371
VIGILIJA.
Anton Vodnik.
Ah, nič nas ne loči od mrtvih,
ki pred njihovim spanjem
zVeni večerna zarja
kot godba dobrega dežja,
da jih ne motimo v njihovih sanjah
z bridkostjo svojega bdenja ...
O, naše roke ležijo na njihovem zglavju in naše duše jokajo ob njihovih nogah in naše molitve so veter na njihovih čelih in rosa in smehljaj pomladnega cvetenja . .
SAMOTA BLESTENJE ]E ..
Anton Vodnik.
Samota" blestenje je
angelov sklonjenih,
ki v rokah gorijo jim rože
videnj izpolnjenih —
brez žalostne sence  dehtenja ...
Senca bridkost je in irudnosi ugašanja, tesnoba radosti in strah tujine, veneča roža jutra in zarja večerna, smehljanje žalostnih...
Trepeianje tvoje duše luč je
in jaz sem njena senca žalostna...
24*