Peto III. y JUubljani, i. aprila 1883. £tev, 4. Leposloven, in znanstven list: Izdajatelji : Janko Kersnik, F r. Leveč, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar. 1 Cyclamen. Roman. Spisal Janko Kersnik. Peto poglavje, nas pač mučijo časih spomini s tako elementarno silo? Kadar jih najmenj potrebujemo, najmenj pričakujemo, stopijo nam pred oko, in na uho nam zvene nekdanji znani, in kakor smo sami mislili, pozabljeni glasovi. Ne treba, da bi človek štel petdeset let in da bi imel za seboj burne ali vsaj nemirne dni; tudi mladega, čigar pot je vodila do zdaj vedno po varnem ravnem svetu, tudi njega posilijo take bridke ure: saj je ni žive duše na svetu, katera bi mogla mirno reči o sebi, da se jej ni ni česa kesati. ni česa sramovati. Taka se je godila zadnje dni doktorju. Odkar je prinesel oni dve vijolici domov ter ji hranil na oknu postavljeni v kozarec vode, in kadarkoli mu je bil v spominu lahki, mehki stisk KI z i ne roke, vselej so mu vstajajo v spominu podobe iz minulih let in kakor kragulj Prometeja, tako so doktorja ujedali ti spomini že par večerov; vračal se je zgodaj iz gostilne domov, in potem je sedel blizu do polunoči zamišljen pri. mizi in sem ter tja brskal in iskal in prebiral po starih pismih............. Rilo jc morda pet ali šest let prej. Hrast je bil tedaj konci-pijent- pri znanem advokatu na Dunaj i in kakor je ta čislal Hrasta dobrega, umnega delavca, tako priljubljen je bil mladi doktor v družini svojega šefa. Zato je bilo tudi redno, da je spremljal vsako 14 leto, odkar je bil v tej prisarni, — in bil je tam do zdaj vsa leta po dovršenih študijah, — odvetnikovo družino v poletnih mesecih ven na deželo ter ostajal kake tri do štiri tedne tam na počitnicah. Bila je tu navadno poštama soproga odvetnikova, sin njegov, takrat, še vseučiliški studiosns, in dve že omoženi hčeri,, kateri sta se se ve da bolj brigali za svoje otroke nego za drugo družbo. . Hrast je torej občeval največ z mladim študentom, s katerim sta obhodila in oblazila vso okolico in vse gore in doline v obližji. Onih prostih par tednov je naglo minulo, in potem se je pričel zanj zopet stari vsakdanji posel. Pred petimi ali šestimi leti torej, — natančnega časa ne vemo več, — stanovala je vsa ta družina zopet za par poletnih mesecev v prijazni vili blizu Badna pri Dunaj i. Bila je letos mnogobrojnejša nego sicer, kajti pridružil se jim je bil nekov sorodnik z Moravskega s svojo hčerko. Mlada je bila ona, menda komaj osemnajstletna, lepa, izobražena in — recimo — duhovita. Pa čemu bi tu po okoliših pripovedovali? Zaljubila sta se drug v druzega, Hrast in mlada KJatinka, in nekega krasnega večera, — mesec je sijal jasno na nebu, in mlačna sapa je nosila rožno vonjavo čez sečo,- — hodila sta po samotnem potu v zadnjem konci vrta, in tu sta se v prvič poljubila. Pa — je li bila to prava, vroča ljubezen, katero je nosil on v srci ? Sam si ni bil tega v svesti in se tudi vprašal ni o tem. V Hrastu je tičalo preveč onega, kar imenujemo površno vulgarno: materija-lizem, kar pa v istini ni nič druzega, nego — sebičnost, samoljubje. Samoljubni, sebični ljudje pa požrtvovalne globoke ljubezni niso zmožni, premaga jih in stori jih sužnje jedina pohotnost. Hrast je bil tedaj še jako mlad, in ko je znal, da ga dekle ljubi, in ko jima je bilo moči parkrat srečati se na skrivnem in objeti in poljubiti, bil je srečen in vesel tudi on. Čeravno poln lehkih nazorov, katerih največ mu. je vcepila, kakor smo že omenili, lehka družba, rekel si je, da ljubi deklico — saj je bilo to v prvič, da je bil v taki razmeri z žensko. O resnici, o vztrajnosti te svoje ljubezni premišljevati pa ni imel povoda. Cisto drugačna je bila Katinka. Oklenila se je mladega moža z vso iskrenostjo in zaupljivostjo prve nedolžne ljubezni. Dvojiti o resnici njegovih besed jej ni prišlo na um, in kakor ga je ljubila sama, tako je sodila o njegovi ljubezni. Njijina razmera je ostala po dogovoru obeh tajna; o prihod-njosti pa nista govorila. Tako so minuli oni štirje tedni, kateri so bili odmerjeni Hrastu za odpust; potem je moral zopet v mesto. Odslej sta si vedno dopisovala, zlasti ko se je bila Katinka vrnila z očetom na Moravsko. Videla sta se zadnjikrat v odvetnikovi hiši, kjer se je deklica jeden dan mudila, pa govoriti nista mogla na samem. Med dopisovanjem je potekalo leto, in bližali so se zopet gorki poletni dnevi. Odvetnikovi so se odpravljali na odhod, — letos so hoteli na Solnograško in tudi Katinko so pričakovali, da jih spremi tja, — doktor Hrast pa letos ni hotel ž njimi. Izprosil si je bil odpusta, da gre za nekoliko tednov v domovino, na Kranjsko, katere že več let ni videl. Katinki dolgo časa ni pisal, akoravno je redno prejemal liste od nje. Mislil je preveč o svoji advokaturski preskušnji, o mestu, kjer bi se naselil, in — da govorimo odkrito, — hladan in mrzel je bil postal v svoji ljubezni. Deklica je bila predaleč, in pisma njena, akoravno tako ljubezniva in gorka, vender niso mogla netiti ognja v njegovih prsih. To je naravno pri tacili ljudeh, kakor on. Ko je bil povedal deklici v prvič, da jo ljubi, in pozneje še, — nikdar si ni bil prav tega čuta v svesti, morda je ne vede sebi in njej lagal; zdaj pa, ko se je jel ogibati nje. tudi ni premišljeval o nagibih. Sel je torej domov na Kranjsko. Lesem ni bilo nobenega pisma; saj ubogo dekle, ki si je ubijalo glavo, zakaj in kako je., vse to, ni vedelo, kam bi pisalo. Hrast pa si je podaljšal odpust, rekši — da je bolan. Ko je slutil, da mu ne bo več prilike, sniti se s Katinko, vrnil se je na Dunaj, a tam je takoj svojo službo odpovedal. Pridobil si je bil mesto v domovini. Predno pa je odšel, prejel je od ljubice še jedno pismo, in to je bilo zadnje. Zal besede ni bilo v njem niti očitanja; vprašala je le, zakaj je ne ljubi več? In on? Odgovoril jej je ter napisal šest dolgih stranij; trdil je in se rotil, da jo ljubi, — pa da je vse njijino počenjanje, vsa razmera — brez nade, brez upanja; da nimata premoženja, da on niti ne ve, kdaj bode samostalen, in kdaj si bode pridobil toliko, da bode dovolj dvema. Govoril je, kakor bi bil on žrtev, jedina žrtev svojega — poštenja. In koncem je dejal, da je nikdar ne bode pozabil! — 14* Odgovora na vse to ni bilo, in ko je poldrugo leto pozneje iz pisma starega odvetnika z Dunaja pozvedel, da se je Katinka omo-žila, — dozdevalo se mu je, kakor bi ga bil kdo opomnil starih, z davna pozabljenih sanj. Katinka pa je bila vzela bogatega posestnika, toda — starega, bolnega moža. „Brez premoženja je bila ona," pisal je odvetnik. „Brez premoženja!" ponavljal je tudi Hrast, prebravsi to pismo ter vrgel je v predal. Potem pa ni cul več njenega imena, in tudi sam se je je le redkokrat spomnil; da je pa kaj zakrivil, da je grešil proti njej s svojo nezvestobo, tega si tudi nikdar očital ni, kajti sodil je njo po sebi, in možitev njena mu je še bolj potrdila to sodbo. Srce se mu pa do zdaj tudi ni bilo zopet vnelo. In zdaj ? . . . Dva večera že se je bil zgodaj vrnil iz gostilne domov ter dal tako znancem povod ugibati in govoričiti o njegovi zamišljenosti in melanholiji, kakor je rekel Megla afektirano. „Jaz pa vem, kaj je doktorju!" reče drugega večera sodnik Ma-jaron skrivnostno ter iztrka svojo pipo na tla. „Zaljubljen je, prav v istini zaljubljen! Včeraj mi je cel akt iz pisarne odnesel, in ko sem danes slugo k njemu poslal ter ga za akt terjal, poslal mi je drug akt, katerega je bil baje predvčeranjim pri adjunktu pobasal." Družba se je smijala. „Pa kam, v koga se je zaljubil ?" vpraša davkarski nadzornik. „Tega ne vem! Jaz sem le preverjen, da je zaljubljen: drugo je vse brez pomena. Pa čakajte — kaj pa, ko bi ta Boletova guvernanta . . . ?w „Ni mogoče!" oporeka lekar, „to guvernanto bo vzel Meden! Ves trg je poln tega." „Zato se pa doktor Hrast vender tudi lahko zaljubi v njo," — ponavlja Majaron. „Jaz ne verjamem niti tega, niti onega," pristavi s pomenljivim glasom Megla ter vleče na vso moč dim iz pipe. „Se ve da! Ha ha!" oglasi se davkarski nadzornik; „o Vas, gospod adjunkt, se pa trdi, da ste že dvakrat pali pod Boletovim gradom raz Kurentovega konja, odkar je ona guvernanta tamo.8 „To je grda laž!" huduje se Megla. „Jaz no vem; priča nisem bil, toda sigurno je, da ste vsacega popoludne v sedlu, in na poti proti Drenovemu! Haha\u smeje se nadzornik. V tem, ko je ona družba rešetala to za trg jako važno stvar, sedel je Hrast doma ter bral pisma — nekdanje svoje ljubice Katinke. Do zdaj tega ni bil še nikoli storil, v vseh minulih letih ne. Ona mehka, gorka ženska roka, katero je držal pred nekoliko dnevi v svoji, spomin na Elzin smehljaj, na nje pogled, in pa ta močni oinamljivi duh vijolic na oknu, — vse to je zakrivilo, da so mu vstajali tako živi spomini na oni minuli kratki čas, ko je tudi on objemal in pritiskal k sebi vitko deklico. Nje ni imel, pa pisma njena so ležala v spodnjem predalu njegove mize, v zadnjem kotu, zaprašena in pozabljena; poiskal jih je in bral. Smeh mu je legel časih okrog usten, a proti polunoči je odrinil te prašne liste od sebe, naslonil glavo v roko ter tako dolgo, dolgo srpo gledal pred se. Pa to ni bila vest, to ni bil več spomin na nekdanjo ljubo: na oknu sta. duhteli v kozarci vode oni vijolici, in na uho mu je zvenel vedno glas: „To bodete od Nemke vender vzeli!" Šesto poglavje Veliki teden je bil tu. Južen veter je odpravil že prej s polja, brdov in goric vso belo odejo, le tam više v podnožji planin in po njih se je bliščal še sneg v jasnem pomladanskem solnci. Tu doli pa je bilo krasno. Vse ceste in steze so bile suhe in gladke, za vsako mejo so moleli šopi rumenih trobentic iz mahovja, tam pod skalo se je širil beli teloh in z lesko vja in vrbovja se je vsipal cvetni prah. V borjanski farni cerkvi so se vršile velikotedenske duhovne molitve, in tam se je med pevci odlikoval zlasti Megla. Veliki Pa-lestrinijev „Miserere" je bil njegov ponos; vsako leto se je pripravljal na to. Kar je bilo študentov gimnazij al cev doma na počitnicah v Borji in v okolici, ali bogoslovcev in celo nekaj vseučiliških dijakov: vsi so peli tam poleg dekana in kaplanov v dveh stranskih klopeh pri velikem oltarji velikotedenske lamentacije. Po cerkvenem opravilu okoli štirih popoludne pa so šli sleherni dan pevci na de-kanovo povabilo v farovž: in tam je bilo za par ur vina dovelj in poleg tega sira, kruha in presnega masla; druzega ne. — kajti od srede do nedelje je bil v farovži strog post. Pobožnih seje zbiralo vsak dan več k popoludanskemu opravilu; petje, ki ni bilo slabo, zanimalo je posebno ženski spol. Mod drugimi je prihajala tudi guvernanta z Drenovega s svojima gojenkama. Megla jo je ugledal že v sredo v cerkvi in dan na dan je bolj povzdigoval svoj glas. Po opravilu je postajal med cerkvijo in farov-žem, kakor Herkul na razpotji: ali Elza, — ali dekanovo vino, — na desno ali na levo; tako je ugibal. Pa levica, rekše: farovško vino je zmagovalo. Zarad tega pa Elza tudi ni bila brez spremljevalca. Bodi si naključje, bodi si namen, a sigurno je bilo vender, da je doktor Hrast redno ob istem času vsak dan zapustil svojo pisarno ter se šetal po ulici proti cerkvi. Srečaval je več znanih go-spij in gospodičin, pozdravljaje jih, a ogovoril ni nobene. Pred guvernanto pa, ki je prihajala z Boletovima dekletoma malo pozneje, postal je in, govoreč par vsakdanjih fraz, obrnil se ter krenil z malo družbo po lepi, suhi cesti proti Drenovemu. Dekletci sta skakali po trati, nabirali cvetice, pobrali tu in tam ob mejah kakega zaliza-nega polža ter stopali zopet križem čez ozki jarek poleg ceste. Doktor in guvernanta sta bila pa vtopljena v svoje pogovore. „Zakaj ne prihajate v cerkev k molitvam ? Petje je res dobro, in glasovi — kakor bi bili izbrani !a reče Elza, ko sta bila prišla na veliki petek popoludne iz trga ven na solnčno plan. „Glavni uzrok je, da nimam časa; tudi jaz ljubim petje, a vender — ko bi imel tudi časa dovelj, teh lamentacij bi ne poslušal rad." „Kako je to?« „Nekaj čudnega je v teh napevih: rekel bi, da počasi, polagoma omamljajo človeka, tako rekoč v prsi, v dušo sezajo, — a ni-česa ni v njih, kar bi budilo in užigalo fantazijo !" „A, Vi me spominate Hauffovega Satana"; reče živo ona, „pa odkrito povedano, do mene te pesni nimajo takega vpliva, kakor ga opisujete! V meni ravno fantazijo najbolj bude. Pomislite le oni krasni himnus, s katerim končuje sleherni dan to petje: Vam Ii ne vstajajo pred dušo morje in gore, narodje vseh stoletij, živali in drevesa in skale in vse, vse poje ..." Pogledala je Hrasta. „Ah, Vi se mi posmehujcte, ker mislite, da izvirajo te moje besede iz prenapete pobožnosti! Zagotavljam Vas ..." „Ni treba, gospodična\u reče on še vedno v smehu, „osupnilo me je le to Vaše navdušenje." „Glejte, oni psalm ima takov vpliv! In če stopim po opravilu ven iz temne cerkve, — tu zunaj pa je nebo tako čisto, tako jasno, in pomladansko solnce kliče na dan vso spečo prirodo: potem dvojno čutim in morda tudi malo umem poetično silo teh pesnij." Čudno; guvernanta je govorila vse to naravno, mirno, pa vender gorko; in tudi brez vse umetne koketnosti. Doktor jo je pogledoval od strani, pa zdaj sam ni znal več, zakaj je osupnen. Bil je to morda, ker jednacega navdušenja ni bil zmožen. — „Ali Boletovi pričakujejo gostov v praznike? vpraša, da bi pre-suknil govor. „Menda ne; pa gotovega ne vem; Vi boste prišli jedenkrat po-poludne ?u „Bom; ne pogrešate me itak ne gori na Drenovem." „Saj še. vsak teden ne prihajate." „In še to je dovolj jezikom," omeni Hrast na videz nejevoljno. „Katerim jezikom?" vpraša Elza ter postane. Hudobnim!" reče doktor in gleda v tla, korakajoč počasi dalje. Elza se je nasmehnila za njim, a potem pospešivši svoj korak, vprašala naivno: „Jaz Vas ne umem; kako mislite to?" Njemu je bilo že žal, da je izprožil ta pogovor; tu sredi ceste vpričo malih Boletovih dekletic jej vender ni mogel povedati, da ljudje stikajo njeno in njegovo ime. Kaj, ko bi ga potem ona vprašala : kako on sodi o tem, ali sploh kaj jednacega; povedati bi jej moral prikrito ali odkrito, da jo — ljubi! Ljubi? Je li res? Mignil je z ramama tem svojim mislim, in vender je čutil, da mu bije srce kar gori pod vratom. „Ali mi nečete odgovoriti?" deje ona ko prej, toda bolj laskavo. Hrast si je pomagal. „Vi še ne poznate hudobnega sveta," dejal je skoro patetično, „izkusili ga bodete, toda zdaj ga pustiva v miru!" Pri teh besedah se niti ni ozrl v njo, in zato tudi porogljivega smehljaja na njenih ustnih ni videl. A ona je bila hudobna. „Vi niste prijazni, gospod doktor," dejala je z očitajočim naglasom; „tu govorite o zlobnih ljudeh, in sicer tako, kakor bi meni pretila nevarnost, a potem mi zopet vse prikrivate!" „Tu ni govora o nevarnosti," oporeka on naglo: „nikari se ne vznemirujte zaradi tega; o priliki Vam bom pač vse razložil." Bližala sta se že razpotju, od koder vodi stranski kolovoz na Drenovo. Na jedenkrat postane zopet guvernanta. „Ali verujete Vi v predestinacijo ?" „Kaj Vam je denes, gospodična? Ali prebirate knjige svetega Avguština, ali Vas je veliki petek tako razburil — jaz Vas ne urnem." „Ne, ne, doktor, brez šale! Pa vprašala nisem tako, kakor sem mislila. Čakajte, takoj popravim. Ali verujete Vi, da so nam glavne premembe, poglavitni, ali recimo, merodavni dogodki v našem življenji — namenjeni?" „Nikari si ne ubijajva glave o tem! To so mislili in govorili in pisali že . . ." „Drugi bolj duhoviti in učeni — možje — se ve da, hočete reči," oporeka Elza ; „a iz tega ne sledi, da bi se vsak moral tem avtoritetam, tem filozofom toliko klanjati, da bi mu ne pristovala svoja sodba. Vsak človek ima svoje misli! Odgovorite mi torej!" „Kaj Vam pomaga moja objektivna sodba?" „Pomaga? Tega ne! Pa radovedna sem, kako Vi sodite. Jaz imam tu, v tej stvari gotove, stalne nazore." Hrastu to modrovanje ni bilo po volji. On sam se z jednakimi premišljevanji ni bavil nikdar, in zdaj se ga je ostro polastil čut, da mu guvernanta rase čez glavo, ne s svojim izobraženjem, nego s samostalno sodbo. Pa otresel se je naglo te misli ter dejal po kratkem molku : „Jaz nisem gotov o tem v svoji veri." Dalje ni mogel, akoravno bi bil ravno tu rad kaj duhovitega zinil. Jezilo ga je to, in nekako hudobno je vprašal: „Ali tudi z gospodom Medenom rešetate take stvari?a Ona je čutila posmeh ter mu ravno tako porogljivo odgovorila: „Ne! ž njim govorim o cveticah, o žitu in poljedelstvu in če hočete tudi o vremenu. Pa on ume vse tö!" „Ne dvomim!" Šla sta nekoliko časa molče dalje. „Pa — zakaj Vas zanima ono vprašanje?" povzame zopet Hrast besedo. Ni mogel najti druzega predmeta. „Čakajte, gospod doktor!" meni zopet ona; „odgovorite mi na drugo. Pa ne smejte se! Ali imate Vi kaj verskega prepričanja?" \ Hrast bi se bil v istini skoro na glas zasmijal: tako šegavo se mu je zdelo to nepričakovano vprašanje; samo resni guvernanti n obraz ga je zadrževal. Odgovoriti pa tudi ni mogel takoj. Namera/val je obrniti vse na smešno stran in rešiti se z dovtipom, a njeno lice se mu je kazalo, tako odločno in resno, da si ni upal. Storil je par korakov in potom dejal mirno: „Vi hočete resen odgovor? Nekoliko vere imam, kar mi je je še ostalo iz mladih let, in vender, če prav premislim, --malo je te vere. ali pa nič!" „In s čim ste jo nadomestili ? Nekoliko filozofije ima vsak človek !K „Nadomestil? Jaz nikdar nisem čutil te potrebe!0 reče 011 la-konično. „Torej ste popolen indiferentist." „Da, da!" hiti Hrast, kajti pogovor mi je postijai neprijeten. „Oh, le čakajte, gospod doktor," zavrne Klza v novic; „tu imava še par sto korakov do razpotja in med tem s? lahko po polnem dogovoriva o tej stvari." On je pogledal po cesti. „Vi ste prav velikotedensko razpoloženi, gospodična!" reče potem naglo. Začutil je instinktivno, da se guvernanta namerava vzpeti čez njega in da ga je prijela ob njegovi najslabejši strani. Bil je res verski indiferentist — ta doktor Hrast, in kakor je bil vešč v svoji stroki in doma v lepi književnosti, — vera in sploh vsa filozofija mu je bila deveta skrb. Samoljubje pa mu ni dopuščalo, da bi se dal premagati. Vedel ni, kaj hoče guvernanta, a čutil je, da ga namerava nadzirati. Pa tudi ona je zdaj ponehala. Ugledala je bila nekakov neprijeten izraz na doktorjevem lici in zato je dejala zdaj s smehom: „Prav imate! Veliki petek me je prevzel." „Jaz Vas bom kaznoval za vse to, — v prihodnjič, ko se sni-deva gori na Drenovem," reče Hrast dobro volj 110 ter pokaže s prstom gradič, ki se je svetil pred njima na griči v zahajajočem solnci. „Ni treba prorokovati! Že vem — kako! S slovnico, — ka-li?" „Še ozrli se niste v njo!" „Bodemo videli!" Tu sta bila na razpotji. Dekletci sta tekli že daleč pred njima proti domu. „Lahko noč, gospod doktor!" dejala je guvernanta gladko slovenski ter se nasmijala. Bilo je prvič, da je slovenski govorila. Podala sta si roki. kakor navadno vselej, kadar sta se ločila. Hrast njene ni mogel izpustiti. „Gospodična!" izustil je po tihem, naglo in skoro hripavo. Stala sta na prostem polji, niti drevesa ni bilo blizu; gori v oknih belega gradiča se je zarilo solnce, tam v ozadji je šumela voda ob tovarni, in nad njima po nebu je podil gorki jug par lahkih oblačkov. Elza je povesnila oči, a potem se naglo ozrla gori proti gradu ter skušala odtegniti roko doktorju. Slutila je, kaj on namerava, a to jej zdaj ni bilo ugodno, ali pa se je zbala, da ne bi bil kdo neprilična priča temu prizoru. „Z Bogom!" dejala je naglo nemški; z lica jej je odsevala lahka rudečica; „v gradu me bodo že pogrešali. Milica! Anica! Čakajta! kam sta hiteli?" Odšla je urno proti gradu. Sedmo poglavje. Velikonočni ponedeljek zvečer je bila zopet beseda v borjanski čitalnici; po besedi pa ples. Ta veselica je bila zadnja v zimski dobi in do adventa je potem počivalo društveno življenje. Torej se ni čuditi, da je bila ravno velikonočna beseda vsako leto jako mno-gobrojno obiskovana. Vnanje lice te besede je bilo tako, kakor one, katera se je vršila pustno nedeljo zvečer. Tudi nocoj si je bil tajnik Koren izposodil črne hlače od Megle, in tudi nocoj je bil le-ta izpil nekoliko surovih jajc. Toda zdaj se je zgodilo zadnje samo iz preservativnih ozirov, kajti Megla ni bil hripav. Neizogibni prolog je govorila nocoj gospodična Filipina Vrtač-nikova, katera se izjemno ni bila skregala z odborom. Sodnikova Marica je imela posla dovelj v gledališki igri. Tu je nastopilo tudi nekaj novih močij: gimnazijalci in vseučilišniki, — študentje, ki so zdaj bivali doma, in katere je adjunkt Megla vedno grdo gledal: kajti kadar so se ti prikazali, izginila je njegova veljava, kakor breznov sneg: Toda odstraniti jib ni mogel. Hrast ni dovolil tega, nego še vabil jih je. Sodnika Majarona je v domišljiji zopet glava bolela, kakor na pustno nedeljo, in tudi nocoj je meril zadnjo gostilniško sobo bor-janske čitalnice pušeč iz svoje dolge pipe. Prišel je bil malo prej z lova, in zato je umljivo, da je še vedno tičal v visokih škornjih in kratki lovski suknji. Čeravno je koledar oznanil že z davna lovcem: palmarum-tralarum, — vender je Majaron ves dan iskal po gozdih in travnikih kljunjačev; toda brezvspešno. Zato je bil tudi slabe volje. In še nekaj druzega ga je jezilo. V prvih dveh sobah so sedeli navadni gostje : učitelji, finančni nadzornik, zemljiški knjigovodja in drugi; a v zadnjo sobo ni bilo nikogar onih, kateri so bili poklicani na to mesto; vsi so bili v dvorani. Zato je ostal sodnik sam s svojim pivom, se ve da le, dokler je trajala beseda. Pa tudi pozneje se sobica ni napolnila; kajti dame so nocoj plesale. Boletova gospa in guvernanta sta bili tako rekoč središče, okoli katerega se je vse sukalo. Gospa je imela nocoj najlepšo in najukus-nejšo toaleto, Elza je bila pa navzlic jako priprosti opravi najlepša plesalka. Bole je gledal ples do prve kadrilje, potem je šel poslušat sodnika in povesti o njegovih denašnjih lovskih dogodkih. Doktor je pa plesal z vsemi plesalkami se ve da, katere so štele v družine dostojanstvenikov, največ pa z ženo svojega prijatelja Boleta in z Elžo. Pa pri zadnji je imel dva huda konkurenta. Meden, kateri je nocoj izjemno že pol ure pred začetkom besede stražil pri vseh vhodih, — porabljal je vsak prost trenutek, katerega je imela Elza, da je ali govoril, ali plesal ali promeniral ž njo po dvorani. Velik, krasen šop redkih cvetlic, katerega jej je bil prinesel, vzbujal je občno pozornost in pri ženskem občinstvu — nevoščljivost. Takoj za Medenom je bil Megla jako pazljiv, da guvernanta ni ostala par trenutkov sama, in potem — doktor. Le ta je bil vsaj toliko previden, da si je že med besedo zagotovil nekaj plesov pri njej, za to je bil njegov tudi kotiljon. katerega je vodil Megla. - Ples je zaljubljenim ljudem jako nevaren; kajti gotovo je, da človek med plesom, bodi si že zaljubljen ali ne, govori največ neum-nostij. Oh, koliko jih je, ki se trudijo biti duhovitim, dovtipnim, a zaman; tako je, kakor bi jim bila pamet zlezla v pete. In tudi nepreviden, prenagel je človek tedaj, kadar v šumeči godbi suče svojo vitko plesalko ter v rokah in ob vsem životu čuti. kako naglo vre njej kri po žilah. Gori v kotu dvorane blizu godbe sta sedela Elza in doktor; ne daleč od njiju Boletova gospa in njen plesalec, Meden. Pozornost vsega občinstva je bila obrnena v Meglo, ki je sredi dvorane stoječ aranžiral novo kotiljonovo podobo. „Bom li nocoj tudi prejel jedno vijolico iz Vašega šopa?" vprašal je Hrast poluglasno. ,,Vam je li mari do nje?" deje ona ter stisne svoj vroči obrazek med cvetice. • „Vi dvomite?« „Kam ste deli oni, kateri sem Vam zadnjič ponudila?" „Hranim ji doma." Pogledala sta se: ona njega resno, mirno; on njo nekako zmoten, ali v zadregi. Tu pa je zaklical Megla: „Kotilj on \a Pari so vstajali s stolov ter plesali valček. Tudi doktor je plesal jedenkrat po dvorani. Razburjen je bil in težko je sopel; bližal se je že svojemu sedežu, a še jedenkrat se je zasukal po dvorani. „Ali mi verujete, da Vas ljubim?" vpraša med tem svojo plesalko; pa ni se je upal stisniti k sebi. Ona se je zarudela, a pogledala ga ni, niti mu odgovorila. Priplesala sta zopet do svojih sedežev; 011 zmoten, nem in ves poten; ona mirna, kakor bi se ne bilo nič pripetilo. Igrala se je s svojim šopom, in tudi kakor igraje izpulila iz njega vijolico ter jo podala doktorju. A ozrla se ni vanj. (Dalje prihodnjič.) Pisma iz Zagreba. Piše Josip Stave. VI. 3pa jo navada naših dnij. da po mestih ulice in trge radi krščavajo po možeh, ki so si za narod, za deželo ali za mesto samo pridobili posebnih zaslug; kajti marsikako slavno ime, za katero bi sicer vedeli samo književniki, ohrani se v spominu prebivalcev ter jim ogreva domoljubna srca. Tudi Zagrebčani so v najnovejšem času ulicam in trgom dali imena, ki se lesketajo v kulturni in politični zgodovini hrvaškega naroda, in če se nekoliko ur sprehajaš po mestu, seznanil se bodeš igraje z imeni najimenitnejših hrvaških junakov, pesnikov in umetnikov. Čim lepša je ulica, tem slavnejši je bil mož, čigar ime je zdaj njeno znamenje. Zrinjskemu in Jelačiču sta posvečena največja trga, Strosmajerjevo šetališče je po svoji leži najlepši kraj mesta, Preradovičeva in Gunduličeva ulica pa bosta najlepši ulici novega Zagreba, kadar se dozidata. Prav pomenljivo je, da bode v ulici prvega hrvaškega pesnika Preradoviča stalo novo gledališče, a da v ulici Gundiliča, prvaka dalmatinskih pesnikov, že zdaj stoji prekrasno poslopje, na katerem čitaš latinski besedi: „Arti musices". Koliko Hrvatje ljubijo in cenijo glasbo in petje, najbolje nam priča to, da so glasbeni umetnosti sezidali ta lepi hram. Ne bode odveč, ako o tej priliki izpregovorimo nekoliko besed o razvoji hrvaške glasbene umetnosti; vsaj je znano, da se po umetnostih sploh sodi omika narodova. Že je minulo dvajset let, ko smo na Veliki Šmarijin dan bili na Trsatu, kjer je ravno bil cerkveni shod. Iz vseh krajev hrvaškega primorja so se sešli pobožni romarji, mladi in stari, zdravi in bolni, da bi od čudodelne Matere božje izprosili pomoči dušnim in telesnim svojim nadlogam. Na širokem prostoru pred cerkvijo, od koder se ti odpira krasen razgled na Reko, na reško morje in isterske gore, kar mrgolelo je od dohajajočega in odhajajočega ljudstva, in lepo je bilo gledati krepke postave in zdrave obraze treznega naroda, kateremu kamenita zemlja tako slabo povrača trud njegovih rok. Ali vkljub temu nisi slišal nezadovoljnega mrmranja, marveč je praznično veselje povzdigovalo petje, ki je donelo zdaj iz glasnih grl mladih Istranov, zdaj od sivolasnega hrvaškega slepca, ki je z zamolklim svojim glasom opeval stare junake ter za vsakim odstavkom malo zagodel na javorovih goslih z dvema strunama. To je bilo za nas nekaj čisto novega. Delj ko smo to pri-prosto pevanje poslušali, bolj nam je sezalo v srce, in morali smo priznavati, da je lepo. Na Reki smo dobili šopek teh krasnih pesnij ubranih za glasovir in vzeli smo jih s seboj kot dragoceni spomin na hrvaško primorje. Toda zastonj smo našim rojakom govorili o krasoti hrvaških narodnih pesnij; niso razumeli, ampak pričujoči Nemec se je predrznil celo zasmehovati lepe „primorčice", baje, da je divjaško tuljenje, in prepohlevni Slovenci so mu tedaj — pritrjevali. Minulo je zopet nekoliko let in usoda naša nas je zanesla v ravno Slavonijo. Bilo je lepo jesensko popoludne in šli smo daleč od mesta po širokem polji na sprehod. Nič nas ni motilo na samotni poti, a nepregledna ravnica brez vsake najmanjše izpremembe nas je navdajala z neko nepopisljivo otožnostjo. V tem zadone nekaki čudni, neznani glasovi in nas prebude iz naših sanj. Tiho smo stopali za glasom, in glej, za grmom je sedel ovčar in neprenehoma je piskal in piskal, in vedno lepše glasove je iz priproste svoje piščalke spravljal na dan. Ni bilo umetno, ali bilo je lepo. Odslej smo večkrat zahajali med ljudstvo in čim dalje tem bolj smo sprevidali, koliko imajo Hrvatje prirojenega daru za petje in glasbo sploh; ali prepričali smo se, da ima ta glasba nekaj posebnega, narodnega, kar jo loči od glasbe drugih narodov. To malo, kar smo tu povedali, priča nam dovolj, da ima glasbena umetnost na Hrvaškem v samem narodu dobro podlago in da se bode prelepo raze vela, kadar bodo v glasbi izučeni, domači umetniki znali iz teh bogatih zakladov zajemati ter ustvarjati skladbe v narodnem duhu. Dokler se v kakem narodu ne vzbudi narodna zavest sploh, ne more se niti umetnost razvijati kakor treba; zatorej tudi pri Hrvatih do početka tega stoletja ne moremo govoriti o razvoji glasbeno umetnosti, tem menj, ker so Hrvatje celi dve stoletji v turških vojskah prelivali kri za vero in domovino svojo ter so vse ostalo prepustili prihodnjim srečnejšim rodovom. Ko so pa v začetku tega stoletja drug za drugim vstajali' domoljubni možje ter jeli oznanjati novo kulturno dobo, oglasili so se takoj tudi pevci, da s svojim petjem poveličajo to novo duševno vzpomlad. Najbolj sta se odlikovala Lis ins k i in Livad id. Vatroslava Lisinskega smemo po vsej pravici imenovati prvega hrvaškega skladatelja. Po očetovi želji se mu je bilo pripraviti za državno službo, in že je dovršil gimnazijo in pravoslovje. Ko mu je pa leta 1837. umrl oče, jel se je prav pridno učiti glasbe in kmalu je zlagal pesni, od katerih se bode marsikatera prepevala, dokler bode hrvaškega naroda. Najlepša je njegova „Oj talasic. Z mladostnim ognjem navdušeni „Uirci" niso mogli čakati mirnega razvoja mladega pevca in silili so vanj, da je že tedaj zložil prvo hrvaško opero „Ljubav in zlobakatero so dobrovoljci iz najvišjih stanov leta 1846. prvikrat peli v zagrebškem gledališči. Toda Lisinski je sprevidel, da za takšna dela nima dosti znanja in ni odjenjal, dokler mu domoljubi niso preskrbeli podpore, da je šel v Prago na konservatorij. Tu je dobro napredoval, in ko se je leta 1850. povrnil v Zagreb, prinesel je s sabo novo dovršeno opero „Porin". Ali ravno takrat je huda slana po-parila nežno cvetje ilirsko, in umolknile so tudi pesni. Otožen in bolehen je Lisinski vzprejel službo pri sodniji ter že leta 1854. umrl v svojem 34. letu. Prej nego v Zagrebu Lisinski, oglasil se je v Samoboru Ferdo Livad id, katerega nekateri imenujejo „glasbenega Gaja". Gimnazijski učenec se je v Zagrebu učil petja in goslij, ali že takrat se nikakor ni mogel ujemati s svojimi učitelji, ki so se trdovratno držali zastarelih pravil ter so v pogumnem Livadiči videli razposajenega mladeniča, ki s svojo trmo nikdar ne bode razvil lepih umetniških darov. Livadic se nikakor ni dal motiti, ampak odločno se je poprijel nove šole, zlasti Beethovena, a hodil je tudi svoja pota ter postal prav rodoviten in izviren skladatelj. Dasi niti v Lisinskega skladbah ne pogrešamo nekega prirojenega narodnega duha, vender ne moremo tajiti, da je še le Livadic začel spoznavati pravi značaj hrvaške glasbe. Sprevidel je, da se treba pri samem narodu učiti in pazljivo je poslušal ljudsko pevanje ter ž njim primerjava! svoje skladbe. Pri neutrudljivcm njegovem delovanji ga je posebno podpiral Ljudevit Gaj, ki je vsak čas zahajal k njemu v Samobor ter mu donašal besede za nove napeve. Skupaj z Gajem sta po nekem narodnem napevu leta 1833. zložila pesen „Još Hrvatska ni pro-pala", ki je hitro kakor blisk razvnela mlada ilirska srca ter se kmalu razlegala po vseh konceh hrvaških dežel. Leta 1840. je Li- vadič zložil napev za opero „Ju ran in Sofija", katero je slovensko dramatično društvo pred nekoliko leti predstavljalo v ljubljanskem gledališči. Veljavo Livadičevih skladeb je nekoliko povečalo tudi to. da so pri zagrebških koncertih navadno prvikrat zadonele iz zvon-kega grla Vojteha Str ige, ki je pozneje delj časa bil v Zagrebu jedini zastopnik narodne glasbe. Tudi Livadič je čutil, da je v glasbi premalo znanstveno izurjen, in če je le mogel, šel je na delj časa v Gradec ali na Dunaj: toda gospodarska opravila mu niso dala, da bi se do dobrega posvetil umetnosti, in zatorej se kot umetnik nikdar ni povzdignil nad Lisinskega, dasi ga je za več nego dvajset let preživel. Večkrat je tožil, da mu pesni ne veljajo, in da on s svojimi skladbami hrvaški glasbi več škoduje, nego koristi. Ali ravno te skromne besede so porok, da je Livadič res bil velik mož. V ilirsko dobo spada tudi Ivan Padavec, ki se je kot slaven umetnik na goslih skazoval po mnogih velikih mestih srednje Evrope, med tem ko je ob jednem zlagal lepe pesni ter razne skladbe za gosli in gitaro. Od hrvaških pesnij se je najbolj prikupila njegova „Ono-oka", ki je tudi v „Slovenski Grlici" prišla na svetlo. V najlepši dobi je Padavec po polnem oslepel in mnogo let je v svojem rojstnem kraji Varaždinu živel v največji potrebi, dokler ga smrt ni rešila prežalost.ne usode. Ponemčevalna doba avstrijskega absolutizma ni bila prijazna razvoju hrvaške glasbene umetnosti in premolknilo je veselo ilirsko pevanje. Glasbeni zavod, ki so ga v Zagrebu utemeljili leta 1827., * bil je jedino zavetje prijateljev glasbene umetnosti; tu se je mladina poučevala v glasbi, godbi in petji, tu so se odrasli glasbenici zbirali ter napravljali koncerte brez narodnega značaja. Nekoliko duh tedanje vlade, nekoliko tuji učitelji tega zavoda bili so krivi, da se je v Zagrebu mogočno povzdignila stranka tako Ivanih glasbenih kosmopolitov, ki so še potem, ko so odjenjale absolutistične spone, predrzno trdili in učili, da ga v umetnostih ni narodnega razločka. V tem so odločni domoljubi leta 1802. utemeljili novo pevsko društvo „Kolo", da bi se v njem mladi pevci vadili samo v narodnem petji ter napravljali narodne koncerte. Hitro se je množilo število udov in kmalu so se tudi po drugih hrvaških mestih utemeljila narodna pevska društva, katerih je danes že devet in dvajset. Kakšni plod je „Kolo" obrodilo, pokazalo se je najbolje na velikanski pevski svečanosti, s katero je to društvo lansko leto slavilo svojo dvajset- letnico. Na čelu hrvatske pevske zaveze bode zagrebško „Kolo" v prihodnje tudi na ostala pevska društva koristno delovalo. Danes imamo v samem Zagrebu razven „Kola" še tri druga hrvatska pevska društva, in tudi v glasbenem zavodu so že zdavna utihnili kosmo-politi, zlasti odkar je vlada v njem namestila nekoliko narodnih umetnikov, a vodstvo poverila slavnoznanemu hrvatskemu skladatelju Zajcu. Ivan Zaje se je rodil leta 1834. na Reki, kjer mu je bil oče ravnatelj gledališkega orkestra in mestne glasbe. Šestletni deček je mladi Ivan že javno v gledališči igral na glasoviru in na goslih. Vkljub tolikim zmožnostim ga oče ni hotel odgojiti za glasbenika, ampak dal ga je v latinske šole, da bi po dovršenem pravoslovji postal državni uradnik. Na gimnaziji se je Ivan pridno učil, ali Še rajši se je vadil v glasbi, in v svojem dvanajstem letu je skrivaj zložil malo opero „Marija Terezija". Zdaj je oče odjenjal in dovolil, daje Ivan leta 1849. šel v Milan na konservatorij. Tu je vedno dobival prvo nagrado in leta 1855. so v zavodnem gledališči peli novo njegovo opero. Isto leto se je po smrti svojega očeta vrnil na Reko ter postal ravnatelj gledališkega orkestra in mestne glasbe. Ali Reka ni kraj za takšnega moža, in že leta 1862. je Zaje šel na Dunaj, kjer je po mnogih nadlogah v Karlovem gledališči dobil mesto glasbenega ravnatelja. Tu je zložil mnogo mičnih operet, ki razvajenim Dunajčanom niso nič menj ugajale kakor Suppejeve in Straussove. Na Dunaji se je seznanil Zaje z mnogimi veljavnimi Hrvati, z mladimi in starimi rodoljubi, ki so z vsemi močmi delali na to, da bi slavnega umetnika pridobili za zagrebško gledališče, na katerem je takrat poleg pevca Kašmana in Lesička tudi že bil naš slovenski rojak Franjo Gr bič. Leta 1870. je Zaje prišel v Zagreb, kjer je ob jednem postal ravnatelj glasbenega zavoda in opere. Zaje je hrvatsko opero še le ustanovil ter jo v kratkem tako povzdignil, da je večja mesta od Zagreba nimajo takšne. Velika težava je za zdaj pri operi ta, da je med prvimi pevci vedno nekoliko Talijanov, ki se komaj nekoliko privadijo hrvatskemu jeziku, pa zopet odidejo. Od dozdanjih pevcev sta pri zagrebškem občinstvu še zdaj v dobrem spominu Slovenca Grbič in Nolli. Poslednjega je še le Zaje izuril za opernega pevca, da ga zdaj slavijo po Laškem in Ruskem. Da se glasbeni zavod pod Zajčevim vodstvom lepo razvija, niti ne treba posebno poudarjati. Mnogo opernih pevkinj, ki zdaj slove 15 po raznih nemških gledališčih, dobivalo je prve nauke v zagrebškem glasbenem zavodu. Ko so leta 1877. temu zavodu, na spomin njegove petdesetletnice, sezidali prej omenjeno krasno poslopje, izrekli so domoljubi željo, naj bi se ta zavod kar najhitreje razširil v glasbeni konservatorij. Bog daj srečo! O Zajčevih skladbah tu ne moremo govoriti, kajti zložil jih je že čez štiri sto. Akoprem je Zaje odgojen na tujem in po tuje, vender tudi on čim dalje tem bolj spoznava značaj prave hrvatske glasbe, kar se najbolj vidi v novejših njegovih skladbah, od katerih opera „Zrinjski" najbolj seza v domoljubno srce. Kakor talijansko ljudstvo rado prepeva napeve iz obljubljenih oper, tako so se pri zagrebškem občinstvu udomačile Zajčeve opere. Zdaj pa nam treba omeniti moža, ki je vse svoje moči, celo svoje premoženje posvetil jedino v to, da bi spoznal pravi značaj narodne glasbe hrvatske in južno-slovenske sploh. Ta mož je F ran j o Saver Kuhač, rojen Osečan. Ko je na peščanskem konserva-toriji dovršil višje glasbene nauke, začel je leta 1854. preiskavar.i teorijo glasbe, zlasti glasbe južnih Slovenov. V ta namen je dvanajst dolgih let prepotoval vso Hrvatsko in Slavonijo, Dalmacijo in Črno Goro, Bosno in Hercegovino, Srbsko in Bolgarsko, vso južno in zahodno Ogersko. Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko, in povsodi je med narodom nabiral pesni ter jih zapisoval, kakor jih je čul na svoja ušesa. ,Kar je po leti nabral, to je po zimi uredoval ter za vsako pesen napisal note za pevski glas in za spremljevanje na glasoviru. Poslednje je tako sestavil, da moreš vsako pesen tudi brez petja igrati na glasoviru. Kuhač je nabral blizu dve tisoči pesnij, od katerih se posebno starejše odlikujejo po svoji izvirnosti ter se po ritmiški svoji sestavi dajo primerjati samo staro-grškim nape-vom. Opisal pa je tudi razne narodne plese, razno narodno glasbeno orodje ter sploh vse, kar bi moglo razjasniti značaj narodne glasbe. Ze leta 1864. so mu na zagrebški razstavi njegovo delo nagradili s svetinjo prvega reda, in tudi na dunajski leta 1873. je dobil svetinjo. Ali da bi ta zbirka našim glasbenikom mogla koristiti, bilo je treba, da pride tiskana na svetlo. Kuhač. ki je že vse svoje premoženje potrosil za to delo, ni več upal, da bi se mu kdaj želja izpolnila, kajti nikjer ni mogel dobiti založnika. Nazadnje se pa le ohrabri in s pomočjo hrvatske deželne vlade in zagrebškega mesta začel je preimenitno svojo zbirko sam izdavati. Ravno so dotiskani štirje zvezki „južno-slovjenskih narodnih po-pievk", in nadejamo se, da bode tudi peti in zadnji zvezek zagledal beli dan. Ali treba, da takšno podjetje vsak rodoljub po svoji moči podpira. Posebno bi bilo želeti, da bi se tudi iz slovenskih krajev oglašali naročniki, katerih doslej skoro nič ni; saj so v tej zbirki zbrane vse slovenske narodne pesni, katerih nikjer drugod ne moreš dobiti. Vsak zvezek (v štirih snopičih) velja pet goldinarjev. I)a bi se čitatelji prepričali, kako imenitna je ta zbirka, naj jim tu povemo vsebino doslej izšedših zvezkov. V I. in II. zvezku je osem sto „ljuba vnih popievk" iz novejše dobe; v III. zvezku so „ljubavne popievke" iz starejše dobe, „igre odrasle mladeži", „pjesme uz kolo", in „plešo vi" ; v IV. zvezku pa so „svatovske popievke", „napitnice", „šaljive popievke", „sliepačke popievke" in „junačke popievke" (balade in davorije). Vsaki pesni je dodan kraj, kje je zapisana in če treba tudi druge opazke. Zdaj Še le, ko bodo naši skladatelji vso to zbirko imeli pred seboj, smemo se nadejati, da se bode naša glasba razvijala v narodnem duhu; kulturna naša zgodovina pa bode vedno s posebnim spoštovanjem spominala Ivuhača. ki se je sam lotil tako ogromnega dela ter je tako slavno dovršil. .....V""" Po mladostni dobi. In ti, zvezdica sred noči! Kak6 i tebi se godi, Ponosni vrh ti je odet! Kakč ti pač pri srci je. Ko se usipati začne Raz te pod leto cvet na cvet? Ko priveslavši vrh neba Strmiš in se oziraš zdaj Tja na zapad, za zemlje kraj. Kjer kmalu črn te mrak obda? Kako pri srci ti je, čoln, Ko prime val te srdapoln Ter dvigne pod nebeški strop? Za tabo k nebu pot je šla, Pred tabo pa je pot strašna —" V globoki, mokri, mračni grob! Ah, kaj vas prašam, izpitujem! Saj isto v srci bol kot vi I jaz prenašam in bolujem! Vsi v tugi smo si družniki, Nobenemu prijaznejši Osode mrzla roka ni. Ah, ure mlade, mladi d nov i! Kam mi bežite spred oči Ko širnega morja valovi, Kdar brzi jih vihar podi, Ko kupi megel jutranjih, Ko solnce toplo taja jih? — M. Posavski. Bajke in povesti o Gorjancih. Spisal Janez Trdina. 14. Kresna noč. (Konec.) trškim strašilom priskakljajo tri vesele babnice iz šentpe-terske župe: Vragmanica, Bujanovka in Bramorka. Mesto govora zapojo Satanu: Piskerčke prodala bom, za sladko vince dala bom . . . Smejoč jih vpraša: Kako pa to, da ne: Kik-Ijico prodala bom? Za vse tri odgovori Vragmanica: Zato, ker poštene kiklje že veliko let več nimamo. Po zimi nam rabi kak star raš, po leti kakor vidiš pa bela spodnjica domačega pridelka. Vse drugo smo poprodale, vse shrambe očistile, le kadar kupijo dedci kaj več loncev, moremo se še nekoliko okoristiti. Pravimo: med nami in prasci ni dosti razločka, zakaj ne bi bil dober jeden pisker za nas in za nje? In tako spravimo vse druge v denar pa hajd z njim pod smrekovo vejico. To se godi se ve le v najhujši sili, kadar neče priti noben groš od drugod. Naše življenje ima trdno pravilo, ki zapoveda: zapij vsak krajcar, ki ga v roko dobiš. Poba-hamo se lahko z dobro vestjo, da tega pravila nismo še nikdar prestopile. Zato pa smo se tudi izurile in ga znamo ne le piti, ampak tudi nesti. Kak dedec misli, da je junak, če ga posesa dva bokala. In revišče se valja potem v vsaki luži. Mi tri ga drugače zmagujemo. Tri bokale ga podere vsaka, predno se še domisli, da je treba iti gledat, kako vreme je zunaj. Od petih ne mešajo nam se ne noge, ne jezik: niti s sedmimi še ne padamo, samo glava nam se nekoliko na stran obesi. Boš že videl pri večerji, da ne lažemo. Rogatec odpusti vinske mušice in namigne krčmarici Janezovki, v katero se upro zvedljivo vse oči kleškega zbora. Ona ga pozdravi z jako nespodobnimi besedami in veli: Janezovk je na svetu toliko, kolikor oženjenih Janezov, torej neizrečeno mnogo. Ali skoro vsak, ki to ime sliši, pomisli najprej name zato, ker sem najgrja kvan-tarica, ki se nahaja ne le na Dolenjskem, ampak v vsej kranjski deželi in morda pod vso oblastjo dunajskega cesarja. Moj sosed, sv. Šentjanž, dobro ve, da v svoji krčmi nisem izpustila iz ust vsaj vedoma še nikoli nobene pametne. Strah me je, da me bo tožil in mi sv. Peter nebeških vrat ne bo hotel precej odpreti. Zafto pa mi se v tej solzni dolini tako neskončno živeti ljubi in prijetno zdi, da si nisem boljše sreče še nikoli zaželela. Denar mi leti od vseh stranij skupaj, da ne vem kamo z njim. Najprej sem poplačala vse dolgove do krajcarja, potem prikupila k svojemu zemljišču še en grunt, velik malin in najlepši travnik in vinograd, ki sta v obližji. Razven tega sem omožila hčer in jej dala doto, ki se more imenovati za naš revni hribovski kraj grofovska, ne pa kmetiška. Potrosila sem silen denar, ali hiša mi stoji trdno kakor prej, tolarji in bankovci se mi valjajo po vseh kotih; brez dobička mi noben dan ne prejde. In to bogastvo me ni stalo ne jednega žulja, ne jedne kaplje pota. Vse kar imam, sem si prikvantala in-priburkala, prislužila si s svojim neugnanim, z vsemi nesnagami tega sveta namazanim jezikom. Pri meni se shaja več pivcev, nego v vseh drugih krčmah naše in sosednje župe. In če vprašaš te pivce, kaj jih je napotilo k meni,. poreče jih izmed deset najmenj osem, da so prišli poslušat moje slane in vselej dobro zabeljene pridige. Večkrat pozabijo lovci in drugi gospodje zajce in lisice, spanje in opravke in ostanejo pri nas vos dan in vso noč in še zjutraj se odpravljajo prav neradi proti domu: nihče ne toži, da je zaspan. Tudi se je že pripetilo, da je priromal kak tujec po šest in deset ur daleč navlašč za to, da se seznani z mano in preveri, če je res, kar je tolikokrat slišal. In kdor koli je še k meni prišel, še vsak se je pohvalil, da je našel v moji hiši veliko, veliko več veselja, nego ga je pričakoval. To pa, vidiš, od tod dohaja, ker znam kvanto vsakemu človeku tako postaviti in zasukati, kakor mu poleg stanu in odreje najbolj prija in godi. Z otroki treba blebetati, s starci modrovati. Voznikom in mesarjem brusim, grohotaje se, po vozniško in po mesarsko: naravnost, na vsa usta, debelo in kosmato, kakor mi na jezik pride. Gospodom pa govorim bolj olikano, le na pol ust in po ovinkih, muzaje se in migaje poredno z očmi in obrazom. Obrastene šale ljubijo tudi ti možje ali dlaka jim mora biti na notranji strani, da se ne vidi. Pri meni ljudem tudi zato ni dolg čas, ker me dobra volja nikoli ne zapusti: vir mojih razposajenih burk teče jednako obilno zjutraj kakor zvečer, o polu dne kakor o polu noči. Do zdaj sem prisilila na glasen smeli še vsakega in tudi najzastavnejšega gosta. Zbralo se je enkrat večje društvo, ki ni maralo dosti mojih smešnic in slanik. V tej družbi je bil mlad gospodek, ki si je bil povredil nekaj oko. pa mu se ni ljubilo budaliti in njegova puščoba se je prijela tudi drugih. Cuj, kaj sem storila, da jih razvedrim! Imela sem takrat otroka pri prsih. Stre! briznila sem nekoliko kapelj čez mizo in pogodila tako dobro, da mu je priletelo naravnost v bolno oko. Nastalo je tako grohotanje, da se je hiša tresla. Vpili so jeden čez druzega: Zahvali mater, boljšega zdravila ti za tvojo nadlogo niti doktor ne bo zapisal! Druščina se je tako razvnela, da se je moral udobrovoljiti na zadnje tudi 011 in v svoji veselosti ni čutil ves večer nobene bolečine več. Pa še nekaj druzega! Dosti je takih, ki ujamejo kje kako dobro kvanto pa jo prežvekujejo potem pred vsakim človekom. Ta neslanost se meni ne more očitati. Iz mojih ust se čuje vsak dan in vsako uro ne le kaj okroglega, ampak tudi zmerom kaj novega; jaz svojih šal niti ne ponavljam niti ne jemljem na posodo. Svojega zasluženja ne bom nikoli pre-veličevala, ali s tem pa se po pravici lahko pobaham, da sem vse vasi, spadajoče pod naš zvon prav do korena pohnjšala. Moje molitvice so znane v vsaki hiši, molijo jih oratarji na polji, gorniki v vinogradih in pastirji na paši, mnoge so se razširile daleč čez meje naše duhovnije. Nekatere zrele jagode, ki so padle z mojega jezika, vem, da so se prodajale že tudi v Zagrebu in v Ljubljani. Zdravnik Šnicius, moj ljubček, napisal je cele bukve mojih burk in domišljaj e v, katere so potem njegovi znanci prav pridno prepisovali na vse strani naše in štajerske dežele. Svojo izpoved sem odpravila. Ge nič druzega. dokazala sem vsaj to, da sem vredna plemenite živali, katera me je nocoj na Klek prinesla. Satan pomoli govornici parklje in vsklikne: Dobro došla, slavna pohujšljivka! Tako svetla luč se ne sme skrivati pod mernikom. Nadejem se in prosim te, da boš pri večerji tudi nam podarila nekoliko biserov iz neizčrpne posode svoje vednosti. Sladka jed in pijača nam bo še bolje dišala in teknila, ako se jej pridruži tudi sladka dušna zabava: slana burka in nesramna kvanta. Pred poglavarja stopi mesto odšedše Janezovke mlada, prezala Topličanka. Da so tamošnje deklice brdke, vedel je Martinek iz narodne pesni, ki veli: Topliške dekleta so lahko lepe, če solnce posije, pa v senco beže. . . . Ali takega živega bleska zelene mla- dosti, take nedopovedne in nepopisne krasote, kakor, je zasijala zdaj pred njegovimi očmi, ni še nikoli videl, niti ne bi bil pomisliti mogel, da je na tem svetu mogoča. Kako gibka in voljna je bila ta dražestna čarovnica, ob jednem pa kako zmotljivo povita in okrogla in kako nevarno kipeča in koperneča! Jelo mü je ubogo srce trepetati in se premetavati kakor ujeta riba. Pa vsaj mu se je res tudi ono ujelo in še kako čvrsto ! Martinek je začutil prvikrat vso slast in strast prve ljubezni. Rajnko Uršo je vzel, da prav za prav sam ni vedel zakaj, ali kakor je on dejal, za to, ker mu je bila namenjena. Topličanka se je ponašala pred Satanom jako spretno in šopirno. Pohvalila se je: Jaz nisem ne „milostiva", ne svilnata, pa se usipljejo za mano vender le vsi topliški gostje: meščani, trgovci, tržaški bogatini in tudi vaše gnade, kranjski graščaki. Ukrotila in ugrela sem celo mogočnega, hrvatskega velikaša, besnega Paraviča, da mi jo dal raz ven prievrknenoga srca tole dragoceno uro z žlahtnimi kamenčki in še marsikaj druzega. Tn jaz se nikomur ne nastavljam, pred nikogar ne mečem rudečih robcev. Gospodje morajo me sami iskati in še kako dolgo! Bila sem zmerom na pol sveta, na pol posvetna in ravno v tej zmesi je tista moč, kateri*se ne more noben babjek vspešno upirati. Ali te površne topliške ljubezni sem se prav do grla naveličala. Zdaj se mislim omožiti — 110, kaj si se namrdnil, moj lepi, črni ljubček! Jaz sem dejala samo tp, da se mislim omožiti, ne pa, da se hočem poboljšati. Martinku se je zdela vsaka beseda drage grešnice, kakor (la bi mu porinil kdo nož v srce. Trpel je take grozne bolečine, da mu se nič več ni ljubilo poslušati zanimljivih novic in marnj hudičevih prijateljic. Ko se je ves kleški zbor izpovedal, pomaknil je peklenski vo-jevoda svoj prestol na konec mize. Zraven sebe je posadil Janezovko ; drugi so si izbrali sedeže vsak po svoji volji. Vsi gostje so sedeli na čevljarskih stolčkih, kateri so se jim pa zdeli najkrasnejši gosposki naslonjači. Dasiravno je bil Martinek na vso moč zaljubljen, vzbudila je vender vso njegovo pozornost prečudna večerja, ki se je na Kleku zdaj pričela. Moral je strmeti o neskončnem sleparstvu, s katerim je gostil prekanjeni Satan svoje privržence. Bili so priverjeni, da uživajo najmastnejšo in najsočnejšo pečenko. Martinku je kazalo praprotno zrno resnično podobo vseh rečij, pa je prav dobro videl, da zalagajo mesto pečenke erkovino in meso najgrjih živalij: volčje, pasje, podganje. Kar so mislili, da so slastne ribe, bili so močeradi, kuščarji, gadje, modrosi. Bukovo gobo so imeli za potico, skuke, kröhalnice in druge ostudne žabe pa za cvrtje! Mesto vrtne salate so bile v veliki skledi razne strupene, odurne in bodljive zeli: hobat, turek, smrtnice i. t. d. Martinek je omiloval se ve da najbolj svojo Topličanko. Pojedla je najprej režanj volčine, potem si nametala polno plitvico glist, pijavk in mramorjev, pohrustala nekoliko pajkov in kleščarjev, obrala dva netopirja in nazobala se na zadnje kačjih jagod! Kaj je bila pijača, ni mogel presoditi, ali si je lahko mislil, da najbrž hudičevo olje ali pa še kaj strašnejšega. Razsrdivši se na neznansko prevaro, zavpil je na ves glas: kaj za take dobrote ste prodali svojo dušo? O trapi, o avše! Po večerji je peljal Satan svoje od peklenskega vina in veselja pijane in razburjene goste na plesišče. Ali ples in zaljubljene zabave, vršeče se kar očitno pred vsem zborom, bile so tako nespodobne in zverske, da jih sramožljive oči Martinkove niso mogle gledati. Klek in njegove skrivnosti so mu se primrzile. Obrnivši jim hrbet šel je jokaje po položni rebri navzdol. Jokal pa je zaradi preljube Topli-čahke, katero je videl oskrunjeno z najgrjim grehom tega sveta in vender — srečno! Vroče solze mu ustavi novo čudo kresne noči: oživljena priroda, ki dobiva v tej noči božji dar človeškega jezika in uma in nadčloveškega prerokovanja. Vsaka stvar na gori, katero je srečal in videl, govorila je z lepim, razločnim glasom in pripovedovala prav po domače vesele in žalostne prigodbe, katere čakajo njo in njene znance. Martinka ni dosti zanimalo, kaj se pomenkuje na košenici trava, ali bistro je začel vleči na ušesa, ko je prišel do zeli, s katerimi se odpravljajo bolezni in bolečine. Prva zel je dejala: Skuhaj me, pa ti ozdravim vred, druga: Jaz pa uroke, tretja: Jaz madron, četrta: Jaz vse narejene bolezni, peta: Jaz vse prenesene bolezni. Na drugem kraji se je pohvalila jedna: Jaz ozdrav-Ijam krvno mrzlico. Njena soseda se oglasi: Jaz ozdravljam pa deset mrzlic. Druga soseda se obema zasmeje in pravi: Jaz pa vseh devet in devetdeset! Takih pogovorov je cul Martinek. brez števila in si jih dobro zapomnil. Mnoge zeli, ki so bile za težje bolezni, utrgal je precej in skrbno spravil. S travnikov je prišel k skalovju. V njem je bila vzrastla iz trdega kamena prelepa cvetlica tolažnik, ki je šepetala s tenkim, prijetnim glaskom: Kdor me podiši, iznebi se vseh skrbij, vse žalosti. Ves vesel utrga Martinek tudi njo in spravi še skrbne je nego druge zeli. Za skalovjem sta šumela dva studenca. Tisti na levi strani se oglasi: Jaz sem polnočna voda, vse pogrudim, vse zamorim. Oni na desni strani mu odgovori: Jaz pa sem pol-danska voda, vse ozdravim, vse oživim. Pri studencih je ležalo več steklenic. Martinek napolni jedno s poldansko, drugo s polnočno vodo pa sc zamisli in zakliče oduševljeno: Sveta, kresna noč! Prisrčna ti hvala za orožje, katero mi pošiljaš za moj pravični lov. Grajski sršeni, pripravite se! Zdaj ni mislil več na hrvatsko deželo. Obrnivši korake nazaj na Kranjsko prišel je v hosto. Vse živali in živalice so v njej blebetale in klepetale. Najbolj se je moral smijati polhom, da so tako natanko vedeli, katerega od njih bo ujel Pavlinov Jožek, katerega Breza rje v Jarnejček ali pa Hudoklinov Tonček in koliko jih bodo pojedli kmetje, koliko pa gospoda in meščani. Delj časa je poslušal staro srno. ki je pravila mladim o bodočem gospodarji boste. Dejala je: Naš zdanji gospod bo kmalu umrl. Njegov sin nas ne bo tako preganjal. Lovil bo rajši tiste srne, ki po dveh nogah hodijo in jih imenujejo ljudje v mladosti dekleta, pozneje, ko se sparijo, ljubice in žene in kadar se bolj postarajo, babe. Teh živalij bo toliko nalovil, ko bi se vstopile jedna vštric druge od Krke pa do njegovega gradu, da bi morala ostati marsikatera zunaj vrste. Izbirčen ne bo nič, kajti zaželel bo brez razločka vsake: lepe in grde. mlade in stare, žlahtne gospodične in blatne svinjarice. Kjer je toliko ljubezni, množi se zarod, da je strah. Babe bodo naštele po najnižjem računu tri in devetdeset kranjskih in šestnajst nemških kristjanov in kristjan, kateri ne bi bili brez njega tega sveta nikoli gledali in tlačili. Ali človeške ljubice so silno potratne, razgrabile in pojedle bodo našemu bodočemu gospodu graščino in ves drug imetek. Ne jedna bilka ne bo ostala, o kateri bi mogel po pravici reči: To je moje. V tej revščini bo pokazal vsej zemeljski ničemurnosti figo pa se spokoril in posvetil. Ta bosta bo menjala gospodarja vsakih pet let. Ker nas bo streljal vsak, kdor bo imel puško in veselje, zatrl se bo naš rod v Gorjancih, še predno preteče petdeset let. — Dalje gred« se je nameril Martinek na volčji brlog. Volk jo govoril svojima tovarišema: Vidva sta lahko še brez skrbi. Ustrelil vaju bo mladi Pristavoc še le čez šest let. Mene pa bo podrl njegov razbojni oče že to jesen. Pred smrtjo bi se naužil vender rad jedenkrat tudi človeškega mesa. V našem obližji stanuje ogljar. Nocoj prenočujeta pri njem tudi žena in hči, ki sta mu prinesli vina in potice za kresni večer. Vesta kaj? Dajmo vadljati, čigav bo dedec, čigava pa baba in punička. Bati nam se ni nocoj nič. Puška sloni v odprti veži, pa jo bom lahko unesel, potem pa udri po ogljarjevih! Prijetnega na svetu tako ne bi nič več imeli. Predno se bo zdanilo, pokradel jim bo doma sosed vse, kar imajo. Dobro ve tudi za mošnjo denarjev, ki je skrita v hramu pod podnico. — Martinek Boga zahvali, da mu je dal strašno nakano slišati, skoči k ogljarjevi kolibi in ga vzbudi. On in vsi ogljarjevi se oborožijo in pripravijo in volkove, ki so se kmalu pridrvili, brez velikega boja postrele in pobijejo. Brez pomude hite potem vsi skupaj na ogljarjev dom. Tatinski sosed je bil zlezel ravno skoz okno v hišo. Zdaj se je preveril, da mu ni namenjeno z ljudskim blagom obogateti in je bil vesel, da so ga prihodniki živega pustili in samo dobro namahali. Poslovivši se s hvaležnim ogljarjem, spomnil se je Martinek dobrotljivega konjederca in se napotil k njemu, da mu večerjo povrne. Podaril mu je nekoliko svojih zelij in mu natanko razložil, v katerih boleznih naj jih rabi. Ta dar je prinesel lepe dohodke možu in njegovim naslednikom. Od takrat znajo konjederci ljudi zdraviti. Ker imajo preveč drugih opravkov, prepuščajo to umetnost navadno svojim ženam. Od tod jo potoval Martinek v mesto pa se preoblekel za gospoda in razglasil za doktorja, ki ozdravlja vse bolezni in po-končuje vsak mrčes, ki ljudem nagaja. Dal si je narediti tudi brke in dolgo brado, da ga nihče ne bi mogel tako brž spoznati. "Ravbarjevi gospe novi davek ni dosti koristil. Muh, komarjev in bolha je bilo toliko kakor prej, nadloge se jej tedaj niso nič zlajšale. Čuvši, da je prišel v mesto slaven zdravnik, ki odpravlja vsak mrčes, pošlje ponj in ga prelepo vzprejme. Doktor ukaže, da naj se zbere vsa grajska gospoda, ker hoče pomagati vsem ob jednem. Ko se snidejo baron Ravbar, njegova gospa, rodovina, pisarji in drugi pomočniki, odtrga si Martinek brado in brke in izpregovori z grmečim glasom: Prišel je lovec, ki pa ne bo lovil muh, komarjev in bolha nego vas peklenske sršene. Ali me poznate V Ravbar je mislil poklicati svoje biriče in hlapce ali plusk! vrže mu Martinek v obraz polnočne vode in tako tudi njegovi babi in družini. Tisti hip so popadali mrtvi na tla in voda jih tako zgrudi in razje, da jih ni trebalo niti zakopati. Z ostankom strašne vode oblije Martinek grajsko zidovje in tudi to se tako raztaja in skopni, da mu noben sled ne ostane in se dan denašnji se ne ve, v katerem kraji je stalo. Veseli vaščani so hvalili na ves glas svojega odrese-nika in ga prosili, naj bo zdaj on njihov graščak in gospodar. Martinek pa veli zaničljivo: Jednega jahača ste se iznebili, pa si že iščete druzega, da bi vas tlačil. Hotel sem do smrti pri vas ostati, ali zdaj ne maram: pri takih tepcih me je sram živeti. Martinek je pustil še tisto uro domačo vas in se napotil proti Toplicam snubit ljubico, ako bi jo našel še neudano. Njena mati mu pove, da se je zjutraj poročila in odpeljala z možem v Ljubljano. Ta gospod, mu je pravila, sila je učen in zna veliko jezikov in ima :J000 goldinarjev letnih dohodkov. Zanjo bo to premalo, dvajseti dan v meseci ne bo v žepu ne groša več. Ali kaj za to ? Živela bo vender le prav dobro. Ker ljudje njenega Peträna sploh poznajo in spoštujejo, delala bo lahko dolgove in v hudi sili jej bodo pomogli ljubčki, brez katerih ne bo nikoli. Bolj mrtev nego živ veli Martinek: Kaj, taka copernica je Vaša hči? Baba se mu zasmeje: I, kako ste čudni! Da ni taka, pa ne bi bila copernica. — Mrzla ploha je padla na Martinkovo ljubezen, ali je ni mogla pogasiti. V svoji neskončni bridkosti spomni se blage zeli tolažnika. Moral jo je duhati dobrih pet trenutkov, dokler mu se je srce po po polnem pomirilo in pohladilo. S Toplic je potoval na pokopališče, kjer je bila zagrebena njegova žena. Odprši grob pokropil jo je s poldansko vodo in oživil. Ker so se mu rojaki zamerili, pustila sta domovino in šla po svetu. Njegova zdravila so zaslovela kmalu po vseh deželah in kraljestvih. Vsi bolni mo-gočniki in bogatini so ga klicali na pomoč. Zaslužil si je toliko, da svojih tolarjev in zlatov ni štel, nego jih je meril na vagane. Da mu jih je kdo vzel kak polič, Martinek ne bi bil niti zapazil. Kdor si želi Martinkove sreče, najde jo gotovo, ako si dobi kako zrnce praprotnega semena in gre z njim kresno noč na Gorjance. Naše obzorje. Spisal dr. Fr. J Cel es tin. )sip Stritar. 1. Najprej nekoliko o „Pesnih" (Dunaj 1ŠG9). a) Pesnikova ljubezen. Ljubezen ga je obiskala „čez dolgo časa spet", prinesla veselje in novo življenje. Ko ni pri ljubici, muči ga misel, da li mu je zvesta, popotnik trka na „njen hram", a ona mu počitka obeta — na zvestih svojih prsih. Za pregreho svojega, srca na kolenih joče pred njo in ne zastonj. Ona mu je domovina, ona sladka last. Ljubezen mu je zamorila mladosti cvet, ljubezen mu bode zvedrila oko: samo to mu tolaži bolno srce. In ljubezen je prišla, z njo sladki spomini, kako sta pri oknu molče slonela, ko je ljubezen dihala mlada zemlja, kako se je tu ujelo oko z očesom in usta z usti, kako je rano v jutro ljubica zagrnila okna, da jima beli dan ne drami sladkega pokoja. Sladki spomini! In vender, da se mu je udala, točil bi grenke solze — saj ni ostala zvesta: zveste nima svet žene. Srce mlade deklice je spalo še v nedolžnosti; pesnik je je morda mogel vzbuditi, ali ga ni. Vzbudil je je drug, zato jej kliče brez Žale misli, naj mu ostane zvesta. Nazaj, srce, v tihi svoj hram! Lepe so bile sanje, ali vzbudil jih je beli dan, sreče up je ugasnil: srce nima več želj. Ali — ljubezen javlja se vender zopet: na sveti večer se umiče iz hiše drage, da njene sreče ne kali, o polunoči gre pred njene duri, da tam na mrzlih tleh leži. Sladke solze mu lijo iz očij, da mu je vslišala gorečo željo. Obema gine mladost. Za to „ljubiva, ljubiva se, lepa žena!" Ali med puhlim, spačenim svetom ni mesta srečni ljubezni; tam sredi morja zeleni otok, tam ni hinavstva in lažij, tja vabi pesnik njo — ki se plaho ozira nazaj. „Ostani", kliče jej on in vidi, da je sam na vsem širokem svetu. Njeno oko solzno gleda za njim: pomnila ga bode vse žive dni, brez njega jej srce ne najde sreče, naj le gre od njega! — Svoje prve ljubezni nam pesnik ne opeva, spomina le. da je hojeval k ljubi v vas. Pa tudi nova ljubezen in sreča ne trpi dolgo, ker „zveste nima svet žene". Srce miruje, nima več želj, dokler je lepa žena ne vzbudi, ali bridke izkušnje ne dajo mu dolgo uživati: iti želi na zeleni otok, kamor bolj praktična lepa žena neče z njim. Zrela pesnikova ljubezen je torej časi vender še jako idealistična ter precej gosto zavita v tančico svetske boli, marsikomu kazeče živo sliko ljubezni, četudi moramo priznati, da je iskrena in čist izraz pesnikovega duha in srca, ter vidimo tudi drugje še bolj čisto izraženo isto. b) O t ož nos t. Še malo časa prenašaj, srce, svoje bolečine, saj do groba ni več daleč. Dokler si moglo, nosilo si gorje vsega človeštva (svetska bol): kar je dež razsušeni zemlji, to so solze ubogemu bolnemu pesnikovemu srcu. Dan in noč spremlja ga tiha žalost, a čoln mu plava Čez morje brez jadra in krmila: ne želi si sreče, ne boji se nesreče. Izgubil je mlado življenje in cvet brez sadu. Vzdihuje ves človeški rod: nesreča je, da smo rojeni in jokajo se milijoni, če jeden le se veseli. Kruh s solzami je grenka jed: ali koliko je takih, ki solze požirajo — brez kruha. Vender ima pesnik za to otožnost tudi leka: Boljša je pozna sreča, ko nobena: uživaj življenje, dokler je moč. Ta svet mu ne dopada, ali on tudi ne išče po brinji grozdja. Pesnik ženstva ne spoštuje posebno visoko, pa je vender ceni kakor življenje, brez katerega — biti ne more, četudi ga pameten mož ne ljubi. Preostro žensk soditi ne smemo, saj so dar božji. c) Ljubezen do domovine je tretji glavni čut pesnikovega srca. V naročaji drage priigra mu solza v oči, ona pa ga vpraša, kaj pomeni ta solza, mari ima drugo ljubo? Ima jo nesrečno, pozabljeno, bolj jo ljubi ko vse in da jej more pomagati dragina kri, v njene bi prsi zasadil jej nož brez strahu: kako sme on uživati srečo ljubezni, ko sladko domovino nesrečno ve? Vedno misli nanjo in rad bi sam prelil kri zanjo. Ob Renu vidi srečen rod in se spomina svojega nesrečnega naroda. Ptici naroča tujecj da visoko čez gore nese na jug pozdrave in želje, da bi nebesa rosila jej mir in spravo med sinovi. Zali, da ima domovina malo zvestih sinov in da je v tujem mestu (na Dunaji) domoljubje doma. Narodi bijejo krvave boje, sovraštva in prepira je poln svet. Kdo bode prinesel luč bratovske ljubezni? Slovanstvo bode razdejalo „kleto carstvo hudobije in sovraštva". Saj nikomur ne bije v srcih blažje srce, noben narod ni za bratov srečo bolj vnet. Ali ni to prekrasen vseslovanski vzor (saj polna resnica gotovo še ni)? Slovanstvo nima mnogo pesnikov, ki bi tako odločno obsojevali civilizacijo maščevanja, srda in krivice ter v blagem navdušenji sodili ravno slovanstvu n a j t ež j o nalogo, da se narodi pomirijo. Ideal je pozitiven, brez misticizma, kakor ga imajo n. pr. ruski slav-janofili trdeči, da je slovanstvo svet čisto za sč, poln že zdaj visoke moralne in umne sile. On je brez onih občnih fraz o slovanstvu, njegovi sili itd., s katerimi se posebno mi avstrijski »Slovani tako radi odlikujemo. Kaka so pa sredstva v dosego tega visokega vzora? Vidimo jih nekoliko v svetih, ki jih daje pesnik „Mladini", ko se vse maje proseč jo. da vsaj ona trdno stoji: ko si um bistri, naj si .blaži srce; ljubeč domovino, naj ljubi vse človeštvo, sovraži naj hinavstvo, laž, v vsaki skušnjavi naj trdno stoji. Ti sveti so gotovo potrebni, ali so tako občni, da bi človek prav želel, da pesnik mladini pove, s čim naj si posebno um bistri in blaži srce, kako naj ljubi domovino, da bode ta ljubezen kar največ delavna in plodna, da se ne izgubi v neko nevarno občno abstrakcijo, večkrat krivo, da je življenje naravnost nasprotno idealu ali pa vsaj življenje za se, ideal za se, nekaj prazničnega, skoro brez druge vrednosti, nego da se izkazujemo pred ljudmi. Taka občna ljubezen prevrača se rada v ono ljubezen vsega človeštva, ki je tudi preobčna, da bi mogla kaj pravega doseči. Prava ljubezen vsega človeštva je in bode le ona, ki na temelji konkretnega življenja in vseh njegovih pogojev teži za pozitivnim t. j. mogočim idealom človeške sreče na zemlji. Pesnik na dalje priporoča mladini, da naj sovraži hinavstvo in laž. Ali katero hinavstvo in laž najbolj, katerih lažij se je posebno ogibati mladini sploh, v katerih skušnjavah naj trdno stoji, t. j. katere so največje zanjo in za naše kulturno razvitje? Rad pritrdim, da to ni lehko (posebno je težavno to glede vsega slovanstva. katero ima še malo dobitih od drugod takih idealov, še menj pa svojih). Ali nekaj konkretnega bi se morda vender dalo reči, da se lepe pesnikove besede postavijo v neposredno dotiko z življenjem in blagotvorno delujejo nanj — kakor praktična morala. d) Pesnikove balade so tudi otožne, saj Žalost v srci, žalost po sveti, Težko je pesmi vesele peti. TT. Ozrimo se še kratko na nekaj, kar je Stritar pozneje v svojem „Zvonu" a) pel in b) pisal. a) O svoji ljubezni tu ne poje, mari so vse te njegove pesni ali 1) otožne ali 2) domorodne. 1. V ,.soIzni dolini" je veliko krivice, vender naj za to ne sovražimo ljudij. Saj tam, „kjer se rod človeški trudi in joka — tam bivati čem, tam moj je rod" (Visoka pesem). Vender postaje tu pesniku časi pretežko in „samotar" si zopet, želi na kraj samotnega otoka: tu je domovina, saj tu ni človeškega sledu nego mir. Po drugi sreči hrepeneti pa je greh. Ni na svetu pravega prijateljstva, in če hočeš prijatelja izgubiti, žrtvuj se, gladi mu življenja pota: on ti bode vse odpustil, samo — dobrot ne. Za to je življenje bolezen (?), nje nas ozdravi smrt. druzega rešenja ni. „Na prijateljevem grobu" toži pesnik, da ne umeje sveta, svet pa njega ne. Za to so srečni prijatelji, ker so dospeli, kamor tudi njemu želi srce. 2. Se v „Mladiki" smo culi zlat pesnikov nauk, da naj „sveto služimo sveti domovini". V „dunajskih sonetih * ostro biča našo domače nadloge, samopašnost, nezlogo in posebno prvake, kakor tudi v „dunajskih elegijah" bridko toži, da je zmerom menj Slovenije zvestih sinov, da je slovanstvo še vedno v temi, da gospoduje samopašnost in prepir, da torej zdaj ni čas sladkih besed in zaljubljenih pesnij. Žalostno je zdaj, posebno pa, ker se nam izneveruje mladi svet (Na starega leta večer 1878). Jedno črto za svoj slovanski ideal nam- daje pesnik v „Pre-širnovi oporoki" veleč, da „izgled naj blagodušja bo Slovan". V „Raji" pa v prekrasnih pesniških slikah predočuje reve in nadloge bratskega naroda, biča hinavstvo in brezsrčno št „omikane" Evrope in skoro v obupu poje, da je Slovan rojen trpin (Pesem brez imena). Tu se je pesnik povzdignil do globoko občutenih in nenavadno nežno petih sovremenih političnih pesnij. kakeršnih ima umetna slovanska poezija — malo. Srce mu gorko bije za vsakega trpina sploh, tudi za delavca, kateremu kliče gotovo čisto iskreno: „jaz roko ti podam". b) Ni moja naloga Stritarja prozaika vsestransko presoditi. Za svoj namen naj torej le kratko omenim glavne vrste dotičnih njegovih spisov. 1. Lepo je število njegovih pripovedovalnih spisov in kak očiten napredek od čisto nemški sentimentalnega in kosmopolitičnega ;;Zo-rina" (1870) do n. pr. „Sodnikovih" (1878). Medtem ko je „Zorinu" tak. „kakor bi se bil kopal v solzni reki, kakor bi se bila napojila mu duša z nesrečo in žalostjo, z revo in trpljenjem vsega človeškega rodu": je oče Sodnik prav tip marsikaterega našega kmetskega ve-1 i kaša. On je ponosen radi imenitnosti svoje hiše, in ta ponos raste ter se prevrača v trdovratno oholost tem bolj, čim bolj se Sodnik zapleta, dokler se po polnem ne zaplete — v svojo pogubo. Bolj ali menj tipične so tudi druge osobe: vse se razvija živo, dramatično in čitatelj z veseljem priznava, da so to naši ljudje, da je to naše življenje. To se pisatelju d rug od i ni ali vsaj ni tako posrečilo, kjer je na prvem mestu le bolj romantično-sentimentalen efekt, a ne tipičnost ali karakteristika, osnovana na realnem življenji; kjer le prevečkrat premaguje in gospodari hudobija, a dober človek n e slavi zmage kakor v romanu ali povesti, napisani po šabloni, mari naravnost žalostno propada. Velika večina Stritarjevih povestij pa preveč končuje po znanem receptu, da dobro mora zmagati, a hudo se kaznovati. Ravno to velja v obče tudi o tem, kar je Stritar napisal v obliki pogovorov, četudi se odkriva n. pr. v pasjih ali živalskih pogovorih marsikatera nesočutna stran človeka in lepa lastnost živali ter mnoge lepe misli, in četudi se prizor „Iz Bosne" ne končuje srečno. „Deveta dežela" pa je čisto idealistična fantazija. 2. „Literarni pogovori" in „Zona" nam hranijo mnogo lepih mislij in lepega pouka, mnogo blaga za sistematično kritiko. Ali tudi tu izpodjeda črv nekako slabotnega skepticizma čvrsto vero in zaupanje: kritik želi svetu velikega satirika, ali „zastonj, svet nima več moči (?), da bi rodil iz sebe takega moža". Ne glede na to slabost pokazuje Stritar vender pravo kritično moč, ne samo rušečo, ampak ob jednem zidajočo in odgojujočo. On jasno vidi jedno najneprijetnejših prikaznij v našem narodnem življenji — obrekovanje (lit. pogovori 1S7G), priznava potrebo bli-žanja poezije k življenju, ker tako da postaje bolj človeška (lit. pogovori 1877). Zato tudi zahteva, da ne zahajamo v salone, mari da se držimo domačih tal (lit. pogovori 1878), da ne bo nikdo ustanavljal francoske akademije v deželi, kjer ljudje še brati in pisati ne znajo („Zvon" 1870: Zona), z moško odločnostjo opominja, da kdor hoče pisati, naj se ne da motiti suhoparni šolski modrosti, ako ga zove „pesimista", „realista" in „nihilista" : „možje menijo, Bog v6, kaj so povedali, a pametnemu človeku so pokazali le svojo notranjo plitvost (Zona 1876)". Kake globoko - resnične besede, odkrivajoče pot. k objektivnosti in napredku! Ce pa naše pisatelje odvrača od suhoparne šolske modrosti in pedantizma, ki vsako bolj živo duševno življenje v svoji suhi, sebični slavičnosti naravnost zatira, daje jim za to verno kazalo na pot: „Resnica naj vas (pisatelje)-vodi povsodi: naravo,, svet, življenje kažite svojim mladim bralcem v pravi podobi (lit. pogovor 1879)". 3. Vsak, kdor piše o sedanjosti, piše tudi vsaj nekoliko o stanji človeka, društva in sicer za napredek ali proti napredku, t. j. njegove misli so kolikor toliko socijalne, ali narobe. Socijalnih mislij smo našli že do zdaj pri Stritarji, vender naj slede nekatere še tu posebe: Ce tudi naše rodoljubje obseza v teoriji ves narod, vender si ne smemo tajiti, da v življenji dosezamo le redkokdaj tako polnega rodoljubja t. j. živo praktično zanimanje za vse razrede do zadnjih siromakov doli gotovo v inteligenciji sploh še ni dosti razvito ter so tudi zdaj še jako pomenljive besede: „Nesrečnim bratom, ki žede in medle v siromaštvu in nevednosti, podajmo usmiljeno roko, razsvetljujmo jih. pomagajmo jim k dušnemu in telesnemu blagostanju (Zorin)". Da, ako gine naše prosto ljudstvo, naš kmet, propada tudi slovenska inteligencija ! Gotovo je tudi Stritar to mislil, ko je nas veto val v svojem plemenitem navdušenji za ves narod, da pišimo samo za prosto ljudstvo. Toži se („Zvon" 1877 lit. pog.). da tega nasveta večina slovenskega občinstva ni odobrila. Res je, zdaj smo vender že toliko napredovali, da ne moremo pisati samo za prosto ljudstvo. Bližamo se pa drugi nevarnosti, da presajevaje omiko na domača tla ne pozabimo preveč ljudstva, svoje podlage, da ne pregledamo te zgodovinske resnice, da je narod ostal (če tudi samo v večini) slovcnsk tudi tu, ko se mu jc bila inteligencija izneverila: slovenske inteligencije pa si brez napredujočega naroda gotovo še misliti ne moremo. Saj če se inteligencija preveč oddalji od naroda, mora se pokvariti; to vidimo dan danes v dobi hitro rastočega gospodstva kapitala prav jasno, da „kjer cvete velika obrtnija, cvete tudi pokvarjenost („Zvon" 1878: Sodnikovi)", „in ti (veliki) obrtniki so pijavke (ib.)". Kako je žalostno IG in sramotno za kulturo, da to imenujejo bogato deželo, če jih je petero, desetero, ki so siti . . . vse drugo je berač (ib.)K. Stritar je tudi židovstvo dobro obsodil rekoč, „da je ono največja nevarnost, ki preti nam in omiki, kakerŠno si mi mislimo" („Zvon" 1880: Popotna pisma). V „Klari" („Zvon" 1880) pa celo strežaj pravi naravnost, da sam Bog ne more ničesa opraviti z židovskim narodom, katerega Klara kar sovraži, zid Artur pa kaj resnično in odkritosrčno pripoveduje, da so židje srečni gospodarji, da je zanje država in zakon. Da, moč je pravica! Stritar vidi tudi jeden iz najnevarnejših nasledkov neomejenega gospodstva kapitalizma duhovni proletary at („Zvon" 1870: Pogovori), ter se tu zopet tolaži, da je samo slovanstvo poklicano, da reši socijalno vprašanje; ker glava se je morda potujčila, srce da je ostalo domače (da je le res tako!). Mislim, da so že te opazke odkrile pisateljevo obzorje. Ljubezen je pesniku prava potreba : ona mu daje sreče, pa tudi mnogo bridkega gorja. Ta ljubezen ni mladeniška. Vender ne vidimo niti iz nje, niti iz tega, kako nam drugje predstavlja žensko življenje in mišljenje, kaj on od ženske zahteva, kake so njene posebne, pravice in dolžnosti, da li ima z napredkom napredovati tudi ona ali ne, kaj ima delati ženska sama ali pa z društvom sploh, da se ne zaredi ali ne širi pokvarjenost med ženstvom itd. Be al nega stanja ne reši, pa tudi idealnih nad ne kaže, saj ..zeleni otok" ali „deveta dežela" bi bila le neko ubežišče od ljudij, neki (umišljeni) lek za . . . „svetožalje". Dji. s ve t ska bol je ona rudeča nit, ki je prav karakteristična za Stritarja. On sam pravi o njej: „Lehko je dokazati iz slovstev vseh narodov, da ni bilo nikoli velikega pesnika ... ni biio sploh velikega duha, da ne bi bil bolj al menj čutil svetožalja („Zvon" 1S77 : lit. pog.)". Bes je v tem pojmu nekaj tako rekoč občečlo-veškega, ali pojem je za to vender čisto nov, sad konca preteklega in prvih desetletij zdanjega stoletja, ko je zapadno društvo iskalo izhoda iz žalostne sovremenosti ter v tej težnji najbolj razvijalo cut in sicer do bolne, ker pretirane nezadovoljnosti — ali brez konkretnih idealov boljše bodočnosti, pa tudi brez idealizacije preteklosti, kakor jo je bil razvil romantizem, v katerem je vse, dobro in slabo, pretirano veliko. Ta — rekel bi — plemenita bolezen svetske boli ni bila nikoli občna niti na zapadu. mari je šla od naroda do naroda ter v književnostih zapuščala več ali menj sledov. Zdaj je v obče premagana: iztisnili so jo življenje in bolj konkretni ideali bodočnosti. Tudi Stritar ima gotovo ideale, ali večkrat niso tako razviti, da bi pokrili omenjeno rudečo nit svetske boli in sicer ne glede na to, d a nam kaže Stritar toliko idej in tako široko obzorje, kakor morda nobeden iz naših pisateljev. On sam priznava, da so njegovi spisi občinstvu presentimentalni. („Zvon" 1879: lit. pag.) Celo lepa misel, da „izgled naj blagodušja bo Slovan", ima — kakor se vsaj meni zdi — nekaj one „svetobolne" slabosti. Saj poznavalec slovanske zgodovine se pač težko ubrani misli, da je ravno naše b 1 a g o d u š j e, naša znana m e h k o s t znak kulturnih porotnikov ter nam veliko škodi. Pravični bodimo proti drugim, pa tudi proti sebi ter branimo sebi pravico kulturnega življenja z vso jekleno odločnostjo, za njo se borimo, skušajmo vedno dobro ločiti kulturno zrnje od plevela, in za ta namen imamo velik pripomoček v zlatem nauku, ki ga Stritar večkrat ponavlja, da naše duhovno življenje, naša književnost bodi v ozki zvezi z življenjem, ter zares (a ne samo v frazi) njegov izraz in njegovo ravnalo s pravim zmislom za vzvišeni smoter, da odločno terjamo gospod-stvo pravice (in ž njo bratstva) ter vse topo svojih silah pospešujemo! — (Dalje prih.) V spomin 1251etniee Vodnikovega rojstva. 3. dne februariia 1838. k ©to dvadeset in pet že let - Slovenski je učakal svet. Odkar porödil se Vodnik. . Ki venec mu iz lovorik Za cvet njegovega duha, V zahvalo vnetega srca. Sloven krog čela je ob vil, Ki ga ljubeč vsegdar čestil, In ki mu hrani zvest spomin, Ker jo krvi njegove sin. Vodnik, naš voditelj Duševni je bil, Slovenom ljubitelj Do smrti si žil. Naj čas je bil resen, Prijazen bil čas, Strun Tvojih je pesen Povzdigala nas. Ti dramil rojakov Proslavljal naš dom, Ti klical junakov Med bojni si grom. A še bolj Tebe naj čestili \ In s pesnimi bi mi slavili, Nikdar bi vredni Te ne bili. Nesmrtni čestitak. Da. kakor Ti, iz globočinc Src1 gld. 56 kr. potroškov, tedaj prebitka 111 gld. 14 kr. ; in da je bilo podpiran i h 15 vseučiliških dijakov z 206 gld., med njimi 14 Slovencev in 1 Čeh; po fakultetah 10 pravnikov in 5 modroslovcev. Iz vsega srca priporočamo svojim naročnikom prijazno podpirati to blago ustanovo. Res se dan danes nalaga narodnjakom toliko neizogibnega „narodnega" davka, da ga jedva zmagujemo: časopisi, narodna društva, raznovrstne volitvcnc agitacije in še cela kopa drugih narodnih stvarij stojč mnogo novcev. Vender bi poleg vsega tega nikdar ne smeli pozabiti naših ubogih vseučilišnikov, izmed katerih izhaja naša narodna inteligenci ja, najboljši narodni delavci naši. bodi si na političnem. bodi si na književnem polji. Naj bi lepi vzgled gospoda Jos. Gorupa v Trstu, ki je te dni podaril „podpiralni zalogi" 1000 gld. v obligacijah, našel primerno mnogo posnemalcev. Društvu predsednik je g. prof. dr. Krek, blagajnik g. Jos. Lendovšek. •}- l)r. Ivan Avgust Kaznaöir. prezaslužni pisatelj srbski in hrvaški umrl je po dolgem bolehanji v 66. letu svojega življenja 10. februvarja 1.1. v Do-brovniku. Kaznačič je od Gajovc „ilirske"' dobe pa do svoje smrti v srbsko-hrvaškem in nekoliko tudi v italijanskem jeziku gojil beletristično književnost ter mnogo delal tudi na polji domače zgodovine; sodeloval je pridno pri najimenitnejših političnih in leposlovnih listih dalmatinskih in hrvaških od „Dalmatinske Zore- do dobrovniškega ..Slovinca": objavil je krasne životopise do-brovniških književnikov; sestavil je dobro pesmarico „Vjenac gorskog i pitomog cveca". ki jo bila lani drugič natisnena in tudi v našem listu pohvalno omenjena ter vrhu tega spisal dolgo vrsto leposlovnih spisov in znanstvenih razprav. Kaznačič se je prišteval tistim dobrovniškim književnikom, ki srbski in hrvaški narod jednako ljubeči, ozbiljno in iskreno delajo na to, da bi se bratska zloga ohranila med obema narodoma. Ti vrli domoljubi imajo svoje glasilo v izvrstno nredovanem dobrovniškem „Slovinci". Na Kaznačičevem grobu plačejo vsi Dalma-tinci bodi si srbske, bodi si hrvaške narodnosti, vsi časopisi pišejo o njem lepe nekrologe. Tudi „Biblioteca storica della Dalmazia" (XXI—XXII, 137—149) se ga spomina z lepimi besedami. „Nada4-, list za zabavu i pouku, začel je s početkom tega leta izhajati v prerojenem Spletu (str. 12, 4°. stoji 3.50 za vse leto). Odgovorni urednik temu listu je vrli mladenič Mate D ud an, a sodelavci so večinoma mladi spletski narodnjaki. Na čelu lista ne stoji torej slaven književnik, ki bi bil s svojim imenom porok listovemu obstanku: nego združilo seje tu več mladih močij, da dokažejo zlasti neslovanskemu svetu, da tudi hrvatska mladina nekdaj potujčene zemlje je sposobna za literarno in znanstveno delovanje. Vsebina listu je zanim-ljiva in zatorej bodi ..Nada" Zvonovim čitateljem priporočena. S. R. Zagrebški „Vienac", katerega smo svojim čitateljem kot najboljši hrvaški leposlovni list. že večkrat priporočali in kateri je o novem letu v prof. V. Kl a i du dobil jako spretnega urednika, priohčuje v zadnjih svojih listih dva spisa, ki morata zanimati tudi Slovence. Prvi je „Stjepan Kočevar prama ilirstvu. Po njegovih listovih Stanku Vrazu obznanio M. Š(repel ?)". Vsi tukaj priobčeni izpiski iz Kočevarjcvih listov so nam jasen dokaz o plemenitem srci in rodoljubnem mišljenji Kočcvarjcvcm že v mladih letih ter interesanten donesek k zgodovini našega literarnega razvoja. V drugem spisu: ..Po koju iz Kranjske Putne črte", neimenovan, a ne neznan pisatelj priobčujc svoje popotne spomine s Kranjske, katerim dodaje jako simpatične opazke o Ljubljani in o slovenskem narodu v obče. Taki spisi lepo pospešujejo medsebojno spoznavanje bratovskih dveh narodov ter se jako dobrodejno razločujejo od neslanih tirad in velikohrvaških rekriminacij. katere je lani v zagrebškem „Katoliškem Listu" priobčeval gosp. Jambrečak. Hrvatska književnost. Od novega leta izhajajo ti hrvaški časopisi: 1. Narodne no vine, politiški list, vsak dan, v Zagrebu; 2. Pozor, politiški list vsak dan, v Zagrebu; 3. SI obod a, politiški list, trikrat na teden, na Sušaku; 4. Narodni list, politiški list. trikrat na teden, v Zadru; 5. Srčni ski Hrvat, politiški list, dvakrat na teden, v Vukovaru; 6. K at o lička Dal mac i j a, politiški list, dvakrat na teden, v Zadru; 7. Vienac, zabavno-poučni list s podobami, jedenkrat na teden, v Zagrebu; 8. Hrvatska vila, zabavno-poučni list s podobami, jedenkrat na mesec, na Sušaku; 9. Slovinac, zabavno-poučni list s podobami, trikrat na mesec v Dubrovniku; 10. Nada, zabavno-poučni list, dvakrat na mesec, v Spletu; 11. Modni list, za ženske oprave in dela s podobami, dvakrat na mesec, v Zagrebu; 12. Vragoljan, šaljivi list, dvakrat na mesec, v Bakru: 13. Katolički list, crkveni list, jedenkrat na teden, v Zagrebu; 14. Na preda k, učiteljski list, jedenkrat na teden, v Zagrebu; 15. Hrvatski učitelj, list za ljudske in srednje šole, dvakrat na mesec, v Zagrebu; 16. Gospodarski list, jedenkrat na teden, v Zagrebu; 17. Gospodar, poljedelski list, jedenkrat na mesec, v Oseku; 18. Gospodarski poučn i k, list za poljedelsko gospodarstvo, dvakrat na mesec, v Šibeniku; 19. Šu-marski list, za gozdnarje. jedenkrat na mesec, v Zagrebu: 20. Občinar, list za srenjske potrebe, jedenkrat na teden, v Zagrebu; 21. Naša Sloga, list za primorsko ljudstvo, dvakrat na mesec, v Trstu; 22. Glasnik sv. Josipa, list za katoliške družine, dvakrat na mesec, v Zagrebu; 23. S milje, list za nežno mladino, dvakrat na mesec, v Zagrebu: 24. Glasnik biskupije dja-kovačke. dvakrat na mesec, v Djakovu ; 25. Rad, znanstveno glasilo jugoslav-jenske akademije, jedenkrat na četrt leta, v Zagrebu: 26. Arkeologički vjestnik, glasilo arheologiškega društva, jedenkrat na četrt leta, v Zagrebu; 27. Mjesečnik pravničkoga družtva, jedenkrat na mesec, v Zagrebu; 28. Vjestnik liečničkoga družtva, jedenkrat na mesec, v Zagrebu» 20. Vjestnik slavonskega liečničkoga družtva, jedenkrat. na mesec, v Oseku 30. V j e stn i k inženir s koga kluba, jedenkrat na mesec, v Zagrebu. 31. Slavonska pčela, list za pčelarstvo. jedenkrat na mesec v Oseku: 32. Srce Isusovo, glasnik biskupije vrhbosanske, jedenkrat na mesec v Sarajevu. Nove knjige prišle so na svetlo tc-le: S vakolika djela Iv. Trnskoga knjiga II.: Kricsnice, v Zagrebu, cena 80 nov. — Bosančice, sp. Vj. Livadič, črte, pjesme, priče i pripoviesti iz života bosanskega, v Zagrebu, cena 1 11. 20 nov. — Hrvatska biblioteka, knjiga V.: „Španjolci v Hrvatskoj". v Zagrebu, cena 15 nov. —■ Mu dri C o s o, po pučkoj predaji sp. V. Vuletič Vukasovič, v Dubrovniku, cena 30 nov. — Ženi t b eni običaji i svatovske pjesme u Hrvata, sp. A. Pukler, v Zagrebu, cena 80 nov. — Ružmarinkc, spjcvao A. Ha-rambašič, v Zagrebu, cena (50 nov. — Prvi znaci priljepčivih bolesti kod školske djece, sp. Dr. V. Cjurkovečki, v Zagrebu. — Po v jest šuma i Šumskoga gospodarstva v Hrvatskoj, sp. F. Kestcrčanek, Zagreb, cena 1 for. Pjesme o ratu turskom, sp. B. Petranovič. v Dubrovniku, cena 20 nov. — G r a b a n c i j a š p r e p o r o d j e n, sp. V. Gaj, v Zagrebu, cena 1 for. 20 nov. čestitar k a, sp. L. Varjačič, v Zagrebu, cena 40 nov. — K1 e t v a, roman od A. Šcnoe, v Zagrebu, v petnajst snopičih po 30 nov. To je največji roman slavnega romanopisca Augusta Šenoc, ki ga je še dan pred svojo smrtjo pisal. Kar ni dovršil, to je po njegovi osnovi dodelal znani pisatelj Evgen Tomič. — Rad jugosl. akad. knjiga LXIII. in LXIV. Vsebina LXIII. knjige: prinos k naglasu u (novo) slovenskom jeziku, od Valjavca; prilog za poviest glasbe južno-slov-jenske od Kuhača; hmelj kod drevnih sjevernih i južnih Slavena, od dra. Celia; gradja za književno-povijesnu ocjenu Gundnličeve Ariadne od L. Zorcta, Vsebina LXIV. knjige: teorija parabole na temelju racionalnega parametra, od dra. Za-hradnika; o ledenoj dobi sjeverne polutke naše zemlje, od prof. M. Sekuliča; deset dana v Djakovu, od St. Schulzera; o svezcih i redovih Čunjosjeka od prof. Vanečka; o občenitih svezcih te redovih čunjoseka, od prof. Vanečka; o obče-nitoj inversiji te o transformaciji pomoču reciprokih provodnica od prof. Vanečka ;. k poznavanju lešinskih alkaloida, od dra. Janečka. — Starine, knjiga XIV., izdava jugosl. akad., vsebina: dva nova priloga za poviest Patarena, pri-občio dr. Rački; Skadarski zemljišnik od g. 1410, priobčio dr. S. Ljubič: pri-nosi k diplomatskim odnošajem Dubrovnika s francezkom republikom, priobčio J. K. Svrljuga: Dubrovčani francezkemu kralju Ljudevitu XIV. o velikom potresu g. 1667, priobčio J. K. Švrljuga; Komuloviča izvještaj i listovi (g. 1593—4) o poslanstvu u Tursku, Erdelj, Moldavsku i Poljsku, priobčili o. Pierling in dr. Fr. Rački; iz srbsko-slovjenskoga prievoda bizantinskoga Ijetopisa J. Zonare, priobčio Kačanovskij: priloži za geografsko-statistički opis bosanskoga pašalika. priobčio dr. Rački: jedan list V. Karadžiča i devet listova Gagiča pok. Šafafiku g. 1831—4, priobčio J. Jireček; Rimsko-slovinska služba sv. Kurilu i Metodu, priobčio dr. Crnčič. — Stari pisci hrvatski, knjiga XII. Djcla Gj. Pal-motiča I. dio. izdala jugosl. akad. u Zagrebu. — JH i s t o r i č k i spomenici, knjiga XIII. izdaje jugosl. akad. Vsebina je nadaljevanje službenih zapisnikov dubrovačkega vieča. Srbska književnost. „Pevanija Zmaj- Jovanoviča". Zvezek X. Knjigarna M. Popovič v Novem Sadu je dovršila s tem zvezkom svoje izdanjc pesnij Zmaja Jovanoviča, najslavnejšega živečega pesnika srbskega: v dodatku je spisal A. Hadžič obširen in temeljit životopis Jovanovičev, iz katerega posnemam nekoliko črtic ter jih podajem čitateljem „Ljub. Zvona". Jovan Jovanovič seje rodil v Novem Sadu 24. nov. 1833. 1. iz očeta Pavla in matere Marije. Normalno šok) je izvršil Jovanovič v Novem Sadu in potem vstopil v ondotno gimnazijo, od koder je pa kmalu prestopil na gimnazijo v Halašu in v Požunu. Juridičnih študij se je učil v Pešti, Pragi in na Dunaj i ter L 1801. postal podbeležnik novosadski. A živemu pesniškemu duhu njegovemu ni prijala uradniška karijera in odvetniški posel: njegov genij si je izbral književno polje, na katerem deluje že čez trideset let z največjim vspehoin Leta 18(53.- postane Jovanovič nadzornik v Tckclijanumu v Pešti in zvrši o tej priliki medicinske nauke. Leta 1870. seje povrnil v Novi Sad zdravnik, vrhu tega je bival še v Pančevu, v Sremskih Karlovcih, Futogu, Kamcnici — in naposled v Belem Gradu, kjer je bil ob jednem dramaturg narodnega gledališča; a iz Belega Grada so ga grde intrige prepodile na Dunaj, kjer še zdaj živi. Na književnem polji se jc oglasil Jovanovič prvikrat 1. 1849: prva pesen njegova .,Pro-let.no jutro" jc natisnena v 80. Knjigi „Srpskega Letopisa" 1. 1852. Od t6 dobe se je javljal češče v „Srpskem Letopisu", v „Sedmici* in v hrvatskem „Novenu", a vsi njegovi proizvodi so bili lirski. Prvo večje delo njegovo je bil prevod eposa v dvanajstih spevih Ivana Avanja „Toldijada"; ob istem času je začel Dimitrija Mihajiovič izdajati v Novem Sadu humoristični list „Mescčar". kjer se je Jovanovič kazal izvrstnega humorista, posebno s svojo, po vsem srbstvu dobro znano pesnijo „Cemerdeka, Pelenbaka", ki je travestija Subotičcvc pesni „Sablja inomčc Cvetdevojče". Drugo večje delo. katero jc Jovanovič poklonil svojemu narodu, bil je prevod Pötöfijevega eposa „Vitez Jovan" a 1. 1861. je poslal med ljudi kos prevoda divnega dela ..Die Lieder des Mirza Schafty" z naslovom „Istočni biser". Dve leti pozneje je prevel Lermčntovljevo pesen „Demon" 1864. 1. izdal zbirko prekrasnih-pesnic pod imenom „Gjuliči", a 1S70. posrbil epos „Toldijina starost." od Ivana Aranja. Originalne lirske pesni njegove ugledale so beli dan 1871. 1. v zbirki ,.Sve dojakošuje pesme Zmaj-Jovana Jova-noviča. I. Originalne". Z Gjorgjem Rajkovičem je urejeval humoristične no-viiie „Komarec". L. 1802. je začel vrhu tega izdajati in urejevati vrli, še zdaj obstoječi list „Javor", a 1864. šaljivi list „Zmaj", po katerem so ga začeli če-stilci imenovati zmajem. 1809. 1. jc izdal šaljivi koledar „Priklapalo", a 1866. 1. spisal „Šarana". šaljivo igro, ki se še dan danes z največjim vspehom predstavlja in ki je natisnena 1. 1872. in 1x70. v „Zborniku pozorišnih del". L. 1872. je izdal Jovanovič vsega Mirzo Schaftyja v prevodu ter začel izdajati nov humoristični list „Žuža", kije nehal 1. 1874. Dve leti kasneje je izdal šaljivi koledar „Zužan", a 1878. je preložil „Otmu Muranj-grada" od Aranja, Za poslednje rusko-turške vojske je izdal „Ilustrovanu ratnu kroniku" ter osnoval šaljive novinc .,Starmali", ki še dan danes izhajajo. Tudi drugih narodov odlične pesnike pozna Jovanovič dobro in je mnogo pesnij prav vzorno preložil. Zadnje pesniško delo mu je „Enoh Ardcn" Alfreda Tenisna, Ali Jovanovič ni samo pesnik, on je tudi znan beletrist in učen medicinec ter tudi v teh dveh strokah je izborno deloval. V zadnjih letih se jc poprijel Jovanovič — otročjih pesnij, ki so v začetku izhajale v „Radovanu"; Zmaju na ljubav jc začel 18S0 1. Cika Jova izdajati Ne ven", list za dcco in Zmaj mu jc glavni sodelavec,;. a koliko ljub in drag je Zmaju „Nevcn'-, svedoči njegova izreka: „Nevon je mezimče raoga idcalnog života na zcmljištu moga praktičnog iskustva". — Hadžič karakterizuje na konci životopisa pesnika Jovanoviča toli izborno. da postavljam njegove besede semkaj: ..Zmaj-Jovanovič jc pesnik u pravom, u plemenitom smislu te reči, prvi pesnik megju današnjim našim lirskim pesnicima, pesnik, koji tvrdo veruje u večnost tanjih čuvstava, n prava sreče i tuge, ljubavi in mržnje, n uzvišenost i neoborivost oduševljcnja za sve, što je dobro in lepo, bolje in lepše, u besmrce čiste device pojczije. koja prolazi čista in kroz divlje, tvrde narode, i kroz preiz-obražene razbludne mekušce, koja če preživeti vse teorije, stroje, pravce i krivce društvenoga života, a ostati nvek cvet i meiern duha i srca čovekova". — Daj Bog, da se i Slovenci upoznajo z Zmajem!--Knjigarna Luke Sociča v Novem Sadu poživlja občinstvo. da si naroČi vrlo važno delo: „Srbi u Ugarskoj, njihova povesnica. povlastice, crkva, političko i društveno stanje: u dve knjige francuski napisao Emil Piko. S francoskoga preveo, po-pravio, i dopunio dr. Ste v an Pav lovi čV. — Zgodovina srbskega naroda y Avstro-Ogerski državi je v vsakem obziru znamenita, posebno po veliki selitvi Srbov pod patrijarhom Arsenijem Čarnojcvičcm 1. 1690. Velik del naroda srbskega se je preselil pod vojnimi zastavami in z orožjem v roci. kot pomoč nekdanje nemške imperije rimskega carstva, poznejše Avstrije — da zavzame nova zemljišča in bdde živi jez proti navalom azijskih divjakov, trajajočim skoro tristo let. Antemuralis cliristianitatis! Junaštva Srbov vojakov, borba za politični obstanek v teh zemljah, trudi in požrtvovanja, da se vzdrži vera in cerkev., da narod napreduje in se izobražuje — in vrhu tega, da pošteno po junaški izpolnjuje ugovor (pactum conventum) z dvoglavim orlom Dunajskega cesarja in Peštanskega kralja, vse to zbral in uredil je vestno odlični francoski pisatelj Emil Piko. Prelagatelj, dr. S. Pavlovič, jeden prvih srbskih zgodovinarjev, pre-lčžil in dopolnil je to monumentalno delo. - Zabeležiti so nam še sledeče knjige: „Narodne sati rično-zani m lji ve podrugačice. Skupio ih po Boki Kotorskoj, Cmoj Gori, Dalmaciji a najviše po Hercegovini Vuk vitez V r č e v i č. 8°. 148 str. Založila knjigarna Dragotina Pretnarja v Dobrovniku. Koliko vrednosti bode ta zbirka Vrče videva, znamo lehko. ako rečemo, da je poleg Vuka baš Vrčevič najznamenitejši zbiratelj narodnega blaga v Srbih. — Znani srbski pisatelj Milovan Gj. Glišič izdal je drugi zvezek svojih „Pripo-v e d c k-. Natisnene so tu sledeče povesti: U zao čas. — Učitelj. - Zadušnice. — Šetnja posle smrti — Posle dvadeset godina. — Novine srbske močno hvalijo to zbirko. M. M. „Archiv für slavisclic l'hilulugie" — VI. knjige 4. zvezek je prišel te dni na svetlo. Spet je poln lepili razprav in književnih poročil. Priobčuje te spise: Leciejewski: Die Sprache des polnischen Thcils des Florianer Psalters: A. Veselo vsky: Neue Beiträge zur Geschichte der Salomonssage: AI. Sahmatov: Zur Textkritik des Codex Sviatoslai vom J. 1073. Oddelek ,,Anzeigen- nam prinaša od A. Brückner j a, profesorja slovanskih jezikov na vseučilišči v Bero-linu. interesantna naznanila o imenitnih novih staroslovenskih, ruskih in litav-skilv knjigah. V oddelku „kleine Mittheilungen" so ti krajši spisi: Nil Popov Zwei Bruchstücke der rusisehen Volksdichtung aus den Zeiten Peters des Grossen: V. Jagič: Weiterer Beitrag zur Feststellung der Grenzen des dalmatinisch-kroatischen Glagolismus im XV. u. XVI. Jahrh.: V. Jagič: Slavica im British Museum: Ed. Wolter: Einige Eigenthümlichkeiten des galizischen Aprakosevangeliums vom Jahre 1266: prof. Ne ma nič iz Pazina nam priobčuje zanimljive bajeslovne doneske o volkodlaku iz Istre. — V književnih poročilih govori V. Jagič o tistih jezikoslovnih knjigah slovanskih, ki so zadnje mesece prišle na svetlo ter po svoji stari navadi vsako knjigo ocenjuje s'kratkimi, a krepkimi besedami, poudarjajo nje prednosti, a tudi točno označujoč nje napake in nedostat-nosti. Ta pot sta prišli tudi dve slovenski slovnici na vrsto: Šum an ova in Sketova. Šumanu očita — (in t,o grajo smo čuli tudi že od drugih stranij), — da je svoji slovnici pridejal preveč nepotrebnih opazk in nepotrebnega razlaganja iz primevjajočega jezikoslovja, a da premalo razsežno tolmači nekatere zna čajne posebnosti slovenskega jezika, kar škoduje praktični porabnosti njegove slovnice. „Mir will scheinen, als ob der Verfasser nicht überall die richtige .Mitte eingehalten, als ob er des allgemeinen, jenseits des specifisch Slovenischen liegenden viel zu viel gegeben, dagegen auf die besondern Kigenthümlichkeiten des Slovenischen etwas weniger Rücksicht genommen hat, als man es in einer Specialgrammatik des Slovenischen erwartet hätte. Etwas weniger Brocken aus der vergleichenden Sprachwissenschaft, dafür mehr ^tatsächliches über die localcn, dialektischen Besonderheiten der slovenischen Sprache — das hätte ich mit Freuden begrüsst". Sicer pa pohvalno omenja, da je Šuman v svoji knjigi dobro porabil gradivo, nabrano v Miklošičevi slovnici primerjajoči h slovanskih jezikov ter opozarja učenjake na Šumanovo knjigo, katera je vredna njih pozornosti „in vollem Masse". — O S koto vi slovnici pravi: „das Buch ist..... praktisch angelegt, versteht die Theorie in richtigen Dosen und am rechten Platze einzuflechten, es dürfte seinen Zweck volkommen erfüllen. Die Anwendung der Accente macht es selbst, für die Sprachforscher sehr schätzbar". — Pod naslovom „Materialien zur Geschichte der slavischen Philologie" priobčujeta Miklošič in Patera tri liste Dobrovskega Kopitarja in tri liste Kopitarjeve, ki jih je pisal Dobrovskemu ; vsi so iz 1. 1811. Tudi ta pot je v teh listih nakopičenega vse polno jezikoslovnega in književnozgodovinskega gradiva, katero ima za nas Slovence posebno važnost. Tu pripoveduje spet Kopitar v svoji krepki, karakteristični pisavi, nemško besedo meSaje z latinskimi, slovenskimi grškimi ali francoskimi stavki, o novem slovenskem alfabetu, o Primci, .Taklinu, Modrinjaku, Debevci, Jarniku, Cvetku. Ravnikarji, Rudeži, Zoisu, Vodniku, Zupanu i. dr. ter podaje prezanimljive doneske o splošnem književnem delovanji med tedanjimi Slovenci Navajamo samo nekoliko karakterističnih stavkov: „Vodniku m nuper audio, cum jam stati m ab initio post Landwehrlieder-ver-sionem Napoleonis laudes cecinisset, et grat.nl a ti one m de fili o (t. j. o Napoleonu II. porojenem 20. marcija 1811. Ured.) P a r i s i o s misisse". — „In Krain kann keine Mutter schreiben; höchstens Männer schreiben gedruckt (d. i. mit solchen Zügen, weil sie die Schreibzüge nicht kennen) manchmal an B. Zois". Kopitar tu govori o kmetskih ljudeh. — „Oesterreich ist ja ein slawischer Staat, wie Hac<|uet. selbst bemerkt". — ... „von einem hoffnungsvollen Theologen Zwetko in G ratz (einem der besten Studenten, andere dov-tige Slawisten als S Innig o vez et Bi lz in Laibach sind mittelmässige Köpfe, Mitläufer)". — Župan mu je „der geschmackvollste Stockslave"; o Primci pravi: „Primitz hat eine starke Anlage zum Marcismus, wenn er Kr. sclireibt: alles starrt, von Unslavität und Gerinanischgedachtem : Grit noster Godsched; acuet alios, exsors ipse secandi". — Konečno se prof. Jagič z lepimi besedami spomina pokojnega Daničiča in njegovih neumrjočih del. Storimo samo svojo dolžnost, če tudi ta zvezek Jagičevega zbornika vsem omikanim Slovencem kav najtopleje priporočamo. Vsaj vsaka srednješolska učiteljska knjižnica po Slovenskem bi morala biti naročena na Jagičev „Archiv", kojega vsaka knjiga (v Štirih zvezkih) stoji 20 mark ali 12 gld. Novi spisi Miklošičevi. V novinah čitamo, da je prof. Miklošič dunajski akademiji znanostij. predložil razpravo: .Uebcv Göthes Klaggesang von der edlen Frauen des As'an Aga". Kdor pozna Göthejcve poezije, gotovo se dobro spomina te prekrasne, iz srbskega narodnega pesništva zajete balade njegove, ki ima jako čudno literarno xisodo za seboj. Zapisal je to pesen iz narodnih list v Dalmaciji Giovanni Battista Fortis (1741—1803), ter jo ponatisnil v svoji 1. 1770. na svetlo dani knjigi, v kateri opisuje svoje potovanje po Dalmaciji, dodavši srbskemu tekstu tudi italijanski prevod. Z italijanščine je bila preložena na francoščino in v francoskem prevodu jo je čital Göthe, kateremu je tako dopala. da jo je 1. 1775. preložil na nemški jezik. Prvič je bila v nemškem prevodu natisnena v Herderjevih „Stimmen der Völker" 1. 1778. Čuditi se mora človek pesniškemu geniju Göthejevemu, da je v nemškem prevodu tako izvrstno pogodil svojstvo srbskih narodnih pesnij, dasi 3ii razumel jezika srbskega in dasi je prelagal iz francoskega prevoda. Ko je. petdeset let pozneje Göthe čital isto pesen v natančnem Talvjnem prevodu, čudil se je samemu sebi ter rekel, da je prelagal iz francoščine „mit Ahnung des Rythums und der Wortstellung des Originals*. Dodajemo še to. da Vuk ni mogel nič več zaslediti v narodu originala, vender-je „Asan Aginico" ponatisnil 1. 1814. v svoji „Pesmarici" iz Fortisove knjige, a pozneje jo je izpustil iz svoje zbirke srbskih narodnih pesnij. Tudi na slovenski jezik je ta krasna pesen že dvakrat preložena ; prvič jo je priobčil 1. 1832. dr. Jakob Župan v „Kranjski Čebelici" (III. 65), drugič Cegnar v svojih „Pesmih". Prof. Miklošič bode v svojem zgoraj omenjenem spisu to v literavno-zgodovinskem in pesniškem oziru za-nimljivo balado gotovo na vse strani korenito razbistril, zatorej teško pričakujemo njegove razprave. — Subject lose Sätze. Von Franz Miklosich. Zweite Auflage Wien 1883, 8°, 7G. Cena 1 gld. 20 kr. Ta knjiga je drugi pomnoženi natis Miklošičeve 1.1865. na svetlo dane razprave: „die Verba impersonalia im Slavischen" ter razpravlja mal. a važen oddelek sintakse slovanskih jezikov korenito in temeljito. kakor razume to stvar samo Miklošič. Slovenske jezikoslovce opozarjamo na to najnovejše delo največjega slavista in slovničarja zdanjega časa. Y Jail Valerian Jirsik, škof v Budjejovicali na Češkem, umrl je 23. fe-bruvarja. Imel je že 85 let (porojen 1798) in škof je bil od 1. 1851. Jirsik bi se mogel po pravici imenovati češki „Slomšek*, kajti bil je jako plodovit pisatelj češki, ki je napisal dolgo vrsto knjig v pravem cerkvenem duhu. Najimenitnejša knjiga njegova je „Popularni dogmatika", ki je doživela štiri natise. Slovaki so imeli 1. 1882. sledeče časopise: 1) Narod nie Noviny, Politick}*, liter&rnv a narodohospod&rsky časopis. Redaktor Ambro Pietor. — Ta časopis je izhajal po trikrat na teden in veljal za celo leto 12 gld. 2) Narodn II 16 sni k. Noviny pre slovenski Pud. Redaktor Ambro Pietor. Vsak mesec je izhajal list po jedenkrat in veljal za celo leto 1 gld. — 3) O bz o r. Noviny pre hospo-därstvo, remeslo a domači život. — Te novine prihajale so tri kratc mesečno in velja le 3 gld. za celo leto. Urednik Romuald Lagnus. — 4) Čmoknažnik. Obrazkovy časopis pre humor a satyru. Urednik D aro Čaj da. Cena 2 gold. — 5) Včelka. Obrazkovy časopis pre školskti. m 1st dež. Urednik Andrej Sokolik. — Včelka je hodila vsak' mesec po jedenkrat na svetlo m veljala 2 gold, za celo leto. — 6) Katolicko Noviny. Urednik Martin Kollar. Cena 2 gold. — 7)Korouhovna Sionu. Cirkveni Časopis, venovany vcSkerym žaležitostem cirkve ev. a. v. Vvhodi v Skalci dva razy mesačne. Urednik Michal Boor. Cena 3 gold. — 8) K a z a t e 1 n a. Izhaja po dvakrat na mesec in velja 4 gld. za celo leto. Urednik Fr R. Osvald. — 9) Slovenske Pohl&dy. Časopis pre literatura, vedli., umenie a politiku. Redaktor Svctozar Hurban. Ta časopis, podoben „Ljublj. Zvonu" prinaša samo izborne in dovršene članke ter je Slovakom gotovo v posebno čast. M. Profesor Louis Leger, dobro znani francoski učenjak in pisatelj, priob-čuje v pariškem časopisu: „La nouvelle revuc:: potopisne črtice z naslovom: „Une Excursion chez les Slaves m&ridionaux". V zvezku izdanem v 15. dan meseca decembra 1882. 1. je natisnen članek: ..De Lom Palanka a Sofia, — Le nouveau rovaume de Bulgarien Od 797. do 825. strani. — V sešitku od 1. febr. 1883. I. pa popisuje: „Philippopoli et Roumeli Orientale". (Od 514 do 535 str.).. M. li tiska književnost. Knjaz Kurbskij. (V 4-h častjali. Soč. B. Fedorova. St. Peterburg 1883. Cena 2 rub). To je naslov znamenitemu zgodovinskemu romanu, ki je izšel zdaj v drugi izdaji. V njem je Fedorov dobro naslikal rusko življenje za carja Ivana Groznega in izvrstno („majsterski" pravi ..Luč") opisal značaj romanovega junaka kneza Kurbskega. Ker je doba Ivana Groznega jedna najvažnejših v starejši ruski zgodovini, zato hočemo ob kratkem jzpregovoriti o razmeri med carjem Ivanom in knezom Kurbskim. opiraje se na Porfirjeva (Istorija russkoj slovesnosti) in na Solovjeva (Istorija Rossiji). Knez Andrej Kurbskij je bil jeden najslavnejših mož za carstvovanja Ivana Groznega, Dasi so je odličil v mnogih bitvah. posebno v oni pri Kazanji, zameril se je vender Ivanu Groznemu zaradi jedne same izgubljene bitve z Litovci tako, da je moral bežati v Litvo, kjer je prestopil na stran poljskega kralja Si-gismunda. V Litvi se je tačas pravoslavje umikalo katolištvu. ker se pravoslavni propovedniki niso mogli meriti z izobraženimi katoliškimi, zlasti z jezuiti. Za tega delj je knez Kurbskij pisal pisma knezu Ostroškemu, kneginji Čartorijski, panu Trockemu in drugim imenitnim osobam, prigovarjajoč jim skrbeti za večjo prosveto in zbiral dela cerkvenih očetov iskaje jim prelagateljev. Že precej v letih se je sam začel učiti latinščine, retorike in dialektike. Prevel je teologijo in dialektiko sv. Janeza ZI., nazvano „Margarit"'. in spisal je zgodovino floren-tinskega cerkvenega zbora. Važnejše od tega so pa njegove poslanice (poslanija) k carju Ivanu Groznemu in njegova „istorija Joanna Groznago". Knez ne more trpeti samovoljno vladajočega in boljarstvo prezirajočega carja, za tega delj mu pošilja ostre poslanice, katere pa car zavrača z ravno tako ostrimi odgovori. V vsej tej kores-pondenciji ni najmanjšega sledu diplomatični etiketi, dajeta se prav po domače. Tako n. pr. Kurbskij piše: „Zakaj si ti, car. pobil močne v Izraelu in od Boga tebi dane vojvode izročil raznim smrtnim kaznim, v cerkvah božjih prelil njih zmagonosno sveto kri in ž njih mučcniško krvjo poškropil cerkvene prage . . . Od tebe ubiti stojd pred prestolom Gospodnjim in kličejo maščevanje, na te : po nedolžnem od tebe zaprti in prognani vpijemo noč in dan z zemlje k Bogu „ . . . Širokoustnež. blebetač. v tujo deželo se ne spodobi tako barbarski pisati i. t. d.:: Nasprotno mu pa car dokazuje, da je izdajalec. ..Ti knez. misliš, da si blagočasten. pa si pogubil svojo jedinorodno dušo. Kako zameno boš zanjo dal v dan strašne sodbe (ker si izdajalec) .... V tvojih ustih je kačji strup, akoprav si od zunaj poln medu ... Ti si pisal in se lagal, kakor te je naučil hudič, tvoj oče i. t. d." Kurbskij. kakor car vsak sebe opravičuje in jeden drugega dolžita in vidita jeden pri drugem same napake. Te poslanice pa moremo samo tedaj prav razumeti, ako pomislimo, da jih ne pišeta knez in car samo kot privatna nasprotnika, ampak bolj kot glavna zastopnika zgodovinskega antagonizma med boljarji in. moskovskimi vladarji. Car se ne ozira na Kurbskega samo kot na navadnega ubežnika, iz strahu zapusti všega domovino, nego pred vsem kot na predstavitelja vse boljarske stranke, protivne carski oblasti. tega delj naglašuje v svojih poslanicah pred vsem idejo samodržavne carske oblasti, lvurbskij pa grozi carju z nebeško kaznijo ne samo v svojem nego tudi v imenu mnogih: javlja se zaščitnikom boljarske ideje. Govoreč o velmožih, pobitih od Groznega, vselej pristavlja, da so oni bili potomci slavnih knezov in sebe vedno nazivlje potomcem knezov Jaroslavskih. Osnovna misel Kurbskega je, da se mora car posvetovati z boljarji, daje bilo samo tačas dobro, ko so se slušali njih sveti in da gre zdaj vse narobe, ker je car odpodil svetovalce in začel sam vladati. Osnovna misel carjeva je pa ravno nasprotna: na carja ni treba nikomur vplivati. ..Doslej niso bili ruski carji nikomur odgovorni. Nam jo prosto svoje sluge nagraditi in ravno tako prosto jih usmrtiti-'. Tudi v literarnem oziru so znamenite poslanice Groznega in Kurbskega. Grozni je bil precej izveden v sv. pismu, cerkvenih očetih in letopisih. V njegovih spisih so kaže njegova strastna narava in deloma tudi duševna razdra-ženost. On se ne drži predmeta nego skače od jednega k drugemu in se dostikrat kar nenadoma zopet k prejšnjemu povrača. A temu vkljub ima njegov zlog nenavadno moč, njegovi izrazi so dostikrat izredno originalni in zadevajo brez ovinkov trpko v svoj namen. Poslanice Kurbskega se pa odlikujejo s posebno pravilnostjo in natančnostjo v razlaganji, ali zato jc pa v njih jezik pokvarjen s poljščino in latinščino. Nič menj znamenita od poslanic pa ni ..Istorija Joanna Groznago", katero je Kurbskij napisal, kakor pravi, zato, ker so mnogi želeli vedeti, zakaj se je Ivan tako izpremenil in iz dobrega vladarja postal groznim tiranom svojih podložnih. V njej opisuje v devetih poglavjih življenje Ivanovo od otročjih let do 1. 1578. Ta zgodovina je za letopisi prvi znamenitejši poskus v zgodovinski stroki. Opisuje razne dogodke, hoče Kurbskij pojasnovat.i tudi njih uzroke; ali ta pojasnovanja dostikrat niso verna ali pa so površna. Nima zgodovinske mirnosti in nepristranosti, kaže se tudi kakor v poslanicah strankarja. Povsod izliva svoj žolč nad Ivanom, ker si svojih ljudij ni izbral iz blagorodnih nego ,.iz prostago vsenarodstva4-. Proslavljajoč Silvestra, Adaševa in drugo odlične može, zamolčava hrabre podvige Ivanove, in govoreč o njegovi izpremembi po bolezni in o sledeči za tem grozoviti razdraženosti, ne pripoveduje, kaj je bilo temu bližnji povod in ne omenja, kako s o boljarji carja v bolezni razdražili. Iz tega je pač vidno, kako važno ulogo ima Kurbskij v ruski zgodovini in za tega delj ni čuda. da so njegovi spisi, izdani Ustrjalovim 1. 1833., doživeli že tretjo izdajo in da se je tudi za zgodovinski roman B. JFcdorova moralo napraviti drugo izdanjc. n. t Pavel Iyanovic Mclnikov. Meseca februarja t. 1 je umrl v Nižnem Nov-gorodu Pavel Ivanovič Mein i ko v, dobro znani pisatelj ruski, kateri je pisal pod pseudonimom Andreja Pcčerskega. Pavel Ivanovič se je rodil 1. 1811». Dovr-šivši Študije na kazanjski univerzi, potoval je po iztočnih krajih Rusije, seznanil se je natančno z ljudskim življenjem in naposled postal uradnik v ministerstvu notranjih stvarij. Posebno dobro je poznal razkolništvo, katerega se je proučil iz življenja razkolnikov. Slikal je izvrstno ruske razkolnike v svojih zanimljivo pisanih romanih-kronikah „v Ijesalr in „v gorah*, katera nam predstavljata jedno celoto. V teh dveh romanih nam je popisal razkolnike tako, kakor so živeli. Koncem 1. 1850. je bil začel Pavel Ivanovič izdajati časnik rRuskij dnevnik"; kateri je donašal slike iz življenja razkolnikov. Ta list, katerega je uredoval z velikim talentom, ni imel pravega političnega programa, ampak je bil izključivo posvečen interesom Rusije. Manjši njegovi beletristični spisi so izšli v -Sovrc-meniku'-4 v „Otcčcstvenijch zapiskih" in v „Ruskem vjestniku". Med drugim je napisal tudi .pisma o razkolu" in „istoričeskije očerki popovšiny~. H. Razstava slik V. G. Perova v Petrogradu. V palači c. ruske akademije razstavljene so slike prvega ruskega genreslikarja, prerano umrlega Vasilija Perova. Perov se je porodil l. 1834. v Tobolsku v Sibiriji. Učil se je slikarstva v umetniški šoli v Moskvi, kjer je bil 1. 1S60. dobil prvo nagrado. L. 1866. postal je član akademije umetnosti. Bil jako plodovit umetnik; sosebno od 1. 1665—1872. dovršil je najboljše slike. Njegove slike so razstavljene v dveh dvoranah akademije. Najlepše so: pokop pokojnika, učitelj risanja in lov na ptice. V njih se izrazuje globoko čuvstvo in nenavadna naravnost. Razven teh hvalijo najbolj njegovega rtamburaša4, pogovor v selu. diletanta, dohod guvernante itd. Perov je slikal tudi prizore iz ruskih povestij, od katerih se najbolj odlikujejo Pugačevci in Nikita Pustosvjat. -Od portretov, katere je dovršil, vredno je opomniti portrete Majkova, Pogodina, Ostrovskega, Rubinsteina Dalja, Pisemskega itd. Njegovih slik je razstavljenih preko 100, a načrtov čez 130. In vse to je dovršil v teku 15 let! Govori se, da hoče vse te njegove slike kupiti moskovski bogatin P. M. Tretjakov. katerega galerija ima najboljše slike najnovejših ruskih slikarjev, med temi tudi mnogo Vereščaginovih. II. „Ljubljanski Zvon" izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: za vse leto 4 gld. 60 ki\, za pol leta 2 gld. 30 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld., za dijake po 4 gld. na leto. Založniki: dr. I. Tavčar in drugovi. — Za uredništvo odgovoren: Fr. Leveč. Uredništvo: v Novih ulicah 5. — Upravništro s na Marije Terezije cesti 5. Tiska -Narodna Tiskarna- v Ljubljani.