tfrMŠmfr. Ji i u b 1 i a ti s k i f iji^^ ^^^^^Leposloven in znanstveri list: Štev. ti. V Ljubljani, dne i. listopada 1892. Leto XII. Tovarišem. ■Ü e hodi po skritih stezäh osamil, Iz tožnosti svoje se vzdrami! Tovarišev tvojih se zbor je sešel, Jedinega tebe ni z nami.« Zahvala na ljubem vabilu, ker včm, Sreč plemenito imate, A iti ne morem in iti ne smčm Med svoje predrage mi brate. Različne duhove nam Stvarnik v teld In srca različna jc vsadil. Različne spomine in upe vsakdd Med nami si v prsih je zgradil. Kaj morem, da žalost in r.idost svetd Globočje se v nični zrcali, Da u panic ali spomin mi duhd Hitreje razjasni in žali! Kaj morem, da v duši ustvaril nekdaj Sijajnih sem vzorov stotčro, Da rano ugasnil je vzorov sijaj, Da vrinje izgubil sem včro! Kaj morem, da svet se drugačen mi zdi, Kot sanjal sem nekdaj v slepoti, Le prosto radujte življenja se vi, A mčne pustite v samoti. Nihčč bi mi v družbi veselja ne vžgal, Veselja budil bi jaz malo, In ko bi se tudi vam glrfsno smijal, Sreč bi mi tožno ostalo . . . Dolenjec. v "V Ko sem zapisal . . . deblo mlade lipe Vrczal sem srce, Vdnje sem zapisal Ljubljenke imč. Ni sledil o srci, In imena ni, Rane sam obrdnek Le spomin budi. Včnder v mojih prsih Bije še sreč, V srci pa se bere Ljubljenke imč. Kdo ga je zapisal V srce mi takd. Da mi v njem ostalo Z rano vedno bd ? L. Habčtov. Vedno ista srca... j^Smčhe gledal sem mladine, Nje skrbi in bolečine, Vso resnobo nje in šale, Ustnice so Šepetale: Vedno ista srca . . . Modrih gledal mdž napore, Upe skrite, svčtle vzore, Zvezde, ki so jih vžigalc. Ustnice so šepetale: Vedno ista srca . . . Zrl ljudij željč kipeče, Žalosti solzč in sreče. Ki so jim v očeh igrale. Ustnice so šepetale: Vedno ista srca . . . Zrl ljubezni koprnenja, Cul sovraštva sem rotenja. Strasti in kreposti hvale, Ustnice so šepetale: Vedno ista srca . . . Zmdt človeških zrl uboštvo, Rahločutjc in trinoštvo. Prsi, kakor trde skale, Ustnice so šepetale : Vedno ista srca . . . Mnogo bilo že in bije Src, odkar nam solnce sije — Jedna jc resnica čista: Srca to so vedno ista In — človeška srca! Sloven. Znana bolezen. ^Skorjanec nad zčmljo je žgolel, Pomlrtd ocvetrta je vrt, Tedhj je mladenič zbolel In vzdihal in ječal potrt. Pokliče mati zdravnika, Da vir zaprfe bolečin, In skrbno in včmo mu slika, Kakö je nemiren sin. 01? oknu deklč ugleda Zdravnika pri sinu takr&t. Ustraši se mlada soseda, Kolnika grč obiskht. Zdravnik ugodnega hipa Ne zabi modre glavč, Nemudoma roko potipa, Kakd kJtj bije sreč. Posluša, na tihem Šteje . . . Utriplje sreč in drhti. Po stnini se mož nasmeje In materi skrbni veli: »To širom je znana bolezen. Najhujši je zdaj nje čas. Naziva se mlada ljubezen — Zdravnica ni daleč od nas!« Dolenjec. Jijub Tri ljubice. ijo me deve tri: Prva rdžice sadi, Druga mčhko svilo tkč, Tretja srčne krčse žgč. Nosi prva v dar cvetic, Svile druga mi devic; Ker ne včm z darovi kam, Cvetje, svilo tretji dam. \j -Jr -Jr lir -A- -A- >> -fr x!< ^ ^ >!«• -fr ^r -A- >ir ^ -fr ^ >i> -fr -jr ^r >> -A- >> ^ -fr -A; -fr >jr -A- -fr ^ -A- -Jr lir ^ ^ß^ß^^f.ß^^.ßf.ßf.ßf.^.Jf.ff.J^Jf.^.Jf.Al.ßf.Jf.Jf.ff.^^.JfLJf.. Lisjakova hči. Povest. Spisal Josip Stare. XI. (Dalje) jS ovro je nastavljal ušesa, ali miza je bila dolga, in motilo ŽJ ga je tudi glasno govorjenje bližnjih gostov, zatd je ujel Ji le posamezne besede. Toda čul je vcnderle toliko, da jc ugenil ostalo. Grozne misli so mu rojile po glavi, in snoval je strašne naklepe, kakd se osveti. Prčcej pa je zopet čutil svojo slabost, ki mu ne bode dala z vršit i storjenega ukrepa; zametaval jc osnovo za osnovo in umišljal kaj novega. Pri tem je vsak čas zvrnil v£tsc kozarec rmenega vina in ko je izpraznil prvo steklcnico, naročil je drugo. Razdražena kri mu je šinila v glavo, da je bil ves rdeČ,v medlih oččh pa nisi videl drugega nego silno žalost in brezupnost. Nič se ni mogel udeleževati pomenkov svojih sosedov, le časih je kratko odgovoril iti zopet je umolknil. Polagoma se je izpraznilo poleg njega. Stari možiček je šel domdv, drugi so se vrnili v dvorano, nekoliko pa se jih je spravilo h kvartam. V tem prisede k Mraku nov gost, trgovec, s katerim sta si bila davna prijatelja. Nekdaj je služil pri rajnem Lisjaku in nekoliko predno se jc Lovro oženil, ustanovil se je sam zäse. »Nikar nc bodi takd silno žalosten,« povzame prijatelj. »Žalosten,« ponovi Lovro in se bridko zasmeje, »ali naj bi bil morda vesel sramote in nesreče svoje?« »Ne rečem, da ne; vesel ne moreš biti, ali ti si mož, ti si gospodar, pa bi moral lahkoumno ženo nekoliko brzdati. To je tvoja dolžnost, ki jo imaš do sebe in do nje. Tvoja dobrota ni vredna ničesar, ugonobi vaju še oba.« »Oba,« pritrdi Lovro. »AH človeku ni smčti obupati,« hrabri ga tovariš. »Še je čas, da odvrneš veliko nevarnost, ki preti zakonski tvoji sreči in — trgovini. Sevčda, sedaj bode teže, nego je bilo iz početka. Preveč si popustil brzde. Sramota je že očita, in človeku se kar gnusi, kaj počenjata.« »Kdor« vzklikne Lovro, v katerem kar kipi od jeze in od vina. »Ali še vprašaš? Kdo drug nego Klotilda in Ahnenfels!« »Hm, ali je to res kaj takd groznega, če ž njo pleše in se ji laska in da se ji časih pridruži na izprehodu ? Saj Ahnenfels takisto odlikuje tudi druge,« zagovarja Mrak ženo svojo zoper svoje prepričanje. »Drugim se sedaj ne laska več, ali pa le toliko, kolikor zahteva splošna uljudnost,« zavrne ga prijatelj. »Ne umejem te,« reče Lovro v zadregi. »Jaz tebe še menj. Ali res ne včš ničesar, ali se le delaš, kakor bi bil gluh in slep?« »Prijatelj, nikar me ne muči s takd skrivnostnimi besedami,« huduje se Lovro; »nič mi ni zoperneje od tistega sumničenja, ki se oslanja na babje klepetanje in obrekovanje.« »Nikar se ne jčzi, Lovro,« miri ga prijatelj ljubeznivo; »praznega obrekovanja tudi jaz ne poslušam, niti ne verjamem; ali kar se godi za tvojim hrbtom, to je preveč, to moraš zvedeti, in če zvčš prej, bolje bode.« Lovro ni včdel, kaj bi mu odgovoril. Razburjen od raznih strastij je bil ves potrt. Nekoliko umolkne in gleda prčdse v kozarec, takoj pa zopet povzdigne glavo, pogleda prijatelja in ga naprosi: »Povej mi vse, kar včš, da je res. Resnica je trpka stvar, ali bodisi, čuti jo hočem.« »Vidiš, Lovro, najbolj si se opekel, ko si Brigito zopet pustil čez prag ddma svojega. Stari Lisjak je bil tudi dober človek, toda bil jc pravičen in oprezen, pa je dobro včdel, zakaj je to čarovnico — oprosti mi nelepi priimek — zapodil iz hiše.« »Teto Brigito?« ponovi Lovro in še radovedneje uprč oči v prijatelja. »Prav teto Brigito mislim,« pritrdi mu tovariš, »ona je za mc-ščtarico med Klotildo in Ahnenfelsom; ona ima ves ta greh na včsti.« »Kakšen greh?« vzklikne Lovro in plane kvišku, oči pa se mu zaiskrč, da bi bilo Človeka kar groza. »Umiri se, Lovro,« tolaži ga prijatelj; »nisem se izrazil dobro. Po stari naši veri in po vsakdanji moji pameti jc greh, če se zakonska Žena preveč bavi z drugimi moškimi. Dokazati ne morem ničesar, ali vsa Ljubljana govori o prevelikem prijateljstvu Klotilde in Ahnen-felsa. Ne da bi se ji on samd laskal in jo odlikoval na javnih mestih in izprehodih, Klotilda celo —« »Kaj celd — ?« ustavi ga Lovro in kar puha od jeze in nepo-trpežljivosti. »Hitro mi povej vse, jaz ne prebijem delj!« »Bodisi; Klotilda zahaja k njemu.« »Kaj? — K njemu zahaja?« izjeca Lovro ves onemogel, »to ni mogoče!« »Saj se sam lahko prepričaš. Malone vsak večer imajo pri teti Brigiti sestanke, kvartajo se in kratkočasijo, ne da bi zagrnili oken. Čudim se, da jih še nikoli nisi videl; iz tvojega stanovanja se mora vse videti, zlasti ker so tvoja okna nekoliko višja.« »Pri — teti — Brigiti — sestanke!« zajeca Lovro in prime prijatelja krčevito za rdko, »sestanke imajo, in jaz ne včm tega!« »Saj vender veš, da stanuje Ahnenfels pri teti Brigiti?« »On da stanuje tam ? Od kdaj ?« »Odkar se je Klotilda vrnila iz toplic.« Lovro ga bistro pogleda, kakor bi se nečesa spomnil, potem pa globoko vzdihne: »Oh, te nesrečne toplice! Vse je bilo dogovorjeno in naročeno, jaz pa sem se dal preslepiti!« Natd zopet umolkne in se zamisli. Nihče bi ne popisal, koliko je trpel. Saj trpi slab in mehak človek tem več, ker vse zakoplje v sebe in si ne more dati duška z odločnim dejanjem. Lovro se je zopet zatajil; nekoliko ga je že omamilo vino, s katerim je zalival skrbi, nekoliko mu je prigovarjal prijatelj, naj se nikar ne prenagli, ampak naj potrpi in počaka pravega časa; morda ženo le še odvrne s krivega pota. In res, Lovro se je premagal. Dasi je bil slab, v trpljenji je bil močan kakor malokdo takd zvanih odločnih značajev. Nič ni priganjal žene, da bi šla domdv, ampak ostal je na strelišči, dokler se ji je ljubilo. Prijazen sicer ni bil, vender ni bil niti hud niti čmercn, ampak tih in resen, kakeršen je bil sploh, odkar je pustil ženi nje trmo in lahkoumnost. Takd ni nihče niti opazil, da ga je pretresalo kaj nenavadnega. XII. Drugo jutro je prišel Mrak ob navadni uri v prodajalnico, njega žena pa je spala pri zagrnjenih oknih in sanjala do malo pred pdldne. Skoro po obedu je prišla teta na pomenek. Izpraševala je bratranko, kakd je bilo, in ji pripovedovala, kar je čula po mestu o sinočnjem plčsu. Ostala jc pri južini in šele ko je hišna pogrinjala za večerjo, vstala je in zbežala domdv, kakor bi jo pekla vest in bi se bala srečati Lovra, katerega se jc zmiraj ogibala. Lovro je v tem iz pro-dajalnice že večkrat skrivaj pogledal čez ulice na Brigitina okna, ali bilo je vse temno. Prišedši k večerji, našel je ženo še v jutranji obleki, po kateri je sodil, da niti ni bila z ddma. Drugi dan zvečer je Lovro iz nova čakal in gledal čez ulice, ali Klotilda je šla v gledališče, in zopet so bila okna pri teti temna. Tretji večer je imel mnogo nujnega opravila in se je popolnoma zamislil v pisanje, da bi bil malone pozabil prčže. Sele ko je zapečatil zadnje pismo, stopil je kakor slučajno k oknu, pogledal čez ulice in videl — pri teti Brigiti vse razsvetljeno. Bridko mu je bilo pri srci; ničesar ni videl, ne slišal in skoro da ni čutil samega sebe. Kri mu je zastajala, in obledel je kakor smrt. Ko se je zopet zavčdel, rekel ni nikomur nI besedice, ampak tiho je šel po stopnicah v svoje stanovanje. Hišna se je čudila njega prihodu ob tej uri in mu je hotela posvetiti; ali hotel ni luči niti koga poleg sebe; zatd je postrcžno deklo kar zapodil nazaj v kuhinjo. V temi je šel popolnoma sam v sprednjo sobo k oknu in gledal čez ulice. Tresel se je po vsem telesi in stiskal pesti. »Klotilda! Klotilda!« zaklical je večkrat brezupno, »takd mi vračaš veliko ljubezen!« In zopet je umolknil in neprestano gledal skozi okno. Kaj je videl ? Pri mizi so sedeli Klotilda, teta, Ahnenfels in Še nekov častnik. Kvartali so, smijali se in bili dobre volje. Brigita in neznani častnik sta igrala nekam mirneje in pazneje, Klotilda in Ahnenfels pa se nista nič kaj menila za kvarte in sta bila zeld razposajena. Vedno sta se lovila z očmi, ali pa si pod mizo stiskala rokč; sedaj ji je robec padel na tla, in oba zajedno sta segla po njem ter se nagnila pod mizo; sedaj sta se zopet smejč povzdignila in razmišljeno dalje metala kvarte. Brigita ju je posvarila, ali še bolj sta se smijala in grohotala. Ko sta se pa teta in častnik zopet zagledala v kvarte in kakor bi se bila nekoliko sporekla, nagnil se je Ahnenfels predrzno proti Klotildi in jo poljubil. Lovro je vse to gledal in gledal, in čimdalje bolj je kipelo in utripalo v dobrem njegovem srci, katero mu je takd neusmiljeno ranila zakonska žena. Napdsled že ni mogel več stati, sčdel je v naslanjdč in se zamislil. Ponavljal si je v mislih vse dogodke zakonskega življenja, in marsikaj mu je bilo jasno šele sedaj. Naslonil je trudno glavo na blazino, toda omamna vonjava mu je pričala, da je tu ne- koliko prej slonela žena njegova. Prav živo se je spominjal Klotilde in čutil, da se v njega srci še ni utrnila iskra ljubezni. Oberdč si je zakril obraz in bridko zajokal zaradi velike nesreče svoje. Razjokal se je, in bilo mu je toliko lože, da je mogel zopet misliti. »O, saj bi se ona morda še vrnila k meni, če bi ne bilo njega!« takd se je tolažil, in prevzela ga je silna želja po osveti. »Ali kakd ? Jaz se ne morem boriti z vojakom,« reče sam v sebi in zopet in zopet premišlja, toda vsako misel zopet zavrže. Napdsled vstane, pokliče hišno, naj mu prinese luč, in jo potem odpravi iz sobe. Natd se preobleče kakor za pot, vzame iz skrivnega predalčka listnico, dene toplo kučmo na glavo in se ogrne z velikim širokim plaščem. Poišče še nekaj stvarij in med drugim vtakne za pas ndžnico z ostrim turškim nožem. Jedenkrat še se ozre po sobi; tu in tam mu obtičč oči na dragocenem spominu, in vse mu močno gane mehko srce. »Dovolj te občutnosti!« reče sam v sebi in grč z ddma. Hišni se ni zdelo to nič čudno, saj je često pred večerjo ogrnil isti plašč in se šel nekoliko izprehajat. Hlapec ga je tudi videl, pa se je čudil le temu, da ni šel gospodar v prodajalnico kaj pogledat in da tudi njemu ni naročil ničesar, kakor mu je bila sicer skrbna navada. Lovro niti sam ni vedel, kaj prav za prav namerja; gnalo ga je na zrak in v samoto, zatd je šel. Dasi so starinske mestne sve-tilnice svetile le slabo in je bilo ljudij le še malo zunaj, Mrak se je vender ogibal včlikih ulic, da bi koga ne srečal. Krenil je po postranskih stezah proti Ljubljanici ter se ob vodi izprehajal in se hladil. Sel je do sladkornice in še dalje ter zašel popolnoma iz mesta na polje, kjer se mu ni bilo bati, da bi ga videla živa duša. A bila je tudi temna noč, da ni videl niti pota pod nogami, ampak le čutil ga je, zakaj ko je le nekoliko stopil v stran, pogreznil se je v debel sneg. Napdsled že ni mogel dalje; pot je bila le še slabo utrta steza, ki bi jo moral dalje stopaje sam zgaziti. Obrnil se je torej in se počasi brez pravega namena vračal proti mestu. Črne misli so se mu drevile po vroči glavi. »Ubil bi ga,« rekel je sam v sebi; »v Ljubljanico bi ga treščil, ko bi zdajci stopil prčdme!« Toda njega mehkočutno srce se je takoj zgrozilo takšnega hudodelstva; njega pobožna duša se je spomnila pravičnega Sodnika v nebesih, in zopet se je udal trdi usodi in zopet je trpel in trpel, da ni mogel bolj. Ali skoro je iz nova vzkipela silna želja po osveti, in neprestano sta se v njem borili pobožna udanost in razburjena strast. V takem duševnem bdji je taval dalje; sedaj se je ustavil, sedaj zopet stopal nekoliko korakov dalje. Prišel je do šentpeterskega mdsta in že je preudarjal, ali bi ne krenil na drugo stran, toda premislil si je in šel dalje ob Ljubljanici proti mesdrskemu mostu. V tem se mu je dozdevalo, da čuje od daleč škripanje snega pod moškimi koraki. Nekoliko postoji in nastavi uhd — res, ne moti se, nekdo prihaja. Se bolj posluša in čuje tudi rožljajočo sabljo. »Kaj, ko bi bil on!« vzklikne zadovoljno, in grozna misel ga prešine. Strast mu prikipi do vrha; vse prejšnje blažje in pobožne misli se ne ganejo; vse je zadušilo neznano hrepenenje po osveti. Krotki Mrak ne poznd več samega sebe; odločen je in drzen kakor še nikdar. Minila ga je prirojena slabost in mehkost; čutil se je drugega. V stran stopi, seže za pas po turški nož in preži, kakor preži divja zver na svoj plen. Rožljajoča sablja se čuje čimdalje bliže; izvestno prihaja častnik; in res, Ahnenfels je. Počasi stopa in mrmrd napev znane razkošne pesmi. Lovro ga spoznd po gläsu, nekoliko pa tudi po visoki rasti, kolikor vidi v temni noči. Strast ga prevzame zdajci takd silno, da je kakor blazen. V tem pride Ahnenfels tik njega, ne da bi videl nevarnega nasprotnika. Kakor bi trenil, plane Lovro nanj, prime ga za vrat, trešči ga ob zemljo in mu porine turški nož med rebra. »Ojoj!« zakriči Ahnenfels in se zgrudi . . . XIII. Ko je šel Lovro Mrak z ddma, nadejali so se posli, da se vrne do večerje; ko ga pa le ni bilo, skrbelo jih je in nepotrpežljivo so čakali trgovski pomočniki, da bi se vrnila vsaj gospd; vender tudi nje ni bilo dolgo. Napdsled je prišla nenavadno dobre volje. »Kaj še niste šli večerjat?« vpraša hišno; »saj veste, da me ni treba nikdar čakati.« »Toda niti gospoda ni domdv,« opravičuje se hišna. »Ni ga domdv?« začudi se Klotilda, vender ne da bi je bilo kaj posebno skrb za moža. Po večerji naroči hlapcu, naj pazi, kadar bi gospod pozvonil, da mu pojde odpirat. Sama pa se ni brigala delj, ampak ker ni včdela, kaj bi počela od dolzega časa, šla je spat. Hlapec je bedčl dolgo, toda ko le ni bilo gospoda, legel je kdr oblečen na posteljo, da bi hitro poskočil, če bi pozvonilo. Trdo je zaspal in se vzbudil šele ob navadni uri, ko mu jc bilo vstati. Skrbelo ga je, če morda ni slišal, ko je gospod zvonil, in povpraševal je po vsi hiši, toda nihče ni čul ničesar. Kakor vsak drug dan so pri Mrakovih tudi to jutro ob navadni uri odprli prodajalnico; ali pomočniki in posli so bili žalostni; vse je skrbelo, kaj je z dobrim gospodom. Jedina Klotilda si ni belila glavč, nego sladko je spala in še slaje sanjala, dokler se ni nasitila tudi spanja. Ko se je po osmi uri vzbudila in zapazila kraj sebe prazno in poravnano posteljo, pozvonila je hišni, da je odgmila okna. natd pa jo je vprašala po gospodu. »Nič ga ni bilo domdv in tudi v prodajalnico ga ni,« odgovori hišna žalostno, ne da bi se ozrla po gospodinji ali da bi ji želela »dobro jutro«, in zopet odide iz sobe. ko ji gospä ne naroči ničesar. Klotilda se je iz prva nekoliko nasmijala, potem pa je bila ven-derle radovedna, kaj je z Lovrom. Ugibala je to in dno, toda ničesar si ni domislila, kam bi bil šel. Pustila je torej premišljanje, zrla prčdse in zopet sanjala razkošne svoje sanje. V tem nekdo naglo potrka na vrata in jih takoj tudi odpre in zaprč. Bila je teta Brigita. Na obrazu se ji je poznalo, da ne prinaša veselih novic; tudi se ji je jako mudilo, zakaj bila je vsa zasopla. »Dobro jutro, Klotilda; käj si še v postelji?« vpraša kär v jedni sapi. »Dobro jutro, teta,« odzdravi lahkoumna bratranka mirno; »še sem v postelji, saj se mi nič ne mudi; dan bode itak še predolg do večera.« »Klotilda, hitro vstani in obleci se! On bi rad govoril s teboj.« »On? Kdo je to?« vpraša Klotilda, ne da bi kazala käj skrbi ali strahu. »Kdo drug nego Ahnenfels«, odgovori teta, »ponoči se je na pol mrtev privlekel domdv. Suknjo je imel krvavo, in strežnik je moral zdajci iti po vojaškega zdravnika, ki mu je rano izpral, obezal in mu naročil, da mora ostati v postelji; ali dodal je, da ni nič nevarnega. Prav hitro so ravnali, in zdravnik me je rotil, da ne zinem proti nikomur niti besedice, sicer bi utegnil gospod nadporočnik imeti sitnosti. Prevzela sem skrb za postrežbo in ko sem bila zjutraj v sobi, rekel mi je Ahnenfels, da bi rad sam govoril s teboj.« Sedaj šele se Klotilda vzdrami iz svoje lenosti. Zdajci plane kvišku in v postelji sedč strastno zgrabi teto za rdko ter gleda srdito vdnjo, kakor bi bila ona kriva vsega, kar je ravno poročila. »Ahnenfels — ranjen?« izjeca napdsled in čaka, da ji teta iz nova potrdi grozno novico. »Ranjen,« potrdi teta, »sevčda je ranjen, ali nevarno ni.« »Teta, pojdite domdv in recite mu, da pridem prav skoro.« »Takoj grem; ali prosim te, podvizaj se,« naroči ji odhajajoča Brigita, ki v silni radovednosti svoji ne more učakati, da bi zvčdcla, kdo je provzročil Ahnenfelsovo nezgodo. Klotilda hitro vstane in pozvoni hišni, da jo pomaga oblačiti. Mudilo se ji je, zakaj bila je še radovednejša od tete. »Saj skoro ni drugače mogoče,« mislila si je, »nego da sta se ponoči sešla. Ali kje? Kakd? To bi rada včdela. Da bi mehki in slabi Lovro koga pozval na dvoboj, to ni mogoče. Tudi je bil Ahnenfels popolnoma miren in vesel; niti najmanjšega znamenja ni bilo, da bi razodevalo kaj skrbi'. In ko bi se bil tudi hlinil in premagoval, od-hajaje bi bil izvestno kaj ovadil s pomembno, skrivnostno besedo!« Dasi se je Klotildi res mudilo, oprave svoje le ni zanemarila. Prav skrbno se je počesala, hišna pa ji je morala v tem prinesti tri obleke na ogled, predno se je odločila. Že je bila oblečena in še se ni mogla ločiti včlikega zrcala, v katerem se je ogledovala na vse strani. Notranji glas ji je rekel, da bi utegnil biti denašnji sestanek z Ahnenfelsom usoden zanjo. Prav danes mu mora biti po godi; prav danes ga mora očarati. Ko je sodila, da je vse v redu, vzela jc čist robec in vlila ndnj nekoliko kapljic najdragocenejše vonjave. Bila je opravljena kakor gospa, ki se je namenila v imeniten posčt. Prišedši k teti, ozrla se je Mrakova žena še jedenkrat v zrcalo in si tu in tam še kaj popravila. Zadovoljna je bila sama s seboj in si mislila: »Lepa sem; kdsam se lahko z vsakim dekletom.« Natd potrka na vrata v sosedno sobo, in ko ranjenik s slabim glasom pozove »Noter!«, stopi čez prag. Kar najljubezniveje se mu nasmeje in ga stopaje k postelji pozdravi: »Prezanimljivc novice čujem. Ako smem zvčdcti, kdo li je srečna Helena, za katero je tekla dragocena tvoja kri?« Ahnenfels se ji pomembno nasmehne in ji ponudi, naj sčde na naslanjdč kraj postelje, strežniku pa namigne, naj grč iz sobe. Ona sčde, Ahnenfels pa seže po nje roki, s katero si Klotilda v popolnoma novih rokavicah naravnava gube široke svoje obleke, strastno jo stisne in poljubi ter zopet umolkne. »Viktor, danes si silno sentimentalen; takšnega te še nisem videla. Torej, kdo je Helena ?« »To si ti, srce moje!« šepne Ahnenfels. »Jaz?« začudi se Klotilda, dasi niti ni pričakovala drugega odgovora; »toda s kom si se moral boriti, da si otčl mojo čast?« »Z nikomer,« zavrne ranjeni čdstnik kratko in povesi oči, da mu je videti na obrazu, kakd mu nekaj ne prija pri tej sitni stväri. »Z nikomer?« ponovi Klotilda in ostrmi, »in vender je tekla tvoja kri zdme. Tega ne umejem, hitro mi razjasni to uganko.« »Dobro si rekla, uganka je to, katere še sam nisem rešil do dobra. Ti mi utegneš dati nekoliko pojasnila, in prav zatd sem te prosil, da bi se potrudila k meni.« »Govori, govori,« sili Klotilda, »strašna mi je negotovost, a nekaj se mi dozdeva. Mojega moža od sinoči ni domdv.« »13il je torej le on; nisem se motil,« reče Ahnenfels počasi, zopet umolkne in se zamisli. Klotilda je vsa razburjena od nasprotnih čustev. Pred njo leži mož, ki ga strastno ljubi, mož, kateremu je žrtvovala poštenje, za katerega je poteptala vse ozire društvene dostojnosti ter drzno in lahkoumno raztrgala svete zakonske vezi. Ali ta mož leži ranjen po tistem, ki jo je ljubil nad vse; po tistem, ki se je trudil noč in dan, da bi ji izpolnil želje in da bi ga potem ljubila tudi ona; po tistem, ki ga ni zaslepila nje telesna lepota, ampak ki je imel do nje višjo, plemenito ljubezen; ki jo je ljubil zatd, ker jo je ljubil, nc da bi sam mogel rčči, zakaj jo ljubi. Tega možd bi Klotilda rada črtila in ves žolč bi izlila nanj; ali zopet se ji je smilil, ko se je spomnila, koliko jc trpel zaradi nje, in Bog vč, koliko trpi tudi sedaj. Čutila je, da je prav ona kriva dvojnemu trpljenju; in gotovo, da trpi ubežnik huje nego ta, ki leži pred njo na mehkih blazinah in je morda niti ne ljubi takd, kakor bi želela. Takšne misli so se ji vrtile po glavi, in bila je žalostna. Vsa nemirna prosi: »Viktor, povej mi vse, kakd je bilo in kaj se je zgodilo, da si ranjen. Prosim te, govori in ne zamolči mi ničesar. Zaklinjam te na brezkončno ljubezen, povej mi vse '« Ahnenfels jo osuplo pogleda; tudi njega obraz razodeva razna čustva. Ljubil je to Ženo, to je bilo res; ali ta ljubezen se je porodila iz grešne poželjnosti in iz tistega nečimernega ponosa, da je otčl lčpo ženo drugemu. Ali sedaj ? Sedaj tčrja ta ljubezen žrtev in jih bode šc terjala. Nekako tožno izpregovori: »Po večerji sem se hotel nekoliko izprehoditi in ohladiti, zatd sem se napotil ob Ljubljanici proti šentpeterski vojašnici, kjer je imel moj tovariš službo. Sneg je naletaval, tiho je bilo, in od nikoder ni bilo čuti žive duše. V tem me nekdo zgrabi' za vrat, vrže me na tla in me sune z ostrim nožem, da zdajci omedlim. Skoro se zopet zavem. Čutil sem rano, hitro jo zamašil z žepnim robcem in zopet vstal. Bil sem slab, vender sem se plazil dalje. Čutil sem, da rana krvavi, zatd sem potiskal robec nanjo, kolikor sem mogel. Skrbelo me je le to, da bi me nihče ne zapazil. Stalo me je mnogo zatajevanja, da nisem pozval mestnega stražarja na pomoč. Ali bolje, da sem se premagal, zakaj sram bi me bilo zavratnega napada. Hvala Bogu, videl me ni nihče.« »Toda ali včš za gotovo, da te je napadel moj mož?« vpraša Klotilda. »Videl ga nisem, ker je bila temna noč; ali napadel me je takd nenadoma, da se niti nisem utegnil braniti; omedlel sem, predno sem spoznal, kdo je. Domdv gredč sem premišljal, in zdelo se mi je, da me je oplazil po lici s širokim plaščem, po gldsu pa bi sodil, da je bil tvoj mož.« »Sram ga bilo plašljivca!« vzklikne Klotilda; »iz zasčde je prežal na Človeka in ga skrivaj napadel, nikar da bi moško stopil prčdenj in ga pozval na boj.« „Krivico mu delaš! Lovro ni vojak, vajen ni orožju, in kolikor ga poznam, morali sta mu strast in jeza kär prekipeti, da me je sploh napadel.« »Zavratnol« vzklikne Klotilda zaničljivo, »in to bodi moj mož!« »Umiri se, Klotilda, to ni več tvoj mož.« »Pred svetom je.« »Pred svetom? Ali je mož za svet ali je za srce?« »Ne umejem te,« odgovori Klotilda, katero so zadnje častnikove besede čudno pretresle. »Koliko je hlimbe in laži med svetom! In žal, tudi zakonov je mnogo le na videz. Le dni je pravi tvoj mož, h kateremu te vleče srce. Ti si Mraka odgnala od sebe, jaz pa sem te odkupil s krvjd; sedaj si moja, in jaz sem tvoj.« Klotilda ne odgovori ničesar, ampak skloni se nad posteljo, prime Ahnenfelsa okolo vratu in ga strastno poljublja. V tem začnč silno ihteti, in nje bridke solze kapljajo na čelo ranjenikovo. Tedaj se zopet vzdigne, sčde v naslanjač in si z robcem otira solze. Ali ne more jih osušiti; čimdalje več jih je. »Klotilda!« pozove jo častnik ljubeznivo, »Klotilda, zakaj se jočeš, ali nečeš biti moja?« Klotildo duši silna bridkost, da ne more izpregovoriti niti besede. Samd prikima mu z glavo, pa joče in si otira solze. Prav za prav pa niti sama ne vč, zakaj joka. Ali je ginjena od prevelike sreče? Ali je je strah prihodnjosti? — Kdo bi včdel! Tudi Ahnenfels je čutil imenitnost tega trenutka; dobro je znal, da je stopil na razpotje življenja svojega; a bolje nego ona je takisto včdel, kakd negotova je prihodnjost njena in njegova. Toda bil je mož, zatd ni razodeval svojih čustev, nego rekel je odločno: »Ohrabri se, Klotilda, pride še huje. Ljubezen ima tudi grenko stran, ljubezen terja tudi žrtev; pripravi se nanje.« »Pripravljena sem na vse,« odgovori Klotilda nekoliko mirneje, »samd povej mi, kakd se iznebim spon ljudskih predsodkov? Kakd se otmem vse te zoperne okolnosti, ki me veže z minulostjo?« ,Tu ne moreva ostati,« razlaga ji on; »ali tudi drugje je človek vezan na zunanje oblike in zakone društva in države. Po tem sramotnem napadu ne morem več pasati sablje; posloviti se moram vojaščini, predno zvedd o tej moji dogodbi. Mlad sem še in trden, um imam bister, pa se že prebijem v svetu. Ako te je res trdna volja, deliti z menoj negotovo prihodnjost, vzamem te s seboj na Ogersko; tam prestopiva v drugo vero in se poročiva, da bodeš tudi po zakonu moja, kakor si itak po srci.« Uprtih očij posluša Klotilda naklep Ahnenfelsov, in ko dovrši, pokaže se ji zopet ljubek nasmeh na ustnih. »Viktor,« reče mu srčno, »ne ločim se te več, pridi, kar hoče, tvoja sem in s teboj pojdem, ako treba, do konca svetä.« »Oprosti mi, Klotilda,« izpregovori zopet Ahnenfels, »sedaj sem se spomnil, da bode treba rano izprati; pokliči strežnika.« »Čemu strežnik, ko sem jaz tukaj!« zavrne ga Klotilda ponosno, sname rokavice, odveže klobuk in ga odloži. Natd pozove strežnika, naj prinese hladne vode, säma pa si zaviše rokave in se pripravlja, da bi stregla bolniku. Teta Brigita je že jako nepotrpežljivo čakala, da bi kaj zvčdcla o Ahncnfelsovi nezgodi. Večkrat je nastavljala ušesa na vrata, ali ničesar ni umela, ker sta se menila natihoma. Lc časih je ujela glasno besedo, ali to ji ni bilo dovolj. Še radovednejša je bila, ko je čula Klotildo ihtečo in jokajočo; do cela pa se je vznemirila, ko ji je stara dekla povedala, da je šel Mrak sinoči z ddma in da ga še sedaj ni nazaj. V prodajalnici so bajč v strahu, da se mu ni kaj pripetilo, in že so ga mislili zglasiti v mestni hiši, ali ne upajo se, ker bi to morala biti skrb njega žene. Ko jo pride torej Klotilda z zavihanimi rokavi prosit, naj ji d d čist predpasnik, položi ji teta roko na ntme in jo zaupno vpraša : »Ali sta se borila ?« »Nista se,« zavrne jo Klotilda, »ampak Lovro je prežal nanj in ga napadel z nožem. Toda prosim vas, teta, ne zinite proti nikomur nI besede o tem, dokler Ahnenfels ne uredi svojih pisem.« »Kakšnih pisem?« vpraša teta radovedno. »Sedaj nc utegnem,« odreže se Klotilda, »samd molčite, pozneje vam povčm vse. Hitro mi dajte predpasnik.« Natd je vzela Brigita iz predalnika čist predpasnik, Klotilda pa jc ž njim skočila nazaj v častnikovo sobo. XIV. Klotilda se je pri Ahnenfelsu do cela udomačila in mu stregla, kakor ni nikdar stregla zakonskemu mdžu. Opdldne niti ni več hodila domdv, ampak dala si je čez ulice nositi jedi za dva, da sta z Ahnenfelsom skupaj obedovala. Teta Brigita je vsak čas hodila sčm, da je käj naročila ali käj prinesla z Mrakovega doma. Hodila je rada, da jc mogla pozvedovati o izgubljenem gospodarji. Toda ničesar ni zvedela pravega, dasi se je že po vsi Ljubljani raznesel glas, da je Mrak izginil. S policije so poslali v prodajalnico vprašat, ali ga res ni doma in ali se kdo käj domišlja, kam bi bil utegnil iti. Toda nihče ni včdel odgovora, saj niso pomnili, da bi bil Mrak kdaj kam odpotoval. Iskali so ga po Ljubljanici, če ni morda utonil; ali vse iskanje je bilo brez uspeha; pa tudi drugjč ni bilo najti niti najmanjšega sledu, ker je tisto noč zapadel debel sneg in vse zametel. Prav to je bil vzrok, da se ni kär nič zvedelo o krvavem napadu na poljanskem nasipu. Tudi Brigita je znala brzdati svoj jezik in je molčala. Da je Ahnenfels bolan in da je Klotilda vedno pri njem, tega ni bilo moči skrivati, ali nikomur ni prišlo na misel, da bi utegnila biti njega bolezen v kakovi zvezi z izgubljenim trgovcem Mrakom, o katerem so včdeli vsi ljudjč, da je miren in dobrodušen mož. V tem se je vreme ujužilo in sneg je po malem skopnel. Tedaj se je nekemu gospodu, ko se jc izprehajal na poljanskem nasipu ob Ljubljanici, nekaj zasvetilo, in radoveden je s palico razbrskal sneg. Kar ostrmi, ko ugleda turški nož in okolo njega krvavo sled. Takoj pobere nož in ga odnese na policijo. Tu so že nekaj sumili, in sedaj jih je krvavi nož le še bolj utrdil v njih mnenji ter jim pokazal pot za daljno iskanje. Policijski komisär je še tisti dan pozval Klotildo prčdse in jo vprašal, ali je kdäj videla ta nož. »Sevčda sem ga videla,« rekla je preprosto; »to jc nož pokojnega mojega očeta; nekdaj ga je za spomin s seboj prinesel iz Turškega Broda.« Dasi mu ni mogla Mrakova žena ničesar povedati, kakd je izginil mož iz hiše, to priznanje je dalo zvedenemu uradniku podlage dovolj, da je preiskoval dalje. Takoj je naprosil vojaško oblast, da je po svojem sodniku dala zaslišati bolnega nadporočnika Viktorja Ahnen-felsa. Vestno sestavljeni zapisnik je jasno pričal, da je Lovro Mrak ranil častnika Ahnenfelsa, dasi je ta stanovito trdil, da ni spoznal na-padnika. Vender pa o samem Mraku ni bilo ne duha ne sluha; le po turški ndžnici, katero so našli pod snegom blizu kolodvora, sodili so ljudje in policija, da je pobegnil Mrak po železnici. Klotilda je hodila domdv le še spat, sicer pa je zmiraj tičala pri teti in Ahnenfelsu. Najrajši bi se bila povsem preselila k njima, ali po tedanjih nje nazorih ji ondu ni bilo prostora. Nekega jutra, ko se je zopet odpravljala k teti, poročil ji je prvi trgovski pomočnik, da bi rad govoril ž njo nekaj silno imenitnega, zatd jo je prosil, da bi ga poslušala, predno pojde z ddma. s Gospd, * rekel je pomočnik, »prvega bode treba plačati menic za več tisoč goldinarjev, a izkupljenega nimamo niti za polovico; kje naj vzamem denarja?« »Kjer ga hočete,« zavrne ga Klotilda nejevoljno, »meni ni bilo nikdar do prodajalnice in trgovine.« »Ali sedaj bi vam vender moralo biti do njiju, zakaj če nc plačamo menic, moramo prvega dnč mcseca prodajalnico zapreti, ključ pa izročiti sodišču.« »Vi mislite torej napovedati bankerot?« vpraša ga srdito Klotilda, katero je sedaj prvič zaskrbelo, kdo jo bode zalagal z novci in plačeval nje račune. »Te pravice nimam,« pojasnjuje ji pomočnik, »sodišče odloči, kaj se stdri, ako do tja ne bode gospoda nazaj.« »Ej, pa zaprite,« odgovori ona lahkomiselno, »hiša in kar je v stanovanji, to je moje, tega mi ne vzame nihče.« »To veste vi bolje nego jaz,« dostavi pomočnik oskromno, potem nekoliko umolkne, ali vidi se mu na oččh, da bi ji rad povedal še nekaj, da se pa ne upa. Tudi Klotilda to zapazi in ga hrabri: »Alibi mi radi še kaj povedali? Govorite! Meni so takšne stvari sicer zopeme, toda sedaj bodisi.« »Povedal sem vam vse; drznil bi sc vas opozoriti samd še na to, da je hiša vknjižena na ime gospoda Lovra Mraka, kolikor je meni znano. Ali imate morda posebno pismo, da ž njim dokažete svoje lastništvo?« 60o »Pismo?« ponovi' ona vsa srdita in je sedaj bleda sedaj rdeča od strahu in jeze. »Kaj treba meni pisma; vsa Ljubljana vč, da sem jaz Lisjakova hči in da je bil to od nekdaj Lisjakov dom.« »Bil je, bil; ali tudi trgovina je bila Lisjakova, in hiša je vedno podpirala kredit, ker je bilo imetje vedno skupno in je skupno prešlo na gospoda Mraka, Lisjakovega zeta.« »Kaj vi umejete take stvari!« zavrne ga togotno Klotilda, »ali bi me hoteli tudi vi poučevati ? To si odločno prepovedujem. Bavite se s prodajalnico, mene in hišo pa pustite na miru. Če se bode kdo hotel dotekniti, kar je mojega, najdem v Ljubljani doktorjev dovolj, ki me bodo branili in mi oteli imetje.« »Ne včm, kakd bode,« reče pomočnik, zmiga z rameni in odide. Ko je bila Klotilda zopet sama, ni se utegnila jeziti na drznega pomočnika, ampak mislila je na prihodnjost. Prav za prav bi morala biti pomočniku celd hvaležna, da jo je opozoril na nevarnost, katera ji je res pretila od skoro gotovega trgovskega poloma. Zdelo se ji je, kakor da je na ladji, ki se utaplja, pa je mislila, kakd bi s te ladje pred potopom otela več ko mogoče. Iztikala je po vseh omarah in po vseh skrivnih predalčkih; pobrala vso zlatnino in druge dragocenosti ter vse po malem znosila k teti Brigiti. Bilo je takšnega drobiža za več tisoč goldinarjev, in za nekoliko Časa bi odleglo. Tudi oblek in perila jc pobrala in shranila pri teti, da bi bilo za »črne dni.« In baš ko je otela, kolikor se je dalo, prišel je polom. — Zime še ni bilo konec, ali po nižavah je sneg hitro skopnel, in na razkriti trati so zrasli beli zvončki in rmene trobentice, ki nam šc prej nego lastovke napovedujejo, da skoro napoči pomladanski čas. Zjutraj sevčda je na Ljubljani še ležala gdsta megla, in šele malo pred pdldnem so mogli prvi solnčni žarki posvetiti skozi okna in skrbnim materam naznaniti, da bodo popdldne mogle svoje otročiče peljati na izprehod, kjer se naužijejo čistega zraka. Ob tem času, baš na tržen dan, bilo je po včlikem in tudi po Starem trgu kaj živahno gibanje. Po prodajalnicah so si ljudje kar vrata podajali, in prodajalci so imeli premalo rdk, da bi postrezali takd hitro, kakor je kdo želel. Le pri Mrakovih so praznovali; prodajalnica je bila zaprta; hlapec je od dolzega časa slonel pred vežnimi vrati in majal z rameni, če so ga znane kuharice s trga gredč vpraševale, zakaj danes niso odprli. Skoro vsakdo, kdor je prišel mimo, obstal je in se čudil, da je ta najstarejša prodajalnica zaprta na tržni dan, ko jc največ trgovine. Hitro se je raznesla novica po vsem mestu, in vsakdo je sodil po svoje o tem dogodku, imenitnem za domačo ljubljansko razmerje. Preprosti ljudje so se čudil in si pripovedovali to in dno; trgovci pa so vedeli itak prej, da bodo pri Mrakovih morali zapreti, če se skoro ne vrne pridni gospodar. Sedaj so jedino ugibali, ali ostane po likvidaciji käj gotovine ali ne. Sploh se ta dan v Ljubljani menda nista sešla znanca, da bi se ne menila o trgovinskem polomu Mrakovem. Bilo jih je, katerim je bilo žal nesrečne žene, toda še več je bilo takih, ki so ji od srca privoščili, da bi tudi ona okusila grenkosti življenja. Mraka samega pa je vsak človek miloval in malokdo je dolžil njega, da je s svojo slabostjo in popustnostjo zakrivil svojo in njeno nesrečo. Starejši meščani so se pri tej priliki zopet spominjali rajnega Lisjaka, kakd si je z bistrim umom in neutrudno delujč pridobil tolikega bogastva; toda sedaj je v takd kratkem času vse pošlo po brezmerni razsipnosti razvajene in lahkoumne njegove hčere. Isti dan je Klotilda na vse zgodaj vstala in se prav hitro zmuznila čez ulice k teti, da bi ne bila navzočna, ko bodo sodni ljudje iztikali po nje hiši in povpraševali po tolikih in tolikih rečeh, ki so ji bile od nekdaj zoperne. Kakor že delj časa, dala si je tudi danes prinesti obed k teti in se ni menila za to, kar se je godilo na očetovskem domu. Le časih je nehotč pogledala skozi okno, in nekoliko čudno ji jc bilo pri srci, ko je videla na delavnik prodajalnico zaprto. Najteže je ta dogodek čutila stara kuharica Lenka, ki je bila še za rajnega Lisjaka kakor nekova gospodinja pri hiši. Prav takd jc gospodinjila Lenka tudi potem, ko se je Klotilda omožila in so ji rojile druge muhe po glavi, nego da bi se bavila z domom kakor druge ženč. Stara kuharica je morala skrbeti za vse säma in se ni zaradi tega nikdar pritožila, dokler je bil še gospod domä; zakaj kadar jc česa trebala, šla je kar k njemu, kakor je bila vajena za starega Lisjaka. Odkar jc pa Mrak izginil, držala je ni več nobena stvar; najrajši bi bila zdajci šla iz hiše, kjer ni bilo ne gospodarja nc gospodinje. Ali zopet je spoznala, da bi ne bilo pošteno neutegoma ostaviti dom, kjer jc pomnila mnogo lepih dnij. Tudi ji je prigovarjal prvi pomočnik, naj nekoliko potrpi; saj se itak vsi skoro razidejo. Ko ji je torej hlapec povedal, da jc prvi pomočnik ključ odnesel na sodišče in da več ne odprd prodajalnice, včdela je Lenka, da je prišel čas ločitve. Pobrala je vse svoje stvari, zložila jih v skrinjo in se pripravila za odhod; potem pa se po stari navadi lotila dela kakor vsak drug dan. Ko je pa popdldne vse pomila in počedila po kuhinji, ni jc več držalo, ampak prcoblekla se jc bolj praznično, ogrnila včliki volneni robec in odšla k teti Brigiti, da bi poročila svoji gospč, kakd in kaj je bilo v tem doma- »Kaj pa je tebe sem prineslo?« ogovori jo Klotilda precčj neprijazno. »Nikar mi nc zamerite, gospa,« opravičuje se stara kuharica, in takoj ji solze zalijd oči, »morala sem priti, da vam potožim, kakd ncizrccno hudo mi jc pri srci. Nc morete si misliti, kakd strašno pusto in žalostno je pri nas. Oh, gospa, zakaj ste nas ostavili tudi vi? Kaj more posel brez gospodarja in gospodinje? In v takem času! Prišel je gospod s cesarsko kapo, za njim pa pisdr in bitič. Proda-jalnico so kar zapečatili, a gori pri nas so zapisali vsako stvar, iztikali po vseh kotih ter pregledali vse omare in vse predalčke. Čudili so se, da ni bilo nič zaklenjeno, in me vprašali, kam je izginila zlatnina. Rekla sem, da ne včm ničesar, ali mogoče je, da ste jo prodali vi, zakaj odkar je gospod izginil, bilo je hudd za denar.« »Dobro si jim odgovorila,« pohvali jo Klotilda. »Kaj sem včdela drugega,« nadaljuje kuharica, »a na vse drugo sem jih zavrnila kratko, da ne včm ničesar; da sem sicer star posel, ali da se nisem nikdar brigala, kaj imajo gospoda med seboj, zakaj to se ne spodobi poslu in mu tudi ni nič do tega.« »Vidiš, Lenka,« seže ji Klotilda zadovoljno v besedo, »bilo je vender bolje, da me ni bilo domä; jaz bi jim ne znala odgovarjati takd mirno.« »Vprašala sem gospoda s ccsarsko kapo, ali naj vas morda pokličem domdv, češ, da ste le pri teti na dni strani ulic. Toda gospod j c rekel, da ni treba, pa sta se s pisarjem umevno pogledala in na-smijala. Le to mi je naročil odhajajc, naj vam povčm, da ne smč nobena stvar iz hiše, zakaj vse je zapisano; če pa bode treba, po-zovejo vas že sami na sodišče.« »Mene da pozovejo na sodišče?« vzklikne Klotilda vsa rdeča od jeze, »saj nisem ne tatica ne morilka. Ako pa v prodajalnici ni vse, kakor bi moralo biti, kaj meni do tega; za to naj poiščejo našega gospoda, saj je dosti žalostno, da ga še niso našli.« V tem se je po ulicah od Svetega Jakopa sčm razlegal znani glas sivolasega cerkvenika, ki je s krepkim grlom, da ga ima malo-kateri mladenič takšnega, pri pogrebih popolnoma sam pel »miserere«, da si ga čul, predno si videl križ. »Pogreb!« vzklikne kuharica in skoči radovedna k oknu. »Kdo je neki umrl? Saj pravim, danes je bila pri nas takšna zmešnjava, da niti nisem slišala, ali je opdldnc kdmu zvonilo ali ne.« Skoro se na ulicah pokaže deček s križem; za njim stopa cerk-venik v črni gospodski suknji, držč v jedni roki kadilnico, v drugi knjigo, iz katere poje. Pred krsto stopa duhovnik s svečo, s krste visč podobe bratovščine svetega Jožefa. Kuharica napenja oči in počasi čita »Primož Mrak.« Kar ostrmela je in zavpila na ves glas: »Gospa! Starega gospoda nesd k pogrebu!« »Katerega gospoda?« vpraša Klotilda ravnodušno. »I no, starega Mraka, tasta vašega.« Klotilda ne reče niti besedice več, ampak stopi k oknu in gleda izprevod. Ginjena jc bila in žalostna; preprosta krsta ji je obudila raznih mislij in različnih spominov, ki so jo močno potresali. Po-grebcev je bilo jako malo; nekoliko starih dobrih sosedov in nekoliko udov bratovščine sv. Jožefa; med ženskami pa je bila prva stara žena v belem kožuhu s pečo na glavi. Bila je Mina, ki je bistro pogledala na Lisjakovo ali Mrakovo hišo in zmajala z glavo. »Glej jih, čudnih ljudij!« zašepetala je tovarišici, »prodajalnico so zaprli, k pogrebu pa le ni nikogar, da bi izkazal zadnjo čast staremu očetu.« Tudi stari Lenki se ni zdelo spodobno, da ni bilo videti nikogar domačinov; hitro jc dejala čez glavo včliki svoj robec, zapela ga pod brado in zasopla stekla na ulice, da se jc pridružila pogrebccm. Bila je jedina iz hiše Mrakove. (Konec prihodnjič.) O k o. Spisal dr. Jožef Rakež. (Konec.) a j naj povemo o lepem očesi, rekšc o njega estetiški vrednosti in važnosti? Ni ga iz lepa predmeta, ki bi ga preslavljala zgovor-> nejša in navdušenejša beseda, nego lepo okd. V ničemer niso bili pesniki vseh vekov in ndrodov zložnejši nego v lepoti očesa. In njih slavospev je vsekdar verno odmeval'v srci vsakega čutečega človeka. Okd ima sploh nekovo čudno moč do nas. To čuti že navaden človek. Opisujoč koga, povč nam, kakšne ima oči. Iz očesa nam odseva up in strah, jeza in strast, ljubezen in ko-pernenje. »En ljub pogled, sreč se vžgfc, En hud pogled, sreč se strfc.« Temno in mrko okd nas plaši, prijazen pogled nas naudaja s srčnostjo in nam vliva up v srce. Umevno je pač, da so se osobito Ženske oči prestavljale v krasnih prispodobah. Toda v tej stvdri nam ni treba poslušati pesnika — vsakdo se je že sam prepričal o zmagoviti moči očesa, o njega mamilni lepoti. Saj sta vsakomur izmed nas ti zvezdi že sijali v srcc, ogrevali ga in vnemali. Od česa je zavisna ta silovita, nepremagljiva moč očesa, od česa njega bajna lepota? Brez dvojbe je okd najlepši in najplemenitejši dar, s katerim je stvarnica odičila človeka In vender je naša sodba o njega lepoti jako različna, negotova in omahljiva. Gori naznačeno vprašanje o estetiki očesa se torej ne da rešiti takd iz lahka, kakor se nam morda zdi' na prvi hip. Razsojajočim lepoto očesa nam mora biti v prvi vrsti odločilna njega oblika.1) Ta je najmenj zavisna od zrkla (očesnega jabolka) temveč osobito od postranskih organov, od očesnih vej (trepalnic) in obrvij. Oblika oble, ki jo ima očesno jabolko, že ta je brez tehtnega estetiškega pomena, razven tega je pa okd od mečevin takd zakrito, da je videti njega prave oblike le malo. Kar napravlja estetiško oblikovno vrednost očesa, to je vej na rčza (Augenspalte), rekše velikost in kakovost vejne rčze. Čim večja ali manjša je vejna rčza, čim več ali menj obočeni so nje robovi, tem različnejše so oči. Čim širše so odprte trepalnice, tem več se vidi zrkla; čim večja je vejna rčza, tem večje in lepše se nam vidi tudi okd. Ako so robovi obočeni in vejna rčza široko otvorjena, govorimo o okroglem očesi. To je najslavnejše, najčislanejše okd v umetalnem oziru, to je dno včliko, okroglo, veličastno gledajoče okd. V najboljših kipih antike imata Apolon in Juno velike, okroglo obočene trepalnice. Ako imenuje Homer boginjo Ateno »sovodko«, to se ta priimek nanaša na gori omenjeno svojstvo. V nasprotstvu s tem je podolgasto ali mandeljnasto okd. Tudi okd takšne oblike je lahko čarovno lepo. Take oči' so navadno ») Prof. Dr. A. Langer, Anatomie der äusseren Formen des menschlichen Körpers. — Wien, 1882. Prof. Dr. II. Magnus, Das Auge in seinen aestetischen und naturgeschichtlichen Beziehungen. — Fünf Vorlesungen. — Breslau, 1876. nekovega milega in kopernečega izraza. Ako je okroglim oččm značaj nekamo veličasten, dostojanstven, to kažejo mandeljnaste oči čestokrat nekovo izrecno poželjivo potezo. To so včdeli tudi stari umetniki, ki so vpodabljali Venero s takovim očesom. V starem veku je bilo Indom in Egipčanom podolgasto okd vzor lepote. Dandanes nahajamo izrecno ozke, podolgaste, rekel bi, na pošev razprane oči pri Semitih in zlasti pri ljudeh mongolskega plemena. Tudi trepalnice same na sebi so važne za lepoto očesa. Dolge in temne trepalnice dajd pogledu moč in izraz; okd s svetlimi, kratkimi in redko sejanimi trepalnicami je nekako medlo in brez bleska. To ved d ne samd orijentalske. nego tudi druge evropske dame, ki takov nedostatek odpravljajo s čopkom in kitajskim črnilom. Najslavnejše lepote starega veka so imele posebne slikarice, ki so jim dan za dnevom lepotičile trepalnice in obrvi. Takisto so obrvi velikega pomena za lepoto očesa. Orijentalski pesniki prispodabljajo obrvi tetivi, poglede pušicam, ki se izprožijo z loka. Obrvi ne smejo biti prerazvite, niti predolgih in strlečih las, niti v sredini zrasle, temveč le rahlo načrtane in lahno zaokrožene. Prerazvite obrvi dajd očesu nekov temän izraz. Človek zraslih obrvij je na slabem glasu že v ljudski govorici, in stari fizijognomi vidijo v njih znak zavratnega in kovarnega značaja. Poleg oblike se nam je ozirati na barvo očesa. V obče nam prijajo le čiste, določene barve; mrtve in nedoločene so nam zoperne. Prav to je reči o očesi. Izrecno rjava in čisto modra barva se nam tudi na očesi vidita najlepši. Vse barve, ki so medle, nedoločene in se, rekel bi, izprehajajo druga v drugo, imajo le malo estetiškega pomena. Vladajoči barvi sta torej modra in rjava; takd zvanih »črnih« očij ni — zakaj ako si takovo okd ogledamo od blizu, videti je temnorjavo. Razven tega imamo sive, zelenkaste in rmenkaste oči. Le okd, ki je lepe, čiste, nasičene barve, more v istini krasiti obličje. Vender prihajajo v poštev še drugi momenti, ako presojamo celotni vtisek. Mislimo si n. pr. najlepše modre oči v temnozarjavelem obličji; prčcej začutimo nekovo disharmonijo, neko nasprotje; prav takd tudi svetlolasa plavka s temnorjavimi očmi na nas ne napravlja ugodnega vtiska. Južni närodje, ki ljubijo kričeče in žive barve, obožavajo rjavo in zlasti »črno« okd; modro okd se mili faemcem in sploh prebivalcem severnih dežela. Kakovo okd prija najbolj Slovencem, ne včmo; bržkone se ravna pri nas (in baje tudi drugjč) vsak po svojem ukusu. Končno nam je še razpravljati o blesku ali »ognji« očesa. Očesni žar je zlasti zavišen od izbočnosti in napetosti rožen (ce. Čim zdravejši in polnokrvnejŠi je človek, tem več krvi, mezge in sploh tekočine ima tudi v očesi; le-td tekočina napenja očesne kožice, oso-bito zrcalcčo se roženico, in takd povečuje blesek očesa. Sdsebno žive in svetle so oči mladeničeve — torej v dobi, ko je ves organizem v najlepšem cvetu. Okd je medlo in mrtvo, ako je teld oslabelo po bolezni, po nezmernem življenji ali po starosti. Najočiteje pa prestane napetost roženice s smrtjo. Mrtvečevo okd upade, medlo je, brez bleska in srepd. Kadar je izginil zadnji dih, kadar je utihnil utrip srca, tačas mrkne, tačas se utrne tudi okd. »To oko, ki v njem neb<5 brezmejno Ogledava se in vsaka stvar, Ki tako svetlobe, luči žejno Pije luč nebeško blagodejno, Takrat zadnji mu ugasue iir.« Blesek očesa je pa tudi zavisen od barve šarenice. Ta vpliv se dd tolmačiti po preprostem prirodnem zakonu. Vsako temnoblesteče teld odbija luč bolj od sebe nego svetloblesteča stvar — tudi briljant se iskri živeje na temni podlagi nego na svetli. Takisto je z očesom. Temnorjavo ali takd imenovano »črno« okd se'vedno bolj blesti nego svetlobarveno okd. Iz istega vzroka se tudi oči v mraku bolj svetijo nego podnevi, ker se temna zčnica razširi in okd tudi navidezno poveča. Obično sodijo ljudje, da je ognjevitost očesa zavisna od našega duševnega delovanja. Da to ni res, poskusimo dokazati pozneje. Takd zvano bistro ali ognjevito okd je zavisno jedino od tega, da so vejice na široko odprte. Ako pravimo: »Od veselja se mu sveti okd« — tedaj je ta izraz gotovo upravičen. Kadar smo vzradoščeni, izpre-gledamo prav na široko. Čim širše se odprč vejna rčza, tem bolj se vidi okd, tem večji je torej njega svetlobni odsev. Nasprotno trdimo: »Žaloba nam zagrinja okd« — »Okd umira od toge« — »Kak* umira luč oči«. V žalosti nehotoma povesimo gdrenjo vejico; s tem zmanjšamo vejno rčzo in okd večinoma pokrijemo. Zatd se tudi zmanjša njega svetlobni odsev — okd izgubi blesek in žar. Ako ima okd vse gori imenovane činitelje — lčpo obliko, lčpo barvo in ognjevitost — ako se strinjajo v srečnem zmislu, tedaj se nam okd vidi lepd. Sevčda je to šele podoba — brez okvira. Tudi okd najlepše oblike, najčistejše barve in najsvetlejšega bleska ne vpliva na nas, ako se njega okolica ne strinja ž njim. V tem oziru so, kakor smo že omenili, jako važne trepalnice in obrvi. Največji čar pa podaja lepemu očesu — življenje, način, kakd se prikazuje zunanjemu svetu, iz kratka — pogled. Zdi se nam, da se nam vsa notranjost človekova razodeva v pogledu. In to imenujemo »dušo« v očesi. Tudi najlepše okd nas ne navdušuje, ako nima tega, kar imenujemo »dušo«. Pri starih narodih je bila splošno ukoreninjena misel, da skrivnostna moč očesa izvira iz izžarivanja nekove tvarine, ki se iz možganov, sedeža duši, izliva v oči. Sodili so, da se ta duševna tvarina iz-žariva po vidnem živci v okd in odtod iz njega, in sicer kolikor toliko energiško, kakor je ravno duševno položje človekovo. Kaj veli k temu fizijolog? Po nazorih novodobne medicine ni več moči govoriti o izŽari-vanji iz očesa, rekše iz mrčžnice in vidnega živca. Mrčžnica ima le .nalogo, da posreblja nase padajoče svetlobne žarke — vidni živec pa dovaja ddjme možganom kakor brzojavna žica. To se godi natančno po matematiških in fiziških zakonih. O izžarivanji ne more biti govora. Duševna čustva ne izpremene očesa samega. O tem se lahko osvedočimo, ako komu pokrijemo obraz takd, da mu moremo videti le oči. Iz teh očij samih nam ni moči čitati ni kakega čustva. Turške ženske si morajo zakrivati obraz do očij. Turki vedd, da oči samč niso nevarne, ako jih ne podpira mimika obraza. Kaj je torej »duša« v očesi, kaj je pogled v fizijološkem pomenu? Žc starosta novodobne fizijologije, Johannes Müller, dokazal je, da bistvenost pogleda biva v premikanji očesa. Pogled znači fizi-jologu vsako premaknitev očesa v ta namen, da kaj uzremo. Oni okd lepšajoči duševni izraz pa biva osobito v premikanji očesnih vejic in obrv i j. Ti deli izpreminjajo svojo lčžo in obliko, ako se naša notranja čustva menjavajo. To smo nekoliko že omenili, govorčč o blesku in ognjevitosti očesa. N. pr. strmeč človek dviguje gdrenjo vejo — on gleda »debelo« — kadar smo močno prestrašeni, odpremo trepalnice takd na široko, da se vidi celd belina nad zčnico; okd pa zre nepremično prčdse. Takd razločujemo razne vrste pogleda. Upravičeni so torej izrazi: »Okd se sveti od veselja, žari se od ljubezni, plameni od navdušenja, iskri se od sovraštva, bliska se od jeze i. t. d.« Toda naš namen ni natančneje razpravljati tega vprašanja. Prava duševna lepota očesa, takisto lepota obraza in vsega telesa biva torej v ljubkem in rednem premikanji. Schiller pravi: »Vsa lepota (torej tudi duševna lepota očesa) je napdsled le svojstvo pristnega ali navideznega gibanja.« Pri konci smo. Toda ne moremo dostojneje završiti razprave svoje, nego da postavimo semkaj dne krasne besede iz visoke pesmi ljubezni, ki jih govori Romeo na oči svoje Julije: »Dvojica zvezd, najlepših na vsem neb« V opravkih svojih prosi Julijnih Očij, da zdnji v krogu tem blišČČ, Doklčr bi posla «»e opravile. Da tam oči blestč, bi zvezdi vaju Ta lica kr?ts sramötil prav takd, Kot svečo dneva svit; saj nje oči bi Iz zračnih visočin takö sijale, Da pel bi ptič, menčč, da je že dan.« *) Ta prevod mi je blagovolil na mojo prošnjo doposlati g. prof. dr. K. Glaser, za kar mu na tem mestu izrekam iskreno zahvalo. Signor Giannino. Humoreska. Spisal R. Murnik. (Konec.) IV. „On ni mogel iu »i smel drugače". G or.t z d. rijetno poletno jutro. Na južnem kolodvoru stoji gorenjski vlak pripravljen za odhod. Množica veselih izletnikov je žc posedla kupčje, med njimi gospodičina Veronika in Minka in nemirni duh gimnazijski, gospodič Bogdan Pri-kopčev. Mladi učenjak, v prostih urah navdušen Indijanec, ločil se je težko, težko od svojih bratov v Manitu. Trda usoda v podobi latinskega profesorja je hotela, da se je ustavila njega gimnazijska ka-rijera za dva meseca. Dobil je — horribile dietu — premesten izpit v jeziku Ciceronovem. Zatd je moral danes prah domačega kraja stresti raz svoje »mokasine« in zapustiti zatirani svoj sidški narod. To ga je bolelo. Višje povelje je oddal »Skakljajoči pastiričici«, resnega obraza, z Žalostnim glasom. Tožno je mislil na divne napade in boje. katerih se smejo sedaj udeleževati »Brzi jelen« in »Kosmati medved«, »Debeli jazbec« in »Zeleni martinček«. Bog vč, kakd bode vodil »Skakljajoča pastiričica«, namestnik njegov, hrabri ndrod . . . Takö je mislil Bogdan in tiho čepel na klopi nasproti sestri in teti. V nardčaji je držal jerbašček. Ako že to samd ob sebi ni prijalo njega velikoindijanskemu duhu, jezila ga je še bolj vsebina jerbaščkova. V njem ni bilo namreč nič drugega, nego latinska gramatika in — signor Giannino. Knjiga, ki mu je »pokvarila vse počitke«, nasprotna vsem plemenitim težnjam po indijanski popolnosti, ta knjiga in maček, ki je vzpričo zadnje dogodbe na vrtu provzročil malone neizogibno pogubo slavnih sinov prerije, to držati v jerbasu, katerega rabijo belokožne skva pri gospodarskih opravilih — sramota! »Tuleči volk« torej ni bil dobre volje, niti sestrica ne. Minka bi bila namreč tolikanj rada sedela ob oknu. Zakaj ? Ej, rada bi bila videla, kakd pristoja rdeča službena čepica nekemu mlademu uradniku, rada bi videla, kakd se suče v strogi službi, drugega nič. Pa je moral ta debeli široki dedec z vijoličastim nosom oblastno zasesti prostor s tovarišem, ki je bil suh in dolg. pravo kontradiktoriško nasprotje debeluhu! Le teta Veronika je bila dobre volje. Veselila se je, da ima ljubljeno trojico zdravo pri sebi in doma vse v rčdu, veselila se je počitka. GospodiČina Veronika je bila post tot discrimina rerum spoznala, da je svet večinoma hudoben. Nikdar bi ne bila pustila Gian-nina samega domä. Tega ne! »Naj grč uboga živalca z nami in naj uživa čisti gorenjski zrak.« Še menj bi bila dopustila, da bi vteknili mucka v voz, odločen živalim. Vzela je jerbašček in dejala belega »ubožca« vanj. Täko stvar imaš lahko vedno s seboj; kdo bi vtikal nos v torbo in preiskaval, kaj je v nji ? Signor Giannino je sicer konstatiral, da ni bil v taki kletki še nikdar in je bil zaradi novosti svojega položaja tudi nekoliko vznemirjen. Vender je bil v obče tih in miren, kakor se to spodobi više stoječemu mačku. V tem trenutku tretjič pozvoni, izprevodnik zatrobi, in lokomotiva zapiska, da kar leti' skoz ušesa. Vlak se premika. Strmč opazuje Giannino te neznane pojave. Zvonjenje. pisek, drdranje, nevarnost! Tu se godi nekaj strašnega! »Sauve qui peut!« Otml se, kdor se more! In Giannino napnč vse svoje moči', prasne v elegantnem liriškem vznosu iz torbe in skozi odprto okno v zlato prostost 1 »Moj maček, Giannino moj!« zastoče prestrašena teta. »Oh, povozi, pobije se, konec ga bode! Da sem mörala res v petek na pot!« Te njene ekspektoracije pa niso trajale dolgo. Potniki so se spustili v glasen smeh, vidčč podjetnega muca, kakd uhaja s smelim skokom. Še bolj so se smijali jeremijadi stare gospodičine. Minka je mislila, da ji je umreti od srami, nadejebudni Bogdan pa si je želel najostrejše svoje pušice in tomahake, da bi postreljal in skalpiral gro-hotajoče se belokožce. »Gotovo ni imel vožnega listka«, oglasi se debeli rdečenosi dedec poleg gospodičine Veronike in iz nova zahahlja v najprijetnejšem basu. Njega sosed, suhi komar, pogodi v nekoliko hipih, da je bil to izvrsten dovtip, raztegne usta malone do ušes in nasmeje nekoliko skal v visokem tenoru. »Samomor, samomor!* povzame zopet debeluh in zadovoljno gleda na smijoči se zbor v kupčji. »No, lepe dni smo učakali! Nikdo že ni zadovoljen na svetu, še mački ne. Kaj bode!« »Lahko mu!« dovtipari dolgi tenor, »prebil je vse težave, nas pa še čakajo!« »Kaj težave!« povzame besedo trd gorenjski kmet. »Saj mu še davka ni bilo treba plačevati!« Homeričen smeh! — Mnogo veselosti je še provzročil ponesrečeni Giannino, in naši trije znanci so bili prav zadovoljni, ko je zaklical izprevodnik ime njih postaje. V. »In nc pckl2 ognjena sila Vezi nc bode nrnuSila!" S. Jenko. Teta Veronika bi bila najrajši izstopila takoj pri bližnji postaji, Oh, ko bi ji bilo mogoče stopiti v kupčj za dame, kar je želela že takoj početkoma! Ali vse je bilo prenapolnjeno. Do letovanja na Gorenjskem je izgubila skoro vse veselje. Napdsled pa se je le nekoliko utolažila. Dospevši v M.*, šla je takoj k mdžu, kateremu ne imponira nobena dalja. Ali glej! Čakal jo je tam že telegram: »Velečastita gospodičina! Giannino zdrav in vesel. Pride v nedeljo za vami. Zvest prijatelj.« Gospodičina je bila ginjena. Giannino živi! Še je dobrih ljudij na svetu 1 Toda kdo je ta zvesti prijatelj ? Plemenito srce se je usmililo nedolžnega bitja in privede nazaj izgubljenega ljubljenca. Hvala ti iskrena, blagi mož l Z vso krepostjo ženske radovednosti sta ugibali stara in mlada kdo bi utegnil biti zmožen takega nenavadnega prijateljstva. Minki je šinilo v glavo, da »on«, ali samd za trenutek; ne, to je nemogoče. »Včš kaj, Minka, bodisi že, kdor hoče; žlahtno srce ima, pa je I Dobri človek! Ko bi mu bilo kaj do denarja, poslal bi nam muca po pošti. Ali da pride sam, to mu daje izvrstno izpričevalo! Venderle se mi zdi čudno, da vč za naš naslov. Sama ne včm, kakd bi mu pokazala svojo hvaležnost.« — Prišla je toli zaželena nedelja. »Kaj meniš, Minka, ali pride neznani naš prijatelj ? Oh, da bi bilo res,« povzame teta Prikopčeva, ko sedita z Minko po maši v svoji sobi. »Sevčda, teta, brzojav . . .« »No, ljuba moja, brzojav nam sicer obeta — ali morda se je kdo pošalil z nama.« V tem nekdo potrka. Radovedni zakličeta obe zajedno: »Prosto!« In kdo vstopi? Gospod Vladimir Gvozdan, najlepši uradnik južnega kolodvora, kakor je bila našla Minka, in najhujši sovražnik nedolžnih mačkov, kakor se je bila uverila gospodičina Veronika. Prinesel je s sabo ličen zabojček. »Klanjam se damama«, pokloni se Vladimir, „in prosim, da mi oprostita, ker vaju motim takd zgodaj. Ali Giannino ne da miru v svoji leseni ječi, saj vidita . . .« Gvozdan odkrije pokrov, in ljubljeni muc poskoči v geometriško najkrajšem poti »teti« v nardčaj. Radost in ginjenost Prikopčeve gospodičine je bila — recimo kratko — nepopisna. »Ti ubogi moj mucek ti, kakd je to lepd, da te zopet vidim! Käj ne. da si se prestrašil, ko si ušel ? In če bi te bili povozili, mojega Gianninčka? Ti mucek ti! Ti ubožec, no, no, ti siromaček, no, no!« Takd je šlo v jedno mer. Giannino je bil zaradi mehkih in ža-lobnih glasov zaščitnice svoje sam ginjen in je sočutno mijavkal. Kar se tiče mladih dveh, nista bila prav nič zoper to, da se je teta bavila zgolj z najdenčkom. Pošteno sta porabila kratke trenutke in si povedala s pogledi več, nego povč deset pisem. Vsaka reč pa traja le svoj čas, tudi veselje starih gospodičin, ki ljubijo mačke. Veronika se prijazno obrne k Vladimiru in mu ponudi stol. »Zeld sem v zadregi, cenjeni gospod Gvozdan, kakd bi vas uverila, da sem vam ncizrecno hvaležna. Prosim vas, pozabite blagovoljno, kar je bilo neprijetnega, in povejte nama, kakd se vam je posrečilo oteti mojega mucka.« »Drage volje, milostiva gospodičina! Giannino je prihitel po svojem skoku naravnost v skladišče k delavcem. Delavec mi ga je prinesel pokazat. Vzel sem ga domdv, in sedaj je tu. Kakor vidite, pri tem nimam nikakeršnih zaslug. Rad bi bil storil kaj več za takd lčpo živalco, če bi bilo treba.« Sevčda je moral Vladimir ostati pri kosilu in obetati, da skoro zopet pride. Teta ga je povabila za vselej. Od Gvozdana izvestno ni bilo pričakovati, da bi zamujal lepih prilik. Vzroka temu nam ni treba utemeljevati širše. Stari teti se je prikupil mladi mož čimdalje bolj. In ko je naprosil nekega lepega dnč Minko za žend, blagoslovila je radostno lčpo dvojico. Giannino pa je živel še več let zadovoljno pri svoji gospodarici. Ko se je postaral in so mu opešale moči, da mu niti mlajši muci v v hiši niso kazali več dolžnega spoštovanja, morila ga jc velika žalost. V takem razmerji mu njega strogi pojmi o čisti niso dopuščali, da bi živel še delj. Legel je torej in ostavil vse posvetno. Žalostna Veronika pa jc dala njega zemeljske ostanke prirediti za veden spomin. Z žaganjem napažen, s steklenimi očmi in lepd zavitim repom stoji na jedni tetinih omar in dela, kar je prej delal — počiva, on, vseh mucev muc, »signor Giannino 1« Pavel Knobelj, slovenski pisatelj in skladatelj. Predavanje v slovanski čitalnici v Trstu dnč 23. malega travna 1892. leta. Spisal Gr. Jereb. (Dalje.) II. Knobljeve posvetne pesmi. jäslovKnobljevim posvetnim pesmim je: »Shtiri pare | kratko-zhdfnih | Novih Pesmi | od Paula Knobelna fkovane, | Inu Krainzam sa fpomin dane. (Nato so navedeni naslovi Jj vseh osem pesmij, katere obseza ta zbirka.) | Pervizh vun dane. | V' Kraini, | per Ignaz Kremshari 1801.« | [8. 40 stranij]. Po tem naslovu sodčč, utegnili bi misliti, da so bile te pesmi natisnjene v Kranji, kar je pa nemožno, že zaradi tega, ker ni bilo v Kranji nikdar tiskarne. Včmo, da je Knobelj trinajst let učiteljeval v Kranji torej je sevčda imel posla pri knjigovezih in trgovcih s popirjem ter imel dovölj prilike, da se je seznanil s poznejšim založnikom svojega proizvoda, z Ignacijem Krcmžarjem. Pri Kremžarji v Kranji je izšla še nekova druga knjiga, namreč: »Ena lepa lubesniva inu brania vredna historia od te po nadoushnu ven isgnane svete Grafnie Geno-fefe is tega mesta Pfalz, je is nemshkiga na krajnski jesik preobernena V' Krainju per Ign. Kremshari s. a. 8. 79 stranij«.1) Izvod nima zabeleženega ni prelagatelja nI tiskovne lčtnice. Založba in natisek tc knjižice pripada prav dni dobi, ko sta živela v Kranji Knobelj in založnik njega pesmij Ignacij Kremžar. Ako pomislimo, da v Kranji za Knoblja ni bilo nobenega drugega pisatelja slovenskega razven Knoblja, umeje se lahko, da zapišemo ta prevod tudi na Knobljev račun. Za to imamo tem več razloga, ker je med Knobljevimi pesmimi na 9. strani tudi pesem, preložena iz nemščine. Rečena »historia« se je ljudstvu toli prikupila, da je bila leta 1818. natisnjena nje druga izdaja. Možno tudi, da je bila ta »historia« natisnjena pred Knobljevimi pesmimi; vsekakor je uprav izredni uspeh »historic« vzpodbudil prelagatelja in založnika. To nam je dokaz, da je bil Kremžar le založnik obeh knjižic, tiskovni kraj pa je pri obeh izpuščen. Okolo leta 1820. se je Ignacij Kremžar preselil v Ljubljano in tu založil »Litanije od vsih Svetnikov ino matere boshje s' navadnim molitvam predpoldanje ino popoldanjc Slushbc boshje. V' Ljubljani per Nazetu Kremsharju 1820. 12.« 2) V »Lj. Zvonu« I., str. 643. misli L—k (Levstik), da je lčtnica v Knobljevih pesmih nalašč napak zapisana. Ne umejem, kaj bi bilo dovedlo Knoblja do tega, kar misli L —k, saj je bil v Kranji učitelj do dnč 5. vinotoka 1808. leta. In dasi prof. Ivan Anton Zupančič trdi, da so te pesmi izšle 1803. leta, vender jc to takisto malo verjetno kakor trditev, da je tiskovno mesto izmišljeno. Stvar je torej ta, da je bila knjižica natisnjena v Ljubljani, založnik pa ji je bil Ig. Kremžar, knjigovez in trgovec s popirjem v Kranji; tiskovno mesto pa je, kot samo ob sebi umevno, izpuščeno. Knobljeve pesmi so provzročile med slovenskim svetom mnogo hrupa, zaničljivih in zbadljivih, toda resničnih opazek. Prvi jih je obsodil Vodnik z znanim svojim epigramom, zapisanim na drugo stran prve platnice njega izvoda, in njega obsodba je bila odločilna za Knobljevo poznejše pesniško delovanje. Znano nam je, da je živel Knobelj še jednajst let po Vodnikovi smrti (f 8. I. 1819. I.), toda dal ni več tiskati nobenih posvetnih pesmij. Bržkone je zvčdel o Vodnikovi obsodbi, zakaj sicer ') Šafafik, Gesch. d. stidsl. Lit. I. 130; Mam: JeziOnik 1884. sir. 77. s) Safari k sir. 146. je težko verjeti, da bi bil umolknil. Knobelj je vsekakor mislil na drugo izdajo svojih »Noyih Pesmij«, sicer bi bil pristavek na naslovni strani »per v iz h vun dane« brez zmisla. Iz zapisnika Knobljevih knjig včmo, da ni imel nobene slovenske knjige, razven Kopitarjeve slovnice, ta pa jc izšla osem let pozneje nego njega pesmi. Zatd je bil prisiljen pisati takd, kakor je govorilo ljudstvo okolo leta 1800. Za vzgled naj postavim semkaj nekatere odstavke pesmi: Ta s b o s h a n i B o g a t e z.l) Is nemfhkiga prekovana inu pogladena. 1 3- Kai hozhem vbog pivzhek sa/.hot Moj gvantje fo sadavleni Vfe moje fim sapravil, Moja freberna vura, Noben mi nozhe ve/.h verjel, Ja fhnodelni fo fpravleni Nizh nimam del» saftavil. Zel' od klobuka slinura; Troflita nei same vezli na fveit, Tu vfe klobuku vdertu je Sdei vidim de bom mogel vmret, Moja roka ne fc/.hc kje. Oje, je, oje meni! Oje, je, oje meni! 2. 6. Iliflia, ni ve jen travniki, Nei fe obernem fem al kje Tu vfe je vshe prodanu; Vfakt6ri me vshe terje, Ncifim ked men' gorje! 3- KravfhaA lafe fo bili Farbe koflainove, Lepoto fo sgubili Smefhan' fo s' fivmi vfe, Moje rozhize bele So ble volne mehke, Kotainze jamize So fe gor delale, Te fo vfe ozhernflle, So sgerblenc terde. 4. She bol hitru povedat, Sdej obftovm Ičtu, Se vam zel' nizh ne legat: Prefhlu je vfe lčpu. Nei b' bla Ppota sginila Kub' bla imela mosha, Mosha nvgar krulovga ! Al' hudga al dobriga, Oje, oje, mosha! Neifim dobila ga. u saerj avenga de ki iz h a.1) S- V' mladofti fim lubila Vezh fantu, k'tir' fo otli Deb fe bla s' nym' moshila, Al nei blu pameti; Srezha me je vl"kala Dobila b' bla mosha, Dobila bi ga bla, Lohka, lohka, lohka! Al pamet neifim imela, Vezh nyh neifim hotla: 6. Enga neifim hotela K' me je prevezi» lubil — Drug'ga neifim hotela K' je enmal' vuhernik bil, Trety nei snal plefati, Zhetert nei tel kvartati, Ta peti nei rad pil, Ta fhell' je meihin bil, Inu laku nvh vezh, Sdei nei nobenga vezh ! 7- Aku fim enga vidla Ktir je kei leipfhi bil, Ked ta k' fim ga lubila, Sim otla del/ moj bil, Vezhkrat fim fe pultila Sapelat od ozhv, Sapelat od ozhv, Oje, oje, ozhv! Al tega neifim vedla Kar fe men sdei godi: 8. Lubcscn mene tdre, Lubesen me mori, Kir jeft vidim na pdrc, Skujiei «Iruge lud i, Jeft fim pak faftarcla Siin ratala presrela. Minilu me je vfe Gorka lubesen ne Kar je lepil pa vfe. Ah dcbi li Ilerodefh Mojga vmoril ne bil, Med otrozih ncdolshnih Debi konzhan nc bil, Bi hotla bit vcfela, En' vu panje b' ymela En' mcrslu vupanje, Oje, je, vupanje! Al Urah me jo, de she Moj lubi vmorjen jc. i o. Zhe vendar nei Herodefh Mojga lubga vmoril, Taku falil ne bodefli Kdur bolh mene dobil: Sim fhe mlada diviza, Neimam fhe dofti lejt, Ne vezh ked fheftdesct Le fhe ft deset jen pet, Kdur zhe mene dobit Nefmei dvejft lejt ftar bit. n. Letu moje sgodifhe Nei k' cnmu navku bo Sa vfc mlade deklizhc Ktire v' Icjtah zvedo, I>eb ne blc sapclanc Pogledcite sdei name, Jen fpremifhlnjtc vfc Tu terplenje moje, Sposnajte kai terpi Ktira farna leshi. 12. Dcklizhi pofhlufliajte! V fantah f' ne sbireite, Roke ym rade dajte De ne saftarafte! Kir liujfhga nei na fveiti. Ked tu, mosha ne imeti, Jeft neimam ga, oje! Lubesen pezhe, shgo! Mogozhc nei let d Deb v' pekli hujfhi bid. (Konec prihodnjič.) hfi m* Slovenci v starem deželnem gledališči. Spisal A. Trstenjak (Koncc.) a gledališko dobo 1871. 72. je prepustil dežčlni odbor gledališče vsak mesec štirikrat za slovenske predstave, in sicer dve nedelji ali dva praznika in dva delavnika. Pravico dneve določevati si je pridržal sam. Ker Dramatično društvo ni dobilo dnih 13 lož gledališkega zaklada, prosilo je, naj se mu prepustita vsaj dni dve loži. kateri ima vsak gledališki podjetnik. Društvo ni dobilo niti teh lož! Tega leta (1871./72.) je priredilo društvo 32 predstav. Šesto leto svojega obstoja, t. j. za döbo 1872-/73., imelo je Dramatično društvo dežčlne podpore 2400 gld. in je prosilo igrati šestkrat na mesec, toda dežčlni odbor mu je dovolil igrati le štiri- krat, in sicer dve nedelji ali dva praznika in dva delavnika. Pravico določevati dneve si jc zopet pridržal sam. Društvo je moralo vsako predstavo teden dnij naprej napovedati dežčlnemu odboru; imelo je pravico do sedežev, ali da bi se prepustile dežčlne lože društvu v porabo pri slovenskih predstavah, tega pri tedanjih razmerah (dežčlni glavar je bil Aucrsperg) dežčlni odbor ni mogel dovoliti. V obče je omeniti, da več kot štiri dneve na mesec dežčlni odbor nikdar ni dal Dramatičnemu društvu, pač pa se je zgodilo, da dežčlni odbor, dokler jc bil sestavljen iz Ncmcev, ni bil nikdar pri j a z en S1 o vence m in je pozneje skrčil podporo in dneve slovenskemu gledališču. Vseh slovenskih predstav je bilo to leto 34. Društvo je imelo 9 angaže-vanih igralcev; ostalim so se določevale igralne nagrade. Brez nagrade je sodelovalo 5 igralnih močij. Šesto društveno leto je bilo usodno. Na občem zboru leta 1873. (mcscca junija) jc poročal blagajnik g. Dragotin Žagar o denarnem stanji in omenil, da so društvena pasiva narasla na 900 gld. in da kaže vestno sestavljeni proračun strahoviti nedostatek 4668.23 gld. Tolažil je obči zbor, da med proračunske dohodke ni vzprejeta deželna podpora, katera je iznašala za minulo leto 2400 goldinarjev in katere se je nadejati društvu tudi v prihodnje ter da šc ni všteta zaostala društvenina, vender se kaže deficit 1700 goldinarjev. Bližala se je torej katastrofa, ki je hotela uničiti vse. kar je storilo društvo v petih letih. Vender je imel odbor mirno vest, ker je ni sam zakrivil. Deficit jc nastal iz finančne krize tega leta; vseobči „krah" je vplival na to, da so bile predstave slabše obiskane. Vsakdo bi pričakoval, da pomore dežela mlademu društvu na noge, in vender se to ni zgodilo. Društvo si je moralo pomagati samo. Osnoval se je podporni odbor, ki je imel nalogo podpirati sposobne moči slovenskega gledališča v poletnem času in izučiti kolikor mogoče novih močij. Ta odbor je ustavil to svoje delo in je razpisal narodno subskripcijo po vsi Sloveniji. Apeloval je na rodoljubno slovensko razumništvo, da s prispevki otme društvo gotove pogube, in razposlal najodličnejšim rodoljubom nad 500 pisem, da pristopijo Dramatičnemu društvu. Odbor je mislil celd napraviti areno, kjer bi se igralo polčti ter bi se takd povečali dohodki, da bi se zavod, ustanovljen s tolikimi žrtvami, vzdržaval častno tudi v bodoče. Poziv slovenskim domorodccm je imel Sijajen uspeh. Vsi domorodci brez razločka stanu in politiškega mišljenja so polagali darove na Talijin žrtvenik, in takd jc bil v treh mesecih deficit poravnan, društvo pa oteto propada. Društvo si je oddehnilo, storilo je sveto svojo dolžnost, ker se je na vso moč trudilo ohraniti do boljših časov to malo trohico narodne ravnopravnosti v dežčlnem gledališči kranjskem. Po vsi Sloveniji se je nabralo do 1800 goldinarjev, toda na dnih 500 vabilnih pisem sta pristopila društvu le dva nova člana, in blagajnikova želja, da bi imelo društvo vsaj tisoč zanesljivih podpornikov, ni se izpolnila, žal, da ostane bržkone tudi dalje pium desiderium vseh blagajnikov Dramatičnega društva 1 V gledališki dobi 1873-/74. je priredilo društvo v dežčlnem gledališči 31 predstav; imelo pa jc dežčlne podpore 2400 gld. Igralnih močij je bilo angaževanih 7, ostalim so se dajale igralne nagrade. 15rez nagrade je sodelovalo 7 igralnih močij. Kakor prejšnja leta, darovali so društvu tudi to leto in pozneje nekateri rodoljubi knjige in garderobo. V döbi 1874-/75. je izgubilo društvo več dobrih igralnih močij, vender je priredilo 30 predstav. Igralo je štirikrat na mesec. Dasi je bilo dežčlne podpore 2400 gld., vender se je borilo z velikimi težavami. Podporni odbor, ki je vzdržaval dramatično šolo, moral je v ta namen nabirati doneske to leto in prihodnja leta. Zunanji člani niso plačevali društvenine, in poleg tega slovensko občinstvo ni več takd marljivo hodilo k slovenskim predstavam, kakor je bila navada v prvih letih; prav to pa je bilo največ krivo, da je jelo Dramatično društvo bolehati na deficitu. Igralnih močij je bilo angaževanih 6, ostalim so se dajale nagrade. Brez nagrade je sodelovalo 18 igralnih in pevskih močij. Zaradi spopolnitve igralnih močij so se pričele v döbi 1875-/76. predstave šele meseca novembra 1875. Društvo je napravilo predstav 28. Dežela je dala podpore 2400 gld. in 200 gld. kot nadomestilo za 13 gledaliških lož. Podporni odbor jc nabral za vzdržavanje dramatične učilnice 130 gld. Igralnih močij je bilo angaževanih 7 in i ka-pelnik, drugi so dobivali nagrade; nekoliko jih je sodelovalo brezplačno. Nič ugodneje se ni pričela gledališka doba 1876-/77. Predstave so se zavlekle do meseca novembra 1876. leta in to zaradi obravnav s posamičnimi igralnimi močmi, s katerimi so se morale skleniti take pogodbe, da niso preobčutno zadele društva in da so ugajale sodelujočim osebam. Predstav je bilo 25, dežčlna podpora je znašala 2400 gld.. namestek za 13 gledaliških lož 171 gld. 62l/3 kr. Podporni odbor jc nabral 130 gld. 80 kr. Igralnih močij je bilo angaževanih 6 in i kapelnik. V dobi 1877. 78. so bile angaževane samd 3 igralne moči in kapelnik. Stari igralci so odhajali, novi niso mogli hitro napredovati, in takd je odbor težko nadomeščal stare sile. Hvalno je torej omeniti g. J u v a n č i č a, ki je več let brezplačno igral, in g. Antona Je ločnika, ki je takisto več let igral brez nagrade in vodil režijo ter je bil zatd močan steber slovenskemu gledališču. Predstav je bilo 23, dežčlne podpore 3400 gld. in namestka za 11 gledaliških lož 241 gld. 23 kr. Podporni odbor je tudi nabral znatno vsoto (139 gld. 21 kr.). Igralnih močij je bilo angaževanih 3, drugi so igrali proti nagradi, malo njih brezplačno. Veliko podpornih članov je izstopilo, zakaj odbor je izbrisal vse dne, ki so bili z letnino že mnogo let na dolgu. Do sedaj je Dramatično društvo vsaj častno životarilo poleg podpore dežčlnega odbora. Toda društvo je zadel še hujši udarec nego leta 1873. Dežčlni zbor kranjski je skrčil leta 1878. podporo na 1000 gld. in takd zadal smrtonosen udarec slovenskemu gledališču. S takd majhno podporo društvo ni moglo plačevati igralcev in zatd je koncem meseca septembra leta 1878. odpustilo vse glavne igralne moči. Takd sta ostavila slovenski oder: Fran Schmidt in Dragojila Odijeva ; kapelnik in pevovodja Stöckl je šel že prejšnje leto iz Ljubljane; poslovila sta se od slovenskih desak Vincencij Vizjak in Josip Paternoster; Cilika Podkrajškova je umrla leta 1879., mladi igralci pa, ki so kaj obetali, porazšli so se. Takd društvo leta 1878-/79. ni priredilo nobene javne predstave. Dežčlni odbor pa je skrčeno svojo podporo še posebe krstil z naslovom: »v podporo slovenskih literarnih in drain atiških namenov«, in sicer 600 gld. slovenskim dramatiškim igram, *) 300 gld. za tisek, 100 gld. za društveno knjižnico. Kakor sc vidi, za predstave niti vinarja ne! Dramatično društvo si ni vedelo pomagati drugače: pogajalo se je z Ludwigom, ravnateljem nemškega gledališča v Ljubljani, ali bi ne nadaljeval slovenskih predstav, če mu Dramatično društvo za ta čas prepusti svojo garderobo, knjižnico, svoje lože in jeden del dežčlne podpore. Nemški vodja je to ponudbo velikodušno odklonil. Tako je bil uničen trud prejšnjih let. One igralne moči, kar si jih je društvo vzgojilo, porazgubile so se; slovensko gledališče je bilo brez igralcev, in ako je hotelo Dramatično društvo misliti na predstave, moralo je pričeti iz nova z diletanti. ') Odbor je razpisal nagrado 600 gld. slovenskim dramatičnim igram, in sicer 400 gld. za večjo dramo iz kranjske ali sploh avstrijske zgodovine — to je bil pogoj dežčlnega odbora — in 200 gld. za najboljšo veseloigro. In te bridke izkušnje si ni moglo prihraniti! Po dolgem odmoru se je zbralo okrog njega* nekaj novih igralnih močij (Cerar, gospa G u t n i k o v a , E. S k a b e r n č, G u t n i k , G i z e 1 a N i g r i n o v a), priskočile so mu na pomoč starejše moči: A. Je loč ni k, Valenta-Brusova, P. K a j z e 1, N a m r e t o v a. Toda starejše moči so skoro odstopile, takd da so se predstave od leta 1880 do leta 1883. prirejale zgolj z diletanti. Prva diletantska predstava je bila dnč 1 i.januvarija leta 1880., in vsega skupaj so bile tega leta le 3 predstave. Od onih 1000 gld., dovoljenih za leto 18S0, izplačalo se je društvu le 400 gld. Poleg tega je treba omeniti, da se je slovenskega občinstva ljubezen do Dramatiškega društva močno ohladila. Hudo je zadelo Dramatično društvo tudi to, da je smelo igrati le dvakrat na mesec. Dežčlni odbor jc jemal polagoma nazaj, kar je dal nekoliko prej, ker mu je bil očiten namen ne podpirati slovenskega gledališča. Slovenske predstave so bile v tem času redke. Leta 1880./81. jih je bilo 4, leta 1881. 82. 10, leta 1882. 83. 6, leta 1883. 84. 13, leta 1884./85. 12. leta 1885. 86. 13. Ker je moralo vse nazadovati, ni se nam čuditi, da Čitamo leta 1881. imena slovenskih igralcev na nemško-slovenskem, torej dvojezičnem gledališkem listu. V takih okolnostih je čisto umevno, da se je ljubezen občinstva do Dramatičnega društva močno ohladila, saj ni moglo društvo, kateremu so vrat zadrgnili, dajati občinstvu tega, kar je želelo. Dežčlni odbor je videl dobro in ker ni precčj nakazati vse dne neznatne podpore, pozval je društvo z dopisom z dnč 23. novembra 1880. leta, štev. 5836., da bi bilo jako primerno, če izda društvo dobro knjigo zabavne ali poučne vsebine, ali pa, če se da nagrada nadarjenemu domačemu pisatelju, da bi izdal znanstveno delo. V ta namen bi dovolil dežčlni odbor nagrado 600 gld., katera vsota je ostala po odštetih 300 gld. za izdavanje knjig in po odštetih 100 gld. za knjižnico od podpore za leto 1880. temu (Dramatičnemu) društvu odmerjena! Kakd napačno! Bilo bi pač bolje, da se je deželni odbor s tem dopisom obrnil do Matice Slovenske 1 Na rečeni poziv je predlagalo Dramatično društvo z dopisom z dnč 9. septembra 1881. leta, št. 5107., da bi se ta podpora podelila kot nagrada pisatelju, ki spiše slovensko poetiko. Najprimernejši društvenim nameram bi bil estetiški spis o dramatični poeziji sdmi. Toda tak spis bi bil premalo obširen in bi se premalo opiral na slovensko dramatiško književnost, katere je le malo. Z druge strani pa živo potrebuje naša književnost take knjige, iz katere bi sosebno mladina srednjih šol zajemala estetiŠki pouk o vsi poeziji. Odgovoril je dežčlni odbor, da se mu zdi važneje to, kar je izrekel že prej, nego izdava poetike; vender da ustreže želji društva, privoli temu in izrazi željo, naj odbor brž ko mogoče najde in imenuje pisatelja, ki naj predloži natančen načrt namerjane slovenske poetike. V tem zmislu se je vršilo dopisovanje, pisarilo se je vse leto, za gledališče pa se ni storilo nič, in poetika se tudi ni izdala. Z dopisom z dnč 21. oktobra 1879. ^eta štev. 6020 je naznanil deželni odbor, naj se razpišejo nagrade za slovenske igrokaze, kateri se mu morajo predložiti v presojo. Dramatično društvo je razpisalo darila, oglasili so se pisatelji z izvornimi igrami, katere so se izročile dežčlnemu odboru. Takd se je dežčlni odbor zopet postavil za dramaturga slovenskemu gledališču, društvo pa se je moralo baviti s stvarmi, ki so ga odvračale od pravega namena. Nasvetovalo je, naj dežčlni odbor določi nagradi dvema relativno najboljšima igrama. In kaj je storil dežčlni odbor? Dal ni nobene nagrade, in slovenski pisatelji so odšli prazni. Kakor ves narod slovenski, dohitela je tudi Dramatično društvo bridka izguba. Umrla sta dva zaslužna moža za slovensko dramatiko: Josip Jurčič in dr. Janez Blei weis. Smrt je tudi pokosila marljivega prelagatelja Viktorja Eržena. Kakor sem že omenil, prepustil je dežčlni odbor gledališče Dramatičnemu društvu za dobo 1882.;83. le dvakrat na mesec, jedno nedeljo in jeden delavnik. Žalujč je vzprejelo društvo to na znanje, vidčč, da se mu kratč pra-vicc jedino le na dobiček nemškemu gledališču. Dežčlni odbor je krčil predstave, manjšal podporo in je leta 1882. predlagal slovensko poetiko! Polemizoval je z odborom Dramatičnega društva o tem, ali naj se spiše po vzgledu Gottschallove ali Minkwitzeve poetike, in jc končno, ker se ni mogel ogreti za poetiko, opozoril odbor na izdajo popolne zbirke slovenskih narodnih pesmij, in sicer ako mogoče s pojasnjevalnimi pristavkil Za to delo bi bil pripravljen dovoliti veliko večjo podporo nego za izdajo poetike. Preka-rakteristično! Dežčlni odbor je dovolil društvu z dopisom z dnč 30. novembra 1883. leta dve predstavi na mesec, z dostavkom, da se mora Dramatično društvo zaradi slovenskih predstav vsak mesec toliko prej sporazumeti z vodstvom nemškega gledališča, predno se obrne na dežčlni odbor zaradi dovoljenja in predno mu naznani dneve slovenskih gledaliških predstav t da dežčlni odbor lahko napovč dovoljene dni sloven- skih predstav vodstvu nemškega gledališča osem dnij prej. Kakor vidimo, vrnili so se Zöllnerjevi Časi. Slovenski dramatiki ni bilo pričakovati ničesar dobrega v starem deželnem gledališči. Dramatično društvo se ni držalo gdrenjega navodila, in zatd ga je dežčlni odbor z dnč 30. oktobra 1886. leta opozoril na pogodbo z ravnateljem Schulzem: »Bezüglich der für si ovenische Vorstellungen reservierten Tage wird bestimmt, dass dieselben so rechtzeitig vom Dramatischen Verein im Einvernehmen mit dem Theaterdirector Julius Schulz dem Landesausschusse in Vorschlag zu bringen sein werden, auf dass der Landesausschuss dem Unternehmer dieselben stets 3 Tage vorher definitiv bezeichne, damit die Unternehmung in der Eintheilung des Repertoirs nicht beirrt werde.« To so bili prežalostni časi za slovensko gledališče! Toliko zaprek od vseh stranij, takd malo naklonjenosti od nemških dežčlnih odbornikov, da mora človeka srce boleti. To bridko razmerje je trajalo do usodnega dnč 17. februvarija 1887. 'cta» ko je pogorelo gledališče, v katerem niso Slovenci smeli igrati, kolikorkrat so želeli! Pogorele pa so tudi pravice nemških posestnikov lož. *) Nemško gledališče od dnega časa ni imelo pravega zavetišča v Ljubljani, Dramatično društvo pa se je preselilo v svojo staro čitalnico ljubljansko, kjer je prirejalo predstave do letos, ko se je preselilo v novo dežčlno gledališče. To je, tako vsaj upamo, namenjeno najprej slovenskemu narodu v pro-sveto in slovenski dramatiki v prospeh ! *) Posestniki lož v starem gledališči so hoteli svoje pravice do lož prenesti tudi v novo deželno gledališče. Dežčlni odbor jim ni priznal teh pravic, in zatd so se obrnili do višjega upravnega sodišča, katero pa jc stvar tako razsodilo, da posestniki lož, to so Nemci, nc morejo prenesti svojih pravic v novo deželno gledališče. Okolo sveta. Potopisne črtice. Spisal A. Dolenec. (Dalje.) V. Magelhaensov preliv, Punta Arenas in Buenos Aires. b zori dnč 15. včlikega travna smo dospeli do vhoda v Magelhaensov preliv. Zjutraj ob 8. uri se nam je pri solnčnem vzhodu razgrnil krasen razgled na velikanske gorč, pokrite z večnim snegom in ledom. Ker so se menjavali prizori takd hitro in je bil vsak veličastnejši od prejšnjega, bili smo ves dan na krovu. Vožnja skozi preliv je precej nevarna, ker je ozek (meri 2—3 milje, največ 5—6 milj) in ima polno pečin in skal; tudi tok je prccčj močan. Dosedaj še ni nobena država käj žrtvovala, da bi se preliv izboljšal. Tu ni nobenih sidrokazov ni svetilnikov; mornar si mora pomagati zgolj z zemljevidi. Zatd vozijo samd podnevi in ob lepem vremeni, ponoči pa se usidrajo kje v zalivu, kar pa ni käj varno, ker so tla slaba za sidro in ker močnejši veter ladjo lahko vrže na kopnino. Tudi razsajajo v prelivu takd zvani »williwaw«, namreč plazovi, kateri se večkrat utrgajo na gorah in pri derd v morje; prav takd pogostoma ovira ladje megla. Vender se vsak parnik rajši pelje skozi preliv nego okolo rta Horna. Prvič prihrani mnogo pota, drugič je pri rtu Hornu vedno slabo vreme. Od zapada proti vzhod« je moči rt obpluti, ker plava ladja z vetrom; ako pa hoče od vzhoda proti zapadu, kakor se je hotel peljati Ivan Orth, treba je pričakati vzhodnih vetrov, in še je velika nevarnost, da zdajci ne pride vihar od zapada. Pri jako lepem vremeni smo se peljali skozi preliv. Toplina ni bila posebno nizka, dasi je bilo pozimi; najmenj je bilo +o*6° C. Prvo noč smo prebili v zalivu Churuca, kamor smo prišli ob 3. uri popdldne. Tukaj so zapisane na tablicah mnoge ladje, katere so šle skozi zaliv. Tudi mi smo izpostavili tablico z imenom naše ladje. Zaliv Churuca je na otoku Desolation, čegar ime ni brez pomena; ncobljuden je, skalovit in ima slabo rastlinstvo. Drugi dan ob 7. uri smo se peljali mimo mnogih lepih in velikih ledenikov; jeden je sezal kar do preliva. Proti pdldne se je prikazal čoln z nekaterimi čolnarji. Hitro smo se mu približali in spoznali domačine z Ognje-niških otokov. Kadarkoli ugledajo ladjo, pridejo, da si käj izprosijo. Naš poveljnik jih je ukazal vzeti na ladjo, da bi jih fotografirali. V čolnu od lubja in ličja so bili štirji moški, dve ženski in jeden otrok. Moški so takoj splezali na ladjo; žensk pa je bilo bržkone sram, ker so bile gole, ali jim pa možjč niso dovolili na ladjo. Odeti so bili v živalske kože, s katerimi so pokrivali najobčutnejše dele telesa. Nekateri so imeli raztrgan jopič ali hlače, katere so si izprosili od mimoidočih mornarjev; bili so gologlavi, dolge zamotane lasč pa so imeli povezane s travo. Nališpani so bili z majhnimi školjkami na usnjeni niti. Možjč so nas z znamenji prosili žganja in tobaka ter hoteli celd kože zamenjati za te stvari. Prčcej so zahtevali »maches« (vžigalic), katere so jim zelo dragocene, zakaj brez njih napravljajo ogenj samd takd, da drgnejo les ob les. Končno smo jih hoteli fotografirati. Lahko si je misliti, koliko je bilo truda, predno so bili združeni v skupino. Vedno je ta ali drug kam zbežal, ker niso včdeli, kaj se jim zgodi. Napdsled jim je pokazal čdstnik nekovo drugo fotografijo in jim raz- ložil, da hočemo tudi od njih imeti tako sliko. To so umeli in so mirno zrli v stroj. V odločilnem trenutku je vzdignil naš poveljnik prst, da bi jih posvaril k miru; oni so pa mislili, da morajo tudi dvigniti prste, in res so jih. Vesel smeh se je razlegal po ladji, in ves naš trud je bil zaman. Napdsled smo jih venderle fotografirali, toda slika ni bila predobra, ker niso bili mirni. Precej truda nas je stalo, predno smo jih zopet spravili v čoln. Ti domačini nikakor niso bili takd veliki in močni, kakor se pogostoma čita o prebivalcih Ognjeniških otokov, nego bili so majhni in švepasti. Vender so med njimi tudi zeld veliki in močni možjč, kakor smo se prepričali v Punti Arenas. Njih pasma biva južno od Magelhaensovega preliva, zlasti na Ognjeniških otocih in na otoku Inks Islandu. Tam so podivjali daleč od vsake omike. Kanibalstvo je med njimi prestalo, težko pa da popolnoma. Zivč ob lovu in ribarstvu, ako pa ne ujamejo ničesar, zadovoljni so tudi z mrhovino; mimo tega jedo surovo mesd. Hiš nimajo, ampak prebivajo v luknjah in jamah, katere si sami izkopljejo, če nc morejo dobiti prirodnih otlin. Od mraza ne trpč mnogo. Belcem in tujcem so sploh zeld nevarni. Pred nekoliko leti so zgradili misijondrji pri njih postajo in učč otroke branja in pisanja. Dnč 16. včlikega travna popdldne smo se odpeljali dalje proti Punti Arenas. To mesto pripada z zapadnim obrežjem Južne Amerike republiki čilski. Ustanovili so ga Nemci, kateri so se semkaj izselili, da bi iskali zlati. Ko so našli dragoceno rudo, prihajalo je čimdalje več pustolovcev iz vseh stranij. Tu so Čilci, Hrvatje, sploh mnogi Avstrijci, Angleži, Francozje, Nemci i. t. d. Čudili se nismo malo, ko smo stopili na kopnino in bili večinoma pozdravljeni v hrvaškem jeziku. Naseljenci so trgovci in krošnjarji, večinoma pa iščejo zlate rude, katero kopljejo severno od naselbine in na Ognjeniških otokih. Zemlje obdelujejo samd toliko, kolikor je potrebujejo. V Punti Arenas je posadka iz Čila, katere general je zajedno guverner, takisto glavna postaja za misijonarje, Indijance in prebivalce Ognjeniških otokov. Okolica je ravna, zadi pa hribovita. Pred nekaj leti so našli v bližini premog in prčccj zgradili do premogovnikov parni tramvaj; ker se pa delo bržkone ni izplačalo, opustili so vse. V Punti Arenas je bilo o našem dohodu precej mrzlo; našli smo led. Omeniti je treba pri tej priliki tako zvanih »gauchos« in pastirjev s pašnikov »pampas«. Sedla imajo lesena, pogrnjena z ovčjimi kožami, namesto stremen pa imajo dva velika lesena čevlja. Jahač nosi vedno lasos pri sebi, čegar jeden konec je pritrjen na sedlu, dalje debel jermen za bič in velike ostroge od železa. Dnč 20. včlikega travna smo se odpeljali po Magelhaensovemu prelivu. Zapadni del tega preliva ima ravno in peščeno obrežje brez vegetacije. Se isti dan ob 9. uri zvečer smo dospeli v atlantski ocean. Poveljnik je hotel iti skozi preliv Beagle k rtu Hornu in potem šele v Buenos Aires. Hotel je namreč pozvedovati po Ivanu Orthu. Ker mu je pa v Punti Arenas guverner povedal, da se je čilska eks-pedicija, odpravljena v ta namen, vrnila brez uspeha, odpeljali smo se proti severu. Ponoči od dnč 22. do dnč 23. smo ugledali falklandske otoke in se dnč 23. včlikega travna zvečer usidrali v Port Albemarlu, kjer smo ostali štiri dni. Otoki so malone ncobljudeni, samd na vzhodni strani je naselbina Port Stanley, kjer biva tudi guverner. Za našega bivanja ni bilo ondu žive duše, bili smo torej gospodarji popolnoma tuji zemlji. Okolica nas ni vabila na večje izlete, ker smo si jo lahko ogledali z griča in ker je jako ubožna, brez drevja in grmovja. Rase po nji zgolj nizka trava. — Dnč 27. včlikega travna smo odpluli okolo falklandskih otokov proti ustju včlikega toka La Plate, kamor smo prispeli dnč 7. ržčnega cvčta. La Plata ptivali mnogo blata in peska v morje, takd da tukaj ni kaj varno za ladje. Vso noč smo se prepeljavali na jednem kraji, drugo jutro pa smo najeli pilota in se odpeljali proti Buenos Aires. Dnč S. smo se peljali mimo mestaMontevidea. Ker se zaradi slabega vremena nismo mogli orijentirati, nasvetoval je pilot, naj se usidramo. Ob 5. uri popdldne smo se usidrali sredi 'mogočne rjavobar-vene reke. Sele po dveh dneh smo se ustavili na sidrišči, 7—8 milj od mesta Buenos Aires. Zjutraj dnč u. ržčnega cveta smo se peljali skozi prekop v ladjedelnico. Po dolgotrajni vožnji, na kateri smo tudi nekoč zadeli, usidrali smo se poleg ključa. Prej so morali vsi večji parniki ostajati na sidrišči, 7—8 milj od mesta. Da je bilo to zeld neprikladno, to je jasno. Razpisali so veliko darilo za najboljši načrt novega pristanišča. Darilo je dobil španski inženčr Madero. Vzporedno z obrežjem so sezidali jez in takd reko razdelili. V delu proti mestu so zgradili več basčnov, kjer jc prostora tudi največjim ladjam. Razven tega so izkopali prekop iz sidrišča v luko. Sedaj sta dva basčna do -vršena, dva se pa še dodelata. Toda prav sedaj se je delo ustavilo, ker je angleški družbi pošel denar. Buenos Aires je stolno mesto argentinske republike in šteje okolo 600.000 prebivalcev, večinoma Argentincev, Spancev in Lahov. Tudi Nemcev je dosti; bavijo se s trgovino. Našo vlado zastopajo mini-sterski rezident in generalni konzul baron Salzberg, honoralni konzul Mihanovič in vicekonzul Mikulicz. Mesto je veliko, prostrano in pra- vilno sezidano. Ulice imajo lesen tlak; žal, da so izmerjene preozko. Tü jc mnogo lepih trgov in* prostorov, okrašenih s spomeniki, sohami in vrtovi. Hiše so lepe in zgrajene v več nadstropij. Znamenito je stolno poslopje, velika stolna cerkev, sezidana v grškem zlogu, borza, gledališča, sdsebno za laške opere, in angleško gledališče. V ozkih ulicah jc do pozne noči prav živahno. Po vseh ulicah teče tramvaj in pro-vzročuje velik ropot; zakaj izprevodniki dajd znamenja z rogovi. Njim se pridružujejo še pobalini, ki jih izvrstno posnemajo. Mesto delč ulice, zgrajene pravokotno druga proti drugi, na več delov, takd imenovane »quadre«. Na vsakem križišči stoji stražar. Buenos Aires ima mnogo bogatih rodbin, večinoma španskih in argentinskih; še več pa ljudij, ki si od danes do jutri prosijo vsakdanjega kruha. Zlasti takrat, ko smo bili mi v mestu in je bila denarna kriza, bilo je na tisoče in tisoče postopačev. Četrt ure po železnici od Buenos Aires stoji na ustji včlike reke mesto La Plata, katero je sezidala vlada pred sedmimi ali osmimi leti. Stalo je ogromno denarja. Vlada pa le ni dosegla, kar je hotela, da bi se namreč več rodbin preselilo v novo mesto in da bi se takd odvrnil vstanek. Razven uradnikov, kateri so morali v La Plato, preselil se ni nihče, takd da so prelepe palače in hiše sedaj kar prazne. Mesto je sezidano za kakih 50.000 prebivalcev. V njem je velik muzej, lepa zbirka prastarih živalij, sdsebno pasancev. Ulice so široke in se sečejo pravokotno. Hiše so večinoma jednonadstropne. Med njimi so raztresena javna poslopja, bogato okrašena z balkoni in kupolami. Kolodvor je nekamo podoben tržaškemu. Železnica v Buenos Aires drži preko takd zvanih »pampas*, kjer živč tudi srne in noji. Lovč jih kaj radi in sicer na konjih, oboroženi s puškami in samokresi. Divjačino zasledujejo, dokler ne onemore, ali dokler je smrtni strel nc reši zadnjih naporov. Gauchos lovč z običnimi »bolas«, to so močni jermeni, na katerih so pritrjene svinčene krogle. Bolas mečejo prav dobro, ali ubijejo žival, ali pa se ji jermen zamotä med noge, da pade. Južnoameriški noj je zeld obljubljena divjačina; ker ga je težko ujeti, zatd je lovcu velika čast, kadar ga venderle zasači. Ko smo bili v Buenos Aires, upor še ni bil končan. Ljudstvo z novoizvoljenim predsednikom dr. Pellegrinijem ni bilo zadovoljno in bivši predsednik namestnik, general Mitre, imel je mnogo pristašev, Dnč 9. ržčnega cvčta so se bali velikih izgredov. Takrat so namreč slavili združitev argentinske republike, vender je minil dan precčj mirno. Slavnosti so se udeležile vse tuje vojne ladje, kar jih je bilo v pristanišči. Že na predvečer so priredili nasprotniki dr. Pellegriniju mačjo godbo. Predsednik je prišel pred vrata in jih je odločno zavrnil; natd so odšli. Drugi dan so bili na vseh oglih predsednik in njega ministri naslikani z živalskimi glavami in dolgimi repi, predsednik pa je imel oslovski obraz. Na slavnostni dan je bila služba božja v stolni cerkvi, potem pa se je vršil pred stolnim poslopjem vojaški ogled. Ko se jc predsednik prikazal na balkonu, začelo je ljudstvo žvižgati; drugih izgredov pa ni bilo. Dnč 18. malega srpana je sklenil naš poveljnik odpluti. Ker jc bila pa voda prenizka, morali smo odhod odlagati od dnč do dnč. Najneprijctncje nam je bilo za denar. Zamenjati smo ga morali z argentinskim; ker pa tega ne vzprejemajo nikjer drugjč, morali smo vsak večer vse zapraviti. Dnč 20. se je voda dvignila, in poveljnik jc ukazal odpluti. Toda ko smo iz težka prišli iz mesta, tedaj je voda zopet upadla, in ustaviti smo se morali. Sele dnč 23. se je dvignila, in srečno smo dospeli v sidrišče. Tu smo se zopet usidrali, da smo dočakali čolne, katere so vlekli pa miki za nami. Drugi dan smo od pluli po La Plati proti ustju in se zvečer usidrali pred mestom Mon-tevideom. Odšli smo pa že drugi dan, in zopet se jc pričelo jednolično pomorsko življenje, katero je trajalo mesec dnij na daljnem poti proti Sv. Heleni. VI. Sv. Helena, Ascension in Porto Grande. Gorati otok Sv. Helene jc okolo 9 morskih milj dolg in 5 milj širok, po nekod jako strm in ima jedino pristanišče pri mestu Jamcs-townu. Angleži so imeli svojega nasprotnika res v kletki, kamor drži samd jeden pot. Različna čustva so nas obhajala, ko smo se bližali temu otoku. Že nekaj dnij smo govorili zgolj o slavnem jetniku, ki je sklenil na njem viharno življenje svoje. Popdldnc ob 4. uri smo se usidrali pred Jamestownom, ki šteje nekaj tisoč prebivalcev. Večinoma so potomci zamorcev; belih družin je malo. Razven tega je tukaj precejšnja angleška posadka, razdeljena po različnih trdnjavah. Nje poveljnik je zajedno guverner na otoku. Mesto je proti morju zavarovano z jarkom in zidom. Tudi gorski vrhovi nad mestom so utrjeni. Otok je svojina Angležev in je sploh v vojaškem oziru zeld imeniten, zakaj ob vojski daleč od domaČega obrežja se zatečejo ladje lahko sem in se preskrbč s premogom in živežem. Iz mesta smo se napotili proti Longwoodu, nekako 4—5 angleških milj od Jamestowna. Pot je po dolini precčj strm in drži mimo prvega stanovanja Napoleonovega. Sedaj je tam snažna lesena hiša sredi košatega drevja; trgovec iz mesta prebiva v nji. V tem kraji se jc zdel Napoleon Ang- ležem premalo varen, ker so ga skoro odvedli dalje. Po jednourni hoji smo dospeli v Longwood. Na levi sträni je globoka dolina, kjer je v senci nekaj pinij, grob Napoleona I. Tukaj je bil njega najljubši prostor in konec njegovih izprehajališč. Imeli so toliko časti, da so ga semkaj položili k zadnjemu počitku. Grob je precčj preprost. Ččzcnj so položili kamenito ploščo in jo obkolili z zeleno ograjo, ob nji pa so zasadili nekaj pinij in vse skupaj zagradili z lesom. Ta prostor so kupili Napoleonovi sorodniki in ga oskrbujejo. V nagrajenem prostoru je studenec, katerega je našel Napoleon. V leseni koči je knjiga za tujce, kamor smo se vsi vpisali. Od tod smo sc napotili k hiši moža velikana. Sedaj jc zopet popravljena, prej pa je rabila krčmarju za klet. V nji prebiva francoska rodbina, ki jo oskrbuje. Hiša je precčj velika in ima vse sobe za imovito pohištvo. V sobi, kjer je Napoleon umrl, postavljeno je njega poprsje, povzeto na smrtni postelji. Dalje je soba za biljard, spalna soba, kopalna soba; največja soba pa je knjižnica. Okolo hiše je vrt, katerega je Napoleon obdeloval kar naj-skrbneje. Popdldne ob 5. uri smo odšli z otoka Sv. Helene in odpluli proti Sv. Ascensionu. Vožnja do Ascensiona je trajala šest dnij. Imeli smo vedno lepo jasno vreme; vozili smo 5—6 milj na uro. Čimdalje bolj je bilo vroče, in dnč 1. včlikega srpana smo zopet oblekli poletne obleke. Toplomer je kazal 250 C. Dnč 1. včlikega srpana smo ugledali Sv. Asccnsion, ker pa do večera nismo mogli priti do njega, križali smo vso noč in se šele drugi dan usidrali pred mestom Georgc-townom. Nekateri častniki bi se bili radi prepeljali na kopnino, toda zaradi prenemirnega morja niso mogli nanjo. Po obedu so šc nekateri gospodje poskusili na zemljo, in res se jim je posrečilo. Potem pa jc bila vožnja na kopnino prepovedana, in zadovoljni smo morali biti z razgledom raz krov. Otok je manjši od Sv. Helene in mnogo siro-mašnejši. Da je ognjeniški, spozna se na prvi pogled po rdečkasti barvi stožkovitih gora. Vse je ugaslo. Otok je svojina Angležev, kateri imajo na njem majhno posadko; razven te ne biva na otoku nihče, ker so Angleži zaradi nedostatnega živeža prepovedali vsako naselitev. Mesto Georgetown ima nekaj hiš in skladišč. Živež pa morajo dovažati, ker ga na otoku ne pridelajo skoraj nič. Vender zahajajo angleški častniki radi na otok, sdsebno mladoporočeni, da v miru prebijejo prvi čas svojega zakona. Zanimljivo je, da se ikrč na otoku velike želve. Lovč jih takd, da skočijo iz zasede nanje in jih obrnejo na hrbet, potem pa jih prenesd v posebne ribnike. Vse to jc v rokah angleške posadke, ki strogo pazi na to, da se živali ne prepodč. Ladje, katere privede pot mimo Georgetowna, prav zatd angleške razstave niti ne pozdravljajo s streli. Zatd pa dobi vsaka bojna ladja želvo v dar. Tudi nam so darovali jedno, tehtala je 8 angleških stotov. Drugi dan smo jo zaklali, in ves štab je imel izvrstno želvino juho. Čepinjo in kosti smo spravili za dunajski dvorni muzej. Želva je imela sto let, bila je pa takd trdnega življenja, da je še drugo jutro, ko smo jo zaklali — prerezali smo ji srce — silno bila okolo sebe. Popoldne ob 5. uri dnč 2. včlikega srpana smo odpluli dalje. Vožnja od Sv. Ascensiona do Sv. Vincenta, 1600—1700 morskih milj dolga, trajala je 16 dnij. Grozno nas je nadlegovala vročina, takd da nam v carreji kar ni bilo živeti. Od Sv. Ascensiona smo se hitro bližali ravniku, katerega smo prevozili dnč 7. včlikega srpana ob io1 , ure zvečer, 20° zapadne dolžine. Takd smo se ločili južne poloble kjer smo prebili 101/* rneseca. Dnč 15. včlikega srpana ponoči smo se peljali mimo otoka Tago, kateri je najjužnejži otok capverdski skupini. Ponoči od dnč 16. na 17. smo prišli blizu otoka Sv. Vincenta in se prihodnjega dnč peljali v prekop med otokoma Sv. Vinccntom in Sv. Antonijem. Sest dnij smo potem ostali v Portu Grande, glavnem mestu na Sv. Vinccntu. Mesto je sezidano na prekopu med obema omenjenima otokoma, katera pripadata capverdski skupini. Vsa skupina je ognjeniškega izvora. Sv. Vincent je gorat; gore se odlikujejo z ostrimi vrhovi in zarezami. Otok je malone brez rastlinstva, in živež morajo večinoma dovažati z bližnjega rodovitega otoka Sv. Antonija. Porto Grande šteje nekaj tisoč prebivalcev, večinoma Kreolcev in zamorcev. Maloštevilne bele rodbine se bavijo s trgovino. Jedino zabavišče za večer je bil takdzvan »passia tempo«, kjer so se uprizorili narodni plesi. Navadno so bile ondu zbrane vse črne lepotice iz mesta. To zabavišče smo si ogledali jedenkrat in dosti smo ga imeli. Dnč 24. včlikega srpana smo odpluli proti mestu Punti Delgada na Azorih, kamor smo pa zaradi neugodnih vetrov dospeli šele dnč 16. vinotoka. (Konec prihodnjič.) Gradišči pri Dvoru in Mačkovci blizu v Žužemberka. Spisal Jernej Pečnik. Premnoge prazgodovinske naselbine, katere nahajamo po vsem Kranjskem, zlasti na Dolenjskem, pričajo nam, da je bila dežela naša že 500 in več let pred Kristusom naseljena malone prav takö gosto, kakor je dandanes. Četrt ure od vasi Dvora se na severovzhodni sträni dviga na strmem griči znamenito gradišče. Ko pridem leta 1885. nalašč raziskovat te kraje, zvčm, da je bil na tem griči nekdaj grad, in še dandanes se imenuje kraj »Gradišče«. Na <3ni višini sem našel dobro ohranjeno trdnjavo, prazgodovinsko bivališče, napravljeno izvestno tisoč let pred Kristusom. Vrhu griča je ves prostor visoko obkoljen s kamenitim nasipom, ki se je ohranil takd dobro, da prides težko ččzenj. To gradišče je imelo dva vhoda, jednega na severu, drugega na jugu. Pri vhodih je nasip navadno veliko višji, in vsak vhod je takö širok, da je bilo moči skozenj voziti v gradišče ; torej so vsekakor že imeli vozove. Toda ne samö tukaj, nego na vseh prazgodovinskih stanovanjih sta samö dva vhoda. To močno stanovanje meri v obsegu do 2000 korakov. Sredi nasipa so bržkone stanovali nad petsto let prazgodovinski rodovi. Dobro se poznit, kje so stale koče nekdanjih prebivalcev, vse lesene, zakaj nArodjc, bivajoči na Kranjskem, sploh še niso poznali zidu. Ondu sem našel 2 /// globoko zgolj odpadke nekdanjih ljudij, vse polno lončenih čepinj, kostij vsakovrstnih zverin, vretenca za prejo i. t. d. Sosebno je na tem gradišči dökaj železne žlindre, znamenje, da so bili tukaj izdelovalci železa in železnega orožja. Izvestno na vsem Kranjskem ni toliko ostankov železne rude kakor na tem kraji in na gradišči pri vasi Korito poleg Dob er nič, ne nad poldrugo uro daleč od I)vor«a. Na teh gradiščih so bile že davno pred Kristusom kovačnice za železo, to pričajo ogromni ostanki, katere lahko pokažem vsak dan. Četrt ure daleč so bile še nedavno fužine za železo na Dvoru, kakor so bile že blizu pred 3000 leti. Na sredi dvorskega gradišča je grozno globoka kotlina. 300 korakov v obsegu. Ljudje mislijo, da so v nji zakopani težki vozovi denarja, ker so baje videli že vsakovrstne prikazni; zatö imenujejo to kotlino »hudičevo kotlino«. Čestokrat že so šli vänjo denar kopat, toda dobili ga niso, pač pa lepe kamenite plošče. Na vzhodni strdni, kakih deset minut od Gradišča, na košenicah gospč Pokovc iz Žužemberka, odkril sem po daljšem ogledovanji do dvajset gomil in našel v jedni veliki gomili nad petdeset mrličev. Bilo je v nji tudi sedem bronastih kotlov, izmed katerih se vidijo nekateri v deželnem muzeji; takisto sem našel lep, toda /iti, močno po.ško- dovan šlčm, jako lepe koralde od jantarja, nekatere debele kakor jabolko, čuden železen meč, kakeršen še ni bil nobeden najden v gomilah na Kranjskem, veliko fibul in drugih znamenitih starin. Takö je imela ta gomila doslej največ starin, kar se jih je odkrilo na Kranjskem, zakaj toliko bronastih posod niso našli še nikjer; poleg tega sem našel v nji šlčm, sulice in jako velike sekire iz domače tvornice. Razkopaval sem še nekatere manjše gomile in našel vsakovrstnih starin, zlasti lepe okraske nekove ženske. Okolo vratu je imela lepe bronaste verižice s precčj velikim bronastim konjičem. V drugi veliki gomili so bili zakopani zgolj vojaki, izmed katerih je imel vsak po dve sulici, sekiro in nož; le škoda, da je železo že zeld končano. — Na južni sträni, ne četrt ure od tega gradišča, stoji vas Mačko vec. Tukaj vidiš ostanke razsutih hiš iz &isov rimljanskih. Veliki kupi kamenja ležč na razvalinah, dasi so vse hiše s cerkvijo vred zidane iz razvalin. Popolnoma se poznä, kje so stale hiše prazgodovinskih prebivalcev; zidovje je iz rimskih ddb, vender ni rimsko delo, ampak zidali so tukaj podjarm-ljeni rodovi, stanujoči na gradišči Najčudneje pa je, da ni po vseh dolenjskih gradiščih najti najmanjše rimske starine, kakor je to navadno po Notranjskem, akotudi so morali podjarmljeni prebivalci rabiti rimske posode. Mnogo pa je tudi na Mačkovci rimskih novcev in drugih stvarfj. Na vaških njivah je kakih pet gomil, kjer so pokopani prebivalci z gradišča. Sploh mora biti v okolici še dosti starin. Ko so pred nekaj leti ob Krki proti vasi Kot delali apnenico, našli so rimski grob in v njem srebrno verižico, srebrn prstan, lčpo srebrno fibulo in nekoliko srebrnih novcev od Antonina. Bržkone je bil ondu pokopan znamenit vojak, kateri je poginil pri obleganji rečenega gradišča. Prazgodovinci imajo povsod jednake grobe, jednako orožje in jednak nakras; samö to je razloček, da v ubožnejših grobovih ni drugega nego lončene posode, ki pa so pri bogatinih sevčda ličnejše, navadno bolj rdeče, s svinčenastim pasom prevlečene. Po nekaterih krajih so mrliče tudi žgali, n. pr. na Vačah, v Mokro-nogu, pri Sv Marjeti, Podzemljo, dočim so jih drugjč kär pokopavali. Le-ti so bogatejši od sežganih, kar pa ni nič čudnega, zakaj s sežganimi trupli je zgorel tudi okrasek, katerega so imeli pri sebi. Pri Dvoru so pokopani zgolj celi mrliči, katerih trupla so obložena s kamenjem. Pepel sežganih mrličev je shranjen večinoma v lončenih posodah, pokritih s ka-menitimi, često velikimi ploščami, ostanki sežganih kostfj pa so poleg veli« kega lonca s pepelom v skledi ali v drugem lonci. Med pepelom se nahajajo slabe sežgane malenkosti, dočim se navadno le pri kosteh dobivajo okraski dotičnega mrliča. V drugi, takö zvani latenski dobi, vidimo vso drugačno šego: vsa trupla so sežgana. V zemljo so izkopane luknje, in vänje so položeni ostanki sežganih mrličev; poleg njih pa nahajamo okraske, orožje i. t. d. V Krškem, meseca sušca 1890. leta. Koroša, Korošica, Korošec. Miklošič v etym. wört. 131 piše: »Koronlu: magy. Koront Kärnten aus koratb, das in dem ein celtisches volk bezeichnenden carantani steckt. Der name lautet bei Nestor chorutane (chor.^tane): davon stammt KöröJec Kärntner, vielleicht für koročbcb, asi. *horaštaninb.« Korošec za Koročec se zdi meni čisto neverjetno zato, ker š nikoli ni za č od tj + vokal v naši slovenščini, dasi je v stari slovenščini Št. Poglejmo: lent-ja stsl. lešta nsl. leča, nikoli: lesa, pit-ja »» pišta n piča piša, plut-ja plušta tt pljuča pljuša, sv£t-ja >1 svešta tt sveča sveša, srot-ja <1 snjšta ti sreča »» sreša, vent-jb n v^štb >» več veš, po-svet-jenb stsl. |K)sveštenb nsl. posvečen nikoli: posvešen. hot ješi „ hošteši » hočeš •t : hošeš, mat-jeha „ mašteha » mačeha tt : mašeha, doma-tjb „ domašttoni!) 1» domač »1 : domaš, bada-nt-je „ badašte )> bodoče tt : bodOše. Po tem takem od Konjt-ja more biti le Koroča, govori se pa Kordša, torej je Koroša narejeno nekako drugače. Zraven Korošic, Koroša, Korošica ima Murko še besedo KoroŠknija (str. 770). To je izvedeno od adjektiva korošk(i) s sufiksom inj a, pa dovodi človeku misel, da je morda Korošec za Koroščec. Znano je, da se daleč po Slovenskem za šč govori š, ŠČ nastaja od skj -f- vokal in od stj -f- vokal, postavimo: tisk S(-ja)-ti stsl. tištati nsl. tiščati tišati pisk-člto(-jalb) „ pištalb „ piščal pišal iskješi „ išteši „ iščeš išeš sloventoskb-ina „ slovenština „ slovenščina slovenšina, kost-jak „ koštakb „ koščak košak kostenb(-janb) „ koštanb „ košččn koščn gstst-ja stsl. gašta nsl. gošča goša krfest-jeni» „ krbštcnb „ krščen kršen i. t. d. ali tudi: koste 4- ica „ *koštica „ koščica košica i. t. d. Ali täko razlaganje bi moglo veljati za silo le tedaj, ko bi zraven Korot ne bilo tudi osnove Koroh (stsl. *Koralw>). To pa podajata besedi Koroha, Korohnja, katerih omenja Miklošič v navedenem delu v nachtrage, berichtigungen na strani 426. Tukaj pravi: »Korontu: nsl. Korošica, Koroha, Korohnja Kärntnerin, im westen*. S tem dodatkom bržčas molčč izpravlja, kar je rekel spredaj: Korošec vielleicht für Koročt>cb. Torej je Korošec, Korošica, Koroša izvajati od osnove Koroh čisto po pravilu, in Koroiec ne more biti za Korošec. Od tod sta izvedeni tudi besedi Koroha in Korohnja (pravo: Korohinja). — Primerjaj malo Prešernovega Korošca Valjhuna s po-vestniško pisavo ValdftA!£"us in Val//unus. M. Valjavec. -----+%- Slovarski päberki. Nabral v ljutomerski okolici in med ogerskimi Slovenci prof. Fr. Magdič. (Konec.) Vnemar. Vnčmar človek, nachlässiger Mensch; on je z denarji preveč vnčmar, preveč zapravlja. To je naš kan in namen (ogersko-slov.) To smo se namenili. Dira — die Sorte; take bire ljudje. Vse to blagö je jedne hire. Za j i = poslednje žito, ki odpada, kadar ga vejajo. Odtod, odsod = od tukaj, od tam. kavno opöldne smo tam odsod šli. On za to nič ne gane = ne mini se za to. Nestanoma (ogersko-slov.) = neprestano. Sohtati. Sohta öni, kdor razvnet kaj blebetä Prislediti komu = komu blizu priti; n. pr. Takö je hud n.tnj, da bi mu niti ne prisledil. Pčh (iz phati) == bät. Bajdo — Zaubermittel. Ril = razžagano deblo. Loški, a, o = necepljeno sadno drevö. LoŠČica = divje sadno drevö ; lošČhia divji sad. Tir, -i, steza v snegu. Tinti = delati takšno stezo. Celeč = sneg, ki je še popolnoma cel; odtod: po tiri iti; celec'gaziti. Gaz, ki še ni popolnoma razhojena, kjer se še vidijo stopinje, imenuje se stope. Zatrč (zatrčiti) = zamašek, zamašiti. Rasllka = šibica, mladika. Komu veter napraviti = koga ugnati v kozji rog. KIukati = potrkati. K sebi, od sebe = na levo, na desno. Kadar prideš na cesto, obrni se k sebi. Cof, dol = proti severu, proti jugu. Ptice dol letč. Smijali se bodete, da bodete po bedrah pokali — izredno se bodete smijali. Skrben človek = priden človek. Idem k njemu, samö da se mu pokažem = Besuch machen. Lastiven gospod = samosvoj gospod, kateremu nihče ne zapoveduje (ogersko-slov.). Z blagom ladati (ogersko-slov.) = mit seinem Gut frei schalten und walten. Skazljivee (ogersko slov.) = licemerec. TeČas — dokič = so lange — bis. Čakaj tečas, dokič se vrnem. Hip = Zeitpunkt. Ne včm, katerega hipa pridem. Na duze pustiti = aufschieben. Ovači = sicer (tudi: brez vzroka, brez povoda). Plačaj, oviči ne dam. Jaz sem to samd takö ovitči rekel, ich habe dies nur nebenhin (ohne Grund zu haben) gesagt Videti se komu kaj = prijati. Meni se to nikakor ne vidi. Meni se to dobro vidi. OdzdaleČ = iz daleka, od daleč. Drtinka, drtinČica = drobtina (kruha). Ogrizavee = obrekovalec. Svetstvo (ogersko-slov.) = Sacrament. Skrivoma = im Hinterhalt. Strele nalekujejo na tetivo (ogersko-slov.). = sie legen die Pfeile zurecht auf die Sehne. Nadigniti se na käj (ogersko slov.) = sich an etwas machen. Na delo, na pobožnost se nadigniti. Neutegoma (ogersko-slov.) = unvorbereitet, aus dem Stegreif. Neute-goma je govoril, pa mu vender ni jedna beseda ni zaletela. Hej a, kuj a (ogersko-slov.) = Hetz. Unterhaltung. Obvrh toga (izg. obr toga) = poleg tega, vrhu tega. To bi tedaj stalo povprek = dies würde demnach allgemein gelten. Izdaj = še sedaj, še vedno. Tolikokrat sem mu že pravil, pa še izdaj ne veruje. Zmes = dabei, darunter. V žitu je kukolj zmčs. Ako ti je vino premočno, pij vodo zmčs. Tu je vsega zmes, hier ist allerhand beigemischt. Rokovat, -i = snopič rastlin, šibic, kolikor je m6či prijeti. Pikee = igle iglačestega drevja. Shbdci (izg. shöci) = čebele, katere gredd iskat pripravnega kraja, predno roj izleti. Književna poročila. VII. I sv est j a muzejskega društva. Muzejsko društvo je tudi letos izdalo svoja izvestja v treh zvezkih* prirodoslovni obseza poslednji del obširne razprave g prof. V. Vossa ,Myco-logia Carniolica* in drugi spis g prof. Ferd. Seidlna »O podnebji kranjske dežele*. Ostale razprave imajo do malega zgodovinsko vsebino. Nekatere so našim čitateljem že znane iz poročil o društvenih predavanjih, zatd bodemo poročali v nastopnih vrsticah samd o spisih, katerih še nismo oznanili. Tem pripada gosp. K. Lrnologarja »Nagrobni spomenik vojvodinje Viride v Sčtičini«. V steno nekdanje samostanske cerkve je vzidan pridvižen kamen, kažoč zmaja, v čegar žrelu tiči dete do prsij. Hitzinger in drugi pisatelji trde, da je to nagrobni spomenik vojvodinje Viride, ki se je bila po smrti svojega moži Leopolda III. (leta 1386.) preselila na Kranjsko in nastanila v gradu, stoječem ondu, kjer je dandanes cerkev Sv. Lamberta pri Pristavi v šentvidski župniji. Ker je bila velika dobrotnica setiškemu samostanu, pokopali so jo v samostanski cerkvi na evangelijski sträni včlikega darilnika. V spominu näroda živf Virida še dandanes kot »grofinja s Pristave*. Črnologar dokazuje iz različnih vzrokov, da napomenjeni kamen ni pristen nagrobni spomenik Viridin, toda mogoče je, da je kos prvotnega spomenika. »Gospodarstvo in hišni red kartuzijanskega samostana v Bistri leta 1659.c se zove razprava g. prof. J. IVallnerja, posneta iz urbarja, katerega je sestavil tedanji prijor baron Cirijan. Iz vsega vidimo, da se je trudil imenovani prijor svojim podložni kom zmanjšati davščine, vender pa zajedno pomnožiti dohodke samostanskih posestev. To je dosegel s tem, da je pra vično razdelil desetino in tlako. Natanko je bilo določeno, koliko rži, pšenice, ovsa, prosä, jajec in surovega masla so dajali' na leto posamezni kmetje in katero tlako so morali opravljati. Vrdovci so prepeljavali na ladjah redovnike v Ljubljano in nazaj, Pakovci so vozili žito iz ljubljanskega dvorca na Bregu v samostan, Ižanci so trebili jeze in jarke tik samostana, Begunjci (pri Cerknici) so lomili kamenje in žgali opeko. Prezanimljiv je hišni red kartuzijancev, ker kaže, kakšno hrano so imeli redovniki, kakšno hlapci, tlaČani in delavci. Vsak redovnik je dobil zjutraj in zvečer ročko rdečega terana in kruha, kolikor ga je hotel jesti, pri slovesnih povodih pa zlate vipavščice in belega terana. Da so gospodje živeli ki\j dobro, vidi se iz tega, da so postavili vsak dan po štiri jedi na mizo, ob praznikih celö pet ; sösebno so se jim prilegali raki. orehi, jabolka, kostanj, sir in mrzle pečene ribe. V adventu in postu so jedli samö jedenkrat na dan, zatö pa so dobili pet jedij; semtertja tudi tcstenico, torto ali strjene ribe. Vsi so imeli isto hrano, prijor kakor hišnik, le kadar so bili povabljeni gostje, bila je izjema, toda prepovedana je bila vsaka zaprava, »da se ne pohujšajo gostje in ne žali Bog.« Uradniki samostanski z drugim služečim osebjem vred so prejemali primeroma pičlo plačo: dvorni tajnik 30 gld., jezdni hlapec 22 gld., kuhar 20 gld., kletar, ki je bil za-jedno mälinar, pek in žitničar, 17 gld., ribar 12 gld., njega hlapec 8 gld. in primerno hrano; kadar prineseta veliko rib, dobi vsak še merico vina; ako sta lena in prineseta le malo, ustavi se jima vino in kaznujeta se z ječo. Poleg teh sta redno dobivala letno plačo: odvetnik 12 gld. in soli-citator 10 gld. Pred letom 1659. je bila navada, da je prijor podaril o Božiči pšenično »štruco« dežčlnemu glavärju, dežčlnemu upravitelju, vice-domu, škofu, dežčlnemu pisärju, odvetniku, sodniku, županu in nekaterim drugim. Ker so ga zaradi tega šegavo zbadali, odpravil je ta dar, rekši: »Meni je malo do tega, kaj ljudje žlobudrajo, Bogu bi bilo ljubše, ko bi se toliko žita dalo siromakom vbogajme.« »Zgodovinski pobirki iz loškega okraja« slove spis g. dr. Fr. Kosa, ki nam na podlagi zgodovinskih dokumentov, katere je dobil v svojino pred nekaterimi leti, navaja imena, pravice in dolžnosti imenitnejših oseb, ki so živele po loškem gospodstvu v 16., 17. in 18 stoletji. Najvažnejša oseba v vsem gospodstvu je bil oskrbnik, zajedno upravitelj in sodnik. Kot upravitelj je skrbel za to, da so podložniki plačevali razne davščine in izvrševali mnogovrstne služnosti, kot sodnik pa je v prvi stopinji razsojal njih prepire. Za oskrbnikom je bil najimenitnejši uradnik sodni in protipisär, ki je kot sodnik ali pa kot upravitelj nadomeščal svojega glavärja. Za temi prihajajo žitničarji, graščinski solicitatorji in odvetniki. Na čelu loške mestne uprave je bil mestni sodnik, ki je vodil sodne razprave in razsojal razne prepire loških meščanov. Precej važna oseba v mestnem zboru je bil mestni pisdr; zakaj le-tä je sestavljal in spisoval razna pisma v imeni mestnega sodnika. Dalje navaja g. pisatelj duhovnike, župane, logarje in selske sodnike loškega gospodstva, napösled pa še mero in denar, ki sta bila obična okolo Škofje Loke v imenovanih stoletjih. Ves spis ima za upravo in zgodovino kranjske dežele mnogo zanesljivega gradiva. G. prof. J. Apih je s svojim spisom: »K zgodovini novomeški v 18. veku« spopolnil zgodovino Novega Mesta g. prof. J. Vrhovca na podlagi listin, katere je našel v arhivu vis. c. kr. ministerstva za uk in bogo-častje. Sdsebno razpravlja pravdo, katero so imeli 00. frančiškani zaradi prispevka iz mestne blagajnice, obljubljene jim v pogodbi z dne 27. av gusta 1746. leta, pri tem pa vpleta mnogo zanimljivih podatkov, ki raz-jasnjujejo gospodarsko razmerje in gnile finance Novega Mesta v 18. stoletji. G. prof. S. Rutar nam podaja v spisu: »Sv. Križ vipavski« najimenitnejše dogodke iz zgodovine Sv. Križa, Ajdovščine in nekaterih drugih krajev vipavske doline, in sicer od časov, iz katerih imamo prva zanesljiva poročila, do denašnjega dnč. Vipavska dolina je bila že za Rimljanov gosto obljudena, kakor pričajo rimski zidovi in napisi v Ajdovščini in rimske iz-kopine v okolici tega trga. Za ljudskega preseljevanja so razni närodje plenili in pustošili po Vipavi, in šele v drugi polovici 10. stoletja so se časi toliko pomirili, da so ljudje razkopavali ledino in obdelovali zemljišča. Dolgotrajna döba zunanjih nemirov je vzrok temu, da imamo v srednjem veku pozne novice o vipavski dolini. Sveti Križ navaja prvič nekova računska knjiga (rationarium) goriških grofov z leta 1398, v kateri je zapisano, da je pripadal ta kraj sodišču goriškemu in plačeval davščine v goriški urbar. Drugič je omenjen Sv. Križ leta 1483., ko je dal zadnji goriški grof Leonhard zgraditi tamošnji tabor. Leta 1504. je cesar Maks za posojilo tisoč goldinarjev zastavil šentkriško župo Vitu della Torre in nedolgo potem ji je podelil »obmirje«, t. j. obmejen prostor s tržnimi pravicami. Iste sloboščine so dobili tudi Ajdovščani. Mnogo se je izpre-menilo v župi Sv. Križa, ko so leta 1508. posedli Benečani Gorico ter do meseca junija 1509. leta pobirali desetino in druge pristojbine. Ob tem času si je marsikdo prisvojil pravice, katerih prej ni imel. I)a se uredč vse gospodske pravice do podložnikov, sklical je cesar, ko so bili Henečani izgnani, takd zvano ,reformacijsko komisijo«, ki je natanko določila, katere dolžnosti imajo župani, kdo ima pravico soditi, koliko je plačevati od zemljišč in koliko in kakšno tlako je delati graščinam. Nova döba se je začela za Sv. Križ, ko mu je cesar Ferdinand dnč 19. januvarja 1532. leta podelil mestne pravice in povzdignil prebivalce v meščane, ki so si volili svojega posebnega sodnika. Ta privilegij je potrdil Križanom 9na večne čase* cesar Ferdinand leta 1533. in 1535. in napdsled cesar Jožef II. leta 1781. Rodovina Thurnova, ki je počasi vse dežčlno knežje pravice v Križi in okolici spravila pod svojo oblast, prodala je Sv. Križ leta 1605. grofu Hermanu Attemsu. Njega sin Friderik je dal sezidati v Sv. Križi cerkev in kapucinski samostan; med prvimi redovniki se odlikuje Ivan Krstnik od Križa (a s. Cruce), sloveč cerkven govornik in slovenski pisatelj, ki je od leta 1691. do 1707. izdal pet zvezkov slovenskih ogovorov in propovedij pod latinskim naslovom ,Sacrum promptuarium*, in sicer prva dva v Benetkah, ostale tri v Ljubljani. Ko so po francoski revoluciji odpravili fevdalno ustavo in patrimonijalna sodišča, ostalo je še v Križi samostalno sodišče do leta 1842.; tedaj pa so združili ta okraj z goriškim in leta 1848. ustanovili novo sodišče v Ajdovščini. Dandanes je Sv. Križ siromašen kraj, ki šteje poleg redovnikov 250 prebivalcev. Skoro ves spis se opira na listine iz arhiva grofov Attemsov v Romansu pri Gradišči. G. pisatelj ni pojasnil samö posestvenih razmer, ampak tudi upravo, sodstvo, vojaštvo in slovstvo, iz kratka, vse strani kulturnega življenja Križanov in njih sosedov. Sosebno znači njega preiskavo to, da se primerno ozira na zemljepisno razmerje ; kakö g. Rutar uporablja zemljepisna dokazila v svojih zgodovinskih razpravah sploh, to je baš vzgledno. G. arhivar A. Kubi ar nam podaja drugikrat »Drobtinice iz furlanskih arhivov«, katere je v minulem letu nabral v nadškofijskem arhivu v Vidmu iz aktov pod naslovom „Chiese a parte Imperii*. S to zbirko, ki ima mnogo zanesljivega gradiva za cerkveno zgodovino Kranjske, sösebno za 15. in znameniti 16. vek, želi g. Koblar ustreči mnogim kranjskim duhovnikom, ki opisujejo zgodovino farä, v katerih službujejo. Kakor podatki Valvasorjevi, takö nedostatni so Hitzingerjevi zapiski kranjskih farä; prvi našteva mnogo župnikov po kranjski deželi, a pristavljene letnice so nedo statne, semtertj;\ celo neresnične; mnogokrat je zmedena vsa njih vrsta. Vse to se lahko popravi s Koblarjevimi drobtinami, ki so nabrane iz izvirnih listin. Mnogi podatki sezajo v 13. stoletje, n. pr. Bela Cerkev 1287., Cerklje 1289., Kamnik 1275., Moravče 1286, kar priča o starodavnosti teh Hira. Zlasti bogati so viri za Kamnik, Kranj, Mengeš, Moravče, Novo Mesto in Ljubljano. Zanimljivi podatki dopolnjujejo Vrhovčevo zgodovino v članku »Novo Mesto«. 'Iu se navajajo važne pravice naddijakonov in imena mnogih novomeških kanonikov in proštov; med poslednjimi Germanik grof. pl. Thum, ki je dobil od papeža Klementa dnč 15. novembra 1673. leta pravico pon-tifikalij, da smč on in njega nasledniki nositi mitro, palico, prstan, sandalije itd. v kolegijatni cerkvi, takisto v drugih cerkvah pri slovesni maši in blagoslavljati cerkve in njih opravo. Na sträni 35. beremo, kakö so se v 16. stoletji izobraževali bogoslovci. Za zgodovino umetnega stavbarstva na Kranjskem je sösebno važna beležka na sträni 42., ki nam naznanja, da se je zidala gotska cerkev na Krtini pri Dobu leta 1492. Po tem je mOči presoditi tudi starost drugih jednakih staveb. Najzanimljivejši so podatki iz ddbe nepotstva in luteranstva. Kakor drugjč, takö so bile tudi na Kranjskem marsikatere župnije samö preskrbovalnice višjih duhovnikov, ki so duševno pastirstvo prepuščali nevrednim najemnikom za pičlo mezdo, sami pa uživali župne dohodke daleč od fare. Iz pisma, katero je pisal Leonard Seidel, vikar v Kamniku in naddijakon za oglejske del »Carniole« dnč 12. marca 1499. leta generalnemu vikarju v Videm, vidimo, da so popuščali duhovniki svoje fare, da je bila vsa disciplina med njimi porušena (str. 47.). Še leta 1582. je moral naddijakon Polidor pl. Montagnana odstaviti novomeškega prošta, ker ni držal rezidencije (str. 77.). Te in druge napake so provzro-čile, da se je hitro razširilo in ukoreninilo luteranstvo po kmetih in po mestih, sösebno po Ljubljani (str. 65.), Cerknici (str. 37.), Kamniku (str. 50.) in Idriji (str. 45.). Napösled še omenimo, da je v 13. in 14. stoletji izredno mnogo italijanskih župnikov vladalo kranjske fare. Omenjajo se: leta 1287. Montenarij v Beli Cerkvi (str. 31.), leta 1289. Vidotto v Cerkljah (str. 35.), leta 1319. Articus, Tadej de Palude in Jakob de Orsaria v Cerknici (str. 37.), leta 1341. Ivan de Garisendis v Dobrničah (str. 43.), leta 1275. Herman de Budrio v Kamniku (str. 46.) in drugi. Kdor kdaj spiše cerkveno zgodovino slovenskih dežel, postavil jo bode na vso drugo .podlago, kakor so Hitzingerjevi zapiski, in ta zasluga gre neutrudnemu arhivarju A. Koblarju. Nädejemo se, da bodo že dosedanji posledki njegovega preiskovanja odpravili napake, kf se gledč na starost fara nahajajo v »Catalogus Cleri Dioecesis Labacensis«. Moravče se imenujejo že leta 1286., Polšnik leta 1491. Napösled je še omeniti priloge v nemškem zgodovinskem oddelku »Glosarski odlomki mestnega arhiva v Ljubljani«, katero je spisal g. prof. J. Šorn. To delo ne pripada ravno okvirju domovinoznanstva, vender je imenitno, ker kaže, da jc poleg Pariza, Rima, Monakovega in drugih mest tudi Ljubljana shranjevala včliki srednjeveški naučni slovar, »liber glos-sarum«, ki je obsezal v posnetku vse vede in znanosti ter pospeševal omiko mnoga stoletja. V napomenjenih odlomkih je mnogo izrazov, katerih nima nobeden slovar. Klotz, in drugi slovarji so rabni za zliito in srebrno döbo in dve stoletji po Kr., samö Georges v sedmi izdaji veljd tudi za tretje in četrto stoletje. Du Cange se bavi samd s srednjeveško latinščino, a tudi on pušča tistega, ki hoče brati Corripovo Johanido, na cedilu. Zatö je na 18. zboru nemških filologov na Dunaji leta 1858. g. Haupt predlagal, izdati ythesaurus linguae latinae«, ki bi obsezal ves jezikovni zaklad. Toda šele trideset let potem je izdal Ed. YVoeftlin svoj »Archiv für Lexikographie und Grammatik«, ki ima namen nabirati gradivo za Imenovani slovar. Skoro pa jc spoznal, da je za täko delo glosarska literatura neizmerno važna, da pa preseza moči posameznikove. Zatö je jel Jurij Goetz v svojem »liber glos- sarum« zbirati vse glosarje in glosarske odlomke, karkoli jih je kje dobiti, in vzpodbujati druge, da preiščejo knjižnice in arhive. Sele potem bode mogoče izdati slovar, ki ne bode obsezal samö vsega jezikovnega zaklada, ampak se tudi oziral na to, kakšnega pomena so besede pri posameznih pisateljih in kakö so se sčasoma izpremenile po pomenu. Gospod prof. Šorn razkazuje v svojem delu, kakö se v omenjeno zvrho uporabljaj glosarska literatura. Sdsebno zanimljive so nastopne besede: collegiati = patre incerto geniti; dii aquili = dii inferi (črti); ebrius = ad tempus bibens ebriosus = semper multum bibens; fescennina = canticum nuptiale; frumentum = fruges (užitek) i. dr. Vse imenovane razprave «o spisane na podlagi pristnih listin ali drugih nenatisnjenih izvirnikov in so zatd važni in dragoceni doneski za domovinoznanstvo Kranjske in drugih slovenskih dežel. Želeti je, da bi imeli naslednji slovenski deli več bralnega teksta; to je doseči, če se postavijo preiskovalni posledki nad črto, zgodovinsko gradivo pa pod črto. S tem se ustreže širšim krogom čitateljev in zajedno strokovnjakom, ki se zanimljejo za oborožbo pisateljevo. Dalje pogrešamo tudi letos starinskega spisa, ki bi z znanstvenega stališča pojasnil izkopine poslednjih let. Nädejemo se, da bode društvo srečno premagalo tudi zapreke, katere se mu delajo v arheološkem oziru. Anton Kaspret. U LISTEK. Andrej baron Winkler, deželni predsednik kranjski, bil je dnč 7. in. m. na svojo prošnjo umirovljen in pri tej priliki odlikovan z včlikim križem Frančišek-Jože-fovega reda. V okvir našega lista ne pripada razpravljati o tem, kaj je bil baron Winkler vojvodini kranjski; toda ne moremo si kaj, da bi ne poudarjali njega izrednih zaslug za vzorno slovenščino v našem deželnem zakoniku, zaslug, katere je takisto priznal prvi naš književni zavod, »Matica Slovenska«, izvolivši ga na letošnjem občem zboru za svojega častnega člana Prečastitemu gospodu deželnemu predsedniku želimo od srca, da bi še mnogo let užival zasluženi svoj pokoj! Psalmi. Preložil Ivan Vesel. V Ljubljani. Založil prelagatelj. — Tisek »Katoliške Tiskarne«. 1892. Cena gld. 1*20 Ta knjiga, na katero sosebno opozarjamo svoje bralce, vredna je, da izpregovorimo o priliki obširneje o nji. Danes bodi samo še omenjeno, da je prevod č. g. Vesela krasno delo, kakeršnih ni mnogo v prevodni naši književnosti. Družba sv. Mohorja razpošilja za leto i8y2. nastopne knjige: i. „Jeruzalemski romar." Opisovanje svete dežele in svetih krajev. Po svojem opazovanju in zanesljivih virih napisal dr, Frančišek lampe. Ta knjiga je, kakor pravi pisatelj, nekakšna priprava za „Zgodbe sv. pisma", katere namerja po odborovem naročilu spisati za družbo sv. Mohorja; obseza pa tri dele: „Romanje v sveto deželo", „Od Trsta do Jeruzalema" in ..Jeruzalem". Družbinim članom bode ž njo sosebno ustreženo, zakaj pripovedovanje je gladko, poljudno in zanimljivo: Česar bi pa ne vzmogla beseda sama, to pojasnjuje mnogo lepih podob, ki dajö „Jeruzalemskemu romarju" še posebno ceno. Namen, „da bi Slovenci vsaj v duhu potovali na svete kraie, zlasti h grobu Gospodo-dovcmu," dosežen bode vsekakor. Drugo leto izide tega dela drugi in poslednji snopič. — 2. šmarnice naše ljube Gospč presvetcga Srca." Druga knjiga. Spisal Janez Volčič. Ta knjiga je zadnja iz plodnega peresa pokojnega pisatelja. Premišljevanja v nji se naslanjajo na premišljevauja v prvi knjigi, katero je družba od istega pisatelja 7. jcdnakim naslovom izdala leta 1879. Pobožnemu ljudstvu se bode ta lepi molitvenik brez dvojbe omilil prav takö kakor vse druge knjige Volčičeve. — 3- „Domači zdravnik" po naukih in izkušnjah župnika Kneippa. Za vsakdanje potrebe našega ljudstva sestavil Valentin Podgorc, duh >vnik krike škofije. — 4. „Naše škodljive rastline v podbbi in besedi." Opisal Martin Cilenšek, profesor na deželni gimnaziji v Ptuji. I. snopič. — O teh dveh knjigah priobčimo prihodnjič posebno oceno. — 5. „Slovenske večemice za pouk in kratek čas.'4 Šestinštirideseti zvezek. „Večemice" imajo tudi letos lepo in vseskozi dobro izbrano vsebino. Književnega zgodovinarja utegne sosebno razveseliti korenita razpravica iz peresa dr. J. Sketa „Štiridesetletno književno delovanje društva in družbe sv. Mohorja." V prvem delu Čitamo, kakd se je ustanovilo društvo sv. Mohorja, ki se je leta i860, izpremenilo v družbo sv. Mohorja ; v drugem delu vidimo pregled udov in razposlanih knjig, ki je prelepa slika ne samd o razvoji družbe sv. Mohorja nego v obče našega kulturnega napredovanja — v 40 letih je bilo skupaj 693.861 udov, ki so prejeli 4,104.274 knjig! V tretjem poglavji pa so navedene vse knjige in sestavki, kar jih je bilo izdanih po društvu in družbi sv. Mohorja. — Kot drugi članek beromo gospč Pavline Pajkove lepo poučno povest „Najgotovejša dota", zajeto iz kmetskega življenja, potem pa pripoveduje g. prof Ivan Vrhovee mično, kakor mu je dano, ,,Kak6 se potuje po Afriki", oziroma govori o Stanleyi. Lično povestico je priobčil A. Koder pod naslovom „Brat Evstahij", prof. Fr. Hubad pa podaja nekatere zanimljive „Črtice iz francoskih bojev na Koroškem leta 1813." Prijetno se bere Bar-Ic'tov spis „Nekoliko črtic iz življenja starega Zelniča'1, sosebno hvalno pa nam je omenjati razprave „Andrej Turjaški, karlovški general in glasoviti junak," katero je spisal prof. J. Steklasa. Spis je tem umestnejši, ker bode prihodnje leto baš tristo let, odkar je slavni naš rojak premagal Turke pred Siskom. Končno beremo še narodno pravljico iz peresa J. Krzišnika in nekatere kratkočasnice, katere jc nabral Anton Brezovnik. Žil, da ni dovolj poskrbeno za pesniški del te sicer takö lepe knjižice — jedna pesem („Planinski kosci", zložil Mih. Opeka) zdi se nam venderle premalo! — 6. Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1893. prinaša poleg navadnih koledarskih stvarij lepo pesem na čast papežu Leonu XIII. v proslavo njega petindvajsetletnega škofovanja (zložil M. Opeka) \ J. V[rhovee) opisuje Krištofa Kolumba, Ivan Navratil nadaljuje svoj mični spis iz lanskega leta „Kako sem prvič potoval na Dunaj, in Dunajsko mesto" (poleg načrta 10 slik), Fr. Radius k i priobčuje pravljico „Zlati orehi", dr. Anton Medved točen Životopis „rdečega papeža", slovanskega kardinala Miečislava Ledochovskega, J, Barle pripoveduje v zanimljivem članku o praški in zagrebški razstavi, in Ivan Steklasa podaja povestico „Bog ne zapušča sirot". Dalje čitamo životopis pokojne pesnice s Bonaventure Suhač, spisal M. S., Razgled po katoliških misijonih", spisal dr. Ivan Krilanič, poučno razpravico „Solnčnica — prekoristna rastlina", spisal M. Cilen!eky dve črtici Fr. Pra• protnika, ,,Kakd pokončevati drevesne ušice" in „Ali se naj sadje meri ali tehta pri prodaji", potem „Črtice o zadnji ljudski štetvi", Lapa j ne tov članek o slovenskih posojilnicah leta 1891., „Razgled po svetu" iz peresa urednika F. Haderlapx in končno nc- katere kratkočasnice. Razven /.e omenjene pesmi na čast T conu XIII. prinaša Koledar šc dve pesmi (zložila Podkdrenüqn in A. Medved). V družbi nem oglasniku čitamo, da se je letos število društvenikov povečalo za 5850 članov, da šteje torej letos 57.703 društvenikov proti — 785 udom iz leta 1852.! Za leto 1893. pripravlja odbor te-le knjige: 1 .Jeruzalemski romar", II. snopič, spisal dr. Fr. Lampe\ 2. ».Življenja srečen pot", spisal A. M. Slomšek; 3. „Kitajci in Japonci", spisal Josip Stare \ 4. ,.Naše škodljive rastline v besedi in podob i", II. snopič, spisal M. Cilenšek; 5. ,, Slo venske večernice za pouk iu kratek čas" z večjo povestjo ,,Na krivih potih" iz peresu Fr. Žalskega) in 6. „Koledar za navadno leto iS94."— Da si odbor lože pridobiva rabnih spisov, razpisuje tudi za leto 1893. nastopna daril$: ) stoinštir i deset goldinarjev za štiri poučne spise razne vsebine, vsakemu po 35 gld. v obsegu pol tiskane pole. Rokopisi naj se družbinemu tajniku (prof. Ivanu Ilutterju) pošiljajo do dnč 1. včlikega travna 1893. 'cta brez podpisanega imena; pisatelj naj svoje ime razločno zapiše na poseben zapečaten listič, v katerem naj zajedno naznani, ali želi rokopis, ako nc bode obdarovan ali vzprejes, nazaj ali ne. Prisojena darila se izplačajo na god sv. Mohorja dnč 12. malega srpana 1893. Janez Cigler, slovenski pisatelj. V spomin stoletnice njegovega rojstva spisal Ivan Vrhozmik. župnik trnovski v Ljubljani. S tremi podobami. V Ljubljani. Izdala in založila »Družba sv. Cirila in Metoda.« 1892. 56 stranij. — Že ko je naš list priobčil spis o Ciglerji iz peresa g. Harambaše, omenili smo, da pripravlja Č. g. Vrhovnik posebno knjižico o tem znamenitem pisatelji slovenskem. Njega knjižica je res lčpo delo, za katero smo takisto hvaležni g. pisatelju kakor »Družbi sv. Cirila in Metoda.« Vsa tvarina je razdeljena v ta le poglavja: I. Ciglerjevo življenje. II. Cigler duhovnik. III. Ciglerjev značaj. IV. Cigler slovenski rodoljub. V. Cigler slovenski pisatelj (Ciglerjeve pesmi. — Ciglerjeve povesti. — Cigler nabožni pisatelj. — Cigler sotrudnik »Novicam« in »Drobtinicam.« — Ciglerjeva slovstvena ostalina). Jezik je vseskozi pravilen in gladek, vsebina pa toli zanimljiv/i, da jc bode izvestno vesel vsakdo, bodisi, da išče zabave, bodisi, da se hoče natančneje poučiti o Ciglerjevem književnem delovanji. Tri lepd izvedene slike nam kažejo obraz Ciglerjev, posnet po jedini še ohranjeni daguerotipiji, Ciglerjev rojstveni dom v Vddmatu in končno njega nagrobni spomenik na pokopališči višnjegorskem. — Slovensko občinstvo naj drage volje podpira plemeniti trud naše »Družbe sv, Cirilas, in Metoda« tudi kar se tiče nje književnega delovanja; saj nam podaja zgolj izbrano berilo, in mimo tega je cena nje knjigam takd uizka, da res"že ne more biti nižja.' Pričujoči osmi zvezek stane vezan 20 kr., 100 vezanih izvodov skupaj pa stane 15 gld. Spomini na znamenite može slovenske. Tržaška »Edinost« je nedavno priobčila precejšnjo vrsto podlistkov, v katerih je g. Vatroslav Holz v abecednem redu na podlagi svojega berila v tržaški »Slovanski Čitalnici« opisal 32 že pokojnih znamenitih mdž slovenskih. Te listke jc sedaj gosp. pisatelj z.bral v lično knjižico. V uvodu pripoveduje, da se je v poslednjem desetletji, kar potuje križem domovine, seznanil malone z vsemi znamenitimi možmi slovenskimi in z marsikaterim prebil zanimljive dogodke, ki doslej še niso prišli v javnost; v spisu sploh podaja zgolj nekatere označujoče poteze iz življenja dotičnih mdž. Knjižica obseza marsikaj zanimljivih podrobnostij, po nekod važnih za književnega zgodovinarja, in se bere jako prijetno; žM, da je malone Že pošla. Posamični odtiski bi se utegnili še dobiti pri g. Maksu Cotiči, uredniku »Edinosti« v Trstu. Dijaški koledar za navadno leto 1893. II. letnik. Izdala in založila »Ndrodna Tiskarna«. — Ta koledar, čegar prvi letnik se je že močno omilil našim dijakom, urejen je prav takd kakor lanski, samd da mu je oblika nekoliko manjša in zatd dosti prikladnejša. Poleg navadnih koledarskih stvarij prinaša »Dijaški koledar« živo t o pis pokojnega Cegnarja z lepd izvedeno podobo in kratek pregled slovenske književnosti od najstarejših časov do denašnjih dnij. Prepričani smo, da naši dijaki radi posežejo po tem domačem koledarji, nikar da bi si kupovali podobnih nemških knjižic. Lično vezan izvod se dobiva po 60 kr. po vseh knjigarnah. Maksimilijan I., cesar mehikanski. Slovenskemu ljudstvu spisal Fr. Nedeljko. V Ljubljani. Založil J. Giontini. 1892. Cena 20 kr., po pošti 3 kr. več. — Knjižica se opira na zanesljive zgodovinske vire iu podaja zatd verno sliko dnih bojev, ki so raz-devali novoustanovljeno mehikansko cesarstvo. Pridobiti si utegne dokaj prijateljev, zlasti ker je minilo letos baš petindvajset let od smrti Maksimilijanove. Slovensko gledališče. Kakor smo že poročali, odprlo se je novo deželno gledališče ljubljansko dnč 29. kimovca s slavnostno slovensko predstavo, ki je obsezala uverturo iz Glinkove opere »Rusian in Ljudmila«, slavnostni prolog (zložil A. Funtek), prelepo alegorijo (po načrtu J. Šubica) in tragedijo v petih dejanjih, »Veroniko I)e-seniško«, katero je po Jurčičevem izvirniku za gledališče predelal Ig. Borštnik. K tej prvi predstavi se je zbralo mnogo odličnega občinstva slovenskega, prišli pa so tudi odposlanci češkega narodnega gledališča (g. ravnatelj Šufiert, g. Peco!d in član g. h o/dr), in takisto so odposlali Hrvatje odličnega zastopnika (g. prof. J. Pasarifa). Ker bi bil podrobnejši opis vse predstave že nekamo zakesnel, zadoščaj samd nekaj besed o »Veroniki Deseuiški.« Jurčič je spisal svoje delo na smrtni postelji, zatd je njega tragedija le proizvod prve roke, katerega bi bil izvestno kesneje še korenito predelal. V Borštnikovi drami zapažamo veščo roko, ž&l, da se je g. pisatelj več oziral na efektne prizore nego na logiško razporedbo in Iogiški razvoj. Zlasti zije velika praznina med Četrtim in poslednjim dejanjem; nekoliko pa tudi pogrešamo jasno narisanih značajev (primeri Veroniko srimo, ki je malone neverjetna zmes častihlepnosti in ljubezni do malovrednega soproga in domovine — za herojinjo, kakeršno je menda hotel ustvariti gosp. Borštnik, zdi se nam tak značaj venderle preoskromen). Jurčič se nam vidi po nekod dosti sreč-nejši (glej v prvem dejanji poslednji prizor, kjer Veronika odhaja, in pri Borštniku povest o dnem pismu, katero sluša Veronika tako lahkoverno, da se precej vrže Frideriku v naročaj); takisto je pri Jurčiči oni prizor, ko prihaja Veronika h grofu Hermanu, da prosi za svojega soproga, utemeljen psihološko takd dobro, da ne vemo, zakaj ga je g. Borštnik izpustil. Vender pa ne zanikavamo, da je v Borštnikovi tragediji izpremenjeno marsikaj, kar ji ni na škodo (primeri značaj Soteščanov, Vukašinov, tudi Hermanov). Friderik nas pa ne ogreva nI v izvirniku nI v predelavi, kakor nas sploh ne morejo ogrevati takšni slabotniki. Ako bi se bil Friderik poročil skrivhj, to bi se mu oprostilo, če bi se pozneje kot pristen junak upiral slovesu od zakonite svoje žene iu se umeknil le kruti sili. — Igralo se je v obče dobro, zlasti gospd Borštnikova je bila kot Veronika resnično izborna. Prijali so nam tudi gg. Borštnik, Sršen, Danilo in Perdan, nikakor pa ne g. Verovšek, Čegar grof Herman je bil zgolj karikatura. O drugih igralcih, sosebno o dnih klasiških treh vitezih, niti ni vredno, da bi govorili. — Omenimo še, da so razni slovanski listi jako simpatiško pozdravljali otvoritev novega gledališča in da so nekateri tudi priobčili večja izvestja o otvoritveni predstavi. ( Ostali gledališki dnevi so prinesli zgolj reprize, o katerih smo govorili že v minuli gledališki dobi; zatd jih samd navajamo Poleg reprize »Veronike Dcseniške« dnd 30. kimovca so se predstavljale meseca vinotoka nastopne igre: Ši dokaz je to, tla se je v razmerno kratkem času že dobro priučil slovenščini (rodom je namreč Poljak). Drugi novoangažirani pevec, tenorist g Dostal, pa, žid, ni upravičil nadej Dramatičnega društva, in zatd mu je moralo društvo odpovedati prčcej po prvem nastopu. Tenorske partije prevzame, kakor čujemo, začasno g. Paviek. — Splošni vtisek minulega meseca jc takšen, da utegne Dramatično društvo dobro uspevati v novem gledališči, ako bode skrbno izbiralo repertoar in ako se bodo njega igralci resno bavili z dramatiško umetnostjo ter se vender že otresli dnega diletantstva, katerega bi v deželnem gledališči nikakor ne smelo biti Baš pri nekaterih predstavah so pokazali, da vzmorejo dosti, ako le hočejo! — Dnč 29. vinotoka se jc še predstavljala novost »Pokojni Toupinel«, o kateri pa izpregovorimo šele prihodnjič. Obči zbor „Glasbene Matice" je bil dnč 1. vinotoka. Predsednik g. Fr. Ravnikar se je spominjal veselega napredka »Glasbene Matice« v minulem društvenem letu in nat6 izročil besedo tajniku g. Joiefu Patemostru, iz čegar obširnega poročila navajamo te-le podatke: Novoizvoljeni lanski odbor se je v desetih sejah posvetoval o društvenih in šolskih stvarčh. Za moški zbor se je posrečilo g. šolskemu nadzorniku, Ivanu Vencapu, pridobiti izbornega pevovodjo g. M. Hidmda; takisto grč g. Vencajzu zasluga, da se je ustanovil ženski pevski zbor. V minulem letu je priredilo društvo dva včlika in tri manjše koncerte, Na mednrtrodno glasbeno in gledališko razstavo dunajsko je poslala »Glasbena Matica« vsa svoja glasbena dela od leta 1873. do vštetega leta 1891., mimo njih grafiški izkaz članov in učencev, pravila in učne načrte. Za leto 1891 92. so se izdale tri skladbe za klavir: »Kje so moje rožice«, fantazija, zložil p. II. Saliner, »Zagorska», koncertna fantazija, zložil A. Foerster, in »Rapsodija na slovenske ndrodne pesmi«, zložil K. Hoffrneister.1) Društvo je štelo 544 članov (506 podpornikov, 34 ustanovnikov, 4 častne člane). Umrla sta V. Valenta in dr. Fr. Gross. Učencev je bilo 282; v klavirji se jih je poučevalo 181, v goslih 54 in v petji 112. Podpore so znašale 2000 gld. — Blagajnik g Ivan Kruleč je poročal o dohodkih in troških minulega leta. Dohodki so znašali 8öir8ö gld , troški 822257 gld., torej je ostanka v blagajuici 389 29 gld. Proračun za leto 1892. 93. kaže dohodkov 4Ö09 29 gld., troš.cov 6194 gld., torej je nedostatka 1584 29 gld., ki se pokrije s podporo vlade, dežčlnega zbora, mestnega zbora in kranjske hranilnice. — Tajniku in blagajniku se na predlog g. Ravnikarja izreče zahvala; za računska pregledovalca se izvolita gg. Zagorjan in Vizjak. V novi odbor se izvolijo gg.: A. Bar tel, dr. A. Ferjantič, A. Foerster, dr. M. Iludnik, Ivan Kruleč, J. Paternoster, dr. /,. Poiar, Fr. Ravnikar [predsednik), A. Svetek, Ig. ») O teh skladbah priobčimo prihodnjič posebno oceno. Čred. Valentin?ič, I. Vencajz in A. '/.timer (ljubljanski odborniki), D. Fujgelj, S. G'regortä, A. Starec, M ŠuiterSič in J Žirovnik (zunanji odborniki). Nekovemu predlogu, da bi se izvolil Se jeden šolski nadzornik, odgovoril je obči zbor najprimerneje takd. da je na predlog g Svetka izrekel dosedanjemu nadzorniku, g. svetovalcu Ivanu Venca j zu, svojo posebno zahvalo za njega izredno trudoljubivo poslovanje. Pevski zbor „Glasbene Matice" je imel dnč 27. kimovca svoj obči zbor, na katerem je tajnik, g. prof. A. Štritof poročal o društvenem delovanji. Zbor je štel koncem minulega društvenega leta 37 pevk iu 64 pevcev ter je priredil v poldrugem letu od svoje ustanovitve pet koncertov, na katerih je izvčdel 28 skladeb, in sicer 19 slovanskih (14 slovenskih in 5 čeških), 9 inorodnih. Dohodkov so prinesli ti koncerti 1126 gld., troškov je bilo 4\2 gld., torej ostaja dobička 084 gld. Leta 189a./93. priredi pevski zbor tri včlike koncerte, prvega v adventu, drugega pred pustom in tretjega v postu. Na vzporedu prvega koncerta so poleg drugega tede točke: Zdenko Fibich, »Pomladna romanca« (moški zbor z včlikim orkestrom). A. Nedvgd, »Nazaj v planinski raj« (mešan zbor), A. Foerster, »Samo« (moški zbor) in K. Weiss, »Triumfator« (mo*ki zbor z včlikim orkestrom). Drugi koncert bode obsezal zgolj ndrodne pesmi slovenske, na tretjem pa se bode izvajal Dvora kov oratorij »Stabat mater.« — V odboru pevskega zbora so gg.: I. Venca j; (predsednik), M. Hubad (pevovodja), //. Razinger (pevovodje namestnik), A. Š tri to/ (tajnik), A. Petrovti? (arhivar) in dr. M. I lud ni k (reditelj). Glasbene novice. Dnč 14. kimovca je odšel Anton Dvorak v Novi Jork, da prevzame ravnateljstvo ondotnega narodnega konservatorija. Za svetovne razstave v Ohicagu bode prirejal koncerte, kjer se bodo proizvajale njegove skladbe. Sedaj je dovršil svoje najnovejše delo »Te Deum« za mešan zbor in orkester, ki se bode prvič pel v Novem Jorku pod osebnim vodstvom skladateljevim. — Nrfrodna češka opera je dobila poziv, da bi za svetovne razstave gostovala v Chicagu in izvajala opere Dvofakove in Smčtanove ondu, v Novem Jorku in Še štirih drugih ameriških mestih. Dotična pogajanja se še vršč. — Dediči Friderika Smetane so prodali svojinsko pravico do opere »Prodana nevesta« brnskemu gledališkemu ravnatelju Adolfu Baumannu za vse evropske in ameriške dežele razven dnih mest, kjer je bila že uprizorjena, in mesta dunajskega. Takisto si je pridobil Baumann prvo uprizorno pravico do oper »Dalibor« in »ITu-bička«. Gledališča, ki bi hotela uprizoriti rečene opere, morajo se torej obrniti do novega lastnika. — V praškem gledališči se je igrala dnč it. m. m. najnovejša opera Cajkovskega »Pikovaja dama« ob navzočnosti skladateljevi in je sijajuo uspela Navdušeno občinstvo je Cajkovskega 3&krat poklicalo na oder. — Kakd prodira slovanska glasba po Dunaji, vidi se iz razglasov, katere priobčujejo različni koncertni zavodi za letošnjo döbo. V filharmoniških koncertih sta postavljeni na vzpored Fibichova uvertura »Noč na Karlstinu« in iz Fr. Smetanovih simfoniških skladeb »Iz čeških logov in gajev« četrta številka »Moja domovina«; komornoglasbeni družbi Rosč in Helmesberger pa imata na vzporedu kvartete Smßtauovc, Dvorakove in Cajkovskega. — Slavjanski l>ode s svojo družbo koncentiral po Avstriji, Nemčiji i. t. d. ter pojde na povabilo prihodnje leto na svetovno razstavo v Chicago, kjer priredi sto koncertov ruskih pesmij Operni pevec J. K. Tertnik je dnč 18. m. m. prvič nastopil v manuheimskem dvornem in ndrodnem gledališči ter v Verdijevem »Trubadurji« dosegel uspeh, na l:a-keršnega je lahko ponosen. Kritika je sicer pograjala nekatere nedostatke, kakeršni se končno pojavljajo pri vsakem začetniku, vender je priznalajednoglasno, da ima g. Tertnik lep, velik glas, ki se brez napora dviga do slavnega C. Občinstvo je našega rojaka če-stokrat poklicalo na oder, in slovečo stretto je moral ponoviti. Vse kaže, da ima g. Tertnik lepo bodočnost, za katero mu lahko Častitamo. „Matica Hrvaška" jc razposlala svojim članom izvestje za upravno dobo 1891. Ker je naš list itak v posebnem »Pismu iz Zagreba« nadrobneje poročal o delovanji tega odličnega književnega zavoda, bodi omenjeno danes samd to, da se začno »Ma-tičinc« knjige za leto 1892 razpošiljati okolo Božiča, in sicer vsaka v 9000 izvodih, ('lani naj pravočasno poverjenikom plačajo svoje doneske, da ne ostane kdo brez knjig, kakor že v minulih dveh letih. Poverjenik za Ljubljano je č. g. kurat Anton '/.logar. U zatišju. Prejeli smo izredno lepo knjižico, v kateri je pesnik Josip Milakovi učitelj na učiteljski šoli v Sarajevu, zbral razne svoje pesmi od leta 18Ü0.—1892. Iz večine so bile že priobčene v različnih listih, in o jednem oddelku (»Iz uvela liŠča«) smo imeli priliko govoriti že lani. Vse pesmi so razdeljene v te-le skupine: »Dragoj«, »Iz uvela lišča«, »Tugaljke«, »Sonetni vijenac« in »Razne pjesme«, končno pa čitamo nekatere prevode iz češke poezije. V uglajeni pesniški obliki podaja pesnik lepe misli, ki po nekod čudovito pretresajo bralca. Izmed najlepših imenujemo pesmi »Zaspala je«, »Za uvijek«, »Veni, veni, milo cv'ječe«, »Svadbene haljine« in »Ti si za taj s'vjet umrla«. Kdor ljubi lepo knjigo hrvaško, njemu bodi Milakovičeva zbirka toplo priporočena. Dobiva se pri Spindlerji in Loeschnerji v Sarajevu, takisto v »knjižari Dioničke tiskare« v Zagrebu. Cena 90 kr., po pošti 95 kr. Prijevodna beletristika u Srbä od god. 1777.—1847. Pod tem naslovom je priobčeval književnik Nikola Andric v zagrebškem »Vienci« obširnejšo književno studijo, ki je sedaj izšla tudi v posebni knjigi. Duhovita in točna razprava je vzbudila mnogo pozornosti in hvale takd pri Hrvatih kakor pri Srbih, kar je zadnje čase, ko iz nova opažamo srdit prepir med glasili obeh bratskih ndrodov, vsekakor veljavno priporočilo. Dobiva se po 40 kr. v knjižari Dioničke tiskare v Zagrebu. Grof Lev Tolstoj slavi letos štridesetletnico svojega pisateljskega delovanja. L. 1852. je namreč v tujanski Knjigi »Sovremennik« brezimno izšla njega »Povest mojega detinstva«, ki jc vzbudila občo pozornost. Dolstojevskij je takrat iz Semipalatinska pisal svojemu znancu, naj mu vsekakor poroči, kdo je nje pisatelj. — Tolstoj je častni član društva ljubiteljev ruske književnosti, in temu grč najprej skrb, da poslavf jednega največjih pisateljev sedanje dobe. „Hrvatska Zora" se imenuje nov politiški tednik, ki izhaja vsak četrtek v Chicagu. Poleg ameriških stvarij prinaša novice iz Hrvaškega, ozira se pa kolikor tol iko tudi na naše kraje. Za Evropo stane vseletno 8 gld. Listnica. M. S. Ne! — Tobija. Jako nam je Žid, da Vam ne moremo ustreči. — T. na I). O takšnih verzih je škoda vsake besede, saj itak vse nič ne izda. — Kazimir. „Hudournica" je še nezrela; morda nam pošljete kd&j k.\j boljšega. — P—1. Naznanite nam svoj naslov! — s. Stihi so gladki, vsebina pa je prenavadna. Izvestne nadarjenosti Vam vender ne odrekamo. „Ljubljanski Zvon" Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden i>ot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta I gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani. Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.