FEHIMA Danilo Čel o f i ga Fehima je žena ali dekletce ali rubin aH lepota Fehima je beseda mehka kakor zrno zdrobljeno v pogači je slepota in najčistejši videz Fehima je morje v samo sebe potopljeno in luč ribiškega čolna polnega kakor obzorje Fehiminih prsi 826 videl sem jo kako si spenja lase z belimi rokami videl sem njeno obličje gorje mu ki je enkrat samkrat videl feredžo v njenih rokah UMIRANJE Danilo Celofiga počivati hočem med suho travo v senožeti postlati si hočem med košnje čakajočimi solzicami vonjati hočem duh suhih bilk med grmovjem si hočem urediti domek in gledati suho nepokošeno travo v vetru valujočo suho nepokošeno travo gledati gledati hočem umiranje na vročem soncu misliti si hočem lastno umiranje pod strašno pripeko suho nepokošeno umiranje med travo na robu senožeti čutiti duh smrti med travo in med mano duh smrti čutiti poslednji sok trave med zobmi čutiti veter ki božajoče mori suhe biljke pod vročo pripeko čutiti veter ki mori pred košnjo gledati umiranje in misliti na košnjo na odrešujočo košnjo 827 TROBENTAČ Danilo Čelofiga dvignil je zvok zlate trobente mrak požira kaplje preklete v ustnice daje ves jaz poigrava se nekje globoko globoko v njeni srce z ognjem srce z drugim ognjem priklenjen v zvok priklenjen v izgubljanje trepetajoč ves večno živeč in nikoli živeč živ ves in ves mrtev nad stvarstvom lebdeč in pod stvarstvom lebdeč počasi prestopa bregove kaplja ena sama kaplja gnev groza in žalost vsrkava trobento nič več trobentač groza glas zvok trga trga življenje grenak jok ne to ni jok ostal je le zvok in stisnjena pest z voljno trobento z mokro trobento nasmeh brez ustnic nič več nasmeh zvok zvok trga življenje 828