BANJSKI ZV
ŽUPNIJSKI LIST ZA KRANJ IN OKOLICO.
Izdaja: mestni župni urad v Kranju. Izhaja zadnji teden v mesecu.
L. 1934. St. 2.
Posamezna štev. 1 Din.
Molčeči Bog
j , Pred Pilatom je stal Kristus, zvezan kakor kak hu-' aelec, pred sodno palačo pa je hrumela velika množica, j.-, 80 jo vodili veliki duhovni in prvaki ljudstva. Po svo-j,, voditeljih je judovsko ljudstvo  zavrglo  Kristusa in antevalo njegovo smrt. Vedno hujše pritiskajo na Pilata .pijejo: „Ljudstvo hujska, učeč po vsej Judeji, začenši ,  Galileje do sem. Kristusa Kralja se dela, cesarju brani Vek dajati, zato zahtevamo, da umre na križu." Ko tako , °spoda tožijo veliki duhovniki in starešine, on ničesar ^ odgovarja. Pa mu'pravi Pilat:  „Ali ne slišiš, kaj prijo zoper tebe?  Ali nič ne odgovoriš?"  In Gospod ne govori na nobeno besedo, tako da se Pilat silno čudi. Pa ga peljejo  k Herodu.  Ta Se silno razveseli, ko m        Jezusa in ga izprašuje z mnogimi besedami, a on u. ničesar ne odgovori.  Veliki duhovni in pismarji pa wa°''e P°'«g in ga venomer tožijo. Gospod pa molči. Sedaj g' ?'ai-He Herod s svojimi vojaki sramotiti in smešiti in r ('a obleči v belo obleko kot norca. Jezus pa je k vsemu tetnu molčal.
In pripeljejo ga zopet nazaj k Pilatu. Se drzneje za-Hj!Va liU(istvo njegovo smrt in krivični sodnik se uda J*Sovi zahtevi in obsodi nedolžno Jagnje v smrt na križu, SL °8P°fl tudi sedaj molči. Pripeljejo ga na dvorišče, bi-)'1°> s trnjem kronajo in pluvajo mu v obraz, pa Gospod. Ve'lno molči.
t»j *Q visel je na križu v groznih bolečinah in smrtnih 8ftavah, predan jim pa stoje njegovi sovražniki in ga za-l%ie]o: „Če si Sin božji, stopi s križa! Če je Kristus,
aelski kralj, naj stopi s križa, da bomo videii in vero-Sai'1'" ^ Boga ie zaupal; naj ga zdaj reši, če ga ima rad, ca! P Pravil: „Sin božji sem." In ob deveti uri je zakli-Šftn ,sP0<i Iia ves g^as: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me (k hf*1^" ^0,'a Bog je molčal. Kristus ni stopil s križa, Hi Pokazal svoje božanstvo! Nebeški oče se ni oglasil, i?dM|*U v':i' odgovora, božja roka ni posegla vmes, da bi 2a ^žeblje iz nog in rok Sina božjega. Zasmehovan in
PUscen je umiral Kristus, Bog oče pa je molčal. 3ftv Ko pa je izdihnil Z voli car svojo dušo, takrat pa je Se . govoriti Bog. Zemlja se je stresla, zagrinjalo v templu ijjpI*6. Pretrgalo, grobovi so se odpirali in vstalo je mnogo let Nr **a ^e Jflsneje je govoril Bog čez kakih štirideset tletn ^ Jeruzalem je prišlo napovedano gorje. Po nedolžni Prelita kri je prišla nad narod in mesto, v katerem 8°VorU g"amen na kamnu. Tako je po dolgih letih šele
«aiv ^•Uc'' v lia^em življenju Bog pogosto molči. Gode se JU ecle krivice, narod proti narodu, oseba proti osebi — Ce .lnogi v obupu in dvomu kličejo: „Kje pa je naš Bog? tttdjj j 8) zakaj to pusti in zakaj se ne oglasi?" Bog pa Stfag. an.es molči. Ob svojem času pa zagrmi njegov glas a° in grozan vsem onim, ki se dvigajo proti njemu.
Zakaj Bog molči?
Bog pred vsem molži, ker je dober in potrpežljiv.
On noče smrti grešnika, ampak da se spokori in zveliča. On je oni dobri oče, ki sicer s krvavečim srcem pusti svojega sina, da ga žali, da gre od njega v tujino, da pade v slabo tovarišijo in da v grehih pase celo svinje. Lahko bi s silo vse to preprečil in nehvaležnega sina takoj kaznoval, pa njegova dobrota in potrpežljivost tega nočeta. Za njim pošilja morda opomine vesti, staršev, duhovnikov, ki ga vabijo nazaj k očetu, ki čaka s hrepenenjem doma, kdaj se vrne izgubljeni sin. In če se vrne, ga sprejme z ljubeznijo in odpuščanjem.
Ko so kamenjali dijakona Štefana, nedolžnega, pravičnega in svetega, je stal poleg Savel, odobraval krivico in pomagal pri umoru. In kasneje je ves divjal proti kristjanom, lovil jih in jih metal v ječo. „Zakaj Bog to pusti?" se je morda spraševal kak maloveren. „Zakaj se ne udere pod njim zemlja, kakor se je pod Koretom, Data-nom in Abirouom, in ga požre v peklensko brezno ?" Pa Bog v svoji dobroti in potrpežljivosti tega ni storil. Dolgo je molčal, nato pa govoril: „Savel, Savel, zakaj me preganjaš?" In ta glas, poln milosti, je spreobrnil Savla v Pavla in naredil iz preganjavca kristjanov oznanjevavca božje besede.
Ljudje pogosto skoraj očitajo Bogu, zakaj pusti greh in ne kaznuje takoj hudobije. Ko bi Bog takoj kaznoval vsako hudobijo, potem ne vem, koliko ljudi bi sploh še živelo na zemlji in kolikokrat bi bil že vsak izmed nas kaznovan! In če ima Bog z nami potrpljenje, potem pač nimamo pravice, pritoževati se nad tem, če Bog prizanaša onim, ki so morda večji grešniki, kot smo mi.
Ko je šel Jezus skozi Samarijo v Jeruzalem, je prišel v neko mesto, kjer ga niso hoteli sprejeti. Ko Janez in Jakob to vidita, vzplamtita v jezi in rečeta Gospodu: „Gospod, hočeš, da rečeva, da naj pade ogenj z neba in jih pokonča?" Jezus pa jima mirno odgovori: „Ne vesta, kakšnega duha sta! Sin človekov ni prišel duš pogubljat, ampak rešit!" (Luk 9, 54—55.) To je duh božje dobrote in potrpežljivosti, ki molči in prizanaša, da bi rešil duše.
Ce torej Bog molči in prizanaša radi svoje dobrote, ali se bomo potem mi nad tem pohujševali? Ali mu ni pripusčeno storiti, kar hoče? Ali naj bo naše oko hudobno, ker je Gospod dober? (Mat 20,' 15.)
__(Konec prihodnjič.)
Zvonenje k dnevu
Da se vpelje v vsej škofiji enotno postopanje glede zvonenja k dnevu, je škofijski ordinariat odredil sledeče:
I. Zvonenje k dnevu naj se vrši poslej le: ob nedeljah, ob zapovedanih praznikih in ob praznikih, odpravljenih od papeža Pija X., ki se pa pri nas še slovesno obhajajo; na god patrona dotične cerkve; na dan celodnev-
Stran 2.
KRANJSKI ZVON
Štev 2.
nega češčenja sv. Rešnjega Telesa, kakor je določeno za zvonenje na predvečer tega dne; na one dni, ki se v župniji ali dotični cerkvi vrši izredna slovesnost ali pobož-nost n. pr. sv. birma, misijon, duhovne vaje itd.; na one sopraznike, pred katerimi prejšni dan zvoni delopust.
2. To določilo velja le za one cerkve v škofiji, pri katerih se je to zvonenje doslej vršilo; na novo naj se to zvonenje nikjer ne vpeljuje.
3. Zvoni naj se točno ob določeni uri; a pozimi ne pred 4 uro in poleti ne pred 3 uro.
4. V naši župniji se v župni cerkvi dnevu ni zvonilo razen ob velikih praznikih, kadar so potrkovali. Za župno cerkev ostane pri starem, da se dnevu zvoni le takrat, kadar se potrkuje, in sicer le ob največjih praznikih in slovesnostih. Nikdar pa se ne sme potrkovati pred 4 uro zjutraj.
Pri vseh podružnicah, tudi na Primskovem, pa veljajo določbe škofijskega ordinariata. Ponekod se opaža razvada, da fantje hodijo sami potrkovat v zvonik in tam dolgo ostanejo brez nadzorstva in se vrše ob takih prilikah razne nerednosti. Cerkovniki ne smejo nikdar pustiti nikogar v zvonik brez nadzorstva. Pri potrkovanju naj bo v zvoniku ali sam cerkovnik, če pa to ni mogoče, pa njegov namestnik, kak resen mož. Neredko se je že namreč zgodilo, da so potrkači ubili zvon. Zato opozarjam vse cerkovnike, da so oni odgovorni, da se v zvonikih ne zbirajo nepoklicani ljudje in da je pri potrkačih vedno sam cerkovnik ali pa njegov namestnik.
•V nekaterih krajih se je razvila navada, da se bogatejšim ljudem delj časa zvoni, oziroma, da nekateri plačajo zvonarje, da ti potem na dolgo vlečejo „cuge". Ta razvada se mora odpraviti. Vsem se cugi enako dolgo zvone, naj bo kdo posestnik, tovarnar ali delavec. Cerkovnik dobi za zvonenje plačilo, takso, ki jo župnik pri vsakem pogrebu zaračuna in ni potrebno nikomur še posebej plačevati kakim drugim zvonarjem. Posebno opozarjam na to, da se ne sme v cerkveni zvonik ne jemati in ne pošiljati kakih opojnih pijač. Cerkovniki pri podružnicah morajo na to posebno paziti in so osebno za to odgovorni, da se kaj takaga več ne zgodi. Ce kdo želi ob kaki priliki pogostiti zvonarje, naj jih povabi na dom, v zvoniku se ne sme nikdar deliti opojna pijača.
Pri tej priliki opozarjam cerkvene ključarje, da večkrat pregledajo zvonove, če ni morda kake napake v ogrodju, da se ne zgodi kaka nesreča.
Zgled otrok
(Po L. N. Tolstoju)
Zgodaj je prišla velika noč. Ljudje so komaj prenehali voziti s sanmi. Na dvoriščih še leži sneg, a po vasi teko potoki. Na prelazu med dvema dvoriščema se je natekla velika luža izpod gnojišč. Pri luži sta se dobili dve deklici, vsaka iz svojega dvorišča, ena mlajša, druga malo starejša. Matere so obe deklici oblekle v nova krila. Manjša je imela modro, a večja pisano rjavo. Obe sta imeli rdeče robce na glavi. Po službi božji sta prišli k luži, da ena drugi pokažeta svojo obleko, in pričneta se igrati. Zahotelo se jima je, da malo gazita po vodi. Zagazila je mlajša v lužo s čeveljčki in starejša jo posvari: „Nikar, Maruška, mati te bo kregala. Dajmo se sezuti, najprej jaz, potem še ti!" In deklici si sezujeta čevlje, dvigneta krila in se napotita ena k drugi nasproti. Maruška zabrede do glež-njev v vodo in reče: „Globoko je, Anica, jaz se bojim." „Nič se ne boj," odgovori Anica, „mnogo globokeje ne bo, pojdi naravnost proti meni!" In gresta ena proti drugi. Tu reče Anica: „Maruška, pazi, ne Sofa], ampak pojdi po-lahko!" A komaj je to rekla, že čofne Maruška po vodi in poškropi z umazano vodo Ančkino krilo in voda ji brizgne v nos in oči. Ko Anica opazi na krilu madeže,
se razjezi, začne zmerjati Maruško in skoči proti njej, °-a jo udari. Ko Maruška to vidi, se ustraši, skoči iz luže jP steče proti domu. Med tem pride mimo Ančkina mati 111 opazi umazano krilo in srajco svoje hčerke. „Ti p30*8, kje si se pa tako zamazala?" se razhudi mati. „Maruska me je nalašč popacala." Ančkina mati ujame Maruško i" jo udari po hrbtu, Maruška pa zažene jok, da je sltsala vsa ulica.
Tu priteče Maruškina mati in nahruli sosedo^ »Z8j kaj pretepaš mojo malo?" Beseda da besedo in pričnos« na mile viže zmerjati. Med tem prihite kmetje in nabere se velika gomila ljudi. Vsi vpijejo eden čez drugega in nihče ne posluša drugega. Zmerjajo se med seboj, sil']0 eden v drugega in kmalu bi se bil razvil splošen pretep; da ni prišla stara Andrijaška, ki je prihitela, da ponurj kmete. — „Pa kaj delate, ljudje božji? Pa na tak dan-Bojte se vendar greha!" Toda njena beseda ni zalegj_a> malo je manjkalo, da še nje niso napadli. Starka bi j'n ne bila pomirila, da ni bilo Anice in Maruške. Ko so s« žene kregale, je Anica očistila krilo in zopet prišla k pre' lazu in luži. Vzela je v roko kamen in je pričela kopa11 zemljo poleg luže, da bi mogla odtekati voda na uli00. Ko je ona grebla, pride še Maruška in ji pomaga s trsk0 kopati žleb. Kmetje so bili ravno na tem, da se pricn0 pretepati. Med tem je po malem jarku pritekla voda lZ luže ravno do kraja, kjer je stara Andrijaška mirila kmete-In obe dekletci sta pritekli, vsaka na eni strani vodic<j; „Drži, drži, Maruška!" kliče Anica. Maruška pa bi tud1 rada nekaj povedala, a ne more od smeha. Obe drvita o potočku in se smejeta trščici, ki plava v vodici. Obe p£1' letita ravno med kmete. Ko ju starka zagleda, zakli<*> možem: „Ne bojite se Boga? Ljudje božji, ali ste pri VK meti? Pobiti se hočete radi teh deklic, a ti staže zdavnaj pozabili vse in se v miru in ljubezni igrata. Bolj pamet" sta kot vi!"
Ko so kmetje opazili dekletci, jih je obšel sran1' nato so se pa pričeli sami sebi smejati in so se mir'10 razšli.
„Ako ne boste kakop otroci, ne pojdete v nebes* kraljestvo."__
O beračenju otrok
Težke socijulne razmere, v katerih živi mnogo naŠj^ ljudi, prinašajo s seboj poleg pomanjkanja in revščine s vse polno moralnega zla. Telesno gorje rodi le prepogost tudi moralne nesreče. In morda še večja nevarnost k" beda sama so za naš narod moralne zablode, v kater ubogi tako hitro zabredejo. To in ono je razumljivo, da8 ne. ravno opravičljivo, saj vemo, kako malo moči za P° steno življenje more imeti človek, ki hodi dan na dan n robu obupa, ko ne ve, kako bo preživel sebe in svoj družino.
Med nesrečne posledice revščine spada prav g°t°v tudi beračenje ubogih otrok.  Kakor je hudo in težko, družina nima sredstev za življenje in je razumljivo, c starši pošiljajo prosjačit tudi svoje otroke, vendar jev. skrajno pogubno za otroke. Ni je za otroka skoro vecj nevarnosti, za njegovo vzgojo in moralno življenje, kak° če se navadi brezdelja in potepanja. Sicer so uboge dr zine, zlasti pa še otroci vredni vse ljubezni in usmili611',' vendar pa je še več vredna otrokova vzgoja in pošteno8' Pri beračenju se otrok navadi brezdelja, kar mu P0!6^ ostane za celo življenje in se tako le prehitro zapusti popolnoma zgubi. Brezdelje je namreč za mladega elpve e največja nevarnost slabega življenja. Pri beračenju . otrok navadi kaj rad nepoštenosti, če si pridržuje n*1*"^ e - in si zanj kupuje sladkarije in druge le nepotrep ; le redko si bo otrok kupil kruha in dragih z1!" '
denar stvari
šivan,  le reuKo si do otroit Kupil kruna m dragin Tako se sčasoma navadi kraje, nepoštenosti, brezdelr potepanja, da o drugih stvareh ne govorimo, potem Pa n
Rov e^ c'° P°Pomoma zgubljenega življenja. Silno od-jz ^nost nosijo starši za svoje otroke, če jih le preveč iiev za Dera«enJe» ko jih izpostavljajo tako velikim sta '■vnosum- Kadar je res potrebno, naj redno prosijo le jiiti ! 0Drne.i° na.i se d° dobrodelnih ustanov, samo svo-sih 0/r°v^om nai prizanašajo. Resnica je namreč, da vča-pro \^ svoje otroke le zlorabljajo, ker je, razumljivo, VevS'acenje pač težko in mislijo, da bodo otroci zbudili ]; . Us,niljenja kot pa starejši. S tem pa si starši nakopaj0 težko odgovornost za vzgojo svojih otrok, ne pomi-lj0|° namreč, da je več vredna duša in poštenost otrokova, otr i?8 ^orna skorjica kruha, ko morda pri tem zaigra
* srečno in pošteho bodočnost svojega življenja. pa j j^zumemo nesrečo in trpljenje uboštva, razumemo
bodoč
1 vrednost otroške duše in važnost otrokove vzgoje
ocnost našega naroda. Iz otrok, ki se navadijo
za
Clu—n,'a' k° zraštel le rod ljudi, ki ne bodo hoteli dele y\ 1 Pozne.ie> ko bi morda lahko dobili delo. In v tem tjl**°?letstvo beračenja otrok. Duša je več vredna kakor 8v .' Ce bodo starši z vso skrbjo delali za dobro vzgojo Hean? °^r°k) jim R°g tega prav gotovo ne bo pozabil.
"Ca je ta: vse te in podobne težave socijalnega vpregi ne bodo rešene prej, dokler tisti, ki so zato pokli-pr ' J16 dajo ljudem zaslužka  in tako najbolj enostavno, šjlj ?eno in zdravo ne urede gospodarskega vprašanja na-Drezposelnih revežev.
Bog je pravičen
!]]:   "Omoljub z dne 27. novembra 1933, piše pod zgor-
naslovom sledeče: ja n 0S je pravičen. Mnogo so že takrat krščanski skor°-^ansk' Plsatelii razmotrivali značilen pojav, da so sHrt Vs' preganjalci krščanske vere umrli nenaravne bodp'i' Neron je umrl kot samomorilec; Domicijana je pre-,z mečem njegov bivši suženj; Maksimina Tračana
°odei
boji? 1 njegovi vojščaki; Decij je zagazil v nesrečnem to/L,- Z ^oti v močvirje, v katerem se je zadušil, divje ces '.so raztrgale njegovo truplo. Grozna je bila usoda ^Do'3 ^a'er'.iana- L- 260. ga je premagal perzijski kralj ^°nir suzenJ ie moral potem poklekati k Saporjevemu V iji ?a i6 Sapor iznad njegovih ramen zajahal konja, "jic 80 £a v°dili P° cestah, skozi vasi in mesta. Sled-ti§gus° mu slekli raz živo telo kožo ter jo obesili v svetilo' ^Vren.iana ie nJeg°v najljubši svetovalec, stotnik lagj P°r» prebodel z mečem. Dioklecijan je v sijajni pa-2tjie_Z aznel ter umrl vsled gladu. Galerija je vsled nega o008*-! m pohotnosti doletela ostudna bolezen; črvi so DajH \e M' n'ti sužnji mu niso hoteli streči. Maksimin vtj's Se ie zastrupil, Maksimijan obesil. Pod presunljivim ttthW? ^ dejstev je vzkliknil pisatelj Laktancij: „Tako ia.lo sovražniki božji!"
Šmartin pri Kranju
Oznanila za februar
blag0g,' Svečnica. Zjutraj božja služba po navadi, ob 9 z tiašj d?Vom> Pred drugim opravilom blagoslov sveč, po %haiiiar?Van'e sveč za cerkev. - Zjutraj vesoljna odveza, ^°PolH°   ariJin€> družbe, popoldne shod Marijine družbe.
YU! ob 2 pete litanije Matere božje.
J l'^trtek, pred prvim petkom, ob pol 7 ura molitve. Illivadi pU^a predoepelnična nedelja. Božja služba po
li rpP°'dne ob 2 ura molitve, '^vacij"    etia predpepelnična nedelja. Božja služba po
Sosi0y4- pepelnica, začetek 40 dnevnega posta. Ob 8 bla-PePela, pepelenje in sv. maša.
15. V Straži šču pri oltanju sv. Valentina ob 8 zapisana sv. maša namesto na pepelnično sredo.
Vsak petek v postu bo po sv. maši križev pot. 18. Prva postna nedelja.
25. Druga postna nedelja.  Božja služba po navadi. Poročeni:
6 jan. Gašperin Ciril, delavec iz Krope in Apolonija Mrak iz Lučin nad Poljanami.
6. jan. Dagarin Anton, delavec iz Drulovka in Frančiška Trilar iz Jesenic.
14. jan. Štefe Viktor, posestnik iz Klanca in Gabri-ela Tominec iz Rakovce pod Sv. Joštom. Por. na Brezjah.
Umrli:
1. jan. Jelka Rahonc, hči zidarskega mojstra, stara 11 tednov, umrla v Zg. Bitnju.
3. jan. Frančiška Rozman, vdova, posestnica, umrla stara 79 let v Stražišču št. 67.
1. jan. Jakob Ješe, oženjen, hišni posestnik v Dru-lovku st. 31, star 54 let.
5. jan. Hedviga Bičet, zak. hči delavca v Stražičču, stara 6 tednov.
Župnija Kranj
Oznanila za februar
2. Praznik Marijinega  očiščevanja — Svečnica,
nezapovedan praznik, služba božja kakor ob praznikih. Ob 10. uri je pridiga, nato blagoslov sveč, procesija in sv. maša z blagoslovom.
Po osmi sv. maši je velikonočni pouk za fante iz vse župnije v Ljudskem domu.
Prvi petek v meseeu, ob 6. uri sv. maša z blagoslovom.
3. Sv. Blaž, pred šesto sv. mašo in po sv. maši se deli blagoslov sv. Blaža. Ob 8. uri sv. maša na Pungratu.
4. II. predpepelnična nedelja, služba božja po navadi. Prva nedelja v mesecu; pri 6. sv. maši mesečno obhajilo za moške. Ob 6. uri sv. maša z blagoslovom.
Po 6. sv. maši v Ljudskem domu velikonočni pouk za može iz vse župnije, razen onih iz Soseske Premskovo.
11. Pustna nedelja, pričetek 40 urne pobožnosti v čast sv. Rešnjemu telesu. Ob 6. uri je pridiga, blagoslov z Najsvetejšim in sv. maša. Ob 10. uri peta sv. maša. Ob 3. uri popoldan pridiga in litanije presv. Srca Jezusovega, ob 6. uri se sv. Rešnje Telo spravi.
12. Pustni ponedeljek, ob 6. uri zjutraj se z blagoslovom izpostavi sv. Rešnje Telo, ki ostane izpostavljeno do 6. ure zvečer; ob 3. uri popoldne je pridiga in litanije presv. Srca Jezusovega. Sv. maše so ob 6., 7., 8., 9. in 10. uri, ob 10. uri je sv. maša s petjem.
13. Pustni torek, ob 6. uri se izpostavi Najsvetejše, sv. maše so ob 6., 7., 8., 9. in 10. uri, zadnja je s petjem. Popoldan ob treh je pridiga in slovesne litanije presv. Srca Jezusovega z zahvalno pesmijo.
Uro molitve naj molijo: Od 11. do 12. ure III. red; od 12. do 1. ure popoldne zavodi in bližnji sosedje; od 1. do 2. ure dekleta; od 2. do 3. ure žene; od 4. do 5. ure možje; od 5. do 6. ure mladeniči.
Odpustki za 40 urno češčenje: Papež Pij XI. je določil popolne odpustke, ki se morejo prejeti vsaki dan tekom 40 urne pobožnosti, če kdo moli 6 očenašev in zdra-vamarij in tolikokrat čast bodi v papežev namen.
Na pustni torek ob 11. uri zvečer naznani veliki zvon pričetek 40 dnevnega posta.
14. Pepelnična sreda, ob 8. uri blagoslov pepela in nato pepeljenje in sv. maša.
Pepelnično sredo se prične čas velikonočne spovedi. 16. Zvežer ob 6. uri križev pot in litanije presv. Srca Jezusovega.
Stran 4.
KRANJSKI ZVON
18. I. nedelja v postu, spomin kronanja sv. očeta papeža Pija XI.,ob 10. uri peta sv. maša z zahvalno pesmijo. Popoldne po litanijah je na Premskovem velikonočni pouk za može iz Gorenj in Premskovega.
21., 23. in 24. kvaterni dnevi; strogi post je le na kvaterni petek.
Ob petkih je v postu ob 6. uri zvečer križev pot in litanije presv. Srca Jezusovega.
25. II. postna, kvaterna nedelja, služba božja po navadi.
Poročilo za 1.1933
V 1. 1933 je bilo v naši župniji rojenih: 135 otrok, med njimi 15 nozakonskih. Vsak deveti novorojenček v naši župniji je bil nezakonski! Med novorojenčki je bilo 70 dečkov in 65 deklic.
Umrlo je 57 oseb, in sicer 32 moških in 25 žensk.
Poročenih je bilo v župniji 47 parov, oklicanih 60 parov.
Sv. obhajil je bilo: v župni cerkvi 63.950, v Marija-nišču 8000, v gimnazijski kapeli 2500, v Delavskem domu 600, na Premskovem 3300, skupno torej okrog 78.000; od prejšnjega leta je napredovala župnija v številu svetih obhajil za okrog 5000 obhajil.
Poročilo o cerkvenem gospodarstvu prinese prihodnji Kranjski zvon.
čez noč mimoidoče „popotnike". Delavski dom je ielD na prenočišče le brezposelne delavce proti temu, a8 , plačali le stroške za priglase in za pranje perila. *s odloka srezkega načelstva bo Delavski dom ustavil sp jemanje brezposelnih delavcev na prenočišče. Prosimo p; da naj bodo cenjeni gostilničarji v Kranju toliko s0f\6l in naj oni od sedaj naprej sprejemajo te »popotnike s. noč. Od sedaj naprej bomo v Delavskem domu poslll vse take osebe na prenočišče v gostilne!
Duh. svetnik France Pokorn:
Kranjski župniki
51.) Jože! Golmajer8 (Gollmayer), mestni žuP"!^ dekan od pomladi 1786 do svoje smrti dne 22.10.1' ' Rodil se je v Poljčah pri Lescah na Gorenjskem , 8. marca 1733 očetu Andreju in njegovi ženi Margar Svoje višje šole je dovršil na Dunaju in v Gradcu« P stal je „licenciat" bogoslovja ter bil posvečen v nuisn na naslov Jurija Tellowscheg 1. 1759. Svojo novoj"
je imel v Lescah. Telesno je bil zdrav in čvrst, dus^. pa tudi učen in zmožen mož. Služboval je sprva kot s stitut v Kranju od sv. Jurija 1767 do 1768, nato v r° brezju do božiča 1772,  odkoder pride v Šmartin  P° , Kranja, kjer je ostal do meseca oktobra 1874. Prezent«\ za župnika v Zasipu dne 10. 8. istega leta, se je preS ^ tja ter zgradil  ondi krasno novo cerkev 1. 1778, vlS .e, okroglasto stavbo, katero je dne 1. 7. 1792 posvetil m gov prednik pomožni škof Jožef Mikolič (Micholizh)- . je 1. 1779 Mikolič zapustil Gornji grad ter odšel v M" ljano za škofovega generalnega vikarja, je prišel ^.<?^. jer za komisarja v Gornji grad v priznanje njegovin slug za Zasip, kjer je  župnikoval dve leti.  Od ta01 vrne spet na Kranjsko in je bil župnik in dekan na jL 5 let.  Tam je moral prestati hude boje,  zato je km*, odšel. Prišel je naposled v Kranj, da bi ondi, kjer JeP.g čel službovati, tudi dovršil svoj življenjski tek. Zaspa ^ v Gospodu dne 22. oktobra 1799. Bil je delaven, zasl«**.
mož, dober in zgleden duhovnik. Revežem podbreške ŽUP nije je zapustil 735 gld. Bil je tudi ud ljubenske b1"8^
Razno
K sv. krstu naj starši pošljejo svoje otroke čimprej po rojstvu. To je zelo slaba razvada, da nekateri starši ne pošljejo svojega novorojenčka cele tedne k sv. krstu. More se pripetiti velika nesreča, da otrok umrje brez sv. krsta in hi bil tako po krivdi svojih staršev oropan zve-ličanja. Tudi državni zakon nalaga, da se mora novorojenček vsaj tekom 30 dni po rojstvu prinesti matičarju v svrho vpisa v rojstno knjigo. Kdor bi to odlašal preko 30 dni, bi mogel biti kaznovan. Župni urad mora sestavljati razna poročila na oblasti. Letos še ni bilo mogoče napraviti točnega poročila o gibanju prebivalstva dose-daj, ker še niso vsi novorojenčki lanskega leta krščeni!
Pri podružnici na Hujah je bilo nujno potrebno, da se je popravil zvonik, ker bi bili sicer popadali zvonovi iz lin in bi se bila lahko pripetila velika nesreča. Popravilo se je jeseni izvršilo in vse tudi plačalo. Toda podružnica sv. Jožefa je že predlanskim imela velik primanjkljaj radi raznih nujnih popravil. Sedaj je morala cerkvena blagajna župne cerkve založiti 11.000 Din. Ker pa župna cerkev sama nima na razpolago denarja, je nujno potrebno, da podružnica na Hujah ta denar vrne. V nedeljo 4. febr. pop. ob 4 vabim vse gospodarje iz soseske Huje in Klanec, da se udeleže skupnega posvetovanja pri cerkvenem ključarju Jalnu, kjer se dogovorimo, kako bi se kril ta primanjkljaj.
Kranjski zvon bo odslej izhajal le na 4 straneh in bo vsled tega tudi mnogo cenejši, odslej naprej bo stala vsaka številka Kranjskega zvona le 1 dinar. Upamo, da bo naš župnijski list vsled tega dobil več odjemalcev. Vsaka krščanska družina bi morala imeti Kranjski zvon!
„Gorenjec". V Kranju je zopet oživel nekdanji list Gorenjec. Izhajal bo tedensko, vsaka številka bo stala le 1 dinar. Prlpročamo vsem, da se naroče na ta list, oziroma da ga kupijo tedensko. Raznašalse bo po družinah, kakor Kranjski zvon. List. bo sprejemal tudi reklamne oglase. Uredništvo in uprava Gorenjca bosta v pisarni Tiskovnega društva v Kranju.
Delavski dom. Združenje gostilničarjev se je svoj čas nekaj pritoževalo proti Delavskemu domu. Sresko na-čelstvo je sedaj prepovedalo Delavskemu domu jemati
Odgovorni urednik in zastopnik izdajatelja: Jožef Košir, kaplan v Kranju. - Za tiskarno Tiskovnega društva: Franc Uhernik,
tO*'
ščine M. B. - Kranjsko župnijo je Golmajer vladal v ticni dobi cesarja Jožefa II. Cerkveni predstojnik' Jj takrat prejemali in izvrševali čudne ukaze. Ali so »^j to iz prepričanja ali prisiljeni? Prepovedanih je bilo ^ mnogo pobožnosti, med katerimi je bila ta, da duh°v .gIi ne sinejo očitno voditi križevega pota. — Ko je Golm i zatisnil svetu svoje oči, ga je ob mnogoštevilnem sp.1 stvu pokopal šmartinski župnik in dekan Janez Ro"e".\\e 52.) Martin Štrgulc, administrator kranjske ŽUP jjj kot tamošnji kaplan od 25. 10. 1799 do 3. 3. 1800.''' >*j v se je na Tolminskem 1. 1752, mašništvo pa je P^'^je, Gorici 1779, kjer je dovršil modposlovje in bogosl° v „humaniora" pa v Leobnu na Štajerskem. Namizni n*1 [ so mu zagotovili sorodniki. — Služboval je 4 'e'atrgii subsidiarij v Vel. Laščah, 1 leto kot vikarij v Starem .g pri Ložu, od tam je prišel za kaplana na Bloke, ^oVjtl ostal 4 leta in pol. V Cerkljah pri Kranju je s'uZr/ri]iii kot kaplan (1790—94), od tam se preseli v mesto J* ^ za kaplana, kjer je bil tudi provizor 5 mesecev, d° ko so ga umestili za župnika in dekana v Šentvidu .g Ljubljano, kjer je pastiroval do sv. Jurija 1806. Ods ^ v pokoj v Ljubljano, kjer je v frančiškanski župnij1 ^ 1816 še živel. Telesno'ni bil sicer hrust, a duševno*, darjen mož. Bil je dober, zgleden, ljubezniv duh0 Ljudje so ga radi imeli in spoštovali.
Krn"''
8 Ljubljanski šematizem 1788, str. 205. — Lavtizar, «^g, str. 22. —- Igu. Orožen II. b, str. 49. — Biogr. leksikon str-J Ljubljanski šematizem 1788, str. 187.