KIPAR ALADAR ZAHARIAŠ:
Delam, kar mi je pri srcu
V Jelovškovem likovnem saionu v Kulturncm domu Španski borci je bila od 27. oktobra do 17. novembra odprta razstava kiparskih del našega občana Aiadarja Zahariaša z naslovom Skulpture. Umetnik, akademski kipar in hkrati tudi likovni pedagog, se je predstavil s svojimi novejšimi deli, z ženskimi akti iz žgane gline, njihova velikost pa je trideset do štirideset centimetrov. Pogostokrat gre za torze brez glave, rok in nog. Kritik Mirko Juteršek je v katalogu, ki je izšel ob razstavi, zapisal: »S svojim celotnim kiparskim opusom je Aladar Zahariaš nedvomno samosvoj kiparski ustvarjalec na Sloven-skem, s povsem lastno umetniško fiziognomijo. S kiparskim opusom, ki je daleč od kakršnih koli oblik posnemanja že splošno uveljavljenih umetnostnih spoznanj in z razvojno potjo, ki ni begajoča, ampak je odprta za postopno rast, je Aladar Zahariaš pomembno dopolnil in razširil delež svoje generacije v slovenskem kiparstvu.«
Ceprav je na plakatih in vabi- nagiasa ni tnogoče razbrati. Prav lih, ki so opozarjali na razstavo
Spanskih borcih, bilo
v apansKin borcih, bilo zapisano da Aladar Zahariaš praznuje 30 let umetniškega ustvarjanja, to ni povsem točno, saj je kipar, rojen leta 1926 v Zrenjaninu, tako kot vsak pravi umetnik, zaslišal ta klic v sebi že v otroških letih. Že takrat je slikal in oblikoval figu-rice iz krede; podobo jim je dal tako, da je z buciko dolbel v drob-ljivi material. Kot šestnajstleten fantič si je s svojim talentom služil denar za šolanje z aranžiranjem prostorov in izložb. Vseskozi je imel dobre učitelje, ki so mu po-magali pri njegovi umetniški ra-sti. Prvič srečamo Zahariaša leta 1956, in sicer na skupinski raz-stavi v Jakopičevem paviljonu. Na prvi samostojni razstavi pa se je predstavU leta 1963. Od takrat pa do danes je umetnik razstavljal v več likovnih razstaviščih naše republike in države, samo v letoš-njem letu je imel samostojne raz-stave v Groharjevi galeriji v Škofji Loki, Razstavišču zdravilišča Ro-gaška slatina in seveda v Kultur-nem domu Španski borci.
Aladar Zahariaš je Vojvodinec, vendar tega iz njegove govorice in
vsakdo ga ima za rojenega Ljub-ljančana. V slovensko glavno me-sto se je priselil že leta 1948, ko je sodeloval pri izdelovanju sceno-grafije pri takratnem Narodnem gledališču. Tri leta kasneje se je vpisal na kiparski oddelek Akade-mije za likovno umetnost; 1956, je diplomiral pri profesorju Karlu Putrihu. Pri njem je tudi nadalje-val študij na kiparski specialki, ki ga je končal leta 1959. Še isto leto je pričel poučevati likovno vzgojo na osnovni šoli Ketteja in Murna. Tako se je njegovemu umetni-škemu ustvarjanju pridružila še pot likovnega pedagoga. Svojo delovno energijo mora zato razde-liti na dva dela: za poučevanje in za delo v ateljeju. Na nobenem od teh področij ni mogoče ničesar opraviti na pol; tak, kakršen jc, se mora stvari, ki jo tisti hip oprav-lja, posvetiti do kraja. Leta 1981 je bil izvoljen za višjega predava-
telja za predmet plasiično obliko-vanje in risarsko oblikovanje na oddelku za likovno vzgojo Peda-goške akademije v Ljubljani, kjer dela še danes.
Svetlo ometane stene in pori-ban lesen pod omejujejo tesni prostor, ki je pravzaprav del obzi-dja parka Kodeljevo, in ki že se-demnajst let služi kot atelje Ala-darju Zahariašu. V ateljeju je več svetilk, ki omogočajo pravo osvet-litev, dve kiparski stojali, eno na-menjeno skiciranju, drugo obli-kovanju, pečka za žganje gline, radio, ki neprestano igra... No-benega stola ni v prostoru, saj ga kipar, ki se mora neprestano vr-teti okrog nastajajoče figure, iščoč pravi pogled nanjo in osvetlitev, ne potrebuje. Na enem od stojal je pepelnik iz granita, poln ciga-
retnih ogorkov, v bližini je kuhal-nik, lonček za kavo in skodelice; predmeti, ki pripovedujejo o umetnikovih navadah. Predv-sem pa prostor zaznamuje veliko število kipcev, ki so njegovo delo ali dela njegovih učencev in prija-teljev, ki bolj kot vse drugo po-vedo, da gre za atelje kiparja.
Javna dcla Aladarja Zahariaša: Doprsni kip Borisa Kidriča v OS Rogaška slatina, Kajuhov spome-nik pri OŠ Karla Destovnika-Ka-juha v Ljubljani, kip mladcniča pri OS Ketteja in Murna, spome-nik ob 900-letnici Ribnicc v Rib-niei, doprsni kip narodnega heroja Maksa Perca prcd stavbo Slovana, spomenik Juriju Vcgi pred njc-govo rojstno hišo pri Vačah Zago-rica, portret Edvarda Kardelja v avli našc občinske skupščine, v Kardcljcvcm ter v Kulturncm domu Spanski borci, portrct Kct-tcja in Murna prcd vhodom v to šolo, plaketa za nagrado občine Ljubljana Mostc-Poljc in še ncka-tcrc druge.
Na vprašanje, kateri smeri pri-pada, ali kam ga uvrščajo drugi, je Aladar Zahariaš odgovoril: »Rekel bi, da je to neke vrste poenostavljen realizem. Nekateri včasih tudi pravijo, da ima moje kiparstvo abstraktne poteze, ven-dar mislim, da kip takšen sploh ne more biti, saj je konkreten in otipljiv.«
Kar sama od sebe se ponujajo še druga vprašanja. V kakšnih materialih ustvarjate, kateri so vam najbližji?
»Zdaj delam v glavnem iz gline, uporabljal pa sem tudi že baker, les in železo. Vsak umetnik, še zlasti pa to velja za kiparja, mora temu, kar čuti, poiskati ustrezno obliko. Vendar se kipar, za ra-zliko od slikarja, ki govori predv-sem z barvo, mora ozirati še na druge stvari, kot na primer na prostor, ki mu služi kot atelje. Ko ustvarjam, ne mislim na kritike, delam, kar mi je pri srcu. Zdaj imam najrajši intimno1 malo pla-stiko. Najprej naredim skico, vendar me to ne ovira, da med delom ne bi spreminjal zamisli. Kamen tega ne dopušča, pri glini pa je to mogoče, in prav to je njen čar.«
Zakaj so kipci brez glaver vča-sih tudi brez rok in nog?
»Michelangelo je rekel: če vržeš kamnit kip s hriba navzdol, je tiste, kar ostane od njega, ko se prikotali na dno, res kip.«
Kako kiparjevo oko vidi svet okoli sebe? Kako se njegova ču-stva odzivajo na to, kar razumno beleži oko? Kipar, pravi Zaha-riaš, dojema z razumom in s ču-stvi. Naslovi njegovih ženskih ak-tov: sonce, guganje, kopalka, oz-načujejo dogodek, a drža telesa izraža občutke. Zahariaševi kipci so cevasto votli, z vrha odprti, kar je poleg pepelnato sive patine, ki naj posnema oksidiranje kovine, njegova posebnost. To jih dela lahkotnejše in odprte tudi v svet. Gledaš jih in iznenada ugotoviš, da pri tem misliš nase. Tako živo izražajo neki trenutek človeko-vega življenja, trenutek, ki v res-nici ni pravzaprav nič posebnega, poseben je le zato, ker ga je kipar tako videl. Prav to pa je eden od smislov umetnosti: pogled člo-veka vase.                            D. J.