Stran 437.
Koza.
Dogodek iz  otročjih  let.
Ruski spisal N. L. Leskov.
Med ljudmi, ki so me vzgojevali, je bil tudi dolg Nemec Ivan Jakovljevič s priimkom Koza. Pravega njegovega nemškega imena se ne spominjam več; no, ker je bil po vsi svoji zunanjosti podoben Kozi, krstili smo ga in imenovali za njegovim hrbtom kratkomalo Koza.
Rastel sem in se učil prvih naukov na svojem bogatem, podedovanem imanji v Orlovski guberniji. Od tam so me poslali pozneje v mestne šole. Doma smo imeli več učiteljev: ruskeda — Ivana Stjepanoviča. Pti-cina z ženo in Francoza, katerega smo imenovali mosje Luj, i ta je bil oženjen in imel sina Albina, ki se je zajedno z nami učil. Obadva sta stanovala na isti strani našega dvora; poleg njih je imel sobo Nemec Kolberg, neoženjen in človek neprijazen in pogostoma pijan. Vedno se je kregal s služinčadjo, tako da ga je moral stric na vse zadnje odpustiti iz službe: na njegovo mesto je vzel Kozo, ki je bil do tedaj nameščen zaporedoma v več gospodskih dvorih v okolici; no nikjer ni ostal dolgo. Pravili so o njem, da je miren in marljiv človek, no da ima svoje — muhe! Stric ga je vzel v službo, da z nami stanuje in nas uči nemški, toda pod tem po gojem, da pusti svoje — muhe! Tri mesece se je dobro vedel, ali tedaj pokaže  ob   neki  priliki svojo — muho.
Nekega poletnega dne poseti, potujoča na svoje posestvo, strica gospa gubernatorka s sinom. Bil je to razvajen in razuzdan deček. Odpeljali smo ga v sadni vrt, kjer je stala med drugim drevjem tudi plemenita sliva, na kateri je preštel stric vse slive. Na večer pride stric v vrt in zapazi, da je drevo obrano. Razjezi se, pokliče vrtnarjevega sina Kosto in ga začne izpraševati, kdo je obral slivo? Kosta ni vedel in ni mogel povedati, in tako pade nanj sum, da je sam otresel slive. Stric ukaže, da ga prešibajo, a revež se zboji in reče, da je pojedel slive. A vender mu niso odpustili, in bil je tepen. Mi smo dobro vedeli, kdo da je slivo obral, toda smo molčali; ker nismo hoteli osramotiti gosta. Zvečer pa smo postali žalostni, nismo mogli zaspati, dokler niso povedali Ivanu Jakovljeviču, da Kosta ni kriv, ter da so ga po nedolžnem nabili. Povedali smo tudi to, kdo je kriv, pa zakaj se nismo upali, tega stricu povedati.
Ivan Jakovljevič obledi, začno plakati in steče iz sobe. Mi smo zaspali, ne počakavši, da se vrne. Ko nam zjutraj stara služkinja prinese sveže perilo, reče nam, da ne pride Jakovljevič nič več nazaj, ker je imel sinoči svoje muhe in so mu zato odpovedali službo. Koza je šel namreč od nas naravnost doli v dvorano, ter je rekel gospcj gubernatorki:
„Vaš sin je hudobnega srca: storil je delo, za katero so nabili nedolžnega dečka; oplazili so ga in prisilili, da je sam sebe krivo obtožil ... a Vaš sin je vse to slišal in videl. Meni je hudo zanj. Glejte, da se popravi, ker drugače bo ničvreden človek.
Gospo gubernatorko so prijeli krči, a stric se raz* jezi, izplača učitelja in zapove, da ga drugi dan odpeljejo v Ocel. Glejte, tako so spodili našega učitelja.
(Konec prih.)
Stran 438.
Stran 446.
Poučni in zabavni del.
Koza.
Dogodek  iz  otročjih  let
Ruski spisal N. L. Leskov.
(Konec).
Meni je bilo silno žal za Ivana Jakovljeviča. Francozov sin Albin pride k nama v sobo, ves objokan in nasvetuje, naj bi stekli zadaj preko vrta in konopljišča do ceste in pričakali Ivana Jakovljeviča, da se poslovimo od njega, ko se bo vozil  mimo.  Storili  smo  tako, pre-
Stran 447.
tekli ga in čakali kraj ceste skriti med konopljami. No voza z Ivanom Jakovljevičem ni. Naenkrat se prikaže peš, ker ni hotel, da se trudi radi njega mužik. Oblečen je bil v bel frak in ogrnjen z rdečkastim plaščem; z malim kovčegom za perilo in belim dežnikom v roki. Stopal je mirno, veselega in zadovoljnega obraza. Zagle-davši nas, postoji in stegne proti nam obe roki z vzklikom: oj, moj Bog! Stekli smo k njemu, ne vedoč druzega govoriti, kakor: odpustite, odpustite!
Nismo niti vedeli, za kaj da prosimo odpuščanja, no on nam pomore iz zadrege:
Niste prav naredili deca, ker niste povedali istine: nedolžnega dečka so kot zložinca natepli. Dal Bog, da vam ostane to vedno v spominu, ter da bodete vedno pravični vseh zgodah svojega življenja. Laž grdi človeka in žali Boga.
Ah da, saj se zdaj tudi sami sramujemo, ker nismo drugače storili.
Bog naj vam odpusti; ljubite Kosto pa recite tudi drugim, da ni bil kriv, temveč se je spoznal krivim le iz strahu.
Storiti hočemo; ali zdaj nam pevejte Ivan Jakov-ljevič, kam hočete vi zdaj iti?
On zgane z ramami pa pristavi veselo:
Jaz, kam? No to je vsejedno kamorkoli. Povsod se živi jednako ... ali človek ima dožnost, da opravlja delo božje.
Nismo razumeli, kaj če reči z besedami »opravljati delo božje", vender smo se jokajoč oklepali njega.
Ali stric vas je brez vsakega vzroka odpustil — govorili smo mu: vi ste pošteno postopali, niste storili nikomur nič hudega.
Kar je, odvrne Koza še mirneje, da radostneje. Ali bi vi mogoče radi, da sem kaj hudega storil?
Oh, tega nikakor, ali . . .
Torej, kaj? Vse je v redu, kakor mora biti. Vi bodete i to prej ali slej razumeli . . . Ah, to je radost — sreča . . .
Zdaj se še bolj razvedri obraz našega učitelja, in on sklene roke in začne moliti nemški: Oče naš. Tudi mi smo sneli čepice iz glave in molili z njim. Ko je pa izmolil, položi nam roke na glavo in izvrši s solznimi očmi molitev po ruski: Oče naš, zahvalim se ti, ker si mi dal zopet radost izgnan biti, ker sem vršil tvojo sveto voljo. Omehčaj srca naših sovražnikov in daj tem malim milost, da očutijo enkrat srečo, kakoršno jaz zdaj uživam po tvoji milosti. Daj jim pamet, da bodo umeli, da je t tem tvoja volja.
Še enkrat nas objame, poljubi in odide dalje proti mestu, gotovo praznih rok ali vesel: a mi, ki smo imeli vsega v obilici, ostali smo kleče na cesti, sledeč mu ž očmi in jokali«
Bilo nam je, kakor da se je dotaknil najtanje strune, naše duše ostro, ali tako, da nas je vender osrečil.  Koza zbudil je vas  čuvstvo, kakor da bi vlil v
nas nov duh.   Zdelo se   nam je, da se moramo priporočiti Bogu, naj nam omehča srce.                   P. Radlin.