RECENZIJA 61 Boris Kryštufek: Osnove varstvene biologije Tehniška založba Slovenije, 1999. 155 str. 2900 sit. Konec lanskega leta je izšla v naslovu omenjena knjiga, ki na dobrih 150 straneh u čbeniškega formata in črno belega tiska prvi č v doma čem jeziku predstavlja razmeroma novo podro čje biologije, t. i. "Conservation biology", kar bi lahko, verjetno najbolj smiselno, prevedli v "Naravovarstvena biologija" (pisec uporablja pojem "varstvena", a razlogi za to niso razloženi). Potreba po poglobljeni obravnavi tega podro čja se je pri nas kazala že dalj časa, saj nam je pri naravovarstvenih poskusih pogosto primanjkovalo argumentov, ki bi bili trdni in prepri čljivi tudi za nebiologe. In tudi ob ocenjevanju naravovarstvene vrednosti posameznih vrst ali obmo čij smo se morali sklicevati ve činoma le na že zavarovane podobne primere ali na lastno strokovno presojo, ki pa neredko ni bila dovolj prepri čljivo utemeljena. Knjiga je na prvi pogled pregledno zgrajena in s številnimi grafi čnimi prilogami, tabelami in z nekaj fotografijami. Že v pregledu vsebine lahko opazimo, da se ne ukvarja s konkretno problematiko naravovarstva v Sloveniji, ampak z osnovnimi biološkimi na čeli, katerih razumevanje je bistveno za varovanje narave. Besedilo je dokaj pregledno raz členjeno v poglavja, okvir čki z nekaterimi ilustrativnimi primeri pa niso dovolj jasno lo čeni od ostalega dela besedila. Avtor uporablja veliko tujk (npr. "metastabilno stanje kroni čne infestiranosti"), v dolo čenih primerih je njihova raba neenotna (genski/genetski sklad) ali celo neustrezna (stohasti čno namesto naklju čno, uporaba pojma deme za populacijo). Pisec se raziskovalno ukvarja z vreten čarji, kar je mo čno opazno tudi v knjigi. Če bi šlo pri tem le za prevladujo če primere iz sveta višjih živali, bi kriti čni bralec to še prenesel, žal pa gre pogosto tudi za nekriti čno posploševanje procesov na celotni živi svet. Tako je popolnoma zanemarjeno dejstvo, da so npr. evolucijski procesi pri nevreten čarjih, rastlinah in glivah bistveno bolj raznoliki kot pri vreten čarjih, številni predstavniki teh skupin pa se tudi pogosto ali celo izklju čno vegetativno razmnožujejo, zaradi česar je njihova genetska pestrost znotraj populacij zelo majhna. V takih primerih tudi ne moremo ve č govoriti o osebkih, saj ti pogosto ostajajo povezani in delujejo kot velik organizem. Ko je govor o strukturi vrste, se avtor sklicuje le na kodeks zoološke nomenklature. V knjigi se pojavljajo številne ena čbe, ki opisujejo razli čne idealizirane modele procesov v naravi in ki so premalo razložene. Pisec jih navaja preprosto kot dejstva, omejenost njihove uporabnosti pa ni vedno dovolj poudarjena. Nekaj tipi čno ameriških ovrednotenj narave v denarju je vsaj neokusnih, če že ne nesmiselnih (npr. vrednost biosfere je dvakrat ve čja od svetovnega nacionalnega proizvoda). Knjiga, ki naj bi bila prvi u čbenik novega raziskovalnega podro čja v slovenskem jeziku, bi morala imeti jasne definicije novouvedenih pojmov (te so pogosto nejasne), najbolje NATURA SLOVENIAE 2(1): 61-64 Zveza za tehni čno kulturo Slovenije, Ljubljana, 2000 RECENZIJA 62 ponovljene v obliki slovar čka (ki ga ni!), ali pa vsaj dosegljive s pomo čjo stvarnega kazala (tudi manjka!). Novo vpeljane pojme pa bi kazalo prej kriti čno pretehtati v širši strokovni javnosti, pri čemer bi kazalo predloge preučiti z jezikovnega stališ ča (npr. alovrsta, paravrsta, psevdoizumiranje, matriks, "okoljska stohasti čnost"), s stališ ča sprejete strokovne terminologije sorodnih podro čij (npr. "robni efekt" v fiziki, matrika (sic!) v matematiki) in se seveda odlo čati tudi o smiselnost vpeljevanja novih izrazov, kadar gre za zelo redko rabljene pojme, ki jih lahko nadomestimo s kratkimi opisi. Po prebiranju knjige se nikakor ne moremo znebiti vtisa, da je vsebina pravzaprav kompilacija tujih (v glavnem ameriških) u čbenikov tega predmeta in da je bil avtor z njimi o čitno dovolj zadovoljen. Celotna knjiga izzveni (vsaj za nekoga, ki se ukvarja z nevreten čarskimi organizmi) tudi kot hvalnica rezervatnemu varovanju velikih živali. Za slovenske razmere, ki so od ameriških zelo razli čne, je tak pristop zelo omejeno uporaben. Površina Slovenije je namre č tako majhna, da si ob 2 milijonih prebivalcev nikakor ne moremo omisliti še kakega spodobno velikega rezervata, ki bi omogo čal dolgoro čno preživetje kaki ve čji vreten čarski vrsti. Po drugi strani pa je kulturna krajina Slovenije tako pestra, da omogo ča dovolj kakovostno sobivanje avtohtonih vrst in človeka, tako da v naših razmerah pogosto ne moremo strogo razlikovati habitata in "matriksa" (še eden od nerodno vpeljanih izrazov, ki pravzaprav pomeni uni čeno nekdanje obmo čje habitata, slovenski izraz za "matrix" pa je matrika). Tako je "rezervatsko varovanje" narave v slovenskih razmerah bistveno manj primerno in učinkovito kot "varovanje narave izven rezervatov". Prvi koncept namreč nekako vklju čuje dovoljenje, da vse, kar ni v rezervatu, uni čimo. Avtor nadalje na ve č mestih omenja pomen argumentacije pri prepri čevanju krajevnega prebivalstva o potrebi varovanja narave, žal pa temu ne nameni tudi samostojnega poglavja, npr. "Družbeni in politi čni vidiki varovanja narave", ki bi lahko bilo izrazito aplikativno zasnovano. V Sloveniji je namre č utopi čno pri čakovati, da bi kak "naravovarstveni biolog" lahko le predal svojo strokovno presojo ustreznim službam, ki bi opravile preostalo formalno delo v zvezi z zavarovanjem. In še nekaj konkretnih pripomb: Str. 10: Pojem "biofilija" (naspr.: nekrofilija) je v rabi v psihologiji in filozofiji, v knjigi pa je njegov pomen nekaj takega kot "genetska predispozicija za uživanje v biodiverziteti", kar je vsaj nenavadna, če ne že nesmiselna definicija. Str. 26: Pove ča se koncentracija ... v tkivu posameznega organizma višjih prehranjevalnih nivojev, ne pa "vsebnost ... v biosferi". RECENZIJA 63 Str. 31: Iz dejstev, da sta bili leti 1995 in 1998 najtoplejši, ne moremo sklepati o globalnem ogrevanju. Str. 68-69: Ena čba za ra čunanje stopnje endemizma se ne UJEMA s komentarjem; uporaba enote M je nesmiselna, saj je vrednost stopnje endemizma le omejeno uporabna za primerjave znotraj istih taksonomskih skupin in ob uporabi enakih površin osnovnih polj. Tako tudi navedena primerjava stopnje endemi čnosti flore ni smiselna. Str. 77: Z izumrlo vrsto izumre le genetski potencial, ki se je oblikoval od odcepitve te vrste od sorodne preživele vrste, nikakor pa ne "ves genetski potencial, ki se je razvijal od samih za četkov življenja na Zemlji". Str. 79: Pojem "deme" je bil uveden konec 30. let in v petdesetih na novo opredeljen, bistveni del njegove definicije pa je bil, da naj bi predstavljal skupino predstavnikov nekega taksona, ki jih poleg tega druži še kak drug kriterij, tako npr. predstavniki neke topodeme uspevajo na istem obmo čju, ekodeme uspevajo v enakih ekoloških razmerah, gamodeme se medsebojno križajo itd. Žal pa avtorji (zlasti zoologi) pojem neredko rabijo druga če (le v smislu gamodeme), s čimer se izgubi prvotni široki pomen. Str. 91: Če so imeli kozorogi razli čnih podvrst lahko normalno plodne potomce, kar ustreza klasi čni definiciji podvrst, bi bilo treba trditev, da v resnici pripadajo razli čnim vrstam, bolje utemeljiti. Str. 101: Za kompleksno povezavo prehranjevalnih verig se obi čajno uporablja pojem prehranjevalni splet, ne preplet. Str. 103: Pojem perzistenca (pravilno: persistenca) bi bilo smiselno posloveniti v obstojnost. Str. 105: Pri obravnavi čezmerne namnožitve plenilca ne moremo govoriti o "okuženosti" ali "epidemiji", sintagma "metastabilno stanje kroni čne infestiranosti" pa je sploh spakedranka brez primere. Str. 106: Na grafu bi se morala krivulja proti desni približati vodoravni in šele tam je klimaks. Str. 107: Na grafu bi se morala krivulja za četi pri stopnji diverzitete 0, proti desni pa preiti v klimaksno horizontalo. Str. 108: Slika 6.6. je napa čno izbrana, prikazovala naj bi s propadom drevesa nastalo gozdno jaso, v resnici pa gre za zaraš čajo čo se traviš čno površino; spontano nastalih in zaraš čajo čih se gozdnih jas namre č v naših razmerah nikdar ne zarase trava. RECENZIJA 64 Str. 110: Človekov vpliv na okolje v Sredozemlju še zdale č ni najdaljši (bistveno daljši je v Afriki) niti ne najo čitnejši (makija in "gola" kamniš ča imajo še vedno bistveno večjo biodiverziteto kot kaka žitna njiva). Str. 116: V četrtem odstavku je lapsus: "zmanjšuje" namesto "pove čuje". Str. 127: Trditev, da se je "varstvena biologija ... izoblikovala kot krizna disciplina, zato že v osnovi predvideva poseganje v biosfero" je zelo nejasna. Str. 137: Trditev, da so v Ameriki " človekovi posegi razmeroma novega datuma", je v popolnem nasprotju z ugotovitvami, navedenimi na za četku knjige, da je ob kolonizaciji ameriške celine človek povzro čil izumrtje cele kopice vrst velikih sesalcev. "Varstvena biologija" je torej vsekakor knjiga, ki bi jo morali naravovarstveno usmerjeni biologi poznati, a njene vsebine žal ne moremo nekriti čno uporabljati v naših razmerah. Verjetno bi bilo smiselno, da bi se vsebino Kryštufkovega u čbenika bolje prilagodilo razmeram v Sloveniji, dodati bi ji bilo treba poglavji o naravovarstveni politiki (splošni) in o konkretnem (biološkem) naravovarstvu pri nas (vklju čno s pregledom postopkov zavarovanja in zakonodaje). Ob koncu pa še komentar, ki ni v neposredni zvezi s knjigo, a se mu vseeno ne morem upreti: cini čno dejstvo je, da se je naravovarstvena biologija razvila prav v ZDA, v državi torej, ki je najve čja izvoznica potrošniške miselnosti, katere multinacionalke intenzivno izkoriš čajo n a r a v o p o v s e m s v e t u i n k j e r j e s t a n d a r d dovolj visok prav zaradi tako intenzivnega izkoriš čanja narave vsega sveta. In ob tako visokem standardu si seveda lahko privoš čijo tudi naravovarstveno biologijo kot odvezo za svoje uni čevalsko po četje. In naravovarstveni biologi so o čitno dovolj družbeno nekriti čni, da se je med vrstice obravnavane knjige lahko prikradla misel: " če bomo uspešno prepre čili propad biodiverzitete, potem bo to ... v celoti spremenilo svet in nas same", ki kaže na popolno zamenjevanje vzroka in posledice. Nejc Jogan