PRIPOVEDIIZ VISNJE GORE
Zafrkljivke o polžu in tožbe za venčkom
Ob oživljanju starega mestnega jedra Višnje Gore in Starega gradu nad njo se bo prej ko slej pokazala velika potreba tudi po zbiranju tukajšnjih starih pripovedovanj.
Izredno pisana zgodovina in pestrost pokrajine sta vtisnili našemu kraju svojevrstno posebnost. Se prvo desetletje po končani zadnji vojni je bilo v mestecu in okolici kJjub velikih javnim spremembam čutiti močan utrip starožitnosti. Življenje se je tu zelo spremenilo šele z gradnjo in otvoritvijo prve avtoceste Ljubljana-Zagreb, seveda potem z novim avtomobilizmom, z večjim zaposlovanjem in kmečko mehanizacijo. Tudi trdni kmečki gospodarji so v skrbi za prihodnost začeli odhajati v službe.
Stara furmanska cesta skozi Višnjo Goro na hribu je ostala le še spomin, življenjska žila nekdanjih meščanov je usahnila (obcestne gostilne, trgovine, sejmi, obrtništvo), tudi slavno polstoletno sodišče je bilo po zadnji vojni preseljeno v Grosuplje.
Ni pa usahnil spomin na nekdanjost!
Ko sem v letu 1967 v kraju razglasila, da bo v našem domu v Višnji Gori snemar^e tedanjega Glasbenega narodopisnega inštituta, se je zbralo nič koliko domačinov. Snemalci so bili na moč zadovotjni; koliko pripovedi, koliko pesmi in opisov običajev so zbrali! Del tega je bila tudi radijska oddaja (Slovenska zemlja v pesmi in besedi): Višnjanje, kam ste svoj'ga polža djali?
Svetlana in Jurčič
No, ko smo že pri polžu - Višnja Gora ima pač svojo slavno legendo o polžu. Ta legenda ima vei variant, gotovo so kaj dodajali ali spreminjali popisovalci, bolj ali manj pripravni. Naše mestece bi moralo povabiti čarodejko pesnico Svetlano Makarovičevo, da bi iz te legende pripravila predstavo, ki bi jo prvič predvajali ob povzdigu Višnje Gore in Starega gradu za kulturni in zgodovinski spomenik. Saj je njena zasluga. da je lutkovna predstava Kozlovska sodba v Višnji Gori poletela celo na Kitajsko in v Brazilijo.
S kozlom Liscem pa smo že pri Jurčiču. Pisatelj je značaj nekda-njih višenjskih meščanov s svojim prodornim pisateljskim duhom tako dobro uganil, da se temu danes lahko samo čudimo. Nekaj časa je res živel med njimi in je imel v mestu tudi sorodnike. Dobro je vedel. da so bili v svoji preprostosti (zaliti v mnogih gostilnah) smešni, svojeglavi, ponosni in zamerljivi, saj so živeli na tesnem kupu, vedel je pa tudi to, da niso bili pretepači: zato se kozlovska sodba tako srečno izide. Hujše so bile fantovščine v nekaterih bliž-njih vaseh!
Če danes iščeš kakšne pripovedi o starih Višnjanih, jih najdeš najlaže v bližnjih krajih pri starejših ljudeh. Začudiš se. kako so ta pripovedovanja podobna Jurčičevim in lahko prideš v zadrego. Pisa-nje Josipa Jurčiča se je res stopilo z ljudskim duhom. Navajam nekatere primere: Višnjegorske vislice (povedal Nadrah Alojz, Malo Čmelo).
Znamenita trgovina v Višnji Gori, Vrtač in Budačka (povedal Nadrah Alojz, Malo Čmelo).
Višnjegorski štrudel (povedal Nadrah Alojz, Malo Črnelo).
Še nekaj iz slavne Višnje Gore (Teifelceih, Cvirenceih).
Nekaj je živih pri nas še zgodb slavne nemščine višenjskih »pur-garjev«. Ze davno je Aleševčev časopis Brencelj znal grozno pikati višnjegorske nemčuije, »rešpektirjeva kuhar'ca« se je večkrat ogla-sila v mestu. Znano je, da je višenjski občinski svetovalec Mauring (oče dr. Janeza Mauringa, župnika, ki je spisal zgodovinsko delo Utemeljitev mesta Višnja Gora) pred vsakim stavkom v javnosti izrekel besedo infolgedessen. Zabavna je avtentična pripoved pokoj-nega Višnjana Pepeta Pajka Višnjegorska nemščina: Živela je nekoč v mestu stara Zgovčkovka in njena hči Micl. Košarici sta bili, z vozič-kom sta vozili v Ljubljano robo in drugo zopet nazaj. Micl je bila sama, ko je nekdo prišel k rvjima in vprašal, kje sta. Hči je odgovorila: »Mutr kikl šlingeln, Micl pa butarn tragen«. Ko sta prišli nekoč mati in Micl doraov, je mati rekla: »Micl, gremo bučn trgn, morgen mraz gekomen.«
Lačenbergerji
Zanimivo je, kako so okoličani nekdanje Višnjane radi zafrkovali (so se tudi tega naučili pri Jurčiču?). Rekli so jim Polžarji, Lačenber-gerji, Višryo Goro so nekako posmehljivo še vedno imenovali Weixelburg, kadar pa so se sem napotili »fronke« plačevat, so celo izjavljali, da gredo v Tajkselburg. To zlasti takrat, kadar jih je v stari sodniji čakala kazen za kakšen prekršek. Zafrkljivk je še danes tu mnogo znanih, bodi v verzih ali drugače.
Pri nas je živih še več drugačnih ljudskih pripovedi n. pr. »šuštars-kih«, furmanskih, coprniških, saj je živela v višenjski »gasi« v začetku stoletja še prava vražarica, ki je dekleta še v ris vodila, pa tudi razne druge Višnjanke so še dolgo coprale in z goreio svečo risale kroge po tleh. Ko so v starih časih na višenjskih gavgah obešali zadnjo čarovnico, so ji Višnjanje naročali pod gavgami: »Mica Maho-rica, bod' stanovitna!« (Povedala Novakova teta, Dremelj Antonija, Spodnje Brezovo, roj. 1885 11976). - Najslavnejši ohcetni godec naših krajev je bil Zaviršek Bernard iz Zavrtač, imel je tri harmonike, klarinet in flavto. Igral je na ohcetih od Ljubljane do Novega mesta in znal je celo serijo godčevskih pesmi. Se je znanih vei ohcetnih pesmi: Ana Grčman (roj. 1911) in Karel Grčman (roj. 1908) iz samot-nega Izirka pri Višnji Gori sta n. pr. zapela sledeče: Napitnica stare-šine:
Vedno sem pasel kravce tri, nobenkrat četverce, zmeraj trik, Liska, Rumena, Plavka, zmeraj tri, le žvrglaj ga, le žvrglaj ga Jože ti!
Opolnoči ob snemanju venčka:
Trgala sem rožice,
ki so cvetlice moje b'le.
O te prekrasne rožice,
ki ste mi glavco venčale,
za vselej moram vas zapustit,
ne smem na glavci vas več nosit.
MIHAELA ZAJC