POMENSKI OBSEG  IN RABA BESEDE D O M O Z N A N S T V O , DOMOZNANSKI
Vprašanje
Bivše študijske knjižnice in še nekatere splošnoizobraževalne knjižnice pri nas zbirajo gradivo, ki se nanaša na območje, kjer knjižnica deluje. Temu gradivu pravimo domoznanska literatura. Zajema zgodovino, geografijo, etnologijo, umetnost ter družbeni in kulturni utrip kraja v preteklosti in danes. V zadnjem času se je pokazala potreba, da to funkcijo splošnoizobraževalnih knjižnic natančneje opredelimo: določimo obseg in tipologijo gradiva, ki bi ga zbiralei velikost območja, ki naj bi ga posamezna knjižnica v tej dejavnosti pokrivala, in katere splošnoizobraževalne knjižnice bi se morale s tem sistematično ukvarjati.
Poleg tega se nekaterim jezikoslovcem in knjižničnim delavcem izraz domoznanska literatura ne zdi več primeren zato, ker zveni arhaično in je tudi po pomenu že nekoliko spremenil konotacijo. Prosim za odgovor na tale vprašanja:
1. Kakšen je domnevni izvor besede in kaj je beseda v prvotnem okviru pomenila?
2. Kakšen je pomenski obseg besede?
3. Kakšno je mnenje glede ustreznosti tega izraza v bibliotekarski stroki - kakšni bi bili morebitni alternativni predlogi?
Mojca   G e d r i h Ljubljana
Odgovor
Po navedkih iz Pleteršnika (I., str. 157) je beseda izpričana v Cigaletovi Znanstveni literaturi (1880); tam je na strani 198 nemško Vaterlandskunde res pojasnjeno z domoznanstvo, opis domovine, očevine. Pleteršnik navaja še drug izvirni nemški izraz Heimatskunde. Navedek v Cigaletovi terminologiji in uvrstitev v Pleteršnikov slovar pojasnjujeta tudi aktualnost tega termina ob tedanjih bogatih, pogosto interdisciplinarnih prizadevanjih po spoznavanju lastne narodne samobitnosti. Pogosto je bilo v pojem domoznanstvo zajeto tudi opisovanje jezika oziroma jezikovnih navad (prim. nekatere izdaje zbirke Slovenska zemlja, ki je izhajala od 1892 do 1926 pri Slovenski Matici). Osamosvajanje posa-
112
meznih znanstvenih panog, tudi moderno zamejevanje področij je v prvi polovici tega stoletja rabo tega izraza dokaj omejilo (prim. šolski predmet na nekaterih šolah) in ga nadomestilo z izrazi kulturna zgodovina, tudi krajevna zgodovina, čeprav sta oba pojma poudarjala predvsem zgodovinski vidik, ne pa tudi sočasnih razsežnosti. Današnji pomen te iz nemške teorije znanosti nedvomno prevedene zloženke je naveden v I. knjigi Slovarja slovenskega knjižnega jezika na strani 465: domoznanstvo je »raziskovanje, proučevanje ožje domovine« (»spisi s področja domoznanstva«, »poučeval je domoznanstvo«); iz obravnav v najnovejšem slovarju ni videti, da bi beseda kakor koli zastarela ali da bi spremenila prvotni pomen. Značilen zanj je celostni vidik, vse, kar je v zvezi z domovino, se opisuje sicer iz razUčnih zornih kotov, vendar tako, da je končna podoba domovinskega opisa zaokrožena, ne pa razdeljena po posameznih panogah. V tem smislu je beseda še danes aktualna, seveda pa so današnje delne metode spoznavanja domovinske predmetnosti v skladu s sodobnim razvojem znanosti.
Me«im, da bi kazalo v bibliotekarski stroki in drugod ta izraz ponovno uveljaviti, saj za celoto boljšega nimamo na voljo (če izvzamem nekatere pogosto uporabljene novejše izraze: samospoznavanje, kar je kvečjemu cilj domoznanskih spoznavanj, nacionalne vede itd., kar pa je premalo definirano), seveda pa je treba natančno pojasniti, katere vidike domovinskega spoznavanja izraz zajema. Študije o posameznih krajih in njihovem zaledju bi težko bolj primerno označili z drugim izrazom kot z navedenim - domoznanska literatura.
Breda   P o g o r ele c Filozofska fakulteta v Ljubljani