108
                    Ne muči živali.
JjM anl su pukopuli iiii uašem pokopališči moza, ki je pafc žalostim sklcnil j^^^svoje življenje.    Stara žeua, ki ga je gpremilti k VMMicnm pm-itku. pri-povedovala rai je to-le o njem:
Kazpotnikov (iaSpar — tako se jc [lokojnik zval [>o iinemi — bil je v mludusti zuki hudobeu deček. Ko jc še v šolo hodil, aagajal je učiteljti in učiMieem ter jih dražil, kolikor jo lo znal in mogel. Veekrat ga ni bilo v Solo, kcr su je Se) raje potepat po gozciih. Tii je lovil ptičke in iskal njili gnezd. Ijorjcj "bogej živalei, ako tnu je prišla v pest! Vsako jo umoril, a to no hitro, nogo mueil jo jfi poprej tako grozovito. da se uiti popisati m; dii. In kako hudobno ao jc smiju), kadar so nedolžne stvarco milo eivkale v gi"6znih bolečinah, kukor bi botele reči: nGrozovitncž, kaj smo ti storile zalegn, <ia na& taka aeustniljeno ' mučiš?"
Bilo je nekega poletnoga popoludne pred kakimi tridesetimi loti. Vrpme je bilo zelo prijetno, in jaz scra šla v gozd dračja nabiral. Pobirajoč sube vejipe, naletim h krati na tega potepuha. Vprašam ga, kaj tukaj dela in zakaj ui šel v šolo. Gašpar pa se osuino zadere nad inenoj: ,Kaj tebi to mar, baba! Ali te seni kaj vprašalV   Molči!"
Ostv« sem ga posvavila in mu pretila z boijo kaznijo. Ali ou so mi je amijal v lice in počasi odhajal.
Opazivši sredi tnijovega grma kiip pcpela, iz katerega se je 8e kadilo, stopim bliže in pogleilam, kaj gori, iu — o groza — kaj zagledam? Tu sem videla okrog ognja nastlano ptifjo perje, v popelu pa so ležale na p6Iu sežgane pti6jo nožice. Sveta jeza me je obšla iu zaupila sem za odbajajočiin: .Lo pofakaj, grozovitnik, kazni božjej nc otideš." Ali s temi besedaini s(>m ga še bolj ujedla, vruil se je iu mi sam začel pvijmvcdrtvati svoje gimovito dcjiuij«. V grmu jo našel narnreč srakoperovo gnezdo, v katarem je ležalo pet šo no-godnib mladičer. Kakžno peklensko delo mu je prišlo na misel? Zakuril je pod grmom tako, da so se mladiči polagoma v gnozdn podušili in pokli ter slednjič popadali v žrjavico. Slarea pa, ki sta v tcm prinesla hrane mladičein, obletavala sta grm in milo čivkala, ker uista vec našla svojega doma. Tudi ta dva je bndobncž ujel, potrgal jima noge iu je zagnal ua gromado. Ko j« hudobnei nelial pripovedovati, oštela scm ga in mu zapretila, — ali on sc mi jo rogal iz vscga grla.
Vse kazni in vsi opomiui njegovih dobrih starišev iu skrbnega ut-itolja bili so Je nbob v steno." Gašpar jc ostal, kakersen je bil, ter so ni brigal nu za staiiše ne za u6ite]ja.
Ko ao njegovi stariSi opešali, dobil je on domaeijo in se oženil. Prišel je pa vojskin čas, in med mnogimi drugimi moral je tudi Gašpar ili v vojake, zapustivši doma ženo in dra otročiea. V vojski ga je zadela sovraiua krogla v desno nogo in mu jo taku poškodovala, da je bil hrom. Vrnil sc je doniov. a tii ga je čakala griizua novica.
Pred nekaj dncTi je Sla njegova žena daleč iz doraa delat, da bi s lem zaslužila koSfok vsakdanjega kruha sebi in otročičema. Pustila je zjulraj donia otroka  sama.  a  vrnivši se zvečer domuv,   naJla jc inesto biSe lu kiip pepcla,
m               f
pud kiitt-rim sta bihi j>uko|>ana turti oha otioka. Jukuhi in zrtihuvala jo nc-srerim mutt in slednjifc zamdi preveliku žaiosti zbolela. Ko je prišel njen lnož doroov, ložala je vže na Kinrfnej postelji. Vidt?č, da je zgubil domaČijo iii zvedši, da sta mu otrokii /.gi>i"ola, ni dosti manjkalo, da ni zuorcl.
Zi^no so kmalu po njegoveni prihodu položili v Iiladni grob.
(fušpar, ki je osfal Miiui na svetu. vedel ni, kaj bt zafei. Xoga ga je vedno bolota, ker je bila pobabtjena. Zivel je otl milostinj dobrih Ijudi. Oni dan ju pomagal na travniku sono grabiti. Naložili so toliko na voz, da sta ga dvii moža spremJjala in pazifa. da bi se ne zvruil. Jeden teh dveh je bil lia&pur. Prifeli so do male^a ovinka, kder cesta ntikoliko viai. Ker so konji preliitro peljali, prevrnil se je voz in podsul nbnzega Gašparja. Z velikim irudom so ga izvlekli izpod sena. Ali o joj, kakšen je bil! Ves pretrt in pomockan, na puJa mrtev. Zavedal se ni ve(\ izpovedati se ni mogel, lo v sveto olje so ga (lejali. PredvČPiajšnem jo umrl in danes smo ga tii k njegovej ženi pokopali.    liog mii daj vefini mir iu pokoj!"
Tako je kunčala ženicA povest o pokojoeru Uašparji iu k sklepu še pri-stavila: BAIi ni bila lo oi-itna kazen boŽja, kerje v mladosti tako nousmiljeuo mučil nedoižue živali? Hog mu odpusti grehe; jaz iuu scm vže davno od-pustila vse, s eimur je meuo razžalil." *
ŽivaJ je vsaka božja stvar,
Zato ae muži je nikdar!                                 J.B..