Štev. 11. V Ljubljani, 1. listopada 1901. Leto II. O deveti deželi. deveti deželi tam, Oči se ti v zlati oblak kakor mi pravil je ded, ozirajo, lepo je tam, lepo — nevidni duhovi tam po tleh cedi se med. lepó muzicirajo. In grozdje presladko — m! — Slavilna pesem se ta žari izmed bujnih trt, razlega do daljnih dalj: in v usta sadja sočnega Slava tebi na vek, ponuja ti vrt. devete dežele kralji In kamorkoli se ozreš — Devete dežele kralj, polje in gaj, tvoj biserni hram razkošnega cvetja na večno naj radost ponuja ti maj. iskri se nam! In kamorkoli se ozreš — Na večno radost prelepih vidiš ptic, in nam na ponos . . . izza cvetk angelčki zro A od vinca sladkega, kralj, krasnih lic . . . žari se ti nos. In drugi zopet tam Ej, kako so pridni, kako med sabo se šalijo, ti drobni angelci: oranže zlate po tleh Vinca ponujajo ti v smehu kotalijo. v zlati kangelci. Če ležež v mehki mah, Od vinca sladkega začudiš se, ej — daj nam par čaš, pesem nad tabo sladkà saj dobre volje si ti, zadoni ti z vej . . . ljubi kralj naš. Zadoni ti z vej, Da ded je naš tam in jaz nastavljaš uho, poleg telička-sivčka — a pevcev ti išče zaman lepó bi nam bilo, če ded hrepeneče oko. doma bi ne zabil vivčka. Fran Žgnr. Ah, Tli,mi I . . . i. Pogled še zadnji splaval je, pogled vesel, a potlej smrtni te je mrak rahlo objel. In prišli nežni angelci so iz neba in s tabo naglo splavali spet so s sveta . . . 2. Zaplakal je oče, Oko tudi moje zaplakala mati, solze je točilo, točila solzice in srce drhtelo po hčerki sta zlati. z neznano je silo. Umrla si! In nikdar več ne dahneš v bratca svojega, in nikdar več ne čutim jaz sladkosti glasa tvojega! Miglja, miglja, oj, lučk nebroj, v nasmehu sije ti obrazek tvoj. 3- Krog tebe rožic plava dih, na odru tamkaj snivaš sanje, iz duše moje trepeta pa tiho, težko zdihovanje. 4- Brezkončni pač uživaš sen, a jaz sem žalosten in zapuščen . . . 5- Oj, padal tiho sneg je, sneg. . . Zvonovi so drhteč zapeli, izprevod se pogrebcev tam po cesti danes vije beli. Oj, nesejo zaklad krasan od matere, očeta, da sprejme grob telesce v se, dušico pa nebesa sveta! 6. Na grobu stal sevi. In kosmiči lahno so rajali, drhteč pa v duši moji so Čuti vstajali . . . Pa ni oko, ah, Mirni, solzà pretakalo, le v prsih tesnih meni srce je plakalo. Ah, Mimi, glej, tam v kotu igračice leže, tako se tihe danes in žalostne mi zde. 7- Ah, morda še igrače navdaja zdaj gorje, ah, morda tudi one za tabo se solze . . . Cvetko Slavin. flaša Vprega. f Spisal Ivo Ivic. Jurija semenj je minil. Meni in bratu je kupil na njem oče ovco. Drobni jagnjiči je pripeljal na samčku pred domačo hišo, in takoj smo se pobratili z njima. Nisva čakala, da ju odvežejo z voza, že na voz sva splezala in jela božati in gladiti živalci. Ah, in potem smo ju deli z voza. Na konopcu sva ju vedla napojit k vodnjaku in nato na pašo. Ali ni se jima zljubilo! Od dolge vožnje, od tresenja voza, od dolge hoje iz hribov utrujenima, se jima ni zljubilo, da bi se pasli po sočni travi. Pustil sem mlajšega brata samega ter mu velel, da ju naj odvede v senco, sam pa sem šel, da jima v hlevu pripravim prostora, da jima poiščem kotička, kjer se odpočijeta. Ob srednji steni hleva, nasproti vratom je imel na koleh visoko pribito postelj pastir, že skoro sedemdesetleten starec. Pod to posteljo je stal žlebiček, pod to postelj je znesel ograjo iz starih vrat in desak, kadar je pričakoval telička. Pod to posteljo se je izredilo skoro vse naše govedo, dokler ni doraslo in se uvrstilo med molzne krave. Sem sem nanesel stelje iz staje in sem očistil žlebiček. Stari pastir je mirno gledal, pušeč iz pipe-lončenke in zadovoljno se smehljajoč. Tudi njega je razveselilo, da je dobil dvoje glav več v svojo čredo. In naju je tako rad imel z bratom, a midva njega. Ko je bilo očedeno in očiščeno ob žlebičku, pa sem poklical brata, da dovede nova varovanca v hlev. Mogočno in samozavestno se je dvignil iz sence in skoro s silo je zvlekel pokonci ovčici, suhi in ostriženi. Že se je nabrala jata otrok krog njega, vsakdo je hotel kaj pripomoči — in kakor v slavnostnem izprevodu je pri vedel parček, ki se je kolikor mogoče ustavljal, skozi vrata v hlev. Naš pastir je gledal, pušil in se smejal. Mi pa smo svečano privezali ovci, vsako v svojo luknjo, zavrtano v žlebič. Nato smo jima ponujali sena. Da ju ne bi motili, sem zapodil vso jato radovednežev iz hleva. Vrata smo zaprli in posedli na prag pred hlevom. Tiho in mirno smo sedeli, komaj da si je kdo drznil govoriti besedico. »Večja je moja«, pravi brat. »Večja je Ivanova«, ga zavrne sosedova Leniča, s katero sva se dobro razumela. »Ah, ne, večja je moja«, odločim jaz. ll* ~i>< 220 K- »Naj pa bo moja manjša, nič ne de, pa je zato lepša«, reče brat, katerega je vendar bolelo, da ni njegova večja. »Ta že, ta«, se nekdo oglasi. »Ne kričite preveč«, misli tretji. »Trudni sta! Naj se odpočijeta!« »Odkod sta neki?« vpraša boječe sosedov Niko. »Od daleč!« »Od kod!« sili v nas. »Ne vem, oče Še niso pravili. Čakaj, povprašam jih, ko odjužinajo.« »No, morata biti trudni«, povzame zopet drugi. Potem smo za hip molčali. Menda smo si težko mislili, kako je truda-polna pot z visoke gore v dol na semenj. — Menda smo čutili, da je grenko, ločiti se z doma, pustiti starše in dom. Ah, pa ni nam dalo miru. Šli smo ju zopet gledat. Obstopili smo ju, ko sta ležali na stelji in prežvekovali. »Ta ima črno liso na čelu«, pravi Leniča. »Saj res«, pripomnimo vsi. »Ta je moja«, se moško oglasi brat. »Danes ju ženemo na pašo!« »Danes imata dovolj sena! Danes sta trudni.« Ta dan ju nismo gnali na pašo. Skoro je zavpila mamica s praga in nas klicala k sebi. Oče je prišel k hlevu in nas mimogrede vprašal, če sta nam všeč! Zavriskali smo vsi, domači in tuji otroci, saj sta bili odslej naša last. Mi ju povodimo na pašo, mi jima nanesemo sena v žlebiček, mi ju popeljemo napajat. Samo naši bosta ovčici. Odrasli ljudje imajo svoje konje in krave, mi imamo svoji ovčici. Veliki črni pes, ki smo ga tako radi imeli, je postal klatež in lenoba, ne mara več veliko za nas. Zato, zato smo ju bili tembolj veseli. E, pa da bi vedeli drobni ovčici, kaj vse bosta morali prebiti pod našo oskrbo in našo vlado, bi se jima milo storilo! Kolikrat smo ju zanemarjali! V najhujši vročini sta stali žejni in lačni v zaduhlem hlevu. Poginili bi bili, da se jih ni usmilil stari pastir. Kolikokrat smo ju zajahali, kolikokrat pretepli, ker sta uhajali v škodo! Končno smo ju tudi vpregli. Oče nam je bil že prej, že lansko pomlad kupil zeleno pobarvan vožiček na štirih kolesih. Ta je bil samo za našo vožnjo. Samo za nas. Le za kako nujno stvar, da so pripeljali plevel z njive, da so šli po moko v prodajalnico — samo za to so ga smeli rabiti drugi, a to samo takrat, če smo mi šli z njimi. Ali vsaj eden izmed naju je moral biti poleg, da je čuval, da se kaj ne pokvari. Že prej smo si urezali in pripravili popolno pravilno vprego. Dobili smo konopcev, dobili lesa za »vage«. Dostikrat smo se peljali s štirimi konji, počasi in mogočno, kakor so mlinarji vozili mimo nas iz Ljubljane pšenico in iz mlinov v Ljubljano moko. Drugič pa smo dirjali v dvovpregi po dvorišču, da smo končno pozaspali v kaki senci. Nekoč smo luščili grah in se lenili v senci. Sivka in Lisa sta pobirali luške, kradli tudi stročje — z eno besedo: bili sta kolikor mogoče v naši bližini. Nekdo se spomni, ali ne bi enkrat vpregli tudi naših ovac. Ah, te bi peljali, in mi bi se lahko štirje vozili v zeleni svoji kočiji! In od tega hipa ni šlo več luščenje izpod rok. Nič več, vse zaman! Mamica nas je karala, dekla in stara delavka sta nam obetali brezovke in nam odrekali jabolk. Ali vse zaman! Ta misel je imela veljavo pri nas! Uresničiti smo jo hoteli, smo jo morali. Peljati se z volnenasto vprego — to bo divno, to bo prijetno. Kdo se je že vozil ? Nihče! Kako bi mogli dalje luščiti grah in mirno sedeti ? V resnici, ni nam dalo miru. Porazgubili smo se eden za drugim, kmalu so bile mamica, dekla in delavka same. Mi pa smo imeli važno posvetovanje za hišo, kako vprežemo Sivko in Liso. Sklep je storjen, načrt odobren, in hajdi na delo! Razdelili smo si ga. »Ti, brat«, smo dejali, »pojdeš po konopcev. Vidva, Anica in Francek, gresta v vežo po voz. Jaz pa grem po peharje.« V kašči, kjer je žitnica in kjer se spravlja tudi semtertja stara šara, sem videl že davno par preluknjanih peharjev. Te sem vzel, to so bili komati. Zvodili smo za hišo ovci in pripeljali voziček, prinesli konopce in peharje. Vprega je bila popolna. Že smo živeli v prešerni nadi, da se ponosno popeljemo s Sivko in Liso vsi štirje pred mater. Ali . . . ali z mesta ju nismo spravili. Vpregli smo ju sicer, ali z mesta ju nismo spravili. Ena je vlekla tja, druga sem. K vsaki se je postavil eden, da jo vodi ... Ali nič .. . nikamor . . . Kaj hočemo narediti? Vsi smo bili upehani in obupani . . . Naveličali smo se, in zdi se mi, da smo jo potegnili k mamici po kruha in smetane. Smetane sicer nismo dobili, ali kruh nam je vseeno teknil. Vse poletje sta bili Lisa in Sivka nerazdružni od nas. Na jesen smo že nanji pozabljali. Jeli so ju rediti na tolščo, in o Božiču, ko koljemo pri nas, smo Sivko zaklali doma, Liso smo pa prodali. To je bila tisto leto naša vprega. Radi smo jo imeli, z njo nam je poteklo veliko, veliko veselih dni. Za njimi nam je žal! Mesto Sivke in Lise smo dobili druge, dokler nismo dorasli. Ali mesto onih srečnih in veselih dni so prišla druga leta — polna skrbi, polna žalosti . . . Selilkam Selijo se ptice tja v tuje dežele, črez plan in goró so na jug odletele. in v tožnih spominih se duša napaja. Oko pa za njimi skrivaj mi uhaja, Ah, da mi ni možno za njimi, za njimi, ubegniti mrazu, ubegniti zimi ! Bogomila. HM 222 i«- Še lani. Spisal Ivo Trost. rezskrbno je hodila med grobovi. Njeni očesci sta pozorno gledali nebrojne lučce, nebrojne cvetove, množico žalostnih obrazov, a še več črnih oblek. Poslušala je v srce segajoče pesmi-žalostinke poleg velikega križa in se radovedno ozirala po širni množici, ki je klečala med grobovi. Rumenkaste lasce, spretno povite pod majhen, črn klobuček in v temnem plaščku je stopala Podlipčeva Irenka poleg enako oblečenih sestric Anke in Minke od groba do groba, čitala napise na kamenih, križih in vencih ter glasno hvalila in glasno grajala, kar ji je in kar ji ni bilo všeč. Starejša sestra Anka jo je svarila, naj ne izraža tako javno svojih misli, pa zaman! Minka, še otrok, pa ji je kar z ročico kazala najlepše in najzanimivejše grobove. — Da, brezskrbno je hodila Podlipčeva Irenka med grobovi — še lani. * * * Povsod najglasneja, vedno prva je pozimi pozneje najrajša stopala tam mimo drsališča ter mamo toliko časa nadlegovala s prošnjami, obljubami in poljubi, da ji je kupila drsalki kakor Anki. To se vam je sukal pisani metulj z mufkom in rusko čepico po ledu! Marsikdaj je znani drsalec ujel gibčno Irenko že onemoglo, upehano in kakor mak rdečo ter jo privedel h kraju. A največkrat ni bila zadovoljna s tem: zapodila se je za njim ter ga ujela v najdrznejših krogih. Zato so pa govorili: Podlipčeva Irenka se kreta na drsališču kakor velika! In ona je slišala, in dobro ji je delo to priznanje; pa je bila še drznejša. »To ni več otrok, ni več učenka!« so klicali za odhajajočo z drsališča — še lani. * * * Prava zimska cvetica! Z bližajočo se pomladjo je ginil led, a z ledom njeno pravo veselje. Irenke se je lotevala neka otožnost, bledota in kašelj. Prejšnja živahnost je izginila brez sledu, kakor je minila rdečica z njenih lic. Vedno bolj poredkoma je bila v družbi vesela, vedno manj so jo videli na ulici. Ko je pomlad posula s cvetjem dol in goro, je ona -— zimska cvetka —-venela v postelji. Motno oko je še uhajalo tja skozi okno v pomlajeno prirodo, a hkrati jo je dušil kašelj, in pogled ji je zalivala solza. Naslonivši glavico na dlan žalostni mamici, ji je zaupno zrla v oči in vprašala hripavo, pojemajoče: »Moje drsalke so spravljene, kaj ne, ma-ma, za dru-go zi-mo? Pa še se bom dr-sa-la! Pa zdaj me duši ta toplo-ta, pomlad me du-ši!« Mama je težko skrivala solze in tolažeče prikimala bolnici, dasi ni upala, da ozdravi. A hčerka je kmalu izpoznala, da mama nekaj skriva. Veliko ima res opravila z menoj, si je mislila, vse noči prebije ob mojem vzglavju, vsak -s* 223 trenutek po zdravila, pa v kuhinjo, pa zopet k postelji in — in — morda . .. Ne, tega ni mogla vprašati mame, ki je vidno hirala, bledela. »Povej, no, Anka«, de sestri, ko sta bili sami, »ali bom res umrla prav kmalu? Kaj pravi zdravnik?« In oni suhi kašelj jo je zopet dušil, in oko so ji zalile solze. Zunaj je dihala najlepša pomlad, a Irenka na posteljici! »Oh, umrla! Kaj praviš?« se razjoče Anka in položi glavo poleg nje na vzglavje, potem sta jokali obe. »Ali moram res umreti še tako mlada, Anka-a-a?« — »Ne vem, ljubica, ne vem. Zdravnik pravi, da si dobila bolezen na drsališču. Mama so te svarili, ali še veš?« »Seveda vem, a je bilo tako lepo — — — Mama, mama-a-a!« »Mame ni tukaj, mama so zboleli.« * * * Krasna pomlad je privabila za seboj toplo poletje. Solnce se je ljubo upiralo v okno Irenčine spalnice ter prodiralo temni zastor vsako popoldne, da se mu je morala nekega dne Irenka sama prav srčno nasmehljati, češ: »Ali bi me rado videlo? Čakaj, čakaj še do jutri! Pa se ne smeš čuditi mojemu uvelemu licu in mojim udrtim očescem, ti solnčece zlato, ki nisi bilo še nikdar bolno. A moja mama so bolni. Moja mama so dobili bolezen med mojo postrežbo, kaj bi ne? Kako sem pa zbolela! Anki sem že naročila, naj presadi z vrta vse moje lilije tja na pokopališče — na moj grob . . . Sedaj moliva vsak dan, da bi ozdraveli moja mama. Kdo bo kriv, če ne?« Solnce se ji je nasmehljalo skozi zastor in šlo naprej gledat tuje kraje. Drugi dan pa ni več zaman upiralo svojih žarkov v Irenčino okno. Tresoča se ročica je odmaknila temni zastor in bledo, upadlo lice se je pokazalo za steklom in pa solzne oči, po sobici je pa odmeval glasen jok: »Naša mama, oh, naša mama. Mama, mama! . . .« Menda tega ni slišalo solnce. Bolj ga je zanimal bolestni obrazek okrevajoče Irenke. Vztrajno se je oziralo v odstrto okno do večera in še s poslednjim žarkom tolažilo svojo ljubo varovanko, naj ne žaluje preveč. Ko se je poslovilo, so zapeli v stolpu zvonovi milo, mehko, proseče: Danes meni, jutri tebi! — Nocoj so doneli v slovo iz solzne doline — gospé Podlipčevi. * * * Pozno je presadila Anka lilije, pa so zato tudi pozno cvetele Ivankine lilije na grobu njene mamice. Prežalostno bi bilo pisati o tem delu, kaj šele o pogrebu samem, ko so Podlipčeve deklice izgubile svojo mamo. »Pojdi, pojdi, sestrica, me gremo k mami na grob«, je povabila najstarejša Irenko na vseh Svetih popoldne, držeča že Minko za roko. »Ne, ne, Irenka ne more še, pa tudi ne sme z nama; preveč bi se razžalostila«, pojasni oče, gospod Podlipec, in obljubi, da pride za njima. Irenka je ostala doma in doma jokala in molila za pokojno mamico, ki jo je — še lani — skrbno počesala, umila, oblekla in odpravila ta dan na pokopališče. A letos ? Da, letos je to vse drugače! Talco žalostno je letos, moj Bog, da se vedno kopljejo oči v solzah. Mamice ni več —- to je tisto! Oj, kako je težko umrla dobra mamica! Težko je umrla, ker se je morala ločiti od svojih ljubih otrok — ločiti se od njih in jih ostaviti same — to je bolelo mamico, in zato je tako težko umrla. S solzami v očeh in z molitvijo na ustnih je izdihnila dobra mamica . . . Anka in Minka pa nista letos stopali od groba do groba.*) Krenili sta naravnost k spomeniku iz belega kamena, kjer je bil med lilijami — materin grob. Anka je tam popravila lučce in dolgo molčć molila za pokoj vernim dušam. Minka je klečala zraven. Ni čutila mnogo žalosti, da so ji tam za-grebli mamo. Njo so zanimale snežnobele lilije: »Te, te-le so pa kakor naše.« Sestra ji ni odgovorila. Ko sta vstali, da bi odšli, vpraša zopet otroška Minka: »Kdaj bo še tako prijetno na pokopališču kakor lani?« Molčć in s solzami v očeh jo je odvedla Anka očetu naproti. *) To je zadnja podoba, ki jo je za naš list narisal t Dob ni k ar. Uredništvo. L PRILOQ/q „ZVONČKU -ž ^-o^gNgsgyyeys^a— « Iz knjige prirode. Napisal Solovej. 0 pridete v ljudski šoli v višje razrede, začnete tudi s predmetom, ki se imenuje prirodoslovj e. Nemara je tudi kdo izmed vas 1 nevoljen, ko se začne učiti: Poznamo šest glavnih lastnosti vseh teles — neprodirnost, deljivost i. t. d. Vsak si misli: Hm, saj to že sam vem, da se dà jabolko na dvoje razdeliti in da je slabo, če se za j užino oddeli od hlebca premajhna peta, da I. ni dobro, če se razdeli blago — z drugimi besedami, da poje šiba, če se strgajo na žreblju nove hlače; da je neprodirnost šolskih sten velika . . . To je vse res; ali vendar bi vam rad pokazal, da to ni samo kar tako, temveč da je jako dobro, če vas opozore v šoli na nekatere stvari v prirodi, ki so sicer jako preproste, ali da vendar od teh pojavov odvisi celo naše življenje. In baš v tem vidimo Stvarnikovo modrost in mogočnost prirode, ki zna z navidezno neznatnimi pripomočki povzročiti tako važne posledice. Za danes si oglejmo samo razdeljivost teles. Videli ste dosedaj sicer mnogo pojavov razdeljivosti, ali niste pazili nanje, ker se vam zde premalenkostni. Ali ravno zaradi tega, ker ste prišli v šolo, morate postati malo resnejši in pozornejši kot oni paglavci, ki letajo urnih krač in preklanih hlač po božjem svetu ter ne poznajo niti a, niti u in znajo samo tisto pesem: »Mama, lačen!« Zakon razdeljivosti se glasi: Vsako telo moremo z različnimi sredstvi in pripomočki razdeliti na silno majhne delce, ki so pa po svoji tvarini ravno taki kot prvotni predmeti. A ti delci so mnogokrat tako majhni, da jih s prostim očesom niti ne vidimo. Če stolčete na primer kos stekla ali sladkorja, vidite samo bel prah, a posameznih koščkov z očmi ne morete razločevati, temveč samo čutite, da so njih lastnosti ostale iste kot pri velikih kosih: stekleni prah bode, a sladkorni je sladak. Ta zakon je sam po sebi jako enostaven, vendar je v prirodi jako važen. Nekatere njegove posledice so za človeka koristne in neobhodno potrebne, druge zopet silno neprijetne. Oglejmo si najprej prirodo tam, kjer človek nič ne vpliva! Pozimi vidite po visokih gorah bele snežene kape, poleti pa sive, od solnca razžarjene pečine. Iz ravno takih pečin je bilo nekdaj površje naše zemlje in bi bilo še dandanes brez razdeljivosti. Kjer kopljejo jamo, lahko vidite, da se nahaja prst samo pod vrhom, nižje doli je pa pesek in kamenje. In ravno prst je dar razdeljivosti. Dež pada po skalah in se ujame po škrbinicah. Ta pozimi zmrzne in razganja skale na vedno manjše dele. Zato se nam zde gore kot visoki starci. Čas jim je vrezal globoke brazde v telo. Voda nosi potem ta drobiž v doline, kjer se spotoma vedno bolj in bolj drobi, tako da se počasi napravi prst. Če bi se torej skale ne dale deliti, bi ne bilo prsti. Tudi bi ne bilo žita in živali; brez tega bi pa tudi človek ne mogel živeti. Večini bralcev je znana ona dežela, kjer so se borili pod starim Ra-deckijem slovenski vojaki leta 1859. in 1866. — lepa, ravna Lombardija. Učenjaki trdijo, da je to zemljo nanesla reka Pad, ki teče po nji, takisto je nanesel Nil lepo Egiptovsko dolino in jo še vedno nanaša, da sili njegov izliv vedno bolj v Sredozemsko morje. Nekdanjo domovino Babiloncev sta naplavila Evfrat in Tiger, ki sta nanesla prsti izpod gore Ararata, kjer se je ustavila po pripovedovanju svetega pisma Noetova barka. Zaradi razdeljivosti nastaja nadležni prah, po puščavi Sahari pa tako droben pesek, da gre skozi vso obleko. Ta pesek je napolnil nekatere globeli, ki so podobne peščenim jezerom, odkoder se ne reši nihče, kdor zabrede vanj. Tudi na človeku opazimo velik vpliv te lastnosti. Brez nje bi ne mogel niti sekati, niti žagati lesü. Ne mogel bi si klesati kamenja in zidati hiš. Ko bi se žito ne dalo razdeliti, bi ne imeli moke in kruha; ne mogli bi sploh grizti. Morali bi torej vsi pomreti. Ne imeli bi niti stanovanj niti hrane, in človeški rod bi moral izginiti. Zaradi razdeljivosti nam je mogoče tesati ladje in graditi železnice. Brez nje bi torej ne bilo sploh življenja, a še manj kakega napredka. Ali tudi škodo ima človek zaradi nje. Le vprašajte mater ali starejšo sestro, če se še ni nikdar jezila, ko je ubila najlepšo porcelanasto posodje! Tudi vaši črevlji so podložni temu zakonu, ki pomaga dostikrat, da vam zagleda palec beli dan, ali da vam dela pod stopinjami »žlok, žlok!« Kdor ima pipec, je že tudi lahko opazoval, kaj se pravi razdeljivost, ko je gledal one žagaste škrbine na ostrini. Ta zakon povzrokuje mnogo onih pojavov, ki jim pravimo »zob časa«. On je kriv, da so se porušile vse krasne stavbe starih narodov, lepa svetišča, mogočni cirkusi in krasne palače. Tudi ogromne piramide gloje sicer počasi ali neprestano. Veličastna in bogata mesta so izginila, ker je kamen razpadel v kamenčke in kamenčki v prah, ki so ga raznesli vetrovi na vse štiri strani sveta . . . Kako važen je torej ta enostavni zakon! More nam koristiti in škodovati, in zato je dal Stvarnik človeku razum, da lahko izpozna, kaj mu koristi, kaj pa škoduje, in da zna odvračati nevarnost, ki mu časih preti od prirode. Da mu je to mogoče, mora človek prirodo izpoznavati, se mora učiti! Končno naj navedem še nekaj primerov o raztezljivosti posameznih teles, kolikor je to človeku mogoče doseči z raznimi pripravami. Funt bombaža se da spresti v nit, ki je dolga štirideset milj. Če bi hotel priti kdo izmed vas od enega konca do drugega, bi mu bili precej H* 227 *<- ožuljeni podplati, preden bi prišel na konec. Vsakdo od vas pozna svilo, ki se dobi iz mešičkov, v katere se zapredejo sviloprejkine gosenice, ko se zabubijo. Svilo dobe na ta način, da odvijejo te mešičke. Toda da dobe svileni sukanec, morajo sestaviti več teh tankih niti, ker ena sama meri v »debelino« devet tisočin milimetra. In ljudje porabljajo to silno tankost, da napravljajo najkrasnejša oblačila! Že ti nežni nitki se moramo čuditi. Toda ljudje znajo celo kovine raztegniti še na desetkrat tanjšo žico. Iz platine se da namreč napraviti devetdeset tisočin milimetra tanka žica. Največji ptič pa je vendarle zlato! Pri pozlačevanju rabijo listke, katerih tankost meri deset-tisoči del enega milimetra. Za zlate našitke rabijo jako tanko žico, ki jo dobe tako-le: tri centimetre debelo in dvajset centimetrov dolgo srebrno in pozlačeno paličico raztegnejo v žico, ki je dolga sto milj in debela eno stotisočino milimetra. cPri igri. 5j, otroci, hej, juhejl Ce po vrsti vsi naprej! Jgra je pripravljena, past je že nastavljena. (Kdor počasi koraca in preleno se ravna, tega pa ujameva in prostost mu vzameva. J/aglo smukni izpod rok, kdor dovolj je naglih nog, pa za hrbet tam se skrij, kjer nevarnosti več ni. Ja začnimo — hej, juhej ! Ce po vrsti kar naprej ! Jgra je pripravljena, past vam je nastavljena ! Leon Poljak. —$H 228 HS- JVIoja sestrica. Spisal Fodlesnikov. li ste jo poznali ? Kdo bi ne poznal tako dobrega in pridnega otroka kot je bila naša Minka, naša dobra plavolaska? Morda ste hodili celo z njo skupaj v šolo. Ali naj vam jo opišem? Ali naj vam pripovedujem, kako je bila pridna, kako je rada hodila v šolo in kako je lepo molila? Sedaj je ni več — umrla jel Na njenem grobu cveto bele lilije, in njena duša prebiva nad oblaki med lepimi angelci . . . Pa kako je prišlo, da je umrla, saj je bila tako dobra in tako mlada? Tako-le je bilo! Bila je zima, mrzla in huda zima. Naša dobra mamica, naša Minka in jaz smo stanovali v podstrešni sobi. Skozi razbita stekla v oknih in razpoke v zidu je prihajal v sobo mraz, da smo trepetali in jokali. Železna peč v kotu pa je bila mrzla. Veste, naša dobra mamica je bila uboga žena in tisto zimo je malo zaslužila. In tako je prišlo, da nismo imeli drv, da sva morala jaz in Minka hoditi v raztrganih črevljih v šolo in da sva bila tako slabo oblečena, da sva zmrzovala . . . To je bilo hudo! A še huje je bilo to, da nisva imela kaj jesti, ko sva prišla domov. In mama tudi ni imela, da bi nama dala. Tako je prišlo, da je Minka zbolela. Ako imate ptička zaprtega v kletki in mu ne daste jesti in piti, vam tudi zboli. Povešati začne glavico, ne poje več in kmalu ga ni več . . . Prav tako je bilo z našo Minko. Zbolela je in morala je v posteljico. Pa bilo ji je mraz, in jaz sem se moral stisniti k nji, da je ni zeblo. Tako je umirala! Kakor umira cvetica, ako nima solnca, da bi jo grelo, in ne dežja, da bi jo krepčal. Poklicali smo moža, velikega gospoda z dolgo brado in z očali. Bil je zdravnik. Ta je prišel k nam, da nam ozdravi Minko, našo dobro plavolasko. Toda ta gospod je ni mogel ozdraviti. Rekel je, da je prišel prepozno. In res! Črez malo dni je že ležala naša Minka v majhni, belo pobarvani krsti — mrzla, mrtva . . . Mamica in jaz sva jokala, mnogo jokala, a nič ni pomagalo. Prišli so možje in nam odnesli našo Minko. Solnce je sijalo in sneg se je tajal, ko so nesli Minko na pokopališče, kjer so jo položili v mrzlo zemljo in navalili nanjo prsti . . . Ako pridete kdaj na pokopališče, boste morda opazili tam med drugimi grobovi tudi grob, na katerem cveto bele lilije in v katerega je vsajen križec z napisom: »Naša Minka«. V tem grobu počiva naša plavolaska. Spomnite se tedaj nanj o 1 0 breskvi. Narodna. Zapisal Dominicus. o je Bog ustvaril drevje, si je smelo vsako izvoliti nekaj posebnega. Eno je hotelo močno deblo, drugo lep cvet, tretje dober sad i. t. d. Breskev pa ni nič takega volila. Poprosila je Gospoda, naj ji da lepo, prhko zemljo, kakršna je v vinogradu, kjer bi lahko rasla. Bog ji reče: »Škodila bi trtju; saj veš, da škoduje večje drevje vinski trti.« A breskev le prosi in prosi, rekoč: »Rada se posušim, kadar bi morala zrasti tako velika, da bi škodovala trtju.« Od tistega časa se posuše vse breskve, ki so že stare in višje nego trte