831 Pesmi Jaša Zlobec TIKANJE prolog beri to pesem tako kot ti jo bom povedal fina široka ramena imaš sicer se pa na moja ledja nasloni moje ledvice so včasih čisto kakor iz jekla edini trenutek v katerem velja pogovor so tiste grozne stisnjene ustnice in slabost telesa ko v panoju umiraš tu sem doma če sem vse te milijone let preživel in živel samo za ta vozel 832 Jasa Zlobec je moje naročje tako široko da bom vse zazibal v zobati noči da se bo čisto tropsko prvi vrt odprl kjer bomo vsi lahko vpili * * * kakorkoli že miroslav k. je lepo postavljal besede in pravo besedo je dal v pravo sekundo pisalnega stroja prav danes je tisti večer ko bi hotel povedati nekaj besed ko je moj prijatelj savo dolinko preplaval si na živem pesku kolena do kosti obrabil samo zato da je odprl bel list papirja na njem pa piše saj fantje svojo črpalko srce kos mesa kompjuter nekam v slepe ulice hočete napotiti nič ne vem nič ne znam nikogar ne poznam zato bomo z bosimi petami prvič po pesku lahko hodili se s soljo svojih solz opijali in školjke poslušali 833 Pesmi KRAŠKA NOČ skozi pravokotnik okna skozi luknjo pradavnih sten skozi zbite sklade težkega kamna vezir neskončnih črt trapeza brez dna v temo noči pelješ predor časa trenutka prostora s svojo dolgo roko te zgrabi drgetajoča moč električne žice in črna gosta noč te zapelje skozi oknice brenči srebrna črta se utopi tvoja radost za vedno zatrta kot rep klopotače zazveni zarožlja do dna do dna do konca v temi NAJINA NOČ ozek trak vročega asfalta je zdrsel prek spečega trebuha se v posteljo zakotalil zdrknil v špranjo pri podu vsako noč ga poslušam kako previdno škrebljajo njegovi zobje in glodajo čas vse tanjše in tanjše so ure ki ločijo večer od jutra 834 ondan sem videl boben po človeški koži je vonjal z listki marjetic je bil posut bil je razpet na vse strani čez cel svet udušil je vsak odmev vsak žarek ujel kotalil se je na vse štiri strani neba s svojim vročim mrtvim trebuhom kdor je enkrat človeško meso poskusil ga ne bo nikoli pozabil II ko se v mojem plemenu mladenič preizkuša v moža mu zlato ovnovo kožo nadenejo z ostrimi kopiti oborožijo zavite rogove vsadijo in gre med čredo vodnik ovcam kazat moč jagnjeta poslušnost učit stisne ga vase trepetajoči trop sklene se krog črede belih kodrastih pleč trop brez vodnika je krog brez začetka in brez konca OBLJUBA na zelenem starodavnem mahu v njegovem risu smo se dogovorili pred umivalnikom sem stal prežale so bele ploščice povsod naokoli DVE RDEČI PESMI I 835 po tleh in po stenah kot v kletko zaprte in zlomil sem v glavi zarjavelo pero generacij in generacij zrak je v kocke zadihal so trave zazelenele nov prostor se je odprl prostor telesa trepetajoč skladali bomo skladali stokrat bomo skladali ampak enkrat bomo našli točko barvo ime ko bomo lahko pesem zapeli Pesmi