Taborniki v naravi
Ko nam te dni zaškriplje led pod nogami, se nam v spominu utrnejo prizori čudovitih juter v Trenti ob Soči, kjer smo letos julija taborniki razpeli svoje platnene strehe. 15. julija se nas je 15 tabornikov pripeljalo z avtobusom čez Vršič v Kal - Koritnico, kjer nas je čakala opretna in trije taborniki.
Ves dan smo nato postavljali šotore, kuhinjo, jedilnico, umivalnico, latrino in kar še spada k taboru. In zvečer smo bili tako utrujeni, da smo spoznavni večer odložili. Drugi dan smo zaklju-čevali tabor, se povzpeli na razgledno točko, od koder smo risali skico terena. To je nekakšen zemljevid - specialka, narisan s prosto roko, kar zahteva mnogo veščine. Kot bi hotelo vreme preizkusiti kvaliteto tabora in trdno voljo njego-vih prebivalcev, je dva dni lilo, treskalo, pihalo. Soča, ki je v teh dneh narasla za skoraj meter in pol, je bila še vedno 10 metrov nižja od šotorov in jih ni ogrožala. Prestaviti pa smo morali »hladilnik« v strugi in umivalnico, oziroma smo zaradi varnosti organizirali umivanje v manjših skupinah, da ne bi kdo v gneči padel v vodo. Iz istih razlogov smo tudi ob latrini uredili tekočo vodo.
V suhem zna skoraj vsak zakuriti ogenj na prostern, mi pa smo hoteli preizkusiti znanje tudi v dežju. V mnogih priročnikih o življenju v naravi piše, da je ob deblu smrek tudi po dežju suho. Ugotovili smo, da po takem dežju, ki ga veter vrtinči, ni suha niti iglica. Ker so mlajši že skoraj obupali, smo priskočili na pomoč bolj izkušeni. Po dveh urah potrpežljivega dela se je iz, za norriialne razmere nenavadno postavljene piramide, dvignil dim in nekaj minut kasneje je zares gorelo. Na bivakiranje smo odšli v popol-noma jasni noii, močno osvetljeni z lunino »svečavo« in takp mrzli, da bi se najraje vrnili v ¦'fcpalne vreče. Prehod čez brv na naraslo Sočo
zaradi polne lune ni bil tako grozljiv, kot smo pričakovali. Po poti v klanec pa se nam je poznalo, da je bilo spanja premalo. Glavna jed so bili cvrti polži v olju ribjih konzerv in »čapa-ti«. To je preprost kruh: vodo in moko zmeša-mo v testo in ga v velikosti polpet spečemo na pločevini ali vročem kamnu.
Tudi medvedki, ki so se nam pridružili kasne-je, so poskusili, kako se bivakira, seveda v manj zahtevni obliki. Z dvema vodnikoma so preno-čili pod šotorkami in se čez 24 ur vrnili v tabor. Skrivaj sta jih spremljala še dva tabornika, ki sta se urila v opazovanju in prikrivanju. Tudi na izletu do Trentarskega muzeja, izvira Soče in Botaničnega vrta smo se urili v opazovanju in risanju potovalne skice. V Trentarskem muzeju smo si ogledali zanimivo zbirko o planšarstvu, o izumiranju nekaterih starih običajetf, pa tudi o prizadevanjih, da bi planine ponovno oživele. Zadnji izlet smo usmerili v Kluže do zgodovin-sko znane utrdbe iz turških časov in ga združili s pripravo hrane v zasilnih razmerah, hoji po potnih znakih, zasledovanju in risanju potnih skic. Še isto popoldne smo šli na družabno sre-čanje s taborniki rodu »Modri val« iz Trsta — zamejskih Slovencev, s katerimi smo par dni prej navezali stike, saj so laborili le kilometer od nas.
Pet tabornikov je poleg že omenjenih aktiv-nosti na taboru sodelovalo še v internem tečaju o vodenju taborniških enot. Na zaključni tabor-ni ogenj smo povabili tudi vaščane iz Kala -Koritnice. Ob prasketanju ognja, šumenju Soče in rahlem plapolanju zastave je sedem medved-kov dalo obljubo, dva tabornika pa sta prisegla. Podelili smo 15 veščin in s kulturnim progra-mom veselo zaključili dan. Zadnji dan smo do-poldne hiteli pospravljati šotore in okolico ta-bora.
Taborjenje se je končalo, dela pa ni bilo konec. Doma smo pregledali vso opremo in jo vskladiščili. Pretresli smo ves program in ugoto-vili: poudarek na življenju v naravi in iznajdlji-vost v nevamih okoliščinah sta se izkazala kot zelo uspešna in privlačna.
Nič se ne bomo pritoževali nad vremenom, pokazali smo, da znamo taborniki zanimivo izrabiti tudi deževne dni. Škoda le, da se navdu-šenje za tabor od zime do poletja ohladi, saj bi z nekaj več tabornikov ptogram še bolje izvedli. -                        _¦¦¦.-¦•     BORUT BOŽIČ