Mladini! Pogostno in vsakdanje sveto obhajilo. Spisal o. Julij Lintelo, D. J. Natisnila Katoliška tiskarna. Nihil obstat. 20. Jan. 1911. Dr. Fr. Ušeničnik. Imprimatur. Kn.-škof. ordinariat v Ljubljani, dno 24. januarja 1911. Janez Flis, vic. gen. Vse pravice pridržane. Predgovor. Najljubeznivejši prizor, kar jih je svet videl, je pač oni dogodek, ko so matere privedle otroke k Zveličarju, in je Zveličar, nebeški prijatelj otrok, roke nanje polagal, jih objemal in blagoslavljal. Še lepši prizor pa — seveda telesnim očem prikrit — se ponavlja vsakikrat, ko si isti nebeški prijatelj otrok izbere v čistem srcu svoje bivališče in se združi v svetem obhajilu z nedolžno dušo. In da bi se to pogosto godilo in da bi se pri¬ čelo že, dokler je srce mladine še po¬ polnoma čisto, k temu sedanji Jezu¬ sov namestnik na zemlji, sv. oče Pij X., prav z vneto besedo opominja. »Otroci, kar največkrat k božji mizi, tudi vsak dan!« tako se glasi poziv iz Rima. V svojem odloku z dne 1 * 4 20. decembra 1905 pravi namreč sveti oče: »Pogostno in vsakdanje sveto obhajilo, ki ga naš Gospod Jezus Kri¬ stus in katoliška Cerkev tako srčno želita, naj bo vsem kristjanom kate¬ regakoli stanu ali poklica, na voljo; nikomur naj se ne odreka, kdor je v posvečujoči milosti božji ter ga želi s pravim namenom in pobožnim srcem prejeti.« Teh preveselih besedi sv. očeta ni nihče lepše in z večjo vnemo razlagal, kakor o. Julij Lin- telo, D. J., v knjižicah, namenjenih raznim stanovom. Kardinal Kazimir Gennari je pokazal te knjižice sve¬ temu očetu in je potem pisatelju o. Juliju Lintelo sporočil, kaj pravi sv. oče o njih. Tako-le je pisal: Velečastiti! Pokazal sem sv. očetu po en iz¬ vod Vaših knjižic o pogostnem in vsakdanjem svetem obhajilu. Sv. oče jih je z veseljem sprejel, močno po¬ hvalil Vašo vnemo ter izrazil željo, naj, se ti Vaši spisi kar najbolj 5 razširij o predvsem po semeni¬ ščih, samostanih in vzgojiščih, da se bo na ta način v omenjenih zavodih še zi lasti priporočalo po¬ gostno in vsakdanje sveto obhajilo, kar želi tudi zadnji splošni odlok. Sv. oče podeli poseben apostolski blagoslov Vam in vsem, kateri Vas bodo pri tem svetem delu podpirali in kateri bodo te Vaše spise č i t a 1 i. Štejem si v čast, da Vam morem to naznaniti in zahvaljujem se Vam za poslane iztise Vaših knjižic. Z velespoštovanjem Vam najpo- korneje vdani Kazimir, kardinal Gennari. V Rimu, 25. januarja 1907. Knjižico o. Julija Lintelo, ki je namenjena mladini, smo poslovenili po francoskem izvirniku: »A la jeu- nesse. — La Communion frequente et quotidienne« in jo izročamo sloven¬ ski mladini z iskreno željo, da bi se prepričala o potrebi pogostnega in 6 vsakdanjega sv. obhajila, da bi go¬ reče pristopala k angelski mizi in bi ji nebeška hrana ohranjevala in utrjevala življenje posvečujoče milo¬ sti in krščanskih čednosti. Marijina družba v ljubljanskem semenišču, na praznik sv. Jožefa 1911. Uvod. Monsignor (monsinjor) de Segur (Segir), velik prijatelj mladine, je v svojih govorih, knjigah in pismih vedno ponavljal otrokom: »Bodite čisti in prejemajte sveto obhajilo, da ostanete čisti!« V neki knjižici z na¬ slovom Vsak teden! jim je pri¬ poročal, naj prejmejo sveto Rešnje Telo vsaj enkrat v tednu, pri dne j ši pa tudi večkrat. S kolikim veseljem bi pač klical danes: Vsak dan! Saj nas sv. oče Pij X. tako proseče vabi, naj pogosto in tudi vsak dan zauživamo telo Jezusa Kristusa, ka¬ kor so ga zauživali prvi kristjani. Duhovnikom pa naroča še posebej, naj udomačijo to koristno in pobožno vajo zlasti po v z g o j i š č i h. 8 Draga mladina! Razlogi za to željo Kristusovega namestnika se ti bodo natanko pojasnili pri krščan¬ skem nauku; glej, da si jih dobro zapomniš! Pričujoča knjižica o njih podrobno ne govori, ampak vsebuje samo nekaj nagibov in zgledov, s katerimi te prijazno vabim k božji mizi; razen tega zavrača ta knjižica najnavadnejše predsodke zoper po¬ gostno sveto obhajilo. Preden čitaš dalje, prosi sveto Devico, svojo dobro Mater, naj ti iz¬ prosi dragoceno milost, da boš mo¬ gel sveto obhajilo prav razumeti in goreče ljubiti. Češčena Marija ... I. Nagibi. Potreba svetega obhajila. Sv. oče izraža potrebo pogostnega svetega obhajila tako-le: j »Želja Jezusa Kristusa in svete Cerkve, da bi pristopali verniki k božji mizi vsak dan, ima zlasti ta 9 namen, da bi mogli kristjani pre¬ magovati poželjivostin se varovati velikih grehov, katerim je izpostavljena človeška slabost... To božjo voljo so čudo¬ vito umeli prvi kristjani, ki so se zatekali vsak dan k mizi življenja in moči.« Poglavitni namen pogostnega ob¬ hajila torej ni, da bi verniki tako izkazovali svetemu Rešnjemu Telesu dolžno čast; še manj, da bi jim bilo sveto obhajilo v nekako plačilo za njihove čednosti: poglavitni namen pogostnega obhajila je namreč ta, da bi verniki ostali v milosti božji. — Kako je pač nesrečen kri¬ stjan, ki ni v milosti božji! Podoben je suhi veji na vinski trti in ne more storiti, kakor pravi Zveličar sam, nič zaslužnega za nebesa. Sli¬ čen je razoroženemu vojaku pred bitko in bo le težko premagoval strasti in hudobnega duha, saj je ne¬ sposoben za boj. In če ga v tem stanu zaloti smrt, se ne more z v e - 10 1 i č a t i, ampak se večno pogubi. Zategadelj moramo skrbeti predvsem za to, da si ohranimo nadnaravno življenje milosti božje. Že naravnega, telesnega življenja si ne smemo samovoljno jemati, ker ima oblast nad njim le Bog in ker je potem¬ takem samoumor silno veliko zlo. A poleg naravnega imamo še nad¬ naravno, dušno življenje, ki smo ga prejeli pri svetem krstu, ko smo po¬ stali otroci božji. Kakor hitro pa smrtno grešimo, zapravimo to živ¬ ljenje ter storimo nekak dušni samo¬ umor, ki je še toliko večje zlo kakor telesni samoumor, kolikor je dušno življenje več vredno nego telesno. Da si pa ohranimo nadnaravno življenje milosti božje, moramo pre¬ magati mnoge in silne strasti, kakor so: navezanost na denar in na po- zemeljsko blago, lenoba, napuh, zlasti pa nasladnost, želja po nerednem čutnem uživanju. Ta huda nagnjenja naše izprijene narave vzbuja hu¬ dobni duh, ki nas hoče pogubiti. Da 11 bi nas laže zapeljal, nam kaže za zgled ljudi, ki se vdajajo strastem brez boja. Zmago nad temi napadi hudob¬ nega duha nam more priboriti samo ena moč, namreč milost božja. Ta pa se nam ne podeljuje nikjer v tako obili meri, kakor ravno v svetem ob¬ hajilu. To nam pomnožuje posveču¬ jočo milost, daje nam nadnaravno moč, da se moremo ustavljati izkuš- njavam, ter nas, kakor pravi triden¬ tinski cerkveni zbor, varuje smrtnih grehov. Kaj ne, zdaj spoznaš, da nam ni mogoče krščansko živeti, ako nismo v stanu milosti božje; vidiš pa tudi, da si ne moremo ohraniti milosti božje, vsaj trajno ne, ako zanemar¬ jamo sveto obhajilo. Ali te to ne na¬ giba dovolj, da se zatekaš k božji mizi kar največkrat? Pomni: Kristjan mora biti vedno pripravljen na smrt in na sveto obhajilo. O. Olivaint, D. J. 12 Daj nam danes naš vsakdanji kruh! Ali se ta prošnja očenaša nanaša na sveto Rešnje Telo? Da, otrok moj! Tako pravi sv. oče; tako uči rimski katekizem in so učili cerkveni očetje. Naj ti stvar malo pojasnim! Očenaš je molitev, ki jo more mo¬ liti samo kristjan. Jezus je to vedno poudarjal, ko je primerjal očenaš s poganskimi molitvami. Pogan, to je nekrščenec, nima torej pravice, ime¬ novati Boga »Oče naš« v tem pome¬ nu, kakor ga smemo imenovati mi, ker smo samo mi po svetem krstu otroci božji. In kot otroci božji ima¬ mo tudi kruh, katerega nekristjani nimajo in o katerem je dejal Zveli¬ čar: »Jaz vam bom dal živega kruha, kruha, ki je prišel iz nebes, kruha, ki je več vreden, nego mana.« In tega kruha prosimo za vsak dan v Gospo¬ dovi molitvi. Zakaj za telesni kruh, veli Kri¬ stus, naj nikar preveč ne skrbimo, 13 temveč naj zaupamo v dobrega ne¬ beškega Očeta, ki nas ne bo zapustil v sili, če si bomo prizadevali pred¬ vsem izpolnjevati njegovo voljo. Tako so razlagali zgoraj navedeno prošnjo očenaša, kakor že omenjeno, tudi cerkveni očetje. Sveti Hilarij na primer pravi: »Zveličar tako srčno želi priti k nam vsak dan in pri nas prebivati, da nam ukazuje, naj ga prosimo te milosti vsak dan.« In sveti Ambrozij dostavlja: »Če je ta kruh naša vsakdanja jed, zakaj ga tako poredko zauživaš? Zauživaj ga vsak dan, da zadosti vsakdanjim po¬ trebam tvojega življenja.« Daritev svete maše in sveto obhajilo. Kakor so se končavale stare da¬ ritve z zauživanjem darovane živali, tako bi se morala končavati sveta maša, daritev nove zaveze, z obha¬ jilom vseh pričujočih vernikov. Saj je Kristus naročil: To delajte v moj spomin; ponavljajte to 14 sveto večerjo, posvečujte kruh in delite ga vsem, kakor ste videli, da sem storil jaz. — In pri sveti maši moli duhovnik: »Da bomo vsi, kar se nas bo udeležilo te daritve in za¬ užilo presveto telo in kri tvojega Sina, napolnjeni z vsem nebeškim blagoslovom in milostjo.« Sveta Cerkev tedaj prav goreče želi, da bi pri sveti maši navzoči ver¬ niki prejeli sveto obhajilo ne le v duhu, ampak tudi v resnici. Odlok Pija X. pravi celo, da »tridentinski cerkveni zbor dovolj jasno priča, da Cerkev želi, naj bi bili verniki pri sveti maši in pri svetem obhajilu vsak dan, da bi tako hitreje napredo¬ vali v svetosti.« Ta želja svete Cerkve se je več stoletij tudi izpolnjevala. Učeni bene¬ diktinec Don Cabrol (Kabrol) nam poroča med drugim sledeče: »Vsi, kateri so bili pri sveti daritvi, so mo¬ rali pristopiti k božji mizi; prvi krist¬ jani so vedno pazili, da so z maš- nikom vred tudi sami prejeli sveto 15 obhajilo... Po rimskem obredu iz sedmega stoletja je rekel dijakon: Kdor ne misli prejeti sve¬ tega obhajila, naj odide!... Ko so vsi pričujoči pristopili k mizi Gospodovi, se je shranil del svete hostije, da so ga nesli dijakoni bol¬ nikom in jetnikom.« O da bi se obnovilo med kristjani vsaj nedeljsko sveto obhajilo; o da bi postal dan skupne svete maše tudi dan skupnega svetega obhajila! Ali ljubiš Jezusa Kristusa? Zveličar ti pravi: Glej to Srce, ki je ljudi tolikanj lju¬ bilo, da se ni ničesar zbalo, ampak se popolnoma žrt¬ vovalo in použilo, da jim pokaže svojo ljubezen. Jezus nam je dal torej ves zaklad svojega Srca in nam ga še vedno daje vsak dan. Da, več nam ni mogel dati, nego samega sebe v svetem ob¬ hajilu. Zato se mu tudi ti vsega da- 16 ruj! Kako pa? Predvsem tako, da ne preziraš in zanemarjaš dobrot, ki ti jih nudi v naj svetejšem zakra¬ mentu. To je zahteval naš Gospod tudi od blažene Margarete Marije, ko ji je razodel, kako naj se časti nje¬ govo presveto Srce. Rekel ji je: »Najprej me prejemaj v svetem obhajilu, kolikorkrat ti bodo dovo¬ lili.« Dalje priporoča Zveličar, naj prejemamo sveto obhajilo v zadošče¬ nje za žalitve, ki se gode božjemu Srcu v svetem Rešnjem Telesu; to so takozvana zadostilna obhajila na praznik Srca Jezusovega in prvi petek vsakega meseca. Prejemajmo torej Jezusa pogo¬ steje, prejemajmo ga vredne j e ter za¬ dostuj mo za grehe tistih, ki ga zani¬ čujejo ali nevredno prejemajo. To bo prava pobožnost do presvetega Srca, to bo odgovor na njegov glasni klic: »Srčno želim, da me ljudje ljubijo in časte v zakra¬ mentu moje ljubezni.« Naj vendar gane ta mili glas tudi tebe! 17 Jezusu izkazuješ hvaležnost s tem, da se mu posvečuješ. 0 gotovo je prav in lepo, da rad moliš posve- tilno molitev; toda ne delaj Zveli¬ čarju samo pobožnih poklonov, am¬ pak stori tudi v resnici, kar mu obe¬ taš. Saj tako ravnaš celo nasproti poštenemu človeku, posebno ako je tvoj prijatelj. Vedi zlasti, da ravno s tem, če prejmeš sveto obhajilo, Je¬ zusu posvetiš svoje srce in mu iz¬ ročiš svojo dušo, da jo vzame v svojo posest, jo prestvari ter obogati z mi¬ lostjo. Dočim se namreč telesna hra¬ na po nauku zdravnikov spremeni v naše telo, preobrazi dušna hrana — to je Zveličar v svetem obhajilu — nas v sebe. Zakaj sveto obhajilo nas čimdalje bolj prešinja s svojo nad¬ naravno močjo; zmanjšuje nam nagnjenje k poželjivosti, lenobi in samoljubju, nagiblje in navaja pa k čistosti, ponižnosti in potrpežljivosti, k zatajevanju samega sebe in zaniče¬ vanju sveta, k ljubezni do Boga in do bližnjega. Mladini! 2 18 O Jezus, zdaj vem, da ti skazujeim ljubezen, če te prejemam v svetem j obhajilu, ker ti s tem pomagam, da ; popolneje dosegaš namen, ki si za¬ radi njega skrit v sveti hostiji po naših tabernakljih. In ker mi ti v ; svoji neskončni ljubezni samega sebe daruješ, se ti tudi jaz popolnoma po¬ svetim, da bova najtesneje združena, kakor si priporočal že svojim učen¬ cem, ko si rekel: Ostanite v meni in jaz v vas! Angelski kruh. S. Coube (Kube) piše: »Ko divjajo mladostne strasti, nam je treba nad¬ človeške moči, da jih moremo pre¬ magati. A te moči ne najdemo nikjer v toliki meri, kakor v svetem Reš¬ ujem Telesu. To je pokazala izkušnja vsem vzgojiteljem. Skoro vsi otroci in mladi ljudje — to lahko smelo trdimo — kateri ne marajo za sveto obhajilo, so vdani grehu; kateri pa prejemajo angelski kruh pogosto in 19 vredno (to je v stanu milosti in s pravim namenom), so čisti kakor angeli, ali vsaj postanejo taki.« In neki francoski pesnik veli: !»Srce nedolžnega človeka je liki glo¬ boka posoda. Če je prva tekočina, ki se vanjo vlije, umazana, bi je tudi morski valovi ne mogli več umiti; zakaj posoda je neizmerno globoka, madež pa je na dnu.« Toda besede tega pesnika niso po¬ vsem resnične. Česar namreč ne mo¬ rejo morski valovi, to more kri Jezu¬ sova v svetem obhajilu. Večkratno sveto obhajilo vliva v dušo ljubezen do čistosti ter nam daje moč, da moremo čisto živeti. O sveta čistost, naj lepša, pa tudi najnežnejša čednost mladosti! Kdo more tvoj sijaj lepše proslavljati, nego Jezus sam, ki pravi: »Blagor čistim.« In vendar nastavlja naš čas nedolžnosti vedno več zadrg. Gorje svetu zavoljo pohujšanja! Otroci, čislajte zaklad svoje čisto¬ sti nad vse! To je dišava, ki vam 2 * 20 ohranja naj plemenitejše zmožnosti telesa, duha in srca. Obvarovali jo pa boste le, ako se večkrat najtesneje združite z Jezusom. Po dobri spovedi. Otrok moj, obljubil si Jezusu, da ga nočeš nikdar več razžaliti in pre¬ gnati iz svojega srca, temveč ga za- naprej bolj ljubiti in natanko izpol¬ njevati njegovo voljo. Danes si to trdno sklenil, ali boš pa jutri še zvest svojemu sklepu? Da, samo če boš iskal pomoči pri Zveličarju. Glej ga v sveti hostiji! Odpustil ti je in te očistil, zdaj te hoče še pokrepčati in poživiti. Reci mu tedaj: »Pridi, o Jezus, in ostani pri meni! Dejal si: ,Kdor je moje meso, ostane v meni.’ Zato se odpovem grdemu in slabemu življenju in hočem vedno samo v tebi živeti.« V raju je bilo drevo, imenovano drevo življenja. Od sadu tega drevesa je bila zavisna nesmrtnost, s katero 21 je odlikoval Bog prva človeka. In v sveti Cerkvi je drevo življenja sveto Rešnje Telo, ki daje dušno nesmrt¬ nost vsem, kateri ga vredno preje¬ majo. Zveličar je namreč obljubil: Ne bo jih umoril greh; kdor je moje meso, bo imel življe¬ nje v sebi. Zato pa le jej kruh življenja, jej ga, ako mogoče vsak dan, in ostal boš čist in dober, srečen in pogumen, plemenit in požrtvovalen, kakor si danes. Vse to ti ponuja Jezus v sve¬ tem obhajilu še v obilnejši meri, nego si sam želiš. Ne preziraj torej nje¬ gove darežljivosti, marveč urno raz¬ odeni spovedniku željo, da bi rad pri¬ stopil k angelski mizi prav velikrat in tudi vsak dan. Sv. oče duhovnike svari, naj nikar ne odvračajo od po¬ gostnega in vsakdanjega obhajila tistih, ki bi ga prejemali v stanu milosti in s pravim namenom. Opo¬ minja jih pa, naj ljudi še navajajo k temu kot k pripomočku zoper vsak¬ danje pregreške in kot h kruhu, ki 22 nam ohranja in pomnožuje nad¬ naravno življenje. Vsled tega se bo spovednik tvoje pobožne želje veselil ter ji bo skušal kolikor moči ugoditi. Po njegovem navodilu se vestno rav¬ naj, kakor ti veli sveta Cerkev, in brez dvoma boš prav in modro delal, a zraven se boš vadil še v ponižnosti in pokorščini. Več življenja! Kristus je rekel: »Prišel sem, da bi imeli življenje in obilo duhovnih dobrot.« Te besede razlože vsa dela učlovečenega Boga, zlasti pa postavitev najsvetej¬ šega zakramenta, kjer nam je za¬ pustil samega sebe in kjer se nam ponuja življenje dan za dnem. Da, sveto Rešnje Telo je zares pravi od- svit neizmerne ljubezni Zveličarjeve do nas ljudi. Toda porečeš Jezusu: »Gospod, tvoje božje življenje že imam; ni li to dosti?« — In odvrne ti: »Rasti v 23 njem še bolj!« — Vprašaš ga dalje: »Kako se naj pa to godi?« — In pouči te: »Kdor je moje meso, bo imel življenje v sebi.« Zdaj vidiš, kako navezuje Odreše¬ nik nadnaravno življenje na sveto obhajilo. Vedno poudarja, da je v tem zakramentu življenje. Sveto Rešnje Telo imenuje »kruh življe¬ nja«, »moje meso za življenje sveta«; in končno zatrdi: »Kdor je moje meso, živi v meni.« Pojem »življenje« pa obsega v naravnem redu vse telesne dobrine, zlasti moč in zdrav¬ je. In to nam obeta Jezus tudi v nad¬ naravnem redu. O zakaj vendar lju¬ dje trumoma ne bite k naj svetejši mizi? Zakaj ne poslušajo svete Cer¬ kve, ki jim priporoča: »Verniki naj marljivo hranijo in krepčajo dušo vsak dan z duhovnim kruhom, kakor morajo hraniti vsak dan telo s teles¬ no hrano. Saj potrebuje duša duhovne jedi ravnotako, kakor telo telesne.«! 1 Katekizem tridentinskega cerkvenega zbora. 24 Ko bi se Zveličar prikazal v sveti hostiji, bi nam gotovo zaklical: Vze¬ mite in jejte, saj sem zategadelj pri vas! Vi ste onemogli, a jaz sem mo¬ čan; vi ste slabi, jaz pa sem dober! Zato le vzemite še in jejte; krepčajte vsak dan svoje pojemajoče življenje! Ali si ti prizadevaš živeti tako, kakor želita Jezus in sveta Cerkev? Ni namreč vseeno, kako je uravnano tvoje življenje. Naj ti ne bo zadosti, da si kristjan, ki je zadovoljen, če ga ima le svet za poštenjaka. Kvišku srce in reci z Jezusom: Več živ¬ ljenja! Lep zgled. Neki šestnajstleten učenec je skle¬ nil hoditi k obhajilu vsak dan. Črez tri mesece je pisal svojemu duhov¬ nemu vodniku: Z največjim veseljem Vam nazna¬ nim, da vsak dan nanovo občutim sadove duhovnih vaj. Vaši dobri sveti so mi mnogo koristili; sveto obhajilo sem prejemal vsak dan, in zdaj se mi 25 zdi, da bi ga ne mogel opustiti noben dan. Srečen sem, da bolj ne morem biti. Vedno sem ostal v milosti božji ter sem storil prav malo prostovolj¬ nih malih grehov. Vsak dan, ko pride k meni Jezus, ga molim, zahvalim ter se mu popolnoma izročim. Posve¬ tim mu svoje srce, da ga shrani v svoje presveto Srce; darujem mu svoje življenje. Prosim ga za svoje starše, predstojnike, dobrotnike, pri¬ jatelje in neprijatelje, če jih kaj imam. Vsak dan se za sveto obhajilo do¬ bro pripravim in upam, da bom z božjo pomočjo še dolgo tako delal. Pri zahvali sem večkrat raztresen, pa za dolgo časa nikoli, ker takoj pro¬ sim Jezusa pomoči. Mislim, da taka raztresenost ni grešna. Tako v na¬ vado, da bi ne imel nikake pobož¬ nosti, mi sveto obhajilo ni prišlo, in upam, da se to ne bo nikoli zgodilo. Prosim, povejte mi kako telesno zatajevanje. Nekoliko sem se že za¬ tajeval, a bi bilo dobro, ko bi se še 26 bolj, vsak dan vsaj kaj malega. Ne¬ katere dni sem se postil, večkrat sem si to ali ono pritrgal, zopet druge-! krati sem se zdržal slaščic ali se kako podobno zatajeval. Bog me že dolgo kliče v duhovski stan, a zdaj se mi zdi, da me vabi, naj se popolnoma posvetim misijo¬ nom v daljnih deželah ... II. Presodki in pomisleki. Po¬ gostno sveto obhajilo v raznih okoliščinah. Predsodki. Hudobni duh sveto obhajilo smrt¬ no sovraži ter si prizadeva na vso moč, da bi nas odvrnil od njega. Več o tem lahko čitaš v »Hoji za Kristu¬ som«, 4. knjiga, 10. poglavje. Ako hočeš, da ne prideš hudob¬ nemu duhu v past, moraš trdno skle¬ niti, da ne boš nikoli poslušal njego¬ vih zapeljevanj. Razentega pomni vedno, da zahteva Cerkev za vredni 27 prejem svetega obhajila samo stan posvečujoče milosti in pravi namen. »Pravi namen pa je tedaj, če kdo želi prejeti sveto obhajilo ne iz na¬ vade, ničemurnosti ali človeških ozi¬ rov, temveč ker Bog tako hoče, da bi se vedno tesneje ž njim v ljubezni združil ter bi z božjim lekom pomogel svojim slabostim in pomanjkljivosti m.« Če izpolniš ta dva pogoja, prejmi Jezusa brez strahu, in sicer vsak dan! Marsikateri mladi ljudje so sveto obhajilo že pogosto prejemali, toda preslepil jih je zli duh in so pobožno vajo opustili. Zlasti taki, kateri so sicer dobri in pridni, so satanu v po¬ sebno veselje, ako se mu posreči od¬ vrniti jih od božje mize. »Pazi torej.« veli že sveti Ciril Aleksandrijski, »zakaj satan te navdaja s strahom do naj svetejšega zakramenta zgolj zavoljo tega, da bi te oropal milosti božje ter tako večno pogubil.« Po¬ trudi se, da boš na zlobne skušnjave hudega duha dobro pripravljen; po- 28 tem te ne bo tako nadlegoval, ker bo vedel, da bi bilo njegovo prizade - 1 vanje zastonj. Zato poglejva, s kak - 1 .šnimi ugovori te hoče zva-J biti od svetega obhajila 1 in kaj mu moraš odgovo¬ riti, da se ga odkrižaš. Prvi ugovor: Hoditi k ob h a-’ jilu dan za dnem, je preveč!' Odgovori: Ljubezen Jezusova pa J pravi, da ni preveč. Koga naj torej poslušam? Gotovo Jezusa. Drugi ugovor: Za to nimaš časa! Odgovori: Predvsem moram imeti čas za to, česar potrebuje moja duša, potem šele za to, česar je treba telesu. Tretji ugovor: Tvoji tova¬ riši tudi niso toliki prija¬ telji svetega obhajila! Odgovori: Oni bodo že sami zase skrbeli. Meni pa je do tega, da ohra¬ nim svojo dušo čisto in srečno. Četrti ugovor: Ljudje te opa¬ zujejo in govore o tebi! Odgovori: Kaj meni mar? Zavoljo njih ne bi hotel v nevarnost postav¬ ljati niti svojega zdravja, niti svo¬ jega premoženja. Tem manj hočem zaradi ljudi škodovati svoji duši. Peti ugovor: Saj vsled tako mnogih pomanjkljivosti nisi vreden pogostnega ali celo vsakdanjega ob¬ hajila! Odgovori: To sam dobro vem. Ali Jezus me navzlic temu k sebi vabi in jaz potrebujem njegove pomoči, zato ga ubogam. Da ne prejemam svetega obhalija, bi bil še veliko islabši. Šesti ugovor: S pogostnim in vsakdanjim obhajilom vendar ne skazuješ Zve¬ ličarju nikake časti in spoštovanja! Odgovori: Kateri bolniki so ska- zovali Zveličarju večjo čast in spo¬ štovanje: tisti, ki so ostali doma, ko se je mudil po njih krajih in delal čudeže, ali tisti, ki so mu razodevali 30 svojo revščino ter se dajali predenj nositi, kličoč: »Slep sem, gobav, hrom; usmili se me!« — Bolje je, pravi sveti Tomaž, sveto obhajilo z ljubeznijo prejeti, kakor ga iz spo¬ štovanja opustiti. Sedmi ugovor: Za pogostne in vsakdanje obhajilo si premalo pobožen! Odgovori: »Odtegniti nam angelski kruh zato, ker ne čutimo nežne po¬ božnosti, kadar ga prejmemo, bi se reklo, obsoditi nas na smrt vsled lakote zato, ker ravno ni pri rokali medene jedi.« (Sv. Ignacij.) Osmi ugovor: Saj ne b o Š dolgo vztrajal! Odgovori: Ako sem dober zdaj, je to najboljše znamenje tudi za prihod¬ nost; zakaj gorečnost se ne sme menjati s časom. Deveti ugovor: Pogostno in vsakdanje obhajilo je k v e - čemu za redovnike in za device ! 31 Odgovori: In zakaj, prosim? Kje pravi tako evangelij? Mar potrebu¬ jejo mladeniči manj božje pomoči? So njih strasti manj silne? Njih dolž¬ nosti manj važne? Je li njih odgo¬ vornost lažja? Tem ugovorom hudob¬ nega duha pridenejo časih mladi ljudje še sami take-le nevarne pomisleke: Prvi pomislek: Po pogostnem in vsakdanjem obhajilu ne čutim potrebe. Odgovor. Ali jo čutiš, ali ne, na tem ni veliko ležeče. Vprašanje pa je, ali ti pogostno in vsakdanje obhajilo res ni potrebno. In glej, naš Gospod in sveta Cerkev pravita, da je po¬ gostno in vsakdanje obhajilo čisto Primerno za vsakega kristjana, ka¬ terega ne izgovarjajo upravičeni vzroki. Ubogaj torej sveto Cerkev, ki ti ponuja tako izredno srečo, ter ni¬ kar ne čakaj, da te v pest dobi hu¬ dobni duh, ki te vedno zalezuje. — Dozdeva se mi, da svojo dušo preveč 32 v nemar puščaš. Le začni pogosto hoditi k angelski mizi, pa boš kmalu bolj zahrepenel po Jezusu! Drugi pomislek: Cesto me na dan svetega obhajila hudi duh še bolj skuša. Odgovor. To je znamenje, da si v milosti božji. Zato se nikar ne vzne¬ mirjaj, saj vedno ne bo tako. In če te prav kdaj na dan svetega obhajila zli duh bolj napada ko drugekrati, vedi, da ti ob takih prilikah tudi Jezus še bolj pomaga, da moreš skušnjave premagati. Satan se je zaro¬ til, da te hoče spraviti od n a j s v e t e j š e mize, in to skuša doseči s tem, da te po svetem obha¬ jilu še posebno napeljuje v greh. Upravičeno se bojiš njegovih ostud¬ nih skušnjav; ali boj se stokrat bolj njegove zavisti, ki te hoče odtegniti od svetega Rešnjega Telesa! Tretji pomislek: Bojim se, da mi pride obhajilo tako v navado, da ne bom imel ni kake pobožnosti, če ga 33 bom pogosto ali vsak dan prejemal. Odgovor. Res, otrok moj? Hočeš biti natančnejši kakor naš Gospod in sveta Cerkev? Tadva te namreč va¬ bita k pogostnemu in vsakdanjemu obhajilu, ne da bi bila v skrbeh za to, kar navdaja tebe s strahom. Kdo ima potemtakem prav? Toda poglejva, koliko je na tem, česar se bojiš. Vzrok tvoji bojazni je mnenje, da dobrega dejanja ne bomo več tako plodonosno izvrševali, ko se ga en¬ krat navadimo. To pa nikakor ni res; zakaj čimbolj se v kaki reči vadimo, tem uspešneje v njej napredujemo. J- de Maistre (Metr) veli: »Vsaki stalni sili je naravno, da postaja vedno močnejša.« In ako pogledaš v življenje, vidiš takoj, da se le z vajo pridobi spretnost in popolnost. Kateri odvetnik na primer se bolje pravda: tisti, kateri nima nikoli nobenega tožnika, ali tisti, kateri je dan za dnem v sodni dvorani? Kateri rano¬ celnik zna nož najbolje rabiti? Mar Mladini! 3 34 ne tisti, ki ž njim največkrat zdravi? Kako se izuriš v pisanju in spisju? Ali ne s tem, da delaš vedno sreč¬ nejše poskuse? In kdo vredne j e pre¬ jema sveto obhajilo: tisti, kateri ga prejme zgolj o velikonočnem času, ali pobožna duša, katera se združi z Jezusom vsak dan. Le opazuj ju v cerkvi, opazuj ju v življenju, in spo¬ znal boš, da je tisti, kateri večkrat pristopi k angelski mizi, navadno tudi bolj goreč. Ne misli, da je sveto obhajilo ka¬ kor navadna molitev, navadno zata¬ jevanje ali kakor kako delo krščan¬ ske ljubezni, da so torej njegovi sa¬ dovi zavisni samo od tvojega priza¬ devanja. Ne, ne, sveto obhajilo je za¬ krament, in zato so njegovi učinki večji od učinkov drugih dobrih del. »Vsa dobra dela na svetu,« je dejal župnik iz Arsa, »so v primeri z enim samim vrednim svetim obhajilom liki droben prašek proti gori.« In o. de la Colombiere (Kolombjer) je do¬ stavil: »Učinke svetega obhajila 35 more ovirati edino le smrtni greh. Ker nam vsako vredno obhajilo po¬ množi zasluge za nebesa in posveču¬ jočo milost, nas nujno tudi še bolje pripravi za milosti prihodnjega obhajila; čim večkrat torej prejmeš sveto obhajilo, tem bolje se pripraviš za milosti nadaljnjih svetih obhajil.« Ravnaj dosledno! Navajen si več¬ krat na dan z jedjo krepčati svoje moči. Toda poskusi enkrat biti brez jedi, ne rečem cel teden, marveč le dva dni; poskusi, če moreš, kako bi se počutil šele, ko bi hrano zaužival redno zgolj vsak drugi dan! V za¬ četku bi pač imel silen tek do jedi, a bi ga kmalu izgubil, kar bi bilo jako škodljivo telesnim močem in zdravju sploh. Zato tudi ni misliti, da bi se tako ravnanje kje ali celo povsod udomačilo. — Kakor pa zauživaš vsak dan telesno hrano, tako dosled¬ no zauživaj vsak dan dušno hrano, sveto Rešnje Telo! Saj ni potrebno, da bi moral vsled tega čezdalje bolj 3 * 36 rasti v čuvstveni pobožnosti; dosti je, da le ohraniš pravo gorečnost, to je, da si prizadevaš predvsem za to, da ostaneš v milosti božji. Srečen boš, ako se boš rad združeval z Jezu¬ som v naj svetejšem zakramentu ter si tako ohranil milost božjo; nesre¬ čen pa, če za sveto obhajilo ne boš maral, in zgodilo se ti bo, kakor pravi sveti Ciprijan: »Duša jame hi¬ rati, če ni Jezusa, da bi jo podpiral v svetem obhajilu.« Ne vem, kako je to, da se iz stra¬ hu pred mlačnostjo ravno svetega obhajila tako ogiblješ; saj pri drugih pobožnostih ne delaš tako. Kaj bi mi rekel, na primer, ko bi ti svetoval, da opusti jutranjo in večerno molitev pa rožni venec zato, da boš pozneje te molitve bolj goreče opravljal? Ne¬ dvomno bi mi odgovoril: »Ako ho-j čem svoje molitve bolje opravljati, jih ne smem opuščati, marveč priza¬ devati si, da jih začnem bolje oprav¬ ljati.« In modro bi odgovoril. Le stori tako tudi z ozirom na sveto obhajilo! 37 Pomni: Sveto obhajilo de¬ luje na dušo kakor meh na pojemajoči ogenj. (Župnik iz Arsa.) Četrti pomislek: Od svetega obhajila nisem nič bolj goreč! Odgovor. Iz teh tvojih besed govo¬ rita zgolj prevara in nehvaležnost. Ali nič ne pomisliš, da si, odkar hodiš k mizi Gospodovi pogosto ali morda celo vsak dan, ostal v milosti božji, ali se vsaj skrbne j e varoval smrtnih grehov. In to je vendar že lep sad svetega obhajila. Le nehvaležen mi nikar ne bodi! Saj ne pravi nihče, da te bo napravilo sveto obhajilo popol¬ nega takoj in brez tvojega prizade¬ vanja. Kristus sam pravi, da angel¬ ski kruh ne deluje tako, marveč po¬ dobno kakor telesna hrana. Ta pa ne učinkuje hipoma, temveč polagoma in nevidno. In še nevidneje deluje v nas dušna hrana, ker njenega delo¬ vanja ne moremo spoznati s čuti. Ako torej potem, ko si zaužil nebeško 38 jed, ne opaziš nikakega napredka v gorečnosti, ne misli, da tudi v resnici nisi nič napredoval. Vedi, kar pravi abbe Texier (Teksje): »Po svetem ob¬ hajilu ne čutiš, kako kroži po tebi Kristusova kri, ravnotako ne, koliko si napredoval v nadnaravnem živ¬ ljenju; zakaj posvečeni kruh deluje v tebi neopazno kakor navadni kruh.« Razentega je treba poudarjati, da prava gorečnost sploh ni v čuvstvu, ampak v tem, da si plemenitega srca. Izpolnjuj svoje dolžnosti, prizadevaj si, da boš prav molil, da boš ubog¬ ljiv, pošten in vljuden; bojuj se zoper svoje napake ter se skušaj vsaj ne¬ katerih izmed njih kolikor moči iz¬ nebiti, in vadi se slednjič premago¬ vati samega sebe: to bo prava goreč¬ nost in pravi uspeh svetega obhajila, boljši, nego bi bili vzdihi in solze. Resnični prijatelji božji niso tisti, ki kličejo: »Gospod, Gospod!«, ampak tisti, ki izpolnjujejo božjo voljo. I 11 če se tudi katerikrat vdaš ničemur- nosti, lenobi ali nepotrpežljivosti, za- 39 voljo tega nikar ne opusti svetega obhajila! Zakaj dobri Jezus te na¬ vzlic tem napakam ljubeznivo k sebi vabi, da ti v svetem obhajilu da pri¬ pomočkov zoper nje. Pomisli, kam te lahko pripravijo take pomanjkljivo¬ sti — zlasti ako so ti prišle že v na¬ vado — če se boš Zveličarju odtego¬ val in le redko hodil k njegovi sveti mizi! Praviš, da nisi od svetega obhajila nič bolj goreč, ter si kaj živo očitaš svoje pregreške in nedostatke. Kdo te je pa opozoril na te nepopolnosti? G lej, že to je lep uspeh svetega ob¬ hajila! Zato se nikar od božje mize z nehvaležnostjo ne obračaj, temveč zaupno pristopaj k njej še nadalje, ^es je, da sadov svetega obhajila ne Jhoreš popolnoma spoznati v tem življenju, ampak jih boš spoznal šele v nebesih, a malo jih vendar lahko spoznaš. Le natanko presodi samega sebe, in videl boš, da je pogostno sveto obhajilo vsaj nekoliko spreme¬ nilo in poboljšalo tudi tebe. Saj ni 40 mogoče, da bi se človek, kateri ve¬ likokrat hodi k angelski mizi, še tolike strasti vedno bolj ne oproščal, se hitreje ne dvignil, ako je vanjo vnovič padel, ter se sploh vztrajneje zoper njo ne bojeval. In komur podeli sveto obhajilo te milosti, mora pri¬ znati, da ima od njega neizmerno veliko korist. Sicer pa pričajo o pre¬ lepih sadovih svetega obhajila mnoga poučna dejstva! Peti pomislek: Za pogostno ali vsakdanje obhajilo bi se moral prevečkrat izpo¬ vedovati. Odgovor. Nič večkrat ko sicer. K izpovedi bi moral iti le tedaj, ako bi smrtno grešil. Tako nesrečen je sprva lahko kristjan, kateremu se je boje¬ vati zoper kakšno hudo ukoreninjeno grešno navado. Zanj je seveda prav, ako se čimprej spove, da si more v svetem obhajilu takoj spet pokrep¬ čati oslabele moči. Če bo tako delal, naj bo uverjen, da se bodo tudi na 41 njem uresničile besede svetega Al¬ fonza, ki pravi: »Ni tako ukoreni¬ njene grešne navade, da bi je po¬ gostno sveto obhajilo ne zmanjšalo in slednjič popolnoma ne odpravilo.« Ge v začetku katerikrat padeš, te to ne sme ostrašiti ali ti vzeti poguma. Tvoj tedanji dušni stan je podoben stanu bolnika, kateremu se obrača na bolje. Tvoja duša bo brez dvoma okrevala, vendar je še zelo slaba. Vsaka malenkost ji lahko škoduje. Zato ji je treba previdnosti, še bolj pa tečne hrane, da ji okrepča osla¬ bele moči. Svetega obhajila torej v tej dobi nikakor ne smeš zanemar¬ jati. če ga boš prejemal redno vsak dan, boš prav gotovo vedno manjkrat smrtno grešil, vsled česar se ti tudi ne bo treba več tako pogosto spo¬ vedovati. Glede malih grehov, ki izvirajo iz naše slabosti, pa Cerkev itak uči, da nas ne delajo nevrednih vsakda¬ njega obhajila, ampak da nas jih le-to še očiščuje. 42 Sveti oče so tistim, ki hodijo k mizi Gospodovi vsak dan ali skoro vsak dan, celo dovolili, da se lahko brez spovedi udeleže vseh odpustkov, za katere se sicer zahteva sveta spoved. Sploh »sveta stolica ne zahteva, da bi se morali tem pogosteje spove¬ dovati, čim pogosteje prejemamo sveto obhajilo, temveč nasprotno še upa, da se vernikom, kateri bodo ho¬ dili k božji mizi vsak dan, ne bo treba spovedovati niti vsak teden ali vsakih štirinajst dni. Seveda je te¬ denska spoved izborna priprava za pogostno ali vsakdanje obhajilo in jo je priporočati vsem, katerim je mo¬ goča. Komur je pa vsled kakih oko¬ liščin težavna, ga to ne sme zadrže¬ vati od pogostnega obhajila. Za dušo, katera je v milosti božji, je bolje, če opusti spoved, nego če zanemari po¬ gostno sveto obhajilo.« (J. Besson, D. J. 1 ) 1 Revue theol., mesca aprila 1. 1906. 43 Nekaj pričevanj. Poslušaj, kako poročajo tvoji so¬ vrstniki svojemu duhovnemu vod¬ niku o čudih, ki jih je storilo v njih sveto Rešnje Telo! Eden izmed njih piše: »Moj dušni stan je sedaj ves dru¬ gačen, nego je bil pred duhovnimi vajami. Milost božja me je popol¬ noma prerodila. Kar čutim, kako se moja duša čisti in boljša ter bojuje zoper samo sebe in zoper vse težave, ker dobiva tako obilne pomoči v sve¬ tem Rešnjem Telesu. Odkar preje¬ mam sveto obhajilo bolj pogosto, se mi zdi, da sem postal že čisto domač otrok dobrega Boga.« Drugi tvoj vrstnik pravi: »O zdaj vem, zakaj ste me tako navajali, naj hodim k mizi Gospo¬ dovi kar največkrat. Sedaj bi me pač ne bilo treba več navajati; zakaj zdi se mi, da pogostnega svetega obha¬ jila ne morem več opustiti.« Tretji tvoj mladi prijatelj veli: 44 »Odkar ste me zadnjič obiskali, sem zvesto izpolnjeval svojo obljubo ter hodil k najsvetejši mizi vsako jutro. Tako sem slednjič premagal greh. Prej, dokler sem mnogokrat grešil, mi ni šlo kar nič izpod rok; živel sem tjavendan. Odkar pa živim čisto, sem srečen in se mi dobro godi. Moji slabi tovariši se iz mene radi norčujejo, a se ne menim zanje. Mislim si: Naj bi pač rajši mene posnemali.« Četrti tvoj tovariš pripoveduje: »Sveto obhajilo prejemam vsak dan ali skoro vsak dan šele štiri me¬ sece, a vendar sem se že popolnoma spremenil. Ko premišljujem samega sebe in se spomnim svojega prejš¬ njega življenja, vidim, da sem zdaj ves drugačen. Zares, ne živim več jaz, ampak Jezus živi v meni. Kako sem mu hvaležen, da me je tako pre¬ rodil! Često ga prosim velikih milo¬ sti, in vselej me usliši. Zatečem se k njegovemu presvetemu Srcu, in pride mi na pomoč. Pa me vpraša: Česa želiš? Česa pričakuješ od svo- 45 jcga Zveličarja? Glej, ljubim te toli¬ kanj, da sem zate svojo kri prelil. Prosi me, česarkoli hočeš, uslišal te bom, ker sem ti to obljubil. — In odgovorim mu: Moj Jezus, teži me učenje. Bliža se šolska izkušnja, a tvarine je toliko, da me navdaja s strahom. Pomagaj mi! — In učim se. z veseljem ter pri izkušnji dobro odgovarjam.« Temu mladeniču je dalo sveto obhajilo veselje do dela, pa ga tudi vnelo v ljubezni do Jezusa. Nada¬ ljuje namreč: »Privedli ste me na pot ljubezni do Jezusa. Prej je bilo moje srce prazno in razjedeno od strasti. Iskalo je utehe v posvetnih rečeh, a je ni našlo. In tedaj je po¬ slalo nebo Vas, in prišli ste, pa mi pokazali Srce, ki je utešilo hrepene¬ nja mojega srca. In ustvarjeno srce je srečalo Srce svojega Stvarnika ter postalo s r e č n o.« — To naj bi bil bodrilen zgled za vse, katere zape¬ ljujejo lahkomiselni in nevarni pri¬ jatelji. 46 Peti tvoj sodrug opisuje sadove vsakdanjega obhajila tako-le: »Kmalu bo šest mesecev, kar ho¬ dim k svetemu obhajilu vsak dan, in sicer tudi o počitnicah. Uspehi so jako lepi. Jezus mi je pomagal pri delu, in tako sem dobil dobro službo in dobra spričevala. Čutim se sreč¬ nega in zadovoljnega. Časih me še napadajo skušnjave, a se takoj spom¬ nim, da je rekel Gospod svetemu Pavlu: Moja milost ti zado¬ stuje. Satana sem, kakor upam, premagal; to čuti dobro tudi sam; zato me vedno redkeje napada.« In neki med svetom živeči mla¬ denič veli: »Sveto obhajilo je zame edina moč. In kako bi tudi ne bilo. Saj nas tukaj Jezus bogati z milostjo ter nam pomaga, da se laže ogibljemo zmot. Ako pri njem v svetem obha¬ jilu ne iščemo pomoči, izgubi naša duša kaj rada vero v božjo previd¬ nost, se vda dvomom, brezboštvu in raznim drugim pregreham; naše telo 47 pa zaide v razuzdanost in zapravlja ž njo svoje zdravje. Tako si pola¬ goma in neopazno ubijamo dušno in telesno življenje in ga slednjič lahko popolnoma ubijemo.« Zdaj pa poslušaj, kako milo toži neki otrok, ki se je bal vsakdanjega obhajila, dasi je spoznal, kako ga je potreben. »Nekako težko mi je,« tako piše. »Nimam Vam sporočati veselih no¬ vic. Čim bolj hrepenim po čednost- nem življenju, tem manj vztrajno se zanje bojujem. Nečistost, lenoba, laži in grehi zoper krščansko ljubezen se množe kakor prej, tako da se bojim, kaj bo iz tega. Moja duša je brez živ¬ ljenja . . .« Končno naj navedem še en mi¬ kaven zgled. Neki blag otrok se je udeleževal nebeške pojedine vsak dan. Samo nekega snežnega in mrzlega dne je po nasvetu svojih staršev doma ostal. Povedal je to spovedniku. Ta mu je dejal: Treba je bilo pač Bogu daro- 48 vati to malo zatajevanje. — »To malo zatajevanje,« se je začudil otrok. »Zame je silno velika izguba, če zamudim eno samo sveto obha¬ jilo. In to govorim popolnoma od¬ kritosrčno.« Sv. obhajilo in učenje. »Sveto obhajilo nam sicer ne daje novih zmožnosti, a kljub temu neiz¬ merno vpliva na naš razum. Sveto obhajilo navaja naše zmožnosti k delu; jih blagoslavlja, razvija, ople- menituje in sveži; jih ogreva, raz¬ svetljuje ter poživlja z nadnaravnim solncem. Sveto obhajilo jih vlada in vodi k pravemu cilju ter navaja k obširnejšemu, koristnejšemu in vztrajnejšemu delu. Te sadove svetega obhajila naj¬ laže opazujemo pri mladini. Vze¬ mimo na primer dva otroka iste sta¬ rosti, istih zmožnosti, z istimi učitelji in z enakim veseljem do učenja. Toda eden preživi vse leto v milo- 49 s t i božji, drugi pa ves ta čas brez milosti božje. In zgodilo se bo — o tem sem popolnoma pre¬ pričan — da se bo med otrokoma, ki sta sprva v šoli enako napredovala, pokazala kmalu razlika: prvi bo nam¬ reč drugega v vsakem oziru mnogo prehitel, pa samo zato, ker je bil vedno v milosti božji.« Tako govori veliki mislec o. Gra- try. Tistemu torej, ki zanemarja sveto obhajilo, češ da ž njim izgub¬ lja čas, ne morem dati boljšega sveta, nego da mu pravim: Ako nimaš časa, si ga pa vzemi! Zakaj čas, katerega boš porabil za sveto obhajilo, ti bo največ koristil. Mar misliš, da je sveto obhajilo res le za ljudi brez dela? Ne, ne, naš Gospod je vedel, da bodo njegovi verniki radi delali, a navzlic temu jih je povabil, naj pridejo vsak dan k njegovi sveti mizi. Saj ti je znano, da delavni ljudje pač manj časa ostanejo pri mizi, nikakor pa ne opuščajo svojih obedov. Stori tako tudi z ozirom na sveto obhajilo! Mladini! 4 50 Ako si ne boš znal pri delu odtrgati toliko časa, da nahraniš svojo dušo, boš pač vedno begal po svojih oprav¬ kih, a pri tem ne boš imel nič apo¬ stolskega duha. Zakopal se boš po¬ polnoma v pozemeljske stvari ter zaupal edino le na svojo moč, a nič ne na milost božjo. Če boš pa rad in pogosto hodil k mizi Gospodovi, te¬ daj pri delu ne boš sam, ampak te bo zvesto spremljal Jezus s svojim bla¬ goslovom in s svojo pomočjo. Ne za- metaj torej velike milosti, ki se ti ponuja! Pomisli, ako ne boš maral za sveto obhajilo, boš v večji nevar¬ nosti, da se vdaš grehu, ki bi ti za¬ slepil duha in oslabil voljo, kar bi povzročilo, da bi imel tudi pri svojih opravilih manj vztrajnosti in uspeha. Naj te vendar izpodbujajo dobri kristjani najrazličnejših stanov, na primer delavci, obrtniki, učenjaki, ki se ne boje neprilik in zatajevanja, ki si pri trgujejo celo pri spanju, samo da ne izgube preobilnih milosti sve¬ tega obhajila. Pokaži tudi ti malo 51 več ljubezni do Jezusa, da se mi po¬ tem ne boš več tako puhlo izgovar¬ jal, češ za sveto obhajilo nimam časa. Zanikarnežem. Ko bi bil v nevarnosti, da te v treh mesecih vzame jetika, če ne boš jedel vsak dan sočnega mesa, bi si nedvomno vse prizadel, da si ohraniš življenje. In sedaj, ko si na tem, da umori greh tvojo dušo, ne boš segel po nebeški hrani, da si otmeš nad¬ naravno življenje? Saj pravi Zveli¬ čar: »Kdor ne j e moj ega mesa, nebo imel ž i v 1 j e n j a v s e b i!« Toda spet mi prideš z zastarelimi izgovori: »Za sveto obhajilo nimam časa. To je preneprilično. Pri nas to ni v navadi.« Poslušaj vendar še enkrat, kako brez podlage je tako govorjenje! — Recimo, da stojim pred cerkvijo ter delim obhajancem bankovce po tisoč kron. Bi tedaj tudi ne imel časa priti? Bi ti bilo pretežko? Bi te za¬ drževala zanikarnost tvojih sosedov? 4 * 52 Zdaj menda spoznaš, kako ničevi so predsodki, ki se ž njimi odteguješ vabilu svete Cerkve. Saj ti je znano, da je sveto obhajilo neizmerno več vredno kakor denar in druge poze- meljske dobrote. Da boš korist svetega obhajila še bolj spoznal, ti navedem še to-le pri¬ mero: Ko bi ti videl ob cesti revnega popotnega delavca, izmučenega od hoje in nesposobnega za delo, ker so mu opešale moči, bi si mislil: Revež je lačen; dajmo mu tečne hrane, pa bo lahko nadaljeval svojo pot in bo spet zmožen za delo. V tej primeri spoznaj samega sebe ter stori svoji duši to, kar bi storil onemoglemu popotniku, da bi ga vnovič okrepčal. Potreba sv. obhajila o počitnicah. Nekdo hoče iti v daljno tujino. Za pot se je vrlo dobro pripravil: čital je o tuji deželi, razmišljal, s čim bi se mogel tam okoristiti, priporočil se 53 svojim prijateljem, napravil si tu¬ jemu podnebju primemo obleko, predvsem pa ni pozabil raznih zdra¬ vil, zlasti ne tistega zoper mrzlico. In mož je pametno ravnal. Čemu pač hoditi na tuje po srečo, ako človek zboli in umre, ko je komaj tja do¬ spel? Glej, tudi ti prideš kmalu v raz¬ mere, ki lahko škodujejo tvoji duši. Iz mirnega in blagodejnega ozračja med šolskim letom stopiš v nevarno počitniško življenje. Lenoba, slabi tovariši, brezskrbno življenje, razne veselice: vse to je o počitnicah zate silno nevarno. Otrok moj, ako meniš,