Štev. 36. Poštnina v gotovčini plačana. Cena edne številke dinar. 8. septembra 1929. Leto XVI. Novine prihajajo vsako nedelo. Cena pri sküpnom naslovi 25 Din, na posamezni naslov 30 D., M.,List na sküpni naslov 10 D, na posameznoga 15 D. či se cela naročnina naprej plača do konca juna. Prek toga časa je naročnina za 5 D. vekša. Amerikanci plačajo za Novine, M.List4 dol., ravno tak naročniki iz Canade, Australije i Jüžne Amerike. Prek mej države v Europi je cena Novin 75 D., M., Lista 25 Din. Plača se v Črensovcih na upravništvi, naročit.: Prekmurska Tiskarna M. Sobota. Uredništvo AL -Sobota, Kolodvorska ulica 123. Cena oglasov: cm275 par, 1/4 strani dobi 20%, 1/2 strani 25% i cela stran 30% popüsta za edno objavo. Cena malih oglasov je: de dvajsetipet reči 5 Din., više od vsake reči pol Din. Med tekstom cm2 1.50 D., v „Poslanom“ 2.50 D. Takso Ža oglase plača uprava i da za vse oglase od 5% do 50% popüsta pri večkratnoj objavi. Ček. položnice št: 11806 Rokopisi se ne vračajo. Priloga : M. List s kalendarom Srca Jezušovoga Izdajateo: KLEKL JOŽEF, vp. pleb. bivši nar. poslanec. Velki pomen naše proslave. Proslava desetletnice osvobojenja naše krajine je vnogokaj osvetlila doma v našoj krajini odprla je pa oči tűdi tistim, Šteri so do zdaj naše krajine ne Poznali ali so jo krivo sodili. Poglejmo samo ka, se je doma godilo. Vsa naša krajina je odločno i odkrito pokazala, kak do zdaj ešče nigdar, da je za našo velko narodno državo Jugoslavijo, i da se iz srca raduje tomi dogodki, da je pred desetimi leti bila zdrüžena z brati Slovenci, Hrvati i Srbi. To je v dnevaj 17. i 18. augusta na viden način pokazalo vse lüstvo naše krajine, vsa naša domača drüštva i vsi stanovi. Kelko se je našoj dühovščini v zadnjem časi očitalo, da je ne narodno vzgojila i da lüstva nemre vzgajati v narodnom dühi. Na den proslave smo pa lepo vidili, da so tiho, brezkriča prišli skoro vsi naši duhovniki V Soboto ali Lendavo, doma so že zajtra zaran odpravili bože slüžbe, potom pa odišli s svojim lüstvom na proslavo. Tak tiho, brez kriča so naši dühovniki stoletja vzgajali naše lüstvo v slovenskom i verskom dühi i njim se mamo v najvekšoj meri zahvaliti, da smo ešče dnes ostali Slovenci i da smo se zdrüžili z domačov narodnov državov. Ravnotak je z našim domačim vučitelstvom. Tej se že niti več neščejo braniti pred prevnogim ogrizavanjom, da so ne narodni i slabi vzgojiteli. Den proslave naše slobode je pa jako svetlo pokazao, šteri vučitelje vüpajo svojo narodnost tüdi pred svetom pokazati i šteri so narodni samo te, kda ide za kakše dobro mesto ali za bolšo plačo. V sprevodi v Soboti smo videli velko vrsto vučitelov i med njimi skoro same naše domačine. Pa ne samo v Soboti, tüdi proslave po občinaj v soboto, 17. augusta so meli skoro z večine naši domači vučitelje v svojih rokaj. Povdariti moramo tüdi navdüšenost naših gasilcov. Telko naših gasilcov je ešče nigdar ne bilo zbranih na ednom mesti kak na den proslave. Naša domača prosvetna drüštva so se vsa vdeležila proslave. Ne nosijo z bobnjom okoli svoje narodnosti, nego kda trbe narodnost pred svetom pokazati i za njo tüdi kaj trpeti, te so na prvom mesti. To so naša prosvetna drüštva posebno pa naš Orel. Hüdoben človek je nedavno pravo, da pri nas že za toga volo nesmi biti gimnazije, ar je tüdi naše dijaštvo madžaronsko. Mi poznamo naše dijaštvo i Znamo kelko lehko zavüpamo na nje. Najlepše se je pa naše dijaštvo pokazalo ravno na den proslave, kda je navdüšeno manifestiralo za našo gimnazijo i našo državo. Kak so se nekaki izkazali ? Nešterni lüdje so ne šteli biti v tistom odbori, v šterom je bio mož, ki je za slobodo naše krajine največ pretrpo, to je naš Klekl. Tej lüdje so razposlali razna pisma na ministra za notranje zadeve, na ministra vojske i mornarice, raznim generalom, velkomi župani, prezv. püšpeki i drügim, v šterih prosijo vse te gospode, naj tisti odbor v šterom je Klekl razpüstijo, ar ovači s proslave nikaj nede. Na tej pismaj so bili podpisani naši tak zvani naprednjaki i narodnjaki i to domačini i nedomačini, ravnotak tüdi napredna drüštva, ki so se proslave ne vdeležila. To je bio prvi stopaj tej lüdi. „Jutro“ je pa začnolo od časa do časa pisati, da Proslava ne izpadne dobro, ar je Vodstvo ne v pravih rokaj, ar so napredna drüštva ne povablena i tak naprej. To vse si moramo dobro zapomniti, ar nam v razni prilikaj ešče jako prav pride, posebno, kda se bodo tej lédje tukli po prsaj kak so narodni, na nas pa s prstom kazali, da smo državno nezaneslivi. Čeravno so tej lüdje delali proti proslavi, se je ta itak jako dobro posrečila. Gostje so bili pri nas i z nami nad vse zadovolni. Kraleski namestnik g. polkovnik Radovič je pravo, da bo posebi poročao Nj. Vel. krali. Ne je mogeo prehvaliti našega lüstva. Vnogi tisti pa, šteri so nas do zdaj krivo sodili, so pravili, da so v Zmoti bili. Našo krajino trbe poglednoti i naše lüstvo spoznati, ne slepo vervati tistim, šteri nas za svoj hasek ogrizavajo i vnogokaj bi že davno bilo inači. Dobro je, da so. zdaj tej gospodje na lastivne oči vidli nas i našo domačo slavnost, i dobro je, da so se nekaki ne šteli vdeležiti naše slavnosti. Nam je ščista prav, ar so Povableni gostje ravno zdaj lehko najlepše spoznali nas i nje i to so tüdi izjavili, da bodo od zdaj naprej inači poslüčali nas, inači pa tüdi tiste, šteri nigdar nemajo lepe reči za našo krajino i naše lüstvo. Zahvala Nj. Vel. krala Aleksandra I. našim abiturijentom. Kak smo že v našem listi poročali, so poslali prvi abiturijenti naše gimnazije prvi Pozdrav Nj. Vel. krali Aleksandri I. Na ta svoj Pozdrav so prejeli sledečo zahvalo: Nj. Vel. krao se srčno zahvalüje za izjavo vdanosti, štero so poslali prvi abiturijenti drž. realne gimnazije v M. Soboti — B. D. Jevtič, minister dvora. Za stariše! Najbolša herbija, štero starši morejo dati svojoj deci, je dobra vzgoja i šolanost. Prvo vzgojo kak tüdi prvi navuk da deteti domača drüžina, oča i mati. Posebno mati je tista, ki je pozvana, da vcepi v mlado düšo svojega deteta prve nauke o Bogi, veri i povprek o jakostnom krščanskom življenji. To ka je dobilo dete v ranoj mladosti od matere, to njemi ostane vse živjenje najbole trdno v spomini. Materinih naukov ne zataji dobro dete nikdar; če jih pa že zataji, se povečini znova naskori povrne k njim. Poseben boži blagoslov počiva nad vzgojnim materinskim delom. Splošno je znano, kak jako lübijo naše Slovenske matere pa tüdi naši slovenski Očetje svojo deco. Prav je to i Bogi dopadlivo; samo da trbe, da je ljübezen staršov do svoje dece prava, da ne lehkomiselna. Pri vzgoji mora voditi tako materino kak očevo ravnanje lübeče srce i trezen prevdarek. Povdarjamo, da zavisi predvsem od vzgoje, ki jo bodo dali naši stariši svojoj deci, vsa bodočnost našega naroda. Zato je tem bole potrebno, da se toga stalno zavedamo. Poleg domače hiše pa sta še Važna činitela cerkev i šola. O cerkvi i njenih pravicaj pri vzgoji dece bomo govorili naskori, ar je to pitanje ravno zdaj jako važno; ide najmre zato, ali naj ostane verouk v šoli i što naj ga vči. Dnes smo se namenili, da govorimo samo o šoli, i to samo o ednoj izmed šol, t. j. o gimšaziji. V osnovnoj šoli dobi dete osnovno znanje, t. j. toliko izobrazbe, koliko njemi je v vsakdenešnjem živlenji najbole potrebno. Namen gimnazije pa je vzgojiti takzvane inteligentne ali izobražene lüdi. Če što napravi gimnazijo, ide lehko na visoko šolo, kde lehko doseže najvišje stopnjo izobrazbe. Naši stariši so pred vojnov pošilali svojo deco povečini v Monošter, le prav redki v zadnjih letaj pred svetovnov vojnov so šli na gimnazijo prek na Štajer v Maribor in na Kranjsko v Št. Vid nad Ljubljanov. Ar so teda morali hoditi tak daleč, zato je očivestno, da je to dosta koštalo i so bili le redki oni kmečki stariši, ki so to zmogli. Odtod tüdi Prihaja, da mamo v našoj krajini razmeroma tak malo domače sloven ske inteligence. Po svetovnoj vojni se je naš Položaj v tom pogledi jako pobolšao. Dobili smo svojo gimnazijo. Tü se zdaj že 10 let vči naš bodoči inteligenčni rod. Prvi trije letniki so že ookončali svoje gimnazijske študije. Večina od teh nadaljavle zdaj svoje študije še ali v bogoslovji V Maribori ali pa na visokoj šoli v Ljubljani. Naskori vstopijo v svoje živlenske poklice Vnogo vüpanja i pričaküvanj stavimo na nje. Prihodnji teden se vrši znova Vpisovanje v gimnazijo. Vnogo starišov je, ki nameravajo poslati svoje sine v gimnazijo. Zavedajo se, da jih čakajo teške žrtve, ali iz lübezni do svoje dece jih ščejo doprinesti, ar njim želejo bolše, nego ide njim samim. Naša gimnazija nam mora biti naš ponos ! Da pa bo to, zavisi v velikoj meri tüdi od starišov Samih. Vse naše lüstvo, posebno pa še stariši, ki majo svoje sine ali hčere na gimaziji, morajo živeti z gimnazijov. Nikak nam ne sme biti vseeno, kak se razvija naš najvišji kulturni zavod! Naše gimnazijsko dijaštvo je pozvano, da temelito študira, starši so pa dužni, da držijo kem ožji stik z gimnazijov. Bar vsaka dva meseca se naj oglasijo pri profesoraj, da zvedijo, kak napredüjejo njüva deca. Dijaške gospodinje v M. Soboti naj ne gledajo samo na peneze, štere dobijo za stanovanja, nego zavedajo naj se dobro, da nadomečajo stariše, ki so jim zročili svojo deco v oskrbo. Vsa javnost Slovenske Krajine pa je pozvana, da čuva nad usodov naše gimnazije. Če bomo vsi na svojem mesti, se vkratkom obrne vnogokaj na bolše i smo lehko osvedočeni, da bo naša gimnazija za nas blagoslov. S sküpnim vztrajnim delom bomo vse dosegnoli. Vpisovanje na drž. realni gimnaziji v M. Soboti. Kak je razvidno na gimnazijski razglasni deski, se bo vršilo Vpisovanje v prvi razred 11. sept., v drugi do četrti razr. 12. sept., vsikdar od 9 do 12. vöre dopoldne. V slučaji, da bo zavod meo višje razrede, se bo vršilo Vpisovanje učencov v peti do osmi razred 13. sept. — Vpisovanje v prvi razred se bo vršilo brez sprejemnoga izpija. K vpisovanji morajo učenci, Prinesti zadnje spričevalo i položiti 5 Din. vpisne takse i 20 Din. prispevka za šolski Zdravstveni fond. Od prispevka za š. zdrav, fond so oproščeni siromaški učenci, ki se izkažejo z uradnim potrdilom o siromaštvi. Potrdilo izdajajo občine na podlagi predhodne izjave pristojne davčne uprave. Učenci, ki se vpišejo v prvi razred, morajo biti rojeni v 1. 1916. do 1919. Oni učenci, ki morajo ponavlati razred, pa so prekoračili predpisano starostno mejo, morajo vložiti prošnjo, da se jim dopüsti vpis. 2. NOVINE 8. septembra 1929. NEDELA (Po Risalaj šesnajsta. Evang. sv. Luk. 14, 1—11). V tistom časi, kda bi notri šo Jezuš v hišo nekšega farizejskoga poglavara v soboto jest krüh; so oni pazili na njega. I ovo neki človek, ki je meo Vodeni beteg, je bio pred njim. I odgovoreči Jezuš pravo je pismarom i farizejom govoreči: jeli je slobodno v soboto vračiti ? Oni so pa mučali. On ga je pa prijao, ga zvračo i odpüsto. I odgovoreči jim je pravo: Šteromi izmed vas spadne somar ali jünec v stüdenec i ga ne potegne vö taki v soboto ? I neso njemi mogli na to odgovoriti. Pravo pa je i tem pozvanim priliko, videvši, kak da bi si prednja mesta zbirali, govoreči jim: kda boš pozvani na gostüvanje, ne sedi si na prednje mesto, da more biti ne pride preštimanejši od tebe, ki bi bio pozvani i bi prišeo sem, ki je pozvao tebe i njega i bi pravo tebi: daj etomi mesto, i te boš s sramotov šo na zadnje mesto. Nego kda boš pozvani, idi i sedi na zadnje mesto; naj, kda pride tisti, ki te je pozvao, ti pove: prijateo idi više gor. Te bo tebi dika pred tistimi, ki bodo s te- bov vküper. Ar vsaki, ki se zvisi, se ponizi, i ki se ponizi, se zvisi. Navuk: Ne misli, da si ti najvekši i najslavnejši, nego se vsikdar računaj med ponizne, ar boš samo tak pravičen pred Bogom i spoštüvan pred lüdmi. Koledar. Pondelek: Peter Klav. Tork: Nikolaj Toled. Sreda : Prof i Hiacint četrtek: Guidon Petek: Notburga Sobota: Povišanje sv. Križa Nedela: Nikodem. Nemirna nož v M. Soboti. „Jaj! Jaj! Jezuš! Jezuš ! se je začüo naednok strašen krič v tork po noči okoli desete vöre pred Zelkovov hišov pri cerkvi. Od vseh strani so vreli lüdje vküp. Pred seov so zaglednoli prevrnjena kola, tovorni avto, na cesti pa je ležao človek, ki je obüpno ječao. Zgodila se je nesreča. Na kolaj so pelali borovje. Ravno kda so se obrnoli na dvorišče, je privozo avtomobil, ki se je zaleto v ko- la i jih je prevrno. Pod kola je prišeo Jožef Zelko. Borovje njemi je potrlo levo nogo, na pravoj pa njemi je strgalo velki falat mesa, tak da se je videla čonta. K ponesrečenci je taki prišeo g. dr. Škrilec, nato pa so ga spravili v bolnico. Nesrečni mož trpi velke bolečine i mine dosta časa, prle kak de mogeo zapüstiti betežniško posteo. Murska Sobota — Blagoslavlanje „Martinišča“. V nedelo je Prezvišeni püšpek dr. Andrej Karlin blagoslovo novo Martinišče. Celo slavnost, štera je bila jako lepa Popišemo v prihodnjoj številki Novin. — Smrt staroga moža. Na konci pretekloga tedna je bio pokopani osemdesetletni mizar Štefanec Jožef. — Spremembe na sodniji. Na lastivno želo sta premeščeniva kanclista Bokalič Franc i Rupnik Ivan, na njüno mesto pa prideta Koren Jožef i Puschauer Štefan. — Obeso se je v preiskovalni zapori Benko Janez. Zaprli so ga zavolo kraje. Mogoče se je zbojao kaštige i si je v pondelek zajtra končao živlenje. — Koncert so priredili v nedelo zvečer v hoteli Bac ljubljanski Visokošolci, šteri je bio jako dobro obiskan. — Vmro je v nedelo zvečer pri Zelkovih nekši tihinec. Naednok njemi je postalo slabo i taki je tüdi vmro. — „Prekmurska tiskarna“ je dobila lepe nove prostore in se je jako povekšala. Zdrüžila se je najmre ž njov tiskarna „Panonija“. — „A njega ni . . .“ naročajo že iz Francije. To ne Čüdno, ar je povest istinsko jako lepa. Dobite jo za 15 Din. v Prekmurskoj tiskarni i v knigarni Fr. Benčeca. — Kmečka posojilnica naznanja vsem tistim v njenom okoliši, ki so po toči poškodovani bili leta 1928, pa so prosili posojilo od obl. odbora v Maribori, da posojilo deli, naj se vsakši oglasi najkesnej do 15. t. m., či ne, dobijo drügi. — Nesreča se je zgodila v tork oppldne 68 letnoj starki Evi Kerčmar. Po stubaj je Šla iz hiše. Pri tom joj je prišlo slabo i je tak nesrečno spadnola, da si je razbila čelo, nosno čonto i se je tüdi na drügih mestaj tela pobila. Na dobro srečo je pribežala naskori hči Marija K., ki je starko gor pomogla. Na to pa je prišeo g. dr. Škrilec, ki je pregledne rane. Slovenska krajina — Cankova. Iz Cankove nam poročajo : Zdravnik g. dr. Franc Breznik ordinira na Cankovi vsakši den od ½ 8 do 9. vöre. — Mihael in Frančiška Jurič iz Gerlinec, št. 16. izjavlata, da nesta plačnika za svojim sinom Antonem Juričom. — Pozdrav pošila Brodar Franc z Grenzhofa svojim domačim i celoj Slovenskoj Krajini. Z ednim se zahvaljüje Zelko Štefani i Trezi, ka njemi ne pomagata Novine plačüvati, kak sta to obečala v Soboti pred g. Kerecom. — Mačka s tremi nogami. Gornji Petrovci majo posebnost — mačko s tremi nogami. Če ravno skače mače samo po trej nogaj, je bistro kak vse drüge mačke. — Pogosto bitje v krčmaj. Ne nedele i svetka, da ne bi prišle od večih strani pritožbe, da so se dečki v krčmi zbili. Pod Lipov se je takše bitje končalo s smrtjov. Komaj je bio nesrečnik pokopani, so se dečki že v Renkovcaj smicati. Par dni potom so se zbili v Dokležovji i še v drügih mestaj. Kak se vidi, so največ krive plesne veselice, zato bi bilo dobro, če oblasti ne bi bile preveč radodarne ž njimi. Neso pa brez krivde tüdi starišje, šteri svojoj deci ne dajo pravoga straha. Ednok bodo morali davati za to odgovor, šteri nede lehek. — Pismo župnika — begunca. G. župnik — begunec N. Zugelj iz Kamnika je poslao na uredništvo sledeče pismo: ,,Bil sem v Prekmurju 17., 18. in 19. avg. Vse se mi je dopadlo. Bog živi Prekmurce! Slava njim ! Ostanite zavedni Slovenci ! Slovenija Vas nosi v srcu.“ — Vse bolečine zob i glave odstrani za gotovo i hitro „INKA“. Pri reumatizmi, smicanji, prehlajenji, išiasi bolečinaj kosti pomaga „INKA“. Eden glažek z natančnim navodilom stane 10 Din. Dobi se v Lekarni pri Svetoj Trojici v Dolnjoj Lendavi. — Loterija v Slovenskoj Bistrici. Dne 25. avgusta je bilo v Slovenskoj Bistrici žrebanje loterije „Slomškove sirotišnice.“ Što ma karte, naj vzeme v roke „Slovenca“ od 1. sept. (Štev. 198.), tam so izžrebane številke objavlene. „ Hvalo Pokažimo Bogi, neprijatelom pa trdo pesnicov . . . Zdaj pa dajmo odgovor tistim, šteri so mišlenja, ka je za vütro pripravlena Proslava nepotrebna. Malo kde najdete v našoj državi kraje, kde bi lüstvo na slabšem glasi bilo, kak naše. Den za dnevom čüjemo i čtemo, ka so naši narodno nezavedni, nezaneslivi, to trdijo od nas, ka smo mi — nekši madjaroni. Znam, dostakrat ste že čüli to reč „madjaron“ ali malo šteri razmi, ka to pomeni. Zato pa ne zamerte mi, če vam malo bole razložim, kaj se pravi to — madjaron. Pa ogledajmo si ednoga prekmurskoga madjarona. Ednoga maloga? ., . Ne. Srednjega? Zakaj, rajši najvekšega madjarona, šteromi je ime gospod bivši narodni poslanec Jožef Klekl. Mam sliko njuve domače hiše. Ta slika kaže, ka je to pravi slovenski dom. Vido sem na sliki njuvo mater. Ne obleč, nego že njuv dobrote puni obraz kaže, ka so — Slovenka. Poznam po sliki njuvoga očo. Sto pa sto takših pristno naših vidim po nedelaj. V žebki njim je molitvena knjiga, v srci Bog, v mislih pa vsakdanešnji krüh. Znam od gospoda Klekla, ka so se samo v šolaj navčili vogrski, istina ka tak dobro, ka niti rojeni Madjar ne ve bole. Znam, ka so slovenski včili, predgali, molili. Znam, ka so oni dali našim prvi Pobožni mesečnik, kalendar, prve Slovenske novine, znam, ka so pisali našim molitvene knjige, znam, ka so edno človeško živlenje aldüvali za slovenski rod v našoj krajini i v zahvalo majo zdaj na čeli pečat — madjaronstva. Dragi domačini, mi Znamo kakši so naš te najvekši madjaron, ali svet inači sodi. Pred svetom je madjaron nekaj gršega, bole nevarnoga. . . . Bila je slovenska mati, dovica, velka, jako velka sirota. Kak da bi jo napregli celi den, tak je delala, ali itak, tüdi večer je ne mela mira. Ponoči je oprala i zakrpala gvantec svojemi deteti i tüdi med nočnim delom je mislila na to, naj nedužno detece v zibelki ne ostane neodeto. Stradala je, ali svoje dete je oblekla pošteno, minoli so včasi tedni, da je ne vzela pod zobe falaček krüha, ali sin je meo vse, zraseo je, spuno je svojo hišo, gospodsko ženo, lepo dece, velko bogatstvo i vse to samo zato, ar je mati aldüvala za sina noč j i den. Pa . . . zgodilo se je, ka je ta mati zvedila, kak dobro ide sini, rada bi Vidla njegovo dečico, pozdravila njegovo ženo, mater svojih vnükov i prišla je v varaš pred vrata hiše sina, velkoga gospoda. Sluga jo je ne püsto notri, mogla je povedati, ka šče, što je i opked je prišla. — Mati sem tvojega gospoda, je djala sirota Slovenka. Sluga ide h gospodi, pove, ka je nekša zapüščena kmetica pred dverami i pravi, ka je to njuva mati. Gospod, sin, pogleda skoz okno, spozna mater, od čemerov postane rdeč kak puran i začne kričati: — Stirajte jo, nespametno, ka me nadlegüje ! ? Pošlem joj vsaki mesec par sto dinarov, ka šče več? I ubogo Slovenko, mater, je slüžabnik brezsrčno stirao izpred hišnoga praga. . . . Drügikrat so pitali toga gospoda njegovi prijateli: kakše narodnosti je? On se malo nasmeje pa pravi: — Od matere sem se slovenski včio gučati, to se pravi, ka sem Slovenec, ali ka je to — Slovenec? Je to kakši narod ? Dva močna človeka je v Müro pomečeta vse, samo telko jih je. Vidite, dragi poslüšalci, takši pokvarjen po düši i teli, brezsrčnež, pogan, to je pred svetom madjaron. I zdaj Vas pitani: istina je, ka smo mi takši? Istina je, ka se mi sramüjemo, če je naša mati Slovenka? Istina je, ka bi našo slovensko mater Stirali izpred hišnoga praga? Istina je, ka se naši sramüjejo svojega pokolenja? Ne vörjem, ar vidim, ka mamo v vsakoj vesi grobe, na grobaj križe, na križaj vence i v srci velko-velko lübezen do tistih, šterim se mamo zahvaliti za naše živlenje i imetje. Lehko bi omeno tüdi to, što nam guči. ka smo madjaroni, ali dnes je svetek, ne jemlimo na jezik imena lüdi, šteri so naši neprijateli, morem pa povedati, da se navadno oglasi koruš i kriči, ka smo madjaroni. . . . Bio sem na bojnom poli. Vidim, več nas je takših, zato mi pa tüdi drügi lehko potrdijo, ka je iz tela prebodjenoga Rusa tüdi krv tekla. Nož je Rusi tüdi vzeo živlenje, ne samo našemi človeki. Bujti Rus je tüdi meo mater, štera se je oblekla v čaren obleč, je meo lübleno ženo, nedužno dečico. Zaklani neprijateo je tüdi — človek. Vse to, ka sem vido i pretrpo, mi pravi, ka ne smem odürjava ne sodržavlana, ne sosedne narode zato, ar so ne mojega pokolenja. Mir žele moje srce, štero je lübezni puno do vsakoga dobroga človeka. I bratje moji, če jaz javno izpovem, ka neščem i nemrem odürjavi tiste, šteri so ne Slovenci, se že oglasi koruš i kriči: glejte ga madjarona. Drüga velka naša napaka je, ka Želemo za naše ednakopravnost. Glejte, dragi moji, jaz, vučiteo, znam, ka vse more pretrpeti naš dijak prle, kak svoje šole konča. Pred kratkim smo delali na šolskom vrti. Po deli so malo počivali dečki šestoga razreda na trati i se pogučavali. Eden je pravo: — Meni vržejo na pod nekše stare kapute, pa na tistih spim. Po zimi sem bio trdi od mraza, komaj sem čakao, ka Iehko Vstanem i Odidem v šolo, kde je toplo bilo. Drügi je nadalüvao : — Ti se ne toži, ti bar v sobi spiš. Jaz kaj takšega sem ne probao. V štali, prijateo, tam je moj dom !... Dragi poslüšalci: ednoga dečka je ne bilo v celom šestom razredi, šteri bi pravo, ka v sobi spi i v posteli spi. I če takši šolar premaga vse težave, se vči, postane sposoben za vekšo slüžbo, za vodilno mesto, pitam Vas, ne bi bio Judaš lastne krvi, če bi trpo, ka se takši slüžbe odrivle, ar je prej — madjaron? Kda mi našemi domačemi človeki terjamo krüh, te se navadno palik oglasi koruš neprijatelov, kaže na nas i kriči: glejte je madjarone. I tretja velka naša napaka je, ka nam je med vsemi jeziki najlübša domača govorica, naša slovenščina. Ne odürjavamo mi drüge jezike, ne pravimo mi, ka se ne bi navčili jezika naših bratov v toj državi, ali tüdi toga nede čüo od nas živ krst, ka bi zametavali domače, svoje, ar če bi to naprivili, bi Judašje bili lastne krvi. . . . Namenoma sem nikdar ne zbantüvao nikoga, dnes, pred velkim svetom ešče bole ne, to ka Vam zdaj pravim, tüdi ne omenim zato, ka bi koga zbantüvao. . . Pred kratkim sem opazovao lüdi v cerkvi. Od radosti so njim svetite oči, skuze so meli v očaj, kda so čüli sveti evangelij v domačem jeziki. I kda mi javno povemo, ka nam je ta na telko prilüblena domača reč mila i sveta, se palik oglasi koruš i kriči: glejte je madjarone ! Dragi domačini, mi lübimo mir, smo za ednakopravnost, térjamo pravice našim domačim šolanim lüdem, mi terjamo, ka se naša domača govorica naj poštüje, to so naši grehi, zato smo mi madjaroni, razkričani i skoro brezi vsakoga poštenja, I dragi poslüšalci, skrajni čas je, da svet zve: nemamo vzroka, ka bi nezvesti bili krali, domovini, narodi i svojim bratom, moremo povedati ka nemamo nikšega vzroka, ka bi se navdüšavali za kakšo tihinsko oblast. Pokazati moramo javno zahvalo Bogi za njegovo očinsko pomoč pri oslobojenji!. . . . Slovenska mati, ti si mogla prenašati najvekše krivice, zato pa Ti terjaj od svojih, naj eden den počivle delo, naj se za eden den pozabijo vsakdanešnje brige i skrbi, Ti želi, Slovenska mati, ka se naj vdeležijo Tvoji vütro proslave, ar s tem pokažejo, ka znajo kak se moremo Vsaj v vsakom desetom leti ednok zahvaliti Bogi. S tov proslavov pokažemo, ka ne Živijo v Slovenskoj krajini nikši madjaroni, nego so tü lüdje, šteri jejo naš krüh i za hvalo nam kradnejo poštenje. Amen. (Konec.) 8. septembra 1929. NOVINE 3. — Divje bitje v Bogojini. Proščenje, štero je bilo zadnjo nedelo, se je končalo jako žalostno. Dečki so se v krčmi zbili. Čevlara Franca Štefan so skoro popunoma razmesarili. Na hrbti je dobo takšo rano, da so njemi plüča vöstopila. Tüdi nogo ma vso razmesarjeno. — Črensovci. Kak smo že v zadnjoj Številki poročali, se vrši prišestno nedelo po večernicaj velka orlovska tombola. — Odbor gasilskoga drüštva se zahvalüje vsem, ki so v Ameriki darüvali za drüštvo. Imena darüvalcov priobčimo v prišestnoj številki. — V Ljubljani se je vršo 1. septembra kongres Glavne zadružne zveze, šteroga so se udeležili za prekmurske zadruge gg. Gjörek Mihael za soboško posojilnico, Jožef Casar in Jožef Ros za bogojansko posojilnico, Bačič Franc za gor. lendavsko posojilnico in Matjašec Ivan za dol. endavsko posojilnico. — Na znanje izseljenikom. Vse potnike za Jüžno Ameriko, ki so se pri nas javili, prosimo, da ne prido prle v D. Lendavo, dokeč jih pismeno ne pozovemo. Celo potüvanje od Zagreba do Buenos Airesa trpi samo petnajset dni. V Jüžno Ameriko ide naša ladja 12. septembra. Potüje dobro poznani. „Giulió Cesare“. TRANSOCEANIK v D. LENDAVI. — Delavci pozor. Sprejme se včasi 70 delavcov za delo v cukrnoj fabriki na Francoskom. Delo bode trajalo od 4 do 5 mesecov. Plača je na den 22 frankov i kšenki stanovanje. Za hrano se plača od 8 do 10 frankov na den. Zvün gornje plače dobijo delavci na konci sezone ešče nagrado po 2 franka za vsaki den kak dugo bodejo tam na deli. Sprejme se tüdi edna poštena deklina za Vodstvo verstva ravnatela ciglencov. Tam so v deli že naši prekmurski delavci i tak de slüžila med domačimi lüdmi. Plačo dobi mesečno 185 frankov i na pomoč pri vožnji do mesta v Franciji 125 frankov, zvün toga vso oskrbo. Znati mo- ra kühati, peglati i pospravlati sobe i t. d. Vsi, ki želejo oditi na gornje delo naj se v pondelek dne 9. septembra oglasijo pri Borzi dela v Murskoj Soboti. Št. Sukič, preds. obrt. zadr. K zaklüčitvi obrtne razstave. Prva razstava vajeniških in pomočniških del, ki je obsegala M. Soboto i okolico, se je zaklüčila z velkim uspehom za razstavljalce i v ponos našemi obrtništva Obrtništvo v Slovenskoj krajini je pokazalo z razstavov, da dobro razumeva položaj v šterom se dnes nahaja i se Zaveda važnih nalog, ki jih ma vršiti obrtništvo v novoj državi i zna, da se mora pripravlati na te naloge z dobrim, Strokovno izobraženim naraščajom, ar v tom leži bodočnost našega obrtništva. Da naše obrtniško, predvsem Obrtna zadruga istinsko obrača velko paznost na dober naraščaj, je pokazala ravno razstava. Pred razstavov je trbelo odstraniti vnogo zaprek i predsodkov, dnes pa, kda je razstava že zaklüčena smejo prirediteli s ponosom gledati nazaj na svoje delo, ki je pokazalo vsemi obrtništvi naše krajine pot, po šteroj trbe iti. Po pravici more biti na Uspeh razstave ponosna Obrtna zadruga, ponosni' pa morajo biti na njo tüdi vajenci i pomočniki, ki so vüpali tekmovali i mojstri, ki so jih za to usposobili i jim omogočiti sodelovanje. Razstava je nudila izredno zadovolno sliko o strokovnoj izobrazbi našega naraščaja. Odlično je bila na razstavi zastopana kleparska stroka. Tüdi lajiki so lehko opazili, da so kleparski izdelki meli prvo mesto, tak po števili, kak tüdi po dovršenosti. Nad vse lepo Izdelani predmeti so bili v ponos izložnikom i stroki, ki s takšim naraščajom nemre propasti. Za kleparskov strokov je ome- niti stolarstvo. Tü se je pokazalo, ka zmore Vajenec i Pomočnik v delavnici. Prav dober vtis so napravila dela tiskarskih i slikarske vajencov, jako solidne i okusne izdelke so razstavili čevlarski vajenci in pomočniki. Žensko krojaštvo je bilo prav dobro zastopano z izdelki, ki so po kroji i dovršenosti izdajali spretno roko vajenke in Pomočnice najbolšega okusa. Od moškoga krojaštva, ki stoji pri nas na visokoj stopinji, je bilo pričakovati vekšo udeležbo. Kovački vajenci i pomočniki so razstavni več lepih izdelkov, tak tüdi kolari. Lončarske obrti so bile zastopane s prav dobrimi izdelki, ki kažejo na visoko razvito lončarsko domačo industrijo. Izdelek dvoglavni orel izpekarne g. Kralj kaže na dobro razvito pekarsko obrt. Izdelki obrtne nadalüvalne šole so bili dokaz lepoga napredka šole, na šteroj delüjejo najbolši prijateli obrtniškoga naraščaja. Zadostüje naj, da ugotovimo, da je razstava napravila na najmerodajnejše činitele, ki so jo obiskali, najbolši vtis, da je dosegla nepričakovano velik moralni uspeh. Naj bi slüžilo to kak zadoščenje onim, ki so to prireditev pripravili i kak priznanje za razstavlalce i njüve mojstre. Naj bi ta velik Uspeh bio tüdi v bodrilo vsem onim, ki iz šterogašteč vzroka neso šteli pomagati pri toj za celokupne naše obrtniško važnoj prireditvi. Ka novoga v Belgradi? — Novi minister. Z ukazom Nj. Vel. krala je postavlen za ministra za trgovino in industrijo g. Juraj Demetrovič. Novi minister je že položo prisego. — Menši proračun. Finančno ministerstvo je dalo vsem ministrom navodno, da morajo s proračunom tak postopati, da se prihrani 15 procentov določene šume. — Šolski zakon. Vrhovni Zakonodajni svet ma v deli zakon o osnovnih i srednjih šolaj. Kak se čüje, stopi zakon še pred Začetkom šolskoga leta v valavo. Vojnim invalidom, vdovam in sirotam. V uradnom listi ljubljanske i mariborske oblasti z dne 5. avgusta 1929, Štev. 81, je objavleni novi invalidski zakon, po šterom se more vsaki invalid, vojna vdova i sirota pismeno zglasiti pri sodniji, štera mu je dala „Sklep“ do 30. novembra 1929. Šteri te določeni čas zamüdi, se njegova Prijava vrže v koš i zgübi vsako pravico do podpore ali invalidske pomoči. Člen 103. invalidskoga zakona nam pove, ka se s 1. oktobrom 1929. Stavi invalidnina in vsaka drüga pomoč sledečim: 1.) Vsem vojnim invalidom, šteri majo menje kak 30% (procentov) nesposoblenosti. 2.) Vsem priznanim civilnim invalidom obojega spola, njüvim rodbinam i roditelom. 3.) Vsem tistim invalidom, šteri so postali invalidi v mirnom časi. 4.) Vsem invalidom, šteri neso Siromaški. Kak pa določamo siro- I mašnost? Novi invalidski zakon nam pravi, ka je vsaki siromak, šteri ne I plača 120 Din neposrednoga davka (porcije). Zdaj pa ešče vala po starom, to je 20 Din neposrednoga davka i to samo tak dugo dokeč se porcija ne uredi po novom zakoni o neposrednoj porciji. 5. ) Vsem tistim, šteri se nahajajo v kakšoj drügoj državi ali v Ameriki i se ne vrnejo v Jugoslavijo do 1. novembra 1929. Tudi njüvim rodbinam i roditelom. 6. ) Vsem rodbinam i roditelom mrtvih invalidov, šteri so meli 20, 30 i 40% sposobnosti. 7.) Bratom, sestram i deci, štera so dopunila 16 let. 8.) Vse vojne vdove, štere so se drugič oženile. Vsi tisti, šteri so tü ne prizadeti pa morajo k prijavi priložiti sledeče priloge: 1.) Invalidsko uverenje (to je tisti list, šteroga je invalidi dala komisija da je bio nadpregleden.) S tem „Invalidskim uverenjom“, prepisanim in sodno potrjenim vsak invalid mora iti k zdravniku, da ga pogledne, če je njegova bolezen bolša ali slabša. Večina invalidov pa nema pri sebi invalidskoga uverenja, nego se tisto nahaja pri sodniji. Vsaki si more to preskrbeti od sodnije, brezi toga ga Zdravnik nemre pregledati. Če je pa što zgübo, pa more od vojnoga okruga k šteromi spada, prositi duplikat. 2.) Zdravniško spričevalo, štero njemi da zdravnik. 3.) Potrdilo z davčnoga urada, kelko plačüje porcije. 4) Nravstveno spričevalo za vse člane, šteri dobijo invalidsko podporo. Vdove pa tüdi za pokojnoga moža. (Dobi se pri občini, župani). 5.) Potrdilo občine o državlanstvi, stalnom bivanji i kakše so drüšinske razmere (da župan). 6.) Potrdilo občine, da deco, štera dobivajo podporo zdržavle sam je vzgaja i pri vdovaj tüdi to, ka se neso drügič oženile (da župan). 7.) Rodbinsko polo, v šteroj naj bodo razvidni vsi drüžinski člani i da so ešče živi. (To se dobi pri plebanošaj.) 8.) Potrdilo upravitelstva šole, da deca hodijo v šolo. Prijavo pa si lehko napravi vsaki sam, či je gvišen ka bo napravo dobro. Što pa toga ne bi rad delal pa si to. naj da napraviti pri gospodi vučiteli. Vsi invalidi i vdove, šteri ste organizirani, idite k tajniki i vam bo on napravo. Tisti pa, šteri ne ste organizirani pa si to dajte napraviti. Kak se Prijava napravi, bo Priobčeno v prišestnoj številki. Pozor! polskim delavcom na znanje. šteri bi namejnili iti na jesensko delo na kukorico, naj se zglasijo najkesnej do 15-toga etoga meseca pri palejri Štefan Andreč-i Pečarovci in Kolenko Vinciji v Melinci. Zasluž je do 1000 Din. na eden mesec. 4. NOVINE 8. septembra 1929. Če ščete žeti Čisto pšenico ali žito ino si ščete zagotoviti dober pov, potom sejajte samo selektirano silje. S tem si Prihranite 20-25 procentov semena, njiv ne vniči smetlivost i si zagotovi, da setva ednako vzklije in se ednako razvije. Cena selektiranoj pšenici je 3.20 Din za kilo. Cena selektiranomi žiti je pa 2.70 Din za kilo. Dobi se na posestvi grofa ADALBERTA BATTHYANY v GORNJI LENDAVI Prekm. kde se sprejme tüdi čiščenje kakšegakoli semena za sejanje V trgovini IGNACA WIESSENSTERN v D. Lendavi se oda pravica do posestniške zemle 1 plüg se lehko taki prevzeme blüzi dva plüga pa pride naskori k coj. Sto se zanima za to, se naj oglasi! Dijaško polje Jožef Borovjak. (Ob dvajsetletnici njegove smrti.) Ne bi škodovalo niti Prekmurcem na naši, niti onim na oni strani Mure (ker Prekmurci smo oboji in je poslednji čas, da to danes nesmiselno označevanje mine !), da bi se nekoliko bolje spoznavali s preteklim kulturnim življenjem zemlje med Müro in Rabo. Zato je n. pr. že dolgo nujno potreben pregled o naših kulturnih delavcih. Imamo že namenite evang. može — toda nekritične stvari povzročajo le večjo nekritičnost ! Upam, da se bomo baš letos zbrali v duhu in Vsaj začeli z vsestransko delom v osvetljitev svoje preteklosti. Jožef Borovnjak je v naši preporoditeljski dobi ob Ivanociju najmočnejša osebnost. Zanimiv nam je tako radi lastnega ustvarjanja, kakor po svojih stikih s slovenskimi izobraženci. Narodil se je B. dne 9. februarja 1826. pri Sv. Benediktu v Ivanovčili. „Tam so opravili prvo svoje včenje vu ednoj maloj lesenoj kučici i je to bila šola. Ali ta mala šola pri Sv. Benediki je dala teliko dühovnikov narodi, kak ni edna drüga fara Slovenska nej. Ešče ne dugo, da sedem dühovnikov je živelo z te fare, šteri so vsi vu toj maloj šoli začnoli svoje včenje. “(Dr. Ivanoci v Kalendarju 1911.) Gimnazijo je dovršil v Kösegu in Sombathelyu, nakar je vstopil v bogoslovje, odkoder so ga poslali na fakulteto v Budimpešto. Toda leto 1848. ga je prisilno, da se je vrnil v SombatheIy, kjer je dovršil bogoslov-ne študije 1851. l. Pri novi maši mu je govoril „imeniten slovenski govornik Sabar, gradski plebanoš“ (katerega pridige so se „nekje“ izgubile). Služboval je v Števanovcih, v Turnišču, v Lendavi, v Črensovcih in v Soboti, nakar je postal župnik na Cankovi. Tu je povečal in olepšal cerkev, začel z zidanjem šole i dosegél v petdesetih letih župnikovanja v Cankovski župniji Višek svojega dušnopastirskega delovanja. Tu so ga obiskovali številni znanci od vseh strani; prišel je iz Celovca Anton Janežič, bibliograf dr. Šimonič, Božidar Raič in zlasti Anton Trstenjak, ki mu je ob smrti napisal obširen članek v Lj. Zvonu 1910. Pri njem so spoznavali razmere „ogrskih Slovencev“, seznanjali z njimi slovenski svet in navezovali stike z Borovnjakom. Saj je B. pošiljal Trstenjaku dopise za „Slovana“ (n. pr. 1884.) Borovnjak je izdal sledeče knjige: 1. Kniga molitvena (1848) še danes rabljena „staroslovenska“ ! 2. Dühovna hrana. 3. Jezus moje poželenje. 4. Sveti Evangeliomi za nedele i svetke celoga leta. 5. Sveti angel čuvar. 6. Mali katekizem. 7. Angelska slüžba. 8. Krščansko katoličanske cerkvene pesmi, ki jih je 1. 1891. izdal J. Pustai, a jih nasilno v madžarski smeri „priredil“. 9. Veliki katekizmuš (ok. 1865.) Na stroške Deakove stranke je priredil še Mali političen vodnik (1869). Sam Ivanoci piše, da je bil B. prvi razširjevalec Mohorjeve družbe med nami. Jožef Borovnjak je umrl 11. septembra 1909. O pogrebu piše Ivanom, da je prišlo „. . . dosta svetske gospode z sosednoga Štajara. Bili so z Graca i z Maribora mnogi dobri znanci . . .“ B. je eden onih mož preteklega stoletja pri nas, ki je neumorno bogatil književni repertorij svojega ljudstva v oni smeri, ki je bil temu ljudstvu najbolj in morda edino dostopen. Za bodočnost pa mu je sam pokazal smer in cilj. Književnost, ki je rasla preko Mure. Pošta Kolomanko A. Korovci. Višešnje Marijine Liste pri priliki, kda boš hodo v Soboti, daj prek v tiskarni. Slaviček Karol, Mali Šalovci. Na štiri mesece plačate za Svetec Janošom 25 din. Če včasi plačate. To je samo za Novine. Če pa želete tüdi M. List i kalendar, plačate 40 din. Brodar Franc, Granzhov. Deset Mark z zahvalnostjov sprejeli i ti poslali za dar en znak. Vukan Stefan, Schlorsgut Maurer Ehningen. Počakamo do 15. nov. i privolimo, ka doma plačate. V peneznom (denarnom) pismi pa se gdašte lehko pošlje penez domo, tü Pošta stoji dobra i se ne more zgübiti. Samo na pošti se more povedati, ka se pošila i se na pismo zapiše gor, keliko Mark se pošila. Smo že več takših pisem dobili. Franc Kovačič, Žohar Marija, Antolin Marija, Vegič Zofija, Rackan. Hvala za Pozdrav, ki ste nam ga poslali. Do 1. decembra ste s tem plačali. Včasi javite na borzo dela v Soboto, ka vas po nedelaj silijo delati. Že bo red. Molitve ne ostanejo vö za vas. Pozdravleni vsi. Meglič Anton i Ivan z Kroga, Sukič z Radovec i Bodanec Štefan z Kroga, vsi v Nantueli v Franciji. Vsem lepa hvala za pozdrave. 5 frankov podpore za M. List i 20 frankov naročnine sprejeli. Bog plačaj. Vsi bodite toplo pozdravljeni! Agneš Črpnjak, Albina Zrim, Schmiedeberg. Hvala na pozdravi za Slovensko Krajino. Naročnino, ar zavolo oddaljenosti od pošte ne mreta poslati, lehko sledkar plačate, počakamo do vajne vrnitve na dom. Oda se lepa grajščine 83 plüge arondirt, bogati inventar za 1,100.000 Din. Grajščina 264 plügov, inventar, živina za 3,000.000 Din. Grajščina 500 plügov starinsko Pohištvo in drügi inventar. Lepa hiža .20 plügov za 150.000 Din. Nova trgovska hiža, za dve trgovini, lepo stanovanje v varaši pri kolodvori za 750.000 Din. Umetni mlin, 49 plügov pri kolodvori za 800.000 Din. Umetni mlin za 100.000 Dinarov Gostilna velka nova hiža pri kolodvori za 300.000 Din. SLIVAR, Ljutomer, Jugoslavija. K odaji mlatilnica Marschal, 4 H. P. na krugle v dobrom stani. Pozvedi se pri LUDVIK ŽALIG klučavničari v M. Soboti. Dam na znanje, da se dobijo pri meni najbolše zdelane kože in poplatje za obüteo. To posvedočijo vsi vučeni čevlari i tüdi kmetovje, ki so pri meni že blago küpüvali. Slab leder je dosta drakši kak dober. Peneze v blato meče, što slab leder küpüje. Dober leder pa samo tisti pozna, ki ma več letno prakso v njem. Ne dajte se zapelati; nepozna ledra tisti, ki ne je meo posla ž njim. Zato vsi, ki potrebüjete za zimo dober leder, dobro obüteo i fal, to dobite vsigdar pri ŠKAFAR JOŽEFI v Beltinci. ŠOLSKE KNJIGE za ljudske in meščanske šole, zvezke, torbice, tablice in vse šolske potrebščine tudi razne tiskovine, se dobijo po najnižjih cenah v papirnici Marice sever Dolnja Lendava. K odaji 30 plügov velko gospodarstvo (njive, 6 plügov senožati, log) se ali oda ali da v najem. — JOŽEF KREPS, Tešanovci. K odaji je močen les od cimprane hiše. Lehko se ponüca za novo cimpranje. — Naslov pove uredništvo Novin. — Mladost pa lepoto Vzdržavle „MAJALA“ mast i žajfa za obraz. Odstrani vse piščajce, sunčane i erdeče pege lica. Eden lonček Din 12, žajfa Din 8. Dobi se v lekarni pri SVETOJ TROJICI, D. LENDAVA. Vsakovrstna surove in svinjske kože küpüje po najvišji dnevni ceni FRANC TRAUTMANN Murska Sobota Cerkvena ul. 191. AMATERJI! FOTOGRAFI! Naznanjam, da se dobijo v mojoj trgovini vse potrebščine spadajoče v fotografsko stroko kak tüdi aparati. BALKANYI ERNEST trgovina s papirom i tiskarna DOLNJA LENDAVA. Najvarneje in najboljše naložite svoj denar v HRANILNICI in POSOJILNICI v TURNIŠČU, r. z. z n. z. Uradne ure: vsaki četrtek od 9—12 ure in od 1—4 ure popoldan in vsako nedeljo in praznik po sv. maši in po večernicah. Posojila se dajejo pod jako ugodnimi pogoji. Hranilne vloge se obrestujejo po 8%—9% in znaša stanje istih nad 2,000.000 Din. Za PREKMURSKO TISKARNO odgovoren HAHN IZIDOR v Murski Soboti. Izdajatelj KLEKL JOŽEF. Urednik FRANC KOLENC.