Smrf starega ocefa. »Stari oče umira!« je zdihovala majhna deklica in je zaklicala, ker se ni nikdo zganil, gnana od nepopisnega strahu na pomoč! Mati je še povsem mirno pomolzla kravo, jo napojila, nahranila in odklopotala jezna v sobo. »Stari oče umira!« Otrok je imel solze v lepo plavkastih očeh. Strah pred strogo materjo ni bil nič manjši nego bojazen pred čudno otrplin obrazom starca. Mati je kratkomalo zagrabila deklico za vrat in jo vrgla skozi vrata. Mar li je morala biti majhna neumnica navzoča, če bi stari že vendar enkrat res izdahjiil. Stopila je k postelji bolnika. »Vstanite! Mislite, da bom pustila, da timrete v moji čedni postelji? Zakaj se ne marate stegniti pri vaši Mici, kateri ste dali ves vaš denar? Torej, le pokoncu!« Iz prs starega je piskalo, kakor da bi sedela na njih smrt. Ker ga je tresla snaha neusmiljeno z rokami, je le še izpehal iz sebe napol razumljive besede: »Spoved — župnik —« »Ta bi bila lepa. V zadnjem trenutku ge pokloniti duhovniku in Bogu, da — smuknete v nebesa! Za vas je še pekel predober! Prasec kakor ste vi, naj pogane v svinjskem hlevu in ne v sobi poštenih ljudi!« Dvignila je s krepkimi kmečkimi rokami možička in ga je hotela potegniti iz postelje. Potrkalo je na okno. Komaj je še imela toliko časa, da jo fepustila starca nazaj v posteljo ter popravila zglavnik in žc je stopila v sobo soseda. »Kaj, ali očka zopet razsaja? Saj jc čuti kreg preko ceste.« Snaha je srdito pogledala bolnika in odgovorila bripavo: »Gre z njim proti koncu. Rad bi se spravil z Bogom, a nimam žive duše, da bi jo poslala po g. župnika.« »Stekla bom jaz po duhovnika. No pustim, da bi umrla krščanska duša brez poslednje tolažbe!« Odbrzcla je. Snaha je stisnila pcsti in ftahrulila umirajočega: »Spravili ste nas ob 15 oralov njiv, 10 oralov travnika, ob 3 krave, 8 svinj, da o drugem blagu niti ne govorim! Rajši se pogreznem na dno pekla, kakor ba bi srečala vas tam zgoraj!« . Ni končala vseh pretenj, že je zunaj zacingljalo in vstopil je duaovnik z Najsvetejšim. . Nekoliko jo je le bilo strab, da bi starec ne izdal, ikako je rohnela vanj. Stopila je čisto tik k bolniku in se prepričala, da je v globoki nezavesti. Pomirjena je ostavila sobo in je tožila ziuiaj na cesti sosedam, kako krivico ji je napravil stari. Ni bila opazila, da je njena hčerkica, ki je bila staremu očetu najljubša vnukinja, čula njene grde kletVice in psovanja. Župnik se ni mudil dolgo pri brezzaVestnem bolniku. Kratek decemberski dan se je nagibal b. koncu, ko so prerešetale vaške babnice vse napake ter grehe umirajočega in se nekako zadovoljne razšle. Gospodinja je hotela prvotno počakati na moža, ki je dclal podnevu pri mliparju. Ko je pa postajalo dihanje starč- kovo vedno bolj mučno, se je odlocila kar sama. »Hanka!« je poklicala otroka, »tako, pridi in pograbi starega očeta za noge!« Hanka je pritekla, prijela z grozo ledeno mrzle noge starega očeta in zrla pričakovalno na mater. »Pridi in pomagaj! Zanesli ga bova v svinjski hlev!« Deklica je stresla molče in kljubovalno glavo. Kaj takega ni vendar mogla mati resno zahtevati od nje. Starega očota pa v svinjski hlev! Par udarcev po obrazu je utisnilo materinemu povelju potrebno resnost. Starec je ležal otrpel, niti zapopadel ni, kaj se godi z njim. Tako ga je nesla snaha, ali bolje povedano vlekla ga je, ker je bila pomoč dekletca preslaba, po globokem snegu na dvorišču. Gole noge so izkopale tračnicam podobno sled od hiše do hleva. Tamkaj ga je spustila na tla. Mraz je obudil v starcu zavest, pričel je stokati. Med pritajenim posmehom je zaloputnila snaha težka vrata. »Tukaj slobodno ječite in kričite, tukaj vas ne bo cul nikdo!« Ko je popravljala baš kar izpraznjeno posteljo, je zadela pod slamnjačo na usnjat mošnjiček, v katerem je bilo nekaj bankovcev in srebrnih novcev. Vsa vesela je hitela možu naproti in mu je pokazala denar. Mož ni povpraševal, kje da je njegov oče, objel je skrbno ženko in sta krenila oba v krčmo. Sedaj je postalo vesclo. Ako ima dni!_Ł_• denar, postane gostobeseden gospod. In tako je plačal Tona vsem v gostilni navzočim za težko prištedene očetove peneze. Bilo je že proti jutru, ko se je vrnil par opotekaje se domov. Toliko pijan pa Tona le ni bil, da bi no opazil prazne postelje. »Kje je stari?« »Ha, ha, ta se pretezava po svinjskem hlevu!« Vea razljuten je zakričal nad ženo: »Moj dobri postarani oče v hlevu! Tu imaš in še enkrat!« Udarca sta priletela po obrazu in telesu. Ona ni čutild bolečin, otresla se je in kakor ob pamet se je zagledala v prazno klop ob peči, kjer je navadno spaval njen otrok. Ko se je utrudil njen mož od robantanja in je legcl k počitku — saj tudi njerau ni bilo toliko za usodo očota — je zdrvela ona ven, da bi poiskala bčerkico. Po noči je močno snežilo in ni bilo nikjer poznati sledi majhnih nog. Celi dan so iskali. Vsi sosedje so se udeleževali iskanja in na starega o.ota je vse pozabilo. Ko se je zopet vrnil mož z dela, je najprej vprašal po očetu. Oba sta šla ven proti svinjskemu hlevu. Veter jo nakolobaril prcd duri poseben kup. Pod kupom snega je spaval njun otrok večno spanje. In za vrati je bil med tem časom tudi stari oče preminul. Svinjski hlev je bila navadna iz desk zbita pojata, skozi katero jc bril in tulil veter. Otrok je čul stokanje starega očeta. Skušal mu jc pomagati. Na vratih je visela zaklenjena obešanka. In zimski veter je odnašal dekličin klic: »Stari oče umira!« bogznajkam. Očeta ni bilo pri hiši, mati je bila zdoma dn nekaj strašnega se je plazilo po hiši. V takem položaju je bilo pač najboljše v bližini starega očeta, katerega glas je udarjal dekletcu na uho. Bilo je sicer hudo mrzlo, a ko se je ovila krog telesca snežena odeja, je postalo otročiču toplo, kakor bi pcčival na klopi pri peči. In tako je zaspala, kakor sicer, mirno in trdno — za zmiraj. Mož je odnesel molče v hišo truplo otroka ter očeta in ju je položil skupaj na mrtvaški oder. Z osornimi pogledi je zavrl nekoliko vpitje svoje žene, nato se je sam zjokal. Ko se je žena zopet oglasila z ihtenjem, jo je napodil ven in je ostal sam čez noč pri mrličih. Zjutraj je odšel na delo brez slovesa in se ni vefi vrnil.