Jože Korošec

SPOMINI





MLADEGA PARTIZANA


IN DRUŽBENEGA DELAVCA

2017

KAZALO

UVOD-POT LJUDSTVA DO DRŽAVE .................................................. 7

ZASEDBA PRIMORSKE IN PRIPRAVE NA VOJNO .......................... 11

Moja otroška in najstniška leta ..................................................... 13

Začetek II. svetovne vojne ter okupacija Slovenije in

ostalih republik Jugoslavije .......................................................... 18

Kapitulacija Italije ......................................................................... 19

Nemška ofenziva na Istro in Čičarijo ........................................... 20

Istrski odred .................................................................................. 22

Štabna kriza – reorganizacija odreda in odhod na Dolenjsko ..... 30

Požig vasi Beka in Ocizla .............................................................. 31

Kočevski odred .............................................................................. 34

Belokranjski odred ........................................................................ 39

Zaščitna enota SNOS-a ................................................................. 39

Prihod v Ljubljano in zmagoslavje ............................................... 42

Naloge po prihodu v Ljubljano ..................................................... 43

Padli borci in borke iz krajevne skupnosti Ocizla ....................... 45

POVOJNI ČAS ..................................................................................... 47

Družbeno delo v civilni sferi ........................................................ 49

Zavezništvo in spori s Sovjetsko zvezo ........................................ 50

Ustvarjenje družine ....................................................................... 52

Jugoslavija išče svojo neodvisno pot ............................................ 54

Izključitev iz partije in službe ...................................................... 56

Iskanje službe, delo na železnici in študij ob delu ...................... 58

Rehabilitacija in vnovično družbeno angažiranje ....................... 59

Redno delo in funkcije .................................................................. 61

Priznanja in odlikovanja ............................................................... 62

UPOKOJITEV ...................................................................................... 65

Nov izziv v sadjarstvu................................................................... 67

PRILOGE ............................................................................................. 71

5

UVOD –

POT OD LJUDSTVA

DO DRŽAVE

Pot slovenskega ljudstva do naroda in lastne države je bila dolga in

težka. Kalvarija je Slovence spremljala od Karantanije do današnjih

dni.

Mukotrpna pot naše dežele ima vzrok v svoji majhnosti med veli-

kimi in njeni lokaciji. Locirana je namreč med težko prehodnimi

Alpami in Jadranskim morjem. Hkrati je na »prepihu« med mnogo

močnejšimi germanskim, romanskim in slovanskim ljudstvom, ki

so s svojo silo rinili proti vzhodu in obratno, drugi pa silili iz severa

na Jadransko morje. Ves čas premikov so trgali kose našega ozemlja

in ob tem imeli vse večje apetite.

Slovenci smo trdi in odločni. Kljub stalnim pritiskom sosedov so

naši predniki s svojo požrtvovalnostjo in trmo uspeli ohraniti večji

del ozemlja. Volja in upornost je bila močnejša od obupa. Srečo

smo tudi imeli, da je to ljudstvo imelo Trubarja, Prešerna in može,

ki so organizirali slovenske tabore, da se nam je rodil Cankar, itd.

Po razpadu avstro-ogrske države nam je povezava z južnimi Slo-

vani pomagala prehodno ustanoviti republiko Slovenijo. General

Maister nam je ohranil del ozemlja, TIGR, „Čedermaci“ in drugi

junaki Primorske pa so nam pomembno okrepili samozavest, da

smo ustvarili dodatne pogoje in bili pripravljeni dočakati dneve za

usodne korake.

Naša generacija, opogumljena in odločna, je sicer z veliki žrtvami,

z ognjem in mečem v partizanskem boju vendarle pregnala tujce ter

osvobodila Primorsko in celo Slovenijo. Ta dejanja in ustrezno obli-

kovanje ustave Jugoslavije je kasneje dalo podlago generaciji naših

sinov, ki je leta 1991 z osamosvojitveno vojno izsilila našo pravico

in ustvarila samostojno mednarodno priznano državo Slovenijo.

9

ZASEDBA PRIMORSKE

IN PRIPRAVE

NA VOJNO





Moja otroška in najstniška leta

Najprej nekaj besed o domačem kraju, v katerem sem odraščal, in o

dogodkih, ki so me zaznamovali za celo življenje.

Luč sveta sem ugledal v vasi Ocizla pri Kozini. Rodil sem se 30.

oktobra 1927 kmečkim staršem Antonu Korošcu in Jožefi Korošec

roj. Petrinja. V družini nas je bilo tedaj osem članov: oče, mati, brata

Milan in Ivan, sestra Marija ter nono in osirotela Micka. Moj najsta-

rejši stric, Mickin oče, je umrl v 1. svetovni vojni, njena mama se

je zatem ponovno poročila in Micka je tako do svoje poroke ostala

v naši družini.

Nono Jože Korošec, ki je živel od 1858 do 1932, je užival velik ugled,

tako v svoji rodbini kot okolici. V rodbini zato, ker je bil moder ter

ustvarjalen in ker je za čas svojega življenja iz revne kmečke doma-

čije ustvaril ugledni dom. Pomembni ugled in spoštovanje v okolici

pa si je pridobil z dolgoletnimi uslugami kot priučen veterinar. Na

klice živinorejcev v vaseh od Slavnika do Doline in Boljunca pri

Trstu se je odzival podnevi in ponoči.

Nono Jožef Korošec, 1858-1932 Oče Anton Korošec, 1899-1977

Vas Ocizla, ki danes spada v občino Hrpelje-Kozina, je do razpada

Avstro-Ogrske gravitirala v Dolino pri Trstu in v mesto Trst. Živah-

na vas je že v tistem času imela svoje izobraževalno društvo »Zvez-

13

da«, pevski zbor in godbo na pihala. Radi so se družili in si med

seboj pomagali ter bili predvsem zavedni narodnjaki.

Po ustnem izročilu je bila vas prvotno manjša in umeščena v pros-

tor zahodno od sedanje osrednje ceste. Stala je nekako med sedanjo

Malnarjevo in Fjuctovo domačijo in se širila niz navzdol. Pokojne so

tedaj pokopavali na pokopališču v Socerbu. Ko se je, po raziskavah

Danila Pečarja iz Klanca, v 15. stoletju vas pričela širiti še vzhodno

od ceste, so nove domačije svoje umrle pokopavale v Klancu. Nekaj

časa je bilo pokopavanje mešano, kasneje pa so se vsi vaščani od-

ločili za pokopališče v Klancu. Tudi 450 let stara lipa pred cerkvijo

v Klancu pove, da se je tedaj tam nekaj dogajalo. Anagrafski zapisi

prebivalcev vasi so se začeli šele leta 1763.

Vas Ocizla je bila izrazito živinorejska, ki je mleko in drugo tržila v

Trstu. Prvotno so pridelke nosili in vozili z osli preko Doline, kas-

neje pa z vlakom preko Kozine. Vaščani so živino pasli na pašniku

agrarne skupnosti v skupni čredi, ki je v času mojih otroških let

štela okrog 160 glav živine. Vseh glav živine pa je bilo 15 do 20 več

(krave s teleti, vprežna živina).

Ljudje in živina so seveda potrebovali obilo vode. Na srečo je bilo v

vasi in okolici precej malih izvirov. V začetku so domačini zgradili

svoje preproste vodnjake ali pa vodo nosili iz potoka. Kasneje pa so

na izvirih zgradili tri vaške vodnjake, dva celo z dvojnim obokom.

Ob povečani potrebi pa so leta 1882 vaščani zgradili še 500 m dolg

vodovod od izvira v gozdu do rezervoarjev in korita na vrhu vasi.

Kasneje, po 1. in 2. svetovni vojni, so za živino zgradili še vodovod

in dve koriti pod vasjo.

Izvedba je bila zelo zanimiva in koristna. Na vrhu vasi so postavili

večjo zidano lopo z napajalnim koritom in posebej prostor s pipo za

potrebe ljudi. Zadaj za lopo so zgradili tri različno velike vodohra-

ne. Skozi prvega, manjšega, se je voda prelivala na pipo v posebnem

prostoru. Ko je bila pipa zaprta, se je voda vračala v glavni rezervoar

s cca 100 m3 vode. Ko je bil ta poln, se je višek prelival v zaklenjen

protipožarni rezervoar s kapaciteto približno 20 m3, višek iz zadnje-

ga rezervoarja pa je napajal korito za živali. Ob pomanjkanju dotoka

vode se je iz velikega rezervoarja črpala voda z vgrajeno ročno čr-

palko.

14

Vse faze vodne oskrbe so zgradili vaščani sami s prostovoljnim de-

lom, kot so dejali, »v rabuti«.

Danes črede, črednika in mleka ni več, domačini pa so dolgoletne-

mu vaškemu čredniku Jožetu Mihaliču na vaški hiši postavili spo-

minsko ploščo.

***

Italijani, ki so si prisvojili Primorsko, so že v samem začetku poka-

zali, da hočejo Slovence asimilirati. Začeli so z zvijačami, ker to ni

bilo uspešno, so se posluževali nasilja in preganjanja.

V Julijski krajini so kmalu po zasedbi ukinili slovenske šole in

uvedli italijanske. Zato smo morali obiskovati osnovno šolo v ita-

lijanskem jeziku, v jeziku, ki ga nismo razumeli. Tudi pogovarjati

se v šoli nismo smeli v domačen jeziku. Nam v šoli in tudi odra-

slim v društvih, gostilnah in cerkvah niso dovolili peti slovenskih

pesmi.

Postajali so vedno bolj agresivni in s prefinjenimi ter trdimi meto-

dami izvajali prisilno asimilacijo. Uvedli so tudi metode gospodar-

skega osiromašenja prebivalstva. Ukinili so vse slovenske kmečke,

obrtne, trgovske in druge zadruge.

Na primorskem so uvedli posebno visoke davke, da so ljudi osiro-

mašili in jih prisilili v bančna posojila z enormnimi obrestmi, da

so kmetije čim prej šle v stečaj. Slednje so zatem prišleki iz Italije

kupovali s pomočjo posebnega sklada. Domačini so dobili delo le, če

so se vpisali v fašistično organizacijo.

Slovenske učitelje, železničarje in podobne javne uslužbence so

brez razlik premestili na delo v notranjost države, na njihova mesta

pa pripeljali italijanske uslužbence. Domačim fantom in dekletom

tako ni preostalo drugega kot selitev v tujino. Izseljenih je bilo več

deset tisoč mladih. Množično so odhajali v Argentino in Severno

Ameriko. Mnogi so tudi zbežali v Slovenijo oz. Jugoslavijo. Med

slednjimi je bilo tudi veliko intelektualcev.

Domačinom je po več letih stopnjevanja nasilja »zavrelo«. Pasivni od-

por ni bil dovolj učinkovit, zato so pogumni domačini začeli z upo-

rom. Začelo se je v Trstu in okolici z uporniško organizacijo »Borba«.

15

V letu 1927 pa so na sestanku predstavnikov slovenskih kulturnih,

športnih in političnih organizacij na Nanosu ustanovili vseprimor-

sko rodoljubno organizacijo, ki so jo poimenovali TIGR (Trst, Istra,

Gorica, Reka).

Tudi v naši vasi se je formirala ta tajna rodoljubna organizacija. Vo-

dil jo je Andrej Počkaj, člani pa so bili: Rudi Mihalič, Just Bolčič,

Ivan Mihalič, Ivan Slavec in Frane Mihalič, njen zunanji sodelavec

je bil tudi socialist Franc Klobučar iz Klanca.

Njihove začetne akcije so bile propagandne narave. Izobešali so slo-

venske in delavske zastave, zatem pa tudi trosili propagandne leta-

ke. Kmalu so se odločili tudi za sabotažne akcije.

Prvo takšno sabotažno akcijo so izvedli 20. decembra 1933. Požgali

so fašistični dom v vasi Hrpelje. Septembra 1934 so požgali še se-

dež italijanske občine Kozina. Tu so pred požigom odnesli pisalni

stroj in papir za pisanje propagandnih letakov.

Ker so omenjene akcije navduševale domačine in jim vlivale po-

gum, Italijane pa spravljale v bes, so 20. avgusta 1935 zažgali še

novozgrajeno šolo v Krvavem potoku. Za večji učinek so pred gore-

čo šolo raztrgali še sliko Mussolinija in raztrosili letake z napisom

„Zažig zato, da ne boste potujčevali naših otrok“. Akcija v Krvavem

potoku je fašiste in oblasti spravila v bes. Na slepo so v okolici are-

tirali preko 20 ljudi.

Pred in po požigalnih akcijah so na drevesa izobešali slovenske za-

stave in obenem trosili propagandne letake. Daleč največji učinek je

imela akcija v Socerbu med proslavo obletnice napada Italije na Av-

stro-Ogrsko, ki je sovpadal z dnem Sv. Socerba, 24. maja 1934. Tam

je bil vedno tudi veliki cerkveni shod Tržačanov. Tega dne zjutraj

jih je na razglednem mestu ob gradu pričakala slovenska zastava,

v borovem gozdičku in okoli gradu pa veliko dvojezičnih letakov

proti Italiji.

Počkaj je ob neki priliki Milana Turka iz Ocizle povabil v organiza-

cijo TIGR, ta pa je vabilo presenetljivo odklonil in zagrozil s prijavo

oblastem, če s tem ne prenehajo. Ustrašili so se in potihnili. Na dan

italijanskega napada na Francijo, 9. junija 1940, pa je Milan Turk

na srečanju s karabinjerji v Borutovi gostilni v Klancu njihovemu

16

komandirju izdal Andreja Počkaja (in ostale člane organizacije), ki

so jih naslednji dan aretirali.

Aretirane so več mesecev mučili in zasliševali v zaporu v Kopru in

nato preiskovali v Puli, leta 1941 pa so jim pred posebnih sodiščem

za zaščito države sodili v Rimu. Dvema članoma niso sodili. Rudi

Mihalič se je že pred tem obesil v puljskem zaporu, Ivan Slavec pa

je med preiskavo znorel in kasneje umrl v bolnici zapora v Aversi.

Člani TIGR-a in Frane Klobučar so bili obsojeni na 5 do 28 let za-

pora.

Nekateri moji sovaščani so vzpostavili prve stike s partizani ko-

nec leta 1942. Prvo jedro aktivistov se je organiziralo spomladi leta

1943. Postavljen je že bil odbor OF in odbor Mladine. Ob slednjem

je začela tudi moja aktivnost v NOB.

Po kapitulaciji Italije so mladi in mlajši odšli v partizanske enote,

starejši pa so v vasi ustanovili odbor OF (kasneje NOO), ki so ga

sestavljali: Just Bolčič kot predsednik ter Jože Mihalič, Ivan Andre-

jašič, moj oče Anton Korošec in Ivan Božič kot člani.

V oboroženih enotah NOV je sodelovalo 14 vaščanov: Jože in Rado

Polh – Povščeva, Drago in Lado Žvab – Žvabova, Jože in Marjo Pe-

trinja – Petrinčevi, Franc Zobec, Danilo Povh, Milan Lazar, Milan

Bernetič, Štefka Mihalič – Rejčeva, Gizela Korošec – Bucćeva in jaz,

Jože Korošec – Koroščev.

V vasi smo imeli tudi dva kolaboranta okupatorjev in to: »špiclja«

Ivana Mihaliča, ki ga je zaradi svojih dejavnosti pobrala noč de-

cembra 1943, ter izdajalca vaške organizacije TIGR in potem še do

konca vojne zagrizenega uniformiranega člana italijanske fašistične

milice Milana Turka. Turk je bil po vojni zajet in zaradi vojnih zloči-

nov v Istri na javnem tridnevnem procesu pred vojaškim sodiščem

v Hrpeljah 31. oktobra 1954 obsojen na smrt na vešalih.

Ta nekoliko obširni opis dogodkov navajam zato, da bi lažje razu-

meli, v kakšnem vzdušju sem odraščal in zakaj sta se v meni že

zgodaj razvila sovraštvo in uporniški duh do okupatorja.

17

Začetek II. svetovne vojne ter okupacija Slovenije





in ostalih republik Jugoslavije


Nacifašistični zaveznici Italija in Nemčija sta brez napovedi začeli

vojno v Evropi. Slovenijo in Jugoslavijo sta obe hkrati napadli 6.

aprila 1941. Italija je zasedla Ljubljansko pokrajino do reke Save

in na jugu do reke Kolpe. Na Hrvaškem je Italija zasedla Jadransko

obalo do Velebita in jadranske otoke. Primorsko in Istro je Italija

imela v posesti že od razpada Avstro-Ogrske v letu 1918.

Nemčija je zasedla Gorenjsko in Štajersko, Madžarska pa del Prek-

murja. Na Hrvaškem je, v dogovoru z Italijo, Ante Pavelič ustanovil

t.i. Neodvisno državo Hrvaško (NDH). Hitler in Mussolini sta v svoji

prepotentnosti postopoma napadla tudi Francijo, Belgijo, Anglijo

ter Poljsko in Češko. Kmalu zatem, v maju 1941, še Sovjetsko zve-

zo. Pomanjkanje surovin, zlasti nafte, jih je pognalo v vojno še v

Severno Afriko. Njihovo ravnanje je kazalo na hazard, ki je obetal

samomor.

Prva si je v avanturi poleti 1943 polomila zobe Italija. Italija se je

poskušala rešiti sama. Najprej je kralj Umberto 23. julija 1943 z vo-

jaškim udarom odstavil predsednika vlade Benita Mussolinija in

razpustil fašistično stranko.

Pri dotakratnih nasprotnikih so poskusili s pogovori, da bi presto-

pili k zmagovalnim zaveznikom. Vladna pooblastila so prenesli na

„prisilnega upravitelja“ generala Badoglia. Ker poskus ni uspel, je

čez dva meseca država napovedala kapitulacijo.

18

Kapitulacija Italije

Italija je 9. septembra 1943 objavila brezpogojno kapitulacijo. Za

Slovenijo, zlasti za Primorsko, je bil to dolgo pričakovani praznik.

Kapitulacija je bila pomemben prelom, vendar formalno pravno je

bila Primorska še vedno del Italije. Za vrnitev Primorske k matični

Sloveniji je bilo treba deželo še z bojem osvoboditi in doseči med-

narodno priznanje volje domačega ljudstva.

Italijanska vojska nas je s svojo kapitulacijo obogatila z orožjem.

Odmetavali so orožje in bežali proti svojemu domu. Nekateri so se

hoteli z orožjem prebiti do jezikovne meje, ker so se bali maščeva-

nja, vendar so s posegom obstoječih partizanskih bataljonov tudi

cele njihove divizije odložile orožje. Vsakovrstnega orožja je bilo

takrat pri nas in širom Slovenije na pretek.

Ob kapitulaciji smo bili v prvem trenutku nekoliko naivni. Računa-

li smo, da bomo imeli opravka le še z ostanki fašističnih formacij,

italijanskimi nacionalisti in domačimi izdajalci, ki bi jih relativno

hitro obvladali.

Razmere pa so se obrnile drugače. Prazen prostor po odhodu Itali-

janov so zapolnjevale nemške enote. Ozemlje od Reke do Trsta in

Istro so hoteli obvladovati tudi zaradi nevarnosti izkrcanja zavezni-

kov v Istri. Tu in po celi Primorski so Nemci zavarovali železniške

in cestne komunikacije zaradi oskrbe svojih enot tudi na italijanski

fronti.

Ob zaznavah resnih nevarnosti se je začelo hitro formiranje moč-

nejših partizanskih enot, višek orožja pa smo skrili v jame in gozdo-

ve za kasnejšo potrebo.

V prvih dneh so se na našem območju ustanovile tri brigade: I. Istr-

ska brigada v Podgorju, 2. Slovensko-italijanska brigada, sestavljena

iz antifašistov iz vasi Milje pod Kraškim robom, obale in okolice Tr-

sta, ter 3. brigada v severni Hrvaški Istri. Vendar sta problem pred-

stavljala pomanjkanje izkušenega in vojaško usposobljenega kadra

ter mladih krepkih fantov, ki so še bili v italijanski vojski, konfina-

ciji, zaporih in podobno.

19

Brigade so v prvem trenutku nastajale predvsem iz starejših mož,

najstnikov in nekaterih mladink, nato pa so se počasi krepile. Že čez

nekaj dni je zaradi problemov prišel v južno Primorsko komandant

glavnega štaba Slovenije general Stane Rozman in s seboj pripeljal

nekaj izkušenih komandantov. Tudi iz Hrvaške so v Istro pripeljali

20 izkušenih partizanskih poveljnikov.

Za komandanta I. Istrske brigade je bil postavljen Ivan Kovačič –

Efenko, za komisarja brigade pa Vladimir Benčič. Slovensko-itali-

jansko brigado sta vodila Giovanni Zol in komisar Natale Kolarič.

V tej evforiji formiranja novih enot sem tudi sam, star komaj 16 let,

odšel v partizane. Bojno pot sem začel v I. Istrski brigadi v Podgorju.

Bila je velika stiska s časom, ker je čez štirinajst dni že začela veli-

ka nemška ofenziva, zato nismo imeli dovolj časa za naše osnovno

vojaško usposabljanje.

Nemška ofenziva na Istro in Čičarijo

1. oktobra je iz treh smeri (preko Trsta, Bazovice in Gorice) šla v

napad nemška elitna oklepna motorizirana SS divizija Princ Evgen.

Najprej je iz Bazovice krenila kolona tankov, oklepnikov in kamio-

nov proti Kozini in vasi Klanec.

V Klancu so na srečo nekaj dni prej z miniranjem onesposobili ce-

stni most. Nad ovinkom in cestnim usekom pred mostom jih je ča-

kal bataljon v zasedi. Preko mosta niso mogli, vnel se je oster boj.

V tem ostrem ovinku in globokem useku oklepna vozila niso mogla

nuditi učinkovitega odpora, kamioni z vojaki pred mostom pa so

plačali visoko ceno. Čez približno pol ure bojev je njihova artilerija

iz ozadja pregnala zasedo.

Poškodovani most in spopad sta za en dan zadržala sovražno napre-

dovanje na vseh vpadnicah. Zvečer je z motorjem iz brigade prišel

v Ocizlo obveščevalec brigade v Podgorju ter nas Milana Berneti-

ča, Pinota Sancina in mene (vsi trije najstniki iz Ocizle) poslal v

izvidniško patruljo proti mostu, da bi ugotovili, kaj se tam doga-

ja. Ob povratku smo obveščevalcu poročali, da Nemci čistijo cesto

pod mostom. Odpeljal se je proti Podgorju, tudi mi trije smo ponoči

20

oboroženi odšli v isto smer. Ustavili smo se v borovem gozdu pri

Petrinjah z namenom, da bomo ob zori nadaljevali pot v Podgorje.

Nemci so v Klancu čez noč usposobili nekdanjo cesto pod poškodo-

vanim mostom in že pred zoro krenili naprej. Kolona nam je zjutraj

presekala pot v brigado. Ob tem se je tudi nekaj kilometrov za nami

pri vasi Socerb začel spopad s kolono, ki je prihajala preko vasi

Dolina.

Odločili smo se za umik proti vasi Beka. Ko smo prišli na plano,

smo opazili, da po kolovozu iz Socerba proti Ocizli že obkoljujejo

Mali Kras (območje med Podgorjem in Socerbom ter Kozino in Kas-

telcem). Z vso spretnostjo smo med grmičevjem pobegnili iz nasta-

jajoče obkolitve ter se umaknili v gozd pod vas Beka. Tam smo ostali

skriti in brez hrane tri dni.

Medtem so druge sovražne kolone prodirale tudi preko Ospa in

Škofij v Istro. V celotni ofenzivi od Brkinov do reke Mirne je so-

deloval 2. SS tankovski korpus, 71. in 44. pehotna divizija in 132.

polk iz 24. tankovske divizije. Skupno je v boju sodelovalo okrog

50.000 sovražnih vojakov s 150 tanki, 25 oklepniki ter 90 topovi in

kamioni.

Sovražnik je v ofenzivi brez milosti pred seboj pobijal oborožene

partizane in civiliste. Vasi so gorele kot bakle, tudi Ocizla je še več

dni smrdela po dimu. Iz dokumentov novejše zgodovine izhaja, da

so tiste dni v Čičariji, na Malem Krasu in Severni Istri pobili poleg

partizanov še 269 civilistov ter pri tem požgali 49 vasi oz 1.868 hiš

in poslopij. Ofenziva je nadaljevala do Gorskega Kotarja. V zaledju

pa so za seboj v večjih vaseh puščali manjše postojanke.

Vse tri brigade so razbili. Ostanki borcev Slovensko-italijanske bri-

gade so se umaknili v Brkine in večinoma pristali v 14. diviziji v

Brkinih. Iz ostanka borcev I. Istrske brigade in prvih vrnjenih parti-

zanov pa je nastal Istrski odred.

21





Istrski odred


Na osnovi ukaza VII. korpusa je bil Istrski odred ustanovljen 15.

oktobra pri vasi Skadanščina za Slavnikom. Nastal je iz ostankov

skupine borcev I. Istrske brigade ter ojačan z bataljonom 9. brigade

in okrepljen s prispelimi novimi prostovoljci z Malega Krasa, Čiča-

rije ter vasi okoli Doline in Severne Istre.

Odred je imel tri bataljone, prvega v Brkinih, drugega za Slavnikom

in tretjega v Slovenski Istri. Celotni odred je v decembru štel 215, v

aprilu pa že 516 borcev.

V začetnih mesecih sta odred vodila komandant Karlo Maslo in ko-

misar Leon Klemenčič, moj 2. bataljon pa stara borca komandant

Stanko Gruden in komisar Mirko Remec.

Operativno delovanje Istrskega odreda do aprila 1944

Z menoj so v istem bataljonu sodelovali še domačini Peter Petrinja,

Jože Poles, Angel Mihalič in Miljo Petaros iz Petrinj, Milan Bernetič

iz Ocizle, Rudi Požrú iz Beke, Danilo Petrinja iz Črnega Kala ter

legendarni komandir Ljubo Sancin – Stojan iz Doline. Iz Doline pri

Trstu je bilo še nekaj borcev, katerih imen se več ne spomnim.

22

Operativno območje odreda je bilo umeščeno na zelo zahtevnem

območju. Enote so bile razporejene znotraj črte od Pivke do Bazovi-

ce in do meje Hrvaške Istre. Območje je bilo prepredeno s pomemb-

nimi komunikacijami, tudi strateškimi progami od Postojne do Tr-

sta, Reke in Pule ter nekatere ceste, zlasti Trst-Reka, Postojna-Trst in

Divača-Pula.

Kako pomembno je bilo to območje ob bojazni za invazijo v Istri in

oskrbo fronte v Italiji, veliko pove tudi moč območnih postojank:

Na Kozini je bilo stalno od 100 do 300 sovražnih vojakov, v Pivki

500 do 600, v Ilirski Bistrici 300 do 1000, v Podgradu 300 do 1500

in v Bazovici 200 do 500 sovražnikov. Tudi v Dolini, Škofijah in

Dekanih so imeli manjše postojanke.

Zaradi pogostih napadov na progi Divača-Pula ter partizanskih ko-

munikacij čez progo so Nemci postavili postojanke s 100 do 200

vojaki tudi v Rodiku, Prešnici in Podgorju. Med Nemci so bili tudi

ostanki italijanskih fašistov in karabinjerjev.

Do konca decembra 1943 smo v odredu na ukaz VII. korpusa veči-

noma mobilizirali sposobne mladeniče in jih s patruljami usmerjali

v brigade na pomoč na Dolenjskem. Čez Rapalsko mejo je iz Južne

Primorske odšlo preko 3000 novincev. Res je tudi, da je po kapitula-

ciji Italije prišlo iz Notranjske in Dolenjske v Brkine pomagati kakih

100 izkušenih partizanskih poveljnikov oz. starih borcev.

V prvo vojaško akcijo sem odšel iz Slavnika šele 16. januarja 1944.

Tega dne je udarna skupina našega bataljona, ki jo je vodil komandir

Ljubo Sancin – Stojan, odločila razorožiti kolaboracijsko postojan-

ko v Dolini pri Trstu. Sam nisem bil predviden v akcijo, toda Peter

Petrinja, ki je bil pomočnik Stojana in sva prej skupaj sodelovala na

terenu, me je pozval, naj grem z njimi.

Okrog 22. ure smo v vasi na tiho obkolili postojanko, porezali tele-

fonske zveze in zavzeli položaje. Mitraljez smo postavili pod farovž

in ga usmerili v vhodna vrata. Rudi Mahnič in Dušan Novak, oba

borca iz Doline sta stopila levo in desno od vhodnih vrat. Desni je

nekajkrat pritisnil na kljuko in s ponarejenim zadihanim glasom

prosil naj odprejo vrata, ker ima nujno sporočilo. Ko je dežurni

odklenil in »pokukal« skozi vrata, sta oba pritisnila na vrata in ga

odrinila. Prvi ga je varoval z brzostrelko pri vratih, drugi pa je usme-

23

ril brzostrelko proti stojalu z orožjem na hodniku. V naslednjem trenutku so štirje borci z avtomati tiho vstopili v skupno spalnico

in zakričali: »Roke v zrak.« Zbudili so se prestrašeni, hitro vstali in v

dolgih spodnjicah in majicah držali roke kvišku. Takrat smo še dru-

gi štirje prišli na hodnik in začeli odnašati njihovo orožje na plano.

Zunanji borci so pazili, da ne bi prišlo do presenečenja.

Ukazali smo jim, da se takoj oblečejo, jih zvezali ter hitro odpeljali

do čakajočega kamiona na cesti nad vasjo. Skupaj smo se s kamio-

nom odpeljali do Malih vrat v Čičariji in drugi dan vseh dvanajst

karabinjerjev odpeljali v štab odreda v Brkine.

Odred, zlasti naš bataljon, je tiste dni dobil še dodatne naloge. Iz

štaba korpusa so prišli v odred zadolženi referenti, da organizirajo

nabave kritičnega materiala iz Trsta: dr. Bogdan Brecelj za sanitetni

material in zdravila, Jože Jurca, Andrej Debeljak ter Mirko Am-

brožič za ciklostilni in drugi papir, sol, kislino za akumulatorje in

podobno. V Trstu je bilo včasih potrebno tudi kupiti stvari, zato so

s seboj prinesli cca. 500.000 italijanskih lir gotovine.

Blago iz Trsta je največ prihajalo v Gabrovico v Istri. Tam so tudi

domačini zgradili največ tajnih podzemnih skladišč. Za sanitetni

material in zdravila je bilo v Gabrovici skladišče pod betonsko plo-

ščo skednja s skritim vhodom. Kasneje, po požigu Gabrovice, so pri

Valečiču na Beki zgradili drugi bunker. Prvo in drugo skladišče je

vodil študent medicine Ivan Matko – Imko (kasnejši prof. dr. v kli-

ničnem centru v Ljubljani), ki je tudi vodil pomožno partizansko

bolnico v gozdu blizu vasi Beka. V začetku je v bolnici zdravil dr.

Miklavž, kasneje je na zdravniške posege prihajal dr. Josip Ropotec

iz Kozine.

Tudi sam sem v februarju šel v Gabrovico po sanitetni material.

Prvič 1. februarja v sestavi cele čete, ki jo je vodil komandir Srečko

Vičič, ter drugič 12. februarja s petčlansko patruljo, ki jo je vodil

mitraljezec Rudi Požrú iz Beke. V prehodu čez Slavnik smo zašli v

nepričakovano snežno neurje, ki bi nas skoraj ugonobilo. Naj opi-

šem to dramatično pot.

S patruljo smo krenili iz logora pri Malih Vratih. V začetku hoje je

v nižini deževalo, naprej pri vzponu proti vrhu Slavnika pa je veter

obrnil in začel padati dež mešan z velikimi snežinkami južnega

24



snega. Proti vrhu se je dodatno ohladilo in ob močni burji je samo

še snežilo. Ko smo prišli na vrh, je začela orkanska burja in tem-

peratura je strmo padala, tako da so nam zmrznila mokra oblačila.

Ta čas se je tudi stemnilo. Na travnati čistini na vrhu Slavnika je

orkanska burja nosila sneg sem in tja, v zatišju pa delala zamete.

Ob sledeh kolovoza smo nadaljevali pot proti Prešnici. Začelo je

še močneje snežiti, da nismo videli petnajst metrov pred seboj. Ko

smo zavili po pobočju navzdol v delno zavetje, so se zameti večali.

Še nižje ob grmičevju in območju skal smo zašli in začeli padati v

nevidne zamete med skalami. Popolnoma smo izgubili orientacijo

in iz zametov reševali drug drugega. Pri tem smo se začeli prepirati

o smeri neba. Tedaj je Rudi Požrú, ki je bil precej starejši, odločil:

»Gremo nazaj na vrh Slavnika, pazite drug na drugega, ker smo mo-

kri in potni, nobenega ustavljanja ali počitka, da ne zmrznemo. Ker

ni več videti kolovoza, pa po občutku direktno na vrh Slavnika!«.

Zasnežena pokrajina (slika je simbolična)

Iz zametov smo se v vedno slabšem vremenu reševali od cca 21. ure

do 4. ure zjutraj. Z zadnjimi močni smo k sreči za vrhom hriba na-

leteli na nekdanji podzemni kamufliran partizanski bivak kurirjev.

V njem je bil naročaj suhih drv in kakšne tri kilograme zakritega

25

krompirja. V bivaku smo se ogreli in nato posušili. Tudi spekli smo

si krompir. Čez dva dni, ko je vreme popustilo, smo nadaljevali pot

mimo Brgoda, Ocizle in Kastelca v Gabrovico.

V nižini je bilo manj snega. Po poti smo za seboj uničevali sledi v

snegu. V Gabrovici smo si naložili sanitetni material in se vrnili v

prazen bataljonski logor. Izvedeli smo, da so partizani medtem odšli

v okolico Golca. Našli smo jih v zaselku Zagrad nad vasjo Golac.

V Zagradu smo v prvem tednu doživeli dve presenečenji. Prvo 22.

februarja, ko so iz bližnjega Golca sporočili, da je v vas prišlo nekaj

čudnih vojakov. Povedali so tudi, da jih je vaška straža že blokirala.

V vas je brž pohitela bojna patrulja bataljona in v štab pripeljala tri

uniformirane vojake. Eden je bil partizanski oficir.

Komandant bataljona tov. Gruden je oficirja prepoznal. Bil je nje-

gov stari soborec ing. Gregor Ravnikar, sicer major glavnega štaba

partizanov Slovenije. Ostala dva sta bila visoka angleška oficirja, ki

jih je Ravnikar vodil v Istro. Kasneje se je potrdilo, da so šli na obalo

ugotavljat možnosti morebitnega izkrcanja zaveznikov v Istri.

Vsi trije so prespali med nami. Major Ravnikar pa je komandantu

bataljona Grudnu na skrivaj naročil, naj zjutraj postroji bataljon in

mu ob dvigu zastave vojaško poroča. Ceremonial so Angleži opa-

zovali. Ko so se odpočili in nahranili, so vsi trije nadaljevali pot

v Istro. Na poti do Gračišča jih je spremljala desetčlanska udarna

patrulja komandirja Stojana.

Drugo presenečenje 28. februarja pa bi se skoraj končalo z nesrečo.

V Zagrad so nepričakovano privedli 23 oboroženih Mongolcev v

nemških uniformah, ki so zbežali iz postojanke v Prešnici. Vodil jih

je član VDV. Prihajali so po ravni vaški cesti. Izvidnica jih je opazila

in sprožila alarm. Zasedli smo položaje in se pripravili na napad.

Ko so prišli bližje, so se na srečo ustavili. Eden od skupine je nada-

ljeval pot in mahal z robcem. Komandant je z daljnogledom ugoto-

vil, da ima ta partizansko uniformo, zato je dal ukaz: »Ne streljati!«

Partizanskega spremljevalca smo dobro poznali. Ko je pojasnil, da

so vojaki mongolski prebežniki iz nemške postojanke v Prešnici,

smo jih spustili v vas.

26

Kaj se je dogajalo v Prešnici? V postojanki so nekateri vojaki iskali

zvezo s partizani. Postopoma in previdno je z njimi navezal stik

domačin Ivan Pečar – Mavšč. Ob tem je hitro obvestil terenca v

Petrinjah Jožeta Petrinja – Frlaka. Akcija je stekla in enota VDV je

organizirala pobeg. Kot so se dogovorili, so s seboj prinesli dva mi-

traljeza in več brzostrelk. Pobegle Mongolce pa so naslednji dan

odpeljali v Brkine.

Na pobeg so Nemci reagirali. Drugi dan so se s kamioni pripeljali

iz Trsta v Prešnico in Petrinje. Aretirali so vsa dosegljiva dekleta v

Petrinjah in Prešnici. V Prešnici tudi več moških ter vse odpeljali v

Nemčijo.

Po nekaj mesecih partizanjenja v Istri in Čičariji smo šli na novo

lokacijo. Naš 2. bataljon so premestili v tako imenovano Podgoro,

gozd Dleto ob izviru reke Reke. Patruljirali smo proti Ilirski Bistrici

in Hrvaškemu teritoriju, postavljali zasede proti Ilirski Bistrici ter

minirali progo Pivka-Reka in električni daljnovod za Kvarner. Na

Bistriškem se je že pojavljala Bela garda.

Tam smo bili ravno za veliko noč. Domačini so nam v logor pripe-

ljali pakete velikonočnih dobrot, mi pa smo se odzvali tako, da smo

šli k velikonočni maši v vas Podgraje. V cerkev smo šli postrojeni

in z orožjem.

Zavedali smo se nevarnosti iz bližnje postojanke. Potrebno se je

bilo zavarovati. Štab bataljona je 2. četo poslal v zasedo proti Ilirski

Bistrici, 3. četo pa držal v rezervi na robu gozda. Vse se je izteklo

mirno. Pri maši smo bili skupaj z domačini, maševal pa je domači

župnik »Čedermac« Milan Gril.

Naslednji dan smo se iz previdnosti s celim bataljonom preselili iz

gozda Dleto v nekaj kilometrov oddaljen gozd »Graščina« za vasjo

Zabiče.

Čez dva dni, v petek 17. marca, je Stojanova 3. udarna četa Bata-

ljona odšla v akcijo in doživela hud poraz. Ta elitna četa 35 borcev,

ki je imela tudi dva mitraljeza in 23 brzostrelk je bila namenjena

v zasedo ob cesti Trst-Reka. Na poti tja se je za nekaj ur ustavila v

vasi Jelšane. Domačini so jih zadržali na večerji. Pripravili so jim

testenine s klobaso. Vaščan je zaigral na harmoniko in nekateri so se

27

z dekleti tudi zavrteli. Postavili so sicer straže, vendar, ker so imeli močno oborožitev in zavedne vaščane, so bili premalo previdni.

Pred jutranjo zoro jih je obkolilo 340 nemških vojakov in začelo

s hkratnim napadom. Zaradi slabe lege je komandir Ljubo Sancin

– Stojan razporedil četo v tri skupine in odredil preboj v treh sme-

reh. Skupina, ki jo je vodil Peter Petrinja, je z mitraljezom in več

brzostrelkami onesposobila del obroča in se rešila. Komandir Ljubo

Sancin je s svojo skupino uničil mitralješko gnezdo pri mostu na

severozahodni strani vasi in se tudi sam s skupino prebil iz obroča.

Borcem skupine komisarja Ronalda Kluna preboj pri cerkvi ni us-

pel. Trikrat so jih zavrnili.

Komandir je od zunaj za trenutek opazoval agonijo in obema sku-

pinama dejal: »Jaz se vrnem v vas reševat blokirano skupino, vi

pa z vsem orožjem udarite v hrbet Nemcem!« Po preboju v vas je

bil hudo ranjen. Zavlekel se je v kritje in nadaljeval boj. Še dva

Nemca je pokosil, nato so njega pokončali. Borci tretje skupine so

se v vasi borili, dokler jim ni zmanjkalo streliva. Nekaj borcev v

brezizhodnem položaju se je vendarle rešilo. Čeprav je imela četa

dva mitraljeza, 23 brzostrelk in 10 pušk, je bila sovražna vojaška

premoč (1:10) prehuda. Padlo je devet borcev: Ljubomir Sancin –

Stojan, Ronald Klun, Viljem Jakomin, Jože Cetin, Anton Benčič,

Danilo Petrinja (iz Črnega Kala), Anton Fabjančič, Ivan Zupan in

Drago Grk.

V živem spominu sta mi od tega ostali predvsem dve stvari. Prvič,

ko je Peter Petrinja, komandir I. voda, s skupino borcev okrog 10.

ure prihitel ves razburjen iz bitke v taborišče. On in drugi so bili

brez kap in razkuštrani, izčrpani ter v stresu. Kot drugo pa se spo-

minjam, kako sta dva vaščana Jelšan čez tri dni pripeljala pred logor

vklenjenega izdajalca. Ovaduh je bil cestar iz Jelšan, Italijan Tarci-

sio. Na zaslišanju je izdajo priznal in bil nato ustreljen.

V okolici Zabič in Podgraj smo ostali še nekaj časa. Izvrševali smo

akcije na železnici in cesti proti Reki, mobilizirali novince ter malo

pred odhodom na pivško demonstrativno napadli kasarno v Ilirski

Bistrici.

Pri zadnji akciji smo doživeli neprijetno presenečenje. Ponoči smo

zasedli položaj nad vzhodno kasarno. Komandir je odredil, da z

28

ognjem začnemo, ko bo dal znak z rafalom brzostrelke. V borov

gozdiček za nami pa se je skrivaj pritihotapila močnejša nemška

patrulja in odprla ogenj na nas. Mislili smo, da je to znak za naš

napad, in začeli. Ko smo ugotovili, da po nas strelja sovražnik,

smo se razkropili. Eden od naših je v zmedi padel v kamnolom in

se ubil, drugi pa je bil ranjen. Ko smo se rešili, smo ugotovili, da

je na položaju ostal podstavek težkega mitraljeza »Breda«. Dva sta

se vrnila po njega.

Iz Zabič smo v sredini aprila odšli na Pivško, kjer smo nad vasjo

Juršče uredili novo taborišče.

26. aprila smo iznad Juršč opazovali, kako na dan pred praznikom

OF sovražno športno letalo iz letališča v Postojni izvaja propagan-

dno akcijo proti partizanom. Letelo je od Postojne do Pivke, zavilo

do Razdrtega in se vrnilo na letališče pri Postojni. Za seboj je vleklo

transparent z napisom: »smrt OF«. Drugi dan, ko je bil praznik OF,

je štab bataljona odločil, da jim pokažemo, da smo tu in še vedno

močnejši. Njihov izziv je sprožil naš odziv.

Sovražnik je namreč neprestano nadziral cesto od Pivke proti Ilirski

Bistrici. Nadzor je resno oviral partizansko komunikacijo med Juž-

no Primorsko in Dolenjsko.

Naslednje jutro smo šli z enim vodom v zasedo na omenjeno cesto

pri Zagorju. Bili smo prepozni. Sovražna patrulja, ki je šla proti

Pivki, je že odšla mimo. Hiteli smo za njo in jo dohiteli onkraj vasi

Parje. Stali so na cesti in se pogovarjali z dekleti. Ko so se razdvojili,

smo jih napadli in patruljo trinajstih sovražnikov uničili, nato pa se

hitro umaknili v Javornike.

29



Štabna kriza –

reorganizacija odreda in odhod na Dolenjsko

Naš drugi bataljon se je po prihodu iz Podolja oz. izvira reke Reke

nastanil nad vasjo Juršče. Tam smo počakali, da sta na zbirno mesto

prišla še druga dva bataljona, od koder naj bi se skupaj premaknili

na Dolenjsko. Čez dva dni smo odšli na Notranjsko, tam na progi pri

Rakeku opravili še nekaj minerskih akcij in nato nadaljevali pot v

Suho krajino. Istrski odred je tedaj štel 500 borcev. Pri vasi Ortnek

smo ponoči prečkali cesto in železniško progo za Kočevje ter nada-

ljevali pot v Ambrus. Tja smo prišli 10. maja 1944.

Istrski odred v Starem trgu na Notranjskem, dne 4.5.1944 – arhiv odreda

Glavni štab Slovenije in VII. korpus že nekaj časa nista bila za-

dovoljna s štabom Istrskega odreda. Komisarju odreda Leonu

Klemenčiču – Očku so namreč očitali napake pri vodenju, zlasti

vojvodstvo in surov odnos do predstavnikov lokalnih političnih

strank, borcev in domačinov, samovoljne odločitve o likvidaciji

sumljivih oseb itd. Pomagal naj bi mu tudi domišljavi namestnik

komandanta štaba odreda 19-letni Anton Požar – Sovo.

30

Mesec dni prej so ob površni analizi stanja zmotno okrivili tudi prejšnjega komandanta Karla Masla, zato so ga premestili drugam

in na njegovo mesto postavili njegovega namestnika Požarja, ki je

ob komisarju dobil še večja »krila«.

Prve dni aprila so dokončno razčistili probleme in odkrili prave

krivce. Razrešili so komisarja Klemenčiča in začasnega komandanta

odreda Požarja ter oba izročili patrulji obveščevalcev, ki jih je vodila

na štab korpusa. Imenovali so začasna komandanta in komisarja, ki

sta za njimi vodila odred na korpus v Ambrus. Na korpusu so Kle-

menčiča in Požarja razorožili, ju postavili pred vojaško sodišče in

kaznovali. Večina moštva odreda so na korpusu razdelili po briga-

dah na Dolenjskem, naš 2. bataljon pa dodelili Kočevskemu odredu.

Nato so v Ambrusu formirali nov štab Istrskega odreda in mu dode-

lili nekaj prejšnjega moštva. Jedro je bilo sicer iz dela borcev dose-

danjega odreda, dodelili pa so jim še 2. bataljon 9. brigade. Napotili

so jih na Primorsko, da se tam okrepijo ter operirajo v Brkinih in

Slovenski Istri.

Požig vasi Beka in Ocizla

Dvajset dni po tem, ko sem odšel z odredom iz Brkinov na Dolenj-

sko, se je v moji in sosednji vasi zgodil krut zločin. Družno so Nem-

ci, italijanski fašisti in slovenski domobranci maščevalno požgali

hiše ter odpeljali prebivalce proti svoji postojanki na Kozini.

Vasi današnje krajevne skupnosti Ocizla so med narodnoosvobo-

dilno vojno doživele velike človeške in materialne žrtve, Beka in

Ocizla tudi požig domačij. V tem sestavku bom opisal predvsem

požig obeh vasi in dogodke, ki so vplivali na to.

Ocizlo so požgali dvakrat, prvič delno 2. oktobra 1943 ob veliki

nemški ofenzivi na Istro in Čičarijo, drugič pa 26. maja 1944, obe

vasi hkrati, ko so se Nemci, italijanski fašisti in slovenski domo-

branci maščevali zaradi partizanskega atentata na zelo znanega

nacističnega krvnika sturmbanführerja (majorja) SS Christiana

Wirtha.

31

Wirth je bil takrat poveljnik nemškega taborišča s krematorijem v Tr-

stu. V Rižarno je prišel iz Poljske oz. Nemčije, kjer je bil v taboriščih

Treblinka, Sobibor in Dachau organizator iztrebljanja taboriščnikov

ter opravljal zaplinjevanje otrok. V Trst je prišel s skrito identiteto,

ki je bila celo za Nemce več mesecev največja skrivnost. Za njeno

odkritje in odkritje njegovega gibanja med Trstom in Reko ima največ

zaslug vodja kozinskega obveščevalnega centra tov. Stojan Šturm, ki

so ga nacisti nekaj časa po akciji odkrili in ustrelili na sredi Kozine.

Po odkritju se je začel lov na tega „satana“ tretjega rajha. Za akcijo

je Istrski odred formiral 18-člansko skupino, ki jo je vodil koman-

dant 1. bataljona odreda tov. Leopold Krebelj. Teden dni so taborili,

opazovali in čakali med Socerbom in Krvavim potokom. Končno je

opisana črna limuzina prišla 26. maja ob 7. uri pred zasedo po cesti

vzhodno od vasi Nasirec. Zaseda je avto napadla z vsem orožjem,

limuzina pa je s cik-cak vožnjo nadaljevala do križišča na Kozini

in se ustavila pred Počkajevo hišo. V avtu so bili trije okrvavljeni

nemški vojaki. Dva visoka oficirja in šofer. Poklicali so dr. Josipa

Ropotca, ki je ugotovil, da sta visoka oficirja mrtva, šofer pa težko

ranjen. Šele naslednje dni je naša obveščevalna služba izvedela, da

sta bila ubita komandant taborišča s krematorijem v Trstu, major

Christian Wirth, in njegov spremljevalec oficir Nikolaj …, sicer po

rodu Ukrajinec, ranjen pa šofer, prav tako Ukrajinec. Slednji je po

vojni živel v Italiji in tam umrl l. 1977.

Po napadu se je partizanska zaseda hitro umaknila južno preko pro-

ge in Glinščice v gozd proti Beki. Skrila se je v goščavo, imenovano

»Bukovje«. Oboroženi so bili z enim mitraljezom, štirimi brzostrel-

kami in trinajstimi puškami. Med njimi je bil tudi mitraljezec Rudi

Požrú z Beke.

Po napadu na avto so Nemci v okoliških postojankah takoj aktivirali

okrog 1000 vojakov in jih pognali v lov za napadalci. Usmerili so

jih proti Klancu, Ocizli in Beki. Iz Trsta so preko Socerba poslali še

dodatnih 800 nemških vojakov, italijanskih fašistov in slovenskih

domobrancev, ki so zaprli območje ob cesti mimo Kastelca, Črnotič

in Petrinj. Tretjo kolono 150 vojakov pa so napotili čez gozd iz Ne-

sirca proti vasi Beka. S seboj so vodili osem ugrabljenih osumljenih

vaščanov iz tamkajšnjih treh vasi. Ta kolona je v gozdu šla le 50

metrov od skrivališča, ne da bi jih opazila.

32

Prispeli sovražni vojaki so začeli preiskovati vasi in gozd v obroču.

Ker niso našli pobeglih partizanov, so se kruto maščevali nad ne-

dolžnimi prebivalci vasi Beka in Ocizla.

Tistega 26. maja so požgali vseh 12 domačij na Beki in sedem hiš v

Ocizli. V obeh vaseh so naropali 67 glav živine in 11 prašičev ter s

seboj odpeljali še 32 domačinov. Naj opišem dogajanje:

Mirela Valečič, poročena Pečar, rojena na Beki, ki je tedaj imela se-

dem let in je doma podoživljala grozote, mi je ob pisanju spominov

čilega uma pripovedovala o torturi nacistov nad ljudmi v Beki.

Pravi: »Vse hiše v vasi so bile v ognju, vojaki so rohneli nad ljudmi

in jih vlekli na sredo vasi. Mojega nonota Antona Valečiča – Sužnja,

so mobilizirali, da je pripeljal kmečki voz z volovsko vprego. Na

voz so naložili zaklane prašiče, prekajeno meso, mast in podobno

hrano. Nato so na voz spravili še mojega očeta in mamo ter mene,

mojega mlajšega brata in malo sestrico, pa tudi »bolanega« vaščana,

ki je bil v resnici ranjen partizan Marjo, doma iz Mačkovelj. Postro-

jili so ljudi ter živino, voz je nato krenil proti Kozini, spremljal ga je

neki prizadeti nemški vojak.

Ko smo prišli na ovinek pod vasjo in nekoliko zaostali, je vojak oče-

tu namignil, naj pobegne. Oče je negotovo z obotavljanjem stopil z

voza, prijel sina Milana za roko, malo hčerko dvignil v naročje ter

izginil v grmičevje. Zaostali voz je nadaljeval pot za kolono. Po-

tovali smo čez kras. Ko smo prispeli v Ocizlo, je nono, ki je vodil

voz, zaustavil, da se v strmini vprega oddahne. Ob tem je stražarja

prosil, če gre lahko »bolani« fant piti vodo v bližnjo hišo. Dovolil je,

nono pa je fantu prišepnil, naj se skrije. Po par minutah postanka

je vojak nonotu vzel bič in pognal vole. Ranjeni partizan se je tako

uspešno rešil.«

Tudi v Ocizli se je dogajalo podobno kot na Beki. Preiskovali so po

hišah, vršili pritisk na vaščane, da povedo, kje so partizani in jim

grozili s smrtjo. Ker niso dobili zahtevanih informacij, so začeli be-

sno divjati po vasi in zažigati hiše. Uperjali so orožje v ljudi in jih

naganjali k vodnjaku na vrh vasi, zatem izganjali živino iz hlevov

in jo vozili na zbirno mesto. Na kraju vasi so imeli nekaj kamionov.

Nanje so nosili nakradeno blago in štiri ustreljene prašiče. V kolo-

no za odhod so postavili deset ugrabljenih vaščank, na kamion pa

33

še mojo mater Jožefo s triletnim sinom Ivanom in osemnajstletnim

sinom Milanom, težkim invalidom na berglah. Zraven so naložili

še komaj pokretnega paraplegika Albina Povha. Brat Milan se teh

dogodkov še živo spominja.

Ugrabljeni domačini so Nemcem ves čas dopovedovali, da ne sode-

lujejo s partizani, da so nedolžni in da z napadom na Nemške oficirje

nimajo nič. Prosili so jih, naj jih spustijo domov. V Ocizlo ob kal jim

je prišel nasproti duhovnik Gabrijel Piščanec, stopil pred komandan-

ta in povedal, da pozna vse prijete ter mu dajal sveto besedo, da so

vsi nedolžni in ga prosil, naj jih spustijo domov. To ni pomagalo in

skupina je pot nadaljevala proti Klancu. V Klancu sta se obe koloni iz

Beke in Ocizle združili v skupno kolono, da bi nadaljevali pot.

Med postankom pri mostu se je duhovniku Piščancu pridružila še

Ija Metlika iz Klanca, ki je obvladala nemški in italijanski jezik. Oba

sta tam ponovno vlagala velike napore, da bi ljudi rešili, toda vse

zaman. V tistem trenutku pa je iz kozinske smeri na motorju prišel

nemški kurir. Nemškemu poveljniku je vročil nujni ukaz, naj njiho-

va enota prekine z akcijo in z največjo hitrostjo pohitijo na pomoč

njihovi napadeni enoti pri Rodiku. Odredili so le nekaj Nemcev, da

so gnali živino na železniško postajo na Kozino.

Po tej spremembi in konfuzni situaciji so ujeti ljudje hitro odhiteli

proti domu in se iz previdnosti poskrili.

Kočevski odred

Na Kočevskem so bili izjemno težki pogoji. Naj za nepoznavalce

najprej opišem dogodke, ki so se tam dogajali pred tem.

V gozdovih Kočevskega Roga in okoli njega je od 14. stoletja do

jeseni 1941 živela Nemška manjšina, imenovana „Kočevarji“. Ob

okupaciji je to ozemlje prišlo v sestav italijanskega zasedenega ob-

močja. Hitler in Mussolini sta se zatem dogovorila, da Nemčija ko-

čevsko manjšino preseli na svoje okupirano ozemlje od reki Sotli.

Območje izseljene manjšine je merilo 42.700 ha in v njem je živelo

12.000 Kočevarjev.

34



Po odhodu nemške manjšine je italijanska vojska zaznala, da se v

izpraznjene vasi in v Kočevski Rog naseljujejo partizani in tam for-

mirajo svoje enote. Ob veliki italijanski ofenzivi leta 1942 so itali-

janske divizije očistile teren, razgnale partizane in do tal požgale

več kot 50 vasi.

Prostor, v katerega smo prišli, je bil tedaj brez prebivalcev, hiše brez

streh in kraj brez vsakršnih prehrambnih možnosti. Spali smo iz-

ključno v gozdu, hrano pa so nam neredno dostavljali iz Bele kra-

jine, ki je tudi sama bila izčrpana. V treh mesecih nisem užil niti

zrna soli, maščobe pa samo toliko, kolikor jo je bilo pri občasnem

kuhanju govejega mesa.

Naloga odreda je bila zavarovati prostor vzhodno od mesta Kočevje,

zlasti skrbno varovati območja pragozda Kočevskega Roga, kjer so

se skrivale partizanske bolnice ter domovale glavne ustanove parti-

zanske, civilne in politične oblasti Slovenije (npr. Baza 20 – politič-

na oblast, Baza 80 – SNOS), kulturne ustanove, tehnika, itd.

Druga, prav tako pomembna naloga, pa je bila preprečevati prehode

preko Koprivnika in Mozlja ter druge komunikacije, da sovražnik

Skupina »Vaških straž« na Orlah pri Ljubljani 1942-MNZS

35



Četa domobrancev z nemškimi inštruktorji se vrača z urjenja –

oktober 1944 - MNZS

ne bi vdiral na svobodno območje Bele krajine. Tu so operirali pre-

težno domobranci.

Še posebno velike težave smo imeli z bojevanjem, ker je domobran-

cem uspelo v naše vrste vriniti svojega vohuna. Sovražnik je tako

stalno vedel kje smo in, če smo ostali dva dni na istem kraju, nas

je napadel. Pri odkrivanju izdajalca obveščevalci odreda niso bili

uspešni, zato sta se tajno vključila še štab in posebej partijska orga-

nizacija. Naposled so iskanega obveščevalca zasledili na javki v vasi

Livold pri Kočevju. Zalotili so ga na zvezi s sovražnim obveščeval-

cem. Iskani izdajalec je bil obveščevalec našega odreda Martin, ki

je bil maja 1943 kot partizan zajet od Italijanov, izročen Beli Gardi,

prisiljen v vohunstvo in vrnjen nazaj v partizane.

Po obvestilu o odkritem obveščevalcu je bila v štabu odreda spro-

žena akcija. Nameravali so ga aretirati, vendar je zaradi naše ne-

rodnosti zaslutil nevarnost in nam pobegnil v belogardistično

postojanko Kočevje. Od tam je odšel v Ljubljano in nato v belogar-

distično morilsko „črno roko“ na Notranjsko, vendar je ob koncu

vojne pri Rakeku padel v partizanske roke. Vojno sodišče ga je ob-

sodilo na smrt.

36

V odredu smo zaradi izdajalstva doživljali nepričakovane napade sovražnika. Bili smo sicer zelo previdni, vendar očitno ne dovolj. Naj

opišem vsaj dva primera, ko bi naš bataljon lahko doživel katastrofo.

Dne 2. junija je logistična enota 7. korpusa selila nekaj municije

(tudi granat in min) iz skrivališča v Kočevskem Rogu v priročna

skladišča brigad. Prvi dan so z vozovi vozili iz gozda na cesto v

požgano vas Rajhenav, da bi drugi dan s kamioni tovor odpeljali

brigadam.

Naš bataljon se je zato iz previdnosti utaboril v gozdu približno kilo-

meter jugovzhodno od vasi in patrulje pošiljal od vasi Rajhenav proti

Kočevju. Belogardisti so očitno bili obveščeni o skladišču v vasi in

lokacijo tabora bataljona. Ponoči so šli v akcijo z dvema kolonama

vojakov. Ena je krenila iz Kočevja preko vasi Žeje po zahodni cesti

direktno na skladišče. Druga kolona pa je potovala po južni smeri

proti vzhodu in mimo vasi Onek krenila po gozdu na naš tabor. Ubili

so stražarja in vpadli v logor. Na srečo smo približno 100m od logarja

imeli še eno stražo z mitraljezom. Ta nas je rešila. S svojim ognjem

jih je toliko presenetila, da smo lahko vsaj prijeli za orožje in že iz lo-

gora nudili odpor, nato pa se kolikor toliko urejeno umikali na bližnji

primernejši položaj. Medtem, ko smo se spopadali z njimi, je prva

kolona že uspela zaminirati skladišče v Rajhenavu in nadaljevala pot

proti nam. V spopadu smo imeli na srečo le enega mrtvega in enega

ranjenega. Po akciji se je sovražnik hitro vrnil proti Kočevju.

20. junija so nam nastavili novo past, ko smo taborili v vasici Kočar-

ji, severovzhodno od Mozlja. Zaradi nenadne nevihte se je bataljon

čez noč premestil v pokrito vaško cerkev. Na nas so šli z dvema

kolonama hkrati. Z eno po južni strani preko Mozlja in pri požgani

vasi Rajndol po gozdu na naš bataljon. Z drugo kolono pa so šli se-

verovzhodno od Livolda proti Kočarjem.

Tisto noč sem bil po polnoči dodeljen v bojno patruljo, ki je nadzo-

rovala gozdno cesto med Kočarji in Livoldom. Malo pred zoro smo se

vračali proti vasi. Na odcepu za vas Kočarji smo se zaustavili in ča-

kali zamenjavo. Med mirovanjem smo ob cesti proti nam zaznali su-

mljiv šum. Hitro smo zavzeli položaj obrambe. Mitraljezec se je nas-

lonil na kapelico v križišču, ostali pa smo polegli na tla. Na naš klic

„Stoj, kdo gre“ je namesto odgovora nastal še močnejši šum, zaslišal

37





se je tudi žvenk orožja. Z mitraljezom in puškami smo v tisto smer

odprli ogenj, na kar so oni odgovorili z mitralješkim ognjem. Tu smo

jih za kratek čas zadržali. V vasi so slišali streljanje in sprožili alarm

v bataljonu, hitro so zapustili cerkev in se razporedili po griču nad

njo. Druga kolona pa še ni uspela priti do vasi. Z bataljonom so se

Domobran-

sko

presenečenje

v Raihenavu,

2.6.1944



Domobran-

sko

presenečenje

v Kočarjih,

20.6.1944

38

sicer spopadli, vendar ker so bili daleč od postojanke, so se tudi takoj vrnili. Bataljon se je srečno rešil pred nevarnim presenečenjem. Na

odcepu v vas je padel naš mladi soborec, doma iz okolice Zabič.

Po tem napadu sem bil v Kočevskem odredu še približno en mesec

in nato premeščen v Belokranjski odred na funkcijo mladinskega

inštruktorja (sekretarja SKOJ-a) v 1. bataljonu.





Belokranjski odred


V Beli krajini je bilo manj nevarno in življenje bolj mirno. Območje

je bilo poseljeno in vsi prebivalci so bili na strani NOB. Vasi so bile

sicer precej izčrpane, vendar so ljudje dobro in zlo delili z nami.

Varovali so nas in imeli smo streho nad glavo.

V ta odred sem prišel ravno na dan, ko so ustaši in Čerkezi pri Met-

liki vdrli čez Kolpo. Začeli so se boji pred vasjo Drašiči in Božako-

vem in pritiskali proti Metliki, ki je bila ena od naših opornih točk

v Beli krajini. V borbi z njimi smo kljubovali skoraj pet dni. Šele, ko

je prišla pomoč ljubljanske brigade, smo jih skupaj potisniti nazaj

čez Kolpo. Oboji smo imeli precej mrtvih in ranjenih.

Po tem incidentu smo v glavnem patruljirali ob reki Kolpi in na

nevarnih točkah postavljali zasede. Kontrolirati smo morali tudi ob-

močje od Vinice in Starega trga, do Črnomlja in Semiča.

Zaščitna enota SNOS-a

Zadnje dni septembra 1944 so me iz Belokranjskega odreda s pa-

truljo poslali v Črmošnjice na novo specialno nalogo. Od tam me je

kurir odpeljal v zaščitno četo SNOS-a (Bazo 80), ki je bila na skrivni

lokaciji Kočevskega Roga. Slovenski narodnoosvobodilni svet je bil

takrat začasna ljudska skupščina Slovenije in znotraj nje začasna

izvršilna oblast, ki ji je načeloval Boris Kidrič.

SNOS se je pred zimo preselil nižje v Srednjo vas pri Črmošnjicah,

januarja pa odšel v Črnomelj, kjer smo se vselili v železniški stano-

39



vanjski blok pri železniški kurilnici. Tu smo varovali tudi radio OF

Slovenije.

Pri predsedstvu SNOS-a je deloval tudi Denarni zavod. Ob prese-

litvi iz Kočevskega Roga oz. iz Srednje vasi v Črnomelj se je zavod

nastanil v tamkajšnji zgradbi Hranilnice in posojilnice. Zavod je

vodil Ladislav Dolinšek. Takrat je Slovenija že imela svoj začasni

partizanski denar v lirah, ki so jih po osvoboditvi Beograda tiskali v

tamkajšnji tiskarni in jih z letalom dostavljali v Belo krajino. Depo-

nirani so bili v trezorju zavoda.

Z enim vodom

smo zgradbo de-

narnega zavoda

v središču Čr-

nomlja varova-

li. Nekega dne v

sredini marca so

ponoči sprožili

alarm, ker se je

kolona belogar-

distov iz Kočevja Eden od partizanskih bankovcev 1945 - MNZS

skrivaj prebila do

vasi Mavrlen na pobočju Bele krajine in nas presenetila.

Na hitro smo mobilizirali dva kmečka voza, na njih naložili enajst

ploščatih tiskarskih vreč pakiranih bankovcev in jih s konjsko vpre-

go odpeljali v oddaljen gozd proti Kolpi. Po umiku sovražnika nas-

lednje jutro smo jih vrnili nazaj.

Dogodki so se vedno bolj gostili. Tako smo zaradi nevarnosti, da se

bo nemška divizija iz Reke umikala preko Bele krajine, izvedli pre-

ventivno evakuacijo SNOS-a in drugih centralnih ustanov v Gorski

Kotar na Hrvaško.

Čez dober teden smo se vrnili v Brod na Kolpi, od koder je ena sku-

pina SNOS-a krenila v Ajdovščino, da prav na Primorskem ustoliči

prvo slovensko vlado.

Drugi del SNOS-a s spremstvom, kjer sem bil tudi sam, pa je krenil

proti Ljubljani in za brigadami tja prispel v četrtek 10. maja 1945

40





in se še isti dan združili z delom SNOS-a oz. vlade, ki je prišel iz

Primorske.

Ustanovitev slovenske vlade v Ajdovščini, 5.5.1945 - MNZS

Zaščitna četa vlade v vladni palači 1.6.1945 (Jože Korošec v prvi vrsti prvi levo)

41





Prihod v Ljubljano in zmagoslavje


Glavno zmagoslavje osvoboditve se je v Ljubljani začelo že v sredo

9. maja, ko so brigade zavzele mesto ter gnale sovražnika in njiho-

ve kolaborante po Gorenjski proti Avstriji. Tudi drugi dan, ko smo

mi prišli v Ljubljano, je bilo mesto še vedno na nogah. Ganljivo je

bilo, ko so na oknih plapolale slovenske in jugoslovanske zastave,

Prihod borcev VII. korpusa in Osvoboditev Ljubljane – manifestacija dobrodošlice,

9.5.1945

množice so stale na pločnikih,

metale cvetje osvoboditeljem

pred noge, jim ponujale napit-

ke ter vzklikale dobrodošlico.

Bili smo nadvse ganjeni in po-

nosni, hkrati z njimi pa tudi

srečni, da je morije vendarle

konec. Bili so to res nepozabni

trenutki.

42





Naloge po prihodu v Ljubljano


Po prihodu v Ljubljano in pred vselitvijo vlade v vladno palačo je

bila potrebna previdnost. Pred vselitvijo v palačo na Bleiweisovi

ulici (sedaj Prešernova) in v hotel Miklič (kasneje dom JLA) pred že-

lezniško postajo sta minerska enota in VDV najprej temeljito preg-

ledala vse prostore. Šele po tem se je vlada vselila v svojo zgradbo,

njeno tehnično osebje z administracijo in arhiv pa v hotel Miklič.

Obe zgradbi je zaščitna četa SNOS-a takoj zavarovala.

Naslednji teden so sledile dokončne namestitve vlade, ožjega vod-

stva in predsednika Borisa Kidriča. Kidrič se je za nekaj mesecev z

družino vselil v severno krilo vladne zgradbe, posamezna ministr-

stva pa so se naselila vsaka v svojo zgradbo v centru mesta.

Obseg nalog zavarovanja se je tako zelo povečal, da so nam dodeli-

li v okrepitev še jurišni bataljon 30. divizije in eno četo legendarne

14. divizije. Iz celotnega sestava je nastal zaščitni bataljon KNOJ-a,

ki je prevzel varovanje vseh državnih ustanov v mestu Ljubljana.

Prve tedne je Ljubljana živela v radosti in brez strahu. V mesecu ju-

niju, na predvečer kongresa AFZ Slovenije v Tivoliju pa nas je prese-

netila sabotaža na železniški postaji. Trofejni tovorni vlak z granata-

mi in minami,

ki ga je ob ku-

rilnici na posta-

ji med begom

pustila nemška

vojaka, je neka

sovražna sabo-

tažna skupina

zaminirala.

V tistem tre-

nutku sem stal

na

pločniku

pred hotelom

Miklič in opa-

zoval razigrano

množico pred Starešine zaščitne čete vlade, 1945 (Jože Korošec stoji prvi levo)

43

železniško postajo. Naenkrat je močno zagrmelo, v zrak je med dru-

gim odletelo tudi veliko število svetlečih raket, pol mesta je bilo

osvetljenega. Moja prva misel je bila, da gre za veliko slavje v čast

kongresa. Pa ni bilo tako. Naslednja eksplozija je bila veliko moč-

nejša, tedaj je po zraku zašumelo in blizu mene je v cestno svetilko

priletelo kolo vagona, ki se ga je držala polovica osi. Spoznal sem,

da ni šala, potegnil sem avtomat z ramena in stekel na svoje službe-

no mesto v Vladno palačo, medtem sta eksplodirala še dva vagona.

Kasneje sem izvedel, da je skupina hrabrih železničarjev s premi-

kalno lokomotivo, kljub veliki nevarnosti, preostale vagone hitro

odvlekla na odprto progo proti Zalogu. Odpeljani vagoni so bili

menda naloženi z izjemno nevarnimi morskimi minami.

V mesecu decembru 1945 je bil moj vod poslan na zavarovanje v

grad Strmol pri Cerkljah na Gorenjskem. Tja so čez nekaj dni iz bol-

nišnice pripeljali Edvarda Kardelja na okrevanje po operaciji noge.

Poleg njega in žene Pepce so v gradu stanovali še osebni zdravnik,

njegov varnostnik in kuharica. Vsak dan so ga obiskovali njegovi

ožji sodelavci, ves čas pa so okoli gradu prežali tudi člani Udbe v

civilu.

Spomladi smo se vrnili v Ljubljano, a ne za dolgo. Po letu in pol

zavarovanja, smo dobili zamenjavo. Varovanje vlade in ustanov je

namreč prevzela policija.

Dve leti po končani vojni sem bil še vedno v uniformi, čeprav so

večino starejših borcev že odpustili. Tudi sam sem želel domov

in jim razlagal, da ne mislim delati vojaške kariere. Med NOB sem

prebil eno leto v borbenih enotah VII. korpusa, nato še pol leta na

zavarovanju SNOS-a, kasneje po vojni pa še dve leti na zavarova-

nju slovenske vlade, ministrstev in protokolarnih objektov. Končno

so me 10. aprila 1947 demobilizirali. Iz vojske sem odšel s činom

podporočnika in ponosen, da smo izgnali okupatorja iz domovine

in uspeli priključiti Primorsko matični Sloveniji.

Kar zadeva nastanek in usodo sovražne kolaboracije, bi bilo dobro

povedati neizpodbitno dejstvo, da ne bi bilo ne Kočevskega Roga

in ne Teharij, če bi med okupacijo v ljubljanski pokrajini in še kje

ravnali tako rodoljubno in državotvorno kot na Primorskem.

44

Padli borci in borke iz krajevne skupnosti Ocizla

Vas Ocizla in vasi njene krajevne skupnosti so, tako kot drugod po

Primorskem, masovno sodelovali v Narodno osvobodilnem odporu.

Plačali so tudi velik krvni davek za osvoboditev. Iz vseh štirih vasi

KS je izgubilo življenje 18 bork in borcev in 2 TIGR-ovca. Naj jih

spoštljivo navedem:

Iz vasi Beka:

Cergolj Anton

r. 13.6.1911 v Beki 15, padel v Skadanščini

4.6.1944

Cergolj Cvetka

r. 21.10.1930 v Beki 5, umrla v Prebenegu

30.4.1945

Kozina Anton

r. 22.6.1917 v Beki 18, ujet v NOV, umorjen v

taborišču v Nemčiji

Kozina Ivan

r. 7.12.1914 v Beki 18, padel 25.3.1944 na

Dolenjskem

Sancin Bogomir

r. 5.6.1924 v Beki 9, padel 15.10.1943 v

Brkinih

Sancin Marija

r. 19.10.1924 v Beki, živela v Trstu, padla v

Brkinih 15.10.1943

Sancin Sonja

r. 21.6.1922 v Beki, živela v Trstu, padla v

Brkinih 15.10.1943

Sancin Vladimir

r. 31.3.1923 v Beki 10, padel 8.9.1943 na

otoku Rodos - Grčija

Iz vasi Klanec:

Benčič Stevo

r. 25.10.1922 v Klancu 29, padel 2.10.1943 v

Klivniku - Brkini

Metlika Aleksander r. 19.6.1914 v Klancu 31, ujet na poti iz

italijanske vojske, umrl v nemškem taborišču

Metlika Jože

r. 12.2.1925 v Klancu 35, padel 14.2.1945 na

Črnem Vrhu - Mostar

Miklavec Jože

r. 28.10.1920 v Klancu 33, ujet od nemcev

oktobra 1943, umorjen neznano kje

45

Racman Cveto

r. 13.7.1924 v Klancu 32, padel 18.4.1945 na

Dolenjskem

Višnjevec Milan

r. 3.7.1923 v Klancu 22, padel v Velikih Laščah

na Dolenjskem 10.6.1944

Iz vasi Ocizla:

Petrinja Jože

r. 11.9.1911 v Ocizli 9, ujet na Dolenjskem,

umorjen 10.5.1944 v Dachauu

Zobec Franc

r. 19.5.1925 v Ocizli 33, padel v Divulji pri

Trogirju 27.10.1944

Mihalič Rudi

TIGR-ovec se je l. 1941 obesil v preiskovalnem

zaporu v Puli

Slavec Ivan

TIGR-ovec je l. 1942 umrl v umobolnici zapora

v Aversi

Iz vasi Petrinje:

Petrinja Slavko

r. 4.5.1908 v Petrinjah 8, padel 30.11.1944 na

Korčuli

Poles Milan

r. 13.9.1924 v Petrinjah 1, padel v Tesliču -

Bosna 15.3.1944

Prebivalci in soborci krajevne skupnosti smo padlim v spomin dne

4. septembra 1983 postavili spomenik na križišču štirih vasi pri šoli

Ocizla.

46

POVOJNI ČAS

Družbeno delo v civilni sferi

Ko sem se vrnil iz vojske, so starši upali, da bom ostal doma na kme-

tiji. Še zlasti, ker je starejši brat v otroštvu postal invalid in s tem

nesposoben za težka fizična dela.

V partizane sem šel v prvi vrsti zato, da osvobodimo Primorsko in

se pridružimo matični Sloveniji. Maja leta 1945 smo sicer osvo-

bodili naše ozemlje vse do jezikovnega roba, tam smo se srečali z

angloameriškimi zavezniki. Močnejši zahodni zavezniki pa so imeli

drugačne načrte z nami, zlasti z dotedanjo nasprotnico Italijo.

Po zakonu močnejšega so nas potisnili iz Trsta, Gorice in Benečije

in zasedli še zahodni del Krasa do Lokve, Senadol in Kobdilja. Za-

čeli so se hudi teritorialni spori med nami in zavezniki.

V pogajanjih so zavezniki izsilili začasno rešitev. Ustanovili so STO

(Svobodno tržaško ozemlje) in ga razdelili na cono A s Trstom in

kraško okolico pod angloameriško oblastjo ter cono B s Koprom in

Istro do Novigrada pod nadzorom jugoslovanske vojske. Pristali pa

so, da na komenskem Krasu poleg zaveznikov sobiva tudi poseben

odred JLA. Dogovorili so se, da je rešitev začasna in da bo dokončno

mejo med Italijo in Jugoslavijo kasneje določil mirovni sporazum.

Ob mojem prihodu iz vojske tako del Primorske še ni bil osvobojen.

Nadaljevala so se pogajanja, da se vsaj komensko–sežanski del cone

A vnaprej pripoji Jugoslaviji. S podpisanim memorandumom, ki je

stopil v veljavo septembra 1947, je ta del vendarle uradno prišel

pod Jugoslavijo.

Po odločitvi Okraja so takoj zadolžili Staneta Lavrenčiča, Antona

Pipana in mene, da gremo čez razmejitveno črto na spodnji Kras in

usposobimo začasne Krajevne skupnosti za resnični prevzem ob-

lasti.

V ponedeljek, 15. septembra 1947 se je Okrajni ljudski odbor Seža-

na, ki je do tega dne imel začasni sedež v Hrpeljah–Kozini, preselil

v Sežano.

S pripojitvijo spodnjega Krasa k Jugoslaviji se je tudi območje okra-

ja Sežana močno povečalo, zato so v upravi okraja zaposlili dodaten

49

kader ter tudi prerazporedili obstoječega. Ob tem je bil tedanji pred-

sednik odbora mladine premeščen na mesto vodje personala okraja,

mene pa so postavili na njegovo prejšnjo funkcijo predsednika ok-

rajnega odbora LM in komiteja SKOJ-a.

Povečan okraj je segal od Brestovice pri Komnu do Sočerge v Istri,

vanj je spadalo 173 vasi s 33.000 prebivalci. V organizacijo mladine

je bilo včlanjenih 3.400 mladih.

Moja nova zadolžitev me je tako še bolj oddaljila od možnosti, da bi

ostal doma na kmetiji.

Zavezništvo in spori s Sovjetsko zvezo

Predstavniki slovenske levice so se, kot rečeno, 27. aprila 1941 sestali

v Vidmarjevi hiši v Ljubljani in ustanovili osvobodilno fronto (OF) in

se odločili za oborožen upor proti okupatorju ter stopili v zavezništvo

s Sovjetsko zvezo, Anglijo in Združenimi državami Amerike.

V začetku smo imeli moralno oporo predvsem pri Sovjetski zvezi. Po

nekem obdobju tesnega sodelovanja je Stalin začel izkazovati nad-

rejenost in hegemonijo tudi nad partizanskim bojem v Jugoslaviji.

Prihajalo je do nesoglasij o samostojnem odločanju v vodstvu Jugo-

slavije. Stalin je ugovarjal zlasti naši pravici popolne samostojnosti

ter smeri razvoja in neodvisni zunanji politiki.

Kljubovanje Stalinu je vodilo v vedno večje spore in nazadnje je

spor celo prerasel v sovraštvo. Stalin je v Moskvi sklical sestanek

sekretarjev partij vzhodnih satelitskih držav, ki so bile povezane v

Informbiro. Sklenili so prekiniti odnose z Jugoslavijo, maršala Tita,

njegovo KP in sodelavce proglasili za izdajalce ter jih izključili iz

Kominterne, za tem so poslali svoje divizije na jugoslovansko mejo.

V tem času je obveščevalna služba ugotovila, da v Jugoslaviji prip-

ravljajo ustanovitev ilegalne vlade Rusofilov, ki naj bi z udarom

prevzela oblast in na pomoč poklicala vzhodne čete. Jugoslovansko

vodstvo je bliskovito ukrepalo, saj je šlo za biti ali ne biti. Po vsej

državi je bila mobilizirana vojska, vpoklicani rezervisti ter poslan

poziv političnim strankam za vsesplošno mobilizacijo naroda.

50

V stiski je sledilo iskanje večje opore pri zahodnih zaveznikih. Doma

se je začel zlasti lov na zagovornike Rusije, ki so dobili ime Inform-

birojevci. Ker ima strah velike oči, hitenje pa pogosto površnost, je

tudi marsikdo le zaradi ene neprevidne besede odšel v izolacijo in

prevzgojo na Goli otok. V tem razburljivem in nevarnem trenutku

sem bil na odgovorni mladinski in SKOJ-evski funkciji, znašel sem

se tako rekoč v vrtincu dogodkov.

Politične organizacije Jugoslavije so povečale aktivnost in na hitro

sklicevale kongrese. V letu in pol (1948-1949) sem tako kot delegat

sodeloval na treh jugoslovanskih in štirih slovenskih kongresih. 12.

oktobra 1948 sem bil v Beogradu na IV. Kongresu SKOJ-a, po nekaj

mesecih na skupnem kongresu mladine in SKOJ-a Jugoslavije, kjer

smo ukinili SKOJ in ustanovili združeno organizacijo iz Ljudske mla-

dine in SKOJ-a v novo organizacijo socialistične mladinske. Organi-

zacija SKOJ je 19. decembra 1948 tako prenehala delovati. Bil sem

tudi na II. Kongresu zveze sindikatov Jugoslavije, ki je 28. oktobra

1949 zasedal v Zagrebu. V Ljubljani sem v tem času sodeloval na II.

Kongresu mladine 27. aprila 1948, na II. Kongresu KPS 4. julija 1948,

na I. Kongresu ZB zveze borcev in II. Kongresu OF Slovenije. Ob

koncu IV. Kongresa SKOJ-a in mladine Jugoslavije 19. decembra 1948

sem bil na sprejemu pri Titu.

Razmere so bile še vedno nekoliko zmedene in pri nekaterih nepojm-

ljive. Naj ponazorim z neprijetno anekdoto iz kongresa SKOJ-a:

K dopoldanski razpravi se je prijavil zelo mlad samozavesten major,

očitno funkcionar SKOJ-a večje enote JLA. Vehementno je pritrjeval

politiki vodstva Jugoslavije, poveličeval NOB in tovariša Tita, na

koncu pa razpravo zaključil »ali znate, ipak…«.

Na popoldanskem delu kongresa je bila njegova stolica prazna. Po-

dobno se je dogodilo malo kasneje. Zresnil sem se in spreletel me je

občutek, da hodim po nepoznanem minskem polju.

Mladi pa smo sicer tedaj SKOJ pojmovali predvsem kot elito mladih,

kot najbolj bojevite, zavedne in odločne mladince, šele kasneje kot

podmladek KP. Najstniki smo s svojo drznostjo bili tudi zelo uporab-

ni v borbah. Za razliko od odraslih smo bili samski, brez družin, brez

otrok in povrh še željni izkazovanja.

51





Ustvarjenje družine

Prva tri leta sem v Sežani živel samsko življenje. Če so mi obvezno-

sti dovoljevale, sem konec tedna odhajal domov k staršem, da sem

lahko kaj pomagal, pa tudi zato, da mi je mati oprala perilo. V času

bivanja v Sežani sva se spoznala z Vido Širca, dekletom iz Plisko-

vice na Krasu, ki je ta čas delala na Okrajnem ljudskem odboru. Po

dveh letih prijateljevanja sva se 28. januarja 1950 poročila, ona pri

22-ih in jaz pri 23-ih letih starosti.

Jože in Vida pred poroko

Poroko sva imela na matičnem uradu v Dutovljah, svatbo pa na mo-

jem domu v Ocizli. Tja sva potovala s sposojenim avtom, svatje pa z

avtobusom redne linije. Spremljalo nas je snežno neurje. Do večera

in ponoči se je razvila huda snežna nevihta z burjo, ki je ustvarjala

neprehodne zamete. Prostori slovesnosti v rojstni hiši pa so bili na

srečo prijetno ogreti.

Zvečer med slavjem smo doživeli veselo presenečenje. Pred hišo

je vaški moški pevski zbor nenapovedano v snežnem zametu začel

prepevati. Ob presenečenju sva z očetom odšla pred hišo, se jim

zahvalila ter jih povabila med nas. Ogreli so se in zapeli še nekaj pe-

smi. Počastitev slavja je bila nepozabna. Oba sva imela solzne oči.

Poročila sva se v povojnem času, v času pomanjkanja, z malo mož-

nosti za kolikor toliko normalno življenje. Primerjava z današnjimi

52



razmerami ni možna. V Sežani, ki je tedaj bila le nekoliko večja vas,

ni bilo na razpolago stanovanj. Z ženo sva dobila zasilne prostore v

še nedokončani hiši. Takšne so dobili tudi sosedje Coljevi. Z bodo-

čim sosedom Rudijem Colja sva zavihala rokave in sama usposobila

nadstropje za obe družini, toda to sta bili res skromni stanovanji

brez tekoče vode in s skupnim straniščem. V njiju smo živeli več

kot eno desetletje. V tem provizoriju so se nama rodili trije sinovi:

Boris, Vladimir in Branko. Šele po 16-ih letih smo se končno vselili

v spodobno trisobno stanovanje.

Z ženo sva po dveh letih zakona padla v politično nemilost. Težave

bom bolj obširno opisal v naslednjih poglavjih.

Če strnem moje družinsko življenje, moram reči, da so bila obdobja

lepa, pa tudi grda, toda vedno družinsko ljubeče spoštljiva in srečna.

Skupaj z ženo in sinovi ob moji 80. obletnici rojstva s sliko rojstne hiše v Ocizli

Brez take podpore, sodelovanja in seveda osebnega žrtvovanja ču-

dovite žene Vide bi bilo še hujše. Zlasti ob mojem študiju ima velike

zasluge pri skrbi za otroke, njihovi vzgoji in uspehih pri šolanju.

Tako so fantje odrasli v uspešne in spoštovane družinske može.

53

Zelo naju je osrečevala njihova prijetna medsebojna naklonjenost

in spoštljiv odnos do naju.

Rodbina se je razširila. Pridružilo se nama je še šest vnukov in vnu-

kinj, ter tudi osem pravnukinj in pravnukov. Skupaj sva preživela

65 spoštljivih let.

Jugoslavija išče svojo neodvisno pot

Naj se vrnem na politično dogajanje v povojnem času.

Za popolno stabilizacijo v državi je bilo potrebno kar nekaj časa.

Nekaj težav je bilo verjetno tudi zato, ker so zahodni zavezniki

taktizirali, da bi od Jugoslavije v stiski iztržili čim več. Sicer je

tudi jugoslovansko vodstvo skušalo Stalina umirjati s taktiko, da

še naprej ohranjamo nekatere njihove gospodarske vzorce. Oboje-

stransko taktiziranje pa je pri preprostih ljudeh ustvarjalo zmedo

in upočasnilo njihovo opredeljevanje. Tudi pri nekaterih funkcio-

narjih se je nekaj časa skrivala previdnost in pa tudi ostanek stare-

ga razmišljanja.

Na srečo je mladina hitreje dojemala Titovo pot. Masovno so se

vključevali v reševanje porušene domovine in z navdušenjem pri-

javljali v mladinske delovne brigade, da bi čim prej napredovali in

normalizirali življenje. Odhajali so na gradnjo prog Brčko – Bano-

vići, Šamac – Sarajevo, Sežana – Dutovlje, gradnjo avtoceste Lju-

bljana – Beograd, gradnjo novega Beograda, Velenja in Nove Gorice

itd. Začetno navdušenje za brigade je bilo takšno, da na vodstvu

mladine nismo mogli sprejeti vseh prijavljenih. Zbirno mesto briga-

dirjev pred odhodom je bilo pri zdravniku na Kozini. Iz zadrege nas

je reševal povišan zdravstveni kriterij. Ob zavrnitvah posamezni-

kov pa je bilo razočaranje in jok. Bila so leta ustvarjalnosti, zagona

in ponosa. Pa tudi sreče in vizije.

Leta 1948 in 1949 se je Jugoslavija ukvarjala tudi s strukturo oblasti.

Poleg Okrajnih odborov so bili ustanovljeni tudi regijski oblastni

ljudski odbori. Na tem nivoju smo seveda ustanovili tudi odbore

političnih strank, tudi mladine.

54



Predsedstvo Regionalnega odbora mladine za Primorsko (z leve Jože Korošec)

Za Primorsko se je formiral Oblastni regijski ljudski odbor ter vod-

stva regijskih političnih organizacij v Postojni. Kader so pretežno

rekrutirali iz Okrajnih odborov. Okrajni pa so se dopolnjevali z no-

vimi. Mene so razporedili na Regijski odbor mladine.

Eksperiment z regijami se ni povsem obnesel. Čez dobri dve leti so

regije ukinili, funkcionarje pa večinoma vrnili na prejšnja delovna

mesta. Pri tem je nastala neprijetna personalna zadrega. Nekateri

nadomestni funkcionarji v okrajih so se čutili ogroženi. Bali so se

zamenjave. Tudi moja vrnitev na Okraj Sežana je sprožila nekaj ne-

lagodja. Dodatno so še vedno menili, da sem postal preveč libera-

len, pa tudi, da nimam pravega odnosa do socializacije kmetijstva

na vasi itd.

V dobi iskanja lastne poti v državi je bil seveda še vedno prisoten

spor z nepredvidljivim Stalinom. Tudi Jugoslavija je še vedno takti-

zirala in se zavajajoče zagovarjala ustanavljanje kmečko obdeloval-

nih zadrug, kolektivizacijo na vasi po vzoru ruskih kolhozov.

V taki zmedi so se nekateri lokalni funkcionarji še vedno zavzemali

te kmetijsko obdelovalne zadruge in pritiskali na kmete. Kmetje pa

so se upirali zadrugam z domenjenim izgovorom: »Nisem proti, v

zadrugo pa bom šel, ko bodo šli tudi drugi.«

55

Neuspešen pritisk na kmete so izvajali tudi v moji vasi. Ker so ve-

deli, da imam zadržano mnenje do kmetijsko obdelovalnih zadrug

(KOZ) in ugovarjam pritisku na kmete, so me hoteli taktično diskre-

ditirati.

Nekega dne v juliju 1949 so mi na seji komiteja dali nalogo, da

grem za teden dni na dopust pomagati očetu pri košnji, ter tam

ustanovim KOZ. Nalogo sem seveda sprejel, v vasi pa sem se s

predsednikom vaške skupnosti Justom Bolčičem zaupno dogovo-

ril, da izpeljemo sestanek korektno, vendar brez pritiska na ljudi.

Ob povratku sem komiteju poročal, da so sicer vsi za zadrugo,

vendar trenutno nihče noče pristati prvi. Pri poročanju je bil slu-

čajno navzoč tudi šef za notranje zadeve okraja, Dorko Volk. S se-

kretarjem sta zahtevala, da grem ponovno v vas, tokrat za dva dni

in naj najbolj uporne sprovociramo, da bodo govoril proti državi,

partiji ali socializmu.

Dejala sta: „Enega ali dva bomo zaprli pa bo takoj zadruga.“ Pri sebi

sem si mislil: pa ne z mojo pomočjo. Čez dva dni sem poročal ko-

miteju s samozavestnim poudarkom: „Vsi so za socializem, vsi so za

Tita, za Jugoslavijo, sovražnika v vasi ni.“

S provokacijo so prenehali. Opazil pa sem, da sedaj brskajo po mo-

jem življenju. Kot sem kasneje izvedel, da je bil pri tem angažiran

tudi vaški udbovski ovaduh Jože Mihalič – Tišlerjev. Poročal je na-

mreč na komiteju, da so moji starši skrivaj krstili mojega sina. To pa

je bilo za njih nekaj oprijemljivega.

Tu se jim je ponudila prilika. Potrebno je bilo le na nek način doka-

zati, da so bili krščeni po mojem naročilu ali da sem vsaj privolil.

Izključitev iz partije in službe

Začelo se je v juniju 1951, tedaj so me poklicali na Občinski komite

partije v Sežani in me obvestili, da so prejeli informacijo iz domače

vasi, da smo krstili otroka. To je bilo tedaj za družbenega delavca

»bogokletno dejanje«. Posmejal sem se informaciji, ker sem besede

razumel kot šalo. Za vsak slučaj pa sem vendarle odšel v župnijski

urad v Klanec. Tam sem celo dobil točen datum krsta. Odpravil sem

56

se raziskati očitke k staršem domov in se potem vrnil na komite.

Povedal sem jim odkrito, da je njihova informacija točna, vendar s

to razliko, da je izpeljala tajni krst moja zelo verna mati.

Razložil sem jim dogodke, ki so pripeljali do očitanega dejanja. De-

jal sem jim: »Znano vam je, da je moja žena Vida hudo bolna in

slabotna. Po porodu so jo namreč zaradi krvnih strdkov trikrat oživ-

ljali. Ostale so zelo hude posledice. Nekaj let ni zmogla osnovnih

družinskih opravil. Posledica tega je bila, da smo iskali pomoč pri

enih in drugih starših. Vendar, ko je moja mati imela teden dni v

varstvu otroka, je izkoristila priliko in se dogovorila z župnikom,

mlajša sestra pa ga je zvečer odnesla v župnijo. To sva z ženo izve-

dela naknadno od moje matere.«

Ko so na komiteju obravnavali mojo in ženino obrazložitev, razlage

niso sprejeli. Izkazalo se je, da zato, ker so dejansko iskali razlog, da

me diskreditirajo in odstavijo iz politične funkcije. Potrebno je bilo

le, da mi na nek način dokažejo osebno krivdo.

Naloge sta se lotila sekretar komiteja in sosed, sodelavec Udbe. Or-

todoksni sekretar komiteja je najprej od mene zahteval, da pismeno

zahtevam od cerkve, da izbriše krst iz krstne knjige. Provokaciji za

izbris krsta seveda nisem nasedel, sprejel sem jo kot pobalinsko raz-

mišljanje in partijsko sektaštvo.

Začelo se je poizvedovanje na policijski način. Omenjeni sosed in

»prijatelj«, ki je bil tajni agent Udbe, sicer manj pomemben okrajni

uslužbenec, kasneje pa povzpetni funkcionar, je začel z obiski pri

nas doma. Najprej je prišel k nam na »prijateljski« obisk 30. avgu-

sta in, ker ni dobil zadovoljivih informacij, je obisk ponovil 10.

septembra. Po osamosvojitvi sem iz arhivskih dokumentov razbral

tudi, da je ta isti poizvedovalec 25. avgusta istega leta iskal podat-

ke v župnišču v Klancu in od tam prinesel celo izpiske krsta na

komite.

Nazadnje so uvideli, da v tej diletantski igri ne bodo dobili doka-

za za mojo krivdo. Odločili so se za poenostavitev. Sklicali so sejo

komiteja ZKS, ter me obtožili, da sem skrenil iz linije partije ter da

sem baje osebno dal krstili sina, zato nisem vreden biti član partije,

niti nimam moralnih pogojev, da bi vodil mladino.

57

Izključili so me iz KPS in še isti dan razrešili funkcije predsednika

Okrajnega odbora mladine ter me vrgli iz službe. Sekretar komiteja

SKOJ-a že pred tem nisem bil več, ker smo organizacijo, kot navede-

no, ukinili že na kongresu decembra 1949.

***

Izguba službe je bila za družino hud udarec. Žena je namreč ob hu-

dem obolenju namesto bolniške prosila za prekinitev službe. Tako

je družina po moji razrešitvi ostala brez vsakega dohodka, posledič-

no tudi brez otroškega dodatka in brez zdravstvenega zavarovanja.

Vse to ob dejstvu, da sva bila oba udeleženca NOB.

Stisko so nam pomagali lajšati starši in nekateri sosedi v Seža-

ni, zlasti družini borca spomeničarja 1941 tov. Alberta Sulčiča in

borca Rudija Colje ter profesorica (bivša nemška izgnanka) Marta

Klinec. Tudi občinska organizacija ZB nam je nakazala enkratno

denarno pomoč. Geste somišljenikov so nam bile tudi v veliko mo-

ralno oporo.

Krivico sem dostojanstveno sprejel in premočrtno nadaljeval s svo-

jim svetovnim nazorom. Še naprej sem bil dejaven in se na javnih

nastopih zavzemal za dobrobit človeka, za pravičen svet in prido-

bitve NOB.

Iskanje službe, delo na železnici in študij ob delu

Družina je bila v gmotni stiski. Zaman sem iskal novo zaposlitev.

Ker sem postal »črna ovca« in so se direktorji bali konfliktov s komi-

tejem, sem šest mesecev zaman iskal delo na Krasu. Po pol leta pri-

zadevanj mi je šef železniške postaje v Sežani tov. Kumrič sporočil,

da me lahko sprejmejo na delo, vendar po navodilu le na delovno

mesto zavirača vlakov.

Ponudba je zvenela nekoliko ponižujoča, toda ljudski pregovor pra-

vi: »Hudič v sili tudi muhe žre«. Z ozirom na to, da sem tedanje

razmere in pasti dobro poznal, sem si postavil okvir svojega nadalj-

njega ponašanja. Vedel sem namreč za Goli otok in prisilno delo na

Kočevskem.

58

Trdno sem se odločil: Sprejeti ukrep dostojanstveno, umakniti se iz

konflikta, ostati na isti liniji in biti politično aktiven v organizaciji

zveze borcev NOV ter se še posebej odločil, da odslej svojo energijo

posvetim izobraževanju. Prepričan sem bil, da bo čas prinesel svoje.

Znašel sem se v povsem novem okolju, zato sem se potrudil čim

prej opraviti izpite za vsa osnovna dela pri železnici. Ko sem jih

obvladal in dobil izkušnje na tem nivoju, sem se začel usposabljati

za zahtevnejša dela.

Tako sem naslednje leto opravil izpite za potniško in blagovno bla-

gajno ter v interni šoli dopolnil še znanje za mednarodni in obmejni

carinski promet. Kasneje sem ob delu obiskoval Ekonomsko srednjo

šolo in jo zaključil v rednem roku. Ko sem dosegel potrebno stro-

kovnost, sem napredoval v naziv železniškega ekonomista in delal v

železniško-carinski agenturi na obmejni postaji v Sežani. Leta 1960

se mi je ponudila prilika za nadaljnji študij. Vpisal sem se na Višjo

šolo za socialno delo in leta 1963 diplomiral.

Po vrnitvi s študija so me na železnici razporedili v upravo tran-

sportnega podjetja za Primorsko v Postojno. Nekaj časa za vodjo so-

cialne službe, nato pa kadrovsko-socialnega sektorja.

Rehabilitacija in vnovično družbeno angažiranje

Od izključitve iz partije in postavitve na stranski tir je minilo že

dobrih dvanajst let. V tem času so se politične razmere v državi

precej spremenile. Tudi na Krasu ni bilo nič več tako kot prej. Funk-

cionarji so se menjali, v ospredje pa so prišli bolj zmerni, razgledani

in preudarni kadri kot npr.: Alfonz Grmek, Jože Trost, Stanko La-

vrenčič, Rado Dolgan pa še nekateri.

Novi sekretar občinskega komiteja Alfonz Grmek me je nekega dne

obiskal in dejal, da me nameravajo rehabilitirati. V pogovoru je tudi

povedal, da občinski kolegij želi, da bi se vrnil na družbeno funkcijo

v Sežano. Pojasnil sem mu, da žal trenutno vabila ne morem spre-

jeti, ker imam do podjetja štipendijske obveznosti. Po dveh letih so

v Sežani ponovili vabilo. Predlagali so, da bi prevzel profesionalno

mesto predsednika Občinskega sindikalnega sveta Sežana.

59

V Sežani je bil tedaj velik kadrovski problem, ki je oviral gospodar-

ski razvoj na Krasu in Brkinih. Mladi iz tega prostora, ki so končali

fakulteto ali katero drugo višjo šolo, praviloma niso dobili službe

doma, zato so se zaposlili v Ljubljani ali odšli v Koper oz. Novo

Gorico. Vendar sem za prevzem funkcije postavil pogoj, da mi vse

politične organizacije v občini pomagajo v prizadevanjih za rešitev

teh ovir. Problem je bil predvsem v tem, da so vodilni v podjetjih

ljubosumno ščitili svoje vodstvene funkcije.

Težavo smo v par letih popravili tako, da smo s poštenimi dogovori

in humanimi premiki sicer zaslužnim kadrom iz NOB omogočili

drugo enako plačano ustrezno mesto ter odprli vrata mladim šola-

nim kadrom in stvari so se začele počasi premikati. Po končanem

mandatu sem se vrnil nazaj na staro mesto v Postojno.

Leta 1972 so se ponovno začele priprave za redne občinske volitve.

V Sežani so me spet vabili, tokrat da bi kandidiral za profesionalno

mesto predsednika Občinske konference socialistične zveze. Pristal

sem, vendar sem ob tem postavil pogoj, da za občinske volitve kan-

didiramo mlajši ambiciozni tim, ki bi občino potegnil v večjo dina-

miko. Pristal sem še, da sem v tem primeru pripravljen prevzeti tudi

vodstvo Družbenopolitičnega zbora skupščine občine, nato smo se

še dogovorili, da za predsednika skupščine kandidiramo obetavne-

ga Borisa Bernetiča. Zatem pa smo s kandidatom za predsednika in

predvidenim timom sestavili glavne točke predloga prioritet občine

v novem mandatu in sicer:

- rešitev vodooskrbe na Krasu

- ureditev cestne infrastrukture v Brkinih

- ustanovitev vsaj dveh srednjih šol

- izboljšati vodilni sestav v podjetjih

- boljše zaposlovanje mladih izobražencev

Ekipa je bila izvoljena in skupaj smo ostali na položaju dva mandata.

Do leta 1980 so se tako rešile vse prioritete in še marsikaj. Asfaltira-

ne so bile tudi vse glavne občinske ceste, zgrajen je bil Dom upoko-

jencev v Sežani, skoraj dokončan Kulturni dom in začela se je celo

zasnova za višje in visoke šole. Tudi gospodarstvo se je okrepilo.

60



Skratka, postavljena je bila osnova za nadaljnji razvoj Krasa in Br-

kinov.

Upam si trditi, da je bil v tem mandatu narejen največji pospešek

razvoja Krasa in Brkinov po dobi prvega predsednika okraja Sežana,

Danila Petrinja.

Seja Skupščine občine Sežana leta 1980 – Jože Korošec sedi v predsedstvu





Redno delo in funkcije


Še danes težko razumem, kako sem v tistem času pristajal na to-

likšno obremenilno delo. Zlasti je bilo tega veliko po končani višji

šoli, po letu 1963.

Z zunanjimi funkcijami so me najbolj obremenjevali zlasti v orga-

nih Obalno-Kraške regije. Zdelo se mi je, da najbrž zato, ker se mno-

gi niso čutili dovolj seznanjeni z zdravstveno in socialno tematiko.

Na mestu predsednika SZDL sem bil, kot rečeno, dva mandata, od leta

1972 do 1979, do svoje upokojitve.

Naj sedaj naštejem tudi neprofesionalne vzporedne funkcije. Tako

sem bil:

61

- Od leta 1964 do 1967 član Upravnega odbora Republiške skup-

ščine pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije

- Od 1970-1974 član Upravnega odbora Republiške skupščine zdra-

vstvenega zavarovanja Slovenije

- Od 1972 do 1974 tudi član zveze sindikatov prometa in zveze

Jugoslavije

- Od leta 1974 do 1987 član senata Republiškega sodišča za pokoj-

ninsko in invalidsko zavarovanje (socialno sodišče) Slovenije

- Od 1976 do 1978 za sodnika porotnika Vrhovnega sodišča Slo-

venije

- Od leta 1978 do 1982 predsednik Družbeno-političnega zbora

Skupščine Sežana in obenem vodja delegacije (poslancev) iz Se-

žane v Republiško skupščino Slovenije

- V obdobju od leta 1968 do 1974 sem opravljal tudi poveljniške

funkcije pri razvijanju in vodenju Teritorialne obrambe na Kra-

su in Brkinih, sprva kot komisar bataljona v Brkinskem odre-

du, kasneje pa kot član štaba medobčinskega odreda teritorialne

obrambe za območje občin Sežana, Postojna in Ilirska Bistrica.

Različne in zahtevne naloge sem sicer opravljal z veseljem in za-

vestjo, vendar me je preobremenitev vedno bolj utrujala. Da bi še

naprej nosil tolikšno breme, nisem pristal. Potegnil sem še dve leti

do zaključka poslanskega mandata, se nato upokojil in umaknil v

zasebno življenje.





Priznanja in odlikovanja


O tem poglavju mi je najbolj neprijetno pisati. Človek nikoli ne ve,

ali so bili pristojni dovolj objektivni, ker je dejanje oz. uspeh včasih

relativen. Ob podelitvi sem bil vedno nekoliko presenečen, ker niti

med NOB niti kasneje nisem razmišljal o priznanjih.

Čeprav nisem nikoli delal za nagrade in priznanja, moram vendarle

priznati, da sem se vedno počutil prijetno ob pohvali, pa tudi v za-

62



doščenje mi je bilo, če sem v prizadevanjih uspel. Zato sem prizna-

nja čutil kot spodbudo.

Če sem kdaj izstopal iz povprečja, je bilo to zato, ker sem vedno

stvari jemal resno in želel biti temeljit in v spodbudo drugim. Kar

se tiče poguma pa naj povem: vsakega je strah pred smrtjo. Pa še

to: pogum je v bistvu občutek dolžnosti nad strahom, pa tudi neke

vrste beg pred sramoto in šibkostjo.

Med NOB in kasneje sem prejel naslednja odličja:

- Red za hrabrost

- Red za vojaške zasluge

- Medaljo za zasluge za narod

- Srebrni znak OF

- Srebrni znak zveze sindika-

tov

- Priznanje Skupščine občine

Sežana za posebne zasluge

- Priznanje IX. Kongresa sad-

jarjev Jugoslavije za uspehe

v sadjarstvu

- Listino o nazivu častni član

Območnega združenja slo-

venskih častnikov

Ne glede na povedano sem po-

nosen na prejeta odličja in se Jože Korošec kot starešina v NOB in TO

toplo zahvaljujem vsem, ki so

vplivali na to.

***

Ob zaključku opisa spominov iz aktivne dobe bi rad omenil svoj

trpek spomin na malomaren način določitve meje med Slovenijo in

Hrvaško ob sporazumu „Osim“.

63

Slovenija je pri razmejitvi izgubila Trst, Gorico in Benečijo. Zunaj

Slovenije je tako ostalo 140.000 Slovencev ter obsežni teritorij. Hr-

vaška pa je ob tem obratno pridobila Reko, Zadar, otoka Cres in

Lošinj ter Istro. Indiferentnost slovenskega in jugoslovanskega vod-

stva pa je neodgovorno oškodovala Slovenijo.

Tedaj bi moral jugoslovanski vrh z osebno avtoriteto Tita zahtevati,

da vodstvi Hrvaške in Slovenije takoj stopijo skupaj in sklenejo poš-

ten kompenzacijski sporazum o teritoriju. Notranji jugoslovanski

pogoj bi moral biti, da se še pred ratifikacijo Osimskega sporazuma

v skupščini Jugoslavije dogovori o kompenzaciji zemljišča med Hr-

vaško in Slovenijo. Sicer tudi za hrvaško pridobljeno ozemlje brez

ratifikacije dogovor Osima ne bi bil veljaven.

Osebno sem videl možno rešitev v pošteni kompenzaciji z dodelit-

vijo celotne cone B STO do Novigrada Republiki Sloveniji.

64

UPOKOJITEV

Nov izziv v sadjarstvu

Upokojitev je pomembna prelomnica v življenju. Če sprememba

vodi v brezdelje in družbeno osamitev, vodi v stres in nekvalitetno

življenje. Zato sem si že pred upokojitvijo naredil okvirni načrt za

kasnejšo aktivnost in način življenja. Načrt za naprej je bil še po-

sebej pomemben, ker sem izpolnil pogoje za upokojitev relativno

mlad. Razlog je bil v tem, da sem pokojninsko dobo začel že pri

šestnajstih letih, ko sem odšel v partizane, čas udeležbe v NOB pa je

bil beneficiran. Za borce z daljšim stažem je bila pokojninska doba

krajša, le 35 let, pa tudi šolanje sem opravil ob delu.

Vzel sem si nekaj počitka in razmišljal, kako naprej. Porodila se mi

je ideja, da se vrnem v naravo. Rodil sem se na kmetiji in se še mlad

naučil delovnih navad, pa tudi v delu sem užival.

Ob razmišljanju, kako in kaj, mi je prijatelj ing. kmetijstva Miran

Vodopivec večkrat pripovedoval o novih dognanjih v sadjarstvu in

uspehih njegovih kolegov v Mirnu pri Novi Gorici. Nagovarjal me

je, da se odločim za nekaj podobnega. Dogovorila sva se, da obiščeva

kmetijski kombinat v Mirnu in si ogledava dejavnost. Generalnega

direktorja ing. Volka in direktorja pridelave sadja ing. Juga sem poz-

nal že od prej. Ing. Vodopivec me je povezal z njimi, ti pa so me

dodatno seznanili s stroko. Vabili so me k sodelovanju in obljubili

pomoč.

Naslednje dni sem z idejo navdušil še mojega brata Ivana in soseda

iz Ocizle, Počkaj Oskarja. Zadeva ju je začela zanimati in kmalu

zatem smo se dogovorili, da uredimo skupni hruškov nasad. Za tem

smo se povezali s kmetijsko pospeševalno službo in zadrugo v Seža-

ni ter dogovorili za njihovo sodelovanje in potreben kredit.

Potrebno se je bilo odločiti za vrsto sadovnjaka in način njegove

vzgoje. S strokovnimi svetovalci smo se dogovorili, da postavimo

moderen, gosti nasad hrušk, cepljenih na kutino, oblike palmetne

vzgoje. In kar je še posebej pomembno, po novejši metodi integri-

ranega varstva. Preprosto povedano, na naravi in ljudem prijazen

način.

Pri strokovnih pristopih nam je veliko pomagal znani sadjarski stro-

kovnjak in mentor, pokojni ing. Lomberger iz Kmetijskega zavoda

67



Maribor. Imel sem to srečo, da sem se z njim dobro spoznal in da me

je zato pogosto vključeval v poučne ekskurzije v sadjarske centre v

Avstriji, na Bavarskem, v Švici in Južni Tirolski. Ing. Lomberger je

bil tako doma kot v tujini izredno cenjen strokovnjak. Svoje izjemno

znanje je razdajal tudi v Ukrajini.

Naš skupni nasad pri vasi Beka je meril tri hektare in v njem je bilo

skoraj 6000 hruškovih dreves različnih sort:

- 2.000 dreves Junijske lepotice

- 1.000 dreves Moretinijeve

- 800 dreves Košje

- 1.300 dreves Viljamovke in

- 700 dreves Abate Fetel

V skupnosti smo delovali 18 let. Zadnjih sedem let smo sadovnjak

obdelovali ločeno, vsak svojo tretjino nasada.

Naj navedem nekaj podatkov o načinu vzgoje po metodi integrira-

nega načina varstva. Ta prijazen način do narave in ljudi je nastajal

Sadovnjak hrušk pri vasi Beka, 1979-2004, v skupnosti Jože Korošec, Ivan

Korošec, Oskar Počkaj

68



postopoma. V bistvu pomeni škropiti proti boleznim in škodljivcem

z blagimi in selektivnimi kemičnimi sredstvi, da tako ohranimo in-

sekte predatorje, ki se hranijo z ličinkami škodljivcev in tako po-

magajo ustvariti ravnotežje v naravi. Taki koristni predatorji so na

primer: pikapolonice, plenilske stenice, moli in podobni.

S prvimi poizkusi integriranega varstva so v tujini pričeli leta 1953,

pri nas v Sloveniji pa šele petnajst let kasneje.

Do tedaj so v sadjarstvu, pa tudi v poljedelstvu, uporabljali zelo

strupene pripravke. Najbolj problematični so bili: svinčev arzenat,

Lindan, Metasystox Ultracid in podobni. Ko so najbolj „ostre“

ukinili, smo še vedno uporabljali manj strupene kot so: Barudin,

Zolone, Mitac in piretroide širokega spektra, na primer: Decis,

Talkart, itd. Kasneje so ugotovili, da so nekateri celo rakotvorni.

Iskanje sprejemljivih fungicidov, insekticidov in akarcidov za

način integriranega varstva ni šlo brez težav, ker kemična industrija

in trgovska mreža nista kazali dovolj zavzetosti. V predhodnem

obdobju so nam strokovni mentorji za varstvo v nasadih svetovali

nekatera druga, v sili še sprejemljiva, škropiva. Šele čez sedem ali

osem let so začela prihajati na trg novejša, preizkušena škropiva,

ki so ustrezala novi doktrini integriranega varstva.

69

Nosilci iskanja poti za naravi in ljudem prijazno pridelavo sadja so

bili tedaj v Sloveniji nekateri entuziasti takratne Kmetijske fakultete

Maribor, Kmetijskega zavoda Maribor in Poslovnega združenja

Styria.

Največje zasebne zasluge pa so imeli prof. Stojan Vrabel, dr. Milena

Kačič in dipl. ing. France Lombergar. Pri projektu so sodelovali še

prof. dr. Stane Berčič, ing. Marjan Zupan in še nekateri. Dognanja so

preizkušali predvsem na posestvih v Mariboru in v Mirnu pri Novi

Gorici ter pri nekaterih sadjarjih manjših nasadov na Štajerskem in

Primorskem. V tej zgodbi sem tudi sam sodeloval.

Oktobra 1988 sem, ne da bi slutil, prejel vabilo, da se udeležim

IX. Kongresa sadjarjev Jugoslavije v Novem Sadu. Na kongresu so

mi na predlog Sadjarskega društva Slovenije podelili priznanje –

„Plaketu za doprinos voćarskoj nauci i praksi“. Imel sem občutek,

da pretiravajo.

70

PRILOGE





Kongresi Jugoslavija


73





Na IV. Kongresu SKOJ-a v Beogradu 19. XII. 1948, levo J. Korošec,

desno Kocjančič iz Hrastovelj – REVIJA JUGOSLAVIJA št. 14-16/1948-49

74





Kongresi Slovenija


75




76



77



78



79

Jože Korošec

SPOMINI MLADEGA PARTIZANA IN

DRUŽBENEGA DELAVCA

Uredil in založil: avtor spominov

Tehnično uredila: Boris Korošec in Marko Korošec

Slika na naslovnici: Marko Korošec

Simbolna slika: »zimsko neurje« na str. 14: www.markokorosec.net

Izdal in založil: Jože Korošec

Prelom in oblikovanje: Lucija Klanac (Tiskarna Mljač)

Tisk: Tiskarna Mljač, Divača

Naklada: 100 izvodov

Prva izdaja, Sežana 2017

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-94

94(497.4)«1939/1945«(092)

KOROŠEC, Jože, 1927-

Spomini mladega partizana in družbenega delavca / Jože Korošec. - 1.

izd. - Sežana : samozal., 2017

ISBN 978-961-283-936-9

290283520