ožjem smislu delnih sopomenk (Kamer ta hudobni pride, ^e pride ferrahtanje inu shmaganje, s Jramoto red B 1,323a) zaznamovana z nekoliko vidnejšo razliko v pojmovnem delu. Omenjeni so tudi mejni primeri, kijih zaradi prevelikih razlik v pojmovnih pomenskih sestavinah v obravnavi nisem upoštevala, na osnovi njihove tipološke razdelitve (odnos subordinacije /rodu in vrste/: kača — madras; soredni odnos /s skupno nadjjomenko/: opravljavec — hinavec — lažnik; pripadnost različnim pojmovnim skupinam: rop /rezultat dejanja/ — ropanje /dejanje/) pa je možno sopomenskost kot pojav natančneje zamejiti. Okvir nam pri ugotavljanju sopomenskostl daje že besedilo samo s svojimi posebnostmi. Tako so v Pregovorih zaradi splošne vsebine besedila nekatere besede pomensko dodatno zbližane, tako da je npr. namesto predvidenega odnosa subordinacije izkazana delna sopomenskost z natančneje določenim drugim členom (En sanlkem zhlovOc, en /hkodliu Mosh, hodi s'i/pazhenimi u/ti), pride torej do pojava nove pomenke, še pogosteje pa podpomenke oziroma pomenčnega odtenka. Nekateri besedni pari izkazujejo drugačen pomenski odnos v premi rabi s konkretnim denotatom (speciflkacijske sopomenke: En Pravizhan, kateri pred enim hudobnim pade, je kakor en *kolan Jtudenez, inu /kashenu isviraiye B I, 326a; delne sopomenke: Ozhitu per poti, inu per cejtl ona /toji, per vratih raven Me/ta B 1, 319b) kot v preneseni, ko Je denotat abstrakten (De bo/h hodil po dobrim potu, inu na pravi oe/H o/tal B I, 317b) in sta oba navedena para v odnosu popolne sopomenskostl. Primerov večkratne sopomenskostl Je malo (poleg navedenih še npr. žakd/—vreče), pogostejše so večpomenke, ki vstopajo s svojimi pomenskimi enotami v različne sopomenske skupine gospod — gospodar, mogoči — gospod: bog—gospod).
162
Nadalje sem poskusila predstaviti sopomenke na osnovi različnosti oz. enakosti njihovega izvora, kar pomeni, da so prvo skupino sestavljali sopomenskl pari, ki Imajo prvi člen s prevzetim elementom v osnovi, drugega pa z domačim (=slovansklm), medtem ko so v drugo skupino uvrščeni sopomenskl pari oziroma skupine z domačimi (1. podskupina) oz. prevzetimi (2. podskupina) osnovami. Najštevilnejša je skupina z domačimi elementi v vseh členih, je pa zanjo značilno prevladovanje delne sopomenskosti; v nasprotju z njo je v skupini sopomenk s prevzetimi in domačimi členi opazno več popolne sopomenskosti. Kot poddelltvenl dejavnik sem pri tem upoštevala pojavitev posameznih besed v Registru, dodanem Bibliji. Izkazalo seje, daje med obravnavanimi sopomenkami največ takih, ki v Registru niso omenjene (očitno so veljale za splošno znane), med besedami iz Registra pa prevladujejo besede iz kranjskega, tj. prvega stolpca, ki predstavljajo iztočnice v tem mednarečnem in dvojezičnem slovarju, v veliki meri so izpričane besede Iz slovenskega oz. bezjaškega (=panonskega oz. kajkavskega) in koroškega stolpca, iz hrvaškega pa precej manj. Za opazni del v Registru navedenih pomenskih ustreznikov je v rabi izpričana nepopolna, tj. delna sopomenskost ali celo nesopomenskost, kar kaže na njihovo pomensko osamosvojenost (že od prej: v primeru širše znanih besed) oz. osamosvojitev (na novo) v sistemu knjižnega jezika. Za določene besede iz drugega (koroškega) in tretjega (panonskega, kajkavskega) stolpca na osnovi pogoste rabe v Bibliji oz. Izvršenih pomenskih premikov predvidevam, da so bile znane in uveljavljene v širšem slovenskem prostoru. Knjižni jezik je relativno samostojen (pod)slstem, ki resda Izhaja iz narečij (predvsem Iz osrednjih) in se pri njih neprestano oplaja, pri tem prevzemanju pa prihaja tudi do določenih pomenskih in stilističnih sprememb, odvisno pač od potreb novega jezikovnega (pod)slstema, v katerega vstojjajo. Kot funkcionalne enote knjižnega jezika razumem samo tiste besede in besedne zveze, ki so izpričane v sobesedilu, torej v aktivni rabi, medtem ko so besede, ki se pojavljajo samo kot pomenski ustreznikl v Registru ali kot zvezdlčne ter črkovne, običajno enobesedne robne opombe, zunaj omenjenega sistema.
Naloga je poskušala prikazati raznovrstnost sopomenskih odnosov v Dalmatinovi Bibliji, ki se kaže tako v upovedovanju pomenskih nlans kot v Iskanju stilističnih učinkov, iz česar je razvidno Dalmatinovo temeljito poznavanje izraznih možnosti slovenskega jezika. Primerjava dela Dalmatinovega sopomenskega gradiva z Lutrovo prevodno predlogo je pokazala, da tudi na tej ravni med besediloma obstaja povezava, ki pa ni mehanična: (Versünet) Bey Gott und Menschen / Denn Gott wendet die straffe / und Menschen werden freunde dadurch L II, 1115; «smlij^ Per Bugi inu per ludeh; Sakaj Bug/htrajfmge odpu/ty: inu zMouekifi mej /abo priateli po/tano BI. 322b.
163