Smiljana Gartner
Ali si želimo otroke vzgajati v državljanje s kritičnim razmišljanjem?
»Ne pamet, temueč delo je tisto, kar nas dela močne. Pamet sem potrebovala le enkrat in zato, da sem si rešila življenje. Tega mi ne bi bilo treba, če bi živela, kot bi morala. Manjkal mi je občutek dolžnosti, ki sem ga dobila šele tisto noč.« (Quiroga, 1987)
1 Zmota napačnega sklicevanja na avtori-
Temeljna vprašanja etike oziroma odgovori so odgovori, teto (lat. ad verecundiam). (Glej Bregant,
ki vplivajo na življenje akterja, prav tako pa lahko vplivajo na Vezjak 2007: 105)
življenje drugih ljudi. Pri sprejemanju in upravičevanju odlo- 2 Uporabljena definicija državljanstva je iz
čitev se lahko poslužujemo vsaj treh metod. Pri prvi metodi se EvroPske konvencije o državljanstvu, kjer
sklicujemo na intuicije. Težava takšnega načina odločanja in jlr v odstavku a) drugega člena navedeno, ....	. ...... it-	■ da »državljanstvo« pomeni pravno relacijo
upravičevan|a je da se naše intuici|e lahko zelo hitro spremi- med posameznikom in državo, pri čemer njajo ter so lahko v neskladju s splošno sprejetimi načeli v druž- ne implicira na etničnost posameznika. bi. Druga metoda je, da se sklicujemo na avtoriteto, s čimer nam je, vsaj delno, odvzeta moralna odgovornost za posledice
svojih dejanj. Težava te metode je, da lahko hitro zaidemo v napačno sklicevanje na avtoriteto.1 Tretja metoda je uporaba etičnih teorij, ki pomeni sistematično presojanje. Sistematično etično presojanje je ena izmed oblik kritičnega presojanja, kjer je osnovno orodje razum. Takšno presojanje omogoči trdno podlago, na kateri lahko sprejeto odločitev vrednotijo tudi drugi posamezniki ter na podlagi katere lahko vpletenim pripišemo moralno odgovornost. Če sprejeta odločitev ne vpliva zgolj na akterja, temveč tudi na druge ljudi, je zadnja omenjena metoda najučinkovitejša - ni pa nujno, da je najpreprostejša ali najbolj zaželena. V zahodnoevropskih družbah se večina etičnih problemov, ki se tičejo celotne skupnosti, rešuje s pomočjo posredne demokracije. Tako je nujno, da tisti, ki se odločajo namesto nas, moralna vprašanja obravnavajo kritično. Vprašanje pa je, ali si politična oblast to želi.
Kakšen je odnos med državo in posameznikom, lahko ugotovimo, če pogledamo, kako je definiran koncept državljana in kako koncept državljanstva.2 Če omenjeni odnos temelji na pravicah in vrlinah, ne bi smelo prihajati do razlik med liberalno in republikansko družbo. Zato nas bo v članku zanimalo dvoje: (i) kakšno vlogo imajo (oziroma naj bi imele) vrline in vrednote pri konceptu državljanstva in državljanih samih. Pri tem bomo poskušali omenjene pojme spoznati skozi prizmo sokratskega pojmovanja državljanstva; (ii) ali je za državo in za vla-
David Miller razlikuje med tremi koncepti državljanstva: liberalnim, liber-
tamim in republikanskim. Prv0 definira dajoče kritično razmišljanje v vzgojno-izobraževalnem sistemu kot množico pravic, ki jih uživa vsak član	v	,	- i- it,-v
,	i ,	, . ,• , _ zaželeno ali ne. Udgovor na to vprašanje je odvisen od politične
skupnosti. Libertarno predstavlja drža-	b	r ' '	r
vljana kot nekoga, ki izbira med svežnjem usmeritve države, tj. ali jo lahko imenujemo pretežno liberalna
različnih javnih dobrin in zadnjo vrsto dr- ali pretežno republikanska, kar pa bomo izpeljali iz proučitve
žavljanstva, tj. republikansko, predstavlja načel, ki jih država postavlja v vzgojno-izobraževalnem sistemu
p°sameznik, ki ima pri°blik°vanju pri- in pa iz, kot trdi Foucault, skrajnih meja avtoritete. hodnje usmeritve družbe aktivno vlogo,
katero izkazuje skozi politično debato in
odločanje (Glej Miller, 2000: 1-53).
4	i Ang. colour-blinde. Izraz pomeni, da
imamo splošno množico nečesa (pravil,
pravic, državljanstev, institucij itd.), pri Preden odgovorimo na vprašanje, kakšen vpliv naj bi imele vrli-čemer nikomur, niti posamezniku niti ne in vrednote na državljane in na sam koncept državljanstva,
skupini, ne ponudimo posebnega statusa	se moramo s tema dvema pojmoma seznaniti. Osnovni opis glede na etnično, spolno, versko ali rasno . jvi-, - j j, t	i j	j
D „.,	• .	pojma »državljanstvo« je, da predstavlja pomemben odnos med
značilnost. V nadaljevanju bomo upora-	r ' .	'	i
bljali c-b pravila, pravice itd.	državo in posameznikom. Za namen tega članka bomo razliko-
vali med dvema konceptoma državljanstva, tj. republikanskim in liberalnim.3 Republikanski koncept predstavlja državljana, katerega dolžnost je aktivno sodelovanje v političnem prostoru, v primeru odločanja javni vs. zasebni interesi, je zavezan javni interes vedno postaviti nad zasebnega in je zavezan sprejeti, da so osebne odločitve vedno določene z družbenimi. Liberalizem zavzema nasprotno stališče. Poskuša, kolikor je le mogoče, ločiti zasebno življenje od javnega na način, da država v čim manjši meri posega v zasebno življenje članov skupnosti. Liberalna družba torej dopušča posamezniku veliko osebne svobode, s tem pa posledično tudi veliko raznolikosti. Če ima posameznik veliko svobode, vpliv države pa je minimalen, kako lahko obstaja dober državljan? Odgovor na to vprašanje bomo podali v nadaljevanju članka, saj nas v tem trenutku zanima predvsem dvoje; prvič, ali obstaja razlika med liberalnim in republikanskim odnosom do vrlin in drugič, kateremu konceptu državljanstva, tj. republikanskemu ali liberalnemu, je bliže Sokrat.
Naredimo analogijo med državo in večstanovanjskim poslopjem, kjer so vsa stanovanja enaka. Nekateri stanovalci so stanovanja odkupili, nekateri jih imajo v najemu, sami stanovalci pa se med seboj razlikujejo po veri, jeziku itd. Podpisane pogodbe pomenijo odnos med podpisnikom in preostalimi člani te skupnosti ter relacijo med podpisnikom in celotno stavbo. Članstvo, ki ga ima podpisnik, lahko imenujemo, če naredimo analogijo z državo, politično. To pomeni, če želite postati član te skupnosti, tj. če si želite pridobiti v hiši pravni status, obstaja več osnovnih pravil, ki niso odvisna od rase, religije, spola itn.4 Vendar pa se glede na to, da je osnovno vodilo vsakega podpisnika normalno delovanje oziroma življenje v normalni skupnosti, postavi naslednje vprašanje: ali so glede na veliko raznolikost članov te minimalne zahteve (ali c-b pravila) dovolj za normalno delovanje vseh stanovalcev. Imamo vsaj dve možnosti: prva je, da poskušamo zmanjšati razlike med stanovalci, tj. člani, tako, da jih preprosto izselimo. Ta rešitev zahteva od nas vzpostavitev osnovnega pravila - ne smemo biti c-b - in potrebna je razlaga, s pomočjo katere upravičujemo razlikovanje med člani skupnosti, saj lahko pomeni neuporaba tega pravila neupravičeno diskriminacijo; druga rešitev je, da poskusimo med člani te skupnosti vzpostaviti družbeno kohezijo. Le-to bi bilo mogoče postopoma zgraditi na podlagi vrlin (npr. lojalnost, odkritosrčnost), ki jih imajo člani oziroma naj bi jih imeli. Pričujoča analogija z državo nazorno pokaže, zakaj je koncept državljanstva povezan s konceptom vrline.
5 Glej Gartner, 2006.
Vprašanje pa je, kako sta povezana. Prva možnost je naslednja. Če sta avtonomija posameznika in osebna svoboda
cenjeni značilnosti in ni zaželeno pretirano poseganje v posameznikovo zasebnost, ima akter možnost, da sam razmisli in da sam sprejema odločitve, kaj v določenih primerih storiti. Prav tako pa tudi, katera je tista vrlina, če sploh katera, ki ji bo sledil oziroma ki bo v situacijah odločilno vplivala na razmislek in posledično na sprejetje odločitve. Ta možnost je liberalni koncept državljanstva, kjer ima politično članstvo v primerjavi s kulturnim prioriteto. Članstvo posameznika se namreč lahko veže na »polity« ali pa na »society«. Kadar se veže zgolj na »polity«, to pomeni, da mora akter zadostiti nekaterim minimalnim zahtevam, ki pa naj bi bile c-b. V tem primeru govorimo o političnem članstvu. Druga možnost je, da se članstvo določa po merilih, ki izhajajo iz določene narodnosti ali religije. V tem primeru govorimo o kulturnem članstvu. Kot smo že omenili, je razlika med liberalnim in republikanskim pristopom v tem, da slednji zahteva od posameznika, da deluje v smeri splošnih družbenih interesov. V boju med javnim in zasebnim javno vedno zmaga. Če se vrnemo na našo analogijo z večstanovanjskim poslopjem, je to druga možnost in bi pomenilo naslednje: ne glede na to, kaj so posameznikove želje ali interesi, bi moral sodelovati na skupnih sestankih, kjer bi se odločal vedno in zgolj v dobro celotne skupnosti, četudi bi to včasih pomenilo, da ne bi ponudil ali se zavzemal za lastne rešitve problemov ali za lastne interese. Vse v dobro interesa skupnosti.
V dejanskih republikanskih državah ima kulturno članstvo enako veljavo kot politično ali, če zavzamemo mehkejše stališče, kulturno članstvo ima močan vpliv na politično - kar je razvidno iz dandanašnjih razprav v Franciji ali (v določenih primerih) v Sloveniji.5 Iz tega bi lahko izpeljali, da je za člana skupnosti pomembno to, da spoštuje zakone oziroma, da je najprej dober državljan, šele nato dober človek. V tem primeru se relacija med državo in posameznikom ohranja na podlagi vrlin, ki so jasno razvrščene po pomembnosti. Vrlina, ki ima pri tem najaktivnejšo vlogo, je lojalnost, saj lojalnost pomeni državotvornost. Če uporabimo Sartrov primer, kjer mora posameznik izbirati med alternativama, tj. med lojalnostjo državi in lojalnostjo družini, lahko povzamemo, da bi moral tako imenovani republikanski državljan vedno izbrati državo. S tem smo odgovorili na prvo vprašanje, ali je razlika med liberalnim in republikanskim odnosom do vrlin.
Razlika bo postala jasnejša v nadaljevanju, ko bomo odgovor osvetlili še z vidika sokrat-skega pojmovanja državljana. Njegovo stališče je razvidno v dialogu Kriton, kjer Zakoni rečejo: »...nasprotno, bodisi v vojni, pred sodiščem ali kjer koli, povsod moraš storiti, kar ti velevata polis in očetnjava...« Republikanci bi se z njim strinjali. Vendar Sokrat doda: »... ali pa ju moraš prepričati, kje se po naravi nahaja pravica«, kar pomeni, da tedaj, ko naj bi bil zakon ali zapoved krivična, je tvoja dolžnost in pravica, da na to opozoriš (Plato, 2004: 102). Iz navedenih citatov lahko izpeljemo, da se Sokratovo pojmovanje državljanstva razlikuje od republikanskega v treh točkah, in sicer:
a) Za republikance je dober državljan nekdo, ki je lojalen, nekritičen do države in do moralnih posledic. Nasprotno velja za Sokratovo dojemanje dobrega državljana, saj mora le-ta imeti predvsem dovolj vesti oziroma mora doseči določena raven vesti, kar pomeni, da naj bi bilo pri sprejemanju kakršnihkoli odločitev vodilo »nikoli ne bodi nepravičen oziroma nikoli ne delaj krivic«. Dana Villa imenuje to subjektivna doktrina zavesti, ki ima vedno prednost pred državljanskimi dolžnostmi. Za Sokrata namreč biti dober državljan ne pomeni nujno biti dober človek, pri čemer naj bi drugo omenjeno imelo prioriteto pred prvim.
b)	Če upoštevamo, da je, kot trdi Villa, Sokrat prav tako dajal v razpravi javno-zasebno prednost dobremu zasebnemu življenju, je na področju morale bliže liberalnemu konceptu državljanstva in ne republikanskemu.
c)	Za Sokrata je bilo baza državljanstva politično članstvo. Država je, kot trdi, posamezniku omogočala, da izbere med polisi tistega, ki mu najbolj ustreza, zato, četudi govorimo v Sokratovem primeru o lojalnosti državi, je ta lojalnost posledica posameznikove odločitve, ki je posledica razmišljanja in presoje, ne pa posledica narodnosti ali religije. Torej, kulturno članstvo ne pretehta političnega. Če preidemo zdaj na naš poskus razumeti distinkcijo liberalno—republikansko, lahko izpeljemo naslednje. V zahodnoevropskih skupnostih članstvo v večini primerov ni posledica posameznikove odločitve, temveč ti je določeno z rojstvom - brez velikih možnosti za prehajanje. Kako potem ustvariti pri ljudeh lojalnost do države? Republikanci upravičujejo in razvijajo lojalnost na podlagi interesov skupnosti. Temeljni interes takšne skupnosti je, da se ohrani, in vsi tako imenovani skupni interesi so orodje za njeno ohranitev. Ker je treba skupne interese upravičiti, s tem pa tudi tvojo skupnost, je treba poiskati takšno značilnost, ki jo ima večina članov, ki ima posebno vrednost in ki jo loči od članov druge skupnosti. S tem namreč preprečimo, da bi nam člani uhajali ter s tem dajali prednost lastnim interesom in posledično bili lojalni drugi skupnosti. Elementa, ki v enonaci-onalnih državah povezujeta večino članov skupnosti, sta nacionalnost ali religija. Iz tega sledi, da ima kulturno članstvo, ki se veže na nacionalnost in religijo, če ne osrednjo vlogo, pa vsaj močan vpliv na politično članstvo.
Zakaj se nam zdi republikansko pojmovanje lojalnosti kot vrline sporno? Če sledimo interesom skupnosti, ki so, kot smo že dejali, v nekaterih primerih interesi večine, lahko to pomeni tudi, da nismo c-b. Vzemimo še enkrat analogijo z večstanovanjskim poslopjem, tokrat nekoliko spremenjeno. Vsak stanovalec ima v najemu sobo, vendar imajo vsi skupaj možnost, da lahko, če se jih več kot polovica odloči za odkup lastne sobe, kupijo celotno hišo. Večina to tudi stori. Razlogi, zakaj nekateri tega ne storijo, so različni, lahko, da so že kje drugje lastniki sobe (obstaja namreč pravilo, da je lahko posameznik lastnik zgolj ene sobe), lahko da tej ponudbi ne zaupajo ali pa preprosto želijo ostati zgolj najemniki. Še vedno zadostijo vsem pogojem, da ostanejo najemniki, prav tako jim je bilo ob ponudbi posebej zagotovljeno, da se njihov status, če se ne odločijo za nakup, ne bo spremenil. Ali je, če ponudbo zavrnejo, upravičeno razveljaviti njihovo pogodbo in če je, kakšen bo razlog, da zavrnitev upravičimo? Kot smo že večkrat omenili, je razlika med liberalnim in republikanskim pristopom, ta, da republikanci upravičujejo in razvijajo lojalnost na podlagi interesov skupnosti, da je za republikance dober državljan nekdo, ki je lojalen, nekritičen do države in do moralnih posledic ter da je zavezan javni interes vedno postaviti nad zasebnega. Edini razlog za razveljavitev njihove pogodbe je tako lahko, da manjšina ni pokazala lojalnosti in zaupanja, ni bila »skupnostnotvorna«, s tem pa je ogrozila status oziroma željo večine. Če tako upravičujemo razveljavitev pogodbe, potem bi jim morali pred tem jasno predstaviti, da člani skupnosti dane možnosti ne smejo razumeti kot pravico, temveč kot dolžnost. Če dolžnosti ne izpolnijo, lahko sledi sankcija. Druga možnost je, da razumemo zavrnitev ponujene pogodbe kot pravico, kar pomeni, da je odločitev odvisna od osebnega interesa - ne glede na to, kakšen je interes skupnosti. Če je tako, nismo upravičeni razveljaviti njihove pogodbe, saj nimamo razloga, s katerim bi le-to upravičili. S tem smo ponovno pokazali razliko med republikanci in liberalci, saj bi slednji, v nasprotju z republikanci, to razumeli zgolj kot pravico in je naj ne bi sankcionirali.
V začetku so zagovorniki liberalne države trdili, da osebne vrline niso pomembne, saj se mora država čim manj vpletati v življenje članov skupnosti. Kot posledica globalizacije in razširjanja posameznikovih (v glavnem ekonomskih) interesov zavzemajo politični teoretiki stališče, da so državljani moralno in intelektualno nezreli. Tako tudi liberalci spoznavajo (ali bi morali spoznati), da vrline potrebujemo. Država je namreč določena tudi s kakovostjo in odnosom njenih članov, a ne katerihkoli vrlin in odnosov, temveč s tistimi, ki bodo ohranjala liberalizem v družbi. Glede na Galstona zahteva odgovorno liberalno državljanstvo štiri tipe državljanskih vrlin:
1.	Splošne: hrabrost, spoštovanje zakonov, lojalnost.
2.	Socialne: neodvisnost in toleranca.
3.	Ekonomske in politične: to so vrline državljanov (hrabrost, lojalnost, miselna odprtost) in vrline voditeljev - sposobnost, da zgradiš, proti težnji za individualistično in razpršeno/ razdeljeno družbo, občutek za skupno, sposobnost upreti se strahu pred javnostjo itd.
4.	Splošno-politične vrline: med drugim sposobnost in pripravljenost vstopanja v politiko ter presojanje le-te (glej Galston, 1991: 220-227).
Veliko zgoraj omenjenih vrlin je omenjenih tudi v povezavi z republikanskim državljanstvom. Kakšna je potem razlika? Prvič, v liberalnih skupnostih lahko posameznik izbira, katera vrlina ima prednost, pri čemer je takšna odločitev največkrat odvisna od konteksta. Ni nobene temeljne ali univerzalne vrline, katere neizvajanje bi bilo sankcionirano. Drugič, liberalne države naj bi bile, kar se tiče jezika, zgodovine itd., nevtralne, tj. politično članstvo naj bi imelo prednost pred kulturnim. Tretjič, posameznik naj bi razmišljal o družbi oziroma skupnosti, naj bi poskušal biti dober državljan, a to ne izključuje, da ima zdrav kritičen pogled na dejanja države oziroma njenih predstavnikov. Glede na povedano lahko torej rečemo, da je Sokratovo dojemanje državljanstva bliže liberalnemu konceptu kot pa republikanskemu.
II.
V tem delu članka bomo odgovorili na vprašanje, ali je za državo (in za vladajoče) razvijanje kritičnega razmišljanja, ki poteka predvsem v vzgojno-izobraževalnem sistemu, zaželeno ali ne. Odgovor na to vprašanje bomo izpeljali iz dveh virov: najprej bomo pogledali, katera so splošna načela pri določenih predmetih v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ki jih vzpostavlja država ter kako nekatere stvari izvajajo v praksi; drugi vir pa bo konkretni primer, ki nam bo pokazal samo usmeritev države, tj. ali je pretežno liberalna ali republikanska.
Vzgojno-izobraževalni sistem je sestavljen iz več stopenj. V pričujočem članku se bomo dotaknili predšolske vzgoje, osnovnošolskega izobraževanja in univerzitetnega, pri čemer bomo pri prvem osredotočeni na metodo dela, kjer bomo izhajali iz raziskave, pri drugem in pri tretjem pa na posamezne predmete.
Eno izmed, če ne edino vprašanje, ki je za večino tri do pet letnikov pomembno, je Zakaj, pri čemer v poznejšem obdobju preide v vprašanje Kako veš (glej Gartner, 2000). Vprašanje, ki zahteva razlago ali upravičenje tvojega predhodnega odgovora. Vzemimo primer, kjer oseba A izreče stavek Danes dežuje. Otrokovo vprašanje, ki bo sledilo, je Zakaj ali Kako veš. Odgovor, ki ga poda oseba A, je, ... ker je takšna vrsta oblakov sestavljena iz vode. Težava nastopi, ker ni nujno, da se otrok s tem odgovorom zadovolji. Mogoča so vsaj tri nadaljevanja:
6	Če se odgovor pod (a) konča pri kon-denzaciji in sledi ponovno vprašanje Zakaj ter nov odgovor Zato ker, to pomeni,	a) ... ker je takšna vrsta oblakov sestavljena iz vode; Zakaj/ da poskušamo za vsak Zakaj ponuditi nov	T, , v , . . , T. . , , , . , v.
, , , ,, i v .	Kako ves, da so sestavljeni iz vode? Ker pri oblakih in dežju
odgovor, kar pa lahko gre v neskončnost.	' ' r	'
Zato to imenujemo neskončni regres.	govorimo o posebnem fizikalnem pojavu, ki se imenuje
Pod točko (b) ne želimo dati odgovora ali kondenzacija (razlaga mora seveda biti primerna starosti)
pa se sklicujemo na avtoritet°. To je tako in vsakič, ko so takšni oblaki na nebu, dežuje, kar pomeni,
imenovanadogmatična predpostavka.	da glede na to, da so takšni oblaki danes na nebu, dežuje.
V tretji možnosti ponudimo odgovore, a , , ?	1v	,, ,	. , ti/
v določeni točki ponudimo odgovor, ki	b) - ker >e takšna vrsta oblakov sestavljena iz vode; ZaW
smo ga že nekaj korakov pred tem. To je	Kako veš, da so sestavljeni iz vode? Zato, ker sem jaz tako
tako imenovano razmišljanje v krogu. Tri	rekel/ker jaz pač vem/ker so tako povedali po televiziji. /
možnosti, ki smo jih navedli, se v teoriji	Ne vem
vedenja imenujejo ^ Agrippova	c) — ker je takšna vrsta oblakov sestavljena iz vode; Zakaj/Kako saj je antični skeptik prvi predstavil čisto
artikulacijo le-tega	veš, da so sestavljeni iz vode? No, ker dežuje iz njih.6
7	Kot je razvidno iz odgovorov, se razprava najhitreje konča Raziskava je bila opravljena pod n , , . .	vi v w o
. ... n	r i ,, •	pri odgovoru (b), kjer pa ie mogočih več različic. Še namstre-
okriljem Pedagoške fakultete Univerze r &	v ' ' r ' &	'
v Mariboru. Časovni okvir raziskave je znejši je zadnji omenjeni, saj ne zatre otrokove radovednosti,
bil september - maj 2006/2007. Vanj temveč zgolj pokaže, da bo moral odgovor iskati kje drugje.
smo vključili redne in izredne	Res pa je, da takšen odgovor pomeni sestopitev s trona starše-
ki so obiskovali tretji letnik na študijski vske ali učiteljske »vsevednosti«. Vsi drugi odgovori pod (b) pa smeri Predšolska vzgoja. Teh je bilo 120. v.. , ,	.	, . „ .	. ,
Vsak študent je opravil nalogo v skupini uči>° otroka, da se o avtoriteti ne dvomi. To je tudi tisto, kar vrtca, kjer je opravljal pedagoško prakso. si želi vsaka institucija, vključno (in predvsem) z državo. Če Število otrok je variiralo od 3 do 10. je tako, potem lahko izpeljem, da je osrednji cilj vseh, ki so
vpleteni v vzgojo in izobraževanje, vzgojiti poslušnega otroka, ki bo posledično tudi dober državljan (če privzamemo republikansko definicijo, da je dober državljan poslušen državljan), kar pa ne pomeni, da bo tudi dober človek.
Če (in da) je tako, lahko izpeljemo tudi iz raziskave, ki je bila opravljena med vzgojiteljicami in bodočimi vzgojiteljicami predšolske vzgoje.7 Njihova naloga je bila, da izberejo pripoved, s pomočjo katere bodo otrokom predstavile poljubno vrlino npr. hrabrost, resnicoljubnost ali pravična dejanja, iznajdljivost, odgovornost itd. Pri tem nas je zanimalo, kakšna vprašanja postavljajo otrokom, kako torej uporabijo prebrani tekst v nadaljevanju, saj je iz tega razvidno, kaj je tisto, kar želijo spodbujati pri otroku. Rezultati so pokazali, da so želeli od otrok predvsem vsebinske ponovitve povedanega ali prebranega. Manjšina je želela pri otroku spodbuditi razmišljanje z iskanjem primerov v njihovi okolici, število tistih, ki pa so uporabili vprašalnico Zakaj/Kako to misliš/Kako veš/Razloži, ter tako poskušali iz otrok izvabiti nadaljnje razmišljanje ter upravičenje povedanega, pa je nično oziroma zanemarljivo. V uvodu zapisan citat, tj. »Ne pamet, temveč delo je tisto, kar nas dela močne...«, je ena izmed pripovedk in vodil prebranega teksta, ki ga je prikazala vzgojiteljica. Tisto, kar je pri otrocih spodbudila, je ideja, da morajo delati, ravnati v skladu z dolžnostjo, ki jo imajo (in ki jim jo predpiše nekdo drug), biti poslušni, saj je to tisto, kar koristi, in ne pamet ali lastno razmišljanje, iznajdljivost v situacijah. Prvo vam daje varnost, drugo nepričakovano. Iz tega lahko izpeljemo, da v predšolski vzgoji ne spodbujamo razvijanja kritičnega mišljenja.
Če preidemo zdaj na osnovno šolo, kot drugi člen v vzgojno-izobraževalnem programu, bomo pogledali predmetnik za tretjo triado ter izpeljali odgovor, ali spodbujamo kritično razmišljanje ali ne. Med vsemi predmeti smo analizirali tri, ki imajo največ potenciala, da se hkrati navezujejo na sodobno družbo in državo, da pri učencu razvijajo sposobnost argumentacije in kritičnega razmišljanja ter spodbujajo kritično refleksijo družbenih razmer. Ti trije predmeti
so Filozofija za otroke, Logika ter Državljanska vzgoja in etika. Logika je sredstvo, s pomočjo katerega je kritično razmišljanje sploh mogoče, saj nas uči razlikovati med argumenti in neargu-menti, izpeljevati brez napak, kar pomeni, da nas uči pravilnega sklepanja in ne zmot. Kot takšna je osnova za splošno delovanje posameznika v družbi in ni, kot zmotno mislijo ljudje, zgolj del matematike. Cilj predmeta Logika je torej razvijanje dobrega razmišljanja. Operativni cilji drugega predmeta, tj. Filozofije za otroke, so spoznavanje, raziskovanje, analiziranje določenih tem in razpravljanje o njih. Pri tem so, če pogledamo učni načrt, vsebine zgolj predlagane, ponujena je samostojna izbira metod, dodana so splošno-didaktična priporočila, kjer pa je predvsem poudarjeno, da je skupen cilj vseh udeležencev raziskati problem in doseči napredek v razumevanju, dodano je namreč (presenetljivo), česa učitelj naj ne dela - npr. naj ne vsiljuje vrstnega reda iz priročnika, naj ne vodi vedno zgolj sam ure... Tako je cilj tudi tega predmeta proizvajanje novih idej in razvijanje kritičnosti. Tretji predmet je Državljanska vzgoja in etika, ki se je preimenoval iz prvotnega predmeta Družba in etika. Že iz samega imena predmeta lahko sklepamo, da je cilj le-tega vzgajati otroke v dobre državljane. Mogoča posledica tega je, da to ne pomeni nujno v dobre ljudi z lastnim mišljenjem (kar pomeni s kritičnim vpogledom na dogajanje okrog nas). Če pogledamo učni načrt, so kot možnosti izbire navedene zgolj predlagane vsebine, natančno pa so določeni standardi znanj in cilji.8 V nasprotju s predmetom Filozofija za otroke so pojmi, ki se večinoma pojavljajo: spoznavanje, opredelitev, prepoznavanje itd.; učenci pa naj bi znali predvsem: naštevati, navesti, opredeliti in pojasniti ter na primerih pokazati ali pojasniti. Razen zadnjega standarda znanja, ki je nadaljnja stopnja razmišljanja, se vsi drugi standardi vežejo zgolj na pomnjenje. Tako lahko izpeljemo, da cilj tega predmeta ni spoznavanje družbe in vrednot ter razvijanje kritičnosti do obojega, temveč zgolj prvo omenjeno, tj. vzgajati otroke v dobre državljane. Zraven predstavljenih vsebinskih razlik bi predvidevali, da sta predmeta Logika in Filozofija za otroke bolj zaželena predmeta kot Državljanska vzgoja in etika, a je slednji predmet tisti, ki je obvezen, kar pomeni, da so ga zavezani obiskovati vsi učenci, prva dva pa sta zgolj izbirna. Zdaj lahko odgovorimo na uvodno vprašanje tega dela članka, in sicer, za Slovenijo (in za vladajoče) razvijanje kritičnega razmišljanja, ki poteka predvsem v vzgojno-izobraževalnem sistemu, ni zaželeno.
Če vpeljemo v odnos vladajoči - državljani razmerje Mi - Drugi, je navedeno popolnoma razumljivo, saj je najučinkovitejša metoda, da ostanemo na oblasti, tj. da ohranjamo status Mi, ta, da druge prepričamo, da je naše delovanje usmerjeno zgolj v en cilj, in sicer, delati v skupno (njihovo?) dobro, pri čemer je poznavanje stvari drugotnega pomena. Slednje najjasneje ponazarja poudarjanje državotvornosti kot vrednote. Kdor dvomi o pravilnosti odločitev, ni državotvoren, kdor govori o napakah, ki jih dela oblast, ni državotvoren. Vzemimo primer družine, kjer mož pije in psihično ter fizično zlorablja ženo. Vsako govorjenje o tem bi po njegovem mnenju ogrozilo družino. To pa bi pomenilo negativno vrednotenje okolice (pri čemer bi se negativno odzvali tudi v odnosu do nje in otrok), ogrožena finančna stabilnost, vprašanje psihičnih posledic družine. Tisto, kar takšen moški poudarja, je, da vse to dela v dobro družine in da bi se ob javni omembi teh problemov postavilo vprašanje preživetja družine in sposobnost ali moč preživetja njih samih. Vsi morajo biti torej »družinotvorni« in ne smejo dvomiti o njegovih postopkih.9 Če naredimo analogijo z državo, bi to pomenilo naslednje: več kot je poudarjanja potrebe po državotvornosti, več je težav v skupnosti, ki pa jih nekdo ni pripravljen razrešiti. Zato tudi dvom ni dobrodošel, kar pa pomeni, da je cilj takšnih skupnosti nedopuščanje razvijanja
Učni načrt za sedmi razred osnovne šole http://www.mss.edus.si/doku-menti/ucni_nacrti/obvezni/DVE/32.asp
(01.08.2007). 9
Tukaj lahko navedemo tudi primer z večstanovanjskim poslopjem, ki smo ga predstavili na predhodnih straneh. Večina lahko manjšino imenuje za posameznike, ki niso »skupnostnotvorni«.
10 Konkretni primer tukaj je predmet Teorija argumentacije, ki je za bolonjsko
izobraževanje pri|agojen predmet Uvod v	kritičnega razmišljanja.	Glede na to, da je, prvič, otrok najbolj metodologijo znanstveno raziskovalnega . v. . , . v , v
. ••	dojemljiv v najstniških	letih, in drugič, da je solstvo državna dela. Predmet uci, kaj je argumentacija, ' ' ' '	b ' '
pravilno/nepravilno sklepanje, preverja- ustanova (ki se vse prepogosto razume kot ustanova države in za nje veljavnosti argumentov, definiranje, državo), je razumljivo, da se takšen postopek izvaja predvsem v razlaga, °pis, zmote, definiranje... pred- vzgojno-izobraževalnem sistemu predšolske vzgoje in osnovne met, ki je bil obvezen, je postal izbiren. šole. Protiutež temu so univerze, ki so glede na državo oziroma Za natančnejšo analizo glej Gartner: oblast avtonomne. Zato je njihov cilj, da postanejo univerzite-2006; 349-365	tno izobraženi ljudje posamezniki, ki so sposobni samostojne
presoje v posamezni situaciji, kar pomeni sposobnost kritičnega presojanja, s tem pa tudi etičnega, ki ima največji vpliv na življenje posameznika in skupnosti. Kot smo videli, ta metoda, vsaj z vidika oblasti, ni najbolj zaželena, ni pa tudi najpreprostejša. Glede na vlogo, ki jo ima univerza oziroma posamezniki, ki so del nje, bi pričakovali, da je njihov cilj spodbuditi oziroma razvijati kritično mišljenje oziroma naučiti posameznika pravilno sklepati, pravilno izpeljevati, natančnosti in jasnosti (izražanja, branja, pisanja) ter prepoznavati nepravilnosti, ki jih delajo drugi. Pri tem le-to ni vezano zgolj na eno področje človekovega življenja (ali zgolj na eno smer študija), temveč na celotno delovanje njega samega in posledično družbe (kar pomeni za vse študijske smeri). To lahko naredi (sokratskega) dobrega človeka. Z uvedbo bolonjskega procesa se je izkazalo, da ni tako. Pri tem ne gre toliko za sam namen procesa, kolikor gre za nerazumevanje le-tega. Cilj procesa je namreč izbirnost, prehodnost, kar pomeni, da zahteva od posameznika vrednotenje, tehtanje, izbiranje. Razmišljanje torej. To so tudi osrednji cilji bolonskega izobraževalnega procesa, zato nam je odločitev nekaterih fakultet, da odstranijo iz kataloga obveznih predmetov tisti predmet, ki uči kritično razmišljanje, nerazumljiva. Kot smo že omenili, brez vedenja namreč, kako pravilno kritično razmišljati, ni pravilnega etičnega presojanja in odločanja, s tem pa, po mnenju Sokrata, ni dobrega človeka.10
Kot smo prikazali v prvem delu članka, je razlika med liberalizmom in republikanizmom tudi ta, da slednji ne želi posamezniku dopustiti pretirane svobode izbiranja vrednot oziroma mu mora biti pri izbiranju »javno« vedno prioriteta. To pa pomeni, da mu mora biti državotvornost, ki se največkrat bere kot nekritičnost do nas, tj. do oblasti, na prvem mestu. Kot smo prej prikazali, Slovenija ne kaže pretiranega zanimanja za ustvarjanje (sokratskega) dobrega človeka, temveč interes za ustvarjanje dobrega državljana, zato lahko iz tega izpeljemo, da je v tem pogledu Slovenija danes izrazito republikanska.
Vzemimo še enkrat primer večstanovanjskega poslopja, kjer manjšino, ki se ni odločila za odkup sobe, razdelimo na dva dela oziroma na dve skupini. Prvi se status, kot je bilo obljubljeno, ni spremenil, drugi se je. Razlog, da se je njihov status spremenil, je lahko, da niso pokazali lojalnosti, tj. njihova prioriteta ni bil interes skupnosti. Vendar, ker nihče od manjšine ni pokazal teh dveh vrlin, status ene skupine pa se je kljub temu spremenil, mora biti vzrok v lastnosti, ki jo ena skupina ima in druga nima. Naredimo analogijo s primerom iz sodobne zgodovine Slovenije, in sicer s primerom »izbrisanih«.11 Glede na dostopne podatke lahko izpeljemo, da skupina ljudi, ki so jih izbrisali iz registra stalnih prebivalcev (in ki je posledično bila brez državljanstva), ni v določenem trenutku pokazala najpomembnejše vrline, tj. lojalnosti do nove države. Nelojalnost in nezaupanje so ti ljudje pokazali s tem, da se niso odločili pridobiti slovensko državljanstvo. Posledica (ali kazen) tega dejanja je bila, da je kulturno članstvo prevladalo nad političnim. Vendar se je pravni status spremenil zgolj eni skupini ljudi, ki ni izkazala teh dveh vrlin. Kot smo izpeljali v primeru večstanovanjskega poslopja, mora biti vzrok v lastnosti, ki jo ena skupina ima in druga nima. Razlika med skupino ljudi, ki se jim status
ni spremenil, in tisto, ki se jim je status spremenil, sta bili nacionalnost in religija. Država v tem primeru ni bila nevtralna in je drastično posegla v zasebno življenje ljudi. Če je politično članstvo c-b in kulturno ni, potem je v omenjenem primeru kulturno popolnoma prevladalo nad političnim. Tako lahko ponovno sklenemo, da ne moremo govoriti o liberalni državi.
Sklep
Razumevanje konceptov državljanstvo in biti državljan vpliva na odnos, ki ga država vzpostavi s posameznikom. Če nekatere temeljne pravice in vrline razumemo kot univerzalne, ne bi smeli imeti razlik med državo, ki zagovarja liberalne ideje, in državo, ki zagovarja republikanske. Zato nas je v članku zanimalo dvoje: kakšno vlogo imajo vrline in vrednote pri konceptu državljanstva - glede na politično usmeritev države in glede na Sokratovo pojmovanje tega koncepta in pa ali vladajoči spodbujajo kritično razmišljanje v vzgoji in izobraževanju ali ne. Videti je, da obstajajo razlike med liberalnim in republikanskim konceptom vrlin. V liberalnih družbah lahko posameznik izbira, katera vrlina ima prioriteto, saj ne obstaja univerzalna in temeljna vrlina, katere nespoštovanje bi lahko pomenilo negativne posledice za akterja. Liberalne družbe naj bi bile nevtralne glede jezika, vere in kulture svojih članov. Posameznik naj bi razmišljal o družbi, naj bi bil dober državljan, a to ne izključuje zdravega kritičnega vpogleda v dejanja države oziroma vladajočih. Slednje je tudi stališče, ki ga je zagovarjal Sokrat, ki je glede na povedano in glede na dajanje prednosti zasebnemu pred javnim bliže liberalnemu modelu in ne republikanskemu. Če bi bilo državljanstvo vezano vedno in zgolj na politično članstvo, ne bi smeli imeti primerov ljudi ali celo skupin ljudi, ki so brez državljanstva. Ker imamo v sodobni zgodovini Slovenije takšen primer, sklepamo, da je bilo kulturno članstvo vzrok za nepravično porazdelitev dobrin na podlagi identitete, s tem pa je Slovenija bliže republikanizmu kot liberalizmu. Kar se tiče vprašanja, ki smo si ga tudi zastavili v drugem delu članka, i.e. ali država in vladajoči spodbujajo kritično razmišljanje v vzgoji in izobraževanju, ugotovimo, da se šolstvo kot državna ustanova razume vse bolj kot ustanova države in za državo, pri čemer je presenetljivo, da imamo primere, kjer fakultete, katerih cilj naj bi bilo izobraževanje posameznikov (ki bi bili sposobni samostojne presoje v posameznih situacijah, kar pomeni sposobnost kritičnega presojanja, s tem pa tudi etičnega, ki ima največji vpliv na življenje posameznika in skupnosti), le-temu ne sledijo. Povzamemo lahko, da se bodo morali vsi posamezniki, ki krojijo družbo, začeti zavedati, da brez vedenja, kako pravilno kritično razmišljati, ni pravilnega etičnega presojanja in odločanja, s tem pa, po mnenju Sokrata, ni dobrega človeka. Dodamo lahko - in posledično ni dobre družbe.
Literatura
ALEINIKOFF, T. A., KLUSMEYER, D. (ur.). (2000): Citizenship Today: Global Perspectives and Practice. Carnegie
Endowment for International Peace. Washington, D.C. BAUBOCK, R. (1994): Transnational citizenship: Members and Rights in International Migration. Aldershot, Edward Elgar.
BREGANT, J., VEZJAK, B. (2007): Zmote in napake v argumentaciji: vodič po slabi argumentaciji v družbenem vsakdanu. Maribor, Subkulturni azil.
CARENS, J.H. (2000): Culture, Citizenship and Community: A Contextual Exploration of Justice as Evenhandedness. Oxford, New York,Oxford University Press.
CUIROGA, H. (1989): Lena čebela. Ljubljana, Mladinska knjiga.
FOUCAULT, M. (1991): Vednost-oblast-subjekt. Ljubljana, Krt.
GALSTON, W.A. (1991): Liberal Purposes: Goods, Virtues, and Diversity in the Liberal State. Cambridge, Cambridge University Press.
GARTNER, S. (2002): An Administrative Ethnically Discriminatory Action. V: ELLIS, G.S., GOPNIK, A.: Why do we ask questions? na http://www.edge.org/q2002/q_gopnik.html, (01.08.2007).
HALFDANARSON, G., ISAACS, A. K. (ur.) (2006): Citizenship in Historical PerspectivI. Pisa, Pisa University Press, 349-366.
KLUSMEYER, B.D. (1996): Between Consent and descent: Conceptions of Democratic Citizenship. Washington, Carnegie Endowment for International Peace.
KYMLICKA, W., WAYNE, N. (ur.) (2000): Citizenship in Diverse Societies. Oxford, New York, Oxford University Press.
THOMSON, A. (1999): Critical Reasoning in Ethics: a practical introduction. London in New York, Routledge.
PLATO (2004): Zbrana dela. Celje, Mohorjeva družba.
VILLA, D. (2001): Socratic Citizenship. New Jersey in Oxford, Princeton University Press Princeton.
http://www.mss.edus.si/dokumenti/ucni_nacrti/obvezni/DVE/32.asp (01.08.2007)