XLIX. LETNIK               1929             VIII. ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
NOVIM    ORAČEM
ALOJZ   GRADNIK
Ne, ni še posušen sok naših vej, ni ovenela že naša beseda, stopinje naše niso že brez sleda in še so v cvetu grmi naših mej.
Plod naš kipi in je uteha že j, sladak je srcem kot satovje meda in cvet je nagelj, roža in rezeda. Kaj ti, orač, si dušam dal, povej!
Odkod in kakšen je ta tvoj posev, odkod so zrna, kakšne so njih klice, odkod in kakšni tvoji so cepiči?
Na tvojih vejicah še niso ptiči
si spletli gnezd, ni v brazdah še pšenice
in kar zelenega je, je plevel.
PREUSTVARJENJE
ALOJZ   GRADNIK
Če si ustvaril, Bog, nas iz prsti, nam vendar zadnje nisi dal oblike: tu so še sita, krampi in motike, brus, tnalo, kladiva in žar peči.
Zlato smo, s peskom zmešano, srebro, živo tekoče v žilah, ruda« v skali in dijamantov skriti smo kristali, kremeni, ki se v valih reke tro.
29                                                                                                                           449