Naš kos. (črtica; spisal —e). »Pleši, pleši črni kos, Kak' bom plesal, ker sein bos." Nirodna. f%MO sva se jaz in pa moja sestriea nekega poletnega predpoludne na hišnem ^ pragu igrala, prikorakal je doli po cesti Šaškov Tine, kateri je služil pri starem Peretu za pastirja in se ustavil pri nama. — Kaj pa je Tine, kaj? — poprašal sem ga, ko sem ga zagledal. — Prinesel sem vama nekaj lepega — dejal je Tine kratko in se ozrl po-nosno na zvezano rutico, katero je držal v roci. — Pokaži, pokaži kaj si prinesel! — prosila ga je raoja sestrica. — Hm, to se tako ne kaže — odrezal se je Tine. — V hišo pojdita, tamkaj vama pokažem, kaj sem prinesel, — pristavil je važno. — Aha, tička ima, tička! vzkliknil sem jaz veselo. iri pokazal dve vrsti belih zob, kakor da bi bil dobil od matere relik kos kruha, namazanega se surovim maslom. In kar povlekla sva Tineta v hišo. In nisem se varal. Ko je Tine počasi in resno odmotal svojo rutico, ostal mu je v roci mlad, rumenokljuni kos. —•¦< 115 >*-•— ^^^^B — Ujel sem ga davi na paši — dejal je materi — pa sem si mislil, ej, kar sem k vam ga prinesem, otroci ga bodejo veseli, a njemu pa tudi ne bode slabo. Pa ga naučite kako peseneo, taki ptiči se hitro kaj nauče, pa vas bode za-baval vedno se svojim žvižganjem! — Kdo je bil takrat srečuejši od mene in pa od rnojih bratcev in sestric. To smo hiteli gori na podstrešje po staro kletko, katera je ondukaj vže toliko časa čakala, da se vseli vanjo kak lehkokrili gospodič v črnej suknjici z velikimi o-krajki in pa z dolgiin repkom, kateri se bode po njej sprehajal od zore do mraka in žvižgal in prepeval vesele pesenee. Sestrica preskrbela je drobnega, belega peska, s katerim smo posuli dno od kletke, manjši bratec prinesel je sveže vode a mati morala je hitro skuhati jajčece, katero smo drobno zrezali in ga dali raalerau gostu, kije nemirno skaketal v novej, za njega izvestno nenavadnej hišici. — To smo ga gledali! Bil je tako praznicno oblečen — ves v črnej obleki — glavico okrašal rau je lepo rumeni kljunček, a ono dvoje živih očesec gledalo nas je tako milo. da smo ga bili vsi veseli. Ej, takrat bi nas ne bila zvabila nobena igrača od kletke, stali smo seveda ne prav blizu, ker je bil ptiček plašen, vender tako, da smo ga vsi dobro videli in vsak izmej nas je na ptičku nekaj novega opazil, vsak je znal kaj svetovati, kako bi se ptičku najbolje postreglo. Eumenokljuni ptiček privadil se je hitro kletke in tudi nas, saj smo mu stregli, da mu bolje nismo mogli. Da, še eelo ona jetrca, katere smo dobili vsa-eega dne pri mesarji za priklado, katere so bile meni najljubša jed in katere sem dobival vedno le jaz, kot najstarejši, še celo ona jetrca smo zrezali in postregli z njimi našemu ptičku. Da ste ga videli, kako se je mašil z njimi! Od tedaj sem znal, da so jetrca res najboljša jed, ker jih je naš kosek tako rad jedel, ne zato, ker sern jih tudi jaz tako rad jodel, nego zato, ker so bila res dobra. Vidite in tako sem koseka ljubil, da sem rau srčno privoščil svojo najdražjo jed in mu ni-sem prav uič zavidal zaradi nje. In to je tudi nekaj! Ko se je kosek povse udomaeil pri nas in ko je dobro odrasel, moral je tudi on v šolo, kakor vi, raili moji prijateljčki. Da, tudi on se je ueil, a učitelj sem mu bil jaz, — ali ne, spreten učitelj ? — — Seveda vi, mali moji čitateljčki — o jej, koliko lepega se vi v šoli učite! Moliti, čitati, pisati, računati, peti, te-lovaditi in kdo ve, kaj še vse lepega in koristnega za vse vaše življenje. Ej, naš kosek se ni toliko učil, kako bi tudi, ker kam bi neki spravil vse učenje, ker irna tako majhno glavo mnogo, mnogo manjšo od vaših zlatovlasih in črnovlasih glavic, mili moji poniglavčki! Veader ueiti se je moral tudi on, a učil se je samo petja. Kaj bi mu pu tudi koristilo računanje, saj tako ve, koliko koščekov jetrc ali kake druge slaščice mu zadostuje t& zajutrek, koliko za kosilce in koliko za večerjo. A telovaditi je pa tudi znal, kakor malo kdo izmej vas! Da ste ga samo videli, kako spretno je skakal po kletki, — sedaj je bil na jednej šibici, katere srao rau uastavili po kletki, sedaj zopet na drugej, sedaj pri posodici za vodo, sedaj zopet pri posodici za hrano, sedaj je prebiral drobni pesek na podnožji kletke, sedaj zopet skočil na najvišjo šibico. Zatorej mu pač ni trebalo drugega učenja, nego to, da se izuči v petji. Ees je zual vže po uaravi nekoliko pesenc, saj je rojen pevec, vender to je bilo vse premalo za njegov izvanreden pevski dar. Postal sein mu toraj jaz učiteljem petja. —~« 116 *>— 0 jemina, kako sem premišljeval, katero pesenco naj ga najprej naučim. Hm, hm — mislil sem si ravno ono, katero smo otroci tako dobro znali, saj je ravno ona bila kosova. Tekel sem hitro k materi in jej zapel ono znano pesenco: ,,Pleši, pleši crni kos! Kje je tista vodica? Kak' bom plesal, ker sem bos. Golobcki so jo spili. Kam si svoje črevlje dal? Kje so tisti golobčki? Stari babi sem prodal. Na vejieo so sedli. Kaj ti je pa za nje dala? Kje je tista vejica? DebeFga, mastnega prašiča. Sekirca jo posekala. Kam je ona črevlje dala! Kje je tista sekirca ? V slamico jih zakopala. Kovac jo je razkoval. Kje je tista slamica? Kje je tisti kovač? V ogenjčku je pogorela. V vodo skoeil Kje je tisti ogenjček? Gflavo zmočil." Vodica ga pogasila. Zaprosil sera tudi mater, da mi pove, ce pesenco dobro pojem ali ne, da bi svojega kosa ne naučil kaj napačnega. Ker ni mogla moja dobra mati uičesar prigovoriti mojej pesenci, hajde h kosu in začel se je poduk. Od sih dob glasilo se je po našej hiši neprestano veselo žvižganje, katero je naposled vsem neprijetno postalo, samo meni ne in mojemu kosu. Po cele ure presedel sem pri kletki in žvižgal, kolikor sem mogel. Moj kos jo bil s prva res nekoliko trde glave, a vender je naposled začel za menoj žvižgati, s početka bolj tiho, kasneje pa vedno glasneje in bolje peseneo, katero sem ga učil. To je bilo veselje, ko sera ga slišal prvič žvižgati, ravno tako, kakor sem mu žvižgal jaz. Držal se je modro in resno, kakor da žvižga po sekiricah, konec je malo po svoje zategnil, zletel na drugo šibico, obrnil se in potem okrenil svojo glavico ponosno k meni, češ: nKaj ne, daznam?" — In znal je, kaj bi tisto? — — Vender, kaj je jedna pesenca takemu pevcu! Ko se je naučil: nPleši, pleši črni kos," zafiela sva se ueiti ono: ,,čuk se je oženil, trajlala, trajlala, čnkovko oženil hopsasa, hopsasa" itd. Ko se je tudi to naučil v moje največje veselje, moral se je učiti nNaprej!" In tudi to je tako rezal, da je bilo veselje, vender samo prvo kitico, ker je to povse dosti za rodoljubnega kosa, a bilo je tudi za mene, ker jih takrat nisem niti jaz več znal. Kadar je bil posebao židane volje, takrat je pa vse tri pesence skupaj zvezal. zmešal in zjedinil v jedno, katera se je glasila nekako tako-le: ,,Pleši, pleši črni kos! Trajlala, trajlala, Naj puška govori — i — ij!" in zategnil nazadnje iii zapel najvišji glas, katerega je zraoglo njegovo pcvsko grlo, To je bil ričet, kaj ne, prijateljeki moji? Vsem se je omilil naš kosek. Polagoma se je udomačil; ko sem piišel h kletki, priskakal je prav blizu mene, jedel mi iz roke, a nikdar ni mu zmanjkalo —•¦< 117 >¦•— dobre volje. Vedno glasile so se iz njegovega grla one pesence, katere sem ga naučil jaz. Ko je pokrivala gore in polje še bela snežena odeja, vže je začel žviž-gati in nas tolažiti, da pride skoraj vesela vzpornlad, a pel je vse do jeseni. Tedaj zdelo se mi je, kakor da tudi on žaluje za lepimi poletnimi dnevi, ter tudi on čuti, da bode legla skoraj vsa narava v hladen, snežen grob. Le tedaj utihnile so tudi njegove pesence — — — * Minulo je leto, dve —--------Moj kosek bil je vedno jednak, vedno vesel in poln pevskega duha. Jaz sem se sicer potegnil malo v višiuo. Ko smo se namreč otroci merili na meter, bil sem kaj ponosen, ker sem se jedino jaz mogel pohvaliti, da sem nadrasel meter za cela dva prsta in to je tudi nekaj raej otroci; ali, da-si sem bil vže tak korenjak, bila je moja glaviea še vedno tako urejena, kakor pred dvema, tremi leti, še vedno sem živel jedino le za trato na konci naše vasi, za naše otročje igre, za dedekove pripovedke in za svojega — kosa. Bilo je tam po velikej noči. Vse, vse je oživelo. Vzpomlad se je vrnila, a s spomladjo tudi vse življenje v lepo, božjo naravo. Vaška tratica ni bila še nikdar tako živahna, kakor tedaj, mi otroci nismo skakali še nikoli tako veselo po evetočih travnikih, kakor tedaj, še nikoli nismo tako kričali in se veselili lepega mladega življenja, kakor tedaj. In bilo je kakor da bi se z nami veselila vsa narava! Po travnikih, po livadah zvonili so zvončki, budile so se pisane cvetice iz dolgega spanja, a v gozdu oživel je vsak grmiček, vsako drevesce, ker je v vsakem gr-mičku, na vsakern drevesci prepeval veseli pevec, tu slavček, ondii seničica, tam zopet kos in penica. In če so vsi ti pevci tako lepo prepevali, kako ne bi tudi moj kosek, ki je bil izučen pevee, pevec kakeršnih je malo, pevec od nog do glave. Nekega takega veselega popoludne vrnol sem se se svojo sestrico in z brat-cem iz vaške tratice domov, kjer srao se vsi otroci zbrali in igrali, da je bilo ve-selje. Pito seveda, ko sem se vrnol, bilo rai je, da sem pogledal svojega kosa, saj sem tako delal vedno, kadar koli sem prišel doraov. Zaeudil sem se, da me ni pozdravil z veselo peseneo, nego, da je svojo črno suknjico tako nekako čudno našopiril — ves je bil nekako stisnen, glavico je klaverno pobesil, tako, da sem precej znal, da mu nekaj manjka. Imel je dobre hrane, irael je sveže vode, manj-kalo mn ni ničesar, vender ni bil več oni veseli ptiček. Bolan je bil. Znate, da me je skrbelo, kaj bode z njim, vender mislil sem si, da mu bode skoraj odleglo, pa sem se umiril. Ali motil sem se. Drugi dan držal se je še bolj otožno, okusil ni ničesar, da-si mu sem stregel, kolikor sem znal in mogel. Popraševal sem svojo dobro mater in dobrega očeta, kaj naj storim, da odleže mojemu kosu, a zmajala sta oba z glavo — nista mi znala pomagati. Kaj sem hotel, žalosten sem gledal bolnega ptička. Ali kako sem se prestrašil, ko sem ga našel tretje jutro doli na tleh v kletki, ko sem otrpnenega pevca zaman ogreval se svojim dihanjem, ko se on ni hotel zbuditi, da-si sem ga klical in prosil. Žalosten kazal sem vsem mrt-vega svojega ljubljenca, a hudo rai je bilo, kakor bi bil zgubil starega tovariša in prijatelja. Nisem se mogel utolažiti. Ker ni mogel nobeden zdravnik ničesar pomagati mrtvemu ptičku, hotel sem ga saj pokopati, kakor se spodobuje takemu pevcu. Vsi vaški otroci zbrali so sq m —•¦< 118 >¦— onega popoludne pri nas. Moje sestrice in njih tovarišice splele so mnogo Iepih venčkov, saj je bilo cvetic dosti, a jaz, napravil sem mu iz deščic lično tružico. Ko smo bili vsi gotovi, nametali smo v tružieo mnogo pisanih evetic, a na nje rartvega kosa, potem zopet evetic, a nazadnje pribili smo pokrovček. Tružico dejali srao na drugo večjo desko, katera je bila vsa okrašena z venci a to desko na dve paličici, kateri je držalo četvero mojih tovarišev in začel se je pomikati sprevod. Pred tružico stopale so tovarišice in nosile v rokah lepe vcnčke, za njimi stopali so nosei z dragim pokojnikom, a za njimi korakal sem počasi ia žalostno jaz, moji bratci in sestrice, in potem paroma drugi pogrebci. Počasi pomikal se je sprevod dalje tja na koaec našega vrta, kjer je bila pod starim, košatim orehom izkopana jamica ¦— grob našega koseka. To je bil žalosten prizor, ko smo spuščali nepo-zabljivega prijatelja v hladno zemljo! Vse cvetje pometali smo v grob, a potem je še vsak vrgel grudieo zerolje na pokojnega koseka in marsikdo otrl si je se solznih očesee svitlo solzico, saj je bilo vsacemu milo po nepozabljivem pevcu. In grobek okrasili smo mu z zeleno ruševino, vsadili nekoliko cvetic in se potera žalostni vrnili vsak na svoj dom. Se dolgo kasneje popravljali so moji bratci, sestriee in jaz ono raestice pod starira orehorn, kjer je počival naš kosek. Kasneje, ko snio odrasli in se raz-kropili iz očetovske hiše po širocem svetu, zarasel se je sicer grobek, a vender še vedno, ko korakam mirao starega, košatega oreha, sporanim se onih lepih mla-dostnih dnij, katere sem preživel kot dete pri svojih dobrih roditeljih, spomnim se vseh dogodkov iz davno preteklega časa, da, takrat spomnim se tudi našega veselega koseka, katerega smo pokopali nekdaj pod onim orehom — — —