Vreča brez dna
Negativne tečajne razlike oziroma njihovo pokri-vanje že precej časa kot Damoklejev meč visijo nad našim gospodarstvom, kajtl gre za ogromne števil-ke: zdaj naj bi negativne tečajne razlike znašale že okrog 2500 milijard novih dinarjev. Seveda pa to ni dokončen znesek, kajti z vsakim padcem vrednosti dinarja se njihov obseg poveča in ni težko izračunati, kaj pomeni že samo enoodstotno razvrednotenje naše nacionalne valute.
Odgovor na vprašanje, kdo bo pokril ta ogromni znesek, je zelo enostaven: mi vsi, zato pa je toliko bolj zamotano, na kakšen način, kajti to seveda tudi pomeni razdelitev bremena na gospodarstvo, nego-spodarstvo in prebivalstvo. Prav zato so polemike ob osnutku zakona o kritju negativnih tečajnih razlik še tollko bolj razvnete, predlagatelj zvezni izvršni svet pa bo sila težko našel najbolj pravično rešitev, ki bo najbolj prizadela tiste, ki so se okoristill na račun poceni dobtjenih deviz.
Seveda bi bilo najbolj enostavno, ko bi lahko ugo-tovili vse tiste, ki so imeli korist od naglega najema-nja deviznih posojil in jim potem tudi naložili breme kritja negativnih tečajnih razlik, vendar pa to ni mo-goče. Devize so bile namreč tolikokrat preprodane, prav tako blago ali storltve. ki so bile z njimi kupljene. da je za večino deviznih dolgov sila težko ali kar ne-mogoče ugotoviti končnega koristnika. To pa seve-da pomeni, da bomo morali breme vračanja prevzes na svoja ramena vsi in je zdaj predvsem vprašanje, kdo in v kolikšnem obsegu? če bi najeta de-vizna posojila koristno uporabili in bi bile z njimi fi-nancirane naložbe tudi ekonomsko upravičene in koristne, s tem ne bi bilo tolikšnih težav. Ker pa se to v prenekaterem primeru ni zgodilo, je jasno, da bodo spet največ plačali tisti, ki dobro gospodarijo.
Osnutek zakona o pokrivanju negativnih tečajnih razlik predvideva, da bomo denar za kritje zagotovili s prispevki republik in pokrajin, iz zveznega prora-čuna, z delom carin in drugih uvoznih davščin, z delom takse na vsa plačila v tujino, s posebnimi tak-sami na uvoženo blago, z delom obrestl na kredite iz primarne emisije, z delom davka od skupnega do-hodka temeljnih bank, s pozitivnimi tečajnimi razli-kami iz deviznih rezerv Narodne banke Jugoslavije in pa del s primamo emisijo.
Namen zakonodajalca je torej jasen: nekaj de-narja naj bi zagotovili iz primarne emisije, kar prav gotovo ne bo ugodno vplivalo na inflacijo, del s pri-spevki repubiik in pokrajin, ki bodo seveda morale zaradi tega uvestl nove davke, kar tudi ne bo ugodno vplivalo na inflacijo, razen takse na uvoz in plačila v tujino pa bodo najbolj prizadele ne samo uvoznike, temveč tudi izvoznike, ki morajo često yvažati, da bi lahko zagotovili izvoz.
Jasno je nekaj: negativne tečajne razlike bo treba pokriti, a kako in kdo jih bo pokril, bo nedvomno še precej časa ena najbolj vročih tem našega vsakda-na.