ASO XXXVII (31) Štev. (No.) 3
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 19. januarja 1978
DIKTATOR. TITO MORA IZRIRATI	Por la libertad de cultos
NEZAUPLJIVI GENERALI
Reiteradamente se ha denunciado, desde la aparición del comuniSmo, su posi-ción antireligiosa y la persecution a la que sometia a los ciudadanos de los paises que dominaba, debido a sus pràcticas religiosas. Ahora ha sido nuevamente la Santa Sede la que ha reiterado està denuncia.
El papa Paulo VI condenó a los regimenes que niegan libertad de culto a sus ciudadanos, miéntras que se vuelven todo alabanzas a los principios de los derechos humanos.
El Sumo Pontifice de 80 anos eligió el tema de los derechos humanos para su mensaje del Ano Nuevo dirigido a los diplomàticos acreditados ante la Santa Sede.
El Santo Padre no especificó nombre alguno, pero los diplomàticos senalaron que evidentemente sus palabras estuvieron dirigidas contra la Union Sovietica y las naciones del bloque orientai.
“La Iglesia sigue con interés las discusiones, a menudo apasionadamente y a menudo con actitud, sobre los derechos humanos, especialmente los referentes a la libertad religiosa, a la igualdad racial y al derecho de integridad fisica y psicològica” manifestò Paulo VI hablando en francés.
“Casi todas las constituciones del mundo favorecen la libertad de culto, pero no podemos dejar de notar las limitaciones y prohibiciones impuestas en muchas naciones.
“Varias idelogias ampliamento diseminadas desean caracterizar la fe en Dios corno un sintonia de debilidad y enajenamiento, y muchas creencias estàn forzadas a someterse a la discriminación contra ellas y sus hijos. Muchos creyentes siguen siendo considerados corno ciudadanos sospechosos que deben ser mantenidos bajo vigilancia”.
Evrokomunizem, socializem in Amerika
Ob obl etnici Mauserjere smrti 21. 1. 19 77
Umrli so med nami v izseljenstvu pisatelji morda večjega literarnega pomena in vrednosti, toda ob njih obletnicah smrti se jih nismo spominjali z uvodniki. Karel Mauser pa je v tem letu po svoji smrti vzbudil tolikšno pozornost vsega slovenstva v svetu, toliko priznanja svojega dela in soglaša-nja ljudstva z njim in njegovim pisanjem, tudi toliko našega spoštovanja njegove osebnosti kot take — ne samo kot pisatelja —, da čutimo potrebo in dolžnost, da se spomnimo obletnice smrtnega dne tega skromnega javnega delavca v vrtu naše izseljenske skupnosti. Univ. prof. dr. J. Velikonja je na nekem predavanju visokošolcem rekel, da je v njem nekaj potez naših resničnih narodnih voditeljev, kot jih poznamo iz preteklosti. Toda Mauser ni hotel biti in ni bil politik, pač pa je izžareval svetlo luž za jasnost naše poti in nas utrjeval v veri v slovenstvo v vseh njega bistvenih prvinah.
Karel Mauser je bil človek vere. Trdne vere, ki jo dokazuje v vsem svojem pisanju, svojem govorjenju in nehanju, pa tudi ob svoji smrti ne omahuje. Stojim trdno za vsem, kar sem pisal, zakaj naj bi sedaj pred smrtjo omahoval, ko sem na pragu tega, kar sem oznanjal? je govoril prijateljem tik pred smrtjo, ki jo je čakal. Bil je človek prepričanja, ki ga je izpovedoval z vso svojo osebnostjo.
Bil je človek izredne skromnosti. Da, celo preponižnosti. Čutil se je majhnega človeka ob veličini drugih, ki jih je z radostjo puščal predse. Ni hotel na vodilna mesta, stopal je zvesto za njimi z množicami, z ljudstvom, tako tesno povezan z njim, da ga je to smatralo za svojega in ga končno postavilo pred vse. In zadnji bodo — prvi, pravi Pismo.
Bil je idealist. Velik idealist. Kje tak je še med nami? Vse, kar je pisal in govoril, je govoril iz ljubezni do idealov. 27 knjig in nešteto govorov, skladovnice tiska in besed, prečutih noči in prostih ur dneva: vse je daroval, doslovno daroval narodu. Sam pa je za kruh sebi in družini vse do pokojnine vrtel stroje za tisočinke milimetra precizne svedre; kar pa je poteklo iz njegovega peresa in govorečih ust, je bil dar njegovega srca Slovencem. Tak idealizem je danes marsikomu nerazumljiv, marsikomu celo nekolegijalen do tovarišev, toda bil je iskren izraz njegove ljubezni do bližnjega, do slovenstva v zamejstvu in zdomstvu.
Bil je Slovenec. Velik Slovenec, ki je slovenstvo pojmoval iz tisočletja nazaj preko sedanjosti v bodočnost. Pred očmi je imel notranjo podobo slovenstva : narodno zavest in dobroto srca. Od slovenskih mater je zahteval na materinskih dnevih, da je njih dolžnost, navajati in spominjati svoje otroke, da svojega materinskega jezika ne zataje, da spoštuje jezik svojega soseda in da se predvsem nauče — jezika ljubezni, ki „lahko govori tudi skozi mutasta usta...“ Bil je Slovenec in človek.
Bil je pisatelj. Pisatelj, ki je hotel biti preprost, ki je hotel pisati, da bi ga ljudstvo bralo in umelo, ki je hotel, da bi po njegovem pisateljevanju bili ljudje bolj slovenski in človeško plemenitejši; ki je hotel oblikovati dobre ljudi. Na nekem lističu, ki ga imam v arhivu nepriobčenega, je začrtal to misel: „Iskanje za dobrimi ljudmi je človekov poklic. To iskanje ob zlobi in sebičnosti ljudi, ki ne vidijo sočloveka, in tistih, ki jim je vse denar in imajo naprodaj vse, je tako obupno iskanje, da mora človek zboleti. Mislim na zadnjo preprostost, ko ne bom nič več imel, razen krste in pokrova na njej. Moj Bog, živeti v tem okolju in se boriti, da ostaneš človek, je nekaj težkega. Premišljujem, in premišljujem in vse je tako piškavo malo vredno.“ Iz tega razumemo, zakaj je kot pisatelj tako izključno pisatelj dobrih ljudi, da ga zato smatra marsikdo za ljudsko in narodno vzgojnega, angažiranega, ma-loživljenjskega, manjpomembnega, ve-černiškega. Tako delo je bilo zanj večje vrednosti, kot biti zgolj umetnik.
V zvezi z odstranitvijo Titove zadnje žene Jovanke iz njegove neposredne okolice, kjer si je bila pridobila močan vpliv na notranjepolitična dogajanja v državi in v partiji, prihajajo iz Beograda v inozemstvo zanesljiva poročila, da stojijo za vsemi temi dogodki poleg nekaterih hrvaških tudi in predvsem srbski partijski in vojaški veljaki. Med temi omenjajo sedanjega jugoslovanskega ‘obrambnega ministra generala Nikolo Ljubičica, ki ga hoče diktator Tito postaviti za šefa srbske partije, da bi v Beogradu na partijskem stolčku sedel „zanesljiv“ Srb, ko Tita ne bo več. Problem pri vsem tem pa je ta, da Tito in njegova okolica ne morejo najti dovolj zaneslijvega partijca za obrambno ministrstvo, ki mu sedaj na-čeljuje omenjeni grah Ljubičič.
Ljubičič, ki je sedaj star 61 let, je bil kot bivši partizanski borec nastavljen za obrambnega ministra ob reorganizaciji jugoslovanske vojske leta 1968, ko je Moskva pokorila češkoslovaško. Ko je nato štiri leta pozneje Tito dal počistiti vrhovno vodstvo srbske KP z odstrantvijo bivšega ministra Marka Nikežiča in partijske tajnice Latinke Perovič, je srbska KP do danes ostala na močno trhlih nogah. Srbija, poleg Hrvatske, za jugoslovansko KP predstavlja največji problem zaradi vedno večje partijske nestabilnosti in vedno številnejših partijskih in drugih disidentov.
Za graia. Ljubičica ne najdejo vojaškega naslednika. Oba graia., ki bi mu morala po činu slediti: Djoko Jovanič (60 let) in Miloš šumonja (59 let), sta bila Jovankinova ljubljenca ter sta zato z njo vred padla v nemilost. Jovanič je bil med vojno Jovankin partizanski poveljnik. Z Jovankino odstranitvijo je bil tudi Jovanič odstavljen s svojega položaja v obrambnem mini-
Toda bil je umetnik. Umetnost v njegovem pisanju odtehtava njegovo vzgojnost. Kako pristen in svojski je v izrazu jezika, kako subtilen je v čustvovanju, kako globok v odkrivanju zapletenosti srca, v grešnosti in pokori, v ljubezni, ki je trpljenje! V vsakem stavku je Mauser umetnik besede in risanja v polnosti izraza in čustveni jedrnosti! Psiholog srca, ne po zaključkih znanstvenih psihoanaliz in za-vitosti razuma. V tem zasledovanju srca je mojster, kakršnega se je pokazal v Ljudeh pod bičem, vrhunskem emigracijskem pisateljskem delu. Morda je njegov estetski nazor, ki predpostavlja tudi v pisateljevanju narodni poudarek pred umetnostnega, napačen, toda kljub temu je Mauser umetnik, ki se je rodil kot tak. Njegovo izhodišče je: Zemlja in večnost.
Od tod izvira njegovo idealistično gledanje na domačijske zgodbe iz svojega rojstnega kraja, ko ljudje trpe in se očiščujejo greha pod vidikom onostranstva, etnične in religiozne tradicije slovenskega človeka. Mauser je zadnji slikar tega idealističnega sveta, ki sta ga oblikovala že Finžgar in Jalen, in ga on oblikuje po svoje. Če je konservativec, še ni neumetnik. Res je vidna večkrat njegova „angažiranost“, toda umetnik v njem jo prerašča, morda celo proti volji. Kot čistega umetnika ga kažejo njegove majhne stvari in ga bodo pokazale predvsem njegove pesmi, ki še niso poznane, pa so že v tisku, in .ga bodo ob pripovednika potrdile tudi kot pesnika.
Še in še bi lahko naštevali oznake Mauserja človeka in pisatelja. Samo na dve stvari naj ob obletnici še oživimo spomin. Najprej: na njegov govor, ki ga je kot zadnjega govoril med nami v Argentini, na Slovenski pristavi na Spominskem dnevu 6. jun. 1976, ki bi zaslužil ponatis v vseh naših berilih. Na tole misel opozarjamo: „Tale izrek je ohranjen iz ust modrega Siraha: Če dihneš iskro, se razplamti, če pljuneš vanjo, ugasne; oboje pride iz tvojih ust. V nas je iskro razplamteti, v nas je iskro ugasniti. Imamo veliko iskro
strstvu v Beogradu. Istočasno pa je bil Šumonja odstavljen kot pomočnik obrambnega ministra ter poslan za jugoslovanskega poslanika v Hague na Nizozemskem.
V	po-Titovi dobi bo ZSSR brez dvoma podvojila svoj politični in vojaški pritisk na Jugoslavijo. Vloga jugoslovanskih Oboroženih sil bo takrat vsekakor odločilnega pomena. Če graia. Ljubičica Tito potisne iz obrambnega ministrstva na vrhovno srbsko partijsko mesto, bo na njegovo mesto moral postaviti povsem zanesljivega partijskega generala.
V	poštev bi prišla dva slovenska generala, toda v Beogradu smatrajo, da so Slovenci že dovolj reprezentirani v političnem vodstvu države in partije. Med njimi imenujejo predvsem sedanjega partijskega tajnika Staneta Dolanca ter glavnega partijskega ideologa Edvarda Kardelja, ki ga tudi še vedno smatrajo za Titovega naslednika — če mu bo zdravje dopuščalo. Pred kratkim je Kardelj namreč spet bil v bolnišnici zaradi tromboze.
Ker bodo po vsej republiki v prvi polovici letošnjega leta spet partijski kongresi, 11. kongres jugoslovanske KP pa je predviden za konec maja ali začetek junija t. L, preostaja diktatorju Titu malo časa za odločitev, kdo naj nadomesti graia. Ljubičica. Po vsej verjetnosti se bo končno odločil za Branka Mikuliča, partijskega vodjo iz Bosne. Doslej se je Mikuliču posrečilo spretno ribariti v kalnih vodah v Bosni med tamkajšnjimi Srbi, Hrvati in muslimani, ki jih danes v Jugoslaviji smatrajo za posebno narodnost. Dejstvo, da je Mikulić hrvatskega rodu, bo Titu posebno prav hodilo, saj bo lahko s tem Hrvatom pokazal, da je pri nastavitvi mislil prav nanje.
v svoji narodni preteklosti, pogum, trpljenje in muke tisočerih, ki so stali in padli v brambo svobode in krščanstva. Če bomo dihali vanjo, jo bomo razplamteli v veliko mogočno baklo, ki bo svetila nam in rodu za nami. če jo bomo ugašali z brezbrižnostjo, s plašnostjo, s kompromisarstvom, z umikanjem, kako naj potem stojimo pred mladim rodom, ki naj bi mogočno baklo vzel iz naših rok in jo bo izročil spet rodu, ki bo zrasel iz njega?“
To je govoril med nami in za nas, zato naj bo dvakrat podčrtano.
Tole pa je tudi zapisal, tudi za nas in za sedanji čas še posebej in je vredno ponatisa ob njegovi obletnici smrti:
„Kadarkoli pišem o knjigah, mi je težko. Noben kulturni delavec ne pričakuje od bralcev žrtev, ki bi ne bile znosne. Tudi zahvale ne pričakuje. Čaka samo eno: da bi bralci pokazali, da jim je slovenska knjiga tudi na tujem draga zavoljo tega, ker je slovenska'. Kaj je res treba beračiti med našimi ljudmi, beračiti, da slovenska beseda med nami še živi če je treba beračiti, potem je bolje, da naredimo križ čez vse, da umetniki svoje rokopise zapro v predale in puste, da nas tuje življenje prevali. Če se ne znamo držati niti osnov, če nam niti knjiga v materinščini ni več draga, kaj nam je potlej še drago? Mi smo svojo kulturo prinesli s seboj, pa je treba prositi in beračiti, da moremo živeti. Če- je res vse drugo lepše, potlej zaprimo svoje kulturne stojnice, če tako banalno zapišem, zaprimo in pokropimo in lezimo, pa umrimo narodnostno ob tujem kruhu... In bomo mrtvi v veliko veselje teh, ki našo smrt čakajo. In teh ni malo.“
Že samo zaradi teh zadnjih dveh citatov, bi Karel Mauser zaslužil, da se ga spomnimo in ponovimo njegov glas ob prvi obletnici smrti. V skromno o-pombo sicer, toda opozori naj Slovence v svetu na pisatelja, ki se je ves razdajal in razdal za nje.
Hvaležnost in spomin naj mu bo paše povračilo.
td.
Ni se še pozabilo, da je 1. 1975 Amerika (ZDA) italijanskemu partijskemu voditelju za zunanje zadeve Sergiju Segre stavila pogoj, da dobi vizo za prihod v ZDA le, če ne bo nastopil z govorom na zborovanju političnih znanstvenikov v tej deželi. Segre je pogoj odklonil in ni prišel. Pred kratkim so povabile univerze Harvard, Yale in John Hopkins španskega voditelja kom. partije Santiaga Carrilla, naj pride podat vrsto predavanj. Mož je dobil ameršiko vizo brez kakršnihkoli pogojev. Isti komunist se je v imenu svoje partije udeležil proslave 60-letnice bolj-ševiške revolucije v Moskvi, pa mu tam niso dovolili nastopiti z govorom.
Kako te zanimive reči razložiti in potegniti pravilne zaključke? Človek bi sklepal, da so se v zadnjem času začeli politični vetrovi med Vzhodom in Zapadom na evropskem kontinentu prav znatno obračati, še pred dvema letoma je bilo kazno, da je zapadno Evropo, to sedanjo trdnjavo politične svobode in stabilnosti, zajela mrzla burja z vzhoda, grozeč odpihati stoletne pridobitve kulturne in politične svobode. Toda preden je dosegla kontinent, se je spremenila v pohleven vetrc evrokomunizma, ki pihlja v ušesa veselo oznanilo o komunizmu in čiste demokracije, političnega pluralizma in neoviranega sodelovanja z drugimi strankami. Zavrača diktaturo proletariata in moskovski Rim.
Prvi in najzgovornejši apostol tega spremenjenega komunističnega nauka je tajnik španske partije Carrillo, ki je o svojem konceptu komunizma napisal tudi knjigo in ga je zato Moskva srdito napadla, češ da seje zmedo in razdor v škodo svetovnemu komunizmu. Da seje zmedo in povzroča negotovost v vrstah marksističnih gibanj vseh vrst in smeri, bo držalo. Zlasti velja ta obtožba glede nejasne meje med gibanji, ki sama sebe imenujejo socialistična, ali socialno demokratska in pa med onimi, ki so po partijah trdno komunistična, čeravno zelo rada uporabljajo za celotni sistem kot tak ime socializem. Iz skušnje vemo, da dosledno govorijo Stoprocentni komunisti o ,različnih potih v socializem', ne v komunizem. Prvo se lepše in milejše sliši.
Carrillo sam priznava, da je med novim konceptom evrokomunizma in med marksističnim socializmom zelo malo razlike, če jo je sploh kaj. Na drugi strani je tudi res, da je pravega marksističnega socializma v Evropi danes že zelo malo; vse kaže, da je njegovo vlogo prevzel ali jo želi prevzeti evrokomunizem, četudi je veliko vprašanje, ali se bo evrokomunizem, če bi se prikopal do oblasti, res držal načel odprte družbe, demokracije in političnih svoboščin. V tem je namreč ravno razloček med socializmom in komunizmom. Na to vprašanje’ bo odgovorila bodočnost.
že sedaj pa moremo z gotovostjo ugqtoviti, da se politično mišljenje tako
na Vzhodu kot na Zahodu temeljito spreminja. Primer političnega ravnanja s Santiagom Carrillom v Moskvi in v Washingtonu je dovolj zgovoren dokaz za to. Dočim komunistični blok zajema val negotovosti in nesigurnosti, je v zapadnem demokratičnem svetu čutiti porast samozaupanja in sigurnosti. Izgleda, da si svobodna družba na Zapadu more privoščiti odprtost do vsakogar, pa naj bo prijatelj ali sovražnik in uvajati razgovore tudi z onimi, čijih politična filozofija in gospodarske teorije nasprotujejo njihovim lastnim. Vse to seveda le tako dolgo, dokler druga stran ne uporablja nasilja.
Odkod ta sprememba v teku zadnjih dveh let? Odkar je Sergio Segre iz Italije odklonil obisk Amerike, se je svetovno politično pozorišče spremenilo. Evrokomunizem, takrat v močnem zagonu, je zašel več ali manj v slepo ulico brez izhoda. Italijanska partija, najštevilnejša med vsemi v svobodnem delu Evrope, se je razvila v skupino ukročenih rebelov, pripravljenih deliti oblast s krščanskimi demokrati, ki z odporom sprejemajo na tihem tezo o „zgodovinskem kompromisu". V Franciji smo priče ostri politični borbi med Miterran-dovimi socialisti in komunisti, kako bi bilo mogoče sešiti suknjo za vlado ljudske fronte (izza Bluma vedno živega koncepta levice), toda francoska partija, nikoli preveč liberalna, vedno pa prežeta z ostanki stalinizma, se očivid-no drži načela, da je bolje, če zgttbi pod svojo lastno firmo, kot zmaga skupno s socialisti. Je čudna logika to, ki pa priča, da se komunisti povsod boje javne koalicije z močnejšimi strankami, katerim niso sposobni vsiliti svoje volje. V Španiji je partija na volitvah klavrno pogorela (le 9% glasov) in njen glasnik Carrillo je general brez voj ske.
Ti razvoji evrokomunizma, gibanja ki je v svojih povojih grozil postati znatna nevarnost za trdnost zapadne Evrope, se sedaj izkazuje za prehodni pojav; prekoračil je vrhunec razvoja evropske levice in je na poti navzdol.
V zadnjih nekaj letih gravitirata evropski in ameriški politični spektrum proti sprejemljivemu centru. V Španiji in Portugalu so volitve odprle pot v dobo demokratičnega razvoja. Tudi v Grčiji so volitve ustoličile demokratični sistem vladanja. Evropsko Sredozemlje gre torej po zdravi poti v bodočnost.
Na drugi strani Atlantika pa se je Amerika izmotala iz Vietnama in iz koruptnih posledic Watergate ter se dinamično vključuje v aktivne iniciative v Evropi, na afriškem kontinentu in zlasti na Srednjem vzhodu. Vse kaže, da se čuti dovolj sigurno, da dovoli predavanja kakemu Carrillu, ob enem pa demonstrira pred svetom, kako malo da nanj v primeri z uradnim sprejemom socialističnega tekmeca Gonzaleza. Pač zgovorna slika tekočih sprememb in političnih razvojev.
L.	P.
NEMIRI I\ TRENJA V SRBUI
ALBANSKA IN MADŽARSKA MANJŠINA
Medtem ko se je v zadnjih mesecih lanskega leta položaj v Hrvaški relativno pomiril, vsaj na površju, pa je v ospredje' nemirov in notranjih trenj v partiji in izven nje stopila 'Srbija.
Kakor smo svoječasno že poročali, je bil v začetku decembra središče zadevnih dogajanj srbski pisatelj Dobriča čosič. Tega je silovito napadel glavni jugoslovanski partijski organ Komunist zaradi njegovega močno nacionalistično pobarvanega govora, ki ga je imel ob priliki svojega sprejema v Srbsko akademijo znanosti in umetnosti, čosič, bivši partizan in član OK srbske «KP, je močno priljubljen med Srbi zaradi več knjig, ki jih je napisal o srbskih vojaških podvigih v prvi polovici tega stoletja. Toda njegova teza, ki jo je odkrito povedal v svojem govoru pred zbranimi srbskimi znanstveniki in ' u-metniki ob svojem sprejemu v Akademijo, da je namreč „Srbija v tem stoletju dvakrat dobila vojna, a izgubila mir“, je nesprejemljiva za partijske ideologe. To da pomeni, da so Srbi tudi pod Titom še vedno zapostavljeni. Komunist v svojem napadalnem članku
prikazuje, kakšen napredek je Srbija doživela prav pod Titovim režimom. Članek iz Komunista je ponatisnilo skoro vse večje jugoslovansko časopisje, med njimi beograjski tednik Nin ter zagrebški dnevnik Vjesnik.
Toda glavno zaskrbljenost jugoslovanskemu partijskemu vodstvu ne povzročajo razumniki, kakršen je prej orne- 1 njeni čosič, temveč nižje članstvo srbske partije, ki postaja vedno bolj nacionalistično razpoloženo. Srbski partijski nacionalisti, kakor jih imenujejo, že dalj časa zahtevajo ukinitev avtonomije Vojvodini in Kosovu. Področji se nahajata v okviru republike Srbije. Te zahteve povzročajo hude spopade s tamkaj živečimi narodnostmi, zlasti z Albanci, ki tvorijo večino prebivalstva na Kosovem ter nasprotujejo sleherni okrnitvi avtonomije. Nasprotno, beograjska vlada mora z njimi postopati v rokavicah, ker se nekateri med albanskimi partijci zavzemajo za odcepitev Kosova in priključitev k Albaniji. V Vojvodini pa imajo Srbi opravka z veliko madžarsko manjšino, ki tudi teži na sever k matični državi.
Odpor proti režimu v češkoslovaški narašča
Pismo čeških kristjanov predsedniku Husaku
Na češkoslovaškem so pojavi proti-režimskega odporniškega gibanja čez-dalje pogostejši. Gibanje zajema vedno več krogov in vsebolj si upajo disidenti s svojimi gravimi imeni, na plan. Tako je npr. nedavna prišlo v javnost besedilo pisma, katerega so vidni češki duhovniki in laični intelektualci poslali 1. oktobra t. 1. predsedniku Husaku in češkoslovaški zvezni skupščini. V njem se zavzemajio za izpolnjevanje vladinih mednarodnih obveznosti glede spoštovanja človekovih pravic s' posebnim ozirom na nevzdržne razmere, kakršnim so podvrženi na češkoslovaškem verni kristjani. Njihovo akcijo je podprl tudi praški apostolski administrator škof Prantišek Tomašek — čeprav zaradi potovanja v Rim ni utegnil sam izročiti pisma predsedniku — in dal spodbudo za nadaljnje podobne pokrete vernikov. Pismo priča o utrjevanju samozavesti kristjanov na Češkem. Iz njega posnemamo med drugim:
Z ratifikacijo dveh mednarodnih pogodb o civilnih, političnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah so postale v pravosodju posebej okreljene svoboda prepričanja, svoboda misli, svoboda vesti in svoboda vere in vernosti. Vendar podpisniki ugotavljajo, da verniki na Češkoslovaškem niso povsem svobodni in enakopravni dravljani. Verski pouk da je dovoljen samo za otroke nižjih razredov v določeni starosti. (listali so izpostavljeni raznim šikanam in pretnjam, tako starši kot učenci. Verniki trpe nadalje diskriminacijo pri vpisih na razne šole, nato pri izvrševanju poklica, posebej na kulturnem področju, in tu zlasti pedagogi.
Pismo ugotavlja, da je zaradi zunanjih posegov izpostavljena teološka fakulteta stalnemu upadanju števila slušateljev in predavateljev kot tudi nazadovanju svoje ravni. Pravtako je izvrševanje duhovniškega poklica podvrženo izključno samovolji skrajno neobjektivnih tajnikov, pristojnih za cerkvene zadeve. Redovne ustanove so praktično stavljene zunaj zakona in je novim članom vstop v kak red onemogočen, preostalim redovnikom pa čezdalje bolj omejujejo celo dobrodelno udejstvovanje.
Na stotine duhovnikov in redovnikov je bilo v zadnjem desetletju aretiranih brez pravne podlage in le redki med njimi so bili po izpustu rehabilitirani. Občevanje laikov z duhovniki je koj osumljeno, podvrženo preganjanjem in največkrat onemogočeno. Isto velja za ekumenske stike in sodelovanja med pripadniki raznih krščanskih veroizpovedi. Iz javnih obveščevavnih sredstev je izločeno vse, kar kakorkoli in le od daleč spominja na krščanske tradicije, tako npr. celo božične pesmi. Delovanje založb, ki so Cerkvi v zelo omejenem obsegu še preostale, je z raznimi administrativnimi ukrepi do skrajnosti omejeno.
V nadaljnjem podpisniki pisma dokazujejo nujnost spoštovanja človekovih svoboščin, kar je dolžnost tako vladinih krogov kot posameznikov in se bodo zato kristjani odslej vztrajno zanje
borili. Posebej se zavzemajo kot za prvo nujnost osvoboditev po krivici aretiranih in obsojenih pripornikov, katerim so bile odvzete osebne in državljanske svoboščine samo zaradi njihovega prepričanja in obrambe svoje vesti.
Pismo zaključuje petinpetdeset podpisov znanih čeških cerkvenih in laičnih osebnosti, kar je protirežimskemu odporniškemu gibanju gotovo v veliko spodbudo.
Deklaracija ob 10-letnici „češke pomladi“
Letos se češki disidenti in večina prebivalstva komunistične Češkoslovaške pripravlja na spominjanje desete obletnice tkim. češke pomladi leta 1968, ki so jo tanki Rdeče armade ob sodelovanju z ostalimi sovjetskimi evropskimi sateliti spremenili v rusko zimo. Dasi seđanja“čaškoslovaška komunistična vlada z Husakom na čelu to ve, njena tajna policija ni mogla preprečiti že takoj na začetku letošnjega leta prvih začetkov teh praznovanj.
Trije bivši člani češkoslovaškega partijskega komiteja iz leta 1968, Jin Pelikani, Zdenek Mlynar in Zdenek Hejzlar so namreč izdali, navkljub policijskemu zasledovanju in preganjanju, izjavo, ki se je razširila po vsej državi in seveda tudi v svobodni svet. Vsi trije so bili tesni sodelavci takratnega češkoslovaškega šefa partje Dubčeka, ki se je hotel kolikor mogoče otresti direktne kontrole Moskve.
V	deklaraciji izjavljajo, da se komunistična partija, ki ima edina vso oblast v državi, „maščuje nad češkm narodom zaradi dogodkov v letu 1968, preganja ii diskriminira tisoče državljanov, krši človekove pravice in preprečuje sleherno razpravljanje o možnostih izhoda iz sedanje krize.“
V	deklaraciji podpisniki nadalje izjavljajo, da „v češkoslovaški dandanes obstoja zaradi političnega preganjanja, gospodarskih problemov in zastoja kulture večja notranja napetost, kakor v kateri koli drugi državi sovjetskega bloka. Že dolga leta narašča opozicija proti režimu. Državljani se borijo za svoje pravice, kakor je bilo že objavljeno v listini 77. Celo najbolj pametni predstavniki oblasti v Pragi in v Moskvi bodo morali sprevideti, sedaj, po desetih letih, da bo edini izhod iz krize mogoč samo z zrahljanjem notranje napetosti.“
Deklaracijo podpisniki zaključujejo s pozivom „vsem pristašem demokratičnega socializma po celem svetu“, naj zastavijo ves svoj «vpliv, da „bi po desetih letih češke pomladi vendar že prišlo do normalizacije v češkoslovaški.“
Istočasno z deklaracijo se je po Češkoslovaški razširilo poročilo o resnih notranjih sporih v sedanjem vodstvu češkoslovaške partije, ki jo vodi moskovski vazal Husak. Nekateri člani izvršnega odbora partije da so odkrito kritizirali Husakovo vodstvo partije in države in njegovo podrejanje Moskvi ter zlasti partijsko nesposobnost izboljšati težak gospodarski položaj, v katerem se nahaja država.
mednarodni temen
V	JERUZALEMU se je sestal na
mirovna pogajanja poseben egipčansko-izraelski odbor, za katerega sta se bila dogovorila pred nekaj tedni Sadat in Begin na vrhunskem sestanku v Ismaj-liji. V Jeruzalem je priletel tudi severnoameriški zun. minister Vance s Carterjevimi predlogi za rešitev arabsko-izraelskega spora. Glavna točka razprav skupnega odbora bo vprašanje palestinske države, na katero Izrael noče pristati.	i
V	W ASHINGTONU je umrl znani demokratski senator Hubert Humphrey bivši podpredsednik ameriške vlade pod Johnsonovim predsedstvom. Na pogreb je poleg drugih predsednikov priletel tudi Nixon, ki se je tokrat prvič po več mesecih spet pojavil v javnosti.
RK VE EN O AMERIŠKI	PREDSED-
NIK 'GARTER je obtožil ZSSR, da materialno podpira Abesinjo v njenem spopadu s Somalijo in da poleg orožja in svojih vojakov prevaža z letali v Abesinjo tudi kubansko vojaštvo. Moskva se trudi, da bi se usidrala v Abe-sinji in si tako pridobila kontrolo nad vhodom v Rdeče morje.
ZUNANJEPOLITIČNI SVETOVALEC Carterja Brzezinski je na tiskovni konferenci potrdil, da gre v spopadu . med Vietnamom in Kambodžo za spopad med Moskvo in Pekingom, le da ima Moskva več možnosti vojaško in politično podpirati Vietnam kakor komunistična Kitajska Kambodžo.
ZSiSR se tako hitro oborožuje, da bo po cenitvah ameriških vojaških strokovnjakov leta 1985 imela za 50% več raket in bombnikov, kakor ZDA. če ne bo prišlo do sporazuma SALT, potem bo ZSSR imela omenjenega leta nad
3.000	raket in bombnikov.
AMERIŠKA ŽEiNSKA ORGANIZACIJA NOW (National Organisation for Women) je kritizirala Carterjevo ženo Rosalynn, ker „se je vdala arabski navadi“ in ob Carterjevem obisku v Saudi j evi Arabiji hodila več korakov za svojim možem Carterjem. Zunanje ministrstvo da je dalo Carterju napačno navodilo, ker tujim ženam ni treba slediti krajevnim arabskim navadam, ki ženo ponižujejo.
Več lahko osel zanika, kakor filozof dokaže.
Sholastični rek
■■■■■■■■■■■■■■■■■
■■■■■■■■■■■■■■n.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Spor s Čilom, ki se vleče v sedanjem napetem stanju že tedne, ni nič popustil na svoji sili. Le v celotnem vrvenju se je znova pokazala vsaj majhna možnost, da se vse skupaj uredi na več ali manj miren način. Ko je namreč napetost dosegla svoj višek, je čilska vlada poslala v Buenos Aires svojega odposlanca (general Sepulveda), ki je argentinski vojaški junti predložil novo varianto izhoda iz krize.
Problem suverenosti nad otoki južno od ognjene zemlje je namreč že presegel izključno lokalno važnost. Zaskrbljenost se je pokazala pri vseh ameriških vladah. Oborožen poseg enega ali drugega od andskih sosedov bi, poleg slabega zgleda, bil nevaren antecedent urejevanja medsebojnih nesporazumov. «V razlago svojega stališča je Argentina poklicala vse svoje poslanike v ameriških državah, da potom njih razloži posameznim vladam svoje stališče. Poseben dokument, kjer je bila podrobno razložena argentinska zahteva glede Beagelske ožine in korake ki jih bo Argentina podvzela, pa je bil naslovljen na vlade Združenih ameriških držav.
Medtem je argentinska mornarica končala s svojimi manevri v južnem morju. Njene številne edinice so se vrnile v bazo v Puerto Belgrano. Sedaj pa je Čile tisti, ki napoveduje vojaške vaje na jugu, blizu argentinske meje. Istočasno pa je zasedala argentinska vlada, in poslala odgovor na novo čilsko ponudbo. Nič se ne ve podrobno, kakšne so točke čilske predloge, niti kakšen je tukajšnji odgovor. Z argentinske strani je le to jasno (saj najvišje vladne osebnosti, in zlasti krogi argentinske vojne mornarice do utrujenosti ponavljajo), da Argentina to pot ne bo odstopila od svojih zahtev, in na noben način ne bo dovolila, da bi bila okrnjena njena suverenost nad predeli, ki jih smatra za svoje.
Tako je tudi težko, da bi stvar prišla pred mednarodno sodišče v Hagü, kajti tisti, ki so pripravili razsodbo angleške krone, so bili prav trije člani tega sodišča, če je to nova predloga čilske vlade (namreč da naj v Hagu razsodijo), se bo Argentina, če bo na
to pristala, kaj pazila, katere osebe to razsodišče sestavljajo. Pa naj bo tako ali drugače, napetost je nekoliko popustila, nevarnost vojne se oddaljila, medtem ko se napoveduje sestanek obeh predsednikov (čilskega Pinocheta in argentinskega Videla), ki naj bi bil prihodnji teden v Mendozi.
Kar se notranjih zadev tiče je zadnje tedne bilo precej govora o petroleju. Argentina, ki ima v območju svojega ozemlja ogromna petrolejska ležišča, kljub temu uvaža petrolej, zaradi ponesrečenega načrtovanja. Takoj ko je nastopila sedanja vojaška vlada je izrazila namen, da to stvar uredi na tak način, da na pomoč pokliče tuja podjetja. Bila so že licitirana prva območja, kjer naj bi te družbe iskale in črpale petrolej. S tem in bodočimi sličnimi ukrepi ima Argentina namen zadostiti vedno večjim notranjim potrebam, in v bližnji bodočnosti tudi izvažati to zaželjeno prvino.
Še o prvih mesecih tega leta: največja zaskrbljenost gospodarstvenikov je ta, da bi v prvi polovici letošnjega leta, zaradi skrčene potrošnje, prišlo do ostre krize, kjer bi zlasti prišla v kon-kurz številna manjša in srednjevelika podjetja. Vlada je podvzela nekatere ukrepe, ne boji se pa (kar nekateri napovedujejo), da bi prišlo do povečane brezposelnosti. Eden največjih uspehov vlade je prav, da je v pičlem poldrugem letu, kljub inflaciji in krizi, preprečila brezposelnost, še več, v oktobru lanskega leta (zadnja uradna številč-ja), je brezposelnost padla na 2,2 odstotka, kar je najnižji nivo v zadnjih petnajstih letih.
Vendar je le ena točka, ki vlado zelo skrbi. Lanska letina je bila v poljedelstvu izredna, in v veliki meri je zuna-njetrgovski uspeh slonel na njej. Letošnja letina pa bo precej slabša. Pridelek pšenice bo padel skoraj za polovico. Zato vlada skuša pospešiti izvoz drugih, tkim. netradicionalnih izdelkov in pridelkov, ki naj bi krili omenjeno pbmanjkljivost, pa državi zagotovili tudi v bodoče nova tržišča v svetu, na katerih naj bi slonelo utrjevanje domačega šibkega gospodarstva.
Padec 39. italijanske vlade
VPLIV TUDI NA RAZVOJ V SLOVENIJI
Po 17 mesecih vladanja, ki bi težko zaslužilo to oznako, so se italijanski krščanski demokrati preteklo soboto znašli v položaju, ki ga je ves svet že dolgo pričakoval: štiri stranke, ki so krščanskodemokratsko stranko ohranjevale na oblasti v Italiji s tem, da niso glasovale proti vladnim gospodarskim ukrepom — politično je imela vlada zavezane roke — so se odločile to podporo odvzeti ter je morala zato Andreotti jeva vlada odstopiti.
Bila je to 39. italijanska vlada od konca 2. svetovne vojne doslej ter praktično najslabotnejša, kar jih je Italija imela od padca fašizma.
Andreottiju so umaknili oporo komunisti, socialisti, sredinski republikanci in socialdemokrati, tako da se je s svojo krščansko-demokratsko vlado znašel popolnoma osamljen. Omenjene štiri stranke so že več tednov zahtevale, naj bi postopoma pritegnil v svojo vlado na ministrske položaje tudi njihove predstavnike, čemur pa se je italijanska krščanska demokracija upirala.
Položaj v Italiji se je bil v zadnjih mesecih tako poslabšal, tako gospodarsko kakor politično, da je bilo opazovalcem jasno, da Andreottijeva vlada položaja v doglednem času ne bo mogla več obvladati. Izgredi, poboji so na dnevnem redu v Rimu in po drugih italijanskih mestih ter so razmere mnogo bolj razrvane, kakor so bile n. pr. v Argentini pred Izabelinim padcem. Razlika je le ta, da Italijani skoro nimajo možnosti upati na rešitev s strani vojske, kakor se je to zgodilo v Argentini, ko se je vsa država, razen marksističnih in drugih anarhistov in kriminalcev, oddahnila, ko je Videla pomedel z domačimi in mednarodnimi marksističnimi prevratneži.
Strah pred možnostjo prigrabitve oblasti s strani italijanske KiP se je v zahodnem svetu pokazal zlasti ob izjavi ameriškega zunanjega ministrstva, da „ameriška vlada ne bi bila
ni italijanske koalicijske vlade.“ Italijanska KP je seveda to izjavo označila za „direktno severnoameriško vmešavanje v italijanske notranje zadeve“ in jo odločno zavrnila. Celo med demokristjani so se našli nekateri poslanci, ki so prav tako protestirali proti Washing-tonu.
Andreotti je po posvetu s svojo vla-
do podal predsedniku republike Leoneju ostavko, nakar mu je Leone poveril mandat za sestavo nove vlade, ki bo štirideseta v vrsti nestabilnih vlad v povojni Italiji.
Oči vsega svobodnega sveta so že dalj časa, sedaj pa še posebej uprte v nadaljnji razvoj na strateškem italijanskem škornju v Sredozemlju. Od razvoja v Italiji je odvisen v marsičem tudi nadaljnji razvoj na Balkanskem polotoku ter seveda tudi v Sloveniji.
,Tretji svet44 se maje
BEOGRAD ZASKRBLJEN
Tajnik Izvršnega komiteja jugoslovanske partije Grličkov je ostro posvaril „Socialistično internacionalo“ zaradi njenega političnega delovanja v državah „tretjega sveta“. Grličkov je časnikarjem izjavil, da je „Socialistična internacionala“ s tem stopila v nove dimenzije svojega delovanja. Socialnim demokratom po mnenju Grličkova ni verjeti, da gre le za formalno izmenjavo misli, ampak gre dejansko za čisto politične posege. Grličkov ugotavlja, da „'Socialistična internacionala“ vedno bolj širi svoj delokrog v Afriko, Azijo in Latinsko Ameriko, torej v tiste dele sveta, kjer je največ dežel v razvoju in neopredeljenih.
Jugoslovanski partijski tajnik bi dovolil „socialistični internacionali“ to delovanje, če bi šlo res samo za boljše poznavanje razmer v teh deželah. Toda če gre pri tej dejavnosti za politično-ideološke cilje, če je namen, da te dežele prevzamejo socialdemokratsko družbeno ureditev, je to nesprejemljivo
in bo naletelo na odpor teh dežel.
/
Kdo je Grličkova pooblastil do takega stališča, ne pove. Pač pa pravi, da je deželam v razvoju pustiti „svobodo“, da si same poiščejo njim primemo družbeno ureditev. Sedanje akcije „Socialistične internacionale“ pa so take, da jih je mogoče označiti kot „vmešavanje v notranje razmere dežel v
zadovoljna, če bi komunisti postali čla-razvoju“. Praktično gre po mnenju Gr-
ličkova socialnim demokratom zato, da razbijejo povezanost takozvanega „tret-tjega sveta“ odnosno „neopredeljenih“.
Opazovalci so mnenja, da je gornji izpad 'Grličkova v prvih dneh letošnjega leta posledica zaskrbljenosti komunistov, ker je vedno bolj jasno „da tretji svet“ ni sposoben za nobeno skupno akcijo in da ga ni več mogoče smatrati kot neko samostojno gibanje.
\ Nemčiji kupujejo delavci delnice
V Zahodni Nemčiji je že pred leti izšel zakon, ki omogoča delavcem, da nakupujejo tovarniške delnice. Do-sedaj je skoro 700.000 delavcev ZRN kupilo delnice podjetij, pri katerih so zaposleni. Več ko 100 delniških družb, ki imajo velika podjetja z velikim številom delavcev, ponujajo svojemu delavstvu delnice v nakup. Te možnosti se je 1976 od Okrog 16 milijonov delavcev poslužilo 3/4 delavcev. Siemensov koncern v Muenchnu je že 1969 uvedel možnost, da se njegovi delavci denarno udeležijo pri podjetju. Ob koncu leta '1977 je bilo blizu 3.000.000 delnic najrazličnejših podjetij v rokah delavcev in imenska vrednost teh delnic je dosegla vrednost 138 milijonov zahodno-nemških mark.
fiicwScc
KAMNIK — Na 34. seji zbora združenega dela občine Kamnik so imeli na dnevnem redu kar 22. točk. Seja se je začela v zmernem in počasnem tempu, nato pa je po triurnem delu pohitela in proti kpncu dosegla hitrost, ki bi je bil vesel vsak tekač na dolge proge. In v mrzli, neogrevani dvorani proti koncu delegati niti rok niso več dvigali pa tudi uhajali so, če se je pokazala najmanjša prilika.
LJUBLJANA — Na seji komisije za odnose z verskimi skupnostmi, katere se je udeležil tudi član „predsedstva republiške konference Zveze delovnega ljudstva Slovenije“ Tone Fajfar, so 15. decembra ugotavljali „očitno precejšnjo aktivnost rimskokatoliške cerkve“. Ta aktivnost so — jesensko zasedanje škofovske konference, obisk škofov v Vatikanu „gd limina“ in druge; katerih niso povedali javno. Komisijo so precej bodla še „močna prizadevanja po nadaljnji aktivnosti, posebno še na nekaterih poljih, kot je na primer delo z mladino“.
BRNIK — Ljubljansko letališče Brnik bodo začeli 1. julija popravljati, ker je pristajalna steza že dotrajana. Modernizacija letališča naj bi bila dokončana do septembra. Med popravljanjem bodo večino poletov preusmerjali v Maribor, nekaj pa v Zagreb.
LJUBLJANA — Na seji „koordinacijskega odbora za pomoč žrtvam imperialistične agresije in narodnoosvobodilnim gibanjem“ pri predsedstvu Republiške konference Zveze delovnega ljudstva Slovenije so odlikovali 18 podjetij, ki so se odlikovale v prejšnji „zbiralni akciji“. Lani so od marca do oktobra zbrali pomoč v vrednosti 1,6 milijona din. in so jo že odposlali. Na seji so še ugotovili, da so pionirji — otroci osnovnih šol zbrali 6.000 šolskih torbic, ki so jih odpeljali 21. decembra na Reko in od tam naprej. Pomoč je namenjena „gibanjem na jugu Afrike in za Palestince“.
LJUBLJANA — V začetku novembra je 86 odstotkov podjetij v Sloveniji, ki izdelujejo produkte „široke porabe“, imelo premalo trgovskih naročil, 14 odstotkov pa naročil sploh ni imelo. Kljub temu ljudje ne dobe v trgovinah, kar žele, ker jih navadno „usmerjajo“ na podobne izdelke, ki jih imajo na zalogi. Hudo je pomanjkanje žarnic; humoristi pravijo, da jih ni, ker želi „družba“ ohraniti dosedanje stroške za elektriko, ki se je z novim letom podražila za 22 odstotkov.
Praznovanje božiča v
Dopisniki verskega tednika Družina, ki izhaja v Ljubljani, so poročali uredništvu o vtisih iz praznovanja božiča v Cerkvi na Slovenskem. Družina _ je izvlečke teh poročil objavila v številki z dne 1. januarja letošnjega leta. Škoda, da so dopisi, objavljeni v Družim, tako skrajšani. Pa tudi v tej obliki kažejo precej jasno sliko o praznovanju božiča v naši domovini. Zato te izvlečke ponatiskujemo in tako posredujemo našim bralcem.
Otočec
V polkrogu pred oltarjem so na štorih sedela dekleta in fantje. Iz roke v roko je romala „furmanska“ svetilka. Potem je stekla med njimi beseda o božiču. Oči otrok, glave odraslih, ki jih je bilo nešteto v cerkvi, so se sklanjale ob tem idiličnem pripovedovanju, petju šempetrske mladine. Da bodo ljudje imeli kaj od polnočnice, so menili mladi v tednu pred praznikom. Storili bomo nekaj. Lepa polnočnica. Še nikdar take. Že prileten ključar si je gladil plešo in se spominjal: Ne vem, če je že kdaj bilo toliko ljudi v tej cerkvi, tudi ne, da je bilo kdaj tako lepo. Pri otroški maši na sam praznik otroci sami pijo. Ni katehistinje, ne pevovodje. Sami si pomagajo.
Kranj
Gripa in prehlad dajeta mestnega -dekana Bahorja v Kranju. Iztisne svoje ogorčenje in zadovoljstvo. Petarde. Petarde. Ves polnočni shod pred cerkvijo, vhodom, med obhajilom pa kar v jaslice v cerkvi. In Kranjčani, ki so napolnili cerkev sv. Kaneijana, kot se to ne zgodi vsako nedeljo, niso nič storili zoper te nepridiprave? So gledali in nič Ukrenili? Na Rupi in na
Dr. France Blatnih — umrl
Sac
LJUBLJANA — Na občnem zboru „Novinarskega društva Slovenije“ je bil za naslednjo dveletno poslovno dobo izvoljen Božo Kovač, glavni urednik „Ljubljanskega dnevnika“.
LJUBLJANA — V „foyerju“ stolpnice Ljubljanske banke so za sedemdesetletnico slikarja Lojzeta Spacala priredili zanimivo razstavo: Glavni poudarek je bil na slavljenčevih delih, glavna zanimivost pa izdelki članov mednarodne šole za oblikovanje stekla iz Murana pri Benetkah, katere član je tudi Spacal.
LJUBLJANA —i V Slovenski filharmoniji je 20. decembra nastopila s klavirskim recitalom znana pianistka Dubravka Tomsič-Srebotnjakova. Izvajala je Beethovnov „Appasionato“, Brahmsovo „Fantazijo“ in Debussyjeve „Eßtampes“. Njena igra je pokazala, da nima tehničnih problemov in je bil njen recital res velik umetniški dogodek.
MARIBOR — Mariborska Drama, je 22. decembra uprizorila premiero sodobnega hrvatskega dramatika Grgiča „Visoko pritličje“. Že naslov igre pove, da obravnava kar se da aktualno stanovanjsko vprašanje.
UMRLI SO od 15. do 21. decembra 1977:
LJUBLJANA —> Marija Slivnik r. Možek; Rudolf Cvetko, 97, up.; Marija Brajer r. Jeiž, 82; Ljudmila Pekle r. Piščanec, 87; Franc Prelovšek, 72; Leopoldina Christof; Rudolf Dolinar; Franc Piber; Henrik Antosiewicz, up. pravnik; Ivan Verbančič, up.; Stanislav 0-man, up.; Marija Kirič r. Strle; Stane Hrastar, up.; Pavla Kos, up. uč.; Ivan Marenče, 63; Iva Mušič, 77; Anton Dane, up., 79; Jože Pakiž, up. žel. urad., 83.
RAZNI KRAJI — Julijana Gogala r. Dramaž, Jesenice; Jožefa Lakner r. Sušnik, 68, Žalec; Vinko Adamič, Zlati rep; Anton Cencelj, 63, up. tesar, kor. borec, 83, Špitalič; Anton Aupič, 86, Stražni vrh; Viktor žužek, 84, Škofja Loka; Anton Mulej, 80, Škofja Loka; Alojz Piculin, 86, Kranj; Janez Hlabše, Lož; Peter Pavli, Mengeš; Radka Binder, 58, Bled; Ivana Kozina r. Trdina, 94, Domžale; Pepca Hrovat, up., Urš-na sela; Marija Guzelj r. Volčič', (for. vas —• Reteče; Marija Ahačič, 40, Kranj; Božo Srebre, Celje; Uršula Bajželj r. Gros, Petrova mama, Naklo; Ivanka Bezlaj r. Škerjanec, 85, D. M. Polje-Lj.; Marija Marinko r. Klemen, Vnanje Gorice; Marija Destovnik r. Lombar, 73, Naklo; Jože Mrgole, rud. up., Zagorje; Matevž Cuk, Grčare-vec; Franc Gregorin, up., Ihan; Anica Mirtič r. Pečjak, Kompolje; Angela Kolarič r. Rus, 86, Gornji Grad; Antonija Matjašič r. Roboda, 82, Zalog; Ivo Šemrl, grdb. inž., Kranj.
Cerhvi na Slovenshem
Cirčah je bila prav tako polnočnica. Spovedi skozi ves teden so dušne pastirje izčrpale. Na sam božič •— bil je zares lep sončen dan — pa so ljudje prihajali s svojimi otroki; družine druga za drugo si ogledujejo jaslice. Nekaj svetega jim pomenijo. Ta dan se zares razlikuje od drugih. Družinski je. Svet je. Med polnočnico pa je bilo hudo, zares hudo, v zgodovini Kranja že menda kaj takega ni bilo.
Ljubljanska stolnica
Ta noč nas je zbrala v Ljubljanski stolnici tako raznotere v iskanju, življenju in nazoru. Vsi iščemo odgovor na naš zakaj. Spomin na Jezusa iz Nazareta obljublja to noe tiho pričakovanje in upanje prodora v skrivnost. V svojem času je Kristus .izžareval mir, še danes ga razodeva. Nas je njegov mir zvabil v to noe ? V to slavje ? Mirna in skrivnostna pesem SVeta noč, blažena noč, vesela aleluja in prošnja Pridi k nam, Gospod, pridi... ter poziv k skupni graditvi sveta ljubezni — pesem in prošnja sta zabrisala meje nazorov in navad, pogledov, ki so nas ločevali. Tiha pesem je zedinjila srca in v vsakem ustvarjala napetost in željo, da zapusti zlo, temo. Pa je prav takrat treščila nekje ,petarda, izzvenela je kot simbolična razstrelitev in olajšanje tega, kar človeka pritiska k tlom. Mirni glasovi flavt in grl so izzvanjali Amen v mirno jutro božičnega dne 1977. Čudovita noč! Kako čudovit bo šele dan, ki se iz te noči rojeva! To misel so hoteli posredovati mladi študentje ljudem različnih zahtev. Osebno so jo doživeli, toda cerkev se je vedno bolj praznila — za ljudi je bilo pretežko. Ostal bo le spomin na .poizkus, ki ni rodil sadov.
Dne 23. decembra 1977 v zgodnji uri je zaspal v Gospodu Rev. Francis Blatnik, salezijanski duhovnik. Njegova smrt ^ nas ni iznenadila, saj smo že dalj časa vedeli,^ da ga je Gospod pripravljal na srečanje s težkim križem neozdravljive bolezni. Do 77. leta starosti je bil njegov korak skoraj mladeniški, potem pa so ga začele utrujene noge opominjati, da se bo tudi njemu tek življenja začel bližati koncu. Letos spomladi ga je majhna oteklina nad gležnjem leve noge spravila k zdravniku, ki ga je dva meseca zdravil za vnete žile. Noga okoli neodprtega tvora ga je bolj in bolj pekla, težko je stopil, nanjo in počutil se je na splošno šibkejšega iz dneva v dan. šele tedaj ga je zdravnik poslal k specijalistu, ki je takoj rekel: To je pa rak! Treba bo nogo odrezati! To se je zgodilo v juni-jm Mesec pozneje so odkrili raka pri pljučih. Privolil je v posebno zdravljenje, ki je trenutno pomagalo, a bolezen se je potem toliko hitreje širila po telesu.
Ko je Amerika obhajala (24. nov.) Zahvalni dan, ga je ^mbulanca pripeljala iz Lawrencevilla v Paterson v redovno družino, s katero je prebil zadnjih 16 let. Ob 11. uri je bila koncelebrirana masa. Tudi on je po več mesecih spet maševal, sedeč v vozičku ob oltarju. Pri slovesnem kosilu je bil na častnem mestu. Predstojnik redovne hiše je zaigral na harmoniko, nazdravljali so mu in izražali upanje, da se bo kmalu vrnil med sobrate. Zavžil je nekaj hrane, po kozarčku vina mu je obraz postal bolj vesel, počutil se je kot da ni več bolan. Bil je srečen od ginjenosti. še isti večer je bil spet v Lawren-cevillu. Drugo jutro pa se je počutil slabega in so ga odpeljali v Helen Fuld bolnico v Trenton, kjer so ga že prej zdravili. Od tedaj dalje je govoril le šepetaje, ker mu je bolezen uničila glasilke.
Ko mu je zdravnik v začetku bolezni povedal, da je stanje resno, ga je vp.ra-šal: Povejte mi, prosim, brez prikrivanja, kako je z menoj. Hočem vedeti vso resnico. Ko mu je zdravnik odgovoril, da ni nobenega upanja na ozdravljenje, da je le vprašanje časa, je rekel: Torej gre zares. Hvala lepa, doktor, naj se zgodi božja volja! Ta vdanost v sveto voljo božjo ga ni zapustila niti v najhujšem trpljenju, ki ga je žrtvoval za salezijansko družbo, za prijatelje in dobrotnike. Vesel je bil v bolezni obiskov in hvaležen za molitve in izraze sočustvovanja. Smrti se ne bojim, je rekel v bolezni, le trpljenja nekoliko. Tega trpljenja ga je sedaj Gospod rešil.
Najbolj pa mu je bilo pri srcu delo, ki ga je opravljal zadnjih 16 let v korist poklicev in ustanov salezijan-ske~družbe v domovini. Zelo me veseli, se je parkrat izrazil, ko vidim, da sebo to delo nadaljevalo tudi po mojem odhodu v večnost. Med zadnjim obiskom je sobratu med pogovorom izrazil tudi željo in upanje, naj bi se pristaši Vestnika, in Tabora združili, edini naj bi bili v delu in ljubezni do ideglov, zaradi katerih so šli v begunstvo. „Le povej jim mojo željo in upanje“.
Pokojni Franc Blatnik se je rodil ob zatonu prejšnjega stoletja (1899) v hribovski vasi Konjsko, župniia Bo-štanj ob Savi. Mati mu je umrla, ko je bil komaj dve leti star. Oče se je
Koper
Na četrto adventno nedeljo se je za 180 mladih iz obalnega pastoralnega področja začelo bližnje razmišljanje o božični skrivnosti. Zbrani so bili v cerkvi sv. Marte. Mladina Pregare, Izole, Bertokov, Škofij, Kopra, Pirana, Portoroža, Krkavč je razmišljala o praznovanju božiča pri različnih narodih, izražala željo po svojem božiču.. .
Kobarid
Ni bilo treba drugo jutro na delo. Tudi mraz ni bil preoster, zato so ljudje napolnili cerkev. Tudi nevarnosti novih potresnih sunkov ni bilo, vsaj nihče ni nanje opozarjal, kot je bilo to lansko leto. Za lepše doživetje božične skrivnosti so letos poskrbeli otroci z božično igrico in pesmimi. Pokazali so dobro voljo, žrtvovali nekaj ur spanja, sprejeli mraz. Vse to je le malenkost v primeri z ljubeznijo in žrtvijo božjega Sina. Podobne priprave pred polnočnicami so bile na Likvu in na Libušnjah. Vsa ta lepa božična doživetja želimo še drugim dati.
Brezje pri Mariboru
Le nekatere mariborske mestne župnije so se odločile za polnočnico, druge pa so imele nočno bogoslužje v času med osmo in deseto uro zvečer. Malo pred polnočjo .so se ljudje zbirali pred vrati cerkva in nato razočarani odhajali: škoda, da ni povsod polnočnic! V Brezju pri Mariboru so verniki prosili župnika, naj spet uvede polnočnico. V urah pred polnočjo so zlasti mladi prihajali k spovedi. Pred polnočnico je skupina mladih z besedo in pesmijo predstavila „Slovenski božit“ Matije Tomca. Dodali so še besedila sv. pisma in odlomke iz nekaterih slovenskih pisateljev. Trideset mladih od-
ponovno poročil, a mačeha je bila zanj druga mati, pri slavju nove maše je sedela ob njegovi strani. Oče je šel dvakrat v Ameriko, da zasluži nekaj denarja za družino, a je umrl v Chicagu, ko je_ Franček imel 11 let. Najprej se je učil krojaštva pri raznih mojstrih v sosednjih vaseh, ob nedeljah pa je rad hodil k sveti maši v salezijansko kapelo na Radni, ki je pol poti med domom in župnijsko cerkvijo. Ne da bi takrat že mislil na bodočnost in oklic, je prišel za stalno na Radno. Tam je najprej pomagal vrtnarju Po-iaku in delal v krojačnici. Kot aspi-'nt je odšel v Veržej (1913) in tam napravil tri razrede srednje šole, potem pa odšel na Poljsko, da se je rešil vojaščine.
V novicijatu na Poljskem je bil preoblečen, to se pravi, dobil je redovno obleko in nadaljeval šolanje. Vrnil se je kot klerik v Veržej za tri leta in bil spet na Radni dve leti, od tam pa je šel v bogoslovje v Turin (1923—1927). Mašniško posvečenje je prejel 19. julija 1927, dva tedna pozneje pa je "apel prvo sveto mašo v boštjanski župni cerkvi. Kosilo je bilo kar pod kozolcem, ker v mali kmečki hiši ne bi bilo dovolj prostora za vse goste (podpisani je bil navzoč kot študent).
Najprej je deloval dve leti med študenti na Rakovniku, potem je postal ravnatelj Mladinskega doma na Kodeljevem. Po 6 letih je prevzel vodstvo šol na Rakovniku do izbruha druge svetovne vojske. O njegovem delovanju v obeh zavodih bi se dale napisati dolge strani.
Med vojsko je posvečal svoje moči beguncem po taboriščih in v izgnanstvu, največ v Srbiji, ter nudil duhovno pomoč našim fantom in možem, ki so se borili proti komunizmu. Skupaj s tisoči drugih beguncev je tudi on postal begunec in prebil drugo polovico Svojih odraslih let v taboriščih na Koroškem, nato kot ravnatelj Kalistovih katakonjb v Rimu, dokler ga predstojniki nisp poslali za 6 let na Porto Rico, kjer je bil zelo priljubljen dušni pastir. K oljčno pa je prišel pred 16 leti v Paterson, . kjer je poučeval španščino, bil hišni spovednik, ves svoj prosti čas pa uporabljal na več koristnih načinov: ■Vodil je podporno akcijo za salezijance v domovini pod imenom Funds for the Church in Silence; nadomeščal je slovenske duhovnike, da so si lahko privoščili malo počitnic; pisal je za Ameriško domovino, zavzet je bil pri akciji za slovensko kapelo v Washingtonu in tudi pomagal organizirati slovensko udeležbo pri evharističnem kongresu v Filadelfiji.
Pred desetimi leti je slavil 40-letni-co mašništva na Koroškem. Letos se je nripravljal, da se poveseli z bratom, sestro in drugimi sorodniki ter sobrati m prijatelji ob priliki zlate maše, ki io je z veseljem dočakal. Kupil si je listek za potovanje, a tu se je spet izkazala resničnost izreka: človek obra-xa, Bog pa obrne. Listek je vrnil in vdano sprejel križ, ki mu ga je poslal Gospod.
Dne 19 decembra je bil prepeljan v Bt. Joseph Hospital v Patersonu kot si je sam želel. V četrtek zvečer so ga obiskali trije sobratje (od 'teh dva “lovenca: Oskar Andrejašič in Jože Sraka). Zanimal se je še za dogodke v šoli in redovni družini. Preden so
raslih, osem pastirjev in majhen pastirček z živim jagnjetom, vsi v orientalskih oblekah, so tako navdušili vse navzoče, da so morali ves spored ponoviti na božič dopoldan. Vse je potekalo brez motenj.
Maribor
Mestni dušni pastirji so se potrudili, da bi nam v adventu še bolj približali spoved, zakrament sprave. Ponekod je skupni pripravi in skupnemu spraševanju vesti sledila tudi skupna odveza. V župniji sv. Rešnjega Telesa so se tega težavnejšega načina sprave lotili šele po temeljiti pripravi, ki je obsegala ves adventni čas, in dosegla svoj višek v dobro pripravljenem spraševanju vesti na četrto adventno nedeljo. Duhovnik in trije mladi župljani so se v kratkih in konkretnih vprašanjih lotili večine situacij kristjanovega ''življenja. Tvegana je odločitev za skupno odvezo. Pred cerkvijo je odrasel moški dejal: šele današnja vprašanja so mi pokazala smer mojega poboljšanja. še pomembnejši je trenutek, ko duhovnik vsem odpusti v imenu Cerkve in Boga. Takrat je stisk roke pri pozdravu miru pristnejši.
Žiri
Nad 3.000 ljudi se je udeležilo polnočnega slavja. Božične pesmi je pelo ljudstvo, spremljale so jih trobente. Mladina je bila v premoči. Le od kod so «e vzeli? Pihalo je in brilo, da je škripalo. To je božič. Možakar mi je na ulici razlagal: Pri nas je še vedno navada, da vsaka družina kadi „okrog vogla“, žerjavica mora biti iz peči, od te se mora prižgati tudi sveča; pri nas je še vedno močno zakoreninjena navada, da na sveti večer vsaka krščanska družina moli vse tri dele rožnega venca.
odšli, jih je blagoslovil. Malo po 12 uri ponoči pa je mimo zaspal v Gospodu.
V ponedeljek po božiču je bilo truplo prepeljano v zavodsko kapelo. Ob 9. uri je bila sveta maša, čez dan pa so prihajali številni prijatelji, da se poslove od njega. Prišle so skupine iz Clevelanda, New Yorka, Connecticuta. V torek ob 11. uri je bila sveta maša, ki jo je daroval patersonški škof ob asistenci čez 60 duhovnikov. Charles Ceglar, salezijanec, se je zahvalil Bogu za vse dobrote, ki jih je pokojni prejel od Njega in skazoval drugim v svojem življenju. Po maši je govoril od oltarja g. Rogam
Po opravljeni službi božji in poslovilnem obredu je duhovščina zajfcusfila dvorano, Slovenci smo pa obstopili krsto. Pod vodstvom g. Miro Preglja so pevci zapeli g. Blatniku drago pesmico Gozdič je že zelen... nato je g. Ciril Mejač v ginljivih besedah orisal duhovni lik g. Blatnika, zlasti kot salezijanskega duhovnika. Zapeli smo Marija skoz življenje..., nakar je Fr. Ceglar blagoslovil krsto v imenu slovenske salezijanske province, sobratov na Koroškem, Italiji in drugod ter v imenu številnih pokojnikovih prijateljev v Kanadi, Argentini, tudi v imenu vseh tistih, ki še niso zvedeli za njegovo smrt. G. Jože Simčič, salezijanec, se je poslovil v imenu Slovencev v Clevelandu.
Fr. 'Charles Ceglar, s. d. b. Hamilton, 27. decembra 1977
PREDAVANJE FRANJA SEKOLCA PRI SRBIH
Član Narodnega odbora za Slovenijo Franjo Sekolec, ki živi v Londonu, je predaval pri Zvezi Srbskih pisateljev in umetnikov. Ta ustanova ima redna predavanja, ki so strokovno na visoki ravni. Zveza je imela pred predavanjem g. Sekolca 258 predavanj od svoje ustanovitve.
Glas Kanadskih Srba z dne 5. januarja t. I. poroča o Sekolčevem predavanju in pravi uvodoma: „G. Franjo Sekolec, slovenski javni delavec, bi\ ši
sodelavec pok. Miha Kreka (1897— 1969) in član skupine za „Demokratično alternativo“ je predaval kot gost
13.	novembra o slovenski narodni manjšini v Avstriji. Prikazal je boj slovenskega naroda v bivši avstroogrski monarhiji, ki si je na moč prizadevala, da bi Slovence germanizirala. Pa tudi po drugi svetovni vojni je položaj Slovencev izredno težak, četudi imajo v ustavi in pogodbah zagotovljene narodne pravice“. Poročilo nadalje navaja, da je predavatelj Sekolec omenil velik pomen slovenske gimnazije v Celovcu, kjer je število dijakov vsako leto večje. Posebej pa je poudaril predavatelj vernost in vpliv slovenskih duhovnikov pri ohranjevanju slovenske zavesti narodne manjšine.
Srbski poročevalec o predavanju g. Sekolca dostavlja, da je tudi zvestoba pravoslavju ohranila srbsko individualnost pod skoraj petstoletnim turškim suženjstvom.
Beltinci
Podeželski božič. Maše se vrstijo druga za drugo. Na sveti večer je vigi-lija — maša za tiste, ki opolnoči želijo žrtvovati svoj prostor drugim; dren bo. Že ob enajsti uri so tudi vsa stojišča „razprodana“... Med mašo šest delivcev obhajila ima polne roke dela. Še župnik ni ravno gotov, da so vsi ti le njegovi župljani. Ker jih pač ni videti običajno v cerkvi. Danes so tu. Stegujejo svoje roke pred delivci obhajil. Pri vseh štirih dopoldanskih mašah se zdijo visoki oboki nad glavami vernikov prenizki.
Lenart v Slovenskih goricah
Sodobni način življenja vpliva tudi na vernike naših Slovenskih goric. Nekdaj tako obiskovane zornice in ob njih oblegane spovednice postajajo le še zgodovina. Ljudje upravičeno to opuščajo, radi pa prihajajo zvečer, kjer je že stekla ta navada. Spovedi s skupno pripravo pa so verjetno kar dober nadomestek običajnih adventnih spovedi. Ne moremo in ne smemo pa reči, da bi v praznovanju božičnih praznikov ljudje popuščali. Letošnji božič je močan dokaz za to. Trikrat, štirikrat so ljudje napolnili cerkve. Le kje so ti farani ob „običajnih“ nedeljah. Cibor-ji so se praznili. Duhovniki utrujeni od dela so srečni oznanjali: Mir ljudem na zemlji. Pevci z ubranim petjem so dvigali sveto razpoloženje. K polnočnici so ljudje prihajali zbrano, še zvonovi so molčali. Le tu in tam je skalila nočni mir kaka petarda. Ganljivi prizori so bili tudi v družinskih krogih. Kmet mi je stisnil roko in dejal: Vsako leto bi morali duhovniki obhajati sveti večer v eni farnih družin in videli bi vero svojih faranov. Še živimo verni in bomo še naprej — kljub vsemu!
SLOVENCI V
ŠOLSKA KOLONIJA ZEDINJENE SLOVENIJE
San Esteban, 10. januarja 1978.
Spoštovano uredništvo Svobodne Slovenije,
Pokojni škof dr. Gregorij Rožman je govoril med drugim pred 20. leti nosim staršem in starim staršem: „Imamo eno močno vez, t. j. naš tisk; če se kakšen denar obrestuje, se gotovo tisti, ki ga damo za. dober tisk in knjige“.
Svobodna Slovenija je ta vez med nalmi, vez med Slovenijo v svetu,. Ne samo da spremlja vsa leta našega zdomstva delo naših šol, ampak je izdala pred
25.	leti tudi našo prvo šolsko knjigo.
Šolska kolonija Zedinjene Slovenije pri Dr. Hanželiču, zvesta nauku pokojne-
SLOVENCI PO SVETU
CLEVELAND
Božičnica Društva S. P. B.
Protikomunistični borci so v cerkveni dvorani pri Sv. Vidu pripravili dne
18.	decembra uspelo in dobro obiskano božičnico. Dvorana je bila za to priložnost lepo okrašena. Pred odrom só bile postavljene jaslice in božično drevo.
Božičnico je začel g. Jože Melaher s pozdravom na vse navzoče in s spominom na vse, ki so se v preteklosti udeleževali teh božičnic, pa so sedaj že v večnosti. Posebej se je spomnil rajnega Karla Mauserja, ki je prejšnja leta božičnice pripravljal in na njih govoril.
Spored je obsegal skupno petje pesmi: „Vi oblaki Ga rosite“; petje je vodil g. Martin Košnik. Nato se je iz magnetofonskega traka oglasilo zvone-nje iz Brezij. G. J. Simčič in predsednik Vinko Rožman sta pokropila in pokadila po dvorani, med tem pa so vsi apeli „Je angel Gospodov“. Sledil je blagoslov jaslic. Mladinski pevski zbor, ki ga vodi g. Mihael Vrenko, ;U-zapel „Poslušajte vsi ljudje“, prof. Janez Sever pa je prebral božični evangelij. Mladi Joško Cendol je deklamiral pesem „Jezušček na slamici“. Ga. Rotija Radoš je v spomin svojemu očetu Karlu Mauserju prebrala voščilo Kotičko-vega strička za božič 1967. Moški zbor je pod vodstvom g. Košnika uibrano zapel tri božične pesmi, nakar je g. Simčič podal za zaključek božično misel o bratski ljubezni med nami.
Po sporedu so žene in dekleta postregle gostom s kavo in pecivom. Bila je to resnično lepa božičnica.
ARGENTINI
ga škofa Rožmana prispeva 10.000 pesov od izkupička otroške tombole v Vaš tiskovni sklad.
V imenu vodstva šolske kolonije Zedinjene Slovenije pri Dr. Hanželieu France Vitrih
Pripis :
Za Vaš tiskovni sklad poklanja tudi naš rojak g. Jakob Beznik iz ZDA,
10.000	pesov ob priliki obiska naše kolonije pri Dr. Hanželiču.
F. V.
Svobodna Slovenija se iskreno zahvaljuje šolski koloniji Zedinjene Slovenije pri Dr. Hanželiču in njenemu vodstvu za prispevek, posebej pa še za razumevanje težav, ki jih ima list v boju za svoj obstanek.
Prav tako se zahvaljujemo g. Bezniku iz Z. D. A.
Svobodna Slovenija
Po športnem svetu
RUDOLF CVETKO, nestor slovenskih sabljačev je umrl v Ljubljani 15. decembra v starosti 97 let. Cvetko je ibil odličen sabljač in organizator slovenskih športnikov te panoge. Bil pa je leta 1912 tudi član avstrijske olimpijske ekipe in je precej doprinesel k srebrni medalji, ki jo je tedaj ta ekipa osvojila. Bil je torej prvi Slovenec in tudi prvi Jugoslovan z olimpijskim odličjem. S sabljaškim športom je začel že leta 1896 na Vojni kadetski šoli v Trstu, nato pa še izpopolnjeval na Vojnem inštitutu v Dunajskem Novem mestu. Njegovi največji uspehi so bili: leta 1907 je bil avstrijski prvak v sablji, leta 1912 drugi v sablji in floretu, leta 1908 in 1910 je bil_ prvak avstrijske armade v obeh orožjih, leta 1911 pa evropski prvak, prav tako v obeh orožjih.
NA 19. BALKANSKEM prvenstvu v košarki, ki je bilo decembra lani v Skopju v Macedoniji, je jugoslovanska državna reprezentanca osvojila žg. šestnajsti naslov balkanskih prvakov. Premagala je Grčijo z 91: 57, Romunijo s
V NEDELJO, 29. JANUARJA, NA PRISTAVI
družabna prireditev revije
"Duhovno življenje"
•	ob 11.30: sv. maša za žive in rajne dobrotnike našega verske-
ga tiska.
•	ob 12.30: kosilo, prijetno razvedrilo, za mladino raznovrstne igre
•	ob 16.30: do večera: bogat srečolov z okrog 500 dobitki, nagradno
žrebanje, ki ga bodo deležni tisti, ki bodo do žrebanja poravnali naročnino; žrebanje za otroke, ki so v letu 1977 pisali v „Božje stezice“, solidna postrežba.
Z udeležbo bomo moralno in gmotno podprli verski tisk, ki je najmočnejša vež med nami
Ob 30-letnici prihoda v Argentino
z ladjo Santa Cruz, ki je pristala 21. januarja 1948 v Buenos Airesu, bo darovana sv. maša v nedeljo 22. januarja ob 9,30 v slovenski cerkvi Marije Pomagaj za vse umrle, ki so s to ladjo pripotovali.
101:80, Turčijo s 101:71 in Bolgarijo s 96:90.
V KRANJSKI GORI je bilo 31. decembra mednarodno tekmovanje v slalomu, katerega se je udeležilo poleg slovenskih alpskih smučarjev precej odličnih tekmovalcev iz Italije, Avstrije in Zahodne Nemčije. Bojan Križaj je bil med favoriti, vendar mu ni uspelo zasesti prvega mesta, predvsem zaradi smole v prvem teku, ko je bil šele peti; v drugem teku pa je bil drugi za Avstrijcem Ennom. Prvo mesto v končni kvalifikaciji sta zasedla z enakim časom zmagovalec prvega teka Italijan Bernardi in zmagovalec drugega teka Enn. Križaj je bil tretji. Izredno dobro se je uvrstil tudi Kuralt, ki je bil osmi; Strel, evropski mladinski prvak, je zasedel 14. mesto. Magušar je bil 18., Koželja 22.
Obvestila:
SOBOTA, 28. januarja:
V	Našem domu v San Justo pustna
veselica ob 21. uri.
NEDELJA, 29. januarja:
Prireditev Duhovnega življenja na
slovenski Pristavi.
SOBOTA, 4. februarja:
V	Slomškovem domu ob 20 pustna veselica. Igra orkester „Triglav“.
26. februarja 1978 Tombola na Pristavi
Naš dom
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redaction y Administration:
Ramón L. Falcon 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503
Urednigki odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj' in Tone Mizerit
Argentino Correo Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 6775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nadonal de la Propiedad Intelectual N* 1.362.266	
Naročnina Svob. Slovenije za 1. 1978r
za Argentino: $ 8.500.— (850.000), pri pošiljanju po pošti $ 9j500.— (950.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 25 USA dol.; obmejne države Argentine 20 USA dol.; Avstralija 31 USA dol.; Evropa 28 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 19 dol.
Talleres Gräficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101, Buenos Aires, T. E. 33-7213.
Prosimo, ne odlašajte s plačilom naročnine!
San Justo
Pustna prireditev
v soboto, 28. januarja, ob 21. uri
Sodeluje DUC IN ALTUM!
Denar ni vse!
:
a
a
a
a
a
:
a
a
a
:
:
a
a
:
a
i
a
I
a
j OSREDNJA HIŠA:
a
:
a
a
a
a
a
:
e
a
a
:
TOMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Sàenz)
PODRUŽNICE: EZEIZA	j
a
Ruta 205 (nasproti postaje) j Tel. 295-1197
a
a
C. SPEGAZZINI
a
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230
B
(eno kvadro od občine)
V
t
a
a
a
Vse za dom
Pohištvo
m
I
•m«aaaiaaaaaRaaaiwaaaiMaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaiiaaaaaaaaBaaaMPawaaaaaaaiaaaaaaaaaaaasaaaaaaBsai
TOMAS DE ZAMORA
Hipólito Yrigoyen in Lapriđa j
Dekoracije
B
a
a
a
laaaaaeaaaaaaaaa-aaaaaattaaaer' aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaia«
So še druge veliko važnejše dobrine, kot npr. zdravje! Sloga vam skuša vedno svetovati najbolje. Skoz, vse leto vam priporoča pametno varčevanje, sedaj, ko se bliža čas počitnic, pa vam svetuje: pazite na svoje zdravje! Konec tedna v prijetnem domačem okolju na letovišču SLOGA v Villa Udaondo bo vašemu zdravju v veliko korist. Postrežbo z domačo hrano in hladno pijaco ima letos na skrbi družina Andre-jakova. Večje družbe in družine, prijavite se za kosilo ali večerje na T. E. 659-1307 ali 658-6574.
Vaše počitnice v Rariločah
Možnost ob jezeru Mascardi v paviljonu (hotel v gradnji). Prijave: Rodriguez Pena 846/III - Capital (Asociación Ecle-siästica de San Pedro) TE.: 41-7184
«■■■■■■■■■MBaBBaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaBaaaaaBflBaaaaaaaaaaaaBaaaaaBRBaaaaBaRBBBBBBaBBaflBaBRRBBRBRRRRBBRRRBRiRiRR •■■■■■■■■■■■■■■■■■aBasBaBBBBaaBaBBaaBBBBBBaaBBaBBBBBaaBBBBaaaBBaBBBBBBBBBaBaaaBBBBBaBBBBaBBBBBBBaBBBBsaflBBBBBB«*
Nekaj še nezbranih Mauserjevib črtic
(4)
DOLTARJEVI
V našem bregu že cvete češnja.
Pomlad.
Kos žvižga ves dan.
Pri Taborski cerkvi zvoni marije. Počasno, slovesno zvoni Reberški Matija. In dolgo. Pol roženkranca zmoliš, preden se oglasi zvon za duše v vicah. Možakarji stoje na dvorišču, razkritih glav in sklenjenih rok.
„Za srečno zadnjo uro, za milostno sodbo božjo — oče naš.‘‘
Tako so molili še stari oče in tako je ostalo.
Zarja na zahodu rdi, češnja v bregu se rožnato barva.
Jutri bo sonce in lepo vreme.
Hvala Bogu, dežja je bilo že pravšno mero.
#
„Hejs!“
Boltar orje, Marička mu vodi.
Akramihel, dobra prst! Kakor vzhajano testo.
Boltar se smeje skoz brke, ki mu vise čez ustnice in gleda v voli. Krepki živali, salabolt!
Plug hrsti. Lemež gre čez polje kakor ladjin gredelj.
Boltar tako rad orje.
Kar samo se mu smeje, ko drži za ročice. Sicer se mladi Gregor krega, če
misli orati do zadnje ure. toda Boltar ne izpusti ročic.
Kaj naj pa potlej počne? Sedi doma v zapečku in gleda, kako mladi svet drvi mimo njega?
Ti meni luč, jaz tebi ključ, je že nekajkrat povedal Gregorju. Boltar ve: ko bo toliko ob moč, da ga bo plug metal, potlej je konec. Takrat se bo treba pripraviti za drugo oranje.
Z Boltarjevim očetom je bilo prav tako. Teden dni po tistem, ko je nehal orati, je legel, štirinajst dni je ležal, pa je minil.
Boltar se smeje.
„Hejs, Lisec!“
„Marička, od sebe, od sebe.“
Marička pogleda nazaj in se tudi smeje.
Tako Boltarjeva dva orjeta.
Gregor pa travnik brana.
Opoldne ležeta pod češnjo in čakata na južino. Toliko je ostalo, da se ne splača hoditi domov. Bodo že sem prinesli.
Boltar je moker. Sonce je močno. Hudimana. Senca se prileže. V češnji šume čebele.
„Lepo sva zorala, gleda Boltar brazde.
In se spet smeje.
Marička tudi.
Potlej dekla prinese južino. V cekarju.
Boltar in Marička jesta. Počasi za-
jemata in gledata v polje. Vola se otepata muh in silita v leščevje.
Po južini Boltarjeva dva še sedita. Za spoznanje vetra je. Od Kriške gore vleče.
Boltar sedi in s palcem tlači tobak v čedro. Marička je s hrbtom naslonjena na češnjo.
Potlej Boltar kadi in s prsti mečka odpadlo češnjevo cvetje. Letos bodo češnje obrodile. Vse tako kaže.
Ko je cedra mrzla, se Boltar vzdigne. Nič mu ni toplo, v pleča ga mrazi.
Spet orjeta. Sonce sije, a Boltarja skoraj zebe.
Na sredi njive mu uide plug iz brazde.
„Prekvat vendar!“
Boltarja je sram pred Maričko.
Vola morata nazaj. Marička od strani gleda očeta. Nekam bledi so videti.
Še preden prideta do ozar, je plug že drugič zunaj. Boltar se na koncu težko oddihava.
Nazaj grede skoraj sloni na ročicah in čeprav gresta vola počasi, mu gresta prehitro.
, ,Zebe me,‘‘ nerad izdavi pred Maričko.
„Zebe? Mokri ste bili in vetrovno je.“
„Res je vetrovno“, pravi Boltar.
„Pa naj Gregor pride, da končava, tiho izkolca Marička. Pozna očeta. Zdaj bo zrasel.
Pa nič. Boltar je čudno miren.
„Nemara bi bilo tako najboljše."
Marička se čudi.
„Do Gregorja bom šla z vami, ata."
„Kar tu ostani, sam mu lahko povem. Saj bosta brž končala.“
Boltar odhaja. Med njivami gre in se ozira na levo in desno. Da bi imel palico, bi bil podoben beraču. Marička strmi za njim.
Potlej orjeta Gregor in Marička. S konji. Vola sta privezana češnji.
Hitro gre. Gregor stopa pokonci in je resen. Z očmi gre za lemežem. Prst pada na stran.
Do treh je vse zorano.
Brez očeta.
*
Češnja v našem bregu je gola.
Oprašena je in videti je drobne, zelene plodove.
Včeraj je Boltar umrl. Tako, kakor da bi šel na polje in ne na drugi svet.
Zjutraj je bil še pri zavesti. Testament je naredil koj, ko je zdravnik omenil pljučnico. Je tudi očeta pobrala.
Že proti večeru je šlo, ko se mu je zbledlo. Roke je držal od sebe, kakor da orje, in narahlo se je smejal.
„Hejs, Lisec!“
Potlej je hotel vstati. Komaj so ga potisnili nazaj.
Pod noč je pričel umirati. Nihče ni mogel uganiti, ali je pri zavesti ali so ga moči že docela zapustile.
Tako je ugasnil.
Gregor je ustavil uro in zagrnil okna.
•
Zdaj orje in seje Gregor. Pa je prav tak kot oče. Ko orje, se smehlja in pravi, da bo oral do zadnje ure.
Boltarji so vsi taki.
PUSTNA
VESELICA
v SLOMŠKOVEM DOMU bo v SOBOTO, 4. FEBRUARJA ob
20 uri. Konec ob 1 uri.
Igra orkestra „TRIGLAV“
j j Prof. dr. JUAN JESUS RTASMUL I	i
specialist za ortopedijo in travmatologijo
: :
! Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja «
Capital Federal Tel. 41-1413
1	i
S Ordinira v torek, četrtek in soboto ;
a	7	S
j od 17. do 20. Zahtevati določitev ; Ì ure na privatni telefon 628-4188.	;
JAVNI NOTAR
FRANCISCO HAUL CASCANTE.
Escribano Publico
Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827