12
Stano Kosovel:  Serenada.
maral, da bi mati kaj rekli, če bi že skraja razdajal . . . Meni pa —"
„Ali greš prostovoljno z nami, ali je potreba, da pokličemo rešilni voz?" — ga prekine Rihard.
„1 grem pa sam, če ni drugače. Počakajte, da se preoblečeni."
¦v
Čakamo ne pričakamo. Mati gredo povsod pogledat, a ne — najdejo.
*                *
Drugi dan se pri večerji sam javi. Ne bi bil prišel — zato se je bil včeraj tudi umaknil — toda mati da so imeli veliko pletenko vina v kleti; pa so si ga hoteli po našem odhodu skrivši kozarček privoščiti, ko najdejo, da je treba posodo že z vratom proti tlom nagniti. Pa so ga nekaj razžalili, da je rajši vstal in šel. Zakaj časti tudi za premoženje ne boš prodajal . . .
Stano Kosovel:
Serenada.
V
se spi. Le zvezdice zlate svetijo tiho na trate, in v vsaki lučki tam gori, se zdi, tvoja ljubezen bedi.
In po tej mehki poljani gre mi kot varih ob strani in mi potajno šepeče v uho, kar je med nama bilo.
In jaz ne mislim, ne sanjam, brez moči k tebi se sklanjam, in tako tople so tvoje želje, da mi utripa srce.