Poezija
ANDREJ HOČEVAR
Pesmi
Po prstih
Večkrat bi moralo biti sonce,
da bi lažje preslepili ogledala in čez polje
tekli bolj lahko, višje, višje, vedno višje.
Večkrat bi moral biti večer, večkrat bi moralo pihati in obenem skozi priprta vrata prihajati več mrčesa,
večkrat bi morali privzdigniti rjuho in izgubiti kak poljuben del sebe. Večkrat. Ohraniti samo glavo, nič več
rok in nog, samo kotaleča se glava, a na koncu ne bi več smeh vedeti, kam jo nese. Takrat bi morali
večkrat biti cesta, ravna in tuja.
Nekaj šklepeta; to bo znak, da
je voda v lončkih zavrela. Trese jih,
krila dobivajo — toda zgoraj bo mogoče bolj hladno in bo uspevala samo ledena koruza z zamrznjenimi zrni.
Sodobnost 2003 I 544
Poezija
Nekoč sem hodil ob obali, razmišljujoč o času, ki mi še preostane do nevihte. Kako to, da pesek preživi tudi pod vodo?
Ker čas za črtama se bliža in potrebno se bo odločiti, ali so valovi srečni. Toda bilo je prepozno. Že je deževalo
in moje misli so postale bolj občutljive na vlago. Tudi kasneje, takrat, ko sem čez nekaj mesecev v nogavici med prsti začutil nekaj zrnc
večnosti, prav tistega peska, je bilo prepozno. Začeti znova. Vse še enkrat. Ce bi bilo večerov več, bi se nemara lahko
še skrili pred seboj in z veliko gotovostjo trdili, da smo nekoč nekoga zares poznali, zdaj pa ni jasno, ali smo lonček
ali vrela voda v njem.
Večerov bi prav res moralo biti več, da bi
v jutra stopali po rdečih preprogah
in po prstih.
Tako preprosto
V zemlji se obrača zrno, zdaj je čas, da na tla položiš lučke, lahko tudi sveče, prepleteš njihove suhe niti: uboge resničnosti prihajajo spet nazaj k tebi. Zdaj je čas, da stvarem vrneš njihovo mesto, prisluhneš bosi pevki, umestiš življenje, umestiš sebe.
Nekje nekdo govori z zvezdami in se dotika svoje sape: gladina se naguba, ko jo predre z iztegnjenim prstom — v gubah
Sodobnost 2003 I 545
Poezija
se izriše seštevek let, sence v nekem drevoredu.
In vse je tako majhno, določeno
s točkami, kjer se v toplem pesku
obračajo življenja:
težko morje lega pred tvoje noge.
Naštevanje imen; črkovanje sreče ali
iskanje zapuščenega gnezda —
ni pomembno: ob vzglavju je vedno najtopleje,
tja priletijo prvi ptiči, ko iščejo
svoje gnezdo, še vlažni od tišine.
Kri teče v pet smeri hkrati, usta so tako blizu, v srcu so školjke: lahko si ponosen na moje klice; tako blizu si, vdihuješ mojo toplo sapo in s prsti segaš skozi mene, jaz pa se nikoli tako zelo ne približam ljudem, ki še niso postali moji otroci, nikoli se ne približam nebu, ki v trenutkih brez zaščite odseva mojo golo glavo in stiska ustnice.
Zdaj že vem, nekaj počasnega prihaja, skozi prste se pod kožo pretakajo krogi dolgih dnevov, sence peska. Čakanje se tukaj ne konča.
Iskanje sina, veje postajajo zmeraj
bolj grobe; debla zamenjuje
koža, bela koža. Ali obstaja razlika
med kepo v mreži in otokom, kamor
se iztekajo konci tistih redkih misli,
ki poživijo listje, saj odhajajo za vedno,
ah obstaja koža, dovolj presojna,
da pokaže globino reza, kamenje na dnu?
Zrasla bo trava, veliko trave, ki jo bodo natrgali otroci, jo speli v šopke; čisto tako, kot bi vedeli, da so pomotoma zraven odlomili še nekaj belih stebrov — ti so bih
Sodobnost 2003 I 546
Poezija
ptičevo perje, oljčno olje v vodi; odsev zgodovine in konec neke trave. Roke, ki te nežno držijo ob meni, postelje, ki dajejo telo, da lahko skozi njih teče kri. In kako smešno majhen je včasih tisti, ki ga vidim tam v postelji, ob tebi, ne res? In kako so mu misli predrle čelo, le kaj more tako sam sredi travnih bilk, preraščen z mahom?
In sploh je vedno vse tako majhno, dokler ne postane dovolj toplo, tako toplo, kot je v trebuhu, kadar ješ zložene stole in se ti po stopalih cedi lepljiv, sladek sok: zdaj zdaj bo zapela, jaz pa ne bom mogel gledati.
Ker ne verjamem več, ne vidim več,
ne poslušam; iztegneš prste, en sam zamah
je dovolj, in med razmazane lise
lahko nekam stlačim še vse dvome,
s hitrostjo mrtvih kraljev povem še
vse laži, zasadim plesnivo trto,
dvignem otoke, dvignem prte, pridvignem
odejo. Toplo je spodaj, tu sva skupaj,
oba sva tu, zrno, knjige, o tem bom
napisal zelo dolgo ali kratko pesem,
pesmi so smrt, pesmi so sneg, pesmi so
trava, zemlja in zrno, ja, zrno,
ki se že obrača, skrajni čas je,
kaj se obotavljaš, iz mesa zrastejo veje,
na vejah so pomaranče, iz njih tečejo črke.
Tukaj izginjajo jajca. Po dve vrstici samote.
Dve vrstici, razliti čez nebo.
Dve vrstici. Dve smrti. Skupaj.
Skupaj, samo še skupaj.
Sodobnost 2003 I 547