Spomini vstajajo od mrtvih
Lojze Krakar
1.
Ta potopis se začenja s smrtjo. Z mrtvo pomladjo z nožem v grlu in s črno mašo za bele metulje s strto hrbtenico. Z njim, ki ga iščem. Iščem ga z bičem iz žvižgov tajfuna in s smrtjo na pasji verigi, ki stopa ponoči stonoga skoz mojo celico in ovohava moj glad po svobodi. Dišal je po milu in oznanilu, da ljubi le bele metulje, sem vpisal na krila poslednje jesenske žuželke, ki išče sledi za mojo mladostjo. Pravici odvezujem oči: njena tehtnica škriplje v tečajih . .. Žareči nagrobniki z naših grobov naj nam kažejo, kod so odšli svoji smrti naproti grobarji...
II
Ob poti srečujem grobarje. Nabirajo cunje in kosti in prodajajo znanosti
Lojze Krakar
naše pomladi, preluknjane s kroglami
- in tisti, ki ubil je najmanjšo med mravljami,
potuje ob meni in blag kakor pravljičar
razlaga soprogi lepoto jeseni.
Bilo je v jeseni, premišljam, ko rišem
na objokano šipo pravljico s tigrom,
ki spi sredi belih vijolic, pravljico,
v kateri ni več ne njega ne mene.
On preprodaja medalje, jaz iščem
ob poti le milostno vodo pozabe.
On je preprosil nebesa, jaz molim
za usmiljenje, da zgorel bi skupaj s spomini.
Zato govoriva o sinji deželi
onstran večernih ozvezdij, da utišava
tuleča kolesa drvečega ekspresa,
ki pelje rjovečega tigra v rešetke.
Prositi moram najpogumnejšo misel,
naj laja in tuli in grize, samo da
spet spraviva zver nazaj med zverine,
da pravljica belo zašije in zemlja
podobna bo znova nebesni modrini...
III.
Iščem ga dalje. V kotu pri mizi lušči nekdo svoje misli. Luščine padajo z mize in muhe med njimi skrivnostno mežikajo: »Je on?« šepetaje sprašujem muhe. - »Ne vemo, popotnik,« odvrnejo muhe. »Le včasih ga vidimo luščiti v kotu pri mizi spomine. Lušči jih z upom, potem pa jih tare s pestjo in preklinja v čudnem jeziku iz žvižgov vetrov ...« - V žvižge viharja udarja polnoč votlo kot boben v jutro obešanja. Muhe pometajo prošnje neuslišanih. - »Pojdi, popotnik,« mi pravi poslednja med njimi, »pojdi! Kajti nikoli ne srečaš več tistega, ki te je shabil. Tistega z bičem iz žvižgov vetrov in s polno lobanjo
562
Spomini vstajajo od mrtvih
luščin od spominov. Tistega s tvojim pepelom na zluknjanih škornjih popotnih. . .«
IV.
V brnečem srcu nebesne živali beži pred mano s hitrostjo misli. Mogoče je on? Okovan v neranljivost srepo meri mravljišče pod sabo in pripravlja vžigalico. Ogenj je izuril kakor volčjaka. Mravljišče bo gorelo in on bo pobegnil... Brezoka ptica kroži nad mrtvimi. On jezdi na njenih jeklenih perutih. Spomine mečem v goreče mravljišče. Nočejo goreti. On je bil, on je bil, slišim ptico. S hitrostjo misli beži pred mano po velikem, sivem oktobrskem nebu.
V.
Smrt je vstala iz gorečega mravljišča, bela kot marmor v svetišču veselja. Misel sem napel kakor struno na loku in jo hotel ubiti. Toda imela je usta boginje, podobna studencu sredi puščave, odpuščajočim od žeje. In rekla je: vzemi ta meč, s katerim moj oče in ded sta oskrunjala zemljo in prekolji oklep okrog mene in sebe! In naglej se veselja najinega srečanja ob studencu v puščavi. Poglej, moje prsi ne hropejo več pesmi mrtvih vojakov in po koži mi leze spet majsko sonce...
VI.
Zdaj jaz kot podobe luščim semena iz zrele sončnice svojega življenja.
563
564
Lojze Krakar
Hrustljajo jih misli, strmeče v neznano.
Iz majskega sonca na koži smrti
švigajo zadnji zublji plamena,
ki me je upepelil. Z zadnjim spominom
skušam verjeti plavolasim mislim
s strto hrbtenico. Ne, ne ubijem te,
najmanjša med mravljami! Pomagaj mi, pravim.
Pomagaj mi, daljni moj maj, da zagledam
poslednje iskre svojega pepela.
S tvojo podobo bom, smrt, kot z ikono
blagoslavljal življenje trave na grobu
in tvoji mladiči bodo spet mehki
kot žametna dlaka maha na panju,
ki ne pomni več smrti svojega drevesa ...
Oktober, 1989.