List 28.
Gospodarske stvari.
Tudi kmet potrebuje za svoje gopodarstvo zapisnikov, pa kako naj jih napravlja?
Majhni prihodki, ki jih dandanes donašajo veča in manjša posestva svojim posestnikom v naši deželi, so, Bogu bodi potoženo, čista resnica, akoravno se je že veliko pisarilo, kako bi se dalo tej nadlogi saj nekoliko v okom priti.
Pretresalo se je že večkrat, kako naj bi se kmetom pripomoglo do denarja, kadar ga potrebujejo na posodo, kako naj bi se zemlja zboljšala, živinoreja na višo stopnjo povzdignila in več tacega. Nekaj vendar, in to je prav važno za zboljšanje gospodarstva, je treba, da se še bolj povdari — in to je, kako naj si posestnik napravi zapisnike za račune (rajtenge) svoje.
Račune (rajtenge) pisati, ni nepotrebna pisarija; tega, mislimo , nam ni treba na dolgo in široko razkladati. Kmet je že s tem zadovoljin, (pa še tacih ni veliko!) da le gotove izdajke (stroške) in prejemke (dohodke) zapiše, a zato mu ni mar, da bi si zapisal druge stroške za obdelovanje polja, za poljske pridelke itd. Da gospodar ve, pri čem da je, treba je, da si zapiše, koliko klaje je letos potrosil za svojo živino, več ali manj od lani, — koliko gnoja je več ali manj izpeljal na svoje polje, — koliko žita, slame itd. je več ali manj pridelal memo prejšnjih let.
Vsakemu je znano, da se mali posestnik še le takrat kake nove reči poprime , kadar se je sam prepričal, da mu več nese; sicer se le prerad izgovarja, češ, to pa že ni za kmeta, to je le za grajščaka." On vidi le veče stroške, /večih dohodkov pa si ne znd izrajtati.
Vsega tega se pa oni kmetovavec najlože prepriča, kteri je vajen, da vse natanko zapiše, koliko stroškov ga stane ta pata reč, koliko mu to in to zboljšanje vrže. V takem zapisniku vse po številkah jasno pred seboj vidi; nobeden mu potem ne more drugač vmes govoriti.
Da bi tako zapisovanje veliko truda prizadjalo, je prazna reč; troje ali Četvere bukve so pri malih kmetijah dovelj, da Človek pravi zapopadek od svojega kmetijstva zadobi, in očitno vidi, koliko dobička ali zgube dobiva od kapitala, ki ga je naložil na svojo zemljo.
Ene bukve so, v ktere se vsi stroški in pa dohodki vpisujejo. Druge bukve so, v ktere se zapisuje pridelek na drobno po snopji, vagdnih , vozeh in centih itd., potem koliko dobiva mleka, volne, medli itd., pa tudi, koliko pridelka je za dom porabil, koliko je klaje potrosil, koliko prodal, koliko posejal, koliko gnoj d porabil itd.
Tretje bukve so, v ktere zapisuje posestnik svoje
hlapce ali dekle ali najete delavce, delavne dni, v kte-rih so opravila zapisana, ki so se z domačo ali tujo živino opravila. Tako ima vse pred svojimi očmi konec leta in ne bo po temi taval, ali je gospodarstvo njegovo bolje ali slabeje. Da pa take bukve v lepem redu ima, ne potrebuje nobene posebne učenosti; dosti je, da zn& pisati, seštevati in odštevati.
Razun teh trojnih bukev ima skrbni gospodar še en — četrti — zapisnik, v kterem je zapisano vse orodje, vsa živina, in potem zna lahko reči, koliko stroškov mu gospodarstvo v posamnih letih prizadene , koliko pridelkov mu donaša, in pri kteri reči se je največ prihranil, pri kteri je kaj zgubil itd.
Posestnik podedovanega zemljišča živi po navadi od mladih nog na domu in ve po skušnjah od več let, koliko se pridela, se spominja vsacega za gospodarstvo bolj važnega primerljeja. Vsak pogrešek bo brž zapazil, ako se mu le rajtenga od tega časa pokaže. Kmali se bo prepričal, da pri kmetijstvu sta najboljša spomina zapisnik in rajtenga.
Priporočamo tedaj našim kmetiškim gospodarjem, zlasti mlajšim , naj si napravijo take bukve , v kterih bojo kakor v ogledalu konec leta vidili svoj gospodarski stan in se prepričali: ali grejo naprej ali nazaj.