-   126   -
V zadevah premajhnih županij.
»Domovina je moje svetišče."
Milimu glasu iz Notrajniga v zadevah naših gojzdov sledi v Zagrebškim časopisu „Siidslawi3che Zeitung" mili glas zavolj premajhnih županij, iz kteriga povzamemo nektere verstice.
Gosp. dopisnik M. V. žaluje, da majhna Krajnska kronovinica je razdeljena v toliko županij. Opustivši preiskovanje: ali se je to razkosenje v toliko županijic povsod z voljo ali tudi zoper voljo srenjčanov zgodilo, začne g. dopisnik težavnosti takih majhnih županijic popisovati, kterih nam ni treba tukaj razlagati, ker so sploh in nar bolje tistim znane, ki so župani in odborniki v tacih županijcah. Marsiktera soseska, ki je hotla v prenapeti ošabnosti samosvoja županija biti in se ne združiti z sosedno, spozna sedaj, na kakošnih slabih nogah stoji, in kako ji pomočkov na vsih straneh   manjka,   ki   bi se dobili   v združeni moči.
Vunder —¦ pravi gosp. dopisnik — nobena škoda ni tako velika, da bi se ne dala popraviti, in ravno sedaj je pravi čas za to prenaredbo, ker se sliši, da razun potisa se bo tudi pobiranje davkov županijam izročilo in se bojo za to posebne poslopja napravile. Tudi županijska postava pripusti to po §. 4., kteri takole govori. MCe bi nektere županije pripomočkov ne imele, dolžnosti po županijski postavi spolnovati, se imajo z bližnjimi v eno kraj no županij o zediniti."
Gosp. dopisnik M. V. se oberne s prošnjo na naši-ga deželniga poglavarja in ga prosi: naj bi se v vsaki okrajni 2 zaupljiva moža izvolila, ki naj bi šla po okrajni, zvedit želje majhnih županij v ti zadevi, in zvedene želje naj bi po tem deželnimu poglavarstvu razodela, od kteriga je pričakovati, da bo poravnavo te napčne perve sostave rado izpeljati dalo. Le od zgoraj — misli g. dopisnik— se mdra to delo začeti, zakaj ljudstvo, če lih težave majhnih županijic dobro spozna in občuti, si ne upa samo po sebi govoriti in znalo bi se tudi to početje še clo za pre-derznost tu in tam grajati.u
Kolikor je tudi nam iz mnogih dopisov v wNovicahtf znano, je g. dopisnik iz serca mnogih deželanov te želje naznanil. V vsim smo tedaj s častitim g. dopisnikam edinih misel, kar dobro zvedeno v prid svoji domovini govori v imenovanim dopisu — le v tem ne, da našo ljudstvo nič ne bere, in da zavoljo tega bi bilo bob v steno metati, njemu to reč priporočevati. Res je, da naše ljudstvo po deželi še vse premalo časopise bere in da velika večina clo brati na zna, -— da je žalibog! tudi marsikak župan, ki brati in pisati ne ume — ali v primeri z druži mi deželi se pri nas ravno toliko ali morebiti še več bere, kakor marsikje drugod. To smo v stanu lahko skazati.