Klerikalizem in mi. (Dalje.) Med ljudstvo so zasejali sovraštvo in srd, kakrŠnega ne pomni sedanji rod. Namesto da bi blažili strasti, jih še negujejo in podpihujejo in izrabljajo v strankarske namene. Da pri tem trpi tudi vzgoja, je umevno ; saj je ziiano, da se že šolski otroci pitajo z liberalci in klerikalci. Boj je zanešen med vse sloje, med stare in mlade ljudi, med moške in ženske, in ta boj vedno raste. Zato pogine vse, kar diči človeka: ljubezen, prijateljstvo, požrtovalnost, dobrotljivost in vljudnost. — Za svete inkvizicije je klerikalizem — v znamenje vere — nasprotnike sežigal in mučil telesno ; no sedaj jih takisto zasleduje, muči, po časnikih križa in moralično ugonablja. In vse to se dela pod pretvezo, da gre za vero. Ali bodo yero s takimi sredstvi ucepili in utrdili? Z lažjo, obrekovanjem, preganjanjem, s častikrajo, s sovraŠtvom in srdom? S tem jo le preganjajo in uničujejo. Jasno je ko beli dan, da gre za gospodarstvo za klerikalizem. A jasno je tudi, da je klerikalizem prokletstvo za človeštvo, da uniči vse dobro v človeku, da napravi iz blagega človeka brezsrčnega fanatika, ki v svojem fanatizmu ne pozna ne staršer ne sorodnikov ne prijateljev ne znancev. Prosim pa cenjene bralce, da naj ne zamenjajo vernega kristjana s klerikalcem. Veren kristjan je lahko naprednjega mišljenja, a tudi neveren ali bolje maloveren kristjan je lahko klerikalec. — Klerikalizem nima z vero ničesar opraviti, četudi se nanjo opirajo klerikalci. Klerikalizmu je vera sredstvo ne smoter, navadno orodje. Umevno je torej, zakaj ima klerikalizem toliko nasprotnikov. Klerikalci sicer trdijo, da je boj, ki ga sedaj bijejo skoro po vsi Evropi proti klerikalizmu, boj proti veri, proti krščanstvu, boj ki so ga uprizorili framazoni raznih držav, da uničijo krščanstvo, da poberejo cerkveno imetje itd. To je laž, namenjena onim, ki ne pozznajo razmer, onim, ki slepo verujejo sladkim besedam lažiapostolov. Klerikalci isčejo povsod vzrokov za ta boj, le v klerikalizmu ne. Boja niso provzročili drugi nego klerikalci sami. Klerikalizem ni imel nikdar pravice do obstanka, klerikalizem je nekaj nenaravnega, nezdravega, nekaj, kar nasprotuje človeštvu, njegovi prosveti in svobodi. Nasprotnike si je vzgojil sam, ti so njegovo delo. Sploh pa niso ti nasprotniki od danes, ne, stari so že na stotine let; s porodom klerikalizma so se porodili tudi njegovi sovražniki, to priča vsa zgodovina, cerkvena in posvetna. Odkar so si papeži prisvajali oblast deliti zemljo, razpečavati krone in dežele, od takrat je klerikalizem. On je torej sad preteklih stoletij, a ta sad se je usmradil, njegov smrad okuža svet in človeštvo, in zato se mu upira svet. Proti klerikalizmu se pa niso bojevali in se ne bojujejo le lajiki, marveč tudi mnogi, mnogi kleriki. In tudi dandanes ima klerikalizem mnogo duhovnikov nasprotnikov ; saj čutijo le premnogi železno pest in smrtni dih klerikalizma, ki jim veže roke ter jih drži v duševni sužnosii. »Der Not gehorchend, nicht dem eign'en Triebe», bi marsikak duhovni agitator zapel — kadar se ob času volitve od hiše do hiše peha ter pomaga plcsti vrv, ki se z njo še trdneje zveže svoboda. Kdor hoče videti, lahko opazi, da mora pod oblastjo klerikalizma nižja duhovščina mnogo trpeti. Že župnik se čuti neizmerno visocega nad kaplanom, korar nad dekanom in škof zopet nad tem. Kardinalom pa je treba izkazovati skoraj božje časti. Nižja duhovščina, posebno kaplani, mora imeti skoro za vse dovoljenje, sicer je zamera in potem — gorje jim ! Nimamo zaman izreka, da sega duhovsko maščevanje čez grob in še 3 kolena naprej ! (Daljc.)