62_I KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 929.5Valvasor
Prejeto: 15. 1. 2014
Boris Golec
dr., izr. prof., znanstveni svetnik, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Novi trg 2, SI—1000 Ljubljana
E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si
Valvasorjev izvor, družina in mladost -stare neznanke v novi luči (3. del)
IZVLEČEK
Prispevek obravnava izvor, sorodstvo, primarno družino in prvih trideset let življenja kranjskega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641—1693). Z novimi viri so osvetljeni njegovo genealoško, socialno in družinsko ozadje ter okoliščine, v katerih seje osebnostno oblikoval in rasel, preden seje ustalil na Bogenšperku in se v celoti posvetil znanstvenemu delu. Dejstvo, daje Valvasor po starših pripadal tako staremu kot novemu kranjskemu plemstvu, seje odražalo tudi v njegovi percepciji rodne dežele Kranjske.
KLJUČNE BESEDE
Valvasor, Medija, Ljubljana, kranjsko plemstvo, štajersko plemstvo, plemiška vzgoja in izobrazba, baroni Rauber
ABSTRACT
VALVASOR'S ORIGIN, FAMILY AND YOUTH - THE OLD UNKNOWNS IN NEW LIGHT (PART 3)
The contribution focuses on the origin, relatives, immediate family and the first thirty years ofthe life ofthe Carni-olanpolymath Johann Weikhard Valvasor (1641-1693). New sources shed light on his genealogical, social and family background, as well as on circumstances in which he pursued his personal growth and development before he settled down at Bogenšperk (Wagensberg) Castle and immersed himself entirely in his scholarly work. The fact that, through his parents, Valvasor belonged to both the old and new Carniolan nobility also reflected in his perception of the native province of Carniola.
KEY WORDS
Valvasor, Medija, Ljubljana, Carniolan nobility, noble upbringing and education, Rauber barons
159
I KRONIKA_62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
2. Valvasorjeva primarna družina, otroštvo in mladost
Sodobni viri o prvih tridesetih letih življenja Janeza Vajkarda Valvasorja so izjemno redki. Po krstu 28. maja 1641 v Ljubljani1 je prvič omenjen pri šestnajstih v materini oporoki z datumom 10. junij 1657,2 drugič proti koncu šolanja ob vpisu v ljubljansko jezuitsko kongre-gacijo Marije Vnebovzete 15. avgusta 1659,3 tretjič in četrtič pa šele 9. oktobra 1671, ko so kranjski deželni stanovi obravnavali njegovo prošnjo za podelitev čaka-rine (Wartgeld) v okviru deželne konjenice in mu o tem izdali dekret.4 V kranjskih virih se nato redno pojavlja od 6. februarja 1672, ko se je kot deželan začel udeleževati zasedanj deželnega zbora,5 nato pa se je v istem letu prvič poročil in se ustalil na kupljeni posesti gradov Bogenšperk, Črni potok in Lihtenberk.6 Vedenje o njegovem otroštvu in mladosti temelji tako v znatni meri na njegovih poznejših lastnih pričevanjih v Slavi in deloma v pismih tajniku londonske Kraljevske družbe. Medtem ko razmeroma dobro poznamo razmere, v katerih je Valvasor odraščal in se šolal, so s sodobnimi viri povsem nedokumentirana leta njegovih mladostnih potovanj.
2.1 Polihistorjeva primarna družina v luči genealogije
Za razliko od prenekatere starejše osebnosti iz slovenskega prostora se o starših, datumu in kraju rojstva kranjskega polihistorja niso nikoli pojavljali dvomi. Lahko bi rekli, da je bila Valvasorju sreča mila, ker so ga krstili v ljubljanski stolnici, drugje kot skoraj vse njegove številne brate in sestre, katerih krsti danes niso dokumentirani. Od 24 otrok očeta Jerneja Valvasorja iz dveh zakonov poznamo vpis krsta v krstno matico le za tri, med katerimi je Janez Vajkard najstarejši. Za obstoj večine njegovih sorojencev sicer ne bi niti vedeli, ko ne bi kranjski polihistor vseh njihovih imen objavil v kronološkem zaporedju na rodovnem deblu Valvasorjeve
1 NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 16381643, pag. 163.
2
ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani (odslej: Testamenti), II. serija, fasc. V 1-16, testament V-3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard (1910), str. 49-53.
3	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 233. Prim. Reisp, Nekaj dopolnil, str. 576.
4	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 895, sejni zapisniki 21, 1654-1673, fol. 279v; šk. 900, sejni zapisniki 26, 1671-1677, fol. 25. Prim. Reisp, Nekaj dopolnil, str. 575.
5	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 900, sejni zapisniki 26, 1671-1677, fol. 57v.
6	O njegovi poroki 10. julija 1672, dokumentirani v poročni matici župnije Šmartno pri Litiji (NŠAL, ŽA Šmartno pri Litiji, Matične knjige, P 1660-1720, s. p.) sta pisala Radics in Reisp (Radics, Johann Weikhard, str. 80; Reisp, Kranjski polihistor, str. 91), šele pred kratkim pa je prišel na dan zelo pomemben dokument, ženitno pismo z dne 5. julija 1672, sestavljeno na Graffenwegerjevem gradu Slatna pri Litiji (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, 5. 7. 1672; prim. Golec, Plemstvo v cerkvenih, str. 99). O nakupu posesti gl. natančno: Golec, Valvasor kot zemljiški gospod (v tisku).
rodbine v IX. knjigi Slave vojvodine Kranjske (1689).7 Na tem dragocenem prikazu najdemo datume le pri njem samem in pri njegovih otrocih: za rojstva in smrti otrok, obe njegovi poroki in smrt prve žene. Za vse drugo sorodstvo je rodovno deblo zgolj suh prikaz imen in sorodstvenih odnosov. Čas rojstva 21 polihistorjevih sorojencev, o katerih torej nimamo podatkov iz krstnih matic, je tako mogoče ugotoviti le približno. Pri tem so edine oporne točke trije znani krstni datumi, datuma obeh Jernejevih poročnih dogovorov, zadnja omemba prve žene kot še žive ter datuma njegove druge poroke in smrti. Niti pri enem otroku si ne moremo pomagati s podatkom o starosti ob smrti, tako da so v posredno pomoč le drugi znani podatki iz njihovega življenja, kot so redke omembe v šolskih evidencah, datumi porok in rojstva njihovih otrok.
Janez Vajkard je bil šele devetnajsti otrok Jerneja Valvasorja, dvanajsti v njegovem drugem zakonu, a vendar prvi, čigar krst najdemo v krstni matični knjigi katere od kranjskih župnij. Krstne matice iz tako zgodnjega časa se za prenekatero župnijo resda niso ohranile ali jih tam sploh še niso vodili, toda ohranjene so za obe župniji, v katerih je Jernejeva družina prebivala - za Vače in ljubljansko stolno župnijo sv. Nikolaja.8 V maticah vaške župnije, pod katero je spadal Valvasorjev rodbinski grad Medija, naletimo na Jerneja Valvasorja enkrat samkrat, in to v vlogi krstnega botra (1635),9 ne pa tudi na krste njegovih otrok. V Ljubljani so bili krščeni le trije mlajši otroci, poleg Janeza Vajkarda (28. maja 1641) še Volf-gang Jernej (30. septembra 1646) in Janez Ferdinand (27. februarja 1649).10 A kot razkriva omenjeno rodovno deblo, ti trije niso prišli na svet drug za drugim, ampak sta se med poznejšima polihistorjem Janezom Vajkar-dom in duhovnikom Volfgangom Jernejem rodila še dva sorojenca, za Janezom Ferdinandom pa najmlajša sestra. Postavlja se torej vprašanje, kje so zagledali luč sveta vsi ostali Jernejevi otroci - sedem iz prvega in štirinajst iz drugega zakona - ter kje so jih krstili.
Preden se pomudimo pri obeh vprašanjih, se kot nujno zastavlja vprašanje, o kakšnem časovnem okviru rojstev govorimo. Pri drugem zakonu Jerneja Valvasorja postavljata časovni razpon dva trdna mejnika, datum poroke z Ano Marijo Rauber 20. april 163211 in datum Jernejeve smrti 15. januar 1651.12 V manj kot 19 letih so torej polihistorjevi starši spravili na svet kar 17 otrok, kar pomeni izjemno pogostnost rojstev.13 Prvi otrok Janez Ditrih bi se lahko rodil kot nedonošen že konec leta 1632, zadnja Marija Izabela pa najpozneje zgodaj jeseni 1651, če je bila posthumna. Vseh 17 se je torej nujno
7	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
8	Za župnijo Ljubljana-Sv. Nikolaj obstajajo krstne matice skoraj kontinuirano od leta 1588, za župnijo Vače pa od 1621 (Krampač, Vodnik po matičnih knjigah, str. 56, 117).
9	NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1628-1635, s. p., 25. 7. 1635.
10	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 16381643, pag. 163; R 1643-1653, pag. 143 in 218.
11	Prav tam, P 1632-1651, pag. 2.
12	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 38.
13	Na rodovnem deblu v Slavi navaja Valvasor poleg sebe devet
bratov in pet sester ter dvojčka brez navedbe spola (Die Ehre
IX, str. 109). Pri opisu gradu Krumperk se nekoliko ušteje, ko
pravi, da so imeli njegovi starši poleg njega še osem bratov in
šest sester (Valvasor, Die Ehre XI, str. 317).
16
I KRONIKA	62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
moralo zvrstiti med decembrom 1632 in oktobrom 1651, v povprečju eden na manj kot 14 mesecev. Datumi krstov treh mlajših, rojenih v letih 1641, 1646 in 1649, le nekoliko pomagajo pri ugotavljanju intervalov, k razumevanju teh pa pripomore tudi podatek, da sta se pred Janezom Vajkardom rodila dvojčka, ki nista preživela ali sta prišla na svet že mrtva. Dvojčkov je bilo glede na veliko število otrok morda več (izključeni niso niti trojčki), zato je treba čas rojstva vsakega posameznega otroka vedno določiti tako, kot da se je rodil v paru, in v največjem možnem časovnem razponu. Izjemna so seveda tisti trije, ki so potrjeno prišli na svet sami.
Večje težave se pojavljajo pri ugotavljanju časa rojstva sedmih otrok iz Jernejevega prvega zakona. Trdna referenca je samo datum sklenitve poročne pogodbe z Marijo Elizabeto pl. Dornberg 7. februar 1617,14 ki mu je zelo kmalu sledila poroka.15 Zatem je žena izpričana le še dvakrat, prvič 5. maja 1625, ko je bila v Ljubljani krstna botra,16 in drugič 16. avgusta 1630 ob sprejemu v ljubljansko kongregacijo Marije Vnebovzete.17 Umrla je med letoma 1630 in 1632, vsaj nekaj tednov pred 5. aprilom 1632, ko je Jernej sklenil svojo drugo poročno pogodbo.18 Potencialni razpon rojstev njenih otrok sega torej vse od konca leta 1617 do začetka leta 1632. Drugo vprašanje pa je, kdaj je Marija Elizabeta rodila zadnjega, sedmega otroka - malo pred smrtjo ali več let prej? Na svet bi lahko prihajali v dveletnih razmikih od 1618 do 1630 ali tudi v drugačnih. Ker prav za nobenega otroka ne vemo, koliko let je štel ob smrti, je čas njihovega rojstva določljiv le približno. Trdna opora je samo zaporedje, kot ga navaja rodovno deblo v Slavi. Manj si lahko pomagamo s podatki iz njihovega poznejšega življenja, tako še največ iz podatkov o šolanju dveh sinov in njunem včlanjenju v jezuitsko Marijino kongregacijo v Ljubljani. Drugorojeni Karel je postal njen član leta 1632 (kot ljubljanski jezuitski dijak), tri mesece za (vrstnikom) Janezom Ludvikom Schonlebnom (1618-1681) in sočasno z bratrancema (Jurijem) Sigmundom in (Janezom) Sigfridom,19 deset let zatem, leta 1642, pa ga zasledimo kot študenta prava v Padovi.20 Njegov mlajši brat Franc Adam, četrti Jernejev otrok iz prvega zakona, se je v Marijino kongregacijo vpisal leta 1639,21 ko mu je bilo prav tako vsaj 13 ali 14 let.22
ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ze-nitna pisma, 7. 2. 1617.
Med sklenitvijo Jernejeve druge poročne pogodbe 5. aprila 1632 in poročnim obredom 20. aprila je, denimo, minilo 15 dni (Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 220—221). NŠAL, Za Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 16211626, pag. 182.
Sprejeta je bila skupaj z materjo Marijo Salomo (baronico) Dornberg in s soprogovo nečakinjo Polikseno Elizabeto Valvasor (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 724)v ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ze-nitna pisma, 5. 4. 1632.
ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 122, 123.
20	Po Radicsevih izpiskih iz objav padovanskih univerzitetnih matrik je Karel v matriki »nemških juristov« 7. oktobra 1642 naveden kot kranjski deželan z Medije in Gamberka: »Valvasor de Gollnegg et Gallenberg provincialis Carnioliae« (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk 5, mapa XIX, II b O rodbini nasplošno).
21	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 149.
22	Po razdelitvi kongregacije na dve (1640) so v kongregacijo Marije Vnebovzete sprejemali dijake višjih razredov (Bizant,
Eno glavnih vprašanj v zvezi z družino, v kateri se je rodil Janez Vajkard, je torej vprašanje, kje so krstili 21 njegovih sorojencev. Izhajati je mogoče iz spoznanja, zakaj so bili v štiridesetih letih 17. stoletja trije mlajši krščeni v Ljubljani, kot prvi med njimi prav polihistor. Oče Jernej je bil tedaj službeno vezan na deželno prestolnico, saj je v letih 1640-1643 in 16461649 opravljal funkcijo poverjenika kranjskih deželnih stanov,23 ta pa je zahtevala bolj ali manj stalno prisotnost v mestu. Prav med obema Jernejevima poverje-niškima mandatoma so se rodili Janez Vajkard (1641), po dveh vmesnih otrocih Volfgang Jernej (1646) in neposredno za njim Janez Ferdinand (1649). Treh v Ljubljani krščenih otrok zagotovo niso prinesli h krstu z oddaljene Medije - še zlasti ne tretjega, rojenega pozimi -, ampak so se morali roditi v mestu. Kot bomo videli, je imel Jernej Valvasor konec štiridesetih let ali najpozneje leta 1650 v najemu stanovanje na Starem trgu, v poslopju mestne tehtnice. Na zadrževanje dela Valvasorjeve družine v Ljubljani kaže še podatek, da je Jernejeva hči iz prvega zakona Marija Klara 18. aprila 1649, slaba dva meseca po krstu svojega zadnjega polbrata, šla za krstno botro otroku bratranca Janeza Krstnika Valvasorja.24
Tako kot v ljubljanskih krstnih maticah ni krstov drugih otrok Jerneja Valvasorja, pogrešamo v njih starejša dva otroka bratranca Janeza Krstnika, gospodarja dvorca Zavrh pri Svibnem.25 Ko bi se v Ljubljani rodili tudi drugi njuni otroci, bi bili v krstnih knjigah stolne župnije vsekakor vpisani. Stolne matice so namreč vodene zgledno, vpisi krstov, zlasti otrok pomembnih družin, zlepa niso izostali zaradi malomarnosti staršev ali duhovnikov, otroci kranjskega plemstva pa so sploh pogosto zagledali luč sveta prav v Ljubljani, tudi če so sicer živeli na gradovih. Ta dejstva kažejo, da so se drugi otroci Jerneja Valvasorja rodili zunaj Ljubljane, kjer so jih tudi krstili. V krstnih maticah stolne župnije najdemo le še osamljeno botrstvo Jernejeve prve žene Marije Elizabete, rojene pl. Dornberg (1625).26
Sledi logičen sklep, da sta obe Valvasorjevi ženi rojevali na Mediji, vendar se pri iskanju podkrepitev tega pojavljajo težave in na prvi pogled utemeljeni ugovori. Kontinuirano ohranjene krstne matice župnije Vače, v katero je Medija v 17. stoletju spadala - o tem piše ne nazadnje Valvasor sam27 - se začenjajo zgodaj, že leta 1621,28 toda v njih zelo dolgo ni krsta nobenega Valvasorja. Na prvega naletimo šele leta 1677, ko je na Mediji gospodaril polihistorjev brat Janez Herbard in se mu je
Marijine kongregacije, str. 147), zato je bil Janez Vajkard
sprejet šele pri osemnajstih (1659) (ARS, AS 1073, Zbirka
rokopisov, II/51r, pag. 233).
23	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 224. Prim. Reisp, Kranj-skipolihistor, str. 73.
24	NSAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 16431653, pag. 223.
25	Krstne matice župnije Svibno niso ohranjene za čas pred letom 1653, ko je bil Janez Krstnik Valvasor že tri leta pokojni (Krampač, Vodnikpo matičnih knjigah, str. 101).
26	Gl. op. 16.
27	Valvasor, Die Ehre VIII, str. 830.
28	Datum prvega vpisa v najstarejšo krstno matico je zabrisan,
naslednji vpis pa datiran 22. januarja 1621 (NŠAL, ŽA Vače,
Matične knjige, R 1621-1628).
17
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
tu rodil četrti otrok.29 Je torej mogoče, da Jernej Valvasor ni stalno prebival na rodbinskem gradu in je krste njegovih otrok treba iskati drugje? Precej trdno referenco za kranjske župnije predstavlja Schiviz von Schivizhoffno-va zbirka genealoških podatkov o plemstvu v matičnih knjigah (1905), čeprav izpiski niso popolni, za del župnij pa so bile matice že tedaj izgubljene. Vendar tudi zbirka ne pomaga zadostiti naši nepotešenosti o tem, kje je prebival Jernej Valvasor s svojima ženama in otroki.30
Glavno domovanje Jerneja Valvasorja in edino, ki ga je spremljalo od otroštva do smrti, je bila Medija. Da je njegova družina na tem gradu vsaj večidel živela v poli-historjevih mladih letih, torej v štiridesetih in petdesetih letih 17. stoletja, izhaja posredno tudi iz opisa Medije v XI. knjigi Slave vojvodine Kranjske, kjer polihistor govori o gradnji grajske kapele in ustanovitvi beneficija pri njej.31 Ključna potrditev, da so Valvasorjevi tu domovali konec tridesetih let, je Jernejev lastnoročni zapis iz leta 1639 v medijskem urbarju, v katerem navaja, kakšno obutev je naročil izdelati čevljarju in za koga. Med 16 imeni prepoznamo na prvih mestih sedem njegovih starejših otrok iz obeh zakonov, tem pa sledijo grajski posli, med njimi tri dojilje otrok iz drugega zakona. Zapis, ki ga v urbarju najdemo med izdatki, je hkrati nadvse dragoceno pričevanje o družini Jerneja Valvasorja, saj je osem od skupno desetih izpričanih otrok tedaj sploh prvič omenjenih v virih.32 Ne nazadnje je Jernej medijski grad v tem času občutno povečal, zgradil leta 1637 tik ob njem kapelo z rodbinsko grobnico33 in v njej malo pred smrtjo, leta 1650, ustanovil beneficij s stalnim duhovnikom.34 Leta 1657 pa so na Mediji popisali skoraj vso zapuščino njegove vdove Ane Marije,35 ki je tu malo pred odhodom v večnost napisala tudi oporoko.36
29	NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1673-1689, s. p., 5. 12. 1677.
30	Enkrat samkrat je kot krstna botra izpričana Jernejeva prva žena Marija Elizabeta, in sicer kot že znano, leta 1625 v Ljubljani (Schiviz von Schivizhoffen, Der Adel — Krain, str. 2).
31	Valvasor, Die Ehre XI, str. 164-165.
32	ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 16351678, 2. del, fol. 95-95v, 7. 8. 1639. - Po vrsti so navedeni otroci: Karel, Doroteja, Elizabeta (Lisikha), Hieronim, Di-trih, Klara (Clarl) in Franc (Franzl), med posli pa Maruška, dojilja pokojne Sidonije, Urša, Volfova dojilja, in Marjeta, dojilja otroka, ki so ga ljubkovalno imenovali Diedl in bi bil lahko kateri koli od štirih otrok, rojenih med Volfgangom Kajetanom in Janezom Vajkardom: Janez, Franc ali dvojčka brez znanih imen. Ker sta dvojčka skoraj zagotovo takoj umrla, prideta v poštev samo Franc in Janez, v družini drugi s tem imenom. Zgoraj navedeni Franzl je dobil lastno obutev, zato ne more biti identičen s tedaj komaj rojenim Francem, temveč s Francem Adamom. - Od desetih otrok sta pred tem omenjena le dva, oba v knjigi ljubljanske jezuitske kongrega-cije Marije Vnebovzete: Karel 23. maja 1632 in Franc Adam 25. marca 1639 (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 123, 149).
33	Valvasor, Die Ehre XI, str. 164. - Prepis plošče zakoncev Valvasor z letnico 1637 (deloma netočen) v: Stopar, Grajske stavbe. I. Gorenjska. Peta knjiga, str. 104-105.
34	Valvasor, Die Ehre XI, str. 164-165. - Prepis ustanovne listine: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 237, RDA, L 242, Medija, No. 12, 2. 8. 1650.
35	ARS, AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani (odslej: Zap. inv.), šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657.
36	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament
Toda pred rojstvom Janeza Vajkarda, ko se je rodila velika večina Jernejevih otrok, bi bila lahko družina manj povezana z Medijo. Kot njeno dotedanje in poznejše bivališče pridejo v poštev drugi trije gradovi v Jernejevi lasti. Tako je pred letom 1637 postal kratkotrajni gospodar Starega gradu pri Novem mestu,37 po njegovi prodaji pa leta 1640 oziroma 1641 lastnik deželskosodnega gospostva Gamberk v soseščini Medije.38 Le za kratek čas, med letoma 1630 in 1632, je prevzel tudi posestvo Širje pri Zidanem Mostu.39 Žal si ne moremo veliko pomagati z matičnimi knjigami župnij, v katere so navedeni trije gradovi tedaj spadali. Ohranjena je samo najstarejša krstna matica župnije Loka pri Zidanem Mostu, ki pa o navzočnosti družine Jerneja Valvasorja v teh krajih molči.40 A bilo bi zelo nenavadno, ko bi se Jernejeva družina začasno preselila v osrčje Dolenjske ali v samoto nad izlivom Savinje v Savo, saj je imela vendar ves čas na razpolago Medijo, s katere so pozneje zlahka upravljali kupljeni Gamberk in od koder je bilo tudi najbliže^ do Ljubljane. Prav v času kratkotrajnega posedovanja Širja je bil Jernej kot glavni prejemnik kranjskih deželnih stanov (1630-1633)41 toliko bolj navezan na deželno prestolnico, v letih njegovega lastništva Starega gradu pa je na Mediji, kot smo videli, dokumentirana intenzivna gradbena dejavnost.
Vrniti se moramo torej k maticam župnije Vače in ugotoviti, ali pričajo vsaj o navzočnosti Valvasorjev na Mediji, če že ne vsebujejo vpisov krstov Jernejevih otrok. Pomenljivo je spoznanje, da se člani Valvasorjeve rodbine do sedemdesetih let 17. stoletja v njih omenjajo tako zelo redko. Jerneja Valvasorja srečamo, kot je že znano, enkrat samkrat (Dnus Bartholomaeus Valuasor de Galneck), ko je leta 1635 skupaj z drugo plemiško botro Dorotejo Paradeiser z oddaljenega Mehovega botroval plemiškemu otroku, hčerki Jurija Sigmunda Hallerja.42 Pozneje, do krsta prvega v maticah vpisanega Valvasorja (1677), so se v vlogi krstnih botrov znašli še trije Valvasorji: Jernejev nečak Jurij Sigmund (1655), hči Marija Klara (1658) in snaha Marija Magdalena (1671), vsi kot botri neplemiškim otrokom,43 pa tudi sam grad Medija je izpričan samo nekajkrat.44
V-3, 10. 6. 1657; objava: Radics, Johann Weikhard, str. 49-53.
37	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 226.
38	Prav tam, str. 226-227.
39	Prav tam, str. 225.
40	NŠAM, Matične knjige, Loka pri Zidanem Mostu, R 16321669. - Ohranjene matične knjige župnij Čemšenik in Št. Peter-Otočec, ki sta pokrivali Stari grad in Gamberk, ne segajo v ta čas (Umek, Kos (ur.), Vodnikpo matičnih knjigah, str. 72, 692; Krampač, Vodnik po matičnih knjigah, str. 18, 112).
41	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 223.
42	NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1628-1635, s. p., 25. 7. 1635. - Glede na nemirni čas kmečkega upora bi pri starših krščenke in pri botri lahko šlo za begunce, ki so se zatekli na Medijo. V velikem kmečkem uporu leta 1635 sicer tudi Mediji. Grad so 6. maja, sočasno z Gamberkom, ki tedaj še ni bil Valvasorjev, osvojili ojstriški, laški in domači podložniki (Koropec, Mi smo tu, str. 140).
43	NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1643-1656, s. p., 26. 3. 1655; R 1656-1665, s. p., 19. 10. 1658 (kot Ana Klara); R 1666-1672, s. p., 31. 5. 1671.
44	V maticah naletimo na grad dvakrat v dvajsetih letih (von Galnakh, in arce Madej) in nato še leta 1671 (in Mudai); vsakič so bili krščeni otroci grajskega osebja ali pa je to botrovalo (NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1621-1628, s. p., 26. 9.
18
I KRONIKA	62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
Tabela 1 — Otroci Jerneja Valvasorja — rojstva in smrti
Zap. št. I. oz. II. zakon	Ime po rodovnem deblu v Slavi45 in po drugih virih (v oklepaju)	Čas in kraj rojstva46	Čas in kraj smrti47
1/I	Gotfrid	1617—1619, [Medija]	pred 1657, neznano kje, najverjetneje v mladosti
2/I	Karel (Janez Karel)48	1617—1620,[Medija]	3. 1. 1697, Belnek pri Moravčah
3/I	Doroteja (Marija Doroteja)49	1619—1626,[Medija]	po 7. 8. 1639, pred 29. 4. 1679, neznano kje
4/I	Franc Adam	1624—1626, [Medija]	marec 1633, Celje
5/I	Elizabeta (Marija Elizabeta),50 klarisa	1624—1630, [Medija]	ne pred 1689, samostan klaris Mekinje
6/I	Hieronim	1625—1632, [Medija]	po 7. 8. 1639, najpozneje 1689, najverjetneje v mladosti, neznano kje
7/I	Marija Klara	1625—1632, [Medija]	med 29. 4. in 1. 5. 1679, Kamnik
8/II (1)	Janez Ditrih	1632—1633, [Medija]	po 13. 1. 1683, najpozneje 1689, najbrž Sv. Jurij ob Taboru
9/II (2)	Sigmund	1632—1635, [Medija]	pred 10. 6. 1657, neznano kje
10/II (3)	Regina (Ana Katarina)51	1633—1635, [Medija]	po 10. 6. 1657, pred 30. 3. 1678, najbrž Medija
11/II (4)	Marija	1633—1636, [Medija]	pred 10. 6. 1657, najbrž Medija
12/II(5)	Sidonija	1634—1636, [Medija]	pred 7. 8. 1639, najbrž Medija
13/II (6)	Janez — prvi s tem imenom	1634—1637, [Medija]	1634—1639, najbrž Medija
14/II (7)	Volf (Volfgang Kajetan)52	1635—1638, [Medija]	ne pred 1652, pred 10. 6. 1657, najbrž Ruše ali Medija
15/II (8)	Janez — drugi s tem imenom	1637—1639, [Medija]	pred 10. 6. 1657, najbrž Medija
16/II (9)	Franc	1637—1639, [Medija]	pred 10. 6. 1657, najbrž Medija
17/II (10)	N. (prvi dvojček)	1639—1640, [Medija]	1639—1640, najbrž Medija
18/II (11)	N. (drugi dvojček)	1639—1640, [Medija]	1639—1640, najbrž Medija
19/II (12)	JANEZ VAJKARD	krščen 28. 5. 1641, Ljubljana53	september ali oktober 1693, Krško
20/II (13)	Rozalija Konstancija, poročena Faganelli	1642—1645, [Medija]	po 10. 1. 1675, pred 14. 1. 1684, neznano kje
21/II (14)	Janez Herbard	1642—1645, [Medija]	16. 4. 1681, Medija
22/II (15)	Volfgang Jernej	krščen 30. 9. 1646, Ljubljana54	med 14. 9. 1691 in 26. 3. 1692, najverjetneje Zalec
23/II (16)	Janez Ferdinand	krščen 27. 2. 1649, Ljubljana55	pred 10. 6. 1657, najbrž Medija
24/II (17)	Marija Izabela, poročena Klančnik	1650—1651, [Medija]	med 13. 1. 1683 in 19. 5. 1685, najverjetneje Gornji Grad
1625, 9. 5. 1628; R 1666-1672, s. p., 31. 5. 1671). Pogosto se sicer pojavlja zaselek Medija pri Borju (Mudia). Glede na botre krščencev, ki prihajajo iz sosednjih zaselkov, je neizpodbitno, da z Medijo ni mišljena okolica medijskega gradu, kaj šele sam grad, temveč omenjeni istoimenski zaselek.
45	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
46	Razen za tri sorojence, krščene v Ljubljani, je čas rojstva izračunan glede na znane podatke in opredeljen z najširšim možnim razponom (NŠAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1638—1643, pag. 163; R 1643—1653, pag. 143, 218).
47	Vsi razen štirih sorojencev so leta 1689 na rodovnem deblu v Slavi označeni kot pokojni. V izogib podvajanju navedb bodo utemeljitve časa in kraja smrti obravnavane v četrtem, zadnjem delu razprave.
48	Sodobni viri ga praviloma imenujejo le Karel. Dvojno ime Janez Karel srečamo pri krstu njegove najmlajše hčerke Eve Maksimile 13. oktobra 1668 (NSAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige R 1664—1669, pag. 143).
49	Kot že pokojno »gospodično sestro« Marijo Dorotejo jo v svoji oporoki štirideset let pozneje omenja sestra Marija Klara (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1—16, testament V—6, 29. 4. 1679).
50	Z dvojnim imenom Marija Elizabeta jo imenuje mačehina oporoka (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1—16, testament V—3, 10. 6. 1657).
51	Ime Regina na rodovnem deblu v Slavi je bodisi napaka ali pa
so Ano Katarino tako klicali. Kot Ana Katarina je navedena
v materini oporoki leta 1657 (ARS, AS 308, Testamenti, II.
serija, fasc. V 1—16, testament V—3, 10. 6. 1657) in nato še v
Tako kot je potrjeno, da je družina Jerneja Valvasorja stalno prebivala na Mediji, ni dvoma o tem, da je medijski grad ves ta čas ležal v župniji Vače, čeprav je bil tik ob njeni meji z župnijo Čemšenik. O župnijski pripadnosti Medije priča najbolj neposredno Jernejeva ustanovna listina za medijski beneficij (1650).56 Poleg tega najdemo v najstarejši vaški krstni matici že v dvajsetih letih dva krščenca stanovalcev medijskega gradu oziroma zaselka ob njem (1625 in 1628).57 Z Medije
pobotnici in odpovednem pismu, ki ju je brat Volfgang Jernej 30. marca 1678 izdal za po njej prejeto dediščino (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija, Familiaria, Janez Herbert Valvasor, pobotnica in odpovedno pismo 30. 3. 1678).
52	Z imenom Volfgang Kajetan je Volf izpričan leta 1652 med novimi učenci latinske šole v Rušah (ZU Ruše, Notata Ra-stensia etc., fol. 14v; prim. Mlinarič, Seznam imen, str. 138).
53	NSAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1638— 1643, pag. 163.
54	Prav tam, R 1643—1653, pag. 143.
55	Prav tam, R 1643—1653, pag. 218.
56	V listini je navedeno, da preide prezentacijska in konfirmacij -ska pravica po Jernejevi smrti na vdovo in po njeni smrti na vsakokratnega najstarejšega moškega potomca, in sicer pod nadzorom (domačega) župnika na Vačah (prepis v: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 237, RDA, L 242, Medija, No. 12, 2. 8. 1650).
57	26. septembra 1625 je bil krščen sin Janeza Nahtingala »von
19
I KRONIKA_62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
je bilo sicer dlje do domačega župnijskega središča na Vačah kakor do Čemšenika, čeprav je višinska razlika do čemšeniške župnijske cerkve (620 m n. m.) skoraj sto metrov večja kot do vaške (525 m n. m.).58 Ker grajski duhovnik - sacelan v Jernejevem času ni izpričan, ni izključeno, da so Valvasorjeve otroke krščevali tudi duhovniki s Čemšenika, ne le z Vač, toda vpis takšnega krsta v čemšeniške krstne matice bi predstavljal kršenje župnijske jurisdikcije. Izgube matičnih knjig župnije Čemšenik (uničene so za čas pred letom 1815) torej vsaj v tem pogledu ni treba posebej obžalovati.59 Valvasorje bi morda našli v njih kot krstne botre, nemara celo večkrat kakor v vaških maticah, kjer jih skoraj ni zaslediti, to pa je tudi vse. Da Valvasorji niso hodili na Vače botrovat kmečkim in trškim krščencem, niti najmanj ne preseneča, saj v tamkajšnjih maticah skorajda ne srečamo plemiških botrov. Oddaljenost od župnijskega središča je bila lahko samo še dodaten razlog, da so otroke Jerneja Valvasorja krščevali na domačem medijskem gradu, od leta 1637 v novozgrajeni prostorni kapeli ob grajskem kompleksu.60 Tisti otroci Jerneja Valvasorja, ki jih ne najdemo v ljubljanski krstni matici, so torej vsi ali vsaj velika večina zagledali luč sveta na Mediji. Poglavitni vzrok za njihovo odsotnost v vaških krstnih maticah pa je ta, da v tem času krstov mnogih plemiških otrok preprosto niso vpisovali v matične knjige.61
Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, od kod je polihistor pri sestavljanju rodovnega debla za Slavo črpal genealo-ške podatke: iz lastnega vedenja in spraševanja sorodnikov ali tudi iz pisnih predlog, ki so morda vsebovale več natančnejših podatkov, a jih ni objavil? Bržčas je oče Jernej vodil evidenco o rojstvih in smrtih svojih otrok, Janez Vajkard pa je nato iz nje prepisal le njihovo zaporedje in imena. Nekaj takih evidenc kranjskih plemiških rodbin iz 17. stoletja poznamo, med njimi v pričujoči razpravi večkrat citirane koledarske zapiske s Krumperka.62
Tabela 1 na prejšnji strani navaja podatke o rojstvu in smrti vseh 24 otrok Jerneja Valvasorja iz njegovih dveh zakonov.
Polihistor Janez Vajkard je zagotovo poznal le trinajst ali dobro polovico od svojih triindvajsetih soro-jencev. Od sedmih otrok svojega očeta iz prvega zakona večino, tj. dva polbrata in tri polsestre, od šestnajstih pravih sorojencev pa le pet bratov (zadnjega je kmalu izgubil) in tri sestre ter poleg teh morda iz obeh zakonov še katerega, ki je zgodaj umrl. Dognano je, da je bila ob njegovem rojstvu že pokojna sestra Sidonija, enako pa lahko sklepamo tudi za dvojčka, rojena neposredno pred njim, in za pet starejših sorojencev, ki jih oče Jernej leta 1639 ne omenja pri izdatkih za obutev.63 Potrjeno ga je preživel samo starejši polbrat Karel, medtem ko za zdaj ni dokazano, ali je bila ob njegovi smrti (1693) še živa polsestra klarisa Marija Elizabeta. Življenjskim potem polihistorjevih sorojencev in njihovim odnosom z Janezom Vajkardom je na koncu razprave posvečeno posebno podpoglavje.
2.2 Otroštvo v Ljubljani in na Mediji
Prvi zapis o obstoju Janeza Vajkarda Valvasorja je na vso srečo vpis njegovega krsta v krstno matico ljubljanske stolne župnije sv. Nikolaja. Na vso srečo zato, ker poznamo vpise krstov le za vsakega osmega otroka Jerneja Valvasorja. O krstu bodočega polihistorja je neznani stolni duhovnik zapisal: »Maj 1641. [...] 28. Krščen je bilJanez Vajkard, zakonski sin odličnega in plemenitega gospoda Jerneja Valvasorja itd. in matere Marije. Botra sta bila plemeniti gospod Konrad Ruess, baron, in Regina Doroteja Raspova. «64
Ime krstitelja ni izpričano niti ni ugotovljivo iz drugih vpisov v krstni matici, le pri mlajšem bratu Volfgan-gu Jerneju je v takšni vlogi naveden župnik in kanonik Jakob Stopar.65 Kot sta ugotavljala že oba Valvasorjeva življenjepisca, med rojstvom, ki v krstni knjigi časovno ni opredeljeno, in krstom ni moglo miniti veliko časa.66 Pri plemiških otrocih se je sicer neredko dogajalo, da so
Galnakh« in njegove žene Neže; krstni boter je prihajal iz neposredne soseščine, a že iz čemšeniške župnije — iz Podturna, tj. z današnjih Izlak: »Podturnam ex Parochia Zemshenikh«. 9. maja 1628 so krstili nezakonsko hčerko tedanjega medijskega grajskega stanovalca Janeza Markušiča (»tunc temporis in arce Medaj«) in njegove ljubice (»meretricis eius«) Elizabete Koprivnikar s Paveljka; boter je bil isti kot pri prejšnjem otroku (»Pod Turnom ex Parochia Tschemschenikh«). NSAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1621—1628, s. p.
58	Zdi se, da jim je bila cerkev na Čemšeniku celo za polovico bliže, saj je pot do Vač vodila skozi gozdove pod Sveto goro ali pa naokrog po dolini preko Kandrš.
59	Starejše čemšeniške matice so leta 1815 zgorele v požaru (NSAL, NSAL 572, Zapuščina Franc Pokorn, šk. 375, Čem-šenik, pola B).
60	O kapeli Stopar, Grajske stavbe. I. Gorenjska. Peta knjiga, str. 104—105.
61	O tem Golec, Plemstvo v cerkvenih, str. 88—98.
62	Iz Jernejevega in malo mlajšega časa poznamo več takšnih evi-
denc. V integralni obliki sta objavljeni družinski kroniki Han-
sa in Andreja Galla pl. Rudolfsecka iz obdobja 1529—1606 (Radics, Familien-Chroniken, str. 2—15) ter Bernardina in Er-
nesta Gotliba Barba iz let 1651—1678 (prav tam, str. 16—25).
T. i. krumperški koledarski zapiski rodbine Rasp (najpozneje 1607 — ne pred 1738) so znani le iz objav posameznih delov (Vrhovnik, Plemenitniki, str. 77, 90, 91, 92, 95, 98).
63	Med stroški za obutev je Jernej Valvasor leta 1639 navedel Maruško, dojiljo pokojne Sidonije: »gewester Sidon: Amell« (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 1635— 1678, 2. del, fol. 95, 7. 8. 1639). V zapisu o naročeni obutvi pogrešamo imena najstarejšega polbrata Gotfrida, brata Sig-munda, sester Regine in Marije (od katerih pa je ena, najverjetneje prva, pozneje izpričana kot odrasla z imenom Ana Katarina), dveh bratov z imenom Janez in brata Franca; eden od zadnjih dveh se skriva za imenom dojenčka, imenovanega Diedl. Gotfrid bi bil glede na starost tedaj lahko še živ, vendar zdoma ali dovolj dobro preskrbljen z obutvijo, tako kot najverjetneje tudi ena od omenjenih dveh sester. Morda tudi katera od dojilj ni potrebovala novih škornjev ali čevljev in zato ne izvemo za še katerega tedaj živega otroka.
64	»28. Baptizatus e[st] Joannes Waichardus legitime natus ex patre perillustri et generoso D[omi]no Bartholomaeo Valua-sor etc. et ex matre M[a]r[i]a. Patrini erant generosus D[omi] n[u]s Conradus Rues L:[iber] B:[aro] et Regina Dorothea Raspin.« (NSAL, ŽA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1638—1643, pag. 163).
65	Leta 1641 se krstiteljevo ime pojavi samo trikrat (prav tam, pag. 140, 141 in 168). Vsakič je šlo za vikarja Lovrenca Bre-skvarja, toda pisava pri teh treh vpisih je drugačna kot pri vpisu polihistorjevega krsta. O krstitelju brata Volfganga Jerneja: NSAL, ŽA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643—1653, pag. 143.
66	Radics, Johann Weikhard, str. 57; Reisp, Kranjski polihistor, str. 71.
20
I KRONIKA	62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
jih doma iz preventivnih razlogov krstili v sili, s čimer so jih obvarovali pred morebitnimi posledicami naporne poti do krstne cerkve. Krstni obred so nato dokončali šele več tednov ali celo mesecev pozneje v cerkvi pri kr-stilniku.67 V našem primeru je takšna možnost le malo verjetna, saj so v mestu rojene zlahka prinesli v cerkev še isti ali naslednji dan, ni pa izključena, če je bil otrok telesno zelo šibek. V vsakem primeru je bil Janez Vajkard majski otrok, rojen blizu 28. maja, najpozneje tega dne in v Ljubljani, ne na oddaljeni Mediji.
Jernej in Ana Marija Valvasor, kolikor poznamo krstne matice, nista bila vabljena za krstne botre otrok plemiških rodbin ne v Ljubljani ne drugje, razen Jerneja leta 1633 na Krumperku68 in 1635 na Vačah69 ter verjetno še komu na Čemšeniku, česar zaradi uničenih krstnih matic ne vemo. Na drugi strani sta sama svojim trem v Ljubljani krščenim sinovom skrbno izbrala botre iz po večini uglednih plemiških rodbin. Janezu Vajkardu (1641) sta botrovala Konrad Ruess baron Ruessenstein in teta Regina Doroteja Rasp, rojena Rauber, Volfgan-gu Jerneju (1646) Volfgang Engelbert grof Auersperg, kranjski deželni maršal in predsednik poverjeniškega urada, in Marija Elizabeta pl. Posarel, žena Jernejeve-ga nečaka Janeza Jurija pl. Posarela, Janezu Ferdinandu (1649) pa Herbard grof Auersperg in Ana grofica Ursi-ni-Blagaj.70 Na Mediji, kjer je bila očitno krščena velika večina Jernejevih otrok, tako imenitnega in raznolikega nabora botrov ne bi mogli pričakovati, medtem ko je bila izbira v Ljubljani velika. Pri tem je Jernej z vsakim krščencem segel više, saj je od barona in svakinje prešel na svojega predstojnika grofa Auersperga in nazadnje na grofa in grofico iz različnih rodbin. Ko je bil denimo 18. aprila 1649, slaba dva meseca za krstom Janeza Ferdinanda, krščen v Ljubljani otrok Jernejevega nečaka Janeza Krstnika Valvasorja, sta mu šla za botra zgolj sorodnika po obeh starših, materin brat Bernardin pl. Barbo (skorajšnji baron) in očetova sestrična Marija Klara Valvasor, Jernejeva hči.71
Posebej se kaže pomuditi pri krstnih botrih Janeza Vajkarda. Vse kaže, da je vsak od staršev izbral enega, saj je bila botra materina sestra Regina Doroteja Rauber, poročena Rasp, o kateri smo že obširno govorili, boter pa - zagotovo po očetovi izbiri - Konrad Ruess baron Ruessenstein,72 ki je malo pred tem postal glavni prejemnik kranjskih deželnih stanov in opravljal to pomembno službo sedem let do leta 1648.73 Desetletje
67	Golec, Plemstvo v cerkvenih, str. 93-94.
68	Vrhovnik, Plemenitniki, str. 91.
69	NŠAL, ŽA Vače, Matične knjige, R 1628-1635, s. p., 25. 7. 1635.
70	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 16381643, pag. 163; R 1643-1653, pag. 143 in 218. - Marija Elizabeta pl. Posarel je navedena brez osebnega imena, zgolj kot soproga mitničarja (Illi Dna ... Telonypraefecta), s polnim imenom pa je kot botra izpričana malo zatem, 24. oktobra 1646 (R 1643-1653, pag. 145). O Janezu Juriju kot naklad-ninskem prejemniku gl. Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str.
57.
71	NŠAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 16431653, pag. 223.
72	Izvor in življenje Konrada Ruessa barona Ruessensteina je temeljito raziskala M. Žvanut in popravila več ponavljajočih se zmot (Žvanut, Valvasorjev boter).
73	Ruessenstein je kot glavni prejemnik prvič izpričan 19. maja
prej je bil nosilec iste službe Jernej Valvasor in za krstnega botra svojemu sinu je torej zdaj prosil mlajšega kolega; sam je medtem prejšnje leto prvič postal stanovski poverjenik (1640-1643).74 Navzočnost tedaj 37-le-tnega barona Ruessensteina (1604-1668) pri krstilniku daje z današnje perspektive vtis, kot bi rojenice poslale Janezu Vajkardu za botra kar najbolj primernega človeka. Ruessenstein je bil namreč raziskovalen duh, ki se je veliko ukvarjal z naravoslovjem, po mnenju M. Žvanut »v marsikaterem pogledu prav imenitna in celo za živo-pisni baročni čas nevsakdanja osebnost«.75 Tako kot po-lihistorjev oče je izviral iz novega plemstva, iz koroške rodbine Ruess, ki se začne v kranjskih virih pojavljati kmalu po letu 1600. Njegov oče, prav tako Konrad, sin protestantskega duhovnika, je dobil plemiški naslov leta 1594. Poročen je bil s hčerko podjetneža Salomona Zei-dlerja, ki je leta 1590 kupil grad Hmeljnik pri Novem mestu. Po gradu so Ruessi prevzeli plemiški predikat »von Hopfenbach« in tu je odraščal tudi Konrad, rojen po viru druge roke leta 1604 v Novem mestu.76 Morda se je najprej šolal na jezuitski gimnaziji v Ljubljani, a vsaj od petega razreda v Gradcu.77 Njegova stara očeta sta bila sicer protestanta, eden celo predikant, starejši brat Janez, čeravno gojenec ljubljanskega jezuitskega seminarja, se je leta 1615 zaradi vere izselil iz dežele, Konrad pa je bil vzgojen že v duhu katoliške preno-ve.78 Po končni zmagi nad protestantizmom in očetovi smrti sta z mlajšim bratom, častnikom Danijelom, postala leta 1630 barona s predikatom pl. Ruessenstein79
1641; v sejnih zapisnikih deželnih stanov ni podatkov o njegovi izvolitvi (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 891, sejni zapisniki 17, 1634-1646, fol. 413v). Na prejemniškem mestu mu je 1. maja 1648 sledil Jurij Andrej baron Trillek (prav tam, šk. 129, fasc. 83, snopič 3, 23. 4. 1676). O potrditvi Ruessensteinovega sedemletnega obračuna gl. prav tam, snopič 2, 24. 3. 1649. O službi glavnega prejemnika prim. tudi: Žvanut, Valvasorjev boter, str. 190; ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, osebna kartoteka Deželne zadeve, Ruess Konrad pl. Ruessenstein.
74	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 224.
75	Žvanut, Valvasorjev boter, str. 184.
76	Prav tam, str. 184-189. - Po A. Globočniku (Der Adel in Krain, str. 56) je avtorica kot leto poplemenitve Konrada st. povzela letnico 1602 (prav tam, str. 188), ki pa se v resnici nanaša na viteški stan. V plemiča je bil »za zasluge habsburški hiši« povzdignjen že osem let prej (ARS, AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 93, Ruess, 2. 5. 1594).
77	Leta 1621 ga najdemo v petem gimnazijskem razredu, na poetiki: »Conradus Rues, Nobilis, Prouin. Carniolus«, in sicer skupaj s polihistorjevim bratrancem Janezom Jurijem Posa-relom (Andritsch, Die Matrikeln. Band 1, str. 64). Naslednje leto je v prvem razredu izpričan Konradov mlajši brat Danijel, imenovan po Hmeljniku: »Daniel Rues, Nob. Carniolus in Stoffenboh [prav: Hoffenboch] (prav tam, str. 71).
78	Žvanut, Valvasorjev boter, str. 189. - O šolanju Janeza Ruessa pri ljubljanskih jezuitih: Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 52. Isto leto 1605 je kolegiju podaril svoje dotedanje posojilo (Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 51, pag. 48).
79	Baronska diploma, ki jo je cesar Ferdinand II. izdal 21. oktobra 1630 v Regensburgu (prim. Frank, Standeserhebungen. 4. Band, str. 204), posebej poudarja vojaške zasluge Danijela Ruessa (OStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Ruefi von Ruessenstain, Konrad und Daniel, 21. X. 1630, fol. 2-6v). Natančneje so opisane v povzetku prošnje, kjer je njun oče naveden kot že pokojni (prav tam, prezentirano 18. 8. 1630, fol. 8). Ker je bilo obvestilo o pobaronjenju poslano v Gradec šele 19. marca 1632 (prav tam, 19. 3. 1632, fol. 7-7v),
21
I KRONIKA_62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
in naslednje leto je Konrad dobil še kranjsko deželan-stvo.80 Prvič se je poročil z neplemkinjo, s hčerko ugledne novomeške trgovske družine Raab, v polihistorje-vih otroških letih pa je kot vdovec popeljal pred oltar že pripadnico visokega plemstva, grofico Attemsovo.81 Dobro so mu uspevali tudi posli, saj je v prvi polovici štiridesetih let kupil kar tri gradove, podpiral ljubljanske jezuite in skupaj z ženo daroval za zgraditev nove avguštinske cerkve v Ljubljani (v spomin na leta 1645 umrlega sina). Domači grad Hmeljnik, hišo v Ljubljani in dvorec Preddvor je nato prepustil hčerki ter se z novo ženo umaknil na Strmol pri Cerkljah na Gorenjskem, kjer se je ukvarjal s povsem drugimi stvarmi kot dotlej. Tu se je živo zanimal za naravo okoli svojega gradu in začel kopati zlato, za zdaj pa ni mogoče z gotovostjo trditi, da se je posvečal kemijskim poskusom in alkimiji, kot je znano za njegovega sina Henrika Konrada iz drugega zakona.82
Valvasorjeva rodbina je bila z baronom Ruessenstei-nom dokazano povezana vsaj še desetletje po polihi-storjevem rojstvu.83 Tako je leta 1651, ko je bilo Janezu Vajkardu deset let, izpričan baronov novi rudnik svinca, ki ga je imel na območju Svibnega pri Radečah skupaj s polihistorjevim bratrancem Jurijem Sigmundom Valvasorjem.84 Potem ko je ta leta 1657 zaradi poroke s kmečkim dekletom izgubil kranjsko deželanstvo in plemiške časti ter zapustil rodno deželo, se je v šestdesetih letih znašel v rudarski službi na Koroškem,85 do katere bi mu s svojimi zvezami utegnil pomagati prav nekdanji partner baron Ruessenstein. Ne le, da je Konrad po obeh starših izviral s Koroške, ampak se je tam z rudarstvom in fužinarstvom ukvarjal že njegov ded po materini strani.86
O poznejših stikih med botrom Konradom in kr-
ščencem Janez Vajkardom ni neposrednih pričevanj, a kaže nanje Valvasorjevo dobro poznavanje dogajanja v Ruessensteinovi družini in na njenem gradu Strmol. Tako je precej natančno opisal botrov poskus kopanja zlate rude nedaleč od gradu »pred več kot štiridesetimi leti«, torej v svojem otroštvu, nekje v štiridesetih letih 17. stoletja. Presekana zlata žila je izginila, kar so ljudje pripisali škratu, Valvasor pa označil kot rudarsko pripovedko. Nasprotno je bil prepričan, da ima strmolska grajska kapela moč odrešitve z zlim duhom obsedenih oseb, kar naj bi se potrdilo že dvakrat. S kapelo je povezana tudi njegova pripoved o nenavadni smrti Ruessen-steinove hčerke Cecilije Renate (* 1651), ki je morala zapustiti ta svet kmalu zatem, ko je neke noči slišala v kapeli blagozvočno glasbo. To naj bi se zgodilo »pred približno tridesetimi leti«, potemtakem nekje konec petdesetih ali v začetku šestdesetih let, ko je bil Valvasor še gimnazijec ali pa se je že odpravil na svoje prvo daljše potovanje.87 Ze v mladih letih bi polihistorjevo pozornost utegnilo pritegniti zanimanje njegovega botra za naravoslovje in morda tudi za alkimijo, s katero se je precej pozneje potrjeno ukvarjal Ruessensteinov sin in naslednik Henrik Konrad (1654-1715).88 Janez Vaj-kard se je kot otrok in mladenič zelo verjetno kdaj mudil na Strmolu. Poleg tega vloga krstnega botra ni bila gola formalnost. Baron Ruessenstein jo je moral jemati tem resneje, ker je njegov krščenec zgodaj izgubil očeta in kmalu še mater. Sklepati je mogoče tudi na njuna srečanja v šestdesetih letih, kadar se je mladi Janez Vajkard po daljših odsotnostih vračal v domovino (doma je bil vsaj dvakrat). Ne nazadnje se je v Valvasorjevi grafični zbirki v Zagrebu ohranil načrt nagrobnika Konrado-vemu sinu Karlu, ki so ga starši nameravali postaviti v Rimu, kjer je mladenič umrl in bil pokopan (1645).89 Konrad Ruess baron Reuessenstein je umrl leta 1668,90
se v literaturi pojavlja za povzdignitev v baronski stan zmotna letnica 1632, doslej pa je ostajalo odprto tudi vprašanje, ali je bil tedaj pobaronjen Konrad ali njegov oče (Globočnik, Der Adel in Krain, str. 56; prim. Zvanut, Valvasorjev boter, str. 188.)
80	Zvanut, Valvasorjev boter, str. 188; prim. Schiviz von Schiviz-hoffen, Der Adel — Krain, str. 499.
81	Zvanut, Valvasorjev boter, str. 189, 191. — Ruessensteinova prva žena Felicita je umrla 25. aprila 1647 v Ljubljani (NŠAL, ZA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635-1657, pag. 94). Z Ano Katarino grofico Attems se je glede na krst hčerke 18. marca 1651 (NSAL, ZA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, R 1649-1654, s. p.) poročil najpozneje leta 1650.
82	Zvanut, Valvasorjev boter, str. 190-191. — F. K. Lukman je Konradu baronu Ruessensteinu kot alkimistu namenil kratko geslo v Slovenskem biografskem leksikonu, v katerem je pomešal njegovo in sinovo identiteto (Lukman, Ruessenstein Konrad, str. 163). Prim. Zvanut, Valvasorjev boter, str. 184.
83	Ruessenstein je leta 1643 kupil Strmol od Leopolda pl. Raumschüssla, očima polihistorjeve matere, ki je bil tedaj varuh otrok Valvasorjeve ovdovele sestrične Poliksene Valvasor, poročene Schwab pl. Lichtenberg, Strmol pa dediščina omenjenih otrok (Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 51).
84	Zoper njun rudnik se je pritoževal Mihael Watz baron Wa-tzenberg, češ da posega na območje, za katerega je Watzen-berg s svojimi brati trideset let prej dobil rudokopno dovoljenje (StLA, IÖ Reg., Cop 1651-IX-90, 7. 7. 1651; Gut 1651-XI-35; IÖ HK, 1651-V1I-84, 26. 7. 1651).
85	Golec, Lažni Valvasor, str. 14-16.
86	O Ruessensteinovih prednikih: Zvanut, Valvasorjev boter, str.
184-187.
87	Valvasor, Die Ehre XI, str. 562. — Cecilija Renata je bila rojena na Strmolu in krščena 18. marca 1651 v Cerkljah (NŠAL, ZA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, R 1649—1654, s. p.). Drugič in zadnjič je izpričana v očetovi in materini oporoki, napisani 27. septembra 1655 na Strmolu, ki govori tudi o sinu Henriku Konradu (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. R 1—45, testament R—6, 27. 9. 1655; prim. Zvanut, Valvasorjev boter, str. 191). O času njene smrti nimamo poročil. Cecilija Renata ni vpisana v najzgodnejši mrliški matici župnije Cerklje na Gorenjskem, ki se začenja 3. januarja 1658 (NŠAL, ZA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, RPM 1658—1675), niti v ljubljanskih mrliških maticah (NŠAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635—1657, M 1658—1735).
88	Zvanut, Valvasorjev boter, str. 190—192. — Henrik Konrad je bil krščen 1. novembra 1654 v Cerkljah (NŠAL, ZA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, R 1649—1654, s. p.). Ljubljanska mrliška matica mu ob smrti 24. julija 1715 pripisuje 66 let ali pet preveč (NŠAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658—1735, pag. 228).
89	Zvanut, Valvasorjev boter, str. 190.
90	O njegovi smrti 12. avgusta 1668 na Strmolu pričata vira druge roke: Schonleben-Dolničarjeva kronika (Zvanut, Valvasorjev boter, str. 191) in Ruessensteinova genealogija (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, 168r, s. p.). Smrt ni vpisana ne v mrliško matico župnije Cerklje ne v mrliško knjigo ljubljanske stolne župnije (NŠAL, ZA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige, RPM 1658—1675; ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658—1735). V oporoki sta z ženo izrazila željo, da ju pokopljejo v njuni grobnici v avguštinski cerkvi v Ljubljani (ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. R 1—45,
22
I KRONIKA	62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
ko se je tedaj 27-letni polihistor ponovno mudil v tujini.
Tako kot so bile Valvasorju zvezde naklonjene, ker so ga krstili v Ljubljani in si zgodovinarjem ni treba beliti glave z vprašanjem o času in kraju njegovega rojstva, mu je bila sreča ob rojstvu mila še v enem pogledu, a le na videz. Znano je, da njegov oče tedaj v kranjski prestolnici ni premogel lastne hiše, bilo pa naj bi izpričano vsaj to, kje je imel najeto stanovanje in katera bi torej lahko bila Valvasorjeva rojstna hiša. O naje-mniških stanovanjih je sicer razmeroma malo pričevanj. Najemniki se pojavljajo v mestnih davčnih knjigah ob zasebnih lastnikih hiš, vendar ne vsi in ne dosledno.91 Več jih je v redkih cerkvenih popisih, ki popisujejo družinske poglavarje92 in potrjujejo tozadevno pomanjkljivost davčnih knjig. Tako v davčnih knjigah ne najdemo Jerneja Valvasorja, kakor tudi ne pozneje njegovega sina Karla,93 ki se pojavi šele v prvem popolnem popisu družinskih poglavarjev leta 1660.94
Po uveljavljenem mnenju je imel Jernej v času po-lihistorjevega rojstva v najemu stanovanje v hiši, ki je bila last mesta in zato vodena v urbarjih mestnega komornega urada. P. Radics je hiši prišel na sled konec 19. stoletja med prebiranjem zapuščinskega inventarja po-lihistorjeve matere Ane Marije (1657), po katerem so v pokojničini zapuščini našli šest pobotnic za plačilo najemnine v hiši mestne tehtnice v Ljubljani. Tako je leta 1900 objavil svoja spoznanja o stavbi in njeni povezanosti z Valvasorji, ki so ga privedla do sjdepa, da je našel rojstno hišo kranjskega polihistorja.95 Šlo je za poslopje na Starem trgu, povečano malo pred polihistorjevim rojstvom, v katerem so bili mestna tehtnica, skladišče in kruharna. Mestni svet je namreč hišo spomladi 1636 sklenil prezidati, dvigniti za eno nadstropje in »sobe« oddajati v najem (aus den Zimmern der Zins eingebracht werden mag).96 Po B. Reispu žal že od začetka 20. stoletja ni več v evidenci urbar za obdobje 1640-1643,
testament R—6, 27. 9. 1655), in tja naj bi barona tudi položili (Zvanut, Valvasorjev boter, str. 190). V ljubljanski mrliški matici so sicer tisto leto vpisani trije pokopi v avguštinski cerkvi (NŠAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658-1735, pag. 41, 42).
91	Za leto 1641 gl. ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 437, Cod. XVII, knj. 25a-25c. — Kriteriji, kateri stanovalci oziroma najemniki (praviloma navedeni kot darinen) so vpisani kot davkoplačevalci in kateri ne, niso znani. Neposreden dokaz, da določenih družinskih poglavarjev ni v davčnih knjigah, ponuja primerjava med davčnimi knjigami za leto 1660 (prav tam, šk. 447, Cod. XVII, knj. 44a—44d) in cerkvenim popisom družinskih poglavarjev iz istega leta (NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 58/17, Ljubljana).
92	Za zgodnjenovoveško Ljubljano so iz časa malo po smrti Jerneja Valvasorja deloma ali v celoti ohranjeni trije popisi družinskih poglavarjev z letnicami 1656, 1660 in 1662 (Valen-čič, Popis družinskih poglavarjev), iz leta 1706 imamo popis plačnikov mesnega krajcarja (Valenčič, O gospodarski strukturi), tovrstni daleč najpopolnejši vir pa je poimenski popis ljubljanskega prebivalstva, nastal ob prvem terezijanskem ljudskem štetju leta 1754 (Valenčič, Prebivalstvo Ljubljane).
93	Za obdobje 1640—1660 gl. ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 436—447, Cod. XVI..
94	NŠAL, NŠAL 100, KAL, fasc. 58/17, Ljubljana, Nomina Communicantium, Restantium et Cathecumenorum anno-tata 1660 [...] Tractus D. Vicarii Baschtiantschitsch.
95	Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 815—816.
96	Prav tam, str. 815; Radics, Johann Weikhard, str. 58; prim.
Reisp, Kranjski polihistor, str. 73.
v katerem naj bi Radics kot enega od dveh najemnikov našel Jerneja Valvasorja. V vrsti urbarjev je pogrešan tudi urbar za leti 1646—1647, ki bi ga, sodeč po njegovih navedbah o najemnikih, Radics prav tako še moral imeti v rokah. Ne enega ne drugega urbarja sicer ni izrecno navedel, ampak je vse urbarje zajel v formulaciji »Urbare der Stadt Laibach von 1636 bis 1648«.97 Po Radicsevih podatkih sta v letih 1640—1643 kot najemnika zgornjega, tj. drugega nadstropja, vpisana Hans Stieff in »gospod Jernej pl. Valvasor« (Herr Barthlma von Valvasor). Za obdobje 1637—1639 navaja isti avtor kot najemnika zgornjega dela hiše (von dem obern theil des Niderlag haus) odvetnika Andreja Vidmajerja.98 V še danes ohranjenem urbarju iz navedenih let je Vidmajerjevo ime dejansko pripisano.99 Dodano je bilo torej enkrat v času triletnega vodenja urbarja, potem ko je mestna komora nadzidano nadstropje sploh prvič oddala v najem. Ker ima še ohranjeni urbar iz let 1643—1645 kot najemnika zgornjega nadstropja spet odvetnika Vidmajerja,100 bi se moral Valvasor leta 1643 izseliti, Vidmajer pa medtem nekaj let stanovati drugje. Po Radicsu je bil Andrej Vid-majer najemnik od leta 1643 do 1648, kar lahko danes deloma potrdimo s primarnima viroma, z urbarjema za obdobje 1643—1645 in za leto 1648. Njegovo ime je kot prvo zapisano in nato prečrtano še v naslednjem urbarju 1648—1656. Neznanokdaj med nastankom urbarja leta 1648 in svojo smrtjo v začetku leta 1651 ga je nasledil Jernej Valvasor (Barthlmee Valuasor) in tega spet Hans Stieff.101 Ta urbar je danes tudi edini preverljivi vir o povezavi med hišo in polihistorjevim očetom. Najemnina za celotno drugo nadstropje hiše je vseskozi in še pozneje znašala 42 goldinarjev.102
Pri vsej stvari je nenavadno, da bi si isti najemniki podajali kljuko stanovanja v krogu: Vidmajer (prvič) — Stieff in Valvasor (oba prvič, najverjetneje drug za drugim) — Vidmajer (drugič) — Valvasor (drugič) — Stieff (drugič). Vsiljuje se pomislek, da se je Radics o urbarju 1640—1643 motil in so se omenjeni trije možje v resnici zvrstili le po enkrat, in to šele v kratkem času po letu 1648. Prvi pojavitvi Jerneja Valvasorja in Hansa Stieffa se zdita namreč vrinjeni v prezgodnji čas.
Preden se posvetimo vprašanju na podlagi novih dognanj, si poglejmo, kam so privedle Radicseve ugo-
97	Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 815—816; isti,Johann Wei-khard, str. 58. — Obstoj urbarja za obdobje 1646—1647 lahko le slutimo iz Radicseve navedbe, da je Andrej Vidmajer izpričan v stanovanju od leta 1643 do 1648; njegovo ime namreč najdemo v urbarju 1643—1645 in na začetku urbarja 1648— 1656. — O vrzelih, nastalih v vrsti urbarjev še pred Aškerčevim oštevilčenjem gradiva, gl. Reisp, Kranjski polihistor, str. 73, 296 (op. 4—5).
98	Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 815; isti, Johann Weikhard, str. 58.
99	ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 386, Cod. XVI, knj. 6, urbar mestnega računovodstva 1637—1639, fol. 7v.
100	Prav tam, knj. 7, urbar mestnega računovodstva 1643—1645, fol. 9.
101	Prav tam, knj. 8, urbar mestnega računovodstva 1648, fol. 12; knj. 9, urbar mestnega računovodstva 1648—1656, fol. 9.
102	Tako tudi v naslednjih urbarjih: prav tam, knj. 10, urbar mestnega računovodstva 1655—1656, fol. 9v; knj. 11, urbar mestnega računovodstva 1657—[1658], fol. 9v; knj. 12, urbar mestnega računovodstva 1659—1667, fol. 10v).
23
I KRONIKA
62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
Tabela 2 — Najemniki zgornjega nadstropja hiše mestne tehtnice na Starem trgu v Ljubljani
Urbar	Urbar	Urbar	Urbar	Urbar	Urbar
1637-1639	1640-1643	1643-1645	1646-1647	1648	1648-1656
	(domnevni)		(domnevni)		
Andrej Vidmajer,	Hans Stieff	Andrej	Andrej	Andrej	Andrej Vidmajer, nato Jernej Valvasor,
odvetnik - pripisan	in Jernej	Vidmajer,	Vidmajer,	Vidmajer,	za njim Hans Stieff, nizalec biserov,
	Valvasor	odvetnik	odvetnik	odvetnik	nato Peter Wabl, zlatar
tovitve. Nekdanja mestna tehtnica, danes trinadstropna hiša na Starem trgu št. 4, je na podlagi Radicsevih ugotovitev obveljala za rojstno hišo Janeza Vajkarda Valvasorja in je leta 1929 dobila spominsko ploščo z napisom »TV JE BIL ROJEN JANEZ VAJKARD VALVASOR 28 V 1641«.103 Stvar je doslej problematiziral le V. Fabjančič, avtor v letih 1940-1944 nastale tipkopi-sne Knjige ljubljanskih hiš in njih stanovalcev. Ker ni več mogel uporabiti dveh domnevnih izgubljenih urbarjev (1640-1643 in 1646-1647), je zapisal in podčrtal, da ni dokaza za Radicsevo trditev, po kateri je Jernej Valvasor tu stanoval od leta 1640 do 1643. Sam je Andreja Vid-majerja označil kot stanovalca v obdobju od 1638 do 1646 (sic!), Jerneja Valvasorja pa od približno 1648 do približno 1651.104 Svoj sklep o pomanjkanju dokazov za Valvasorjevo rojstno hišo je Fabjančič podkrepil z besedami: »Tudi sicer ni v nobeni mestni listini nobenega migljaja o tem, da bi se v tej hiši l. 1641. rodil Janez. Vajk. Valvasor.«105 Kot je poudaril B. Reisp (1983), pomeni zadnje (le), da Fabjančič ni našel novega gradiva, ki bi pomagalo osvetliti vprašanje.106 Po primerjavi razpoložljivih podatkov je Reisp zavrnil Fabjančičeve trditve in sklenil, da »lahko izključimo dvom, ki je nastal zaradi sedanjega pomanjkanja primarnega vira, in z dokajšnjo upravičenostjo ostanemo pri tem, da je bila hiša na Starem trgu štev. 4 rojstna hiša Janeza Vajkarda Valvasorja«.107
Če bi ostali pri tem in bi zaupali Radicsu, da je res videl danes izgubljeni urbar 1640-1643, kot je zaupal Reisp, bi bil izraz »dokajšnja upravičenost« na mestu. Predvsem zato, ker Radics ni natanko povedal, ali sta najemnika Hans Stieff in Jernej Valvasor v urbarju navedena sočasno ali zaporedoma, najprej Stieff, nato Val-vasor.108 Treba je vedeti, da je bilo v drugem nadstropju
103	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 73-74.
104	Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4. - Fabjančičevo datiranje ni dosledno, saj v opombi pravi, da je Valvasor vpisan v urbarju 1648-1656 nad prečrtanim Vidmajerjem - tako res piše v urbarju - , to pa pomeni, da je bil omenjeni odvetnik najemnik vsaj še leta 1648 in ne zgolj do 1646. Tudi Fabjančičevi trditvi, da so hišo zgradili na istem mestu leta 1636 ali 1637, potem ko so njeno predhodnico podrli (prav tam), ni mogoče pritrditi, glede na to, da v citiranih virih ni najti nič o porušenju, ampak le o gradnji in dvigu stavbe za eno nadstropje (prim. Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 815; isti,Johann Weikhard, str. 58; Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš, I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4).
105	Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4.
106	Reisp, Kranjski polihistor, str. 296, op. 7.
107	Prav tam, str. 74-75.
108	V podlistku v Laibacher Zeitung (1900) Radics pravi: »Hans
Stieff und Herr Barthlmä von Valvasor (1640 bis 1643) und
dann wieder Herr Andrä Vidmayr (1643 bis 1648)« (Radics,
Valvasors Geburtshaus, str. 815-816) in povsem enako tudi
v monografiji o Valvasorju (1910); v njej je na isti strani ne-
vse do leta 1674 eno samo stanovanje, šele odtlej razdeljeno v dve.109 Četudi govori sklep mestnega sveta leta 1636 o oddajanju sob,110 si le težko predstavljamo, da bi Jernej Valvasor delil večsobno stanovanje s Stieffom, po poklicu nizalcem biserov (Perlheffter, Perlstikher).m Če torej v stanovanju nista prebivala hkrati, in to je več kot verjetno, ga je Jernej najel enkrat do leta 1643, ko se domnevni urbar konča. Tedaj, med pomladjo 1640 in pomladjo 1643 je stanovanje tudi potreboval, ko se je kot stanovski poverjenik praviloma zadrževal v Ljubljani.112 To pa vseeno lahko pomeni, da je bil maja 1641, ko je prijokal na svet Janez Vajkard, najemnik še vedno Hans Stieff. Tako je mogoče zgolj ugibati, kje bi se v takem primeru rodil bodoči polihistor. Vsekakor v neki zasebni hiši, kjer pa mestne davčne knjige Jerneja Valvasorja niso registrirale. Glede na negotovost, v kateri nas je pustil Radics z navedbo dveh najemnikov drugega nadstropja hiše na Starem trgu št. 4, bi bile možnosti za to stavbo kot Valvasorjevo rojstno hišo in proti njej izenačene, a le, če bi vse drugo držalo. Zdi pa se več kot verjetno, da je Radics zavestno zamolčal podrobnosti, kako sta najemnika v urbarju navedena, pač v želji, da bi lahko hišo brez sence dvoma razglasil za polihistorjevo zibelko.113 Na drugi strani se je Fabjančič z ignoriranjem drugih podrobnosti na vsak način trudil dokazati, kako Radicsevo odkritje nima osnove.
In vendar je imel Fabjančič prav. Dvome vzbuja že zgoraj omenjeno kroženje najemnikov Vidmajerja, Valvasorja in Stieffa, ki naj bi se v hišo vselili vsak po dvakrat. V resnici skoraj ni dvoma, da je bil odvetnik Andrej Vidmajer najemnik vseskozi od konca tride-
koliko drugačen podatek, in sicer naj bi polihistorjevi starši imeli stanovanje v najemu v letih 1640 do 1642 (isti, Johann Weikhard, str. 58), kar je očitno povezal s trajanjem Jernejeve funkcije deželnega poverjenika, kot ga navaja Slava (Valvasor, Die Ehre IX, str. 89).
109	Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4. - ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 386, Cod. XVI, knj. 15, urbar mestnega računovodstva 1674, fol. 9.
110	Gl. op. 96.
111	O Stieffu gl. Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš, I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4.
112	Kot poverjenik je prvič izpričan 23. maja 1640, odstopil pa je 24. marca 1643 (Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 224.
113	V podlistku v Laibacher Zeitung (1900) je še izrazil nekaj pridržka, ko je zapisal: »Dieses Haus Nr. 4 auf dem Alten Markte ist nach den bisher vorliegenden und vorstehend erörterten Belegen als das Geburtshaus unseres Chronisten anzusehen ...« (Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 816). V monografiji leta 1910 je trditev že decidirana: »Als er das Ve-rordnetenamt antrat, nahm sich Herr Bartlme von Valvasor in Laibach eine Wohnung (1640), und zwar in dem städtischen Waghause am Alten Markt (heute Haus Nummer 4), welches Haus das Jahr darauf zum Geburtshause unseres Historiographen wurde.« (isti, Johann Weikhard, str. 36).
24
I KRONIKA	62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
Hiša nekdanje mestne tehtnice in kruharne na Starem trgu (foto: B. Golec, april2013).
setih let do leta 1648 ali še malo čez. Pomenljiva sta tudi Radicsevo sumarno navajanje urbarjev, kot bi se hotel izogniti izrecni omembi ključnega urbarja za obdobje 1640-1643, in njegov kronološko nedoločljiv način navedbe najemnikov v tem času: Hans Stieff in Jernej Valvasor. Odgovor, zakaj takšna nedorečenost, se skriva v Radicsevem rokopisnem gradivu za članek o Valvasorjevi rojstni hiši. V njegovih izpiskih so namreč le podatki iz urbarjev 1637-1639, 1643-1645, 1648, 1648-1656 in poznejših, o obstoju najpomembnejšega urbarja za obdobje 1640-1643 pa ni v njih niti najmanjšega namiga (!).114 Radics ga potemtakem nikoli ni videl in urbar ni pogrešan šele od začetka 20. stoletja, kot je menil Reisp.
Kje v Ljubljani je Janez Vajkard Valvasor zagledal luč sveta, ostaja torej neznanka. Nekje v starem mestu, v nekem najetem stanovanju, morda prav blizu hiše, katere pročelje krasi spominska plošča v čast njegovemu rojstvu. A kakor koli, hiša v lasti mesta na Starem trgu (danes št. 4) je vseeno tesno povezana z Valvasorjevim otroštvom. Tu se je vsaj občasno zadrževal pozneje, ko je štel približno sedem do deset let in je njegov oče Jernej Valvasor plačeval najemnino za stanovanje v drugem nadstropju. Jernej je namreč izpričan kot najemnik v urbarju 1648-1656 za prečrtanim odvetnikom Vidmajerjem. V hišo se torej očitno ni vselil pred letom 1648, tukaj pa je bil najpozneje leta 1650, saj je že 15. januarja 1651 umrl. Sledil mu je Hans Stieff in temu zlatar Peter Wabl, čigar ime je v urbarju napisano z enakim črnilom, s katerim je pisar prečrtal Valvasorja in Stieffa.115 Zadnje obdobje pomagajo
osvetliti mestne davčne knjige za Stari trg, v katerih so od leta 1651, žal pa ne že za čas pred tem, vodeni tudi najemniki v hiši mestne tehtnice. Kot prvi leta 1651 nizalec biserov (Perlheffter) Hans Stieff, nato v letih 1652 in 1653 Gregor Macol (Mazol), ki ga v urbarju pogrešamo, in od 1654 dalje zlatar Peter Wabl.116 Stieff
114	ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 4, mapa XVI, Radics: Geburtshaus Valvasors, Laibacher Zeitung 1900.
115	ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 386,
Cod. XVI, knj. 9, urbar mestnega računovodstva 1648—1656, fol. 9. — V mestnem urbarju 1648—1656 je nad prečrtanim imenom odvetnika Andreja Vidmajerja, najemnika zgornjega dela hiše mestnega skladišča, najprej naveden Jernej Valvasor (Barthlmee Valuasor) in nad njim Hans Stieff, oba z isto pisavo in prečrtana (hkrati) z enakim črnilom. Na čas odselitve Andreja Vidmajerja bi lahko sklepali, če bi se njegovo ime v letih 1648—1650 pojavilo kot ime obdavčenca v mestnih davčnih knjigah, a ga v njih pogrešamo (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 440, Cod. XVII, knj. 32—32b (1648); šk. 441, Cod. XVII, knj. 33a-33b (1649), 34a-34b (1650)). Za ta čas imamo sicer le knjige za Mestni trg in Novi trg, medtem ko so vse tri za Stari trg izgubljene.
116 V davčnih knjigah za Stari trg hiša mestne tehtnice sicer ni izrecno navedena, vendar je dovolj trdnih dokazov, da je vsakokratni zadnji obdavčenec na Starem trgu (preden se začne popis davkoplačevalcev v Rožni ulici) res stanovalec te hiše. Prvič, pri slednjem manjka (osnovni) davek, ki so ga plačevali le lastniki hiš, drugič, zaporedje davkoplačevalcev ustreza vrstnemu redu najemnikov v urbarju (le da v tem ni Gregorja Macola), in tretjič — ključni dokaz — Peter Wabl je zadnjič naveden leta 1659, naslednje leto pa mu sledi zlatar Janez Koch, kar se ujema z navedbo v urbarju 1659—1667, da se je Wabl iz hiše mestne tehtnice in skladišča odselil in da sta se v stanovanje v drugem nadstropju na mihaelovo (1659 ali 1660) vselila Koch in Volf Sigmund Grabmayer, potem ko je bilo dotlej prazno (lahr (sic!) gestanden). Bolj verjetno sta prišla nova stanovalca na mihaelovo leta 1660, saj tisto leto nista navedena v popisu družinskih poglavarjev, nastalem ob veliki noči (NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 58/17, Ljubljana, Nomina Communicantium, Restantium et Cathecumenorum an-notata 1660 [...] Tractus D. Vicarii Baschtiantschitsch). Pred
25
I KRONIKA_62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
Pieronijev načrt Ljubljane iz leta 1639 (po: Seražin (ur.), Poročila in risbe, str. 57). Mestna tehtnica in kruharna je samostojno stoječa stavba ob Ljubljanici desno od Čevljarskega mostu. Na dveh straneh jo zamejujeta ozki ulici proti reki. Naprej po Starem trgu je jezuitski kolegij s cerkvijo, kjer je Valvasor obiskoval gimnazijo.
je torej sledil Jerneju Valvasorju kmalu po njegovi smrti (15. januarja 1651) ali morda že pred tem.
Tako kot se v stavbi mestne tehtnice in kruharne ni rodil Janez Vajkard, je treba drugje iskati tudi rojstno hišo njegovega mlajšega brata Volfganga Jerneja, ki je bil v Ljubljani krščen 30. septembra 1646. Glede na to, da je oče Jernej kot najemnik na Starem trgu izpričan pozneje, a morda že leta 1648, pa bi tu lahko prišel na svet njegov najmlajši sin Janez Ferdinand, krščen 27. februarja 1649.117
Glede same hiše je treba poudariti, da je imela pomembno vlogo v gospodarski politiki mesta. Nudila je
letom 1651 so davčne knjige za Stari trg pomanjkljive. Manjkajo knjige za leta 1648—1650, leta 1647 pa na poznejšem mestu mestne tehtnice in skladišča ni še nobenega obdav-čenca. — ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk 440, Cod. XVII, knj. 31a (1647), s. p.; šk. 441, Cod. XVII, knj. 35a (1651), s. p.; šk. 442, Cod. XVII, knj. 36a (1652), s. p.; šk. 443, Cod. XVII, knj. 37a (1653), s. p.; šk. 444, Cod. XVII, knj. 39a (1655), s. p.; knj. 40a (1656), s. p.; šk. 445, Cod. XVII, knj. 41a (1657), s. p.; šk. 446, Cod. XVII, knj. 42a (1658), s. p.; knj. 43a (1659), s. p.; šk. 447, Cod. XVII, knj. 44a (1660), s. p. — ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 386, Cod. XVI, knj. 12, urbar mestnega računovodstva 1659—1667, fol. 10v. — V. Fabjančič navaja Gregorja Macola, tehtniškega mojstra in mitničarja, kot stanovalca prvega nadstropja med letoma 1650 in 1652 (po mestnih sejnih zapisnikih), ne pa tudi kot stanovalca drugega nadstropja v letih 1652 in 1653 (po davčnih knjigah); tako ima za to stanovanje praznino od leta 1652, ko naj bi bil v njem še Stieff, umrl tisto leto ali v začetku naslednjega leta, do 1654, ko je tu že stanoval Wabl (Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p., Stari trg 4).
117 NSAL, ŽA Ljubljana-Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 16381643, pag. 163; R 1643-1653, pag. 143 in 218.
namreč streho skladišču, v katerem so v skladu s skladiščnim pravom za določen čas shranjevali svoje blago tuji trgovci, preden so ga smeli ponuditi drugim kupcem ali odpeljati naprej. S tem je bila povezana mestna tehtnica, kjer so blago uradno tehtali in od njega pobirali pristojbino. Poleg tega je bila v hiši mestna kruharna, v kateri je imel vsak ljubljanski pek stojnico in smel samo tu pod nadzorom mestnih oblasti prodajati svojo vsakodnevno peko kruha. Nedaleč stran, blizu Tranče, je stala znana kaznovalna naprava - potapljalka za namakanje goljufivih pekov v Ljubljanici, ki jo skupaj s kruharno mimogrede omenja tudi Valvasor.118 Pomen hiše se kaže že v njeni legi, saj je z dvema uličicama ločena od ostalih hiš, ki stojijo v strnjeni vrsti, pa tudi prostor pred njo je nekoliko večji kot drugod na Starem trgu. Po prezidavi v drugi polovici tridesetih let 17. stoletja je bilo v spodnjem, prvem nadstropju še naprej uradno stanovanje predstojnika mestne tehtnice in kruharne, medtem ko so v novem, drugem nadstropju, uredili stanovanje za oddajanje. V Valvasorjevem času je imela hiša na začelni strani proti Ljubljanici dva balkona in je šele pozneje dobila značilne, po vsej dolžini hiše speljane mostovže, kot jih vidimo danes.119
Družina Jerneja Valvasorja med letom 1640 in smrtjo Ane Marije leta 1657 - o tem pozneje - skoraj gotovo nikoli ni bila brez najetega stanovanja v Ljubljani ali vsaj ne brez prostora, v katerem so začasno hranili svo-
118	Valvasor, Die Ehre XI, str. 686.
119	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 71, 73; Radics, Johann Weikhard,
str. 58-59; Suhadolnik, Anžič, Stari trg, str. 15. - Prim. upo-
dobitev na velikem bakrorezu Ljubljane v: Valvasor, Die Ehre
XI, med str. 666 in 667.
26
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
je tamkajšnje pohištvo in opremo. Zaradi narave virov poznamo le njihovo stanovanje v lasti mesta, medtem ko ostajajo druga ljubljanska bivališča Valvasorjev neznanka.120 Morda je ambiciozni Jernej najel stanovanje v kakšni zasebni hiši že kdaj v dvajsetih in tridesetih letih, saj je imel v deželni prestolnici pogoste oprav-ke.121 V zapuščinskem inventarju Ane Marije (1657) ni namigov na lokacijo kakšnega drugega potencialnega bivališča v Ljubljani razen stavbe mestne tehtnice, do katere so privedle omenjene pobotnice.122 V istem viru naletimo še na omembo zapuščinskega inventarja Jernejevih razdeljenih premičnin, ki so se nahajale v Ljubljani, datiranega 7. marca 1652.123 Predmete Jerneja Valvasorja, shranjene približno do njegove smrti v stanovanju v stavbi mestne tehtnice na Starem trgu, so medtem skoraj brez dvoma prenesli drugam, saj je kot najemnik stanovanja že leta 1651 izpričan Hans Stieff. Pred delitvijo so se najbrž znašli v novem najetem stanovanju, kjer so jih navedenega dne tudi popisali. Kot bomo videli, je imela namreč Ana Marija ob smrti pet let pozneje, leta 1657, v Ljubljani nekaj premičnin, 124 ne pa tudi lastne hiše, zato so morale biti stvari tedaj spet pod neko najeto streho.
Najzgodnejši vir, ki priča o tem, da je Janez Vajkard preživel vse nevarnosti otroških let, je prav oporoka njegove matere Ane Marije, podpisana 10. junija 1657 na Mediji,125 ko mu je bilo torej že 16 let. Vse drugo, kar lahko z večjo ali manjšo gotovostjo zapišemo o njegovem dotedanjem življenju, se opira le na posredna pričevanja in na Valvasorjeve ^spominske utrinke v Slavi vojvodine Kranjske (1689). Čeravno izvirajo ti neposredno od njega, so bili napisani z večdesetletno distanco, nimamo pa nobenih sočasnih pričevanj.
Dragocena so posredna pričevanja, ki govorijo o življenju na Mediji in jih najdemo na povsem nepričakovanem mestu, v medijskem urbarju za obdobje 1635— 1642.126 Od začetka vodenja urbarja takoj po velikem slovenskem kmečkem uporu leta 1635, med katerim je bil poškodovan tudi medijski grad,127 se v drugem delu urbarja do leta 1651 vrstijo zapisi različne vsebine, delo več rok. Med pisci je neposredno, v prvi osebi, izpričan
120	Za Jerneje vega leta 1624 umrlega brata Adama je iz zapuščinskega inventarja znano, da je imel stanovanje v Salitin-gerjevi hiši v današnji Salendrovi ulici št. 3 (Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 37).
121	V hišah v mestni lasti ne najdemo Jerneja Valvasorja kot najemnika. Iz časa pred letom 1643 so sicer ohranjeni samo urbarji mestne komore za leta 1620—1623 in 1637—1639 (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk 385, Cod. XVI, knj. 4, urbar mesta Ljubljane 1620—1622; knj. 5, urbar mesta Ljubljane 1623; šk. 386, knj. 6, urbar mestnega računovodstva 1637-1639).
122	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 3-10.
123	Prav tam, pag. 7/Nr. 15.
124	Prav tam, pag. 92-99.
125	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-3, 10. 6. 1657.
126	ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 16351678. - Arhivska datacija urbarja je drugačna zaradi poznejših vpisov, ki sežejo do leta 1678.
127	O uporu gl. op. 42. Medijski urbar govori jeseni 1635 na več mestih o obveznostih posameznih podložnikov pri popravilu gradu (2. del, fol. 76, 77, 79).
upravitelj Vincenc Šorman (od 1647 dalje),128 glede na vsebino pa prepoznamo na nekaterih mestih tudi Jerneja Valvasorja,129 s čigar smrtjo vpisi skoraj prenehajo. Med zapisi davčne narave, zapisi o pogodbah z grajsko služinčadjo, podložniških dolgovih, obrtniških delih in drugem je nekaj zanimivih podatkov, ki zadevajo širšo družino Valvasor, njeno sorodstvo in grajske posle. Najzanimivejši, že znani Jernejev lastnoročni seznam naročil za novo obutev njegove družine in služinčadi, je iz leta 1639, torej še iz časa pred rojstvom Janeza Vaj-karda.130 Nedatiran, bliže letu 1650 kot začetku urbarja, je njegov zapis o pozlatitvi kapele in renoviranju oltarja; delo je zaupal slikarju Francescu Faienziju131 po rodu iz Bergama, delujočem na Dolenjskem in poročenem v Višnji Gori.132 Tik pred Jernejevo smrtjo je 29. decembra 1650 nastal seznam plačil služinčadi, delo neznane roke. Na isti strani je še pripis o orodju, datiran 15. januarja 1651,133 tj. prav na dan, ko je Jernej Valvasor po viru druge roke preminil.134 Razen nekaj poznejših drobcev do vključno leta 1653 se vpisi s tem končajo.
O Valvasorjevem otroštvu torej iz virov ne izvemo ničesar, kar je nasploh značilno za otroke tega časa. Tako tudi za plemiške, če niso umrli in njihova smrt ni vpisana v katero od mrliških matic, ali če niso bili vpleteni v dedovanjsko-varuške zadeve. Imena polihi-storjevih sorojencev, navedena leta 1639 v medijskem urbarju pri naročilu nove obutve, so v tem kontekstu svojevrstna posebnost.135 Nekatere osebnosti in njihovi sodobniki so o svojih otroških letih zapustili poznejše spominske zapise, kar pa velja za Valvasorja le v močno omejeni meri. Glede na celoto osebnih pričevanj v Slavi vojvodine Kranjske je otroštvu sicer odmerjena ustrezna količina podatkov, a jih je zelo malo. Poleg raznih navedb o medijskem in gamberškem gradu, ki ju opisuje nevtralno, čeravno tudi iz spominov na prva leta svojega življenja, je kot edini dogodek, za katerega pravi, da se ga sam spominja, navedel odstrel medveda na Gamber-ku. Še za očetovega življenja, torej pred januarjem 1651, je na dvorišče gamberškega gradu prišel velik divji medved, ki so mu po lovsko priredili dobrodošlico. Dogodek spada med zgodnejše, ki so se Janezu Vajkardu globoko vtisnili v spomin, saj pri opisu Gamberka pravi, da nikakor ne bi rad pozabil navesti česa, česar se spominja.136
128	ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 16351678, fol. 53.
129	Prav tam, fol. 7 (pisec 21. 3. 1636 omenja »meine drey Vettern der Valuasoren«), 36 (brez datacije govori o »meine Capellen«), 95-96 (dne 7. 8. 1639 piše o naročilu obutve zase in za ženo: »mir« in »der Frauen«).
130	Prav tam, fol. 95-95v.
131	Prav tam, fol. 36.
132	Francesco (Franc Karel) Faienzi, sin Vincenca iz Bergama, meščan in slikar, se je 16. novembra 1648 oženil v Višnji Gori z domačinko Marijo Florjančič (NSAL, ZA Višnja Gora, Matične knjige, P 1639-1657, s. p.). Iz leta 1665 je znana njegova tožba proti župniku v Smarju pri Grosupljem in ključarjem podružnične cerkve na Blečvrhu, ki so pri njem naročili izdelavo oltarja, potem pa z izdelkom niso bili zadovoljni (Mikuž, Zanimiva pravda, str. 155-162).
133	ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/30u, urbar Medija 16351678, fol. 134.
134	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 38.
135	Gl. op. 32.
136	Valvasor, Die Ehre XI, str. 162.
27
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
O tem, da bi kot deček videl medvedov konec na lastne oči, ne govori. Pravi zgolj, da je bil njegov pokojni oče tedaj imetnik gamberškega gospostva, iz česar ni mogoče sklepati, da bi Valvasorjeva družina tam živela ali da bi se na Gamberku zadrževala dlje časa.
Kot prvo se nam zastavlja vprašanje, kje je polihi-stor preživel otroška leta, preden je vstopil v ljubljansko jezuitsko gimnazijo in kdaj se je to zgodilo. Tega, da bi njegova družina živela na Mediji, pravzaprav sam neposredno sploh ni izpričal, kar glede na selektivni naključni nabor podatkov spominske narave ne preseneča. Na medijskem gradu bi se lahko torej mudil le občasno, sicer pa bi celotno otroštvo in šolska leta preživljal v rodni Ljubljani.137 Kaj je bil torej kranjski polihistor po svojem čutenju in narečju - Ljubljančan ali Medijčan, eno in drugo? Določeno sliko si je sicer mogoče ustvariti iz podatkov, da sta bila dva od njegovih petih mlajših so-rojencev krščena v Ljubljani (1646 in 1649), drugi trije pa najverjetneje doma na Mediji, in to dva neposredno za Janezom Vajkardom (med 1642 in 1645) ter nato še najmlajša sestra (1650 ali 1651). Glavno domovanje Jerneja Valvasorja, je bila torej brez vsakega dvoma Medija. Tu se je družina sestajala in imela glavnino svojih stvari, v gradu pa je vedno prebival kateri od njenih članov. Težko si predstavljamo, da bi se Jernej in Ana Marija obakrat, ko je Jernej opravljal funkcijo stanovskega poverjenika (1640-1643 in 1646-1649) preselila v Ljubljano z vso družino. Ana Marija morda v prestolnici niti ni prebivala, razen v tednih pred in po obeh porodih, ko je bila najbolj potrebna zdravstvene pomoči. In ko se je zadrževala v Ljubljani, ni mogoče reči, ali jo je vedno spremljal tudi mali Vajkard, kot so poznejšega polihistorja gotovo klicali že tedaj.138 Dokumentiranost treh krstov v Ljubljani in odsotnost drugih treh kaže na to, da sta imela Jernej in Ana Marija dve domovanji. Morda je tudi Ana Marija v času Jernejeve poverjeniške službe dajala prednost Ljubljani, toda pravi dom Valvasorjeve družine je bil vendarle na Mediji, sploh po Jernejevi smrti (f 1651). Poznejši polihistor je kot dom občutil okolje, v katerem so živeli starši in sorojenci. V zvezi z nekim dogodkom na bližnjem Gamberku, že po smrti obeh staršev in najverjetneje malo pred odhodom na prvo veliko potovanje, je v Slavi zapisal, da se je to zgodilo, »ko sem bil ravno doma« (als ich damals eben daheim war).139
Najverjetneje so najzgodnejši spomini Janeza Vaj-karda segali v čas, ko se oče ni toliko posvečal javnim zadevam (1643-1646) in je bil več na Mediji kot v deželni prestolnici. V to obdobje spada dogodek, ki ga morda že takrat ni bilo mogoče prikriti majhnemu, a radovednemu otroku, ali pa se je ta do vedenja o njem z nekaj zamude dokopal sam. Ko je imel Janez Vajkard skoraj natanko tri leta, so kmetje iz vasi Čemšenik in okolice 22. maja 1644 na okruten način umorili tamkajšnjega župnika Matijo Juvana.140 Valvasor je dogo-
137	Radics je brez utemeljitve zapisal, da so Valvasorjevi starši od poroke leta 1632 do leta 1648 večinoma živeli v Ljubljani, morda izmenično na Mediji (Radics, Valvasors Geburtshaus, str. 815).
138	O polihistorjevem klicnem imenu Vajkard: Golec, Neznano in presenetljivo, str. 304-305.
139	Valvasor, Die Ehre xi, str. 162.
140	Radics, Valvasor-Studien XVIII, str. 75; XIX, str. 83.
dek, ki je moral odmevati daleč naokoli, precej natanko opisal v II. knjigi Slave pri obravnavi gorenjskih vasi. »Pred precej leti« naj bi do smrti kamenjanega župnika sramotno privezali na konja in tega pognali v beg.141 Sodna obravnava dejanja je bila v pristojnosti Jerneja Valvasorja kot lastnika gospostva Gamberk in s tem gamberškega deželskosodnega gospoda. Dokumentirano je njegovo dopisovanje z notranjeavstrijsko vlado v Gradcu, žal pa ni znano, kako se je stvar razpletla, potem ko zgodaj spomladi 1646 še ni bila zaključena.142 Najverjetneje je umor župnika Juvana pomenil Valvasorjevo prvo srečanje z nasilno smrtjo sploh, čeravno ne neposredno. Otrok se tedaj še ni mogel zavedati razsežnosti tragedije, ki jo je pozneje kot odrasel obsodil s peresom.
Med letoma 1646 in 1649, ko je oče Jernej drugič opravljal funkcijo stanovskega poverjenika, bi se utegnil večidel zadrževati v Ljubljani tudi Janez Vajkard, tedaj star od pet do osem let, saj je prav v tem času dorasel za šolo. Kje je nabiral prvo šolsko učenost, v Slavi ni povedal, kar ne preseneča, bilo pa bi tudi več kot nenavadno, ko bi o tem obstajal pisni vir. Prav zanemarljiva je možnost, da bi se ime Janeza Vajkarda pojavilo na kakšnem seznamu učencev katere od javnih ali zasebnih šol v Ljubljani. Računati je mogoče kvečjemu z najdbo ego-dokumenta, v katerem bi se razkril kak domači učitelj pri Valvasorjevi družini. Nedavno je denimo prišlo na površje ime duhovnika in učitelja pri Janezu Krstni-ku Valvasorju v Zavrhu, in sicer prav iz druge polovice štiridesetih let 17. stoletja, ko je njegov veliko mlajši bratranec Janez Vajkard dorasel za šolo.143 Ugotovitev je pričevanjska z vidika analogije. Tako kot je na svojem domu vzdrževal učitelja Jernejev nečak Janez Krstnik, ki je imel tedaj še zelo majhne otroke, stare do štiri leta,144
141	Valvasor, Die Ehre II, str. 125. — Na isti dogodek je opozoril še pri opisu župnije Čemšenik (Valvasor, Die Ehre VIII, str. 816).
142	Radics, Valvasor-Studien XX, str. 89.
143	Pred kratkim se je zdelo, da je uganko o polihistorjevem prvem učitelju razrešil M. Mugerli, s tem ko je naletel na pričevanje duhovnika iz leta 1652, ki je predtem dve leti (ok. 1646—1648) poučeval Valvasorjeve otroke (Mugerli, Cerkvene razmere, str. 126). Toda natančno branje vira je razkrilo, zakaj se čas, v katerem naj bi se nekdanji sacelan Tomaž Soller ukvarjal s poučevanjem, ne ujema z obdobjem, ko je Medija potrjeno že premogla sacelana — beneficiata (od 1650). Soller je namreč kot sacelan in domači učitelj dve leti služboval »pri gospodu Valvasorju na Zavrhu« (apudDnum Valvasor [...] in Neydorf), torej ne na Mediji, temveč pri polihistorjevem generacijo starejšem bratrancu Janezu Krstniku v njegovem dvorcu pri Svibnem. Tomaž Soller iz Kranja je leta 1652 med vizitaci-jo štajerskega dela ljubljanske škofije, tedaj kot vikar v Šentilju pri Velenju, izpričal, da je tam drugo leto, prej pa je bil šest let na Svibnem, in sicer najprej dve leti na župniji, nato z dovoljenjem škofa sacelan in domači učitelj pri gospodu Valvasorju v Zavrhu (in Scharfenberg 2 annis, apud Dominum Valuasor ut licentia ordinarii 2 annis fuit sacellanus et iuuentutis perceptor in Noydorf ad instantiam eiusdem Domini Valuasor, servivit 2 annis), in nato spet dve leti na svibenski župniji, kamor se je vrnil, ker ni imel (škofove) odpustnice (za dlje kot dve leti) (NŠAL, NŠAL 100, KAL, fasc. 52/9, pag. 48, med 4. in 6. 11. 1652). Sollerjevo službovanje v Zavrhu spada torej v čas med letoma 1646 in 1648. Seštevek njegovih službenih let (22) rahlo odstopa od navedbe, da je duhovnik 21 let.
144	Glede na to, da se je Janez Krstnik Valvasor poročil šele v
začetku leta 1644, so bili njegovi otroci, katerih rojstev sicer
28
I KRONIKA	62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
bi duhovnika in hkrati domačega učitelja tem prej pričakovali pri Jerneju na Mediji, saj je leta 1637 postavil veliko grajsko kapelo, imel številnejše potomstvo ter bil poleg tega petičnejši in uglednejši od nečaka. Završki sacelan je dal nemara zgled za ustanovitev grajskega beneficija na Mediji, a se sacelanska služba na Zavrhu ni obdržala. Ni tudi rečeno, da pri medijski kapeli ni bilo duhovnika sacelana že vse od njene zgraditve in da je ustanovna listina za beneficij nujno nastala pred nastopom službe prvega duhovnika. Ce je Medija že pred letom 1650 premogla sacelana, je Jernej hišnemu duhovniku zlahka zaupal tudi poučevanje svojih otrok. V ustanovni listini za beneficij takšne obveznosti sicer ni,145 kar samo po sebi ne pove ničesar. Morebitni sace-lan bi lahko poučeval za dodatno plačilo, kadar se je za to pokazala potreba.
Druga možnost je seveda ta, da je Janez Vajkard že prve šolske korake naredil v Ljubljani, kjer je bila izbira šol in učiteljev neprimerno boljša, možnosti za pridobitev solidne izobrazbe pa temu ustrezno večje. Glede na to, da je bil Jernej med letoma 1646 in 1649, ko je štel bodoči polihistor pet do osem let, spet stanovski poverjenik in da so tedaj v Ljubljani krstili dva njegova sinova, bi bil Janez Vajkard kot šolar lahko v tem času v varnem zavetju in pod budnim očesom staršev. Ali pa je nanj v Ljubljani med njihovo odsotnostjo pazila polsestra Marija Klara, dvajsetletnica, ki jo spomladi 1649 srečamo v stolni župniji kot krstno botro, ko je Jernej že odložil funkcijo poverjenika.146 Ne nazadnje je v Ljubljani večidel prebival tudi najstarejši polbrat Karel, prvič poročen verjetno leta 1648 in drugič 1650.147
Valvasorjeva življenjepisca sta se vprašanja njegovega začetnega šolanja lotila različno. Reisp ga je zaradi nedokumentiranosti raje preskočil, kot da bi se prepuščal ugibanjem.148 Drugače kot Radics, ki je glede na bivanje staršev v Ljubljani - po njegovem do vključno leta 1648 - navedel, da bi lahko Janeza Vajkarda v elementarnih predmetih poučeval kateri od tedaj štirih
ne poznamo, v času Sollerjevega službovanja v Zavrhu še zelo majhni. Najstarejša Ana Elizabeta se je, sodeč po navedbi starosti 68 let ob smrti leta 1712, rodila še v letu poroke svojih staršev. O poroki gl. ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija — Familiaria, Janez Krstnik Valvasor, poročni dogovor 31. 1. 1644. O smrti Ane Elizabete, poročene Posarel: NSAL, ŽA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658—1735,
14, paS. 197.
145	Prepis ustanovne listine z dne 2. avgusta 1650, nastal leta 1753: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 237, RDA, L 242, Medija, No. 12. Prim. Valvasor, Die Ehre xi, str. 164—165.
146	NŠAL, ŽA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643— 1653, pag. 223, 18. 4. 1649.
147	Njegovo prvo ženo Ano Kristino, rojeno baronico Schrattenbach, srečamo samo ob smrti 16. januarja 1649 v Ljubljani, ko ji je bilo po mrliški matici 22 let (NŠAL, ŽA Ljubljana— Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635—1657, pag. 106; prim. Radics, Johann Weikhard, str. 343, 344). Drugič se je oženil v Ljubljani 27. februarja 1650 z Ano Rozino pl. Barbo (prav tam, P 1632—1651, pag. 154). — Razen prvega otroka Danijela (* 1650—52), ki ga poznamo samo z rodovnika v Slavi (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109), so bili v Ljubljani v petdesetih letih (1653, 1656 in 1658) krščeni trije Karlovi otroci (NŠAL, ŽA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1653—1664, pag. 2, 139, 189).
148	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 75.
v Ljubljani delujočih šolnikov. Leta 1647 so v kranjski prestolnici izpričani trije t. i. »nemški šolmoštri« (die deutschen Schulmeister) — Hans Comissarius, Baltazar Gumrer in Filip Specht —, četrti pa je bil stolnični učitelj in hkrati »glasbeni mojster« (Musikmeister) Valentin Pistorius.149 Na tega moža je Radics posebej opozoril kot na možnega polihistorjevega elementarnega učitelja, ker je Valvasorjevo stanovanje na Starem trgu spadalo v stolno župnijo. Ce bi deček obiskoval stol-nično javno šolo, bi se — tako Radics — ob Pistoriusu že v najnežnejših letih prebudil njegov velik interes za glasbo.150 Verjetnost, da je Valvasor hodil v stolnično šolo pri sv. Nikolaju, je res precejšnja, saj je bila ta šola v njegovem času pripravnica za jezuitsko latinsko gimnazijo. V Ljubljani tudi ni manjkalo zasebnih učiteljev in inštruktorjev ter jezikovnih šol, na katerih so učitelji za majhno plačilo poučevali razne jezike.151
Kulturnega in izobrazbenega okolja v Valvasorjevi domači hiši v podrobnostih ne poznamo. Oče Jernej se je šolal pri jezuitih v Gradcu152 in nato opravljal dve pomembni deželni funkciji, najprej glavnega prejemnika deželnih stanov, pozneje pa stanovskega poverjenika, člana »vlade deželne avtonomije«.153 Mati Ana Marija je bila kot potomka stare kranjske rodbine vsekakor deležna stanu ustrezne ženske izobrazbe. Žal se ni ohranil inventar Jernejeve zapuščine, ki bi iz prve roke pričal o pokojnikovi knjižnici in morebitnih umetniških predmetih ter s tem odstrl tančice nad področji Jernejevega zanimanja in njegovim kulturnim mikrookoljem. Tega je mogoče presojati le na podlagi zapuščinskega inventarja šest let za njim preminule žene Ane Marije (1657), o katerem bomo govorili pozneje in ki vsekakor ni odraz stanja, kakršno je vladalo še za Jernejevega življenja. Predmete umrlega družinskega poglavarja so si namreč dediči medtem že razdelili.154
Jernej sam je zapustil zanimivo, doslej neznano sled o jezikovni praksi v družini. Med imeni članov družine in služinčadi, ki jim je leta 1639 naročil novo obutev, navedena pa so v medijskem urbarju, pritegne pozornost slovensko ime Lizika (Lisikha) za hčerko Elizabeto, poznejšo mekinjsko klariso. Ljubkovalno ime oziroma pomanjševalnico je nato uporabil še za štiri od desetih otrok, vendar v nemški obliki (Clarl, Franzl, Wolfferle, DiedI), medtem ko je osebna imena poslov in dojilj razen pri enem (Jung Hansl) zapisal slovensko (Maruskha,
149	Radics, Johann Weikhard, str. 60—61. — Učitelj Filip Specht, »Germaniae Scholae Ludirector«, je umrl že 6. oktobra 1649, star 40 let (NŠAL, ŽA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1635—1657, pag. 114), medtem ko sta po Radicsu poučevala druga dva še leta 1661.
150	Radics, Johann Weikhard, str. 61.
151	Gruden, Šola pri sv. Nikolaju, str. 7—10; prim. Mal, Stara Ljubljana, str. 60—63; Ciperle, Ljubljansko šolstvo, str. 137—138.
152	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 218.
153	Prav tam, str. 223—225.
154	V zapuščinskem inventarju Ane Marije Valvasor sta navedena inventar Jernejevih razdeljenih nepremičnin, ki so se nahajale v Ljubljani, datiran 7. marca 1652 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z—6, 20. 8. 1657, pag.7/Nr. 15), in pobotnica bratov Karla in Franca Adama o prejetih očetovih in materinih premičninah z datumom 27. april 1652 (prav tam, pag. 6/Nr. 11). V istem viru naletimo tudi na Karlovo nedatirano potrdilo, da je vzel k sebi očetova pisanja (prav tam, pag. 6/Nr. 12).
29
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
Vrscha, Marietha, Elenkha, Mathia). Glede na to, da gre za besedilo v nemščini in so nemški deminutivi pričakovani, je prva pomanjševalnica, Lizika, več kot povedna. Še posebej indikativno pa je določilo v Jernejevi ustanovni listini za medijski beneficij z dne 2. avgusta 1650, po katerem mora beneficiat ob nedeljah brati evangelij »v kranjskem jeziku«.155 Prvi pogovorni jezik v družini je bil torej slovenski in nemščina šele drugi.
Pri tem se postavlja še vprašanje vloge italijanščine, ki je družina zagotovo ni uporabljala v vsakdanjem občevanju, a so se je nekateri vsekakor naučili iz potreb. Oče Jernej bi njeno lombardsko ali beneško različico lahko za silo osvojil že v domačem domu ob svojem očetu, ki je sicer umrl, ko je bilo sinu šele kakšnih šest ali sedem let. Pozornost pritegne na Mediji delujoči, že omenjeni slikar Francesco Faienzi, doma iz Bergama,156 kakor tudi dejstvo, da je Karel, Jernejev sin iz prvega zakona, leta 1642 študiral pravo v Padovi, kjer so predtem izpričani že trije njegovi bratranci, ki jim je bil Jernej varuh.157 Koliko italijanskega duha in jezika se je kot otrok lahko v domači hiši navzel Janez Vajkard, ostaja predmet sklepanj. Ne vemo namreč niti tega, kako dobro je polihistor v zrelih letih obvladal italijansko, a zagotovo vsaj nekoliko.158 V njegovem otroštvu in pred tem je bila na Italijo potrjeno precej navezana druga, Adamova rodbinska veja Valvasorjev. Ne samo, da so vsi trije polihistorjevi bratranci leta 1636, še pred bratom Karlom, študirali v Padovi, ampak je najmlajši Jurij Sigmund tja potoval vsaj še leta 1640,159 najstarejši Janez Krstnik (1613/15-1650), pa se je moral pod italijanskim nebom muditi sploh večkrat ali dlje časa.160 V tem
155	Po prepisu ustanovne listine, nastalem leta 1753 v: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk 237, RDA, L 242, Medija, No. 12, 2. 8. 1650.
156	Gl. op. 131 in 132.
157	Po Radicsevih izpiskih iz objav padovanskih univerzitetnih matrik so bili 16. junija 1636 vpisani bratje Janez Krstnik, Janez Sigfrid in Jurij Sigmund, imenovani po Mediji in Za-vrhu kot »Valvasor de Gollnegg et Neudorf«, 7. oktobra 1642 pa še njihov bratranec Karel, naveden kot kranjski deželan z Medije in Gamberka: »Valvasor de Gollnegg et Gallenberg provincialis Carnioliae« (ARS, AS 984, Radics pl. Peter Pavel, šk. 5, mapa XIX, II b O rodbini nasplošno). Vsi vpisi so iz matrike »nemških juristov«.
158	Valvasor po Reispu ni bil posebej navezan na Italijo in italijansko kulturo (Reisp, Kranjski polihistor, str. 88). V dveh pismih tajniku angleške Kraljeve družbe je pri navajanju dežel, ki jih je obiskal, Italijo obakrat omenil šele predzadnjo, pred Afriko (Reisp, Korespondenca, str. 22, 23, 26. 27). V Slavi je izpričal zgolj, da je bil pred 10 leti, torej leta 1679 ali 1678, v Benetkah (Valvasor, Die Ehre XI, str. 93). Tudi v njegovi knjižnici, ki se je znašla v Zagrebu, je najti malo knjig, natisnjenih v Italiji (Magic, Valvasorjeva knjižnica, str. 239). Od knjig, ki jih je obdržal pri sebi v Krškem do smrti, je v italijanščini le ena (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-7/I, 16. 1. 1694, pag. 16-20.).
159	Za potovanje (zu meiner rais in Italia) si je Jurij Sigmund Valvasor izposodil od Marka Petschacherja ml. 150 srebrnih kron in za posojilo zastavil dediščino, ki jo je imel pri bratu Janezu Krstniku (ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Familiaria, Jurij Sigmund Valvasor, zadolžnica 4. 5. 1640).
160	V poravnalni pogodbi z bratom Janezom Sigfridom je zapisa-
no, da je brat med njegovim bivanjem v Italiji pogosto odpra-
vil na Reko vozove z njegovim proviantom in plačal tovornike
(ARS, AS 740, Gospostvo Jablje, fasc. 8, Medija - Familiaria,
Janez Krstnik Valvasor, poravnalna pogodba 22. 1. 1650).
kontekstu gre spomniti na polihistorjeve besede v Slavi, da govori vse plemstvo na Kranjskem nasploh nemško, pa tudi kranjsko in italijansko.161_
Ko je bilo Janezu Vajkardu devet let oziroma devet in pol, sta njegovo rodbino v samo pol leta pretresli dve smrti, s katerima sta ugasnili življenji poglavarjev obeh vej Valvasorjevega rodu. Najprej je preminil Jernejev nečak Janez Krstnik, kljub mladosti najstarejši član Adamove veje, in za njim še Jernej. Kot priča edini ohranjeni nagrobnik v medijski kapeli, je Janez Krstnik Valvasor umrl 10. junija 1650, star šele 32 let, a jih je v resnici štel 35 ali morda 37.162 Mladi družinski oče, lastnik graščine Zavrh pri Svibnem, kjer je od njegovega očeta Adama dalje gospodarila Adamova rodbinska veja, je bil kot nemara prvi odrasli Valvasor pokopan v malo prej zgrajeni grajski kapeli. Tisto leto 1650 se je v zgodovino Medije in Valvasorjevega rodu zapisalo tudi po dveh novih življenjih, enem fizičnem in drugem du-hovno-institucionalnem. Več kot verjetno se je tega leta rodil zadnji, štiriindvajseti Jernejev otrok Marija Izabe-la, ki bi sicer lahko zagledala luč sveta najpozneje oktobra 1651, devet mesecev po očetovi smrti. Dne 2. avgusta 1650 pa je Jernej pri grajski kapeli postavil pravne temelje beneficiju s stalnim duhovnikom,163 ustanovi, ki je živela do začetka 20. stoletja (tedaj sicer že brez duhovnika).164 Tako je za dolgo preživela Valvasorje kot lastnike Medije ter njihov rod po moški strani.
S pokopom završkega graščaka Janeza Krstnika v medijski kapeli namesto kje drugje, denimo v kripti njegove domače župnijske cerkve na Svibnem, in z vzpostavitvijo stalnega duhovniškega mesta je Medija še bolj kot prej postala »duhovno središče« širše Valvasorjeve rodbine. Tu so v naslednjih 119 letih (do 1769) položili k zadnjemu počitku večino njenih članov, ne glede na to, kje so živeli in umrli ter ali je bila Medija ena njihovih življenjskih postaj ali ne.165 Kot bi Jernej pripravil vse potrebno za svoj zemeljski konec, je torej medijski grad dobil sakralni objekt, edino, kar od grajskega kompleksa stoji še danes, ter lastnega duhovnika sacelana, ki je pokopaval, krščeval, spovedoval in redno maševal. Če je ustanova v štirih mesecih od pravne ustanovitve do Jernejeve smrti v polnosti zaživela, je bilo za njegov pogreb in dušni blagor vse še pravočasno nared.
Pozornost Valvasorjevih življenjepiscev je vselej pritegovalo dejstvo, da je kranjski polihistor še kot otrok izgubil očeta, kot mladenič pa tudi mater. Medtem ko za slednjo vemo, da je smrt pričakovala in zato tudi napisala oporoko, je utegnila biti očetova smrt nenadna, in to ne glede na prej povedano o novem beneficiju in na
161	Valvasor, Die Ehre II, str. 104.
162	Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 43-44.
163	Prepis ustanovne listine v: ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 237, RDA, L 242, Medija, No. 12.
164	Jernejeva ustanova je skupaj z drugo mašno ustanovo, ki jo je leta 1763 ustanovila Frančiška Uršula baronica Valvasor, zadnja lastnica Medije iz Valvasorjevega rodu, obstajala do leta 1902, ko je takratni lastnik Franc Celestina svoje obveznosti odkupil (NŠAL, NŠAL 10, ŠAL/Ž, fasc. 122, Kolovrat 1850-1960, snopič 1902). Medija sicer ni imela lastnega be-neficiata vsaj od leta 1829 (prav tam, fasc. 121, snopič 1831), kapela pa je bila pred obnovo leta 1873 dlje časa zapuščena (prav tam, fasc. 122, snopič 1873).
165	O pokopih na Mediji gl. Golec, Plemstvo v cerkvenih, str.
30
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
dejstvo, da se leta 1649 zaradi bolehnosti ni dal ponovno izvoliti za stanovskega poverjenika.166 Neohranjena oporoka seveda še ne pomeni, da Jernej Valvasor ni napisal ali narekoval zadnje volje, je pa vendarle precej nenavadno, da je vdova ob smrti leta 1657 ni imela v svojem arhivu, ne na Mediji in ne v Ljubljani.167 Kot smo videli, je polihistorjev oče umrl 15. januarja 1651, o čemer priča nekaj mlajši sekundarni vir, knjiga ljubljanske kongregacije Marije Vnebovzete.168 Že Reisp je popravil svojo prvotno trditev, da je bil Janez Vajkard ob očetovi smrti v enajstem letu starosti.169 Štel je namreč le devet let, sedem mesecev in pol, pri tem pa je treba imeti pred očmi, kako pomembno je pri otrocih sleherno leto.
Z očetovim odhodom v večnost se je v Valvasorjevi družini veliko spremenilo. Vdova Ana Marija je ostala sama z najmanj osmimi otroki, starimi od približno sedemnajst let, kolikor jih je imel Janez Ditrih, do komaj rojene ali še nerojene Marije Izabele. Živih je bilo tudi najmanj pet Jernejevih otrok iz prvega zakona, od tega dva do štirje še doma, le najstarejši odrastli sin Karel se je malo prej poročil, po nagli smrti prve žene že drugič,170 in kot zakupnik zagospodaril na očetovem sosednjem Gamberku.171 Ker nista ohranjena ne Jernejeva oporoka ne zapuščinski inventar,172 vemo malo o delitvi njegove zapuščine, pa tudi o otrocih in razmerah v družini, ko se je od nje poslovil. O morebitnem varuhu Jernejevih nedoletnih otrok za življenja vdove Ane Marije ni poročil. Kot je zapisal Janez Vajkard sam, je mati obdržala Medijo do svoje smrti173 tj. šest let pozneje (1657), iz regestov listin v njenem zapuščinskem inventarju pa izvemo za delitev Jernejevih premičnin in za poravnavo med Jernejevimi dediči ter dediči njegovega že dolgo pokojnega brata Adama (f 1624), oboje v letu 1652.174 Lastniške zadeve med Jernejevo in Adamovo rodbinsko vejo torej niti do Jernejeve smrti še niso bile dokončno rešene. Kot priča regest v zapuščinskem inventarju Adama Sigfrida Valvasorja, Adamovega vnuka, je po-lihistorjev starejši polbrat Karel sklenil neki obračun z vdovo Adamovega sina še leta 1655.175
166	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 224.
167	Prim. ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 3-10, 92-93.
168	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 38.
169	Kranjski polihistor, str. 59, 75; isti, Nekaj dopolnil, str. 575.
170	Gl. op. 147.
171	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 228.
172	Prim. popisa fondov: ARS, AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani; AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani.
173	Valvasor, Die Ehre XI, str. 165.
174	Gl. op. 123. - Sinova Karel in Franc Adam iz prvega zakona sta 27. aprila 1652 podpisala pobotnico o prejemu očetovih in materinih premičnin (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-6, 20. 8. 1657, pag. 6/Nr. 11). Poravnava med Jer-nejevimi in Adamovimi dediči je bila datirana 9. februarja 1652 v Ljubljani (prav tam, pag. 7/Nr. 14). Gre očitno za isto zadevo, vredno 2.688 goldinarjev, ki jo navaja regest v zapuščinskem inventarju Adama Sigfrida Valvasorja leta 1699 (gl. op. 278).
175	21. avgusta 1655 je datiran regest pogodbe oziroma obraču-
na, ki sta ga v zadevi medsebojnih zahtevkov (pro et contra
gehabten praetesionen) sklenila vdova Sidonija Regina Valva-
sor, rojena Barbo, kot nujna varuhinja svojih otrok, dedičev
(deda) Adama in (strica) Janeza Sigfrida Valvasorja, in Karel
Še ne desetletni Janez Vajkard je utegnil biti do očetove smrti doma na Mediji ali pa v Ljubljani v kateri od tamkajšnjih javnih ali zasebnih šol, a vsekakor že pod budnim očesom učitelja. Smrt očeta in odhod na jezuitsko gimnazijo v Ljubljani - zadnje bi se lahko zgodilo še isto jesen, a se zagotovo ni - gre upravičeno označiti za čas, ko se je Valvasorjevo otroštvo pravzaprav končalo. Če nič drugega, se je sklenilo eno življenjsko obdobje ter bolj ali manj ostro prešlo v drugo.
2.3 Šolanje v Ljubljani in prvo slovo od mladosti
Odločitev, da Janeza Vajkarda pošljejo na ljubljansko jezuitsko gimnazijo, se zdi domala samoumevna. V tem obdobju je moral na Slovenskem skoraj vsakdo, ki si je hotel pridobiti srednješolsko ali višješolsko izobrazbo, obiskovati gimnazijo oziroma višje študije pri jezuitih.176 Tako sta že polihistorjev oče in stric v začetku stoletja študirala pri jezuitih v Gradcu.177 Gimnazija v jezuitskem kolegiju v Ljubljani je bila polihistorjevemu domu najbližja in jo je dotlej obiskovalo že več članov Valvasorjeve rodbine.178 Poleg tega je bil v petdesetih letih z ljubljansko jezuitsko skupnostjo precej povezan najstarejši polbrat Karel.179 Ko je Janez Vajkard pri desetih letih postal goden za gimnazijo, sta se dva njegova brata sicer šolala drugje ali pa sta se tja napotila kmalu zatem. Najstarejši pravi brat Janez Ditrih je leta 1652 izpričan na višjih jezuitskih študijih v Gradcu, kjer je ostal dve leti, potem ko je skoraj brez dvoma končal gimnazijo v Ljubljani.180 Istega leta srečamo drugega starejšega brata Volfganga Kajetana na seznamu novih učencev latinske šole v Rušah,181 tri leta pozneje, leta 1655, pa prav tam še devetletnega Volfganga Jerneja, pet let mlajšega od polihistorja.182 Samo ugibamo lahko, ali so tudi Janeza Vajkarda sprva nameravali poslati v Ruše. Vendar se tam skoraj zagotovo ni šolal niti kratek čas, preden je postal ljubljanski gimnazijec, saj bi v
Valvasor kot dedič očeta Jerneja (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-10, 24. 10. 1699, pag. 40-41/Nr. 69).
176	Ciperle, Jezuitski učni program, str. 160.
177	Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 31, 34.
178	Ljubljansko jezuitsko gimnazijo je dotlej zanesljivo obiskovalo tistih pet Valvasorjev, ki so jih sprejeli v jezuitsko kongre-gacijo Marije Vnebovzete: polihistorjev bratranec Janez Kr-stnik (sprejet 1629), bratranca Janez Sigfrid in Jurij Sigmund (oba 1632) ter polbrata Karel (1632) in Franc Adam (1639) (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 116, 123, 149).
179	Karla Valvasorja srečujemo v petdesetih letih 17. stoletja pogosto v dnevniku patra ministra; omenja se med odličnejšimi gosti in v sodni funkciji (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/32r, npr. fol. 47v, 53, 54, 64).
180	V katalogu seminarja in v kongregacijski knjigi Marije Vnebovzete njegovega imena ni. Leta 1652 je bil v Gradcu vpisan na študijsko stopnjo logika, mati je v oporoki zapisala, da je tam študiral dve leti, v njenem zapuščinskem inventarju pa je tudi regest pobotnice gospodarja, pri katerem je bil Janez Ditrih leta 1653 na hrani (Golec, Lažni Valvasor, str. 20-21, 22).
181	ŽU Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 14v; prim. Mlinarič, Seznam imen, str. 138. - V Ruški kroniki, ki je nastala sredi 18. stoletja, sta napačna podatek o njegovem baronskem naslovu in da je pozneje postal sekovski kanonik.
182	ŽU Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 17v; prim. Mlinarič, Seznam imen, str. 140. - Tudi pri Volfgangu Jerneju je neupravičen baronski naslov.
31
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
takem primeru najverjetneje pustil sled v Ruški kroniki. Glede na višjo kvaliteto študija na jezuitski gimnaziji in nadarjenost, ki jo je nedvomno kazal že kot otrok, v družini najbrž ni bilo veliko pomislekov, kje naj deček nadaljuje šolanje.
Kdaj v prvi polovici petdesetih letih 17. stoletja je Janez Vajkard prišel na ljubljansko jezuitsko gimnazijo, ni mogoče reči s tolikšno gotovostjo, kot je to storil Ra-dics, ko je zapisal, da ga je tja poslala mati v letu očetove smrti.183 Ne nazadnje polihistorjevemu življenjepiscu ni bilo znano niti to, kdaj natanko je Jernej Valvasor preminil.184 Reisp se je ob pomanjkanju virov izrazil manj določno. Po njegovem naj bi se Janez Vajkard začel šolati na jezuitski gimnaziji nekako v enajstem letu, ko mu je umrl oče,185 pozneje pa pravi »nekako okrog leta 1651«.186 Ker ni bil gojenec seminarja - notranji dijak, njegovo ime zaman iščemo v katalogu seminarja, temeljnem viru o ljubljanskem dijaštvu terga časa.187
O Valvasorjevem šolanju pri ljubljanskih jezuitih imamo dejansko samo dve neposredni pričevanji. Obe sta izpod njegovega peresa in ju je po svoji navadi zgolj mimogrede vpletel v pripoved o drugih stvareh. Pri razpravljanju o raznih zapletenih zvezah s hudičem je opisal zgodbo fanta, ki si je z iglo prebadal telo, ne da bi krvavel in občutil bolečino. Iz opisa izvemo pomemben podatek, da je Valvasor v Ljubljani obiskoval peti razred jezuitske gimnazije, poetiko. Omenjenega fanta je neki nemoralen človek zavedel v četrti šoli, sintaksi, nato naj bi zabadanje za zabavo prakticiral dve ali tri leta, dokler mu ni tega početja - kot pravi Valvasor - prepovedal »naš profesor« v peti šoli, poetiki. Kdo je bil nesrečni zapeljani fant in kdo ga je k temu navedel, polihistor »iz določenih dobrih razlogov« ni želel razkriti.188 Nič bistveno novega ni povedal na drugem mestu, kjer govori o lastnem srečanju z vodno pošastjo, povodnim možem iz Ljubljanice. Do tega naj bi prišlo »pred približno štiriintridesetimi leti«, torej nekako leta 1655 ali 1654, »ko sem v Ljubljani še študiral«.189 Zal Valvasorjevih navedb ni mogoče uskladiti do te mere, da bi dognali, kdaj je obiskoval kateri razred. Odgovor bi dobili, ko ne bi zamolčal imena svojega profesorja in nemara tudi, če bi imenoval vsaj zapeljanega sošolca iz petega razreda. Za ta čas poznamo namreč vsa imena učiteljev in profesorjev posameznih razredov,190 sošolec pa je morda naveden med gojenci jezuitskega seminarja.191
Preden se posvetimo vprašanju, od kdaj do kdaj je Valvasor obiskoval gimnazijo, si poglejmo, kaj je o njej zapisal sam, kakšen je bil njen takratni ustroj in kako so v tem času sicer živeli ljubljanski gimnazijci. Valvasor se
183	Radics, Johann Weikhard, str. 61.
184	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 229.
185	Reisp, Kranjski polihistor, str. 75. — Reisp tedaj še ni poznal datuma smrti Jerneja Valvasorja (prav tam, str. 59).
186	Reisp, Rodbina Valvasor, str. 241.
187	Prim. Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 72—84.
188	Valvasor, Die Ehre XI, str. 86—87, prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 77. — Ni gotovo, ali je bil fant Valvasorjev sošolec tudi v četrtem razredu, sintaksi. Glede na prakticiranje zabadanja »dve ali tri leta« kaže, da je vsaj en razred ponavljal.
189	Valvasor, Die Ehre XI, str. 685.
190	Za leta 1653—1657: Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 177, 182, 189, 192, 197; Historia annua, str. str. 177, 182, 189, 192, 197.
191	Prim. Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 72—84.
je o jezuitih in zlasti o njihovih šolah izrazil zelo pohvalno, vendar o zadnjih precej na splošno. Najbolj na široko se je o ljubljanskem jezuitskem kolegiju razpisal v VIII. knjigi Slave, kjer govori o njegovi ustanovitvi konec 16. stoletja in navaja imena vseh rektorjev.192 Napovedal je tudi nadaljevanje pri opisu Ljubljane, ki ga ima na koncu XI. knjige. Tu se je pri obravnavi jezuitskega kompleksa najdlje zadržal ob Marijinem kipu, kar je po svoje tudi razumljivo, saj so tega skupaj z marmornim podstavkom postavili leta 1682 prav po Valvasorjevih načrtih. Zelo podrobno je nato opisal še slovesnost ob kanoni-zaciji Frančiška Borgie leta 1671, na kateri je bil precej verjetno navzoč sam,193 le malo zatem, ko se je vrnil z zadnjega velikega potovanja.194 O kolegiju, gimnaziji in seminarju beremo: »Takoj nasproti [jezuitske] cerkve je lep in čudovito velik kolegij ali nova šola z velikim avditorijem, na katerem lahko vidimo umetelen in pogosto spremenljiv teater ali gledališki oder; vse to so pred nekaj leti dali postaviti častiti kranjski deželni stanovi. Študij sega tukaj do šeste šole ali retorike, tu pa je tudi študij kazuistike [moralne teologije]. Poleg te nove šole stoji stara, na splošno imenovana seminar, kjer imajo gospodje patri jezuitskega reda na hrani učence ali študente, ki se tam poleg študija učijo še vsakovrstne instrumentalne in vokalne glasbe, in jih kar najbolje vzgajajo.«195
Omembe vredne so se mu torej zdele druge stvari, medtem ko se je samega šolskega ustroja le dotaknil, ne da bi pri tem povedal kar koli o vsebini študija. O tej najdemo nekaj zelo splošnih podatkov v VI. knjigi, v poglavju o načinu življenja plemičev in meščanov na Kranjskem: »Tako so v deželi v ta namen ustanovljeni prav dobri seminarji in šole. Zlasti gospodje očetje jezuiti si v svojih kolegijih pohvalno prizadevajo mojstrsko izpopolniti študirajočo mladino v humanističnih študijah, predvsem v latinščini, elokventnosti in veščini sklepanja (ali logiki), ter uporabljajo pri poučevanju posebne metode in spretnost.« Mladina si tu pridobi »trdno osnovo«, nato pa se odpravi na visoke šole ali na »akademijo« v obliki potovanja v tuje omikane dežele.196 Kljub kratkim, strnjenim opisom lahko povzamemo, da je bil kranjski polihistor s samo šolo in na njej pridobljeno izobrazbo na splošno zelo zadovoljen.
192	Valvasor, Die Etre VIII, str. 703—713.
193	Valvasor, Die Ehre XI, str. 689—690. — Slovesnosti s procesijo so se začele 22. novembra 1671 (Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 260 (pag. 392); Historia annua, str. 260).
194	Na Kranjskem ga srečamo zgodaj jeseni 1671, in sicer 9. oktobra med prosilci za podelitev čakarine za dva oklepna konja; dekret o sprejemu v deželno konjenico je bil izdan istega dne ali mali zatem (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk 895, sejni zapisniki 21, 1654—1673, fol. 279v; šk 900, sejni zapisniki 26, 1671—1677, fol. 25). B. Reisp zmotno datira dekret z 19. decembrom (Prim. Reisp, Nekaj dopolnil, str. 575; isti, Novejša spoznanja, str. 12).
195	Valvasor, Die Ehre XI, str. 690.
196	Valvasor, Die Ehre VI, str. 342. — O jezuitskih kolegijih govori Valvasor v množini, kar je le deloma upravičeno. Imeli sta ju tudi mesti Trst in Reka, katerih opisa prav tako najdemo v Slavi, a s pojasnilom, da ne spadata več h Kranjski (Trst: Valvasor, Die Ehre XI, str. 588—599; Reka: prav tam, str. 609; XII, str. 97—104). Jezuiti in njihov kolegij s študenti so omenjeni samo pri Reki (XII, str. 100, 104), pri Trstu pa le posredno: na veduti je upodobljena in označena njihova cerkev (XI, med str. 598 in 599). O jezuitskih kolegijih v Trstu in na Reki prim. Dolinar, Die Rolle, str. 216.
32
I KRONIKA	62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
Ljubljanski jezuitski kolegij, v ospredju Marijin steber, ulit po Valvasorjevem postopku leta 1682 (Valvasor, Die Ehre XI, med str. 688 in 689).
Ljubljanski kolegij in gimnazijski študij v njem sta bila organizirana po strogih enotnih pravilih jezuitskega reda. Oznaka kolegij se je nanašala na samo redovno skupnost, vendar kaže tudi na tesno navezanost na študije, saj se je predstojnik kolegija imenoval rektor. Gimnazijo je vodil prefekt, ki je vzdrževal tesne stike z vodstvom kolegija. Glavni cilj vsega jezuitskega nižjega študija ali gimnazije je bil pouk latinščine in v manjši meri tudi grščine, trajal je pet do šest let in potekal po razrednih skupnostih. Jezuitski študijski program je poznal sistem letnih razredov in razrednih učiteljev, ki so vsi obvladali celotno učno snov, vse pa je bilo naravnano na enakomerno napredovanje dijakov v razredu.197 Zahtevana starost za vpis na nižje študije je znašala deset do dvanajst let, prestop v naslednji razred je bil praviloma mogoč samo po opravljenem izpitu ob koncu počitnic, tj. jeseni. Gimnazijski ali nižji študiji (studia inferiora) so obsegali pet stopenj (gradus), ki naj bi jih dijaki obvladali v petih letih, a se je prva stopnja pra-
viloma delila v dva oddelka ali razreda. Tako so tudi v Ljubljani poznali šest razredov. V prvih štirih razredih oziroma treh stopnjah so posredovali osnovna, predvsem gramatikalna znanja latinskega jezika in njihovo pravilno rabo. Na naslednji stopnji, v humanitetnem ali poetikalnem razredu, so skušali zbuditi zanimanje za lepoto klasičnih jezikov, v najvišjem razredu, retoriki, pa so se dijaki učili utemeljevanja (argumentiranja) in govorniških spretnosti. Temeljna značilnost jezuitskega srednjega šolstva je bila uniformirana realnost, pri kateri je enotni šolski sistem v vsakem trenutku omogočal izmenjavo učiteljev, učencev in učbenikov.198
V učnem načrtu je kot prevladujoče vseskozi ostalo
197
Ciperle, Jezuitski učni program, str. 160—161.
198 Prav tam, str. 161, 164-166, 172-173. - O delitvi razredov na
ljubljanski gimnaziji govori letopis ljubljanskega kolegija. V
50-ih letih 17. stoletja srečamo naslednja poimenovanja razredov: najnižji razred ali mala šola, osnove, gramatika, sintaksa, poetika in retorika. O tem: Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 171 (pag. 264), 173 (pag. 269), 177 (pag. 279), 182 (pag.
288-289), 189 (pag. 298), 192 (pag. 303), 197 (pag. 310), 202 (pag. 314).
33
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
pridobivanje formalne jezikovne izobrazbe. Realije so se pojavljale v omejenem obsegu le kot učna snov v najvišjem razredu retorike, ne da bi se mogle uveljaviti kot samostojni učni predmeti. Vendar pa se posredovanje zgodovinskih znanj v ljubljanskem jezuitskem kolegiju podobno kot v drugih kolegijih avstrijske province ni omejevalo samo na priložnostno branje zgodovinskih besedil klasičnih avtorjev. Učitelji so si kljub časovni omejenosti prizadevali podati kolikor toliko popolno predstavo svetovne in cerkvene zgodovine. Poleg tega so poskušali navdušiti dijake za zgodovinska dogajanja tudi s historičnimi deli, ki so jih delili ob raznih slovesnostih. Osrednja pozornost je seveda veljala latinščini, ki naj bi čimprej postala učni jezik, govoriti latinsko pa je bilo obveznost. V ozadje ni bila potisnjena samo materinščina, temveč tudi verouk, saj so jezuiti večjo pozornost kakor samemu posredovanju verskega znanja namenjali vzgoji h krščanskim vrednotam. Pri tem so imele posebno vlogo t. i. marijanske kongregacije kot eno najbolj učinkovitih vzgojnih sredstev Jezusove družbe. Poleg monopolnega položaja latinščine, omejene zastopanosti grščine in realij, skoraj popolne izključitve materinščine in usmerjenega sestavljanja učbenikov so imeli pomembno vlogo tudi nekateri jezuitski metodični pristopi, kot so interpretiranje in scenske predelave latinskih besedil. Za njihovo pedagoško-vzgojno dejavnost je bilo nadalje značilno spodbujanje tekmovalnega duha s podeljevanjem častnih nazivov in nagrad. Tem so dajali kot vzgojnemu ukrepu tudi prednost pred kaznimi, pri čemer so posebej odločno odklanjali šolski zapor. Pred dolgočasjem in nenadzorovanimi zunanjimi vplivi so jezuiti skušali zavarovati dijake s čimbolj smiselno izrabo prostega časa in pri tem nasprotovali daljšim odmorom, predvsem pa daljšim počitnicam, čeprav so na drugi strani priznavali nujnost oddiha za ohranjanje zdravja in kot predpogoj za uspešen študij. Načrtni in urejeni program oddiha je bistveno pripomogel k temu, da so se učenci v jezuitskih kolegijih počutili dobro. Brez dvoma so jih spravljale v veselje številne možnosti za javno nastopanje in predvsem gledališke predstave.199 Ljubljanska jezuitska gimnazija je bila v času Valvasorjevega šolanja po številu dijakov velika tudi za današnje predstave. Skupno število šolajočih je leta 1655 znašalo 569, od tega slabo petino plemiškega rodu — 8 grofov, 5 baronov, 39 deželanov in 52 drugih plemi-čev.200 Le manjši del je prebival v internatski ustanovi, t. i. seminarju ali konviktu; ta je sprejemal revne dijake ali gojence s podporno ustanovo (alumne) in druge, ki so domsko bivanje plačevali (konviktorje). Sicer pa so gimnazijo obiskovali predvsem zunanji dijaki (eksterni), za katere je mogoče izračunati, da so predstavljali kar okoli 90 % vseh.201 Ljubljana v tem času še ni poznala višjih študijev (studia superiora), ki so jih tu postopoma
199	Ciperle, Jezuitski učni program, str. 166—170, 173.
200	Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 191, pag. 300.
201	O tem na splošno: Ciperle, Jezuitski učni program, str. 171. — Po katalogu ljubljanskega jezuitskega seminarja je leta 1655 znašalo število alumnov 24, konviktorjev pa 50; poimensko je prvih navedenih 21 in drugih 32. Med alumni je naveden baron, ki ga isto leto najdemo tudi pri konviktorjih, sicer pa je bilo med zadnjimi kar 13 plemiških fantov, od tega dva barona, devet plemičev (Nobilis) in dva kranjska deželana. Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 77—78.
ustanavljali od začetka 18. stoletja. Nad ravnjo nižjih študijev so od prve polovice 17. stoletja dalje obstajala le predavanja kazuistike (moralne teologije).202
Dogajanje v kolegiju in gimnaziji oziroma šoli, kot jo praviloma imenuje letopis kolegija,203 je v omenjenem viru dobro dokumentirano za skoraj celotno 17. stoletje. Od srede stoletja obstajata tudi dva dnevnika — prefekta šole in patra ministra.204 Petdeseta leta, ko je gimnazijo obiskoval Janez Vajkard Valvasor, je navzven najbolj zaznamovala intenzivna gradnja nove šolske stavbe. Že veliko prej začeto delo je napredovalo leta 1654, ko so jezuiti dosegli ponovno oprostitev plačila davka in so zgradbo prekrili s streho.205 Odprtje novega gimnazijskega poslopja in preselitev oddelkov iz stare v novo šolo pa sta z velikimi slovesnostmi sledila šele na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja 1658.206 V letopisu beremo o živahnem utripu v kolegiju, tako skoraj vsako leto o gledaliških predstavah in tudi o uprizoritvah krajših prizorov, ki so jih pripravili dijaki nižjih razredov.207 Ko je bil Valvasor še nižješolec ali se bolj verjetno niti še ni vpisal na gimnazijo, so jezuiti leta 1653 dosegli mir med meščani in dijaki,208 naslednje leto pa odpravili nočno pohajkovanje, ki je navadno upravičeno netilo sovražnosti, ter razne že sicer nedovoljene igre.209 Pri dijakih so na razne načine spodbujali pobožnost in dobre navade, kar jim je med drugim uspevalo prek Marijinih kongregacij.210 V jezuitskih kongregacijah je bil poudarek na skupnosti, odnosih in medsebojni povezanosti in kot zelo pomembna značilnost tudi vloga laikov.211 V Valvasorjevih študijskih letih so v ljubljanskem kolegiju delovale tri kongrega-cije, med njimi dve dijaški: Kraljice angelov varuhov za dijake nižjih razredov ter vplivnejša in pomembnejša kongregacija Marije Vnebovzete, namenjena dijakom višjih razredov.212 Ta je bila najstarejša, prvotno odprta za širše članstvo,213 njeni člani pa so bili že mnogi Valvasorji, med drugim polihistorjev stric Adam in oče
202	Ciperle, Jezuitski učni program, str. 174; prim. Valvasor, Die Ehre XI, str. 690.
203	Objavi: Letopis Ljubljanskega kolegija; Historia annua. - Izraz gimnazija (gymnasium) je v petdesetih letih uporabljen leta 1653 (Letopis ljubljanskega kolegija, str. 179 (pag. 283), Historia annua, str. 179) in pa na kronogramu ob odprtju nove gimnazijske stavbe leta 1658: »AeDes noVae gyMnaslI La-bacensis« (Letopis ljubljanskega kolegija, str. 205 (pag. 318), Historia annua, str. 205).
204	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/31r in I/32r. - O začetku vodenja dnevnika prefekta šole pod J. L. Schonlebnom prim. Radics, Der krainische Historiograph, str. 13-20.
205	Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 188 (pag. 296).
206	Prav tam, str. 204-205 (pag. 317-318). - Ko so leta 1660 končno dogradili oziroma razširili še zgradbo kolegija (prav tam, str. 212, pag. 328), je bil polihistor najverjetneje že na svojem prvem mladostnem potovanju.
207	O delovanju kongregacij v 50-ih letih 17. stoletja gl. prav tam, str. 171 (pag. 265), 179 (pag. 283), 185 (pag. 292-293), 191 (pag. 301), 195 (pag. 308), 196 (pag. 309), 204 (pag. 317), 210 (pag. 323) in drugje.
208	Prav tam, str. 179 (pag. 283).
209	Prav tam, str. 184-185 (pag. 292).
210	Prav tam, str. 180 (pag. 284), 185-186 (pag. 293), 195 (pag. 308) in drugje.
211	Bizant, Marijine kongregacije, str. 139.
212	Prav tam, str. 142-148.
213	Prav tam, str. 142-144.
34
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
Jernej.214 Kot bomo videli, je vpisna knjiga kongregaci-je Marije Vnebovzete sploh edini sodobni vir o polihi-storjevi povezanosti z jezuitskim kolegijem.
Popolnih evidenc dijakov gimnazije iz tega časa namreč ni. Znana so le imena članov omenjene kon-gregacije215 in tistega majhnega dela gimnazijcev, ki je stanoval v seminarju ali konviktu, pogosto brez navedbe, kateri razred so obiskovali.216 Nekaj dijakov je poimensko omenjenih še v dnevniku šolskega prefekta.217 Valvasor ni nobeno leto izpričan kot gojenec seminarja, ne med revnimi dijaki — alumni ne med t. i. konvik-torji, ki so bivanje v seminarju plačevali in med katerimi ni bilo malo plemiških sinov. Čeprav se v katalogu seminarja sumarne številke po posameznih letih včasih razhajajo s številom poimensko navedenih alumnov in konviktorjev — kar pomeni, da seznami niso popolni —,218 ni nobene osnove za Radiscsevo trditev, da je bil Janez Vajkard konviktor (Konviktist).219 Tako kot velika večina gimnazijcev je v resnici spadal med zunanje dijake.220 O njegovem bivanju zunaj seminarja priča tudi že omenjena pripoved o povodnem možu, ki naj bi ga videl na lastne oči, kako je neke jasne in svetle noči pri mestni kruharni napadel nekoliko opitega meščana, ta pa se je rešil tako, da se je oprijel potapljalke (kaznovalne naprave za goljufive peke) in priklical na pomoč stražo.221 Le kaj bi sicer tam ponoči (sam) počel mladenič, star 13 ali 14 let, če bi živel v seminarju? Kot bomo videli v nadaljevanju, obstaja za to prepričljiva razlaga: stanoval je v neposredni bližini.
Kot že rečeno, Valvasor v Slavi ni ponudil dovolj podatkov, da bi lahko z gotovostjo vedeli, katerega leta je šolanje začel in kdaj končal. Če sodimo po njegovi poznejši prizadevnosti in sistematičnosti, je seveda pričakovati, da je vse razrede opravil v šestih letih. A pot bi mu utegnilo prekrižati kaj nepričakovanega, kar bi šolanje podaljšalo za leto ali celo dve, denimo bolezen. Glede na to, da so na jezuitske gimnazije sprejemali dečke od desetega do dvanajstega leta starosti,222 je mogoče začetek njegovega šolanja postaviti v čas med letoma 1651 in 1653. kot bomo videli, pa bi se vpisal tudi šele leta 1654. Če ni bilo posebnih ovir, je gimnazijo končal med letoma 1657 in 1660. Čas, ki ga je zanesljivo preživel na njej, predstavljajo torej tri leta, od 1654 do 1657. Solsko leto se je v tem času začenjalo konec oktobra oziroma v začetku novembra.223
214	Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 44, 45, 55, 57; (2. del), str. 219, 220, 229.
215	ARS, AS1073, Zbirka rokopisov, II/51r.
216	Objava: Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 72—84.
217	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/31r.
218	Gl. op. 201.
219	Radics, Johann Weikhard, str. 62.
220	O zunanjih in notranjih učencih gl. Ciperle, Jezuitski učni program, str. 171.
221	Valvasor, Die Ehre XI, str. 685—686. — Valvasor je zgodbo pospremil s komentarjem, ki jasno priča, da v obstoj ljubljanskega povodnega moža ni verjel. Zlahka bi bila za tem potegavščina, kakršno si je privoščil neki kmet iz okolice Brezovice pri Ljubljani; enega od igralcev v dijaški igri Paradiž je nagovoril, naj v hudičevi preobleki prestraši njegovo zapito ženo (Die Ehre XI, str. 351-352).
222	Ciperle, Jezuitski učni program, str. 172.
223	Po enotnem jezuitskem študijskem programu Ratio studio-
rum so glavne šolske počitnice v jezuitskih kolegijih trajale od
Starosti v Ljubljani umrlih dijakov v poldrugem desetletju 1650—1665 pričajo, da so bili v istem razredu dijaki različnih let, kar je seveda povezano z več dejavniki, med drugim z njihovim socialnim ozadjem. Med tre-tješolci (gramatika) najdemo tako 12-letnika (v začetku šolskega leta) kakor 16-letnika iz Celja (proti koncu leta),224 v prvem razredu 12-letnike in 13-letnike,225 v šestem (retorika) pa sedemnajstletnika, dva dvajsetle-tnika in celo 23-letnega dijaka.226 Tudi v petem razredu (poetika) je izpričan starejši dijak, 21-letnik z Vipavskega, sicer gojenec seminarja.227 Čeravno so podatki o umrlih maloštevilni in glede starosti ne nujno povsem zanesljivi, dajejo vendarle vtis, da so se na gimnazijo vpisovali večinoma šele 12-letniki in nekateri še starejši.
Da tudi Valvasor najbrž ni prestopil njenih vrat pred dvanajstim letom, torej pred jesenjo 1653, kaže edini jezuitski vir, ki govori o njegovi mladostni povezanosti z jezuiti — vpisna knjiga članov kongregacije Marije Vnebovzete. Ime Janeza Vajkarda Valvasorja se je v njej znašlo 15. avgusta 1659, in sicer med 47 novosprejeti-mi mladeniči, dotlej člani kongregacije Kraljice angelov varuhov.228 Upoštevaje, da je bila prva kongregacija namenjena dijakom višjih razredov (petega, šestega in ka-zuistike), druga kongregacija pa mlajšim (tretji in četrti razred),229 je bil tedaj osemnajstletni Valvasor leta 1659 v petem ali šestem razredu, tj. na poetiki ali retoriki. Vpis v kongregacijsko knjigo je zelo zanesljiv dokaz, da je avgusta 1659 resnično še obiskoval gimnazijo. Nič namreč ne kaže, da bi v tem času v kongregacijo sprejemali tudi starejše, že nekdanje dijake, izjema je morda samo kateri od študentov kazuistike (moralne teologije). Za leto 1661, ko knjiga ne navaja novosprejetih članov, ampak prikazuje zgolj članstvo kot takšno, je to — poleg izvoljenega vodstva — razdeljeno na moralne teologe ter na zadnja dva razreda gimnazije, tj. dijake retoričnega in poetičnega razreda.230 Iz prejšnjega leta 1660 ni podatkov ne o članih ne o novih sprejemih, prej pa so vsako leto 15. avgusta sprejemali nove člane iz kongregacije Kraljice angelov varuhov, namenjene dijakom nižjih razredov. Trdna referenca, da so bili ob sprejemu v kongregacijo Marije Vnebovzete še gimnazijci, je za nekatere katalog gojencev jezuitskega seminarja. Od skupaj 153 članov kongregacije, sprejetih v treh letih 1657—1659, jih v katalogu najdemo 24, med njimi 15 s podatkom, kateri razred so obiskovali. Od zadnjih bi pred sprejemom v kongregacijo lahko končal gimnazijo le eden, in sicer Janez Hočevar, sprejet sočasno z Janezom Vajkardom 15. avgusta 1659. Stiri leta prej, leta 1655, je namreč
21. septembra do 3. novembra (Ciperle, Jezuitski učni program, str. 170). V dnevniku ljubljanskega šolskega prefekta najdemo od leta 1650 do 1659 datume med 30. oktobrom in 4. novembrom (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/31r, pag. 1, 15, 17, 19, 21A, 22A, 22B, 25).
224	NSAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, matične knjige, M 1635— 1657, pag. 140 (17. 12. 1653); M 1658—1735, pag. 33 (16. 8. 1665).
225	Prav tam, M 1635—1657, pag. 152 (17. 10. 1654); M 1658— 1735, pag. 3 (21. 7. 1658), 6 (18. 7. 1659), 19 (28. 3. 1662).
226	Prav tam, M 1635—1657, pag. 120 (3. 4. 1650), 122 (4. 7. 1650); M 1658—1735, pag. 2 (6. 3. 1658), 4 (26. 12. 1658).
227	Prav tam, M 1635—1657, pag. 124 (31. 8. 1650).
228	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 232—233.
229	Bizant, Marijine kongregacije, str. 147.
230	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 234—239.
35
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
izpričan v četrtem razredu - če ne gre za soimenjaka —, ne vemo pa, ali je tudi odtlej študiral tako uspešno kot prejšnja leta in ali je torej gimnazijo res zaključil že leta 1657.231 V tem letu bi šolanje zlahka sklenil tudi Janez Vajkard Valvasor, če bi se vpisal pri desetih letih (1651) in bi vseh šest razredov končal v rednem roku.
Pri ugotavljanju letnic začetka in konca njegovega šolanja si skoraj ne moremo pomagati z že znano pripovedjo o njegovem sošolcu iz petega razreda, ki si je v telo zabadal igle.232 O pojavu govori sicer tudi letopis jezuitskega kolegija, vendar že pri letu 1653, ko je bil polihistor kvečjemu drugošolec ali pa ga ni bilo niti še v prvem razredu. Poleg tega naj bi se početje tedaj razširilo na več dijakov.233 Kolikor je tudi (poznejši) Valvasorjev sošolec leta 1653 s tem šele začel, po navedbi v Slavi pa je »veščino« prakticiral dve ali tri leta, bi torej peti, predzadnji razred obiskoval skupaj s polihistorjem najprej v šolskem letu 1655/56, če bi prišel Valvasor na gimnazijo že z desetimi leti, jeseni 1651. Vendar nikakor ni rečeno, da je bil polihistorjev sošolec eden tistih, ki so se z zabadanjem zabavali že leta 1653, ko je bil ta pojav toliko razširjen, da si je prislužil omembo v letopisu.
Okvirno nam je v večjo pomoč podatek, da je njegov mlajši brat Janez Herbard Valvasor naveden med člani
231	Leta 1657 so iz nižje kongregacije sprejeli v Marijino 59 članov, naslednji dve leti pa vsakič po 47 (prav tam, pag. 222— 233). Od novosprejetih članov leta 1659 jih je med gojenci seminarja izpričanih sedem: Andrej _ Raznožnik, Jurij Hohenbrunner, Janez Krstnik Skerpin (Škerpin), Janez Krstnik Faustinger, Janez Hočevar, Janez Fider in Martin Zlebnik (Zlibnik) (Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 74—83). Za Zlebnika vemo zgolj, da je bil gojenec leta 1655. Štiri — Ra-znožnika, Hohenbrunnerja, Skerpina in Fiderja — navaja kot gojence še skupni seznam za leti 1659 in 1660. Tudi Faustinger pred sprejemom v Marijino kongregacijo avgusta 1659 ne bi mogel končati gimnazije, saj je po seznamu gojencev za leti 1657 in 1658 obiskoval tedaj šele četrti, sintaktični razred. Drugačna slika se pokaže pri Novomeščanu Janezu Hočevarju. Med gojenci seminarja je naveden pet let od 1652 do 1656, in sicer leta 1654 v tretjem razredu (gramatika) ter naslednje leto v četrtem (sintaksa). Če je tudi odtlej študiral tako redno kot dotlej, je končal gimnazijo že leta 1657. Lahko pa bi šlo tudi za dva Janeza Hočevarja, saj je kraj izvora, Novo mesto, naveden le prvič (1655). Leta 1658 najdemo med novospre-jetimi člani kongregacije osem takratnih ali nekdanjih gojencev seminarja: Andreja Lukančiča, Franca Gregoriča, Jurija Šifrerja, Janeza Kralja, Jakoba Stegmana, Luko Guetsolta, Pavla barona Moscona in Vida Šego (prav tam, str. 75—89). Trije — Lukančič, Kralj in Stegman — so bili ob sprejemu še gojenci seminarja, zadnja dva leta 1657 ali 1658 v razredu poetika, medtem ko se drugih pet pojavlja v seminarju med letoma 1653 in 1656, le za Šifrerja pa je znano tudi, da je leta 1655 obiskoval drugi razred in torej leta 1658 še ne bi mogel končati šolanja. Od novosprejetih članov kongregacije v letu 1657 je bilo takratnih ali nekdanjih gojencev seminarja devet: Andrej Boštjančič, Andrej Pene, Blaž Samec, Feliks Tropper, Janez Killer, Janez Jugovic, Lovrenc Boštjančič, Mihael Fru-perger in Sigmund Wagen (prav tam, str. 73—81). Štirje so ob vpisu v kongregacijo izpričani še v seminarju — Pene, Tropper, Killer in Jugovic —, tisto oziroma naslednje leto vsi v zadnjem razredu, retoriki. Gimnazije dotlej prav tako še nista mogla končati Boštjančič, leta 1653 v drugem razredu, in Samec, leta 1656 v četrtem, medtem ko najdemo ostale tri v katalogu v letih od 1651 do 1656, vse brez navedbe razreda.
232	Gl. op. 188.
233	Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 180 (pag. 285).
kongregacije v šestem razredu (Rhetores), 8. septembra 1662.234 V primeru, da so ga v šestem razredu vanjo tudi sprejeli, bi Janez Vajkard, sprejet 15. avgusta 1659, po tej analogiji končal šesti razred jeseni istega leta 1659. Takšna razlaga je ob vsem, kar vemo, najverjetnejša. Če polihistor ni nobenega razreda ponavljal, se je torej na gimnazijo vpisal jeseni 1653, star 12 let, in jo zapustil pri osemnajstih jeseni 1659.
Ni dvoma, da je Janez Vajkard Valvasor vseh šest razredov gimnazije končal v Ljubljani. V Gradcu, kjer bi ga sicer najprej iskali, njegovega imena ne zasledimo.235 Kot je mogoče izračunati iz podatkov v zgodbi o srečanju s povodnim možem, je »še študiral« v Ljubljani leta 1654 ali 1655 (»pred približno štiriintridesetimi leti«), ko je bil lahko kvečjemu v tretjem oziroma četrtem razredu. Nadalje je na istem mestu pustil pričevanje o sošolcu iz petega razreda236 in končno je izpričano, da je bil tako član Marijine kongregacije za mlajše dijake kakor kongregacije za dijake višjih razredov.237
Polihistorjeve sošolce gre iskati med poimensko znanimi gojenci seminarja in člani kongregacije Marije Vnebovzete, vendar za prav nobenega od tam izpričanih ni mogoče ugotoviti, ali je res drgnil šolske klopi skupaj z Valvasorjem. Ker ni dovolj oprijemljivih virov niti o tem, ali se je Janez Vajkard podal na gimnazijo že jeseni 1651 in se je torej šolal dlje kot običajnih šest let, ali pa je šolska vrata prvič prestopil šele v naslednjih treh letih, smo v podobni zadregi pri imenih njegovih učiteljev in profesorjev. Letopis ljubljanskega kolegija vsebuje natačne podatke, kdo je v posameznem letu poučeval kateri razred,238 ne vemo pa, kdaj je bil v katerem razredu Valvasor. V razpredelnici so učitelji in profesorji razvrščeni po razredih in letih znotraj štirih šestletnih obdobij, ki pridejo v poštev kot obdobja polihistorjeve-ga šolanja.239 Glede na prej povedano je najverjetnejše
234	ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 244.
235	Prim. Andritsch, Die Matrikeln. Band2; Band 3.
236	Gl. op. 188.
237	Gl. op. 228 in 229.
238	V letopisu kolegija (Letopis Ljubljanskega kolegija) so učne moči navedene po koledarskih letih, ne po šolskih (od novembra do septembra). Da je treba pri posameznem koledarskem letu računati šolsko leto od jeseni prejšnjega leta (npr. pri letu 1652 šolsko leto 1651/52), je potrdila primerjava z dnevnikom šolskega prefekta (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/31r), ki sicer le redko navaja celoten profesorsko-uči-teljski zbor. Nekaj primerov: v letopisu je kot šolski prefekt za leto 1652 naveden p. Bernard Reffinger in za leto 1653 Gašper Filtz (str. 173 (pag. 269), 177 (pag. 279)), prefektov dnevnik pa pove, da je Filtz postal prefekt novembra 1652 (fol. 9). Mag. Gotthard Wolf, ki je po letopisu poučeval gramatiko leta 1653 (str. 177 (pag. 280)) in naslednje leto ne več (str. 182 (pag. 288)), je v prefektovem dnevniku omenjen kot učitelj gramatike marca 1653, torej v šolskem letu 1652/53 (fol. 12). Prefekt šole p. Janez Krstnik Dolar, kot tak naveden v letopisu pri letu 1657 (str. 197 (pag. 310), je bil po dnevniku v tej funkciji od novembra 1656 (fol. 21v) do januarja 1658, ko je odšel v Passau (fol. 22A). Letopis za leto 1658 navaja, da je opravljal funkcijo šolskega prefekta na začetku, »malo pozneje« pa je bil poslan v Passau (str. 202 (pag. 313)). In končno: celoten učiteljsko-profesorski zbor v šolskem letu 1663/64, kot ga najdemo v prefektovem dnevniku (fol. 28), je identičen sestavi, ki jo pozna letopis pri letu 1664 (str. 230 (pag. 350)).
239	Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 173 (pag. 269), 177 (pag.
279), 182 (pag. 288-289), 189 (pag. 298), 192 (pag. 303), 197
36
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
Tabela 3 — Valvasorjevi učitelji in profesorji na jezuitski gimnaziji v Ljubljani, ce je končal šolanje v rednem roku šestih let
Razred/vstop	Če je vstopil jeseni 1651	Če je vstopil jeseni 1652	Če je vstopil jeseni 1653	Če je vstopil jeseni 1654
najnižji razred, mala šola (ínfima, parva schola)	mag. Matija Modrijan (1651/52)	mag. Andrej Olipec (1652/53)	mag. Jakob Kranich (1653/54)	mag. Klemen Podl (1654/55)
osnove (principia)	p. Andrej Tomšič (1652/53)	mag. Jakob Faber (1653/54)	mag. Janez Wolff (1654/55)	mag. Matija Modrijan (1655/56)
gramatika (grammatica)	p. Andrej Tomšič (1653/54)	mag. Friderik Ciriani (1654/55)	mag. Jurij Langenegger (1655/56)	mag. Erazem Spizig (1656/57)
sintaksa (syntaxís)	mag. Joahim Haring (1654/55)	mag. Friderik Ciriani (1655/56)	mag. Janez Schurian (1656/57)	mag. Erazem Spizig (1657/58)
poetika (poética, poesis)	mag. Peter Hockh (1655/56)	mag. Feliks Coronino (1656/57)	mag. Karel Zennegg (1657/58)	mag. Alojzij Braun (1658/59)
retorika (rhetorica)	mag. Adam Dillher (1656/57)	p. Janez Lindelauff (1657/58)	p. Krištof Warmuet (1658/59)	p. Matija Soutermans (1659/60)
tretje obdobje (1653-1659), ob pogoju, da ni mladenič nobenega razreda ponavljal.
Kot je bilo v navadi na jezuitskih gimnazijah nasploh, so se učne moči tudi v Ljubljani menjavale zelo hitro. Jezuiti so namreč pogosto prehajali iz enega kolegija v drugega, še posebej magistri, ki so se zamenjali skoraj vsako leto. Tako je lahko posameznik vtisnil kolegiju svoj pečat le v izjemnih primerih, sicer pa je ostajal v ozadju, kajti prednost so dajali skupnosti jezuitskega kolegija.240 V devetletnem obdobju od 1651/52 do 1659/60 je od šestih ljubljanskih gimnazijskih učiteljev izpričan v naslednjem šolskem letu praviloma en sam in samo trikrat po dva. So pa v potencialnih Valvasorjevih študijskih letih trije po enkrat napredovali skupaj s svojim razredom: pater Andrej Tomšič ter magistra Friderik Ciriani in Erazem Spizig.
Tako Radics kot Reisp sta spomnila na Janeza Ludvika Schönlebna (1618-1681), ki je pozneje močno vplival na Valvasorjevo delo in bil v letu 1650/51 pre-fekt ljubljanske gimnazije.241 Reispovim pomislekom, koliko in kako bi lahko kot profesor že tedaj vplival na mladega dijaka, je treba dodati, da se Schönleben in Valvasor na gimnaziji sploh nista mogla srečati. Patra Schönlebna so namreč že julija 1651 poklicali na Dunaj,242 šolsko leto 1651/52, v katerem bi desetletni Valvasor lahko najprej začel obiskovati prvi gimnazijski razred, pa se je začelo novembra. Med profesorji, ki so v petdesetih letih poučevali na ljubljanski gimnaziji, najdemo - kot je opozoril Reisp - znanega jezuitskega dramatika Dunajčana Henrika Söldnerja,243 a Janez Vajkard tudi tega ni mogel spoznati kot svojega učitelja.244 Reisp je spomnil še na tretjega, Franca Harrerja iz
(pag. 310), 202 (pag. 314), 202 (pag. 314), 208 (pag. 321), 211 (pag. 324-325).
240	Ciperle, Jezuitski učni program, str. 160.
241	Radics, Johann Weikhard, str. 61; Reisp, Kranjskipolihistor, str. 77.
242	Miklavčič, Schönleben Janez Ludvik, str. 237. - Prim. Radics, Der krainische Historiograph, str. 19. - Schönleben je bil zelo verjetno sošolec polihistorjevega polbrata Karla Valvasorja ali na gimnaziji kakšno leto pred njim. Oba so namreč sprejeli v jezuitsko kongregacijo Marije Vnebovzete istega leta 1632, Schönlebna tri mesece pred Karlom (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov II/51r, pag. 122, 123).
243	Reisp, Kranjski polihistor, str. 77.
244	Söldner je jeseni 1651 začel poučevati sintakso (četrti razred), 1652 pa poetiko (peti razred). Letopis Ljubljanskega kolegija,
Preddvora, ki je v Ljubljani deloval več kot eno desetle-tje.245 Harrer sicer ni poučeval na gimnaziji, temveč moralno teologijo (kazuistiko), a je bil hkrati slabo leto tudi prefekt gimnazije, in sicer v šolskem letu 1657/58.246
Precej oprijemljivejše je Valvasorjevo znanstvo s patrom Janezom Krstnikom Dolarjem, znanim skladateljem (ok. 1620, Kamnik - 1673, Dunaj),247 katerega identiteta je bila dolgo nejasna.248 Če bi Janez Vajkard prišel na gimnazijo z desetimi leti in bi v šolskem letu 1655/56 obiskoval peti razred, bi bil Dolar tedaj profesor razreda pred njim, retorike. A četudi se nikoli nista srečala v neposrednih vlogah profesorja in dijaka, je Valvasor zelo dobro vedel za Dolarja, ki je ta čas dobro leto, od jeseni 1656 do začetka leta 1658 deloval v kolegiju kot vodja glasbe oziroma zbora ter hkrati kot gimnazijski prefekt v šolskem letu 1656/57 in del leta 1657/58. V zadnjem šolskem letu, v katerem je že po dobrih dveh mesecih odšel v Passau, je bil tudi katehet in spovednik v cerkvi.249 Valvasor ga omenja med kranjskimi pisci v VI.
str. 173 (pag. 269), 177 (pag. 279). Od leta 1653 ga ni bilo več
v Ljubljani.
245	Reisp, Kranjski polihistor, str. 77.
246	Reispovi podatki niso povsem točni. Harrer je prišel v Ljubljano proti koncu leta 1652, ostal prvič neprekinjeno do leta 1662, kot profesor kazuistike od šolskega leta 1652/53, in bil prefekt samo slabo leto (Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 173 (pag. 269), 177 (pag. 279), 182 (pag. 288-289), 189 (pag. 298), 192 (pag. 303), 197 (pag. 310), 202 (pag. 314), 207 (pag. 320), 217 (pag. 335), 219 (pag. 337)). O njem gl. tudi: Glonar, Harrer, str. 292-293.
247	O Dolarju gl. zlasti: Höfler, Janez Krstnik Dolar, str. 82-89; Škulj, Ioannes Baptista Dolar, str. 27-36.
248	Tako Valvasor (1689) kot J. G. Dolničar (1715) nista poznala njegovega osebnega imena (Valvasor, Die Ehre VI, str. 359; Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, pag. 95 (po objavi: Vidmar (ur.), Trubar, Hren, str. 256, 363). Valvasorjevo oznako N. (nomen) so poznejši pisci napačno razumeli kot Nikolaj, zato je prišel Dolar kot Nikolaj še v Slovenski biografski leksikon (1925) (Premrl, Dolar, str. 139) in v zagrebško Muzičko enciklopedijo (1958) (D. Cvetko, Dolar Nikolaj, str. 374). Šele v petdesetih letih 20. stoletja je D. Cvetko dokazal, da gre za Janeza Krstnika Dolarja, ki ga je imelo češko in avstrijsko zgodovinopisje za skladatelja češkega rodu (D. Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti, str. 217-218; D. Cvetko, Skladatelji Gallus, str. XVI-XVII; Höfler, Janez Krstnik Dolar, str. 83). Tudi v integralnem prevodu Slave vojvodine Kranjske (2010) je oznaka N. (nomen) napačno razrešena kot: N[ikolaj] (Valvasor, Čast in slava 2., VI. knjiga, str. 359).
249	Leta 1656 je v letopisu naveden kot profesor retorike in vodja
37
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
knjigi Slave, kjer poleg tega, da je šlo za Kranjca in jezuita, še pove, da je bil pater odličen glasbenik (Musicus) in dober skladatelj, zato je bilo okoli leta 1665 na Dunaju »zelo veliko primerkov njegova skladanja [skladb] počaščenih z natisom«. Ne preseneča, da se Janez Vajkard po tolikih letih ni spomnil njegovega osebnega imena in ga imenuje »P.(ater) N.(omen) Dolar«,250 gotovo tudi zato, ker se jezuitski patri naslavljajo in poznajo po priimkih. Kot bomo videli, sta se Valvasor in pater Dolar v šestdesetih letih skoraj brez dvoma sreč(ev)ala na Dunaju. Kolikor je znano, ni doslej še nihče opozoril na njuno možno znanstvo oziroma osebno povezanost.251 V zvezi s tem kaže spomniti, da je polihistor pri opisu jezuitskega kolegija posebej poudaril, kako se gojenci seminarja »poleg študija učijo še vsakovrstne instrumentalne in vokalne glasbe«.252 Ne vemo natanko, koliko je bil poli-histor glasbeno izobražen, a v popisu njegove zapuščine v Krškem (1694) pritegne pozornost popis kar 17 instrumentov, ki jih je utegnil tudi sam igrati.253 Glasbeno izobrazbo, kakršna koli je že bila, si je gotovo pridobil v gimnazijskih letih, čeprav ni izpričan kot gojenec seminarja, kjer so se z glasbo ukvarjali sistematično. Toda glasbeni pouk se v jezuitskem kolegiju najverjetneje ni strogo omejeval le na seminar, v katerem je glede na celoto vseh gimnazijcev prebivala maloštevilna dijaška populacija.254 Ne gre prezreti naslednjega pomembnega dejstva. Prostora, ki ga Valvasor namenja glasbi in zvoku, je v Slavi nasploh precej več kot v podobnih tovrstnih delih, prav tako pa je večji njun pomen.255
Ni povsem izključeno, da je Valvasor po končani gimnaziji poslušal v jezuitskem kolegiju še moralno teologijo in celo nameraval postati duhovnik ali jezuit, čeprav ne najdemo o tem ne v Slavi ne drugje niti najmanjšega namiga. Če je po končani retoriki vstopil v jezuitski noviciat v Ljubljani, ga je zelo hitro zapustil.256 Glede na to, da po letu 1659 za več let ne vemo, kje se je zadrževal, bi bil lahko v tem času kje zunaj Kranjske tudi kandidat za kateri drug red. Verjetnost je majhna, saj redovno življenje ni bilo združljivo z njegovo naravo. Poleg tega niti kot dijak ni okusil konvikta in njegovega hišnega reda.
V zvezi s polihistorjevimi ljubljanskimi gimnazijskimi leti nam ostaneta še dve vprašanji: kje v Ljubljani je
latinske kongregacije, leta 1657 kot šolski prefekt in vodja glasbe, pri letu 1658 pa kot šolski prefekt in vodja zbora, a z navedbo,da ga je provincial kmalu poslal v Passau. Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 192 (pag. 303), 197 (pag. 310), 202 (pag. 314). Prim. Hofler, Janez Krstnik Dolar, str. 84; Škulj, Ioannes Baptista Dolar, str. 31—32, 35.
250	Valvasor, Die Ehre VI, str. 359.
251	Gl. zlasti prispevke v: Škulj (ur.), Dolarjev zbornik.
252	Valvasor, Die Ehre XI, str. 690.
253	I. Cvetko, Valvasor in njegov zvok, str. 311.
254	V razpoložljivih virih je sicer govor o glasbeni dejavnosti v seminarju (prim. Faganel, Glasbeno delo, str. 229 sl.). Po J. Hoflerju »bi bilo preozko, če bi glasbeno delo v kolegiju omejevali le na to skupino gojencev, zlasti kar zadeva petje, vsekakor pa bo res, da so prav ti bili nosilci zahtevnejše, bolj profesionalne glasbene reprodukcije« (Hofler, Janez Krstnik Dolar, str. 83).
255	I. Cvetko, Valvasor in njegov zvok, str. 311 sl.
256	V letopisu ljubljanskega kolegija so podatki o novicih le za nekatera leta, še pred Valvasorjevim potencialnim vstopom za leti 1656 in 1658 (Letopis jezuitskega kolegija, str. 195 (pag. 308), 207 (pag. 320)).
v tem času stanoval ter kako in kje je preživljal počitniški čas.
Kot rečeno, je tako kot velika večina gimnazijcev spadal med zunanje dijake, ki so prebivali zasebno. Po Reispu se vsiljuje misel, da je bil na stanovanju v bližini kraja, kjer naj bi neke jasne noči sam videl, kako je povodni mož iz Ljubljanice napadel meščana.257 Ta, po imenu Schmaidler, se je sam vračal z ženitovanja mimo t. i. kruharne (die so genanntn Brodkammer vor-bey gegangen),258 torej mimo hiše, v kateri je imel poprej najeto stanovanje polihistorjev oče Jernej in ki neupravičeno velja za rojstno hišo Janeza Vajkarda. Kakor koli, polihistor v hiši kruharne, mestne tehtnice in skladišča ni mogel prebivati niti na začetku gimnazijskega šolanja. Tudi če bi se na gimnazijo res vpisal že kot desetleten jeseni 1651, Valvasorji namreč v tej hiši tedaj niso bili več najemniki stanovanja, saj je za to leto kot najemnik izpričan Hans Stieff.259 Kam v mestu je svoje ljubljansko pohištvo in druge premičnine preselila Valvasorjeva družina, viri ne povedo. V zapuščinskem inventarju matere Ane Marije, sestavljenem 20. avgusta 1657, najdemo stanovanjsko opremo »v Ljubljani«, brez navedbe loka-cije.260 Inventurni komisarji so jo pač popisali v nekem najetem stanovanju, saj zakonca Jernej in Ana Marija v kranjski prestolnici nista premogla lastne hiše.261 Bilo bi več kot logično, da bi Janez Vajkard kot gimnazijec uporabljal prav to stanovanje, prejkone ne sam, temveč še s kom od domačih, denimo z neporočeno polsestro Marijo Klaro.262 Ali pa je, da bi bil pod budnim nadzorom in v dobri oskrbi, živel pri družini veliko starejšega polbrata Karla, ki se je leta 1650 že kot vdovec drugič poročil v Ljubljani,263 kjer so mu je rodila tudi večina otrok.264 Znano je, da Karel tedaj še ni imel lastne hiše in da v Ljubljani v tem času tudi ni izpričana hiša rodbine Barbo, iz katere je prihajala njegova druga soproga.265 Končno obstaja precej verjetna možnost, da je Karlovo stanovanje identično s tistim na neznani lokaciji, kjer so leta 1657 popisali del zapuščine njegove mačehe, polihi-storjeve matere, ki je sicer živela na Mediji.
257	Reisp, Kranjski polihistor, str. 77.
258	Valvasor, Die Ehre XI, str. 685—686.
259	Gl. op. 116.
260	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z—6, 20. 8. 1657, pag. 92—100.
261	V tem času v zapuščinskih inventarjih pogosto niso posebej navedene nepremičnine in tako tudi ne pri Ani Mariji Valvasor. Potrditev, da v Ljubljani ne soprog ne ona nista premogla hiše, je molk davčnih knjig mesta Ljubljana (ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 440—447, Cod. XVII). Prim. Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg; II. del, Novi trg; III. del, Veliki trg; IV del, Šentpetrsko predmestje; V. del, Kapucinsko predmestje.
262	Marija Klara je šla 18. aprila 1649 v Ljubljani za krstno botro otroku bratranca Janeza Krstnika Valvasorja (NŠAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1643—1653, pag. 223).
263	Gl. op. 147.
264	Od osmih Karlovih otrok, ki jih poznamo z rodovnika v Slavi (Valvasor, Die Ehre IX, str. 109), jih je bilo v Ljubljani krščenih pet, trije v petdesetih letih (1653, 1656 in 1658) in dva v šestdesetih (1664 in 1668) (NŠAL, ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1653—1664, pag. 2, 139, 189; R 1653—1664, pag. 336; R 1664—1669, pag. 143).
265	Barbove hiše v petdesetih letih ni v mestnih davčnih knjigah.
Gl. op. 261.
38
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
Ponuja se zanimiva in prepričljiva rešitev vprašanja. Reisp je menil, da je Janez Vajkard kot gimnazijec stanoval blizu kruharne, kjer je neke noči sredi petdesetih let videl povodnega moža.266 V popisu ljubljanskih družinskih poglavarjev ljubljanske stolne župnije iz leta 1660 je nedaleč od tam resnično izpričano bivališče Karla Valvasorja, in sicer blizu Tranče.267 Primerjava z imeni lastnikov in najemnikov v mestnih davčnih knjigah in Fabjančičevi knjigi hiš je pokazala, da gre glede na zaporedje hiš za eno od dveh sosednjih hiš (Stari trg 5 in 7), ki sta bili tedaj v lasti dedičev pokojnega mestnega sodnika Franca Cirianija in stojita prav nasproti tehtnice in kruharne (Stari trg 4). Zaporedje družinskih poglavarjev kaže na hišo št. 5.268 Gimnazijec Janez Vajkard je od tod neke noči leta 1654 ali 1655 skozi
266	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 77.
267	Vikar Boštjančič, popisovalec družinskih poglavarjev tega dela mesta, popisancev žal ni navedel po ulicah (NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 58/17, Ljubljana, Nomina Commu-nicantium, Restantium et Cathecumenorum annotata 1660 [...] Tractus D. Vicarii Baschtiantschitsch).). Ze V. Valenčič je s pomočjo Fabjančičeve knjige hiš ugotovil, da gre pri Bo-štjančičevem popisu za stanovalce Gornjega, Levstikovega, Starega in Mestnega trga (Valenčič, Popis družinskih poglavarjev, str. 180). Kot deseti popisanec za Karlom Valvasorjem je naveden mestni sluga na Tranči, Karlova družina pa je bila ob veliki noči 1660, ko je popis nastal, ravno odsotna.
268	Imena družinskih poglavarjev, kot si sledijo v popisu, kažejo, da je vikar Boštjančič vijugal po Starem trgu z ene strani ulice na drugo: Stari trg št. 11 (Pruner in najemnik Zlebnik), 12 (Dolničar in najbrž tudi Šteferle kot najemnik), 10 (najemnik Krivec), 8 (Kimerle), 6 (Fehner), 9 (Weiss). Tik pred Karlom Valvasorjem je popisal odsotno družino Franca Cirianija, čigar dediči so bili lastniki dveh sosednjih hiš št. 7 in 5, in polir-ja Janeza Jurija Sersiča, stanovalca ene od Cirianijevih hiš. V. Fabjančič ga je umestil v hišo št. 5, kar iz samih davčnih knjig ni jasno razvidno. Potrditev za to najdemo v dve leti mlajšem popisu družinskih poglavarjev iz leta 1662 (gl. op. 270), ki navaja med Cirianijem in Sersičem stanovalce sedanje hiše št. 4 na nasprotni strani ceste. Karel Valvasor (vsa družina je bila ob velikonočnem popisu odsotna) je tako precej bolj verjetno prebivala v hiši št. 5, kamor gre postaviti tudi naslednja po-pisanca, Felicito Horner (edini član družine) in Petra Babila (štirje odrasli in en otrok). Popis se nato vrne na drugo stran ceste in zajame družini Adama Purgerja in Jurija Srakarja, ki ju je Fabjančič na podlagi mestnih sejnih zapisnikov lociral v stavbo tehtnice in kruharne št. 4: Purger je bil namreč v letih 1653-1693 tehtniški mojster in mitničar, Srakar pa od 1659 do 1666 kruharnar (nadzornik v kruharni). Od tod zavije popisovanje nazaj na drugo stran ceste k hiši št. 3, tedaj Andrejčičevi hiši v lasti mesta (najemnik Konrad). Med Konradom in vdovo Zlebnikovo, lastnico polovice sosednje hiše na Starem trgu 1, sta popisana Luka Dovjak in Marko Pericostar, ki sta prebivala bodisi v Gaionzel-Zlebnikovi hiši (št. 1) bodisi na drugi strani ceste v Auerspergovi hiši (št. 2). Auerspergova hiša v tem času v davčnih knjigah ni navedena, kar lahko pomeni, da je bila prazna ali izvzeta iz mestne ju-risdikcije. Zlebnikovi vdovi sledijo v popisu, skladno z zaporedjem stavb, družinski poglavarji na Mestnem trgu, začenši s Troppenheimom (pravilno Troppenauom) na št. 14 in mestnim slugo na Tranči. Čeprav Auerspergova hiša (Stari trg 2) kliče po tem, da bi v njej stanoval Karel Valvasor, bi bilo povsem nelogično, da bi popisovalec preskočil s Starega trga 5 diagonalno na št. 2, se vrnil nazaj k hiši št. 4 in od tam spet diagonalno skočil na št. 3. — Fabjančič, Knjiga ljubljanskih hiš. I. del. Stari trg, s. p.; Suhadolnik, Anžič, Stari trg, str, 137—146; ZAL, LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, šk. 446, Cod. XVII, knj. 43a in 43d (1659), s. p.; šk. 447, Cod. XVII, knj. 44a in 44d (1660), s. p.
okno zlahka opazoval napad na meščana Schmaidlerja in kako je »povodni mož« opitega moža po Kleparski ali po Vodni stezi vlekel do brega Ljubljanice.269 Prav verjetno so v istem stanovanju v Cirianijevi hiši dve ali tri leta pozneje (1657) popisali ljubljansko zapuščino polihistorjeve matere. Tako Valvasorjevi v mestu ne bi imeli dveh najetih stanovanj — Jernejeva družina ločeno od Karlove —, temveč eno samo, slej ko prej isto, odkar so zapustili stanovanje v hiši mestne tehtnice in kru-harne. Preselili so se samo čez cesto v sosednjo, precej manjšo hišo, ki so jo delili z več strankami. Po popisu družinskih poglavarjev iz leta 1662 pa Karla Valvasorja ni bilo več tu niti ne kje drugje v mestu.270
V svojih gimnazijskih letih je Janez Vajkard skoraj ves čas preživel v Ljubljani, saj so imeli dijaki jezuitskih gimnazij nasploh malo počitnic. Glavne so bile jeseni, med 21. septembrom in 3. novembrom, sicer pa so si jezuiti prizadevali, da bi bil pouk čim manj prekinjen. Bili so mnenja, da bi teden dni prostega časa brez učenja dijakom samo škodil, zato so jim v skladu s študijskim redom še v počitnicah nalagali izredne, obsežnejše vaje iz stila, pa tudi nedeljo so izrabili za deklamacije in dis-putacije.271 Janez Vajkard tako kateri krat bržkone ni videl Medije tudi po celo leto, od enih glavnih počitnic do drugih. Del počitniških tednov je nemara kdaj preživel še pri botru Konradu Ruessu baronu Ruessensteinu na Strmolu. Čeravno pri opisu strmolskega gradu ne pove, da bi bil v mladosti kdaj tam, je, kot smo videli, dobro poznal tamkajšnje razmere in v čas »pred približno tridesetimi leti« (okoli 1659) postavil nenavadno smrt botrove hčerke.272
Iz polihistorjevih zadnjih ljubljanskih šolskih let so v Slavi poleg prilike o sošolcu in osebnega srečanja s povodnim možem iz Ljubljanice morda tudi njegovi pogovori z žensko, ki je po zaobljubi čudežno spregledala na romanju na Sveto goro pri Vačah. Po njegovih besedah sta se večkrat pogovarjala v času, ko je bil njen mož medijski »amtman« (valpet). Valvasor pri opisu župnije Vače pravi, da je povsem oslepela pred tridesetimi in nekaj leti (vor etlich unddreyssig Jahren), torej v petdesetih letih 17. stoletja, in bila slepa nekaj let (etliche Jahre). Če je število let nad trideset približno enako številu let, ki jih je preživela v slepoti, bi se ji vid povrnil okoli leta 1658 ali 1659 in Valvasor bi lahko o tem z njo (prvič) govoril še pred odhodom na svoje prvo potovanje.273 A
269	Valvasor, Die Etre XI, str. 685-686.
270	NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 58/17, Ljubljana, Nomina, Cognomina Patrum familias qui de se suisque Anno 1662 pro Paschali tempore exibuerunt Schedas. — Zaporedje hiš v tem popisu je rahlo drugačno kot v popisu iz leta 1660, v celoti pa potrjuje logiko preskakovanja z ene strani ceste na drugo in potrjuje, da Valvasorji dve leti prej niso mogli prebivati v Auerspergovi hiši, temveč v Cirianijevi. Družinski poglavarji si sledijo takole: Kimerle (gospodar na št. 8), Lavrič (stanovalka na št. 8 ali 9), Sajerle (stanovalec na št. 9), Weiss (gospodar na št. 9), Fehner (gospodar na št. 6), Franc Ciriani (gospodar na št. 7), Adam Burgar, Jurij Srakar in Janez Koch (stanovalci na št. 4), Jurij Seršič (stanovalec na št. 5), Fraileger (stanovalec na št. 5 ali 3), Osvald (stanovalka na št. 3), Dovjak (stanovalec na št. 3 ali 2), Grofader (stanovalec na št. 1), Zlebnik (stanovalka na št. 1).
271	Ciperle, Jezuitski učni program, str. 170.
272	Valvasor, Die Ehre XI, str. 560—562.
273	Kot je zapisal z nekaj pridržka — »kolikor se spominjam« —, je
39
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
prav mogoče je tudi, da se je mladi Valvasor pogovarjal z žensko o svetogorskem čudežu šele po vrnitvi iz turške vojne (1663-1664), preden se je odpravil na svoje drugo veliko potovanje.274
Morda se je še v polihistorjevih šolskih letih odvila zgodba, ki jo opisuje v XI. knjigi Slave pri obravnavi dvorca Lukovec pri Brezovici na robu Ljubljanskega barja. »Pred nekaj leti« naj bi neki kmet iz okolice Lu-kovca, ki si je v Ljubljani ogledal dijaško igro o paradižu, enega od dijakov igralcev nagovoril, naj v hudičevi preobleki prestraši njegovo zapito ženo. »Komedija« je menda učinkovala, tako da se je ženska povsem odvadila pitja.275 Časovna dimenzija pri tej zgodbi je zelo splošna, morda tudi zaradi premišljenega učinka oziroma ker čas tu ni bil pomemben. Ni izključeno, da gre za dogajanje, o katerem je Valvasor slišal še kot dijak in je glede na izčrpen opis bržkone osebno poznal protagoniste. Igra ni imela zveze z gledališko dejavnostjo jezuitskega kolegija, ampak je bila zasebna zadeva predvsem revnih dijakov, zato je bilo zanjo potrebno dobiti rektorjevo dovoljenje. Izpričano je, da so jo igrali v letih 1657, 1659, 1660 in 1670, v slovenščini in vsakič konec januarja. Pristavek »ut vocant« v dnevniku prefekta jezuitske gimnazije (1657 in 1660) bi mogel pomeniti, da je šlo že tedaj za nekaj utečenega.276
Dejstvo, da se je bodoči kranjski polihistor šolal v rodni Ljubljani, gotovo ni ostalo brez pomembnega vpliva na njegovo zanimanje in poznejšo ustvarjalno dejavnost. Vprašanje je namreč, ali bi ga toliko pritegnila Kranjska in domoznanstvo nasploh, ko bi v letih osebnostnega oblikovanja zapustil domačo deželo in šel, denimo, na gimnazijo v Gradec ali na latinsko šolo v Ruše. Morda bi se tam sicer še bolj izostril kot naravoslovec ali usmeril v kaj povsem drugega, toda glede na njegovo mladost bi se zlahka izgubila navezanost na Kranjsko, njene ljudi in kraje, ne nazadnje tudi na jezik in običaje rodne dežele.
Ko je bil Janez Vajkard sredi šolanja na gimnaziji, v tretjem ali bolj verjetno četrtem razredu, star 16 let, mu je konec pomladi ali poleti 1657 umrla mati Ana Marija, rojena pl. Rauber. Ni znano, kako dolgo je bolehala in kaj je bilo zanjo usodno. Iz njene oporoke izvemo le za hudo bolezen (mit einer ligerhafften khrankheit) in kako jo je med boleznijo negovala pastorka Marija Kla-ra.277 Stara je bila šele kakšnih 45 let, rodila je 17 otrok in jih enajst še v otroški oziroma mladostniški dobi pospremila k večnemu počitku. Po moževi smrti 15. januarja 1651 je sama upravljala z Medijo, pri čemer ji je bil nekoliko v pomoč najstarejši pastorek Karel, sodedič in najemnik sosednjega očetovega gospostva Gamberk, ki se je sicer z družino veliko zadrževal v Ljubljani. Da je mačehi v določenih stvareh pomagal, priča poravnava
bilo njenemu možu ime Hanže Pajn (Pein), sicer pa je službo »amtmana« opravljal nekaj let tudi pri Witzu baronu Wi-tzensteinu na Lebeku, česar polihistor ni časovno opredelil. Valvasor, Die Ehre VIII, str. 829.
274	V ta čas je pogovore z žensko pogojno postavil Reisp: »Nekako v tem času je moralo biti ...« (Reisp, Kranjski polihistor, str. 80).
275	Valvasor, Die Ehre XI, str. 351-352.
276	Kuret, Ljubljanska igra, str. 3-4 (205-206).
277	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-3, 10. 6. 1657; prim. Radics, Johann Weikhard, str. 49, 50.
med Valvasorji iz obeh rodbinskih vej, v kateri jo je leta 1652 zastopal kot naprošeni pooblaščenec.278
Ana Marija je umrla kmalu po 10. juniju 1657, ko je narekovala oporoko, tedaj že težko bolna, »šibkega telesa, a pri pameti«.279 Dobra dva meseca pozneje, 20. avgusta, je namreč datiran njen zapuščinski inventar.280 V skladu z zadnjo željo so jo po katoliškem obredu in brez posebnih ceremonij pokopali v rodbinsko grobnico na Mediji, ki jo kot poslednje počivališče svojih staršev navaja tudi Janez Vajkard pri opisu domačega gradu v XI. knjigi Slave.281 Za svojim že leta 1624 umrlim svakom Adamom Valvasorjem je Ana Marija druga iz Valvasorjeve rodbine, ki nam je zapustila tako oporoko kot zapuščinski inventar.282 Oba dokumenta imata tem večjo težo, ker ju pogrešamo pri njenem šest let prej preminulem soprogu Jerneju. Nadvse dragoceno pričevanje je zlasti oporoka, nekakšna bilanca razmerij v družini in hkrati napovednik za prihodnost, vir, brez katerega bi bili prikrajšani za marsikatero pomembno informacijo. K zadnji volji Ane Marije se bomo zato vedno znova vračali pri obravnavi življenjskih poti njenih otrok in dveh pastork. Ključna je za razkritje in razumevanje usode njenega najstarejšega sina Janeza Ditriha, o katerem je Janez Vajkard na rodovnem deblu svoje rodbine zgolj lakonsko zapisal, da se je iz dežele izselil.283 Kar zadeva samega Janeza Vajkarda, pa je materina oporoka šele drugo pričevanje o njegovem obstoju (po krstu 16 let prej v ljubljanski stolnici) in razen omembe v Slavi edini vir o dediščini,284 ki mu je pripadla po starših, čeprav spoznamo le dedni delež po materi in še tega ne v podrobnostih.
Ana Marija je 10. junija 1657 na Mediji s tresočo roko podpisala oporoko in jo pečatila v navzočnosti sedmih naprošenih prič, po večini okoliških graščakov iz rodbin Barbo, Gall, Raumschüssl, Schwab, Apfaltrer in Hasiber. V uvodu je umirajoča vdova pojasnila, da njeno »skromno imetje« (Mein weniges vermögen) po večini sestavljajo njen prispevek k zakonski zvezi in odprava (in meiner abfertigung), torej dediščina po Rauberjih, ki so zajeti v celotni posesti njenega pokojnega moža in posebej zavarovani s posestjo Medija (in Specie aber auf das Guet Gollneg versichert bin worden). Pred nedavnim odkrita poročna pogodba med Jernejem in Ano Marijo iz leta 1632 potrjuje njene besede, četudi v pogodbi ni
278	Poravnalno pogodbo za 2.688 goldinarjev, sklenjeno 9. februarja 1652 med Karlom v svojem imenu in kot naproše-nim pooblaščencem svoje mačehe, Francem Adamom Valvasorjem in vdovo Regino Suzano [prav: Regino Sidonijo] Valvasor, rojeno Barbo, poznamo iz regesta v zapuščinskem inventarju Adama Sigfrida Valvasorja iz Adamove rodbinske veje, sina omenjene vdove (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-10, 24. 10. 1699, pag. 41/Nr. 70).
279	ARS, AS 308, Testamenti, II. serija, fasc. V 1-16, testament V-3, 10. 6. 1657. - Oporoka je v celoti objavljena v: Radics, Johann Weikhard, str. 49-53.
280	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657. - Prim. natančno obravnavo vsebine inventarja v: Ra-dics, Johann Weikhard, str. 41-48.
281	Valvasor, Die Ehre XI, str. 164.
282	Prim. Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 37-38, 44-45.
283	Natančno obravnavo življenja Janeza Ditriha gl. v: Golec, Lažni Valvasor, str. 20-31.
284	Da je (pol)brat Karel izplačal svoje sorojence, omenja Valva-
sor pri opisu Medije (Valvasor, Die Ehre XI, str. 165).
40
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
izrecno navedena Medija, ampak le celotno Jernejevo premoženje nasploh, vključno z zadolžnicami. Omejeno uživanje moževega premoženja in zaženila, letna vdovščina 400 goldinarjev, voz s konji in hiša v Ljubljani (ki je ni bilo) so za Ano Marijo postali aktualni ob Jernejevi smrti.285 Popolne delitve moževega imetja pa vse do njene smrti še niso izvedli, saj je Jernej zapustil nedoletne otroke. Poleg tega so bili tu otroci iz njegovega prejšnjega zakona. Kot bomo videli, je polihistorjev najstarejši polbrat Karel še naprej upravljal Gamberk, kjer je nekaj veljala tudi beseda drugega polbrata Franca Adama kot sodediča. Obenem so imeli svoje deleže na gamberški posesti otroci iz Jernejevega drugega zakona, med njimi Janez Vajkard, Karlu in drugim otrokom iz prvega zakona pa je pripadal delež na Mediji, s katero je razpolagala njegova mačeha Ana Marija.
Vdova zrelih let, ki bi jo okoli leta 1610 utegnil krstiti še protestantski duhovnik,286 v oporoki ni le izrecno zahtevala katoliškega pokopa - kar je tako rekoč obvezni del plemiških testamentov -, ampak je za svoje tri glavne dediče, sinove Janeza Vajkarda, Janeza Herbarda in Volfganga Jerneja zahtevala, da ostanejo v katoliški veri. Kot drugi pogoj, da lahko po njej dedujejo, je postavila plemiškemu stanu primerno poroko po nasvetu in v soglasju s sorodstvom oziroma sprejem druge plemiške »službe«. Če bi kateri od sinov ravnal drugače, bi ga doletelo razdedinjenje, popolna izločitev iz dedovanja po materi. Za najstarejšega sina Janeza Ditriha je mati še pustila rahlo priprta vrata, če bi si vendarle premislil in se ne bi oženil s »slabo žensko«, od česar so ga ona in celotno sorodstvo skušali odvrniti s prošnjami in nasveti, a vse zaman. Razdedinjenju bi se izognil le, če bi se svoji izbranki odpovedal in se v kratkem svojemu plemiškemu stanu primerno oženil ali če bi sprejel drugo častno in plemiško »službo«. V tem primeru bi po materi podedoval enak delež kot ostali trije bratje, vendar bi mu od dediščine odračunali 1.600 goldinarjev, ki jih je že prejel, in sicer 600, ko je dve leti študiral v Gradcu, in 1.000 goldinarjev za zakup gospostva Ojstrica (soseda gospostva Gamberk, a že na štajerski strani Čemšeniške planine). Če pa bo Janez Ditrih razdedinjen, naj se mu teh 1.600 goldinarjev všteje v dediščino po očetu. Danes vemo, da je ta polihistorjev najstarejši pravi brat, tedaj ravno že polnoleten, vztrajal pri svoji odločitvi in je kmalu zatem, morda celo še za materinega življenja, stopil pred oltar z ojstriško grajsko ključarico Katarino Gaber.287
Iz oporoke torej ni vidno, koliko so po materi prejeli trije sinovi kot glavni dediči. Vsak najmanj 1.600 goldinarjev, kolikor je že dobil Janez Ditrih, poleg tega pa so si skupaj z najmlajšo sestro Marijo Izabelo razdelili na štiri enake dele materino srebrnino, iz katere je oporo-čiteljica izvzela le tri srebrne skodelice, po eno za vsako hčerko. Mati je enako delitev določila tudi za živino: vsak po eno četrtino so dobili trije sinovi in najmlajša hči, drugi dve hčerki vsaka po eno kravo, pastorka Marija Klara pa štiri. Glede ostalih premičnin je oporoka še natančnejša. Na tri enake dele si jih razdelijo sinovi, vendar potem ko dobijo določene stvari tri hčerke in
285	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 220-221.
286	Prav tam, str. 245-246.
287	Golec, Lažni Valvasor, str. 25-26.
pastorka, zlasti najboljšo in najlepšo posteljnino, prte, naglavne rute in podobno, pač reči, ki pritičejo ženskam in njihovemu bolj prefinjenemu okusu. Najmlajša Marija Izabela je poleg tega podedovala ves materin nakit in dragocenosti ter vse njene obleke. Glavnino dediščine najmlajše hčerke, tedaj stare komaj kakšnih sedem let, je sicer predstavljalo 2.000 goldinarjev. Mati ji jih je namenila, ko bo dosegla polnoletnost in se bo s pristankom sorodnikov stanu primerno omožila s plemičem. Za drugi dve hčerki, Rozalijo Konstancijo in Ano Katarino, je umirajoča mati predvidevala drugačno prihodnost. Bog naj bi ju »ustvaril takšni, da bosta težko primerni za ta svet in bosta morali pravočasno oditi v kak samostan«. To je bil vsekakor razlog, da je Ana Marija volila vsaki le po 750 goldinarjev ali dobro dobro tretjino tega, kar je zapustila njuni najmlajši sestri. Sestri sta bili zelo verjetno zaznamovani s kakšno telesno hibo. Toda kot bomo videli v nadaljevanju, se je mati pri napovedovanju usode svojih treh hčera zmotila. Ne vemo, kakšno pot je ubrala Ana Katarina, ni pa postala redovnica. Rozalija Konstancija, ki jo je mati prav tako pošiljala med nune, se je po doseženi polnoletnosti omožila z neplemičem, kar njeni družini vsekakor ni bilo pogodu. Se več, enak korak je pozneje storila tudi najmlajša Marija Izabela, povsem nasprotno z materino željo, da ji dajo sorodniki blagoslov za poroko s plemiškim mladeničem.
Materina oporoka je hkrati trdna referenca za ugotavljanje, kdo od njenih otrok leta 1657 ni več živel. To so bili vsi tisti, ki jih oporoka ne omenja, skupaj enajst. Nekateri so znani sploh le iz rodovnega debla v IX. knjigi Slave,288 nekaj od teh še iz Jernejevega zapisa o obutvi iz leta 1639,289 le za Volfganga Kajetana (Volfa) pa vemo, da je umrl šele potem, ko ga leta 1652 najdemo na seznamu novih učencev latinske šole v Rušah.290 Od tega sveta se je potemtakem poslovil največ pet let pred materjo. Pravilo, da so bili mrtvi, če jih ni v oporoki Ane Marije, seveda ne velja za otroke iz prvega zakona Jerneja Valvasorja. Leta 1657 jih je živelo vsaj pet, manj verjetno šest (tudi Hieronim),291 a se je mačeha v oporoki spomnila le tistih dveh pastork, ki sta ji bili najbliže. Kot že znano, je najmlajša pastorka Marija Klara dobila nekaj živine in drugih premičnin. Ana Marija ji je iz svojega imetja iz hvaležnosti zapustila še sto kron s pojasnilom, da jo je Marija Klara med boleznijo zvesto in skrbno negovala. Enako vsoto je namenila drugi pastorki, Mariji Elizabeti, ki tedaj ni več živela na Mediji, temveč kot redovnica v samostanu klaris v Mekinjah. Dediščino naj bi po določilu v oporoki obe prejeli v gotovini v roku enega leta po mačehini smrti.
Ko je torej polihistorjeva mati umirala, je za gospodinjstvo na Mediji skrbela njegova polsestra Marija Klara, tedaj stara med 25 in 32 let, doma pa so bile še tri prave sestre, stare približno sedem, okoli 13 in kakšnih 23 let: Marija Izabela, Rozalija Konstancija in Ana Katarina, zadnji dve tako ali drugače »problematični«, naj-
288	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
289	Gl. op. 32.
290	ŽU Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 14v; prim. Mlinarič, Seznam imen, str. 138.
291	O času rojstev in smrti vseh otrok Jerneja Valvasorja gl. Tabelo 1.
41
I KRONIKA_62
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
Zaključek oporokepolihistorjeve matere Ane Marije Valvasor (1657).
brž telesno prizadeti. Dva mlajša brata, približno 13-let-ni Janez Herbard in še ne 11-letni Volfgang Jernej, sta se šolala. Prvi, poznejši gospodar Medije, je šel tako kot Janez Vajkard na ljubljansko gimnazijo (najpozneje leta 1656),292 najmlajši, bodoči duhovnik, pa je bil od leta 1655 učenec latinske šole v Rušah,293 enako kot med letoma 1652 in 1657 umrli Volfgang Kajetan. Najstarejši pravi brat, 24-letni Janez Ditrih, je Valvasorjevo rodbino spravljal v jezo in ogorčenje zaradi izbire neplemiške neveste in doletela ga je materina »anatema«, izražena na smrtni postelji kot realna grožnja z razdedinjenjem. Tedaj se je ta »odpadli Valvasor« že odločil ostati na Štajerskem, kjer je (še) imel v zakupu gospostvo Ojstrica. Spomnimo, da je njegovega in polihistorjevega bratranca Jurija Sigmunda Valvasorja prav tisto leto 4. avgusta zaradi enakega »delikta« - stanu neprimerne poroke -doletela še veliko hujša kazen. Na zahtevo sorodstva so mu kranjski deželni stanovi odvzeli deželanstvo in njegovo ime izbrisali iz matrike plemičev in deželanov.294 Nemara je to dejanje samo še spodbudilo Janeza Ditriha, da se je poročil in ostal onstran Trojan, tako kot je do
292	Ko je 8. septembra 1662 izpričan kot član jezuitske kongre-gacije Marije Vnebovzete, je bil v šestem, retoričnem razredu gimnazije (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, II/51r, pag. 244). Če ni nobenega razreda ponavljal, se je nanjo vpisal jeseni 1656.
293	ŽU Ruše, Notata Rastensia etc., fol. 17v; prim. Mlinarič, Seznam imen, str. 140.
294	Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 48-49.
konca svojih dni živel zunaj Kranjske »razplemeniteni« bratranec Jurij Sigmund. Polihistor je trideset let pozneje zamolčal njuni odločitvi in tudi, kam sta odšla. Na Valvasorjevem rodovniku v IX. knjigi Slave je pri obeh le suho zapisal, da sta se iz dežele izselila.295
Vrnimo se k zapuščini matere Ane Marije Valvasor. Njen zapuščinski inventar z datumom 20. avgust 1657296 je prvo pričevanje o tem, da je vdova medtem preminila. Morda se je poslovila že kmalu po 10. juniju ali pa šele v začetku avgusta, ko je bil glede na datum inventarja najpoznejši čas za imenovanje inventurnih komisarjev. Nalogo so v imenu kranjskega ograjnega sodišča opravili bližnji graščaki, dva gospoda Raum-schussla in Melhior Hasiber, ki so se na pot podali s pisarjem. Inventuro so očitno najprej opravili v Ljubljani, čeprav so tamkajšnje premičnine navedene v inventarju čisto na koncu, vendar je spremni dopis ograjnemu sodišču datiran na Mediji, in to istega dne kot inventar, ta na začetni strani. Ne preseneča, da niso popisali nepremičnin kot takih, saj jih v tem času v zapuščinskih inventarjih praviloma pogrešamo, zato dajejo pogosto zmoten vtis, kot da bi bili pokojniki brez posesti. Da Ana Marija v Ljubljani ni imela hiše, smo ugotovili po drugi poti. Njene tamkajšnje premičnine so morale biti shranjene v nekem najetem stanovanju in sta jih zelo
295	Valvasor, Die Ehre XI, str. 109.
296	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657.
42
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
verjetno uporabljala brata Janez Vajkard in Janez Herbard, ki sta tedaj obiskovala jezuitsko gimnazijo. Šlo je za nekaj pohištva, kositrne in medeninaste posode, kuhinjskega posodja, posteljnine in platna, zelo malo je bilo ženskih predmetov in malo dokumentov.297
Pokojničin »listinski arhiv« je bil namreč shranjen na Mediji, skupno 30 enot (med temi tudi nekaj zavojev oziroma sklopov z več dokumenti), ki pa niso segale v čas pred pokojničino poroko (1632).298 Očetove listine, torej tudi vse starejše od četrt stoletja, je proti potrdilu že prej odnesel sin Karel iz prvega zakona, na čigar prošnjo so jih inventurni komisarji zdaj pregledali (revidirali) in jih pustili v njegovih rokah.299 Iz listin izvemo za že znane stvari, kot so Karlov zakup Gamberka od leta 1648 dalje, delitev Jernejevih premičnin v Ljubljani spomladi 1652, časovno neopredeljen najem stanovanja v hiši mestne tehtnice, ki je zmotno obveljala za po-lihistorjevo rojstno hišo, in drugo, česar zato ne kaže ponavljati. »Novi« so dokumenti o gospodarjenju Ane Marije Valvasor kot vdove, iz katerih izvemo, da se je upravljanju in gospodarstvu posvečala tudi sama osebno. Neposreden dokaz za to je omemba šestih pisalnih koledarjev (6 Schreib Callender), v katere je zapisovala prejemke in izdatke (darinen der frauen see: annotierten Empfang- und ausgaben zufinden)?0 še dve, sicer manj osebni navedbi kažeta, da se je s poslovanjem ukvarjala (tudi) sama: zapisi o tem, »kaj je gospa v tem ali onem prejela od medijskih podložnikov« ter »kaj je gospa prejela od podložnikov in kaj izdala«.301 Register zaostankov medijskih podložnikov302 bi lahko nasprotno vodil kdo drug, denimo najet uradnik, kakršen je bil v Jernejevih zadnjih letih upravitelj Vincenc Šorman.303 Verjetno je v letih po Jernejevi smrti nastala nepodpisana cenitev Medije (Ein vngefertigter bstandanschlag über daß Guett Gallenegkh),304 pač iz potreb upravljanja s
297	Prav tam, pag. 92—99. — V predalu neke omare so komisarji našli različna Rauberjeva in druga pisanja, med njimi nepodpisano poročno pogodbo zakoncev Valvasor (iz leta 1632) ter izvirnik Jernejevega zapuščinskega inventarja (pag. 92—93).
298	Prav tam, pag. 3—10. — Pri rubriki listine (Brieffliche Vrkhun-den), ki je kot običajno na začetku inventarja, sicer ni izrecno navedeno, kje so komisarji dokumente popisali, a je dovolj očitno, da je šlo za Medijo, ker tej rubriki sledi popis tamkajšnjih premičnin in ker listine niso navedene pri ljubljanski zapuščini. Kronološko prva je izvirnik ženitnega pisma z dne 5. aprila 1632 (pag. 4/Nr. 5). Najzgodnejšega nastanka med dokumenti bi bila sicer poravnava med bratoma Francem Adamom in Janezom Jakobom Rauberjema ter (sestrama, njunima mrzlima tetama) Regino Dorotejo Rasp in Ano Marijo Valvasor, datirana 15. maja 1631 (pag. 4/Nr. 4). Napaka v letnici je evidentna, saj Ana Marija tedaj niti še ni bila poročena. Dejansko je šlo za isti datum leta 1641 (Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 251).
299	Med popisanimi listinami je Karlovo nedatirano potrdilo, da je vzel k sebi očetova pisanja (ARS, AS 309, Zap. inv., šk 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 6/Nr. 12). O tem, da so inventurni komisarji zapuščine Ane Marije na njegovo prošnjo revidirali listine, popisane v očetovem zapuščinskem inventarju, govori spremni dopis z istim datumom 20. avgust 1657 (pag. 101).
300	Prav tam, pag. 10/Nr. 30.
301	Prav tam, pag. 8/Nr. 20, 10/Nr. 29.
302	Prav tam, pag. 10/Nr. 28.
303	Gl. op. 128.
304	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8.
1657, pag. 9/Nr. 22.
pokojnikovo nerazdeljeno posestjo. Dejstvo, da je Karel tudi po očetovi smrti ostajal samo zakupnik in sodedič gospostva Gamberk, ne pa njegov popolni lastnik, se odraža v nedatirani »specifikaciji gamberških podložni-ških zaostankov«, s katero se je Karel obvezal plačati, kolikor je od podložnikov treba pobrati.305 Vdova Ana Marija je torej gospodarila na Mediji, njen pastorek Karel Valvasor pa na Gamberku, oba le kot delna lastnika, sodediča, z obveznostmi do otrok oziroma sorojencev. O kakšnih nesoglasjih med njima ali urejanju zadev po sodni poti ne izvemo ničesar ne iz vdovinega zapuščinskega inventarja ne iz protokolov ograjnega sodišča, ki so iz tega časa ohranjeni sicer le za dveletno obdobje 1654-1656.306 Zato pa je Ana Marija v njih leta 1655 omenjena kot zakupnica Medije (Bstandtinhaber der Herrschaft Gallenegkh), in sicer v sporu za ribolovno pravico na istoimenskem potoku (šlo je za spor je z Mater-nusom Raumschusslom, gospodom na Kolovratu).307 Iz njenega upravljanja je bil izvzet Gamberk, saj ga je Jernej dal že prej v zakup najstarejšemu sinu Karlu. Tako je bila torej Jernejeva posest po njegovi smrti v rokah dveh zakupnikov, Medija v posesti njegove vdove, Gamberk pa v rokah najstarejšega sina Karla iz prvega zakona. Vdovino upravljanje z Medijo je imelo sicer pravni temelj tudi v poročni pogodbi, po kateri je lahko uživala celotno moževo premično in nepremično premoženje leto in dan po njegovi smrti oziroma dokler ne prejme vsega, kar ji pripada.308 Ani Mariji je avtomatično pripadla vloga nujne varuhinje svojih nedoletnih otrok, ki je v virih sicer ne zasledimo, a zgolj zato, ker vdova ni imela odprtih nobenih pravnih poslov ali sporov, v katerih bi zastopala otroke.
Glavnino zapuščinskega inventarja polihistorjeve matere Ane Marije sestavljajo rubrike njenega premičnega imetja na Mediji. Težko bi govorili o bogastvu, zato pa o kar precejšnjem razkošju. Vdova je premogla nekaj gotovine in predvsem veliko ženskega nakita, zlatnine in srebrnine. Precej si je dala opraviti tudi z obleko. V medijskem dvorcu tudi sicer ni manjkalo raznovrstnih predmetov, značilnih za takratno plemiško kulturo na Kranjskem in v širšem prostoru. Valvasorjevi so bili dobro založeni s posteljnino, odejami, preprogami, prti, kositrnim, medeninastim, kuhinjskim ter drugim posodjem in podobnim.309 Zmoten bi bil vtis, da jim je manjkalo pohištva. Tega inventurni komisarji skoraj niso popisali, ker so stanje zgolj primerjali z Jernejevim inventarjem izpred šestih let in ugotovili, da manjkata samo dva stola in potovalna posteljica. Med popisanimi lesenimi predmeti so se poleg zvečine gospodarstvu namenjenih reči znašli stara lekarniška omarica, pisalna mizica in kopalna kad.310 Sredi poletja je bilo v kaščah in kleteh najti znatne količine raznih živil ter zalog prediva, lanu in usnja, le vino je šlo oči-
305	Prav tam, pag. 8-9/Nr. 21.
306	ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 13, protokoli 1654-1656.
307	Prav tam, s. p., 11. 1. 1655.
308	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 221.
309	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 11-31, 35-83. — Te rubrike ter zaloge živil in stanje živine je precej natančno povzel Radics, Johann Weikhard, str. 42-48.
310	Prav tam, pag. 87-88.
43
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
tno že h koncu, ker ga ni bilo več kot po en sod rdečega in belega.311 Morda je temu botrovalo pomanjkanje moških pri hiši. Za pokojnim gospodom Jernejem je ostalo nekaj moških oblačil, ki so po besedah inventurne komisije »ob prejšnji delitvi« pripadla sirotam iz njegovega drugega zakona.312 Še bolj kot Jernejevi plašči, hlače in drugi kosi oblačil je moško roko pogrešalo orožje (Mahns Wohrn), večinoma poškodovano in zarjavelo, skupaj 26 kosov raznih pušk in šest pištol.313 Tudi jezdnim in vlečnim »konjskim silam« je očitno manjkal pravi gospodar. Poleg štirih konj so bili na Mediji še trije slabi, zelo malo vredni, ki se jih inventurnim komisarjem zato ni zdelo vredno popisati. Zapisali so, da bo Karel njihovo vrednost vnesel kot prejemek v »bodoči račun kot varuh sirot« (svojih mladoletnih polbratov in polsester).314 V inventarju se je sicer znašlo precej živine in drugih domačih živali, večinoma z medijske pristave, a nemalo tudi s pristave v Podgorici pri Pečah. Samo stare in mlade goveje živine je bilo 63 glav, manj pa koz, ovc, svinj in razne perutnine.315 Ko so komisarji delo že končali, jih je Karel poprosil, naj si ogledajo še ostrešja, »da v prihodnje sirotam ne bi bilo nič v škodo«. Strehe na gradu in kaščah so bile močno preperele, potrebne popravila in so na prenekaterem mestu zahtevale sploh novo kritino.316
Niti najmanj ne preseneča, da v zapuščini Ane Marije Valvasor ni najti nobene knjige. Te se v zapuščinskih inventarjih kranjskih plemkinj iz tega časa pojavljajo zelo redko.317 Ni dvoma, da je imel Jernej knjižnico, a po njegovi smrti so si očitno vse knjige razdelili sinovi. Kot smo videli, vemo za delitev njegovih premičnin v Ljubljani leta 1652 in tudi, da so se delila pokojnikova oblačila. Tem laže so v roke sinov prišle knjige. Samo ugibamo lahko, koliko jih je bilo leta 1657 še na Mediji, a jih inventurni komisarji niso popisali, ker so pripadale dijakom Janezu Vajkardu, Janezu Herbardu in Volfgangu Jerneju. Nedvomno jih je nekaj, če ne večino, odnesel najstarejši sin Karel, bodisi na Gamberk bodisi v Ljubljano. Kot vse kaže, so šli z njim tudi portreti družinskih članov. Ce bi ostali na Mediji, bi se namreč gotovo znašli v popisu mačehine zapuščine. Zanimivo je, da ni v inventarju najti prav nobene slike in tako tudi ne portretov Jerneja in Ane Marije. Danes ohranjena portreta polihistorjevih staršev in šest portretov drugih Valvasorjev — od tega upodobitve štirih oseb, umrlih do leta 1649 — so bili narejeni pozneje na podlagi starejših predlog.318 A kje so bile te predloge leta 1657? Ker
311	Prav tam, pag. 83—86.
312	Prav tam, pag. 32—33.
313	Prav tam, pag. 34.
314	Prav tam, pag. 90. — O konjih govori spremni dopis inventurnih komisarjev (pag. 102).
315	Prav tam, pag. 90—92.
316	Prav tam, pag. 102—103.
317	Od 28 zapuščinskih inventarjev kranjskih plemkinj, umrlih v desetletjih 1651—1660 in 1701—1710, jih knjige izkazuje samo 5 ali 17,9 %; v prvem desetletju, ko je umrla tudi Ana Marija Valvasor, je imela knjige le ena plemkinja, in to zgolj štiri (Štuhec, Rdeča postelja, str. 85).
318	Portreti članov Valvasorjeve rodbine so znani od srede 19.
stoletja, ko so bili shranjeni na gradu Plankenwart pri Grad-
cu (o historiatu Reisp, Kranjski polihistor, prav tam, str. 292,
op. 63 in 64). Radics jih je označil kot delo dobrega mojstra
iz 18. stoletja (Radics, Valvasor-Studien XXXIII, str. 489),
so vse portrete pozneje odkrili v lasti potomcev Karla Valvasorja,319 lahko za zdaj sklepamo le, da je njihove predloge odnesel po očetovi smrti ta njegov najstarejši sin. Na Mediji jih ni bilo niti leta 1681, ko je umrl tedanji gospodar, polihistorjev mlajši brat Janez Herbard. Še več, v njegovem zapuščinskem inventarju ni najti nobene knjige, čeprav je končal jezuitsko gimnazijo.320 V zapuščini njegove in polihistorjeve matere Ane Marije so četrt stoletja prej popisali od upodobitev le majhno le-
Reisp pa sklepal, da je galerija po vsej verjetnosti nastala iz ambicij, ki jih je vzbudila leta 1690 sklenjena zakonska zveza Janeza Karla z grofico Auersperg (Reisp, Kranjski polihistor, str. 64). Kronološko zaporedje upodobljencev je naslednje: 1) Emerencijana Valvasor, rojena
kranjskega Valvasorja Janeza Krstnika (f 1581) in torej samo po imenu sorodnica poznejših kranjskih Valvasorjev (NG S 571); 2) Neža Valvasor, rojena pl. Scheyer (ok. 1560—ne pred 1627) (NG, S 948); 3) Jernej Valvasor (ok. 1596-1651) (NG S 944); 4) Marija Elizabeta Valvasor, rojena pl. Dornberg (f 1630-32) (NG, S 942); 5) Ana Marija Valvasor, rojena pl. Rauber (ok. 1610-1657) (NG S 945); 6) Ana Kristina Valvasor, rojena baronica Schrattenbach (ok. 1627-1649) (NG S 947); 7) Janez Karel baron Valvasor (1664-1741) (NG, S 943) in 8) Ana Elizabeta baronica Valvasor, rojena grofica Auersperg (1672-ne pred 1729) (NG, S 946). - Kot je ugotavljal že Reisp, v vrsti upodobljenih prednikov manjkajo polihistorjev ded Hieronim, stric Karel in njegova druga žena Ana Rozina, rojena Barbo; o portretu zadnje, prav tako shranjenem na Plankenwartu, je Radics še poročal leta 1877, dvajset let zatem pa ne več (Reisp, Kranjski polihistor, str. 64).
319	Za ohranitev portretov gre dobršen del zaslug rodbini Stür-gkh. Grad Plankenwart je prišel ponovno v njeno last leta 1791, dve leti zatem, leta 1793, pa je postal njegov gospodar Karel Anton grof Stürgkh (1764-1825), soprog Marije Kristine grofice Gaisruck (1767-1839), vnukinje zadnjega belneškega Valvasorja Karla Jožefa (1708/10-1761), vnuka polihistorjevega polbrata Karla. Plankenwart je bil del Stür-gkhovega fideikomisa, a ga je morala vdova Marija Kristina leta 1826 prodati (o lastnikih Wiesflecker, Im alten und im neuen Österreich, str. 124-125; Schmutz, Historisch topographisches Lexicon. Dritter Theil, str. 159). Ko je grofica Gaisruck, v Celovcu rojena potomka kranjskih Valvasorjev, prepustila grad v tuje roke, je tam nedvomno pustila tudi galerijo portretov ali vsaj njen del. Poročila o njih imamo od srede 19. stoletja, dotlej pa ni o portretih znanega ničesar vse od leta 1761, ko so v zapuščini Karla Jožefa barona Valvasorja popisali 33 družinskih portrtetov, po večini v njegovi hiši v Ljubljani (19) in nekaj manj na Belneku (14) (ARS, AS 309, Zap. inv., šk 118, fasc. XXXXVII, lit. U-V-37, 30. 7. 1761, pag. 36, 38, 39, 41, 108). Koliko je bilo tedaj med njimi upodobitev Valvasorjev, bo žal ostalo neznanka. Ni pa dvoma, da gre med temi 33-timi iskati tudi devet oljnih upodobitev Valvasorjev enake velikosti, pozneje evidentiranih na Planken-wartu. O portretih članov Valvasorjeve rodbine pred letom 1761 ni poročil, ker ne poznamo zapuščinskih inventarjev Karla Valvasorja (f 1697) in njegovega sina Janeza Karla (f 1741), ampak je prvi popis zapuščine kakšnega Valvasorja iz belneške veje šele omenjeni inventar vnuka Karla Jožefa (f 1761). Radics, ki ni poznal potomstva njegove hčerke Marije Antonije baronice Valvasor (1749-1813) in njene sorodstvene povezave s Stürgkhi, je zmotno sklepal, da so prišli portreti na Plankenwart prek sorodstvene zveze Auersperg-Stürgkh (Radics, Valvasor-Studien XXXIII, str. 489), Reisp pa vprašanja provenience ni načenjal.
320	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-6, 12. 8. 1681. - Imel je 34 slik, največ krajinskih in »poetskih« ter nekaj malega nabožnih (prav tam, pag. 38-39). - O Janezu Herbardu kot dijaku zadnjega razreda ljubljanske gimnazije gl. op. 292.
44
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
seno razpelo.321 Posebne rubrike »Slike« v inventarju ni, vse ostale upodobitve pa najdemo v rubriki »Tapiserije« (Tapezereyen). Teh je sicer popisanih le osem, pet velikih in tri majhne, medtem ko so vse druge zajete v zapisu, da stanje ustreza tistemu v Jernejevem inventarju.322
Inventar medijske graščakinje ne odraža v celoti materialnega stanja, kakršno je bilo na Mediji pred Jerne-jevo smrtjo dobrih šest let prej. Del premičnin so dediči, otroci iz prvega zakona, potrjeno že raznesli. Spomniti je treba tudi na poročno pogodbo med zakoncema iz leta 1632, po kateri je od premičnin, vključno s srebrni-no, pripadla vdovi tretjina, otrokom iz obeh zakonov pa dve tretjini.323 V kolikšni meri so stvar udejanili že pred vdovino smrtjo, ne vemo in tudi ne, kolikšen je bil delež Ane Marije na nepremičninah. Če nič drugega, je imela do moža neporavnano terjatev 4.000 goldinarjev, ki mu jih je posodila leta 1640 (ko je kupoval Gamberk). Za-dolžnica v njenem zapuščinskem inventarju namreč ni označena kot poravnana.324
Z materino smrtjo je šestnajstletni Janez Vajkard, dotlej sodedič očetove zapuščine, postal še sodedič njene zapuščine, seveda s pridržkom, da jo lahko zahteva ob doseženi polnoletnosti ali izjemoma prej, če se poroči oziroma vstopi v samostan. Neodgovorjeno ostaja vprašanje, koliko mu je pripadlo skupaj po obeh starših. Očetov delež je bil vsekakor večji, glede na to, da je bil Jernej lastnik medijske in gamberške posesti. Ni oprijemljivih podatkov, o koliko tisoč goldinarjih je govor. Slo je za najmanj 1.600 goldinarjev, glede na podatek, da je mati v oporoki zahtevala, naj se tolikšna vsota, ki jo je že izročila sinu Janezu Ditrihu, temu odračuna od dediščine po očetu. Dejansko je moral Janez Vajkard dobiti iz očetove dediščine vsaj nekaj tisočakov. Po materi pa je polihistor torej tako kot mlajša brata Janez Herbard in Volfgang Jernej podedoval tretjino celote, potem ko je mati od te odštela v svoji oporoki dedne deleže hčerkam in dvema pastorkama. Razdedinjeni najstarejši brat Janez Ditrih se kot četrti enakopravni dedič ni pridružil ostalim trem bratom, ker se je poročil s plebejko in s tem izgubil pravico do dedovanja. Kot smo videli, bi se po določilu v materini oporoki lahko enako zgodilo tudi drugim trem. Če bi denimo Janez Vajkard prestopil v drugo vero ali vzel za ženo svojemu stanu neprimerno žensko, ne bi dobil ničesar. Tako pa si je z bratoma in najmlajšo sestro delil na četrtine živino in srebrnino, z bratoma pa na tretjine ostale materine premičnine, potem ko so si določene stvari razdelile sestre in polsestra. Upoštevaje, da je Marija Izabela dobila poleg premičnin 2.000 goldinarjev v gotovini, je moral biti delež Janeza Vajkarda temu ustrezno večji. Glavnina njegove dediščine po obeh starših, vsekakor vsaj 5.000 goldinarjev, a raje več, je bila zajeta v posesti.
Karel je torej ob mačehini smrti postal varuh svojih polbratov in polsester iz očetovega drugega zakona,325
321	Razpelo je navedeno v rubriki »Raznovrstne premičnine«, kjer je sicer največ orodja, sicer pa še stekleni kozarci, dve uri in dve ženski sedli (ARS, AS 309, Zap. inv., šk 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 83).
322	Prav tam, pag. 75.
323	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 221.
324	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. XIV, lit. Z 4 1/2, 20. 8. 1657, pag. 4/Nr. 3.
325	Na ta podatek iz spremnega dopisa k zapuščinskemu inven-
med njimi tudi šestnajstletnega Janeza Vajkarda. Sam je z družino prebival deloma v Ljubljani in deloma na Gamberku, ki ga je imel od očeta v zakupu že od leta 1648.326 Janez Vajkard je v XI. knjigi Slave v opisu dogajanj na Gamberku »pred približno 29 ali 30 leti« -1658-1660 - zapisal, da je Karel tedaj »to gospostvo regiral in je bil naš jerob ali varuh« (unser Gerhab (oder Vormund) war)?21 Formulacija se ujema z oznako v sporu med njim in Janezom Jurijem pl. Palmburgom (1658), kjer je Karel imenovan »postavljeni varuh Valvasorjevih sirot«, šlo pa je za Palmburgove terjatve oziroma hipoteko na gamberškem gospostvu.328 Po razpoložljivih virih ni bil nikoli pravi oziroma popolni lastnik Gamberka, ampak je imel tega do zadnjega kot sodedič po očetu v skupnem lastništvu z brati in sestrami.329 V njihovem imenu je z gospostvom še naprej upravljal kot zakupnik,330 kar je bil že zadnja leta očetovega življenja, le da je imel zdaj kot varuh mladoletnih sodedičev precej večjo odgovornost. V kranjski imenjski knjigi, znani po neažuriranosti, pa rodbina Valvasor, kot že vemo, sploh nikoli ni bila vpisana kot lastnik Gamberka.331
Po polihistorjevih besedah v opisu Medije, »si je naš najstarejši brat Karel« po smrti mačehe Ane Marije »pridobil« tudi Medijo (handelte es [...] an sich), »nam ostalim pa izplačal naše deleže«.332 Kdaj natanko se je to zgodilo, razpoložljivi viri ne povedo, zlasti ker nimamo Karlovega zapuščinskega inventarja. Kot vse kaže, je do reguliranja Karlovega statusa in njegovih obveznosti do sorojencev prišlo leta 1658, ko so ocenili vrednost Medije,333 Karel pa je nato še istega leta nekemu bodočemu duhovniku sam podelil mizni naslov na medijsko posest.334 V kranjski imenjski knjigi prenos posesti na Karla sploh ni zabeležen,335 ker je šlo za spremembo
tarju Ane Marije Valvasor je opozoril tudi Radics, Johann Weikhard, str. 53. — Za tem je prvič izpričan kot »varuh sirot
pokojne Ane Marije Valvasor« naslednje leto v dekretu dežel-
nih stanov (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 895, sejni zapisniki 21, 1654—1673, fol. 96v, 14. 8. 1658).
326	O zakupu Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 228.
327	Valvasor, Die Ehre XI, str. 161.
328	StLA, IÖ Reg., Cop 1658—II—29, 7. 2. 1658.
329	Čemšeniški mitničar Hans Textor v pismu iz leta 1659 imenuje Karlovega brata Franca Adama sodedič: »dessen mit interessierte Erb vnd Bruder« (StLA, IÖ HK, 1659—I—25, 29. 3. 1659). V protokolih ograjnega sodišča je Karel še sredi šestdesetih let označen kot »cum benef. leg. et Inuent. er-clärter vätterlicher Erb«, torej kot prvi med očetovimi dediči (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 14, protokoli 1664-1667, s. p., 6. 2. 1665).
330	Kot zakupnika, »derzeit Bestand Inhaber der Herrschaft Gallenberg«, ga imenuje že omenjeno pismo mitničarja Textorja spomladi 1659 (gl. prejšnjo opombo).
331	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 227.
332	Valvasor, Die Ehre XI, str. 165.
333	V zapuščinskem inventarju poznejšega lastnika Medije, Adama Sigfrida barona Valvasorja iz Adamove rodbinske veje, je naveden prepis cenitve Medije (Ein Bstandt anschlags ab-schrüfft) z datumom 6. avgust 1658 (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z—10, 24. 10. 1699, pag. 28/Nr. 36).
334	Listino o podelitvi miznega naslova na gospostvo Medija (ad Dominium Gallenegg) je Karel izdal v Ljubljani 22. novembra 1658 Mihaelu Vihteliču (NŠAL, NSAL 100, KAL, fasc. 11/54, 22. 11. 1658).
335	Po letu 1641 ni pri imenjski renti Jerneja Valvasorja nobenih sprememb (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 5 (1619—1661), fol. 58v).
45
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
lastništva znotraj družine. Tudi v naslednjo imenjsko knjigo so preprosto prenesli Jernejevo imenjsko rento, o novem lastniku, sinu Janezu Herbardu, pa priča šele prvi vpis posestne spremembe iz leta 1672, ko je Janez Herbard dokupil neko hubo.336
Vsi bratje in sestre niso prejeli dediščine hkrati in tudi ne kmalu po materini smrti, saj so bili po večini mladoletni še več let po njenem odhodu v večnost in kot takšni pod Karlovim varuštvom. Najstarejši polbrat in varuh jih je torej izplačal postopoma, ko so bili pri posamezniku za to izpolnjeni pogoji (polnoletnost, poroka), znanega pa je o tem komaj kaj.337
Skoraj vse vedenje o tem je zajeto zgolj v zapisu v XI. knjigi Slave, da je Medijo po materini smrti (1657) pridobil »moj najstarejši brat Karel, nam ostalim pa izplačal naše deleže«. Iz tega gre sklepati, da so prejeli dediščino, še preden je Karel »pred približno 19 leti« (okoli 1670) »prodal Medijo mojemu drugemu bratu Herbardu«.338 A po drugi strani je sestra Marija Ro-zalija, malo mlajša od polihistorja, prejela dediščino po materi šele leta 1675.339 Dobršen del dediščine Valvasorjevih otrok je bil seveda vsebovan v očetovi zemljiški posesti, s katero je Karel razpolagal kot sodedič in je pripadala gospostvu Gamberk ter posesti Medija. Oba gradova je slednjič izgubil, Gamberk že kmalu po ma-čehini smrti, rodno Medijo pa leta 1669 ali 1670, ko jo je prodal polbratu Janezu Herbardu.340 Kaj natanko se je zgodilo s Karlovim lastništvom Gamberka, je polihi-stor zamolčal,341 tako kot je bil v Slavi nasploh uvideven glede »sramotnih« prenosov lastništev. Da je imel Karel pri upravljanju Gamberka težave, je Janez Vajkard sicer nakazal, ko je po opisu omenjenega čudežnega dogodka izpred približno treh desetletij zapisal, da so se podlo-žniki gamberškega gospostva predtem dolgo puntali.342 Nasprotno je pri Mediji brez nadaljnjega povedal, da je (pol)brat Karel »pred približno 19 leti« grad prodal drugemu bratu Janezu Herbardu.343
»Gamberška zgodba« rodbine Valvasor se je konča-
336	A RS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, št. 6 (16621756), fol. 100.
337	V zapuščinskem inventarju Janeza Herbarda Valvasorja, ki je od polbrata Karla leta 1669 ali 1670 kupil Medijo, najdemo regest potrdila (odpovednega pisma) sestre Rozalije Konstancije z dne 10. januarja 1675, da je (od brata Janeza Herbarda) prejela dediščino po materi (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 130, fasc. LIV, lit. Z-6, 12. 8. 1681, pag. 10/Nr. 21).
338	Valvasor, Die Ehre XI, str. 165.
339	Gl. op. 337.
340	O Mediji pravi Valvasor pri opisu gradu, da ga je Karel »pred približno 19 leti« prodal drugemu bratu (dejansko polbratu) (Janezu) Herbardu (Valvasor, Die Ehre XI, str. 165). Sodeč po polihistorjevi navedbi na prejšnji strani, da mu je prva žena umrla »šele pred enim letom« (str. 164), postavljamo nastanek opisa Medije neizpodbitno v leto 1688. Toda »približno 19 let« od tedaj pomeni še vedno samo okoli leta 1669 in ne zagotovo tega leta. Vse kaže, da je Karel odstopil prodano Medijo Janezu Herbardu najpozneje jeseni 1670. V zapuščinskem inventarju Karlovega vnuka Karla Jožefa barona Valvasorja je namreč regest poravnalne pogodbe med bratoma »die Abtretung des Guts Gallenekh betr.«, sklenjene 20. novembra 1670 v Ljubljani (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 118, fasc. XXXXVII, lit. U-V-37, 30. 7. 1761, pag. 88/Nr. 33).
341	Valvasor, Die Ehre XI, str. 159.
342	Prav tam, str. 162.
343	Prav tam, str. 165.
la, in to slabo, še v času, ko se je Janez Vajkard odpravljal na svoje prvi mladostno potovanje ali pa je ravno že odrinil od doma. Imela je sicer nadaljevanje, ki je trajalo še vse do sedemdesetih let in se ga bomo še dotaknili na drugem mestu, v osnovi pa je bila zaključena že leta 1660. Po manj kakor dveh desetletjih so Valvasorji gospostvo izgubili. Tako kot se je stvar slabo začela, saj se je oče Jernej zelo hitro po nakupu Gamberka (1640/41) zapletel v spor s podložniki, zlasti s kosezi, se je slabo tudi iztekla, skoraj ves vmesni čas pa so si sledili prepiri in druge težave. Potem ko je Jernej leta 1648 izšel iz spora s podložniki kot zmagovalec344 in so se se njegovi podaniki začasno umirili, so do Jernejeve smrti 1651 opravljali dotlej sporno tlako in plačevali naklade, nato pa so Karlu to pravico nemudoma začeli odrekati in se z njim spustili v večletni spor.345 V petdesetih letih govorijo viri o Karlovih davčnih zaostankih346 in o neposlušnih podložnikih, ki svojemu gospodu niso plačevali davka in kontribucije. Vojaška eksekucija zoper podložnike leta 1655 je bila, kot vse kaže, neuspešna ali odložena.347 Poročila kažejo Karla po eni strani kot (pre)mehkega in nemočnega v boju s trdovratnimi podložniki, med katerimi so bili najbolj uporni zagorski kosezi.348 Po drugi strani pa si je nakopal še dodatne, verjetno nepotrebne težave s čemšeniškim komornim
344	Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 227.
345	Spor je precej natančno opisan v poročilu notranjeavstrijske vlade z dne 16. julija 1660, sicer v obliki kratkih povzetkov dokumentov, na katere se sklicuje (StLA, IO Reg., Gut 1660-VII-9, 16. 7. 1660). Kot navaja, naj bi podložniki do leta 1651 opravljali tlako in plačevali naklade (Anlagen), kakor so se poravnali »pred 28 leti«, torej leta 1632. Toda zoper obveznost tlake so se še za Jernejevega življenja začeli ponovno pritoževati v Gradcu, kot izvemo tik po njegovi smrti (prav tam, Cop 1651-IV-74, 29. 4. 1651). Naslednje leto je Karel prosil vlado za posredovanje, ker so kosezi v Zagorju in vsi podložniki Gamberka odklanjali tlako, na neznan način pridobili prepis urbarja še iz časa zastavnega imetništva gospostva (pred 1620) in našli oporo v nekem odvetniku. Zaradi zbiranja podložnikov naj bi se bilo bati upora (einer Rebellion zu besorget sey) (prav tam, Cop 1652-VII-114, 19. 7. 1652).
346	Tisti del davčnih zaostankov, ki je šel v vicedomski urad v Ljubljani (komorni davek), je leta 1653 znašal 728 goldinarjev brez 180 goldinarjev kazni. Karel je slabo polovico še isto leto poravnal v denarju, preostali del v obliki voženj žita v Idrijo, dvorna komora v Gradcu pa mu je spregledala polovico kazni (StLA, IO HK, 1653-IX-49, 17. 12. 1653). O vicedomskih zaostankih iz časa, ko je imel Gamberk Karel Valvasor, je govor še pozneje, pod novim lastnikom in zakupnikom (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 14, protokoli 1664-1667, s. p., 27. 8. 1665).
347	24. julija 1655 je Karel poročal graški vladi o trdovratnem nasprotovanju gamberških podložnikov, da bi plačali zaostali davek in kontribucijo, in to kljub njenemu ukazu. Celo grožnjo z vojaško eksekucijo naj bi zasmehovali. Vlada je 30. avgusta sklenila poslati na gamberško gospostvo 70-80 vojakov, ki naj bi teden do dva ostali vkvartirani po vaseh, mirno opazovali razmere, ne da bi razkrili namen svojega prihoda, po-lovili kolovodje in jih postopoma skrivaj spravili v Ljubljano (StLA, IO Reg., Cop 1655-VIII-140, 30. 8. 1655). O izvedbi eksekucije in njenih uspehih ni poročil.
348	Poročilo notranjeavstrijske vlade 16. julija 1660 povzema zadnje Karlove pritožbe kranjskemu deželnemu glavarju kot zelo resignirane; podložniki se niso menili ne zanj ne za ukaze, ravnali naj bi po pravilu močnejšega, ki lahko krade, ropa in zatira šibkejšega (StLA, IO Reg., Gut 1660-VII-9, 16. 7. 1660).
46
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
mitničarjem Hansom Textorjem, s tem ko je mitničar-ju v nasprotju z utečeno prakso prepovedal sečnjo drv na gamberških tleh. Določeno besedo na Gamberku je imel Karlov mlajši brat Franc Adam, ki je očitno upravljal gospostvo v bratovi odsotnosti in čigar aroganca do mitničarja in dvorne komore navaja k sklepanju, da je bil verjetno še manj popustljiv do podložnikov.349 Ti so se sklicevali na domnevne stare pravice, jih dokazovali s prepisom urbarja,350 spretno zavlačevali rešitev spora in slednjič dočakali, da zadeva še leta 1660 ni bila rešena, Karel Valvasor pa ne več njihov gospod.351 Vzporedno s prepiri s podložniki in z mitničarjem je tekla še tretja zgodba, ki je prav tako ne poznamo v celoti, nazadnje pa je bila odločilna za slab zaključek - izgubo Gam-berka. Karel je imel smolo, da oče Jernej ob nakupu Gamberka od grofa Paradeiserja (1640) ni v kupnem pismu dovolj zaščitil svojih pravic. Sredi petdesetih let je namreč Janez Jurij pl. Palmburg pred kranjskim ograjnim sodiščem tožil Paradeiserjevega sina za dolg več kot 55.000 goldinarjev. Kot je mogoče razumeti skope zapise v protokolih, je toženi grof hotel prevaliti terjatev 17.000 goldinarjev na gamberško posest, česar se je Karel kot imetnik (Possessor) gospostva Gamberk otepal, nato pa nas protokoli jeseni 1656 zapustijo.352 V začetku leta 1658 je Janez Jurij pl. Palmburg prosil notranjeavstrijsko vlado v Gradcu, naj mu kot hipoteko izroči Gamberk za čas do končanja pravde, če bo Karel z zadevo še naprej zavlačeval.353 Kot kaže, se je
349	Franc Adam Valvasor je jeseni 1654 z dvema služabnikoma na cesti pri Čemšeniku zasegel mitničarjevemu hlapcu voz drv in konja, pri tem pa grozil s pištolo in bodalom. Karel, ki mu je mitničar poslal na Gamberk sla z vprašanjem, ali gre za njegov ukaz, se je ogradil le od bratove uporabe orožja, sicer pa domnevno prek grajskega »amtmana« prepovedal okoliškim podložnikom, da bi mitničarju prodajali drva ali na gamberških tleh pasli njegovo živino, sicer jim bo drva zaplenil, živino pa pobil in postrelil (StLA, IO HK, 1659-I-25, 4. 11. 1654, 29. 3. 1659). Franc Adam se na ukaze komornega prokuratorja in vladnega svétnika, naj pride na zaslišanje v Gradec, ni odzival vsaj štiri leta; po mitničarjevem poročanju naj bi nadaljeval z grožnjami in izjavil, da je njegov gospod deželni glavar na Kranjskem, ne pa dvorna komora (prav tam,
1655-II-36, 3. 2. 1655; 1658-IV-32, 11. 4. 1658; 1659-I-25, 6. 10. 1658, 29, 3. 1659; StLA, IO Reg., Cop 1655-IV-28, 5. 4. 1655; Cop 1656-III-87, 20. 3. 1656). - Mitničar Hans Textor je leta 1655 zatrjeval, da je drva na spornem kraju nemoteno sekal že 27 let, leta 1659 pa, da je to pravico v miru užival 32 let (torej od leta 1627/28), kakor že prej njegovi predhodniki. Mož je natanko tisti, o katerem je Radics na podlagi spisov notranjeavstrijske vlade ugotavljal, da je bil glavni krivec za uboj čemšeniškega župnika leta 1644 (Ra-dics, Johann Weikhard, str. 39-40, gl. tudi Golec, Valvasorjev izvor (2. del), str. 227-228). Natančneje o sodnem procesu, ki ga je vodil Jernej Valvasor: Radics, Valvasor-Studien XVIII-XX. Kot vse kaže, jo je Textor tedaj odnesel nekaznovan ali le z blago kaznijo, saj mu niti ni bilo treba zapustiti mitničarske službe.
350	StLA, IO Reg., Cop 1652-VII-114, 19. 7. 1652.
351	Zadeva je opisana v poročilu notranjeavstrijske vlade 16. julija 1660, po katerem so si podložniki iz trdovratnosti in zlobe izmišljali vedno nove izgovore, samo da se jim ne bi bilo treba soočiti s komisijo o (StLA, IO Reg., Gut 1660-VII-9, 16. 7. 1660). Po istem viru je Karel medtem Gamberk že izgubil (gl. op. 355).
352	ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 13, protokoli 1654-1656, s. p., 7. 1. 1656 (več obravnav).
353	StLA, IO Reg., Cop 1658-II-29, 7. 2. 1658.
pravda za Karla Valvasorja iztekla slabo. Prav Palmburg je bil namreč pozneje tisti, ki je od kranjskih deželnih stanov dobil »stanovsko pravico« (Landtschaft Jus) nad Gamberkom oziroma njegovo glavnino.354 Kako in kdaj natanko so deželni stanovi Karlu Gamberk zarubili in podelili »stanovsko pravico« tistim, ki so poravnali Valvasorjeve davčne zaostanke in druge dolgove, ne vemo. Poročilo notranjeavstrijske vlade 16. julija 1660 govori o Karlu še kot o lastniku Gamberka (als aigenthumbern), a je imel tedaj na posesti prejkone le še manjši lastniški delež. Ali pa so ga v Gradcu imenovali lastnik zgolj zaradi spora s podložniki, v katerega je bil (predtem) vpleten kot njihov zemljiški gospod. Isti vir se sklicuje na Karlove pritožbe deželnemu glavarju, po katerih »so podložniki spravili gospoda Valvasorja kot svojo zemljiško gosposko do tega, da so ga (deželni stanovi) zaradi nakopičenih podložniških (davčnih) zaostankov rubili, ga odstavili s celotnega gospostva Gamberk (der völligen Herrschaft Gallenberg endtsezt) (!) in stanovsko pravico (das Landtschafft Jus) že izročili Ljubljančanom« (denen v. Laybach).355 V resnici so davčni zaostanki predstavljali le del Karlovih bremen, zaradi katerih je Gamberk izgubil. Z Ljubljančani gre razumeti več pravnih oziroma fizičnih oseb, ki so jim stanovi v zameno za poravnane dolgove podelili »stanovsko pravico«, med njimi konec leta 1659 samostanu klaris za dobrih 12.000 goldinarjev za dobo šestih let.356 Kot vse kaže, je moral Karel še pred sredo leta 1660 v celoti zapustiti gamberško posest, je pa imel na Gamberku še naprej delež, terjatev do že znanega Janeza Jurija pl. Palmburga v višini dobrih 9.451 goldinarjev. O tej beremo prvič, ko je Palmburg sredi leta 1661 prepustil »stanovsko pravico« nad gospostvom Gamberk v triletni zakup Janezu Antonu baronu Löwenburgu.357 Zadnji je mož, o katerem
354	Gl. op. 357.
355	StLA, IO Reg., Gut 1660-VII-9, 16. 7. 1660.
356	Za podelitev »stanovske pravice« klarisam izvemo dobrih pet let pozneje, ko je poverjeniški urad kranjskih deželnih stanov 20. aprila 1665 ugodil Karlovi prošnji, da »stanovsko pravico«, ki jo ima samostan klaris od 20. decembra 1659 za 12.302 goldinarja, po izteku šestih let 20. decembra 1665 podeli njemu, in sicer proti plačilu navedene vsote (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk 897, sejni zapisniki 23, 1663-1665, fol. 100v). Podelitve pravice klarisam in podelitev drugih »stanovskih pravic« za Gamberk v stanovskih sejnih zapisnikih ni najti, ker tega vanje niso vpisovali dosledno (prim. prav tam, šk. 894, sejni zapisniki 20, 1653-1659; šk. 895, Isejni zapisniki 21, 1654-1673; šk. 896, sejni zapisniki 22, 1657-1662). - »Stanovska pravica«, ki jo je uveljavil samostan klaris, je skoraj brez dvoma izvirala iz Karlovega posojila 10.000 goldinarjev, ki ga je najel pri klarisah pred marcem 1651. Šlo je za sredstva iz ustanove dr. M. F. Hillerja, namenjene gradnji samostana v Ljubljani v letih 1648-1656. O posojilu: Radics, Valvasor-Studien XI, str. 2013; XII, str. 2021-2022.
357	Palmburg in Karel Valvasor sta 9. aprila 1661 sklenila poravnalno pogodbo o prepustitvi stanovske pravice nad gospostvom Gamberk v zakup za tri leta (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 81, fasc. XXXIV, lit. P 39/I, 15. 1. 1665, pag. 5/Nr. 6). Istega dne, 3. junija 1661, ko sta pogodbo o triletnem zakupu sklenila Palmburg in baron Lowenburg (prav tam, pag. 3/Nr. 3), je Lowenburg izstavil Palmburgu obligacijo zaradi odstopa stanovske pravice za gospostvo Gamberk, prevzete od Karla Valvasorja, v višini dobrih 9.451 goldinarjev (prav tam, pag. 4/Nr. 5). Na podlagi navedenih regestov v Palmburgo-vem zapuščinskem inventarju in Valvasorjeve navedbe v Slavi
47
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
je Janez Vajkard v opisu Gamberka spretno navedel, da je Gamberk »potem prišel« v njegove roke (gelangte sie an), ni pa kot gospodarja v vmesnem času - med svojim očetom Jernejem in baronom Lowenburgom - omenil ne polbrata Karla ne Palmburga.358 Lowenburg je dejansko vseskozi, še dobro desetletje, ostajal le zakupnik Gamberka.359
Karlu je po izgubi Gamberka ostala bližnja rodna Medija skupaj z obveznostmi do sorojencev. Nič ne kaže, da bi se z mlado družino veliko zadrževal na obeh zasavskih gradovih, saj so se mu vsi otroci večinoma rojevali v Ljubljani,360 kjer se je ambiciozni Karel nato sredi šestdesetih let voljno vpregel v deželne javne funkcije.361 Gospodarstvo na Gamberku ali nemara kar na obeh posestih je po vsem sodeč prepuščal neporočenemu bratu Francu Adamu, umrlemu že leta 1663.362 Gospodinjstvo na domačem medijskem gradu pa je najbrž tudi po ma-čehini smrti (1657) ostalo na plečih polihistorjeve neporočene polsestre Marije Klare, ki je v bolezni skrbela že za mačeho, polihistorjevo mater.363 Kdo vse je prebival na Mediji ter kakšno vzdušje in razmere so vladali na gradu po smrti matere oziroma mačehe Ane Marije, pa lahko spričo skopih virov le domnevamo.
Ni potrjeno, da bi mladi Janez Vajkard Valvasor kdaj prebival pri bratu Karlu na bližnjem Gamberku. Opis dogodka, ki se je zgodil eno leto po dogodku »pred približno 29 ali 30 leti« in malo preden se je mladenič odpravil na večletno potovanje, ne daje najbolj natančne informacije o tem, kaj pomeni: »ko^sem bil ravno doma« (als ich damals eben daheim war). Čeprav je Karel tedaj upravljal Gamberk in bil »naš jerob ali varuh«, kot ga Janez Vajkard imenuje v zvezi s tem dogodkom, je bil
(gl. naslednjo opombo), je M. Smole zapisala, da je gospostvo leta 1661 pripadalo Antonu baronu Löwenburgu (Leuenbur-gu) (Smole, Graščine, str. 150), dejansko pa ga je imel odtlej le v zakupu. 9.451 goldinarjev Karla Valvasorja je vsota, ki jo je pl. Palmburg moral plačati Karlu (kot preostanek) po prevzemu stanovske pravice nad Gamberkom. Ker je leta 1664 umrl, se je izplačilo zavleklo vsaj do leta 1667 (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 14, protokoli 1664—1667, s. p., 10. 12. 1664, 27. 8. 1665, 9. 12. 1666).
358	Valvasor, Die Ehre XI, str. 159.
359	Kot zakupnika ga srečujemo vse do konca leta 1673 (ARS, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko, knj. 14, protokoli 1664-1667, s. p., 16. 1. 1665; ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk 810, fasc. 543d, kopialne knjige poverje-niškega urada, 1675-1676, 4. 12. 1675).
360	Gl. op. 264. - Da se je Karel zadrževal na Gamberku, je izpričano le za jesen 1654, ko je čemšeniški mitničar tja poslal k njemu svojega glasnika (gl. op. 349).
361	Karlova prva pomembna funkcija je bila član poverjeniškega urada kranjskih deželnih stanov. Za poverjenika iz viteških vrst so ga prvič izvolili 12. februarja 1665 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 897, sejni zapisniki 23, 1663-1665, fol. 181).
362	Gl. op. 349. — Na Gamberku je bil Franc Adam Valvasor vsaj še spomladi 1658, saj naj bi po besedah mitničarja Hansa Textorja temu vse dotlej kontinuirano grozil (StLA, IÖ HK, 1658-IV-32, 11. 4. 1658). Textorjev dopis z dne 6. oktobra 1658 pravi, da na dva ukaza štiri leta ni odgovoril, pa tudi v dopisu 29. marca 1659 pri omembi Franca Adama ne navaja, da bi medtem umrl (StLA, IÖ HK, 1659-I-25, 6. 10. 1658, 29. 3. 1659). Po sekundarnem viru je Franc Adam Valvasor umrl marca 1663 v Celju (Witting, Beiträge zur Genealogie (1894), str. 143).
363	Gl. op. 277.
vendar hkrati tudi gospodar Medije. »Biti doma« se je v ožjem smislu vsekakor nanašalo na medijski grad, v širšem pa na domače kraje okoli Medije in Gamberka. Janez Vajkard je bil tedaj, nekega jesenskega popoldneva - najverjetneje leta 1659 - priča čudežnemu izginotju kmečkega fanta Ahaca iz gamberške grajske ječe.364 Kod je sedemnajstletnik sicer hodil v tistih letih, da je bil »ravno doma«, ne vemo natanko. Zelo verjetno je šlo za vmesni čas - tedne ali mesece - med zaključkom šolanja pri ljubljanskih jezuitih in odhodom na večletno potovanje, saj je zgodbo o pobeglem Ahacu sklenil z besedami: »kmalu nato sem namreč odpotoval in me več let ni bilo doma«.365 Lahko pa bi, kot bomo videli, potoval že dotlej in bil »ravno doma« med dvema potovanjema.
Doma na Mediji in na Gamberku so mladeniča ob doseženi primerni starosti seveda začeli voditi na lov, kar je pač sodilo k standardni plemiški »izobrazbi«, vendar Valvasor v Slavi nikjer ne pokaže prevelike vneme za pogon divjadi. Omemb lova je malo,366 kakšno stališče je imel Janez Vajkard do prevelike lovske strasti, pa zelo jasno izhaja iz XIV. knjige, kjer pri obravnavi pozne antike mimogrede ošvrkne nezmerne lovske strasti in druga naslajanja velikih dvorov. Prve naj bi bile med ne ravno najmanjšimi vzroki, da je »naša draga Nemčija nekaj časa sem potrebovala toliko potrpljenja nasproti marsikateremu tujemu potentatu«.367
Povsem nedokumentirano, tudi v Slavi, je veliko pomembnejše vprašanje, kje je Valvasor pridobil prve vojaške oziroma borilne veščine, še doma na Kranjskem ali šele med prvimi potovanji? Po njegovem opisu navad kranjskih plemičev je bilo vojaško urjenje na prvem mestu, pred nabiranjem izkušenj v tujih deželah.368 Vsekakor je imel za seboj dovolj vojaškega znanja, da se je pri 22-ih ali najpozneje 23-ih lahko pridružil kranjskim prostovoljcem, ki so odjezdili v četrto habsburško vojno s Turki (1663-1664).369 Očitno pa se mu med urjenjem, drugače kot med vojno, ni dogajalo nič tako zanimivega, da bi te svoje izkušnje vsaj mimogrede omenil. Možnosti zanje ni manjkalo ne v rodni deželi ne tam, kjer je potoval, četudi ravno za prva potovanja ne vemo, kje se je zadrževal.
Ko se je 18- ali 19-letni Janez Vajkard Valvasor odpravil na pot v tujino, kar je bilo za plemiške mladeniče zelo običajna »šola za življenje«, se je na neki način prvič poslovil od mladosti, od tistega njenega dela, v katerem je užival v svobodi in brezskrbnosti, ki ju je omejevala tako rekoč le šola. Materialno dobro preskrbljen in v šolskih letih v Ljubljani kot zunanji dijak nevezan na hišni red seminarja ni imel posebnih skrbi, z učenjem najbrž (skoraj) nobenih težav, časa za »raziskovanje« sveta okoli sebe pa na pretek. Tako je bilo zlasti do leta 1657, ko mu je pri šestnajstih umrla mati in je skupaj s petimi še nedoraslimi sorojenci, štirimi mlajšimi od sebe, postal popolna sirota pod varuštvom polbrata Karla.
364	Valvasor, Die Ehre XI, str. 161-162; o lastništvu Medije: prav tam, str. 165.
365	Prav tam, str. 162.
366	Prim. Gratzy, Repertorium, str. 34.
367	Valvasor, Die Ehre XIV, str. 174.
368	Gl. op. 397.
369	Valvasor, Die Ehre XV, str. 601.
48
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
2.4 Leta mladostnih potovanj (1659/60-1671) - šola za življenje
Preden pospremimo Valvasorja na njegova mladostna potovanja, ki so trajala več kot desetletje — vključno z vsaj dvema vmesnima »postankoma« doma na Kranjskem —, se pomudimo pri ne nepomembnih vprašanjih: kako je polihistor v Slavi datiral dogodke iz svojega življenja in s kakšnimi težavami se je treba spopadati, če želimo na podlagi tovrstnih pričevanj priti do »univerzalne« kronologije »Anno Domini 16 ...«. Zelo redko je namreč postregel z letnico, kaj šele z natančnim datumom. Tista štiri že znana osebna pričevanja, ki edina segajo še v čas otroštva in šolanja, so in-dikativni primeri, kako je kronološko umeščal dogodke iz polpretekle dobe in tudi kako je nasploh razmišljal v časovnih kategorijah. V Slavi največkrat ni v ospredju natančna kronologija, temveč poanta zgodbe. Časovna dimenzija ima pri tem enkrat večjo, drugič manjšo vlogo. O odstrelu medveda na Gamberku, česar se je iz otroštva še sam spominjal, denimo pravi: »ko je bil moj pokojni oče imetnik tega gospostva«.370 Nikjer ne pove, kdaj je oče Jernej Valvasor umrl — leta 1651 —, ampak lahko iz opisa Gamberka povzamemo zgolj, da se je to zgodilo po letu 1641, ko je Jernej gospostvo kupil,371 in najpozneje leta 1660. »Pred približno 29 ali 30 leti« je namreč Gamberk v imenu otrok kot njihov varuh upravljal že najstarejši brat Karel.372 Toliko, če bi bili odvisni samo od polihistorjevih besed. Alternativno datiranje »pred toliko ali toliko leti« je pri Valvasorju nasploh zelo pogosto, tako kot drugi način datiranja: »pred približno toliko leti«. Takšno formulacijo najdemo pri tretjem Valvasorjevem dogodku iz otroških oziroma šolskih let: »pred približno štiriintridesetimi leti«, s pojasnilom »ko sem v Ljubljani še študiral«. Podobno kot prvi je enigmatičen četrti osebni spomin na ta čas, ki vsebuje celo več časovnih »neznank«: neki fant si je začel »v četrti šoli, sintaksi«, v telo zabadati iglo in je s tem nadaljeval »dve ali tri leta«, dokler mu ni takšnega početja prepovedal »naš profesor v peti šoli, namreč na poetiki«.373
Takšne načine datiranja srečujemo tudi za poznejši čas, najsi govori Valvasor o sebi ali o čem drugem iz polpretekle dobe. Kot bomo videli pri obravnavi njegovih mladostnih potovanj, zaradi tega ni lahko ugotoviti, katerega leta se je kaj dogajalo. Se več, tudi ko gre za datiranje, natančno do leta — npr. »pred 22 leti«, ne moremo biti gotovi, od katerega leta je štel časovno oddaljenost, od leta izida Slave vojvodine Kranjske 1689 ali že od prejšnjega leta, ko je dobršen del besedila nastal. Zgoraj navedeni primeri so vsi iz XI. knjige, ki je bila potrjeno dokončana šele leta 1689 in ni bila stiskana pred sredo leta,374 vendar se čas njenega nasta-
370	Valvasor, Die Ehre XI, str. 162.
371	Prav tam, str. 159.
372	Prav tam, str. 161.
373	Prav tam. str. 86—87.
374	V III. delu Slave, ki kot zadnjo vključuje XI. knjigo, je najmlajši datum 26. marec 1689 (Valvasor, Die EhreX, str. 392), nekajkrat pa je govor o »tem letu 1689« (Reisp, Kranjski po-lihistor, str. 329, op. 125). Na podlagi podatkov o uvozu Slave na Kranjsko je Radics sklepal, da je bil III. del lahko 16. julija 1689 komajda pripravljen za transport iz Nurnberga (Radics,
janja razkrije v navedbah, kot je ta, da so polihistorjevo prvo ženo položili v rodbinsko grobnico na Mediji »šele pred enim letom«.375 Ker je iz njegovega pisanja znan datum ženine smrti 25. april 1687,376 čas smrti pa potrjujejo tudi drugi viri,377 je torej v tem primeru izhodišče perspektive gledanja v preteklost leto 1688, ne 1689. Kronologija je nazorna in povsem jasna v zapisu v III. knjigi Slave: »Zdaj, ko to pišem, še niso minila tri leta, odkar sem bil v Rimskem cesarstvu (leta 1685) ...«.378 Datiranje tako z letnico kot s časovno oddaljenostjo je več kot dobrodošlo in obenem zelo redko. Leto nastanka konkretnega zapisa o potovanju, 1688, je prav tako dokazljivo, četudi posredno. Se pred koncem zime tega leta, 8. marca, je Valvasor namreč že prebiral pole (delal korekture) IV. knjige. O tem poroča v XI. knjigi v zvezi z nekim nenavadnim pripetljajem. Najbrž tudi zato, ker hoče biti zaradi pomena dramatičnega dogodka karseda eksakten in verodostojen, navaja datum z letnico, ne pa ohlapnejše formulacije »prejšnje leto« ali »letos«.379
Vse druge datacije — »pred toliko leti«, »pred toliko ali toliko leti«, »pred približno toliko leti«, »pred več kot toliko leti« in podobno — zahtevajo preveritev z referenčnimi viri, ki pa jih največkrat nimamo, še posebej ne za Valvasorjeva doživetja zunaj Kranjske, ki se v veliki meri nanašajo prav na mladostna potovanja. Tudi če bi preverili vse, kar je v Slavi datirano na način »pred [... ] leti«, in naredili statistiko, kolikokrat je za izhodišče vzel leto 1689 in kolikokrat leto 1688, problem še vedno ne bi bil rešen. Univerzalnega vzorca, uporabnega za preračunavanje, namreč ni. Za prav vsak dogodek, ki ni datiran do dneva natanko in ga želimo povezati z letnico, je treba poiskati posredni ali neposredni referenčni vir.
Postavlja se vprašanje, zakaj je Valvasor uporabljal takšne načine datiranja. V poštev pride več možnosti, ki so vse odvisne od konteksta: 1) polihistor pozna leto in celo datum, a ju zaradi majhne pomembnosti časovne perspektive glede na ubesedeno vsebino ne zapiše, ampak namesto tega uporabi ohlapnejšo formulacijo »pred 22 leti«, »pred približno 22 leti«; 2) ker za določeno stvar ni povsem prepričan, kdaj se je zgodila, navede »pred približno 20 leti«; 3) zaveda se, da je točna data-cija na način »pred [...] leti« problematična, ker je med zapisom (1688) in letnico izida Slave (1689) časovna razlika, zato se zavaruje z relativiziranjem — »približno toliko let«, »toliko ali toliko let«, npr. »pred približno 19 leti«, »pred 24 ali 25 leti«; 4) k enakemu načinu datira-nja se zateče, ker so določen proces, postopek ali dogajanje trajali daljši čas, npr. celo leto ali več mesecev; 5) gre za oddaljeno daljše trajanje, Valvasor sicer ve za leta, a zaradi njihove nepomembnosti z vidika posredovanja informacije napiše: »tega je že več kot 20 let«. Skratka: »približno« in »ali—ali« sta najpogostejši formulaciji, uporabljeni zaradi negotovega izhodišča (leto 1688
Valvasor-Studien XIII, str. 2403). Prim. Reisp, Kranjski poli-
histor, str. 258—259.
375	Valvasor, Die Ehre XI, str. 164.
376	Valvasor, Die Ehre IX, str. 109.
377	O smrti prve žene v aprilu in o svoji vnovični poroki je pisal tajniku londonske Kraljevske družbe 17. novembra 1687 (Reisp, Korespondenca, str. 51, 70).
378	Valvasor, Die Ehre III, str. 415.
379	Valvasor, Die Ehre XI, str. 71.
49
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
oziroma 1689), »ali—ali« pa lahko pomeni tudi trajanje od—do.
Valvasorjevo najbolj »skrivnostno« življenjsko obdobje je čas njegovih mladostnih potovanj od konca petdesetih ali začetka šestdesetih let do začetka sedemdesetih let 17. stoletja. Sodobnih pričevanj o njem v tem času namreč ne poznamo. Vse, kar je o potovanjih in vmesnih postankih doma znanega, izvira iz njegovih lastnih zapisov, raztresenih po Slavi vojvodine Kranjske, ter manj določno iz pisem tajniku londonske Kraljevske družbe, oboje pa je šele iz osemdesetih let. Oba polihi-storjeva življenjepisca Radics in Reisp sta sicer njegova mladostna potovanja obravnavala zelo natančno, vendar v Radicsevem precej smelem poskusu rekonstrukcije vrsta sklepanj in trditev ni podprta z dokazi. Ne eden ne drugi tudi nista poskušala odgovoriti na vprašanje, kako se je Janez Vajkard na poti vzdrževal.380
Ko se je odpravil na svoje prvo potovanje v tujino, naj bi po Radiscu štel 18 let,381 kar pomeni, da bi moral na pot odriniti leta 1659. Sam je slovo od doma — prvo ali že drugo? — umestil v daljšo pripoved o kmečkem fantu, ki je čudežno ušel iz ječe v grajskem stolpu na Gamberku. Dogodku je bil priča, pripetil pa se je »nekega jesenskega dne popoldne, ko sem bil ravno doma«. Pred prijetjem in pobegom se je fant, po imenu Ahac, »celo leto« skrival v gozdovih, in sicer potem ko je »pred približno 29 ali 30 leti« našel zaklad in si s tem nakopal težave, da so ga gamberški sodni hlapci začeli iskati. Nadaljevanja zgodbe po pobegu iz zapora Janez Vajkard ni poznal, kajti »kmalu nato sem namreč odpotoval in me nekaj let ni bilo doma (etliche Jahre ausblieb)«.382 Če smo povsem natančni, je torej od Ahačevega pobega iz ječe do trenutka, ko je Valvasor o tem poročal, minilo eno leto manj, potemtakem »približno 28 ali 29 let«. Zanesljive časovnice nam ni dal, saj je čas kar dvakrat relativiziral (približno, ali) zato pa lahko iz povedanega sklepamo, da je bil na potovanju neprekinjeno nekaj let. Jesenski čas sicer ni primeren za odhod na pot in formulacijo »kmalu nato« lahko razumemo tudi kot naslednje leto spomladi.
Dve neznanki dodatno motita preračunavanje let, kot jih je navedel polihistor. Prva je zajeta v formulaciji »približno«, ko je govor o najdbi zaklada »pred približno 29 ali 30 leti«, druga pa ta, da ne vemo, ali je bil Janez Vajkard »ravno doma« pred odhodom na prvo potovanje ali že po vmesni vrnitvi, preden je spet odpotoval, tokrat za več let. Kdaj se je najditelj zaklada Ahac leto dni skrival pred prijetjem in nato »nekega jesenskega dne« pobegnil iz gamberške grajske ječe, lahko datiramo do dve leti natančno le, če odmislimo Valvasorjevo relativiziranje s »približno«. Druga špekulacija bo predvidevanje, da je Valvasor po Ahačevem pobegu šele začel potovati.
Kakor koli, Janez Vajkard ni mogel na pot pred jesenjo 1658, tj. trideset let pred letom 1688, ko je verjetno pisal o Gamberku (tega leta je namreč zanesljivo nastal opis Medije, ki v XI. knjigi Slave neposredno sledi opi-
380	Radics, Die Reisen des Freiherrn von Valvasor; isti, Johann Weikhard, str. 67—79; Reisp, Mladostna potovanja, str. 99— 107; isti, Kranjskipolihistor, str. 78—89.
381	Radics, Johann Weikhard, str. 69.
382	Valvasor, Die Ehre XI, str. 161-162.
su Gamberka),383 lahko pa bi se odpravil zdoma 29 let pred jesenjo 1688, tj. jeseni 1659. Če vzamemo za skoraj nesporno izhodišče časovne perspektive leto 1688, bi namreč tedaj minilo največ 30 let, odkar je Ahac našel zaklad (1658), in največ 29 od njegovega prijetja in pobega (jeseni 1659). Tudi 28 let od zadnjega dogodka (gledano iz iste perspektive), je še sprejemljivo — leto 1660, ne pa 28 let, računano od izida Slave leta 1689, tj. leto 1661. Polihistorjev polbrat Karel Valvasor je namreč Gamberk najverjetneje izgubil in zapustil še v prvi polovici leta 1660 ali celo že leta 165 9,384 Janez Vajkard pa piše, da je Ahaca »pred približno 29 ali 30 leti« začel iskati še Karel,385 takratni zemljiški in deželskosodni gospod. A nato ne pove, ali je Karel leto dni pozneje, ko so sodni hlapci fanta ujeli, še upravljal z Gamberkom. Janez Vajkard je kronologijo bržkone poznal, a se mu ni zdelo ne primerno ne potrebno, da bi čudežni dogodek, pobeg kmečkega fanta iz ječe, pospremil z natančno letnico.
Vsekakor je bil Valvasor 15. avgusta 1659, na dan vpisa v Marijino kongregacijo, še v deželi. Če je bil priča zadnjemu gamberškemu dogodku jeseni tistega leta in je »kmalu nato odpotoval«, je torej odrinil na pot še konec leta 1659 ali naslednje leto, in to na prvo potovanje, ki je, sodeč po njegovih besedah, trajalo neprekinjeno več let. Lahko pa bi končal gimnazijo tudi šele leta 1660 — kar je, kot smo videli, manj verjetno — in potemtakem ne bi mogel odpotovati pred jesenjo tega leta. Zadnje se ne ujema najbolje z navedbo, da je kmalu zatem odšel in ga »več let ni bilo doma«. Leta 1663 ali najpozneje spomladi 1664 je namreč potrjeno odšel v vojno skupaj s kranjskimi prostovoljci. A morda se je tedaj na Kranjskem pomudil le kratek čas, toliko da se je pripravil na ponovni odhod, v »več let« odsotnosti pa je zato vključil tudi sodelovanje v vojni. Manj trdno oporo za ugotavljanje odhoda na prvo daljše potovanje ponuja opis zgodbe o nenadni smrti baronice Ruessenstein, hčerke njegovega krstnega botra, ki je preminila »pred približno tridesetimi leti«.386 Zgodbo bi namreč lahko slišal pozneje in ne nujno, ko je še bil na Kranjskem, saj je v strmolskem gradu, kot izhaja iz opisa, strašilo še v času, ko je pisal Slavo vojvodine Kranjske.387
Reisp (1983) se je pri določitvi časa, ki ga je mladenič preživel na potovanjih, oprl v prvi vrsti na dve Valvasorjevi pismi tajniku Kraljevske družbe v Londonu Thomasu Galu (Gale) iz srede osemdesetih let, po katerih naj bi Valvasor zunaj domovine popotoval štirinajst let.388 Čeprav je Reisp navedbi interpretiral tako, da je šlo »v celem« za 14 let, je v nadaljevanju vendarle vsa leta strnil v čas pred poroko, saj je sklenil: »Iz tega lahko izračunamo, da je Janez Vajkard končal šolanje v svojem
383	Valvasor namreč pravi, da so njegovo prejšnjo ženo položili v medijsko kapelo »šele pred enim letom« (Valvasor, Die Ehre XI, str. 164). Ana Rozina, rojena Graffenweger, je umrla 25. aprila 1687, 20. julija istega leta pa se je vdovec vnovič poročil (navedbi o smrti in vnovični poroki na rodovnem deblu v IX. knjigi Slave, str. 109, objava poročne pogodbe: Kaspret, Zenit-ni dogovor, str. 186—189).
384	Gl. op. 355.
385	Valvasor, Die Ehre XI, str. 161.
386	Gl. op. 87.
387	Valvasor, Die Ehre XI, str. 562.
388	Reisp, Kranjski polihistor, str. 78.
50
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
sedemnajstem letu in bil nato od jeseni 1658 do 1672 v glavnem zdoma.«389 Takšno sklepanje se je pozneje pokazalo kot napačno. Ko je namreč prišla na površje ugotovitev, da je bil Valvasor jeseni 1671 že na Kranjskem (prošnja in dekret o čakarini), je Reisp čas njegovih mladostnih potovanj pomaknil navzdol (2005): končala se niso leta 1672, temveč pred 9. oktobrom 1671. Skladno s tem je popravil tudi njihov začetek: »S tem v zvezi je letnica začetka potovanj 1658 bolj stvarna od letnice 1659.«390 Da bi se mu izšlo 14-letno trajanje potovanj, je uporabil naslednji argument (1997): »Po teh podatkih bi se polna leta mladostnih potovanj res iztekla leta 1672, število letnic [sic!] pa doseže vsoto 14 že 1671.«391 Valvasor naj bi bil namreč zdoma od jeseni 1658, vendar je Reispa ob nekoliko prikrojenem izračunu, da so s 14 leti mišljena koledarska leta 1658—1671, nekaj še vedno upravičeno motilo: »Po drugi strani pa je treba navesti, da je bil na novo vpisan — ali pa so ga na novo vpisali — med člane jezuitske kongregacije Marije Vnebovzete šele leta 1659.«392
Tedaj, na praznik Marijinega vnebovzetja, je bil Valvasor vsekakor še na Kranjskem. Član kongregacije bi lahko namreč le izjemoma postal v odsotnosti, brez iniciacijskega obreda, poleg tega pa se 15. avgusta še ni končalo šolsko leto. Doma ga spet najdemo jeseni 1671, ko od vrnitve ni moglo miniti veliko časa, saj naj bi istega leta v Bambergu izdal neko knjižico.393 Ker je gamberška zgodba postavljena v jesenski čas, se torej na pot ni odpravil pred jesenjo 1659. Med enim in drugim zapisom je tako minilo le dvanajst let. Se je torej Janez Vajkard v dveh pismih v London 1685 in 1686 zmotil, ko je navedel, da je bil iz dežele odsoten štirinajst let? Nikakor ne. Navedbi sta Reispa zavedli, saj Valvasor nikjer ne pravi, da so v skupno 14 let zajeta samo njegova mladostna potovanja. V resnici je v njih upošteval tudi čas, ki ga je zunaj Kranjske preživel pozneje in o katerem imamo več konkretnih pričevanj — šlo je za nekajkrat po več tednov ali mesecev394 —, med mladostnimi potovanji pa se je vsaj enkrat, če ne večkrat, za nekaj časa vrnil na Kranjsko. Potovanj v mladih letih, pred poroko, je bilo torej za kakšni dve ali celo tri leta manj, kot je menil Reisp. Glede na Valvasorjevo včlanitev v Marijino kongregacijo avgusta 1659 se njegovo prvo
389	Prav tam, str. 78-79.
390	Reisp, Novejša spoznanja, str. 13. Prim. Reisp, Nekaj dopolnil, str. 575.
391	Reisp, Nekaj dopolnil, str. 576.
392	Prav tam.
393	Valvasor, Die Ehre VI, str. 368.
394	Valvasorjeva daljša potovanja zunaj dežele po poroki (1672) so bila: okoli leta 1679 v Benetke, okoli 1683 in 1685 v Nem-
čijo, po letu 1689, nedolgo pred smrtjo, pa v Lyon (Valvasor,
Die Ehre XI, str. 92, 93; III, str. 405; Reisp, Kranjskipolihistor, str. 88, 154; Reisp, Neznani epitaf, str. 347-348). Poleg tega je
leta 1683 več mesecev preživel na vojaškem pohodu na Šta-
jersko (Valvasor, Die Ehre XV, str. 604-605; Reisp, Kranjski
polihistor, str. 164-167). Leta 1686 piše v pismu T. Galu o svoji večtedenski odsotnosti (trajala je najmanj štiri tedne), zato je šlo verjetno prav tako za potovanje zunaj dežele (Reisp, Korespondenca, str. 39, 43), v drugem pismu istemu naslovniku leta 1687 pa pravi, da je bil pred nedavnim na Hrvaškem (prav tam, str. 51, 70). V 14 let, preživetih na potovanjih zunaj Kranjske, je vštet čas pred 3. decembrom 1685, ko je nastalo prvo pismo Galu.
mladostno potovanje ni začelo pred jesenjo istega leta, pred koncem šole, zadnje pa se je končalo najpozneje v začetku jeseni 1671. Potem ko je bil leta 1670 potrjeno še zdoma, v južni Franciji, in naj bi dal leta 1671 v Bambergu natisniti neko knjižico, svoj knjižni prvenec,395 se torej na Kranjsko ni vrnil veliko prej, kot se je s prošnjo za čakarino obrnil na deželne stanove. Prošnjo več prosilcev so deželni stanovi obravnavali 9. oktobra 1671.396 Morda se je Valvasor znašel doma komaj nekaj dni predtem, saj si ga zelo težko predstavljamo kot brezdelnega mladeniča brez načrtov, ali pa je prošnjo oddal v njegovem imenu kateri od bratov, še preden se je Janez Vajkard vrnil. Vrhu tega je tridesetletnik, če se je hotel v deželi ustaliti, potreboval denar. In čakarina je tako rekoč samo čakala nanj, da jo pobere.
Kako in kje je Valvasor preživljal prva leta po končani jezuitski gimnaziji, ko ga »nekaj let ni bilo doma«, je zavito v popolno temo. Gre za najmanj znano obdobje njegovega življenja, saj vemo samo to, da Janeza Vajkar-da ne smemo iskati na Kranjskem, ne pa tudi, kje vse se je zadrževal. Lahko le sklepamo, kje bi lahko bil in kaj je dvajsetletni mladenič tam počel. Ni dvoma, da si je izbral prvo od obeh poti, o katerih govori v VI. knjigi Slave, ko v razdelku o načinu življenja kranjskega plemstva in meščanstva opisuje plemiško mladino. Ta pot je bila vojaško urjenje in potovanje v tuje dežele. O navadah plemstva je namreč zapisal: »Plemstvo se vzdržuje s svojimi posestmi, ali pa, če teh nima, s svojim mečem v službi najvišjega poglavarja. Vendar imajo tako tisti, ki so gosposkega stanu, kakor [nižji] plemiči navado, da svojo mladost ozaljšajo s svobodnimi umetnostmi in služijo [Ateni] Paladi, pri tem se z leti (mit zuwachsenden Jahren) usposobijo v viteških vajah, nato pa potujejo po tujih deželah, zlasti po Italiji in Franciji, da bi se nekoč povzpeli bodisi do uglednega vojaškega položaja (mislim do imenitne vojaške stopnje) bodisi do svetlih vladnih dostojanstev in bleščečih častnih služb ali tudi, da bi lahko dosegli poseben ugled tako s konico peresa kot s konico meča, torej z obema. Bližina Italije jim ponuja tudi lepo priložnost in udobnost za potovanje (zur Peregrination). Ko na ta način naložijo in porabijo svojo prvo in prosto (samsko) mladost, skušajo priti do časti ali na velikih dvorih ali na bojnem polju in opravljati primerno službo bodisi pri deželni vladi bodisi v vojski. [...] Drugi pa, ki so bolj nagnjeni k zasebnemu življenju, se zabavajo z viteškim lovom in uživajo lepe dohodke svojih dednih posesti ali pa, če so pobožnega in miroljubnega značaja, vstopijo v kak odličen red, predvsem v bernardinskega [cistercijanskega] in benediktinskega.« Neposredno zatem je Valvasor pri opisovanju navad meščanov opozoril na skupne poteze, ki del meščanstva najbolj povezujejo s plemstvom. Mnogi meščani dajo namreč svoje otroke prav tako študirat in v ta namen so v deželi ustanovljeni seminarji in šole, zlasti v jezuitskih kolegijih. Zgovorno je nadaljevanje: »Ko si tu pridobijo dobro osnovo, se nekateri odpravijo na visoke šole ali pa, kot že rečeno, uporabijo za akademijo potovanje v tuje omikane dežele.«397
395	Reisp, Kranjski polihistor, str. 85—87.
396	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk 900, sejni zapisniki 26, 1671—1677, fol. 25.
397	Valvasor, Die Ehre VI, str. 342.
51
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
Reisp je poudaril, da je Valvasor sledil tedanjim navadam plemiških sinov, ki so se izpopolnjevali v vojaških veščinah in nato potovali v tuje dežele, oboje iz karier-nih razlogov. Po njegovem Valvasor ni iskal nadaljnje izobrazbe na univerzi, »kar je morda tudi eden od razlogov, da je ohranil in razvil značilne lastnosti samosvoje, duhovno neodvisne osebnosti«.398 Kakor koli, tega, ali se je kdaj kje daleč od doma vpisal na kakšno univerzo ali vsaj poslušal predavanja, ne vemo z gotovostjo. Njegov tak ali drugačen stik z univerzitetno sfero ni izključen in Valvasorjev molk je lahko v tem pogledu »zlato«. Poleg tega je Reisp spomnil na Adama Sebastjana pl. Siezenheima, v Ljubljani živečega uradnika, ki je dal leta 1659 v Munchnu natisniti delo o vzgoji plemiške mladine. Knjigo opisuje Valvasor pri obravnavi kranjskih piscev v VI. knjigi Slave, vendar ne »zelo obsežno«, kot je zapisal Reisp, ki je bil mnenja, da je mladi Janez Vajkard »po vsej verjetnosti avtorja in to njegovo delo že poznal, preden se je odpravil na svoje veliko potovanje.«399 Ker ni šel na pot pred jesenjo 1659, je Siezenheimov »priročnik« utegnil prebirati res še v letu izida. Na knjigo je opozoril že Radics, še posebej na tretji del, ki obravnava potovanja v tuje dežele. Prepoznal je štiri stvari, ki naredijo plemiča previdnega v življenju in govorjenju, etičnega pri poslih in sposobnega za vodenje. To so: opravljanje pomembnih poslov, prenašanje velikih naporov in dela, branje številnih knjig in premišljena potovanja v tuje dežele. Začetek potovanj naj bi bil škodljiv, preden se mladenič v domovini dovolj ne pouči, priporočljiv pri dvajsetih oziroma ne prej kot po dopolnjenem 18. letu. In Radics je ugotavljal, da je imel Valvasor ob odhodu zdoma ravno 18 let. Siezenheim je razlikoval tri poglavitne namene potovanj. Prvi je daljše zadrževanje na krajih, znanih po umetnostnih in naravnih znamenitostih. Mladenič naj bi obiskal vse javne zgradbe, kraljeve in knežje palače, veličastne templje, velika gledališča, mestne hiše, trge, mostove itd. in si ogledal vse lepote narave od gora, jam, slapov in drugih redkosti, »katerih poznavanje privede pri diskurzih pogosto do koristnega udobja«. Še koristnejši in zelo potreben je drugi poglavitni namen potovanj: da namreč mladi plemič poleg ogledovanj in vaj v viteškem urjenju »izdatno natovori svoj razum« z redkimi umetnostmi in skrivnimi znanostmi. Tako naj bi poleg umetelnega sabljanja, jezdenja in plesa pridobil veščine spodobnega in jasnega izražanja, zapopadel različne jezike z njihovimi pravilnimi poudarki in izgovorjavo, se vadil
398	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 78.
399	Prav tam, str. 78. - Pri tem je prišel njegov življenjepisec sam s seboj v nasprotje, saj je Siezenheimovo »Na novo osvetljeno vzgojno zrcalo plemiške mladine« izšlo leta 1659, Valvasor pa naj bi bil »v glavnem zdoma« že od jeseni 1658«. Iz Valvasorjevega komentarja bi po Reispu sklepali, da je bil poli-histor nekoliko seznanjen tudi z osebnimi razmerami avtorja in bi utegnil biti pozneje povezan z njegovim sinom, jezuitom Francem. Siezenheimovega sina Franca (1658, Ljubljana -1714, prav tam), slovenskega pridigarja in nazadnje vodje (regensa) ljubljanskega semenišča (Miklavčič, Siezenheim(b) Adam Boštjan, str. 307), ima literarnozgodovinska stroka za možnega pisca prve slovenske pesniške poslanice, objavljene pred uvodom v Valvasorjevo Slavo (1689) in podpisane (s psevdonimom) Jožef Sisentschelli (Miklavčič, Sisentschelli (Sisenthal, Zizenčeli) Jožef, str. 320). Prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 297, op. 15.
v vseh vrstah vokalne in instrumentalne glasbe, pridno raziskoval osnove zemljemerstva in šestila, se naučil risanja, ki daje vsem umetnostim najboljšo luč, in sledil tovrstnim »plemiškim znanostim« (veščinam). Tretji in zadnji poglavitni namen, ki naj bi ga plemiška mladina posebej upoštevala, pa je »notranjost« (das Innerliche). Spoznati mora notranjo ureditev dežel, ali je v njih veliko učenjakov, kakšno je stanje trdnjav, dostop do dežele, kakšne so navade ljudstev in drugo, kar je mogoče izvedeti od razumnih, odličnih in izkušenih ljudi. S tem mladi plemič ostri svoj um in se usposablja za bodoče vodstvene službe, funkcije in časti. Upoštevanje teh treh poglavitnih namenov je po Siezenheimu neprimerno bolj v čast, kakor če mladenič po vrnitvi ne zna povedati drugega kot o dobri pijači in hrani, udobnih gostiščih, plesiščih in gledališčih ter o ženskah sumljivega slove-sa.400 Kar je na Kranjsko priseljeni Siezenheim polagal potujoči mladini na srce, je bil ideal, nasprotje pogosto drugačne realnosti. Radics je ob tem zapisal, da se zdi, kot bi Janez Vajkard Valvasor potoval »po predpisih« gospoda Siezenheima, a vendar naj bi bile samo njegove lastne dispozicije tiste, ki so privedle do skladnosti med dobro teorijo pisca Siezenheima in polihistorjevo prakso.401 Seveda ne vemo, ali ni mladi kranjski plemič na poti kdaj vendarle malce ušel z vajeti. Tega v Slavi vojvodine Kranjske svojim sodobnikom in zanamcem razumljivo ni zaupal. A naj bo kakor koli, nobenega dvoma ni, da se je Valvasor na »študijskih potovanjih« nadpovprečno trudil pridobiti veščin in znanja. Dobro desetletje na tujem ga je dokončno oblikovalo kot osebnost, ki je lahko po vrnitvi na Kranjsko dala svoji domovini kar največ, kar je zmogla.
»Dolgo desetletje« Valvasorjevega bivanja na tujem, med letoma 1659/60 in 1671 lahko razdelimo v tri ali štiri obdobja. Prvo je po njegovih lastnih besedah trajalo nekaj let, v katera je morda treba všteti tudi drugo obdobje, njegovo udeležbo v avstrijsko-turški vojni 1663-1664. Vanjo je šel potrjeno s Kranjskega, kjer se je predtem pomudil vsaj krajši čas. Po vrnitvi iz vojne se je spet nekaj časa zadrževal na rodnem Kranjskem - to bi bilo tretje obdobje -, nato pa je bil najpozneje od zgodnje jeseni 1666 ponovno v tujih deželah, nemara brez prekinitve vse do leta 1671. Govorili bomo o dveh njegovih dolgih potovanjih, ki ju okvirno razmejuje vojni čas. Prvo potovanje spada v zgodnja šestdeseta leta in bi se znalo začeti že konec leta 1659, drugo pa se v glavnem pokriva z drugo polovico šestdesetih let in je trajalo do leta 1671.
Okvirno trajanje Valvasorjevega prvega dolgega potovanja določata dve njegovi lastni navedbi. Prva je ta, da je bil po čudežnem pobegu fanta iz gamberške grajske ječe nekaj let zdoma. Dogodek je mogoče s precejšnjo verjetnostjo datirati v jesen 1659, nekaj tednov ali mesecev po zaključku gimnazije. Drugi je njegova omemba lastne udeležbe v avstrijsko-turški vojni 16631664, ki je sicer časovno natančneje ni opredelil, vendar za to glede na znana zgodovinska dejstva niti ni bilo prave potrebe. Odsoten je bil potemtakem najdlje do pomladi 1664, ko bi bil zadnji čas, da se je s Kranjskega podal v vojno, torej ne veliko več kot štiri leta in najbrž
400	Radics, Johann Weikhard, str. 68-70.
401	Prav tam, str. 70-71.
52
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
ne dosti manj kakor tri, če se je odpravil na pot še pred koncem leta 1659 in se morda vrnil že v letu 1662. Zanimivo je spoznanje, da v Slavi nima za vmesni čas nobenih časovno opredeljivih avtobiografskih podatkov. Končajo se z gamberško zgodbo, datirano leto dni po njenem začetku »pred približno 29 ali 30 leti«, kolikor se njen vrhunec (čudežni pobeg iz ječe) ni morda odvil šele leta 1660 in ga je Valvasor »ujel« med vmesno vrnitvijo s potovanja. Nato pa ne zasledimo niti enega dogodka, postavljenega 29 do 25 let v preteklost (16601664). Naslednji je šele dogodivščina z gadom nedaleč od domače Medije »pred 24 ali 25 leti« (1663-1665),402 najverjetneje že po vrnitvi iz vojne s Turki (1663-1664).
Kakšno popotnico je vzel mladi Janez Vajkard na svoje prvo, več let trajajoče potovanje, ostaja odprto vprašanje. Se je na pot odpravil sam, v dvoje ali v skupini? Kam se je namenil, tudi on sprva v bližnjo Italijo in naprej v Francijo, kot je bila navada pri Kranjcih njegovega stanu? Razen Tunisa bi lahko že v tem času obiskal prav vse dežele, ki jih je, kot bomo videli, pozneje sumarno navedel kot tiste, s katerimi se je v življenju srečal. Za več krajev in pokrajin, o katerih se je mimogrede razgovoril v Slavi ali pa jih je omenil v pismih, namreč ni dal nobene časovne iztočnice, kdaj naj bi se tam mudil.
Radics je zapisal, da Valvasorjevo prvo večje potovanje oziroma »prvo romanje« (seine erste »Peregrina-tion«) ni vodilo v Italijo, kot je bilo v navadi pri njegovih sodeželanih, temveč na Nemško, in sicer čez Koroško in Salzburško na Bavarsko.403 Pri tem je podal zelo natančen itinerar po starih trgovskih poteh od Ljubljane do Salzburga, ki pa se, tako kot smer potovanja samega, ne opira na Valvasorja, ampak zgolj na Radicseva lastna sklepanja. Na osemnajstletnega Janeza Vajkarda naj bi naredil največji vtis salzburški kamniti oder v Hellbrun-nu. Tega omenja Valvasor pri opisu Postojnske jame,404 vendar ne navaja, kdaj ga je sam videl - o zadnjem sicer ne gre dvomiti. O tem, da bi na istem potovanju obiskal München, Ingolstadt, Nürnberg in Augsburg, kot brez navedbe vira trdi Radics,405 ni v Slavi nobenega namiga, na kar je opozoril že Reisp.406 Domnevna smer prvega potovanja, na Nemško, tako sploh ni potrjena in še naprej ostajamo pri Reispovi ugotovitvi, da »o prvih potovanjih ni konkretnejših podatkov«.407 Kje se je torej Valvasor zadrževal po letu 1659, ko je bil več let (skupaj) zdoma, je eno glavnih neodgovorjenih vprašanj z njegove življenjske poti sploh. Prav lahko, da je že tedaj prečkal Italijo, prepotoval znaten del Francije in prišel vse do Anglije in Danske na severu.
Nikakor ni mogoče, da bi Radics določil Salzburško in južnonemške dežele za Valvasorjevo »prvo romanje« na podlagi njegovih pisem Thomasu Galu v London, saj pismi, ki o tem govorita, v Radicsevem času še nista bili znani.408 Na obeh mestih, kjer piše polihistor o štirinaj-
402	Valvasor, Die Ehre II, str. 143.
403	Radics, Johann Weikhard, str. 71.
404	Valvasor, Die Ehre II, str. 279. — Radics se na ta opis sklicuje v opombi 185 na strani 71.
405	Radics, Johann Weikhard, str. 71.
406	Reisp, Kranjski polihistor, str. 297, op. 16.
407	Prav tam, str. 79.
408	Med študijskim potovanjem v London leta 1893 je Radics
odkril le tri izvirna pisma in prilogo k enemu od njih (Reisp,
stih letih popotovanj zunaj domovine in našteva dežele, ki jih je spoznal, je na prvem mestu navedena »Germania«, za njo pa »Anglia«.409 Dve pismi Thomasu Galu iz let 1685 in 1686 sta tudi edina vira, v katerih Valvasor svoje obiskane dežele našteva skupaj. Vprašanje pa je, v kakšni zvezi sta zaporedje dežel in kronologija, če sta sploh v kakšni. V prvem pismu polihistor pravi, da je potoval »tod in onod po Nemškem, Angleškem, Danskem, Francoskem, Španskem, po Italiji in Afriki«, v drugem se zaporedje ponovi, le da je izpuščena Dan-ska.410 Čeprav je Afrika, ki jo je res obiskal kot zadnjo leta 1669, navedena na koncu (pozneje je bil še v Franciji in Bambergu, vendar ne prvič), se zdi, da zaporedje ne ustreza kronologiji glede na vsakokratni prvi obisk določene dežele. Nemčijo je najbrž postavil na čelo, ker jo je poznal najbolje in je v (Nemško) Cesarstvo spadala tudi Kranjska. Anglija pa se je skoraj gotovo znašla na drugem mestu le zaradi londonskega naslovnika. Tudi druge dežele dajejo vtis, kot bi jih Valvasor premišljeno navedel iz angleške perspektive, od severa proti jugu oziroma tudi po pomembnosti. Italija na predzadnjem mestu, za Francijo in Španijo, je gotovo sprta s kronologijo. Nikjer v Slavi ni mogoče prebrati, da bi Valvasor kdaj sam stopil na Otok niti da bi videl Dansko in Španijo, kar pa njegovega obiska teh dežel samo po sebi še ne postavlja pod vprašaj. V pesniškem voščilu Chri-stopha Wegleiterja411 v uvodu v Slavo so med vodami, ki »hvalijo njegove [Valvasorjeve] kreposti«, navedene angleška Temza in danske morske ožine v Baltskem morju, imenovane Belt.412 Prejkone je Valvasor spoznal obe deželi površno in le na kratko, denimo tako, da se je iz Francije z ladjo popeljal čez Rokavski preliv ali pa se je v Anglijo napotil z Nizozemske. Glede na to, da je imel nekoč opraviti z dvema pomembnežema iz Holsteina, severnonemške dežele, ki meji na Dansko, je več kot verjetno, da je omenjena moža spoznal v njuni deželi in da je tedaj skočil še čez mejo Cesarstva v Dansko kraljestvo. Še več, oba Holsteinca je omenil v zvezi s koristnostjo oziroma škodljivostjo pitja čaja,413 tik pred tem pa opisal, kakšno mnenje je imel o čaju prejšnji danski kralj Friderik III.414 Kdaj je Valvasor obiskal najsevernejši državi, ki ju omenja v vrsti njemu osebno znanih dežel, Anglijo in Dansko, ostaja predmet ugibanj. Pač nekoč, ko jima je bil dovolj blizu, da ga je vedoželjnost potegnila še tja. Vsekakor pa v mladosti, preden se je leta 1671 vrnil v domovino. Polihistorjeva formulacija »pred nekaj leti« (vor etlichen Jahren), ki se nanaša na srečanje s Holsteincema, je preveč nedoločna in je ne gre jemati dobesedno. Za obisk Danske je pre-
Korespondenca, str. 10). Ta pisma je tudi v celoti objavil (Radics, Johann Weikhard, str. 267-298). O Radicsevem študijskem potovanju gl. Radics, Valvasorjeva pisma, str. 226-229.
409	Reisp, Korespondenca, str. 21-22, 26; prim. slovenski prevod na str. 23, 27.
410	Prav tam; prim. Radics, Johann Weikhard, str. 81, 298, op. 24.
411	Christoph Wegleiter (1659-1706) iz Nürnberga je bil protestantski teolog in pesnik, od leta 1688 profesor na univerzi v bližnjem Altdorfu (gl. Allegemeine Deutsche Biographie: http://www.deutsche-biographie.de/sfz84739.html, nov. 2013; prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 83, 201).
412	Valvasor, Die Ehre I, s. p. [v prevodu Čast in Slava vojvodine Kranjske spodnja pagina 35].
413	Valvasor, Die Ehre III, str. 343.
414	Prav tam, str. 342.
53
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
cej bolj upoštevanja vreden indic čas vladanja danskega kralja Friderika III. — od leta 1648 do 1670.
Valvasorjevo s potovanji povezano vedoželjnost je v voščilni pesmi v uvodu v Slavo orisal tudi prej omenjeni nurnberški teolog Christoph Wegleiter, pač v pesniški maniri in temu ustrezno brez ambicij upoštevati kronologijo in natančno geografijo. Polihistorju znane dežele je najprej razmejil z vodami, in sicer v zaporedju: Ren, Belt (morske ožine na Danskem), Tibera, Sava in Temza. Kot pravi, je »baron Valvasor« prepotoval toliko, kot malokdo njegovega stanu, in spoznal tri dele sveta (tri celine). Raziskoval naj bi po državi Turkov, bredel po pesku Libije, Evropa ga ni mogla zadržati. S tretjim delom sveta je Wegleiter vsekakor mislil Azijo, ki jo tu zastopa Turčija. A Valvasor, kolikor je znano, kot popotnik nikoli ni bil na turških tleh, ne azijskih in ne evropskih, temveč je zgolj kot vojak stal nasproti osmanski vojski v Panonski nižini.
Za spoznavanje oblikovanja Valvasorjeve osebnosti — prvo dolgo potovanje spada namreč še v njegovo formativno življenjsko obdobje — precej bolj pogrešamo vedenje o tem, kaj je na poti počel, kakor sam itinerar. Ni dvoma, da je bil preskrbljen s priporočili vplivnih sorodnikov in (družinskih) prijateljev in da se je s takšno popotnico namenil k nekaterim vnaprej izbranim ljudem. Zavoj priporočil iz časa, ko je hodil po tujih deželah, je še hranil ob smrti in je bil v začetku leta 1694 popisan v njegovi zapuščini v Krškem.415
Njegovo pero žal ni izpričalo, v kolikšni meri se je držal začrtane poti in načrtov nasploh, tako v časovnem kot vsebinskem smislu, ter kaj ga je morda usmerilo še kam drugam. Zelo pomembno je vprašanje, ali je na tej poti predvsem trošil ali pa je stroške bivanja v tujini pokril pretežno z lastnim zaslužkom. Če bi dve ali tri leta zgolj potoval, bi mu dediščina po očetu in materi hitro kopnela. Veliko večja je verjetnost, da se je na nekaj krajih za določen čas ustalil, tako kot na drugem velikem potovanju, in se dal vpreči v kakšno službo. Pri tem ali onem novem znancu bi bil poraben kot učitelj, pisar, spremljevalec, pomočnik takšne ali drugačne vrste. Več kot upravičeno lahko sklepamo, da si je pridobil tudi dodatne vojaške oziroma borilne veščine, če ne kar glavnine svojega vojaškega znanja. Udeležba na bojnem pohodu leta 1663—1664, po vmesnem bivanju na Kranjskem, je seveda zahtevala že izurjenega človeka. Bržkone je mladenič kje na poti pustil sledove v še danes ohranjenih virih, a je le malo verjetno, da bi jih kmalu odkrili, saj trenutno obstaja za to en sam možni način, in to je naključje. Najdba popotnega dnevnika, o katerem bo še tekla beseda, pa je komaj, komaj verjetna.416
415	ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 131, fasc. LIV, lit. Z-7/I, 16. 1. 1694, pag. 9.
416	Takšne zapiske si je na primer dobro desetletje pred začetkom Valvasorjevih potovanj delal Janez Krstnik Dolničar (Thalnitscher) (1626—1692), meščanski otrok iz Ljubljane, oče Janeza Gregorja in Janeza Antona Dolničarja. Čeprav je pripadal nižjemu družbenemu stanu od Valvasorja, so podatki o njegovem bivanju in zaposlitvah na Dunaju v letih 1646— 1648 poučni tudi za predstavo o tem, kako se je na tujem znašel polihistor. Objava zapiskov: Radics, Familien-Chroniken krainischer Adeliger, str. 26—27, 137—138. O Dolničarju prim. Smolik, Thalnitscher (do 1688 Dolnitscher, Dolnizher) Janez Krstnik, str. 76-77).
Leta 1663 ali 1664 je bil vsekakor spet v rodni deželi, najsi se je na Kranjskem pojavil zaradi vesti o vojni s Turki ali neodvisno od političnih dogodkov. O svoji udeležbi v vojni 1663-1664, t. i. četrti avstrijsko-tur-ški vojni, je v Slavi pustil tri pričevanja, ki šele povezana v celoto dajo kolikor toliko jasno sliko, kje se je zadrževal, v kakšni vlogi in s kom. V XV. knjigi Slave je v letopisu Kranjske izpričal, da je bil v skupini dvanajstih prostovoljcev, ki so, tako kot mnogi kranjski gospodje in plemiči, »v tej vojni« skupaj s svojimi služabniki in hlapci jezdili proti dednemu sovražniku.417 O Valvasorjevih nadrejenih beremo v XI. knjigi, kjer zavrača trditve, da so nekateri vojaški poveljniki na nadnaraven, hudičev način zaščiteni pred kroglo in sabljo. Takšne govorice so med drugim krožile o grofu Nikoli Zrinskem in konjeniškem stotniku (ritmojstru) Adamu pl. Albendorffu. S prvim naj bi bil Valvasor »v številnih prilikah« (spopadih) z dednim sovražnikom, drugega pa je predstavil kot svojega ritmojstra v Testa-Piccolominijevem polku. S posebnim spoštovanjem je četrt stoletja pozneje zapisal, da sta ključ njunega uspeha pomenila pogum in srčnost, s katerima sta k posnemanju podžigala druge častnike in navadne vojake.418 V katerih spopadih se je v tej vojni znašel sam, ni povedal, je pa razkril, da se je pod poveljstvom grofa Nikole Zrinskega nekoliko seznanil s Slavonsko krajino. Ker je »tega že dvajset let« - navedbo gre razumeti, da je minilo več kot toliko časa -, je imena mnogih krajev medtem pozabil, častniki pa so se zamenjali. Iz lastnega védenja je omenil zgolj že dolgo pokojnega barona Raumschüssla, ki je bil »pred dvajset in nekaj leti« poveljnik Durdevca (pri Koprivnici).419 Morda se mu je zdel vreden omembe, ker je šlo za Kranjca in nekrvnega sorodnika njegove matere; Raumschüsslovo osebno ime mu je ušlo iz glave.420 Sicer pa se je Valvasor Slavonske krajine, drugače kot Hrvaške in Morske, v XII. knjigi Slave samo dotaknil, z obrazložitvijo, da ne spada pod pristojnost Kranjske in njenih deželnih stanov.421 Pri opisu Morske krajine se je nato še enkrat vrnil v čas, ko je »pred dvajsetimi in nekaj leti« služil pod Zrinskim in na lastne oči videl krvoločnost senjskih Uskokov, ki so »na barbarski način« pili kri iz odsekanih turških glav.422 Kot je opozoril Reisp, se v literaturi zaradi tega opisa od Radicsa dalje (1910)
417	Valvasor, Die Ehre XV, str. 601.
418	Valvasor, Die Ehre XI, str. 100.
419	Valvasor, Die Ehre XII, str. 40.
420	Baron Raumschüssl je bil Adam Sigfrid, brat Leopolda barona Raumschüssla (kmalu po 1592-1659), očima Valvasorjeve matere. V uporabljenih genealoških virih ni podatkov o času njegovega rojstva in smrti niti o morebitni ženi in otrocih (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/44r, fol. 148-150). - Cesarska diploma ga ob povzdignitvi v baronski stan 13. aprila 1654 - barona sta tedaj postala tudi njegova brata Leopold in Erazem - naslavlja kot stotnika v Durdevcu, kar je bil dotlej nepretrgoma že 12 let (Haubtman bey dem Schloß vnd Graniz-haus St. Georgen) (ÖStA, AVAFHKA, Adelsakte, Hofadelsakt von Rambschissl, Adam, Seyfried und Erasmus Brüder, 13. IV. 1654, fol. 3). Tudi prošnjo za pobaronjenje je napisal on (fol. 9-10, s. d.). Prim. Frank, Standeserhebungen, 4. Band, str. 138). - Ko se je Valvasor kot vojak zadrževal v Slavonski krajini, je bil Raumschüssl še vedno aktiven častnik (StLA Laa. A. Antiquum III, K 372, H 1129, Verordnetenprotokoll 1662, fol. 40; H 1130, Verordnetenprotokoll 1663, fol. 52).
421	Valvasor, Die Ehre XII, str. 39-42.
422	Prav tam, str. 93.
54
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
Virovitica, vse do leta 1684 v turških rokah, je v Slavi upodobljena kot edina trdnjava v Slavonski krajini, in sicer na isti strani, kjer govori Valvasor o svoji udeležbi v vojni pod poveljstvom grofa Zrinskega
(Valvasor, Die Ehre XII, str. 40).
ponavlja zmota, da se je Valvasor med avstrijsko-turško vojno 1663-1664 bojeval v Senju.423
Okvirno datiranje Valvasorjevega vojaškega udejst-vovanja pod poveljstvom Nikole grofa Zrinskega ni v ničemer vprašljivo. Vojna s Turki se je začela spomladi 1663 z vdorom vojske velikega vezirja Ahme-da Koprolija na Ogrsko in naprej proti Dunaju ter se končala s sklenitvijo tajnega habsburško-turškega miru v Vasvaru 10. avgusta 1664, devet dni po habsburški zmagi v bitki pri Monoštru. Nikola grof Zrinski, pod čigar poveljstom je bil po lastnih besedah mladi Janez Vajkard, je konec leta 1663 odbil tatarski napad proti Štajerski in pozimi 1663/64 vpadel na turško ozemlje vse do Osijeka. Potem ko je konec junija 1664 padla njegova trdnjava Novi Zrin ob izlivu Mure v Dravo, je imel to za osebno žalitev s strani cesarskega vrhovnega poveljnika Rajmunda grofa Montecuccolija in se ni več udeleževal nadaljnjih bojev. Umrl je še istega leta, 18. novembra 1664, v nepojasnjenih okoliščinah na lovu nedaleč od Čakovca, potem ko je začel pripravljati zaroto proti Habsburžanom.424
Kako dolgo se je mladi Valvasor mudil zdoma kot pripadnik konjenice oziroma udeleženec vojne, ni gotovo, a vsekakor ne več kot poldrugo leto. Ni izključeno,
423	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 297, op. 18.
424	Zgodovina narodov Jugoslavije, str. 626—628; Zöllner, Geschichte Österreichs, str. 248—249.
da se je njegova skupina prostovoljcev podala na pot šele drugo leto vojne, leta 1664. V kranjskih deželno-stanovskih virih ni najti zapisov, da bi se - kot pravi Valvasor - v vojno odpravilo »veliko kranjskih gospodov in plemičev«, saj to ni bilo v stanovski pristojnosti. Turki namreč Kranjske niso neposredno ogrožali, zato se njeni deželni stanovi pri obrambi tudi niso posebej angažirali. Sklicevali so se na privilegij, po katerem niso dolžni poslati deželne vojske zunaj kranjskih meja. Stanovski viri govorijo tako ves čas predvsem o oskrbi in vkvartiranju vojaštva.425 Novačenje vojakov iz vrst kranjskega plemstva jih ni zadevalo. Skupina dvanajstih prostovoljcev s spremstvom, v kateri se je znašel Janez Vajkard, je bila torej »zasebna zadeva«. Najverjetneje je Testa-Piccolominijev konjeniški polk izpeljal rekruta-cijo prostovoljcev kar na kranjskih tleh, tako kot so to počeli polki dobrih dvajset let prej, med tridesetletno vojno.426 V zgodnjih šestdesetih letih se je Testa-Picco-lominijev polk večkrat zadrževal na Kranjskem, še več,
425	ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 937, Car-nioliae Pragmaticae I, s. p.; šk. 897 sejni zapisniki 23, 1663— 1665, fol. 1-458v; šk. 864, registraturni protokoli 1660-1666, fol. 267-424v). — Kranjske vojna ni posebej zadevala. Dimitz ima o njej sploh zelo malo podatkov, oba z Grudnom pa se sklicujeta na Valvasorjevo spominsko navedbo (Dimitz, Geschichte Krains, str. 27; Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 903—904).
426	Prim. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, str. 878.
55
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
slediti je mogoče nastanitvi in oskrbi čete »ritmojstra Adama«,427 v katerem prepoznamo poznejšega Valvasorjevega nadrejenega častnika Adama pl. Albendorffa.
Iskanje morebitnih sledov polihistorjeve udeležbe v vojni se je v nadaljevanju omejilo na gradivo štajerskih deželnih stanov, pod katerih oskrbo je spadala Slavonska krajina.428 Zaradi obsežnosti in slabe preglednosti v raziskavo ni bilo pritegnjeno gradivo dunajskega in graškega dvornega vojnega sveta.429 Zapisi o navadnem konjeniku, kakršen je bil polihistor, bi se v tem arhivskem gradivu lahko znašli kvečjemu na kakšnem seznamu moštva in v obravnavah posebnih primerov, kot so izjemni vojaški podvigi ali disciplinske zadeve. V štajerskem stanovskem gradivu pa je celo njegov četni poveljnik Adam pl. Albendorff pustil sledove le v poimenovanju enote: »četa ritmojstra Adama«; tako kot sta zgolj po osebnem imenu poveljnikov označeni dve drugi četi Testa-Piccolominijevega konjeniškega polka,430 v katerem je Valvasor po lastnih besedah služil. Polk se v deželnostanovskih spisih razumljivo pojavlja samo v zvezi z vkvartiranjem in vzdrževanjem, največ seveda v jesensko-zimskem času, neprimernem za večje vojaške operacije. Ker so to za zdaj sploh edini viri iz šestdesetih let 17. stoletja, ki poleg polihistorja samega pričajo o tem, kje in kdaj se je mladi Valvasor najverjetneje zadrževal, ne bo odveč nekoliko natančnejša obravnava. Štab s 150 konji in devet čet Testa--Piccolominijevega polka, vsaka s po sto konji, so bili v začetku julija 1663^nastanjeni po vaseh med Radgono in Fürstenfeldom. Četa Valvasorjevega poveljnika stotnika Adama pl. Albendorffa se je tedaj znašla v vasi Großwilfersdorf zahodno od Fürstenfelda,431 konec septembra pa s sto konji v vaseh Eigen in Plesch,432 tj. pri Fehringu ob takratni štajersko-ogrski, danes štajer-sko-gradiščanski meji. Od tod je polk krenil na vzhod proti turškemu ozemlju in se v drugi polovici novembra vrnil na izhodiščne položaje. Graški dvorni vojni svet
427	Četa »ritmojstra Adama« je v registraturnih protokolih izpričana na Kranjskem aprila 1660 (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 864, registraturni protokoli 18, 1660—1666, fol. 18v, 19v, 20). oO Testa-Piccolominijevem polku kot takem beremo pred izbruhom vojne v tej ali oni zvezi v letih 1661 in 1662 (prav tam, fol. 55, 83, 89, 110, 114, 115, 121v, 122, 123, 151v), o rekrutih pa avgusta 1661 (fol. 114).
428	Iz zadevajočega obdobja so bili pregledani zapisniki deželnega glavarja in poverjeniškega urada, knjige izdatkov in z največ uspeha serija Militaria: StLA, Laa. A. Antiquum III, K 371-373, 422; VI, Ausgabenbücher, 1663-1664; XIV, Militaria, Sch. 217-229. Za koristne nasvete se iskreno zahvaljujem arhivistu dr. Gernotu P. Obersteinerju.
429	Gradivo hrani Vojni arhiv (Kriegsarchiv), oddelek Avstrijskega državnega arhiva na Dunaju. Za podatke iz prve roke o urejenosti arhivskih fondov in majhni možnosti za uspešno iskanje vojaka Valvasorja sem dolžan zahvalo arhivistu dr. Michaelu Hochedlingerju.
430	StLA Laa. A. Antiquum XIV, Sch. 218, 1663/2, fol. 67.
431	Prav tam, fol. 67, julij 1663. — Če je bil Valvasor tedajk že v tej četi, se je srečal s kraji, kjer se je kot vojak, poveljnik kranjskih pešcev, ponovno znašel čez dvajset let. Leta 1683, med turškim obleganjem Dunaja, je po lastnem pričevanju s topniškim ognjem ubranil mesto Fürstenfeld pred turškimi zavezniki, Batthyanijevimi ogrskimi uporniki (Valvasor, Die Ehre XV, str. 604-605).
432	StLA Laa. A. Antiquum XIV, Sch. 218, 1663/2, fol. 63, predstavljeno 26. 9. 1663.
je namreč 19. novembra obvestil štajerskega deželnega glavarja in stanove, da bosta Testa-Piccolominijev in še en polk v nekaj dneh prestopila štajersko mejo. Dežela ju je bila dolžna sprejeti in razporediti v prejšnja bivališča vzdolž dveh vojnih krajin, Ogrske in Slavonske.433 Celoten polk, ki je tedaj štel 1.483 mož in 1.271 konj,434 se je vkvartiral na štajerski strani Mure, točneje okoli Ljutomera, Veržeja in Ormoža, in sicer tako, da je na posamezno hišo prišel eden ali največ dva konjenika. Albendorffova četa je našla streho nad glavo v štirih ob-murskih vaseh med Radenci in Veržejem: v Turjancih, Hrastju, Moti in Vučji vasi.435 Zatem so se čete razdelile v dva dela, vendar ne vemo, kam je svojo odpeljal Albendorff. Pred božičem so štiri čete brez reda in v zmedi ložirale v vaseh okoli Slovenj Gradca, šest čet pa na štajerski meji ob Sotli, nakar so še pred praznikom postopoma prešle na celjsko območje.436 Na pritisk deželnih stanov so se štiri čete na prehodu v leto 1664 pomaknile naprej na Koroško in Kranjsko, potem ko so povzročile razne ekscese in škodo.437 V registraturnih protokolih kranjskih deželnih stanov je govor le pavšalno o dveh četah Testa-Piccolominjevega polka, ne da bi bila omenjena njuna poveljnika. Tako ne vemo, ali je Janez Vajkard Valvasor morda del vojne prezimil kot vojak kar v domači deželi,438 če je tedaj seveda že bil v vojski. Konec januarja so štajerski stanovski poverjeniki prosili dvorni vojni svet, naj premakne tudi tistih šest čet polka, ki so vkvartirane v celjski četrti, ker se vrstijo pritožbe in spori. Poverjeniški urad je želel, da bi šle zlasti v srednještajersko četrt Vorau, ki še ni bila v celoti zasedena z vojaštvom.439 Pomlad in prva polovica poletja 1664 sta minevali v znamenju vojskovanja, ni pa še raziskano, kje vse se je v tem času zadrževal Valvasorjev Testa-Piccolominijev polk. Skoraj dva meseca po sklenjenem miru je 30. septembra spet izpričan na Stajer-skem, kjer so dve njegovi četi poslali proti Ljutomeru za zaščito bližajoče se trgatve.440
Potrebe, da bi tedaj 23-letni Valvasor po sklenitvi miru ostal v vojski, torej ni bilo. Po vsej verjetnosti že pozno poleti ali zgodaj jeseni 1664 se je ponovno znašel na Kranjskem. Prav na poti domov bi se lahko ustavil v Konjicah pri ( Janezu) Erazmu grofu Tattenbachu, o čemer govori v opisu hoje po vodi, ki naj bi se je tu naučil od nekega Holandca. »Pred mnogimi leti« je Ho-landec služil kot vojak pri mestni gardi v Gradcu in bil v mestu zelo znan kot vodohodec. Tattenbach ga je dal od tam pripeljati k sebi in Valvasor mu je za praktični pouk v ribniku nekaj podaril.441 Od kod je mladi Janez Vajkard poznal grofa Janeza Erazma Tattenbacha, lah-
433	Prav tam, Sch. 222, 1663/6, fol. 13, 19. 11. 1663.
434	Prav tam, Sch. 220, 1663/4, fol. 363, ad 23. 11. 1663.
435	Prav tam, Sch. 219, 1663/3, fol. 36.
436	Prav tam, Sch. 219, 1663/3, fol. 383-384, 24. 11. 1663.
437	Prav tam, Sch. 225, 1664/3, fol. 70, 4. 1. 1664.
438	Konec decembra 1663 bi se morali dve četi vkvartirati v Kamniku in Kranju, a sta bili v začetku januarja 1664 še na Koroškem, nato pa sta ostali na Kranjskem do aprila (ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., šk. 864, registraturni protokoli 18, 1660-1666, fol. 320v, 322, 324, 345, 352).
439	StLA Laa. A. Antiquum XIV, Sch. 224, 1664/2, fol. 87, 28. 1. 1664.
440	Prav tam, fol. 266, 30. 9. 1664.
441	Valvasor, Die Ehre XI, str. 87-88.
56
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
Tabela 4 — Kronologija Valvasorjevih mladostnih potovanj
Čas	Časovna opredelitev v Slavi	Dežela/kraj
1663	in 1664 ali samo 1664	»pred dvajsetimi in nekaj leti«, »ker je že dvajset let tega«	v avstrijsko-turški vojni v Slavonski krajini (in drugje)
med 1663 in 1665 (verjetneje 1664 ali 1665)	»pred 24 ali 25 leti«	doma na Kranjskem — na Kalu nad Medijo ujel gada
1666, oktober	oktobra 1666	Dunaj
1667 (manj verjetno 1666)	»pred 22 leti«	Lyon
1667 in 1668	»pred približno 22 leti« in po sklenitvi špansko-portugalskega miru (13. 2. 1668)	v švicarskem pehotnem polku v Franciji
okoli 1666-1667	»pred približno 22 leti«	na potovanju
pred 1668	»pred dvajsetimi in nekaj leti«	Amsterdam
pred 1668	»pred dvajsetimi in nekaj leti«	Pariz
1668 ali 1669	»pred dvajsetimi leti«	grofija Stollberg v Braunschweigu, Baumannova podzemna jama
okoli 1668-1670	»pred približno dvajsetimi leti«	Bamberg
1669, poleti	15. julija 1669	Tunis
1670, poleti	posredna datacija glede na obisk drugih provansalskih krajev julija 1670	Toulon
1670, poleti	6. in 7. julija 1670	Saint-Maximin-la-Sante-Baume z bližnjo jamo in goro Saint Pilon v Provansi
1670 - verjetno	»pred nekaj leti« - možna datacija glede na zadrževanje v Provansi julija 1670 in v Lyonu neznano kdaj istega leta	Beaucaire v Languedocu
1670	»leta 1670«	Lyon
1671	»leta 1671«	Bamberg — natis prevoda knjižice iz francoščine v nemščino
ko sklepamo iz tega, da je neki grof Tattenbach (ime ni navedeno) »pred nekaj leti« kopal svinčevo rudo pri gradu Ponoviče in nedoločljivo kdaj pri gradu Lebek,442 dveh sosedih Valvasorjeve domače Medije. Poleg tega se je »tajni svetnik Njegovega veličanstva« grof Tattenbach 31. julija 1657 v Ljubljani pridružil slovesnostim ob prazniku sv. Ignacija Loyolskega,443 ko je Valvasor potrjeno še obiskoval tamkajšnjo jezuitsko gimnazijo. Polihistor ni zamolčal znanstva s konjiškim graščakom Janezom Erazmom grofom Tattenbachom, čeprav je bil mož eden od štirih glavnih zarotnikov iz zrinsko--frankopanske protihabsburške zarote (1670). Zadnjo je polihistor najprej omenil v X. knjigi Slave, natančno pa opisal v XII. knjigi, kjer je usmrtitev zarotnikov leta 1671 označil kot »upravičeno obsodbo« in med drugim objavil integralno besedilo Tattenbachove prisege vodji zarote grofu Petru Zrinskemu (bratu že pokojnega grofa Nikole, pod katerim je Valvasor služil v vojni).444
Z enim svojih doživetij iz srede šestdesetih let se je polihistor spet postavil na Kranjsko. »Pred 24 ali 25 leti« je na vzpetini Kal nad domačo Medijo, znani po številnih in zelo velikih gadih, za nekaj trenutkov z golimi rokami enega ujel, debelega kot roka, a dolgega le tri pedi.445 Doma se je torej mudil leta 1664 ali 1665. Manj verjetno se dogodek nanaša na leto 1663, ki ga dobimo, če 25 let odštejemo od leta 1688, v katerem je bila II. knjiga Slave sicer že dokončana.446 V prvi polovici šest-
442	Prav tam, str. 347, 451.
443	Letopis Ljubljanskega kolegija, str. 199 (pag. 311); Historia An-nua, str. 199.
444	Valvasor, Die Ehre XII, str. 129-131. - O Tattenbachu prim. Grafenauer, Tattenbach Ivan Erazem, str. 11-12.
445	Valvasor, Die Ehre II, str. 143.
446	Prvi del Slave, ki vključuje knjige od I do IV, zajema dogodke
do leta 1686, Franciscijeva zadnja datirana opomba pa je iz
desetih let se je torej znašel doma vsaj dvakrat, prvič, preden je s skupino dvanajstih prostovoljcev odrinil v vojno s Turki (1663-1664) in drugič, med vrnitvijo iz vojne in odhodom na svoje drugo dolgo potovanje. Na pot se je tokrat odpravil najpozneje zgodaj jeseni 1666, precej verjetneje pa leto poprej, morda celo jeseni 1664. Za to potovanje je v XI. knjigi Slave uporabil izraz Peregrination, ki ga kot sinonim za potovanje srečamo tudi pri opisu navad mladih kranjskih plemičev v VI. knjigi. »Nemoralnež«, ki je v petdesetih letih nekega Valvasorjevega sošolca zavajal k zabadanju igle v telo, naj bi »izdihnil svojo brezbožno dušo pred okoli 22 leti, ko sem bil auf der Peregrination«.447
Drugo potovanje, ki ga Reisp imenuje veliko potovanje,448 je prav tako trajalo nekaj let, najmanj pet (1666-1671) in v celem nemara celo blizu sedem (1664-1671). Ni potrjeno, da bi se vmes vračal na Kranjsko, bi pa bilo povsem mogoče. Drugače kot o prvem, na videz »skrivnostnem« potovanju je Janez Vajkard o drugem pustil v Slavi ne samo več pričevanj, temveč tudi vrsto dragocenih podatkov, ki pričajo o njegovih zanimanjih, udejstvovanju, mimogrede celo o življenjskih oziroma bivanjskih razmerah, nekateri dogodki pa so datirani celo do dneva natančno. Reisp je na podlagi tovrstnih dragocenih navedb sklenil, da so se na tem dolgem potovanju že izoblikovale Valvasorjeve lastnosti in nagnjenja, ki so mu začrtala tudi življenjsko pot in delo v zrelih letih. Predvsem so ga zanimale narava in njene redkosti, gotovo se je ukvarjal z matema-
oktobra 1687 (Reisp, Kranjski polihistor, str. 258). Ze marca 1688 je Valvasor prebiral natisnjene pole IV. knjige (Valvasor, Die Ehre XI, str. 71).
447	Valvasor, Die Ehre VI, str. 342; XI, str. 86.
448	Reisp, Kranjski polihistor, str. 80, 81.
57
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
tičnimi in fizikalnimi vedami, kot otrok svoje dobe pa se kaže v tem, da so ga privlačile tudi alkimija, magija in podobne modne »vede«. Če sodimo po tem, kar je o svojih doživetjih v letih 1666-1670 povedal sam, lahko samo pritrdimo Reispu, da je bil Valvasor prvotno naravoslovec in da se je v zgodovinarja razvil šele pozneje pod vplivom okoliščin.449
Valvasorjeva mladostna potovanja je temeljito obdelal že Reisp, predvsem Valvasorjevo drugo, veliko potovanje.450 Ker temu v dogodkovnem pogledu za zdaj ni mogoče dodati nobenih novih dejstev, se bomo v nadaljnjevanju omejili na polihistorjevo razmerje do ljudi, stvari in krajev, ne da bi ponavljali vsebino sicer zanimivih zgodb. Poskusili bomo natančneje razdelati kronologijo in potencialne smeri poti.
Prvi podatek z velikega potovanja sega v oktober 1666, ko se je tedaj petindvajsetletni Janez Vajkard mudil na Dunaju. Kakšni načrti so ga privedli v cesarsko prestolnico, ni znano, kakor tudi ne, ali se je tam ustavil prvič. Na hrani je bil pri nekem gospodu Meintzerju v Arnoldovi hiši v bližini Rdečega stolpa (Roter Turm), tj. na koncu današnje Rotenturmgasse, ki vodi od Štefanovega trga proti kanalu Donave. V isti hiši se je iz enakega razloga, na hrani (in stanovanju), znašel alkimist Johann de Monte Snyders z ženo, preoblečeno v moškega. Glede na to, da je Valvasor vedel za ženino preobleko, je alkimist mlademu Kranjcu očitno precej zaupal. Skupaj sta izvedla poskus, v katerem je Valvasor funt svinca lastnoročno tingiral z gramom De Monte Snydersove tinkture v zlato. Janez Vajkard se je že tedaj ali pozneje zavedel, da je vse skupaj brez koristi in celo škodljivo, saj gre le za pretvarjanje koncentriranega ekstrakta zlata, in to ob izgubi časa, truda in tudi nekaj zlata samega. De Monte Snyders si je pri Dunajčanih najprej pridobil ugled z uspešnimi zdravljenji in dvema natisnjenima kemijskima razpravama, nato pa je moral iz mesta zbežati. Od gospodarja Meintzerja in Valvasorja se je predtem še poslovil in si z Janezom Vajkardom dopisoval, dokler je živel.451 Johann De Monte Snyders (ok. 1625-1670), sicer znana osebnost iz sveta alkimije in eden najljubših alkimistov Isaaca Newtona, je umrl štiri leta pozneje,452 zanimivo pa bi bilo vedeti, od kod in kam sta si z Valvasorjem pisala in ali res še ves ta čas.
Ko Valvasor v nadaljevanju razglablja, da so za obstoj kamna modrosti potrebni trdni dokazi in ne zgolj trditve učenjakov,453 pove o sebi znamenite besede, ki jih kaže navesti dobesedno in ki z gotovostjo kažejo na to, da mladi Janez Vajkard ni našel poti v Arnoldovo hišo po naključju, temveč s trdnim namenom spoznati znanega čudodelca in njegovo delo. »Brez nečimrnega slavohlepja in bahanja priznam, da me je vse moje žive dni kurioznost ali radovednost in vedoželjnost držala med svojimi ostrogami in me venomer spodbadala k
449	Prav tam, str. 88-89.
450	Reisp, Mladostna potovanja, str. 99-107; skoraj identično: Reisp, Kranjskipolihistor, str. 78-89.
451	Valvasor, Die Ehre III, str. 415-416. — O legi nekdanje Arnol-dove hiše gl. Radics, Valvasor in Wien, str. 2353.
452	http://www.ramsdigital.com/author/snyder.html (dec. 2013). - Njegovi objavljeni deli sta s področja medicine in astronomije: »De medicina universali« (1662) in »Metamorphosis Planetarum« (1663).
453	Valvasor, Die Ehre III, str. 416.
možnemu raziskovanju naravnih redkosti in skrivnosti, kot velikega ljubitelja vseh svobodnih in naravnih umetnosti. Kjer koli mi je uspelo izvedeti za kakega vedoželjnega moža, tja sem potoval in nobena pot ni bila predolga, niti nevarnost prevelika, noben trud pre-težaven; upanje, da se bom kaj nenavadnega naučil in izvedel, je osladilo vse kislo: celo tako, da me je taka gola kurioznost nekaj let vodila ne le po Evropi, ampak celo po Afriki daleč in široko naokoli, da sem se gnal za naravnimi znanostmi.«454 Glede na to, da so Valvasorjevi časovno opredeljeni opisi videnih »kurioznosti« v tujih deželah vsi iz let 1666-1670, je mogoče sklepati, da je bilo njegovo drugo veliko potovanje bolj ciljno usmerjeno od prvega. A po drugi strani ne vemo, kateri kronološko neopredeljivi opisi se nanašajo na prvo, kateri pa na drugo potovanje. Gotovo pa je Valvasor v drugi polovici šestdesetih let bolje vedel, kaj iskati po svetu in kje, kakor v začetku desetletja, ko so mu še manjkale dragocene življenjske izkušnje, pridobljene v naslednjih letih, tako v miru kot v vojni.
Skoraj brez dvoma se je Valvasor na Dunaju vsaj enkrat, če ne večkrat, srečal s kranjskim rojakojm, jezuitskim patrom Janezom Krstnikom Dolarjem. Še vedno ne poznamo Dolarjevih natisnjenih skladb,455 o katerih Valvasor v VI. knjigi Slave pravi, da jih je dal pater natisniti v cesarski prestolnici okoli leta 1665 (von seiner Composition gar viel Stücke zu Wien umgefähr ums 1665. Jahr deß Drucks gewürdigt seynd).456 J. G. Dolničar navaja četrt stoletja za Valvasorjem (1715) latinski naslov Dolarjevega dela z letnico in krajem izdaje: 1666 na Dunaju.457 Zdi se zelo verjetno, da je Valvasor videl natis Dolarjevih skladb na lastne oči na obisku pri patru. Iz njegove okvirne datacije izdaje sicer ni mogoče sklepati, katerega leta se je to zgodilo. Morda res že 1665, nič manj verjetno pa šele kakšno leto zatem.
Nekje proti koncu svojega bivanja v cesarskem mestu, konec leta 1666 ali v letu 1667, je imel polihistor priložnost poslušati nekega Tomaža Damascena, astronoma, astrologa, naravoslovca in ljubitelja podobnih ved, ki je razlagal, kako naj bi izdelal tri čudežna zrcala, v katerih je mogoče videti vse, kar si človek zaželi. Valvasor je Damascena moral videti in slišati na lastne oči. Mož se je namreč zadrževal na Dunaju »pred dvajsetimi in nekaj leti«, rezultata njegovega dela pa Janez Vajkard ni poznal, ker je po lastnih besedah z Dunaja prej odpotoval.458
Naslednje leto 1667 je bil mladi kranjski vedoželj-než potrjeno v Franciji. Ne le da v XI. knjigi Slave, natisnjeni poleti ali jeseni 1689,459 pripoveduje, kaj je »pred
454	Prav tam, str. 416-417.
455	Škulj, Ioannes Baptista Dolar, str. 27-36; Sehnal, Jan K. Dolar, str. 87-89.
456	Valvasor, Die Ehre VI, str. 359.
457	»Edidit: Dramata seu Miserere mei, Deus etc. Viennae Au-striae anno 1666« (Dolničar, Bibliotheca Labacensis publica, pag. 95 (po objavi: Vidmar (ur.), Trubar, Hren, str. 256)).
458	Valvasor, Die Ehre XI, str. 96. - Korektor Slave Erasmus Francisci je zgodbi na rob zapisal (prav tam, str. 96-97), da je Tomaž Damascen gotovo človek, ki se je približno v istem času in pozneje ponovno mudil v Nurnbergu in s katerem je Francisci nekajkrat razpravljal. Prizanesljivo je pristavil, da bi Valvasor zagotovo spoznal njegovo pravo naravo in častihle-pnost, če bi se z njim nekoliko bolje seznanil. Mož naj bi bil »popoln idiot«, popoln ateist in bahač.
459	Gl. op. 374.
58
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
22 leti« doživel v Lyonu,460 ampak je v to in naslednje leto, kot bomo videli, mogoče postaviti še dve njegovi omembi bivanja v Franciji. Ni posebej verjetno, da bi se v Lyonu mudil že leta 1666, preden je oktobra istega leta prebival na Dunaju, potem pa bi se v Francijo vrnil spet naslednje leto. Nemara je nehote, zaradi kolizije asociacij z iste poti, v X. knjigi izpričal, kod ga je z Dunaja vodila pot na Francosko. Ko se v omenjeni knjigi, namenjeni deželnim knezom in vojvodam Kranjske, dotakne veličastnega zvonika dunajske stolnice sv. Štefana, potegne primerjavo z zvonikoma v Landshutu na Bavarskem in v Strassburgu v Alzaciji.461 Mesti ležita na poti iz habsburške prestolnice proti Parizu, kjer je bil Valvasor »pred dvajsetimi in nekaj leti« pri nekem »imenitnem vojvodi«, ki pa ga ni hotel imenovati. Na obisku je videl kovinsko ogledalo, v katerem je takoj zagledal, kar si je glasno zaželel; podobno, kot je (prej) slišal o takšnih zrcalih na Dunaju (!).462 Reisp Valvasorjeve poti v Francijo, drugače kot smeri potovanja po tej deželi, ni skušal rekonstruirati, je pa pred opisom »francoskega obdobja« opozoril na polihistorjevo zadrževanje v določenih krajih.463 Med temi jih kar nekaj leži na možni poti, ki jo je Janez Vajkard ubral, potem ko je zapustil Dunaj. Pot bi ga lahko vodila po Donavi navzgor na Bavarsko, nato vzdolž Donave, Isarja ali Lecha do Bodenskega jezera in z vmesnimi postanki po Renu vse do Amsterdama. Od tam naj bi Valvasor, kot je menil Reisp, prispel v Pariz.464 Smer poti ni potrjena, je pa potovanje v Holandijo po njej med lažjimi. Valvasor je namreč očitno okusil Donavske vrtince na meji med Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, znane po nevarni plovbi, ki jo v II. knjigi Slave primerja s plovbo po Savi.465 Da je plul tudi po bavarskem Lechu, je sklepati iz istega opisa največje kranjske reke, po njegovih besedah bolj deroče od Rena, Donave in Lecha.466 Ze omenjeni Landshut ob Isarju bi na tej poti lahko spoznal, če bi z Donave zavil na München in naprej na zahod proti Lechu. Zahodno od Bodenskega jezera se je moral na skrajnem severu Švice, pri Schaffhausnu, srečati z zahrbtnostjo Rena, ki naj bi bil za izkušene savske čolnarje tudi na tem nevarnem odseku vendarle kakor igra.467 Strass-burg in njegov zvonik sta na poti vzdolž Rena proti severu, največja zahodnoevropska reka pa pred koncem svoje dolge poti teče skozi Amsterdam, kjer je Valvasor »pred dvajsetimi in nekaj leti« videl velikega pavijana.468 Holandijo omenja posredno še dvakrat, ko tamkajšnje drsalce primerja s kranjskimi smučarji,469 in skupaj z Vestfalijo, ko spregovori o slabem sirkovem kruhu na Pivki in Krasu.470
460	Valvasor, Die Ehre XI, str. 85.
461	Valvasor, Die Ehre X, str. 265.
462	Valvasor, Die Ehre XI, str. 93.
463	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 81—82.
464	Prav tam, str. 84.
465	Valvasor, Die Ehre II, str. 158.
466	Prav tam, str. 157.
467	Prav tam, str. 158.
468	Valvasor, Die Ehre XI, str. 58.
469	Valvasor govori o smučariji, ki jo danes poznamo kot bloško, sam pa jo pripisuje kmetom na Kranjskem, »zlasti pri Turjaku in v bližini« (Valvasor, Die Ehre IV, str. 584).
470	Ta kruh naj bi bil precej slabši kot kruh na Holandskem ali
»pumpernikel« v Vestfaliji (Valvasor, Die Ehre III, str. 348).
Lahko da je njegovo potovanje z Dunaja na zahod pretežno potekalo po rekah, lahko pa tudi, da je naštete kraje spoznal že na svojem prvem velikem potovanju. Formulacija »pred dvajsetimi in nekaj leti« je namreč zelo splošna in v Slavi pogosto rabljena, denimo tudi za čas (okoli) avstrijsko-turške vojne 1663-1664. Valvasor bi tako utegnil biti v Amsterdamu in Parizu še kot dvaj-setletnik, prav tako kot sta časovno povsem nedoločljiva obiska Anglije in Danske,471 oba najverjetneje zelo kratka in za polihistorja brez posebnih vtisov. S potjo na Dansko je zagotovo povezana že znana zgodba o dveh Holsteincih,472 ki kaže, da se je polihistor skoraj gotovo mudil v njuni deželi na skrajnem severu cesarstva ob danski meji in da je torej svojo najsevernejšo deželo dosegel po kopnem, ne po morju.
Omemba že znanega dogodka v Parizu »pred dvajsetimi in nekaj leti« je sama po sebi presplošna, da bi smeli Valvasorjev postanek v francoski prestolnici z gotovostjo datirati v leto 1667. Kar pa zadeva Francijo, ni dvoma, da je bil Valvasor tam prav leta 1667 in 1668. Po trdni dataciji bivanja na Dunaju - oktober 1666 -ponudi dve oporni točki: »pred 22 leti« je bil v Lyonu in »pred približno 22 leti« v Franciji v švicarskem polku. Lyon omenja v zvezi z odkritjem nekega tamkajšnjega trgovca, kako je mogoče dati svilenemu blagu poseben sijaj. Med Valvasorjevim bivanjem v tem mestu je kakšnih deset let star izum prišel v splošno rabo in poli-histor je iznajdbo označil kot naključno, v nasprotju s prepričanjem, da je imel prste vmes hudič.473 O švicarskem polku govori v istem razdelku XI. knjige Slave, kjer obravnava različne »hudičeve veščine«. Navedba, da sta dva njegova vojaška tovariša, eden Hessenčan in drugi Poljak, »v Franciji pod našim švicarskim polkom« služila »pred približno 22 leti«,474 se ne more nanašati na leto 1667, temveč šele na naslednje leto. Kot Valvasor pove v nadaljevanju, sta namreč prišla v službo k omenjenemu polku, kjer je bil tudi sam, po sklenitvi miru med Španijo in Portugalsko - 13. februarja 1668 v Lizboni475 - in šele zatem so ju kot vojna ujetnika sploh privedli na francoska tla, v atlantsko pristanišče La Rochelle. V Španijo sta predtem prispela s^cesarski-mi pomožnimi silami, ki so prišle na pomoč Špancem, tam pa ju je zajelo francosko pomožno vojaštvo, podpora Portugalcem. Po izkrcanju v La Rochellu sta tako kot veliko drugih nemških konjenikov in vojakov stopila v službo h kraljevemu francoskemu švicarskemu polku. Valvasor o svoji vlogi v omenjenem polku ne pove drugega kot to, da je šlo za pehotni polk, in pa ključni podatek: »v tem regimentu sem bil tudi jaz«.476 Od kdaj, kako dolgo, zakaj, so vprašanja, ki še terjajo odgovor, morda skrit v arhivskih virih o švicarskih pehotnih polkih v Franciji. Kakor koli, v najemniški vojaški službi je plemič s Kranjskega prislužil nekaj denarja, ki mu je
471	Navaja ju v pismih Galu (v drugem pismu brez Danske) (gl. op. 410), Christoph Wegleiter pa v voščilni pesmi v uvodu Slave omenja Temzo in danske morske ožine Belt (gl. op.
412).
472	Gl. op. 413.
473	Valvasor, Die Ehre XI, str. 85.
474	Prav tam, str. 75.
475	O sklenitvi miru: http://www.regis-net.de/krieg/spanport. html (nov. 2013).
476	Valvasor, Die Ehre XI, str. 76.
59
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
prišel prav na nadaljnjih poteh. Če je prišel v švicarski polk tako kot tovariša šele po končani vojni na Iber-skem polotoku, lahko glede na že mirni čas dvomimo, da bi v Franciji uporabljal izkušnje, pridobljene nekaj let prej v bojih s Turki. Po drugi strani pa bi utegnil biti njegov molk o grmenju boga Marsa pomenljiv. Ni povsem izključeno, da se je Janez Vajkard s Švicarji v francoski službi vendarle udeležil vojne in je torej njegov obisk Španije del te »zgodbe«. Ker pa ne bi zvenela ravno lepo pripoved o tem, da se je znašel v isti vojni kot pomožne enote cesarja Leopolda I., toda na nasprotni strani, pri francoskih zaveznikih Portugalcev, se je »nepotrebnim podrobnostim« izognil.
Zatem je bil Valvasor ponovno na Nemškem, in sicer zagotovo preden je odpotoval v severno Afriko, kjer ga najdemo poleti 1669. V II. knjigi Slave, dokončani še leta 1688, namreč pravi, da si je »pred dvajsetimi leti« ogledal kapniško Baumannovo jamo v Braunschweigu v grofiji Stollberg, opevano v Merianovi Topografiji.477 Zelo verjetno spada v isto »nemško potovanje«, ki je moralo imeti izhodišče v Franciji, tudi njegovo obisk Bamberga »pred približno dvajsetimi leti«, ko se je tam mudil nekaj dni in dobil na vpogled del sodnega zapisnika iz časa, ko so v tem mestu sežgali veliko čarovnikov in čarovnic.478 Glede na bližino Bamberga in Nurnber-ga si težko predstavljamo, da se ne bi tedaj ali že kdaj prej ustavil tudi v Nurnbergu kot močnem kulturnem središču, s katerim je bil pozneje tesno povezan. Braunschweig in Bamberg ležita več sto kilometrov vsaksebi, od Braunschweiga do danske meje pa je razdalja še nekoliko večja, vendar je Danski najbližja potrjena točka z Valvasorjevih potovanj prav Braunschweig. Skok čez Holstein na dansko ozemlje bi bil zato lahko tudi del tega potovanja.
Mikavno je razmišljati, da se je tedaj 27-letni ali 28-letni Janez Vajkard na skrajni jug svojega »obzorja«, v severno Afriko, podal naravnost s skrajnega severa, torej z Danske ali iz Amsterdama. Glede na to, da Dansko, Anglijo in Španijo omenja zgolj v dveh pismih Thomasu Galu, tajniku Angleške kraljevske družbe,479 v Slavi pa nikjer ne poroča o svojih tamkajšnjih doživetjih, bi lahko sklepali, da je dežele zrl bolj ali manj le iz njihovih pristanišč, kjer se je ustavil ali zamenjal ladjo na dolgi poti proti Sredozemlju. Vendar govori proti temu njegov molk o tem, da bi se kdaj srečal z Atlantikom. Neomenjanje Portugalske v pismih Galu in molčanje o veličastnosti in nevarnostih največjega svetovnega oceana sta le preveč očitna. Neomenjanje Švice v pismih tajniku Galu - v Schaffhausnu na njenem skrajnem severu je Valvasor očitno bil, ko je plul po zgornjem Renu - je v primerjavi s tem zanemarljiva podrobnost, kajti videti del dežele z rečne ladje pač ni enako kakor tam biti. Anglija in Španija torej gotovo ne sodita v isto potovanje. Valvasor bi lahko obe spoznal že
477	Valvasor, Die Ehre II, str. 278.
478	Valvasor, Die Ehre XI, str. 90. - Sodni zapisnik je Valvasor dobil v branje od kanonika Hansa Adama Cogla, čigar oče je lastnoročno zapisal srhljive izpovedi čarovnikov in čarovnic. -Bamberg je bil v obdobju 1595-1630 osrednje območje preganjanja čarovništva; samo v letih 1625-1630 je izpričanih 236 sežigov, skupno število ubitih pa naj bi znašalo do 900 (http://de.wikipedia.org/wiki/Hochstift_Bamberg).
479	Gl. op. 410.
med svojo prvo večletno odsotnostjo s Kranjskega ali pa tako eno kot drugo res šele leta 1669, vendar brez vmesne plovbe po Atlantiku. Na ladjo za Tunis se je vkrcal nekje v severnem Sredozemlju, najverjetneje v enem francoskih pristanišč, kamor je prišel iz nemških dežel po kopnem. Lahko da je bila sredozemska obala Španije tedaj vmesna postaja, lahko pa tudi, da jo je videl šele ob drugi priložnosti, kar je bolj verjetno glede na to, da leži Tunis kot cilj poti v drugi smeri. Na isti poti bi se utegnil ustaviti v nekaterih italijanskih pristaniščih ob Ligurskem in Tirenskem morju.
Nikakor ni rečeno, da je Valvasorja v Afriko gnalo vprašanje, kaj se skriva za domnevnim turškim strupom, ki ga dajejo Turki piti pomembnim vojnim ujetnikom, deluje pa z zamikom, tako da osvobojenci kmalu po vrnitvi domov pomrejo. Reisp je zapisal, da lahko namen njegove poti v Afriko zaslutimo pri prebiranju opisa gradu Graben pri Novem mestu, kjer govori Valvasor o nesrečni usodi več zajetih in izpuščenih kranjskih ple-mičev, ki jih je doletela takšna usoda.480 Toda »afriška zgodba« v XI. knjigi Slave deluje povsem neodvisno od Valvasorjevega namena potovanja na to celino. Bil je prepričan, da znajo tako kot Turki pripraviti tak strup Afričani, zato je vpletel svoj spomin na bivanje v Tuni-su. »Ko sem se leta 1669 mudil v Afriki«, pravi, »mi je neki odličen in učen mohamedanec po imenu Ali Ha-isa, ki je užival pri Tafiletu velik ugled, 15. julija tistega leta v Tunisu kot veliko skrivnost razodel pripravo in učinek tega strupa, v zameno za neke druge skrivnosti, ki Afričanom niso znane.« Skrivnosti priprave strupa ni potem razkril nikomur, čeravno so ga za to večkrat prosili.481 Še več, v trenutku, ko je pripoved zapisal za natis, je zadevo izbrisal iz knjige, v katero je »s svojimi navadnimi neznanimi črkami« zapisoval vse, kar je izvedel na popotovanjih.482 Dragoceno pričevanje o tej knjigi je Reisp razlagal kot »popotni dnevnik, kamor je [Valvasor] s skrivno pisavo beležil vse, kar se je bil na potovanjih naučil«, in na drugem mestu zapisal, da se dnevnik ni ohranil.483
Ničesar torej ne vemo ne o namenih potovanja v severno Afriko ne o tem, ali ga je 28-letnik izvedel na lastno pest ali v nekogaršnji službi in po naročilu. Iz dikcije lahko sklepamo samo to, da se je Janez Vajkard mudil v Afriki (samo) leta 1669, ni pa iz prve roke znano, ali je bil razen v Tunisu še kje. Wegleiterjeva voščilna
480	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 83. — Valvasor, Die Ehre XI, str. 207-208.
481	Valvasor, Die Ehre XI, str. 209. — Tako kot že Reispu tudi meni ni uspelo ugotoviti, kaj je »Tafilete«. Učeni Ali Haisa naj bi užival velik ugled »bey dem Tafilete«. Glede na predložno zvezo je Reisp sklepal, da gre za neko osebo oziroma položaj (Reisp, Kranjski polihistor, str. 298, op. 27). Morda je mišljen določen urad oziroma oblastvo.
482	Valvasor, Die Ehre XI, str. 211.
483	Reisp, Kranjski polihistor, str. 82, 88. — V Valvasorjevih za-
puščinskih inventarjih, sestavljenih januarja 1694 v Krškem
in na Bogenšperku, zapisa o takšni knjigi ali zvezku ni, kar
glede na naravo inventarjev ne preseneča. Tudi če bi zvezek
obstajal, ni imel prave uporabne vrednosti in bi ga inventurni
komisarji zlahka preskočili. V krškem inventarju so med knji-
gami denimo navedeni Valvasorjev rokovnik o vojakih in dva
rokovnika o plačilih služinčadi in posevku na Bogenšperku (ARS, AS 309, Zap. inv., šk 131, fasc. LIV, lit. Z—7/I, 16. 1. 1694, pag. 17).
60
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
pesem v uvodu v Slavo pravi, da je »bredel po suhem pesku Libije«.484 Koliko pesniške svobode je v njej in kako daleč v puščavo je Valvasor resnično prišel, ostaja skrivnost, zajeta v stavku: »Ko sem se [...] mudil v Afriki«.
Proti koncu svojega drugega velikega potovanja je bil ponovno v Franciji. Iz nobene druge dežele ne poroča o svojih potovanjih in doživetjih toliko kot prav iz te tedaj najrazvitejše evropske države.485 Skoraj brez dvoma je ni spoznal šele v drugi polovici šestdesetih let, temveč že na svojem prvem velikem potovanju, saj jo ne nazadnje skupaj z Italijo omenja kot najpriljubljenejša cilja potovanj mladih kranjskih plemičev. Najverjetneje se je v južni Franciji vkrcal na ladjo za Tunis in se od tam istega leta 1669 ali leto pozneje v deželo sončnega kralja Ludvika XIV. tudi vrnil. Ker je poleti 1670 obiskal več krajev in naravnih znamenitosti v bližini Tou-lona, bi po Reispu lahko sklepali, da v ta čas prav tako sodi njegovo nedatirano bivanje v tem pomembnem vojaškem pristanišču, kjer se je morda na poti iz Afrike tudi izkrcal.486 Kot je izpričal v zgodbi o čarobnem lističu z rekom iz Svetega pisma, ki ga je dobil od nekega Francoza, je v Toulonu prenočeval v gostišču »Pri zlatem levu«, v ozki ulici blizu pristanišča.487 O Provansi se je sicer na široko razpisal že v IV. knjigi Slave. Obiskal je božjepotni kraj Saint-Maximin-la-Sainte-Baume, povezan z začetki krščanstva v tej deželi. Tu si je 6. julija 1670 ogledal baziliko ter relikvije sv. Magdalene in sv. Maksimina, naslednji dan pa v družbi štirih spremljevalcev nadaljeval romanje do dve nemški milji oddaljene jame Grotte de la Sainte-Baume, kjer naj bi po provansalski legendi spokorniško živela svetopisemska Marija Magdalena. Istega dne se je druščina povzpela še na goro Saint-Pilon (998 m n. m.), prav tako znano iz legende o sv. Magdaleni.488 Lahko da je Janez Vaj-kard prav tedaj potoval tudi po sosednji južnofrancoski pokrajini Languedoc, kjer se je neznano kdaj mudil v Beaucairu na desnem bregu Rone, nedaleč od Nimesa in nasproti znamenitega Tarascona. Formulacija »pred nekaj leti« je zelo splošna, a spada vsekakor v čas po-lihistorjevih mladostnih potovanj, saj ni nobenega namiga, da bi bil pozneje, pred izidom Slave (1689), še kdaj tako daleč na zahodu. Nad vhodom neke palače v tem okcitanskem mestu je naletel na Valvasorjev rodbinski grb z imenom.489 Več kot logično je, da je tod, po Roni, potoval bodisi v Lyon bodisi od tam v Provanso, in to istega leta 1670, saj sam pravi, da je bil omenjenega leta v Lyonu. V tem pomembnem mestu se je mudil vsaj že drugič v življenju, tokrat najbrž nekaj dlje. V hiši »la maison du Pin« na trgu Bellecour je bil priča dogodku, ko je neki Anglež brez prevare tingiral pol funta bakra v najboljše zlato. Valvasor je opis poskusa takoj navezal na svoj lastni tovrstni uspešni poskus na Dunaju oktobra 1666.490 Zal ni povedal, med katerim obiskom Lyona je izvedel trik z ogledalom, v katerem
484	Valvasor, Die Ehre I, s. p. [v prevodu Čast in slava vojvodine Kranjske spodnja pagina 35].
485	Prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 83—84.
486	Prav tam, str. 85.
487	Valvasor, Die Ehre XI, str. 101.
488	Valvasor, Die Ehre IV, str. 501—504.
489	Valvasor, Die Ehre IX, str. 108.
490	Valvasor, Die Ehre III, str. 415.
se je ženska videla golo, če se je vanj pogledala. Prebrisani Kranjec je namreč izrabil lom in odsev svetlobe ter preračunan nagib in rez zrcala, tako da sta se hkrati prikazala glava žive ženske in slika gole.491 S tega ali katerega drugega obiska Lyona, najverjetneje ne s kakšnega poznejšega, je moral Valvasor poznati »gospoda« Henryja Garbusata, ki ga mimogrede omenja v IX. knjigi Slave. Temu po dejavnosti in poklicu še vedno neznanemu možu, prejkone trgovcu, je v Lyon poslal nekaj primerkov okamnin s Kranjskega. Zanimivo je, da poimensko imenuje samo njega, čeprav v isti sapi pove, da je veliko okamnin odposlal v Benetke in več drugih krajev.492 Časovno nedoločljivo Valvasorjevo zadrževanje v Franciji se nanaša tudi na Tours ob Loi-ri, ko si je med drugim ogledal bližnje kapniške jame. Vsaj tako je razumeti, kajti o fosilih pri Kropi pravi, da ga spominjajo na te jame - caves gouttieres.493
Glede na to, da so kranjski plemiči po Valvasorjevih besedah v mladosti potovali predvsem v Italijo in Francijo, preseneča, kako malo je v primerjavi s Francijo povedal o Italiji. Kot da ne bi imel na Kranjskem česa primerjati z naravnimi in drugimi znamenitostmi italijanskega obnebja ali kot bi ga tam ne zanimalo veliko stvari in ne bi srečeval zanimivih ljudi. Reisp pravi, da ga Italija skoraj ni privlačila, razen morda Benetke.494 A poleg tega, da je tja pozneje pošiljal okamnine in si prek Benetk dopisoval z londonsko Kraljevsko družbo,495 vemo za en sam Valvasorjev obisk tega bližnjega znamenitega mesta, in še ta je iz poznejšega časa. Glede na navedbo »pred 10 leti«, ga lahko datiramo v leto 1678 ali 1679.496 V resnici so morale biti Benetke Janezu Vaj-kardu veliko bolj domače že prej in skoraj nemogoče je, da se ne bi tam mudil že med prvim velikim potovanjem, če niso bile sploh prvo veliko mesto, ki ga je v življenju obiskal. Najbližja pot s Kranjskega v južno Francijo vodi vendar tod mimo. Kolikšen del Italije je videl sicer, ostaja neznanka. Iz Wegleiterjeve voščilne pesmi, ki omenja Tibero,497 posredno izvemo, da je bil Janez Vajkard vsaj enkrat tudi v Rimu, a »večno mesto« nanj očitno ni naredilo posebnega vtisa. V Italiji v geografskem (in današnjem) smislu ga je (dovolj) nagovoril le grad Kofel (Covolo) v dolini Brenta na prehodu iz Južne Tirolske v Beneško republiko, ki ga je primerjal z notranjskim gradom Jama.498 Nikjer ne omenja Ber-gama, kamor bi ga utegnila gnati radovednost, da bi spoznal rodni Telgate prvega kranjskega Valvasorja. Ker pa je moral vedeti, da Janez Krstnik Valvasor (f 1581) ni bil v nikakršnem sorodstvu z njegovim dedom Hie-ronimom, svojim služabnikom - pri obravnavi rodbine Valvasor v IX. knjigi Slave je resnico sicer prikrojil499 -, ga v tiste kraje morda niti ni vleklo.
491	Valvasor, Die Ehre XI, str. 81.
492	Valvasor, Die Ehre IV, str. 478. — O Garbusatu, najverjetneje članu lyonske trgovske elite, gl. Reisp, Novejša spoznanja, str. 18.
493	Valvasor, Die Ehre IV, str. 565.
494	Reisp, Kranjskipolihistor, str. 88.
495	Prav tam, str. 87, 107, 175-178.
496	Valvasor, Die Ehre XI, str. 93.
497	Valvasor, Die Ehre I, s. p. [v prevodu Čast in slava vojvodine Kranjske spodnja pagina 35].
498	Valvasor, Die Ehre II, str. 278.
499	Golec, Valvasorjev izvor (1. del), str. 7, 11-13.
61
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
Kam ga je zanesla pot iz Francije, kjer se je leta
1670	mudil v Provansi in Lyonu, lahko le ugibamo. Morda še isto leto čez severno Italijo domov na Kranjsko ali pa spet na Nemško. Sam ni pustil o tem nobenih namigov, kot tudi ni povedal, da je dal leta
1671	v Bambergu natisniti neko knjižico, prevedeno iz francoščine v nemščino in brez navedbe svojega imena. O tem je namesto njega poročal Erasmus Francisci v dodatku k VI. knjigi Slave, v kateri Valvasor obravnava kranjske pisce.500 Zagotovo je bil Janez Vajkard tisto leto osebno v Bambergu. Ker ni šlo za zahteven tiskarski podvig, bi bilo namreč povsem nesmiselno pošiljati rokopis s Kranjskega v tisk tako daleč. Ljubljana tedaj resda ni imela tiskarne,501 a je bilo dovolj tiskarjev veliko bliže Kranjski, kot je od nje oddaljeno knezoškofij-sko mesto Bamberg. Valvasor se je torej v rodno deželo vrnil z lastno knjigo, bodisi da je predtem že bil na kratko doma bodisi da je Bamberg pomenil (zadnjo) postajo med njegovim vračanjem z neprekinjenega večletnega potovanja. Kakor koli, prevod v nemščino priča, da se je tedaj tridesetletni Janez Vajkard v letih svoje odsotnosti iz domovine dovolj dobro naučil francosko. Morda se tudi ni hotel vrniti, dokler ne bi imel pokazati česa otipljivega. Recimo, da je mladostna potovanja zaključil z »mojstrskim izpitom« v obliki knjige. Drugi verjetni razlog, zakaj se je odločil za natis prevoda, in to na Nemškem, je gmotne narave. Nemara je poskušal nekaj zaslužiti, preden se dokončno vrne in ustali na Kranjskem, ker mu je dotlej pošel že skoraj ves denar. In v osrčju Cesarstva je bil knjižni trg veliko večji, zaslužek od prodaje knjig pa temu primerno boljši in lažji.
Eno temeljnih vprašanj, ki zadevajo Valvasorjevo »dolgo desetletje« odsotnosti s Kranjske in smo se ga že dotaknili, so stroški mladostnih potovanj. Težko bi na poti toliko prislužil, da bi se lahko vzdrževal sam in pokril vse sprotne izdatke. Glede na dolžino potovanj, ki je presegala običajno prakso mladih plemičev, se zdi bolj verjetno,jda mu je lep del dediščine po očetu in materi skopnel. Še posebej, če je že v tem času načrtno kupoval matematične in druge instrumente ter knjige. Pravih namigov na to ni, je pa upravičena Reispova domneva, da je na tujem pridobil del svojih zbirk, zlasti instrumente, grafične liste in risbe.502 Prav veliko ni mogel kopičiti pri sebi, kaj šele nositi s seboj, ampak je moral stvari vsake toliko, ko je zamenjal deželo oziroma bivališče, nekje uskladiščiti oziroma poslati domov na Kranjsko, bodisi po pošti bodisi po kakšni zanesljivi osebi. Kdaj je v njegove roke prišla katera knjiga ali grafični list, žal ne vemo. Morda se sicer v njegovi knjižnici v Zagrebu tu in tam skriva kak zapis o času pridobitve, bodisi natančnem bodisi »post quem non«.503
Vprašanje skupnih stroškov potovanj je povezano z vprašanjem, ki smo ga prav tako že načeli: koliko je zna-
500	Valvasor, DieEhre VI, str. 368.
501	Po skoraj sto letih je Ljubljana ponovno dobila tiskarno leta 1678 (Berčič, Tiskarstvo na Slovenskem, str. 48—50, 63—65; prim. Reisp, Kranjski polihistor, str. 28).
502	Reisp, Kranjski polihistor, str. 89.
503	Leta 1611 je denimo polihistorjev oče Jernej kot dijak podpisan v izvodu neke Salustove knjige, ki je pozneje z glavnino knjižnice Janeza Vajkarda romala v zagrebško škofijsko knjižnico (Radics, Johann Weikhard, str. 24).
šala njegova dediščina po starših. Očetova je bila vsekakor večja od materine in obe skupaj sta, kot že rečeno, nanesli vsaj 5.000 goldinarjev, morda celo še enkrat toliko. Pomenljivo je naslednje spoznanje. Janez Vajkard leta 1672 ob nakupu posesti in gradov pri Litiji tako rekoč ni imel sredstev, saj je skoraj celotni poravnani del kupnine pokrila ženina družina pl. Graffenweger, več kot polovico kupnine pa sta zakonca Valvasor ostala dolžna. Po kupo-prodajni pogodbi z dne 27. septembra 1672 je kupnina za tri gradove — Bogenšperk, (že razvaljeni) Lihtenberk in Crni potok — znašala 20.000 goldinarjev kranjske veljave, 200 zlatih dukatov in 100 državnih tolarjev za likof. Pri tem je precej nenavadno, da se je prodajalec Franc Albreht baron Kheysell zadovoljil s takojšnjim izplačilom manj kot polovice dogovorjene vsote. Zakonca Valvasor sta mu morala namreč izročiti zgolj 9.000 goldinarjev, in sicer v obliki treh zadolžnic, od katerih je ena izvirala od grofa Blagaja in dve od Wazov (baronov, nato grofov Wazenberg).504 Prav te tri zadolžnice je Valvasorjeva žena Ana Rozina pl. Graffenweger prejela za dediščino na dan sklenitve poročne pogodbe 5. julija 1672.505 Janez Vajkard je tako primaknil zelo malo, kot vse kaže, bolj ali manj le obljubo, da bo z modrim gospodarjenjem na kupljeni posesti prislužil dovolj za izplačilo preostale kupnine.506 To se ni zgodilo nikoli, ampak je Valvasor, že kot vdovec, lahko poravnal preostanek skupaj z obrestmi šele tako, da je v letih od 1689 do 1692 celotno posest prodal.507
O tem, kdaj se je Janez Vajkard za stalno vrnil v domovino, smo govorili že na začetku podpoglavja, kjer smo v luči novih ugotovitev osvetlili njegovo lastno navedbo, da je bil iz dežele odsoten štirinajst let. Na Kranjskem so ga večidel pogrešali vsa šestdeseta leta,
504	ARS, AS 746, Cistercijanski samostan in državno gospostvo Kostanjevica, Spisi, fasc. 2, Kupoprodajna pisma, 27. 9. 1672; prim. Reisp, Kranjskipolihistor, str. 94. — Wazi so bili povzdi-gnjeni v barone z naslovom Waz von Wazenberg leta 1650, v grofe Wazenberge pa 1673 (Frank, Standeserhebungen. 5. Band, str. 190; ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 268, I/136, lit. S V, Podeljevanje plemiških naslovov V—Z, W—8, 20. 8. 1650).
505	O tem priča delitev med Graffenwegerji, datirana 18. oktobra 1672, ki sicer ne razkriva vrednosti zadolžnic (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, I/100r, fol. 1v—2). Vse kaže, da so skupaj tehtale nekaj manj kot 9.000 goldinarjev — 8.228 goldinarjev, in sicer Blagajeva 4.000, Waz(enbergovi) pa 2.300 in 1.928 goldinarjev. Skupaj z vrednostmi so vse tri navedene v Khe-ysllovem zapuščinskem inventarju (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 50, fasc. XXVI, lit. K—42/I, 28. 5. 1674, pag. 9—10/Nr. 4 in 5, pag. 10—11/Nr. 6 in 7, pag. 14/Nr. 13. — Poročna pogodba, sklenjena 5. julija 1672 na Graffenwegerjevem gradu Slatna pri Litiji, ne govori o nevestini dediščini (ARS, AS 748, Gospostvo Krumperk, fasc. 25, Familiaria, Ženitna pisma, 5. 7. 1672).
506	Leto pozneje, septembra 1673, sta zakonca Valvasor dolgovala baronu Kheysllu še vedno slabih 10.242 goldinarjev (ARS, AS 309, Zap. inv., šk. 50, fasc. XXVI, lit. K—42/I, 28. 5. 1674, pag. 12/Nr. 10), do srede leta 1677 pa se je dolg komajda zmanjšal, in sicer na dobrih 9.829 goldinarjev (prav tam, lit. K—42/II, 14. 2. 1685, pag. 6—7).
507	Ko je v začetku leta 1689 prodal Crni potok, je šla skoraj vsa prejeta kupnina za dolg družini Kheysell, dedičem barona Franca Albrehta, od katerega sta zakonca Valvasor grad s posestjo kupila dobrih 16 let prej (Reisp, Kranjski polihistor, str. 95). O poplačilu kupnine gl. natančneje v: Golec, Valvasor kot zemljiški gospod (v tisku).
62
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
ne ravno zdržema štirinajst let, kot je menil Reisp,508 a zelo verjetno ne veliko manj kot dvanajst. Ko se je v začetku sedemdesetih let za vedno vrnil, je bilo pred njim še nekaj krajših nekajtedenskih oziroma nekajmesečnih potovanj in ta so nazadnje nanesla število, kot ga je navedel v pismih tajniku londonske Kraljevske družbe 3. decembra 1685 in 5. marca 1686.509
Valvasorjevo vrnitev na Kranjsko postavljamo v leto 1671, najverjetneje še pred začetek jeseni. Isto leto, neznano kdaj, naj bi v Bambergu izšla njegova knjiga, o kateri je še vedno edini vir Erasmus Francisci.510 Prav lahko da je bil Janez Vajkard tedaj že doma, bodisi z eno nogo bodisi z obema. Z obema najverjetneje jeseni, ko so ga deželni stanovi 9. oktobra 1671 sprejeli v deželno konjenico, razen če mu tega ni še v odsotnosti uredil kateri od bratov, polbrat Karel ali pravi brat Janez Herbard. Ob naloženi obveznosti vzdrževati dva oklepna konja so mu dodelili stalno plačo v obliki čakarine (Wrtgeld),511 s čimer je bilo poskrbljeno za njegov prvi stalni dohodek. Vstop v rezervno deželno vojsko, ki ji je pripadal nadaljnjih 22 let do smrti, je jasen dokaz, da se je tridesetletnik poslovil od daljših potovanj in da je torej nameraval ostati v rodni deželi. Usoda Valvasorja kot nekdanjega popotnika je bila še trdneje zapečatena naslednje leto 1672, ko se je poročil z Ano Rozino pl. Graffenweger (1658-1687) z gradu Slatna pri Smartnem pri Litiji, in nato skupaj z ženo kupil bližnja gradova Bogenšperk in Črni potok ter že razvaljeni Lihtenberk.512 Zdaj je imel družino in stalen dom na Bogenšperku, za daljša potovanja ni bilo ne časa ne možnosti in - kar je ključno - čakali so ga veliki načrti.
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije
AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko: šk. 268 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko: I. reg., šk. 129, 810, 864, 891, 895-897, 900, 937. AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko: št. 5 in 6. AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: šk. 237, AS 306, Ograjno sodišče za Kranjsko: knj. 13 in 14. AS 308, Zbirka testamentov Deželnega sodišča v Ljubljani (= Testamenti): II. serija, fasc. R 1-45, V 1-16.
AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželnega sodišča v Ljubljani (= Zap. inv.): šk. 81, 118, 130, 131.
AS 740, Gospostvo Jablje: fasc. 8. AS 748, Gospostvo Krumperk: fasc. 25. AS 984, Radics pl. Peter Pavel: šk. 4, 5. AS 1064, Zbirka plemiških diplom: št. 93.
508	Gl. op. 389-391.
509	Reisp, Korespondenca, str. 21, 25; prim. slovenski prevod na str. 23, 27. O potovanjih po letu 1672 gl. op. 394.
510	Gl. op. 500.
511	Gl. op. 4 in 194.
512	Gl. op. 6 in 504. Prim. Golec, Neznano in presenetljivo, str. 309-310.
AS 1073, Zbirka rokopisov: 168r, I/31r, I/32r, I/44r, I/100r, II/51r.
AS 1074, Zbirka urbarjev: I/30u.
NŠAL — Nadškofijski arhiv Ljubljana
NŠAL 10, Škofijski arhiv Ljubljana/Zupnije (= ŠAL/Z): fasc. 122.
NŠAL 100, Kapiteljski arhiv Ljubljana (= KAL): fasc. 11, 52, 58.
NŠAL 572, Zapuščina Franc Pokorn: šk. 375. ZA Cerklje na Gorenjskem, Matične knjige: R 1649—1654, RPM 1658—1675. ZA Kamnik, Matične knjige: M 1671—1707. ZA Ljubljana—Sv. Nikolaj, Matične knjige: R 1621— 1626, R 1638—1643, R 1643—1653, R 1653—1664, R 1664—1669, P 1632—1651, M 1635—1657, M 1658—1735.
ZA Šmartno pri Litiji, Matične knjige: R 1703— 1719, P 1660—1720.
ZA Vače, Matične knjige: R 1621—1628, R 1628— 1635, R 1636—1643, R 1643—1656, R 1656—1665, R 1666—1672, R 1673—1689. ZA Višnja Gora, Matične knjige: P 1639—1657.
NG — Narodna galerija v Ljubljani NG S 571, NG S 942—948.
NŠAM — Nadškofijski arhiv Maribor
Matične knjige: Loka pri Zidanem Mostu: R 1632— 1669.
ÖStA — Österreichisches Staatsarchiv
AVAFHKA — Allgemeines Verwaltungsarchiv — Finanz- und Hofkammerarchiv, Wien: Adelsakte: Hofadelsakt von: Rueß von Ruessenstain, Konrad und Daniel, 21. X. 1630; Hofadelsakt von Ramb-schissl, Adam, Seyfried und Erasmus Brüder, 13. IV. 1654.
StLA — Steiermärkisches Landesarchiv, Graz
Landschaftliches Archiv, Altes Archiv (= Laa. A. Antiquum): III: K 371—373; VI: Ausgabenbücher, 1663—1664; XIV: Sch. 217—229. Innerösterreichische Hofkammer (= IÖ HK): 1651—VII—84, 1653—IX—49, 1655—II—36, 1658—IV— 32, 1659—I—25.
Innerösterreichische Regierung (= IÖ Reg.): Cop 1651—IV—74, Cop 1651—IX—90, Cop 1652—VII—14, Cop 1655—IV—28, Cop 1655—VIII—140, Cop 1656— III—87, Cop 1658—II—29, Gut 1651—XI—35, Gut 1660—VII—9.
ZAL — Zgodovinski arhiv Ljubljana
LJU 488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige: šk. 385, 386, 436—447.
ZU Ruše — Zupnijski urad Ruše
Notata Rastensia Ex antiquissimis documentis de-sumpta Et varijs fide humana dignis autographis Sinoptice descripta.
3
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
ELEKTRONSKI VIRI
http://www.deutsche-biographie.de/sfz84739.html;
http://www.ramsdigital.com/author/snyder.html;
http://www.regis-net.de/krieg/spanport.html.
LITERATURA
Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 1. 1586-1630. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, Universitätsbuchdruckerei und Universitätsverlag, 1977; Band 2. 1630-1662, 1980; Band 3.1663-1710, 1987.
Beckh-Widmanstetter von, Leopold: Die Familienchronik der Grafen Barbo von Wachsenstein. S. l., s. a. (18—).
Berčič, Bogdan: Tiskarstvo na Slovenskem. Zgodovinski oris. Ljubljana: Odbor za proslavo 100-letnice grafične organizacije na Slovenskem, 1968.
Bizant, Milan: Marijine kongregacije v ljubljanskem jezuitskem kolegiju. V: Rajšp, Vincenc (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1697-1997). Zbornik razprav. (Redovništvo na Slovenskem 4). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, 1998, str. 137-156.
Ciperle, Jože: Jezuitski učni program in njihovi študiji v Ljubljani. V: Jezuiti na Slovenskem. Zbornik simpozija. Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, 1992, str. 157-179.
Ciperle, Jože: Ljubljansko šolstvo do srede 18. stoletja. V: Gestrin, Ferdo (ur.): Zgodovina Ljubljane. Prispevki za monografijo. Prispevki s posvetovanja o zgodovini Ljubljane 16. in 17. novembra 1983 v Ljubljani. Ljubljana: Kronika, Zgodovinsko društvo, str. 134-139.
Cvetko, Dragotin: Dolar Nikolaj. Muzička enciklopedija 1 A-J. Zagreb: Leksikografski zavod FNRJ, 1958, str. 374.
Cvetko, Dragotin: Skladatelji Gallus, Plautzius, Dolar in njihovo delo. Ljubljana: Slovenska matica, 1963.
Cvetko, Dragotin: Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem. I. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1958.
Cvetko, Igor: Valvasor in njegov zvok. V: Vovko, Andrej (ur.): Valvasorjev zbornik ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989. Ljubljana: SAZU in Odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave, 1990, str. 311-322.
Črnivec, Zivka (ur.): Ljubljanski klasiki 1563-1965. Ljubljana: Maturanti Klasične gimnazije (19411958), 1999.
Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Vierter Theil. Vom Regierungsantritt Leopold I. (1657) bis auf das Ende der französischen Herrschaft in Illyrien (1813). Laibach: Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1876.
Dolinar, France M.: Die Rolle und die Bedeutung der Jesuiten während des 17. und 18. Jahrhunderts im slowenischen Raum. V: Drobesch, Werner - Trop-
per Peter G. (izd.): Die Jesuiten in Innerösterreich, Die kulturelle und geistige Prägung einer Region im 17. und 18. Jahrhundert. Klagenfurt/Celovec-Lju-bljana/Laibach-Wien/Dunaj: Verlag Hermagoras/ Mohorjeva založba, 2006, str. 215-221.
Dolničar, Janez Gregor: Bibliotheca Labacensis publica Collegii Carolini Nobilium - Kritični prepis. V: Vidmar, Luka (ur.): Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar. O slovstvu na Kranjskem. Znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2009, str. 181-293.
Fabjančič, Vladislav: Knjiga ljubljanskih hiš in njih prebivalcev. I. del. Stari trg, II. del, Novi trg, III. del, Veliki trg, IV del, Sentpetrsko predmestje; V del, Kapucinsko predmestje. Ljubljana, 1944 (tipkopis v Zgodovinskem arhivu Ljubljana).
Faganel, Tomaž: Glasbeno delo v ljubljanskem kolegiju: poskus prikaza ustroja in njegove vsebinske zasnove. V: Rajšp, Vincenc (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1997). Zbornik razprav. (Redovništvo na Slovenskem 4). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, 1998, str. 229-240.
Frank, Karl Friedrich von: Standeserhebungen und Gnadenakte für das Deutsche Reich und die Österreichischen Erblande bis 1806 sowie kaiserlich österreichische bis 1823 mit einigen Nachträgen zum »Alt-Österreichischen Adels-Lexikon« 1823-1918. 4. Band. O-Sh. Schloß Senftenegg: Selbstverlag, 1973; 5. Band. Si-Z, 1974.
Globočnik, Anton v.[on]: Der Adel in Krain. Mitteilungen des Musealvereins für Krain XII (1899), str. 1-16, 52-64.
Glonar, Joža: Harrer Franc. Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga Abraham-Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925-1932, str. 292-293.
Golec, Boris: Lažni Valvasor nehote prispeva k razkritju usode zamolčanih pravih Valvasorjev. O dveh »izobčencih« Valvasorjeve rodbine iz srede 17. stoletja in o polihistorjevem čiščenju rodbinskega debla. Zgodovina za vse XIX (2012), str. 5-38.
Golec, Boris: Neznano in presenetljivo o življenju, družini, smrti, grobu in zapuščini Janeza Vajkarda Valvasorja. Zgodovinski časopis 61 (2007), št. 3-4, str. 303-364.
Golec, Boris: Plemstvo v cerkvenih matičnih knjigah zgodnjega novega veka - raziskovalni problemi in izzivi. Arhivi 36 (2013), št. 1, str. 85-110.
Golec, Boris: Valvasor kot zemljiški gospod. Arhivi 37 (2014), št. 1 (v tisku).
Golec, Boris: Valvasorjev izvor, družina in mladost -stare neznanke v novi luči (1. del). Kronika 61 (2013), št. 1, str. 5-66; (2. del). Kronika 61 (2013), št. 2, str. 217-272.
Golec, Boris: Valvasorjevo neznano potomstvo do današnjih dni (1. del). Zgodovinski časopis 62 (2008), št. 3-4, str. 351-383; (2. del). Zgodovinski časopis 65 (2011), št. 3-4, str. 292-373; (3. del). Zgodovinski časopis 66 (2012), št. 1-2, str. 46-114.
Grafenauer, Bogo: Tattenbach Ivan Erazem. Slovenski biografski leksikon. Četrta knjiga Tdborska-Zvanut.
64
62
2014
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66
Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980-1991, str. 11-12.
Gratzy, Oskar: Repertorium zu J. W. Freiherrns von Val-vasors »Die Ehre des Herzogthums Krain« (1689). Enthaltend ein alphabetisches Namens=, Orts= und Sachregister und im Anhange eine Inhaltsübersicht. Laibach: Igvv. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1901.
Gruden, Josip: Šola pri sv. Nikolaju in ljubljansko nižje šolstvo po reformacijski dobi. Kulturnozgodovinska študija. Carniola NV VI (1915), str. 1-21.
Gruden, Josip: Zgodovina slovenskega naroda. I. del. Reprint prve izdaje, ki je izšla v 6 zvezkih v letih od 1910 do 1916. Celje: Mohorjeva družba, 1992.
Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis (1596— 1691) (Textus originalis editionem curavit France Baraga). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove, 2002.
Höfler, Janez: Janez Krstnik Dolar (ok. 1620-1673). Prispevek k zgodovini glasbe na Slovenskem v 17. stoletju. Kronika 20 (1972), št. 2, str. 82-89.
Kaspret A.[nton]: Zenitni dogovor Ivana Vajkarda Valvasorja z Ano Maksimilo baronico Zečker z dne 20. julija 1687. l. Časopis za zgodovino in narodopisje I (1904), str. 186-189.
K.[oblar], A.[nton]: Črtice s Krumperka. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko XVIII (1908), str. 119120.
Koropec, Jože: Mi smo tu. Velikipunt na Slovenskem v letu 1635. Maribor: Obzorja, 1985.
Krampač, Tone: Vodnik po matičnih knjigah Nadškofijskega arhiva Ljubljana. Druga dopolnjena izdaja. Ljubljana: Nadškofija, 2008 (Nadškofija Ljubljana, Arhiv, Priročniki 2).
Kuret, Niko: Ljubljanska igra o paradižu in njen evropski okvir. V: Razprave Dissertartiones IV (Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za filolo-ške in literarne vede). Ljubljana: SAZU, 1958, str. 3-50 (205-252).
Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596— 1691) (Prevedla Marija Kiauta, uredil France Baraga). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove, 2003.
Lukman, Franc Ksav.[erij]: Ruessenstein Konrad. Slovenski biografski leksikon. Tretja knjiga Raab-Svi-karšič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960-1971, str. 163.
Magic, Vladimir: Valvasorjeva knjižnica. V: Vovko, Andrej (ur.): Valvasorjev zbornik ob 300 letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989. Ljubljana: SAZU in Odbor za proslavo 300 letnice izida Valvasorjeve Slave, 1990, str. 239-257.
Mal, Josip: Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgodovinski oris. Ljubljana: Mestni muzej, 1957.
Miklavčič, Maks: Siezenheim(b) Adam Boštjan. Slovenski biografski leksikon. Tretja knjiga Raab-Svi-karšič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960-1971, str. 307.
Miklavčič, Maks: Sisentschelli (Sisenthal, Zizenče-li) Jožef. Slovenski biografski leksikon. Tretja knjiga Raab-Svikaršič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960-1971, str. 320.
Miklavčič, Maks: Schönleben Janez Ludvik. Sloven-
ski biografski leksikon. Tretja knjiga Raab—Svikaršič. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960-1971, str. 236-240.
Mikuž, Stane: Zanimiva pravda iz 17. stoletja. Zbornik občine Grosuplje X. Gospodarska, kulturna in zgodovinska kronika. Grosuplje: Občinska konferenca SZDL občine Grosuplje, 1978, str. 155-162.
Mlinarič, Jože: Seznam imen iz latinske kronike. V: Teržan, Josip (ur.): Ruška kronika. Ruše: Krajevna skupnost, 1985, str. 133-247.
Mugerli, Marko: Cerkvene razmere v ljubljanski škofiji v času škofa Otona Buchheima (1641—1664). Doktorsko delo (Filozofska fakulteta v Ljubljani, Oddelek za zgodovino). Ljubljana, 2011.
Premrl, Stanko: Dolar Nikolaj. Slovenski biografski leksikon. Prva knjiga Abraham—Lužar. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925-1932, str. 139.
Radics, P. [eter] v. [on]: Der krainische Historiograph Johann Ludwig Schönleben (geb. 1618, gest. 1681). Mitteilungen des Musealvereins für Krain VII (1894), str. 1-72.
Radics, P.[eter] von: Die Reisen des Freiherrn von Valvasor. Laibacher Zeitung 112 (1893), Nr. 212, 16. 9. 1893, str. 1817-1819.
Radics, P.[eter] von: Familien-Chroniken krainischer Adeliger im 16. und 17. Jahrhundert. Mitteilungen des Musealvereins für Krain XVI (1903), str. 1-27, 137-152; XVII (1904), str. 3-13.
Radics, P.[eter] von: Johann Weikhard Freiherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15 anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genealogie der Familie Valvasor. Laibach: Krainische Sparkasse, 1910.
Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor in Wien. Laibacher Zeitung 113 (1894), Nr. 275, 30. 11. 1894, str. 23532354; Nr. 276, 1. 12. 1894, str. 2361-2362.
Radics, P.[eter] pl.[emeniti]: Valvasorjeva pisma v Londonu. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko III (1893), str. 226-229.
Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XI. Laibacher Zeitung 114 (1895), Nr. 232, 9. 10. 1895, str. 2013.
Radics, P. [eter] v. [on]: Valvasor-Studien XII. Laibacher Zeitung 114 (1895), Nr. 233, 10. 10. 1895, str. 2021-2022.
Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XIII. Laibacher Zeitung 114 (1895), Nr. 276, 30. 11. 1895, str. 2391; Nr. 277, 2. 12. 1895, str. 2403-2404.
Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XVIII. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 10, 14. 1. 1896, str. 75.
Radics, P. [eter] v. [on]: Valvasor-Studien XIX. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 11, 15. 1. 1896, str. 83.
Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XX. Laibacher Zeitung 115 (1896), Nr. 12, 16. 1. 1896, str. 89.
Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasor-Studien XXXIII. Laibacher Zeitung 116 (1897), Nr. 57, 11. 3. 1897, str. 489.
Radics, P.[eter] v.[on]: Valvasors Geburtshaus. Laibacher Zeitung 119 (1900), Nr. 100, 2. 5. 1900, str. 815-816.
Reisp, Branko: Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Society. The Correspondence of Janez Vajkard Valvasor with the Royal Society. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1987.
65
I KRONIKA
BORIS GOLEC: VALVASORJEV IZVOR, DRUŽINA IN MLADOST - STARE NEZNANKE V NOVI LUČI (3. DEL), 15-66	2014
62
2014
Reisp, Branko: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1983.
Reisp, Branko: Mladostna potovanja Janeza Vajkarda Valvasorja. Kronika 28 (1980), št. 2, str. 99-107.
Reisp, Branko: Nekaj dopolnil k biografiji Janeza Vajkarda Valvasorja. Zgodovinski časopis 51 (1997), št. 4, str. 575-576.
Reisp, Branko: Neznani epitaf Janezu Vajkardu Valvasorju. Zgodovinski časopis 47 (1993), št. 3, str. 345348.
Reisp, Branko: Novejša spoznanja o Valvasorju. Glasnik Slovenske matice XXIX/XXXI (2005/2007), str. 10-19.
Reisp, Branko: Rodbina Valvasor in jezuiti. V: Rajšp, Vincenc (ur.): Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597— 1997). Zbornik razprav. (Redovništvo na Slovenskem 4). Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete, 1998, str. 241-246.
Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig: Der Adel in den Matriken des Herzogtums Krain. Görz: Selbstverlag, 1905.
Schmutz, Carl: Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark. Dritter Theil. Gratz: Verlag Kienreich, 1822.
Sehnal, Jiri: Jan K. Dolar und Mähren. V: Škulj, Edo (ur.): Dolarjev zbornik (Knjižnica Cerkvenega glasbenika. Peta zbirka. Knjižna zbirka. Petnajsti zvezek). Ljubljana: Družina, 2002, str. 87-94.
Seražin, Helena (ur.): Poročila in risbe utrdb arhitekta Giovannija Pieronija. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008.
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982.
Smolik, Marijan: Thalnitscher (do 1688 Dolnitscher, Dolnizher) Janez Krstnik. Slovenski biografski leksikon. Četrta knjiga Taborska—Žvanut. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 19801991, str. 76-77.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. I. Gorenjska. Peta knjiga. Med Goričanami in Gamberkom. Ljubljana: Viharnik, 2000.
Suhadolnik, Jože - Anžič, Sonja: Stari trg, Gornji trg in Levstikov trg. Arhitekturni in zgodovinski oris mestnih predelov in objektov, lastniki hiš ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2003.
Škulj, Edo (ur.): Dolarjev zbornik (Knjižnica Cerkvenega glasbenika. Peta zbirka. Knjižna zbirka. Petnajsti zvezek). Ljubljana: Družina, 2002.
Škulj, Edo: Ioannes Baptista Dolar e Societate Iesu. V: Škulj, Edo (ur.): Dolarjev zbornik (Knjižnica Cerkvenega glasbenika. Peta zbirka. Knjižna zbirka. Petnajsti zvezek). Ljubljana: Družina, 2002, str. 27-36.
štuhec, Marko: Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren. Plemiški zapuščinski inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir (Studia humanitatis, Apes 1). Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995.
Umek, Ema: Barbo-Waxenstein. Enciklopedija Slovenije. 1. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 185-186.
Umek, Ema - Kos, Janez (ur.): Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije I—II. (Skupnost arhivov Slovenije. Vodniki, 1.-3. zvezek). Ljubljana: Skupnost arhivov Slovenije, 1972.
Valenčič, Vlado: O gospodarski strukturi ljubljanskega prebivalstva v začetku XVIII. stoletja. Kronika 5 (1957), št. 1, str. 5-13.
Valenčič, Vlado: Popis družinskih poglavarjev l. 1660 in število prebivalstva v Ljubljani. Kronika 3 (1955), št. 3, str. 179-182.
Valenčič, Vlado: Prebivalstvo Ljubljane pred dvesto leti. Kronika 2 (1954), št. 3, str. 191-200.
Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain, I-XV. Laybach, 1689.
Valvasor, Janez Vajkard: Čast in slava vojvodine Kranjske. 1.-4. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 20092013.
Vrhovnik, Ivan: Plemenitniki v dobovskih farnih maticah. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko IX (1899), str. 77-102.
Wiesflecker, Peter: Im alten und im neuen Österreich. Notizen zur Geschichte der Familie Stürgkh. V: Riegler, Josef (Hg.): Bauern, Bürger, hohe Herren (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs, Band 34). Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2005, str. 105-134.
Witting, Joh.[ann] Bapt.[ist]: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. Jahrbuch der K. K. Heraldischen Gesellschaft »Adler«. Neue Folge IV (1894), str. 89-146; V (1895), str. 162-264.
Zgodovina narodov Jugoslavije. Druga knjiga. Od začetka XVI. stoletja do konca XVIII. stoletja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959.
Zöllner, Erich: Geschichte Österreichs. Von den Anfängen bis zur Gegenwart. 8. Auflage. Wien: Verläg für Geschichte und Politik, München: R. Oldenbourg Verlag, 1990.
Zvanut, Maja: Valvasorjev boter Konrad Ruess baron Ruessenstein na Strmolu. Kronika 54 (2006), št. 2 (Iz zgodovine gradu Strmol na Gorenjskem), str. 183-194.
66